11. julija goduje zavetnik Evrope sv. Benedikt (480?–547), ustanovitelj benediktincev. Prav ti menihi so naše prednike učili umnega pridelovanja hrane. Ob živilih, ki nam jih prodajajo v trgovinah danes, pa ugotavljam, da polž presega inteligenco človeka

Bil sem povabljen na poročno slavje v imenitno gostišče. Potem, ko smo posrebali odlično juhico, je nastala prav neugodna situacija. Na mize so prinašali solato in petletno dete je na ves glas povprašalo gostinca: »Ali je bil na tej solati polžek?« Ta se je zdrznil in z njim še nekaj prisotnih: “Da bi lezel polž po solati. Pa saj to je vendar grozno!” »Pri nas ne strežemo solate, po kateri lazijo polži,« je odvrnil strežnik s pomenljivim poudarkom. »Potem pa je ne bom jedel!« je odvrnil otrok odločno. »Oprostite,« sta umirjala položaj njegova starša in razlagala, kako se trudijo živeti čim bolj naravno. In polžki na solati so pokazatelj, da je zelenjava zdrava za jed, kajti polžki zastrupljene pač nimajo radi.
Prav užival sem v modrosti mladih staršev. Še posebej, ker sem si letos pokvaril prvo solato z domačega vrta. S čim sem jo skvaril? S česnom kupljenim v veleblagovnici. (Pa sem pazil, da ni bil videti kot kitajski!) Z ubijalskimi kemikalijami mariniran je bil prav ogaben. Tu je kemijo izdal vsaj okus, v večini primerov pa navaden polž preseže naš uvid – tisto celostno inteligenco v presoji živil. (Ko bi jih videli kako uživajo na solati v mojem vrtu. Naredil sem poizkus in jih nekaj položil na brezhibno endivjo iz marketa. Zapustili so jo in se odpravili iskat, kar je primerno za jed.) Zaslepljeni od navidezne lepote se odvračamo od naravnega in nam je prav malo mar, da je hrana dobra le na videz, v sebi pa je škodljiva. (Smo pozabili na pravljico o Sneguljčici?) – Pred časom me je razveselil zakonski par s sporočilom, da so se po branju članka (objavljenega v tej rubriki), odločili in vzeli pri bližnjem kmetu v najem košček zemlje, na kateri si pridelajo zdravo, neobremenjeno hrano.
Številnih živil iz uvoza pa ne bremenijo le marinade s problematičnimi kemikalijami. Ob tem so obremenjene še s trpljenjem izkoriščanih delavcev v Aziji, Afriki in vedno bolj tudi Evropi. Ne le voda, tudi druge snovi so ohranjevalke ‘spomina’. (Tudi zato pred jedjo molimo, vsaj enkrat na leto blagoslovimo svoje domove, pa živali in njive in se, seveda, tudi sami pogosto pokrižamo z blagoslovljeno vodo.) Izkoriščevalski odnos do poljedelcev zaznamuje pridelek in obremenitev nam gotovo ni v blagor. Ne le krivičnost do delavcev, tudi brezobzirni odnos do zemlje, pa do živali zaznamuje, kar jemo. In raziskave potrjujejo, da nas to, kar zaužijemo, oblikuje in spreminja. (O tem kdaj drugič.) To, kar počenjamo danes z živalmi, je čisti Dachau – koncentracijsko taborišče. Tudi če so s primernim odnosom vzrejene na domačijah, je konec njihovega življenja nekaj strašljivo stresnega. – Samo interes kapitala je izsilil zakone (in jih opravičil tako, da so nas zastrašili z dobro zamišljenimi zgodbicami o boleznih živali), po katerih doživljajo številne živali pred smrtjo travmatične prevoze, zganjanje v ograde, klavnice, ki so prepojene z grozo … – Čista brutalnost, ki jo lahko opraviči le um od naravnega in srčnega iztirjeni človek. Ne le ljudje, tudi živali naj (če je le mogoče) umrejo na svojem domu!
Res je, da beremo v Svetem pismu, kako pravi Bog, naj gospodujemo zemlji in kar je na njej. Toda prav tako nas Sveto pismo nenehno opozarja, da je “samo Bog Gospod”. – Gospodovati pomeni torej, delovati v Gospodovem imenu – po tistih zakonih, ki jih je Bog položil v stvarstvo. Kajti Njegova milost in blagoslov našemu življenju sta pogojena z spoštovanjem narave stvari (gratia supponit naturam). Z izgubo spoštljivosti do naravnega ne bo milosti in Bog na naše brezobzirno početje gotovo ne daje svojega blagoslova. Mar ni to že več kot očitno?v

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 7, str. 43.

29. septembra godujejo nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael. Slednji je prepoznan kot varuh – branitelj zdravja ljudi, pa tudi živali, celo zemlje. Naj nas obvaruje pred tistimi, ki v semena vstavljajo kal smrti.

Saj poznamo staro modrost: Ex socio cognoscitur vir – Moža spoznaš po tovarišu, ki se ohranja med nami v reku: Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si. To, kar ‘uživamo’, nas spreminja; še več: celo spreminjamo se v to, kar sprejemamo vase, tako duhovno, kot čustveno in seveda telesno. Zato Jezus vabi naj pridemo utrujeni in obteženi k Njemu, ker nas druženje z Njim poživlja – Sveto svetli, vrača moči … Resnično, Bog je Ljubezen, ki gre (po besedah sv. Terezije Avilske) do norosti – zaradi naše stvarnosti, postane tudi sam stvar(nost), da bi lahko bil za nas (od)rešujoča Bližina; pred dva tisoč leti pod podobo človeka, danes ta isti Bog pod podobo kruha – v evharistiji. (Kako notranje sestradan je človek, ki hrani le svoje telo.) Po kruhu Življenja, se nas Bog prav fizično dotika, da bi sleherna celica našega telesa pridobila (od)rešujoče moči – informacijo Življenja, ki premaguje m/noč smrti. Sv. Ignacij Antiohijski je zapisal: »Evharistija je protistrup smrti.« In potem pravi: »Božje zrno sem.« Tisti, ki nas ‘okušajo’ – naše besede, ravnanja …, naj okusijo, kot pravi Ignacij, »čist Kristusov kruh«.
V tem svetu spoznanja dobrega in hudega, ki smo si ga (kljub odsvetovanju Boga – 1 Mz 2,16-17) izbrali, pa se naše izkustvo srečuje (žal) tudi s semeni, ki nosijo v sebi kal smrti. Samo primer: Vedno pogosteje srečujem mlade zakonce, ki ne morejo imeti otrok – so neplodni. Vem, razlogov je lahko več, a je po najnovejših raziskavah eden izmed temeljnih vzrokov uživanje hrane iz semen, ki nosijo v sebi kal smrti – po genski predelavi so tudi sama neplodna – ubita za razmnoževanje. Rezultati raziskav odkrivajo, da se genska informacija po uživanju gensko spremenjene hrane ‘pripne’ na naše celice. Zato je Ameriška akademija za okoljsko medicino (AAEM) pozvala zdravnike, naj predpisujejo svojim pacientom diete brez gensko spremenjene hrane. Navajajo številne študije na živalih, ki dokazujejo mutacijo celic, okvaro organov, bolezni prebavil in imunskega sistema, neplodnost …
Kako satansko premeteno je vstavljati kali smrti v semena, ki so po božjem načrtu nosilci življenja. V orožarski industriji je z/Zlo razvidno. Ker pa je v njegovi naravi, da se prikrije (tako lažje preslepi), se je pritihotapil v prehrambno in celo farmacevtsko industrijo. Ja, tudi farmacevtsko. Samo za primer: Če imate doma tako reklamirani Lekadol plus C, preberite sestavine. Med njimi je tudi aspartam – E951 in potem se seznanite s posledicami uživanja. Kali smrti podtaknjene tja, kjer pričakujemo življenje!
Vedno številčnejše so pobude civilne družbe, ki jih ne gre spregledati. Med njimi tudi akcija imenovana: štafeta semen, v kateri nas vabijo, da zbiramo in sejemo domača semena, da si jih med seboj izmenjujemo in jih nekaj pošljemo tudi v hrambo v semensko knjižnico. Če se želimo izogibati uničujočim limanicam z/Zla, je potrebno uporabljati božje darove – tudi razum in svobodno voljo, ne živeti le nagonsko in brezumno uživati, kar nam podtikajo ter slepo ravnati v kar nas zavajajo.
V teh dneh sta me obiskala mož in žena v stiski svojega odnosa. V očitni zadregi ob srečanju je rekla gospa: »Kdo bi si mislil, da človek, ki je tako izobražen, zgleda …« Za hip je obstala in očitno iskala drug izraz za besedo, ki jo je hotela spontano izreči. Končno je rekla: »… zgleda takole.« Menim, da je hotela izreči: »… zgleda kot kmet.« Škoda, ker ni tega tudi izrekla, saj bi doživel to kot kompliment. S stopnjo svoje izobrazbe se ne ponašam, sem pa ponosen, da sem ob svojem duhovnem poslanstvu tudi kmet (pravzaprav mali kmetič), kajti milost predpostavlja naravo – naravno. (Neredko poudarim, da sem duhovnik z radostjo in kmet s ponosom.) Če je v osemnajstem stoletju razsvetljenski mislec Rousseau pozval: »Nazaj k naravi!«, je ob začetku tretjega tisočletja vreden odziv na povabilo: »Nazaj k naravnosti!«

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (9) 2013, str. 43

30. septembra goduje sv. Hieronim (345/7-419/20), ki nas s svojim ognjevitim značajem in ravnanji nagovarja: Nikar ne vlagajmo kislih kumaric!

Že v otroštvu sem bil naučen, da moraš v življenju »marsikaj požreti« in me je zato pogosto bolel želodec; krivično pač težko prebavimo – običajno v nas obleži, teži in se kisa. Potem nas seveda razjeda – ne le telo, pač pa tudi misel in srce. Da imam na srcu vse polno brazgotinic, mi je pojasnil kardiolog. In sem vedel, da je to od dogodkov, ki sem si jih vzel k srcu in so me prizadeli – tudi zato, ker srečujem tolike preobtežene. Jaz pa ne znam drugače, kot da poslušam ne le z glavo, pač pa tudi s srcem. Zato sem dodal k svojim večernim molitvam še prošnjo: »Gospod moje srce je šibko. Naredi odvodnico iz mojega tja k svojemu srcu – k tvoji Ljubezni; le ta zmore sprejeti vse stiske, ker je vsemogočna.«
Vsekakor ni dobro, če nosimo težo sami in zadržujemo v sebi, kar nas je prizadelo: shramba našega nezavednega se polni z nepredelanimi zakisanimi dejanji in dogodki. Prebuja se slabost in bolezen – pogosto pa to, kar v sebi »pacamo«, zavre in (iz)bruhne na plan. In so to očitki (v njih je očitno, kar je napačno v odnosu) in je to jeza in bes, ki lahko zanetita vojno ali pa nas v svojem zagonu končno preusmerita v drugačna ravnanja.
Pred leti sem sedel ob cerkvici sv. Hieronima na Nanosu in ob prebiranju pikrih zapisov tega svetnika razmišljal, kako izraziti ogorčenost, ne da bi pikal – zbadal in netil spor. V izbruhu potlačenih prizadetosti ni namreč nobene pameti, je le srdito sporočanje ranjenosti in je to sporočanje doživljajsko: zbodemo tistega, ki nas je prizadel. Le na ta način mu lahko namreč sporočimo dovolj osebno in globoko, kako močno nas je zadelo njegovo ravnanje. Tudi tu se kaže, da si samo v 7% (tako pravi statistika) sporočamo osebno resnično z besedami, vse drugo pa z ravnanji – in ranjeni ranimo. Mnoga maščevanja nam sicer dragim osebam so samo sporočanja, kako nas je ‘zadelo’ njihovo početje. Ker pa niti ne razumemo, kaj šele obvladamo kulturo doživljajskega sporočanja, se ujamemo v začarani krog nenehnega: raniš me – ranim te – raniš me … in je globoka medosebna poškodovanost še edina resničnost.
Iz lastnih izkustev zato priporočam:
1. Popolnost išči le v Bogu: duhovno ravnovesje (molitev, maša – ko je Bog v evharistiji na dotik naši stvarnosti) je nujni predpogoj ravnovesja v čustvovanju – sprejemanja bližnjih v realnosti njihove zgodbe! Sobivanje ni v dokončnosti – dovršenosti, pač pa v nenehnem preraščanju.
2. Ker se imamo radi in cenimo iskrenost, si povemo, kako se doživljamo – tudi ko si gremo na živce. Najbližji si pač najpogosteje hodimo po živčkih. Ko si zaupamo svojo doživljajsko resničnost, se napetost sprosti, sicer zagrmi. Način pogovora naj ne bo nikoli: »Ti si kriv, ker …,« pač pa: »Tvoje ravnanje sem doživel …« Odnos lahko zmaga le v medsebojnem razumevanju ozadij, sprejemanju in sočutju.
3. Ko pridemo skupaj iz šole, službe …, si povejmo svojo doživljajsko resničnost: kaj me je v odsotnosti prizadelo, kaj nasmejalo … Čas, ko se družina snide, je svet čas! Ne umikaj se takoj k opravkom, ker se ‘sporočanju’ ne moremo izogniti – če stiske ne izrazimo ‘kulturno’, jo bomo sporočali z nerazpoloženjem, pikrostjo, tečnarjenjem … Dajmo ven, kar nas je prizadelo – »šimfajmo« toliko časa, da bomo lahko zadihali, se sprostili, celo nasmejali – takrat smo zmagali. Če bomo povedali svojo resničnost domačim in bomo slišani, bomo lažje sprejemali realnosti svojega življenja.
4. Če čutiš, da bi moral tistemu, ki te je prizadel, to tudi povedati, ti svetujem: napiši mu pismo. Izrazi naslovniku, ki te je ranil, vse, kar ti leži na duši. Samo pisma nikar ne oddaj isti dan! Ker si dal iz sebe, kar te teži, se boš umiril, spočil in dobro naspal. Naslednji dan ponovno preberi napisano. Sam nisem do sedaj odposlal še nobenega pisma svoje prizadetosti. Če misliš pismo kljub vsemu odposlati, ga prej pokaži osebi, ki je duhovno, čustveno in intelektualno vredna, da ti pove svoje mnenje. Sv. Hieronim je verjetno nekatera pisma odposlal takoj in so zato tako žolčna.
5. Poišči si modrega spovednika in najboljšega duhovnega svetovalca (ena izmed njegovih odlik je, da ne dopušča navezovanja – duhovna povezanost, ni čustveno ‘šlepanje’). Duhovni svetovalec je v konfliktu med dvema božji mediator – zastopa Tretjega (Boga), zato ni nikoli samo na strani enega. Napetost med dvema (ta je v življenju neizbežna) uporabi v korist: za rast odnosa. Brez konfliktnih situacij bi se ‘zasmradili’ v ustaljenosti. Napetosti spravljajo odnos v pogon in so, ob spremstvu dobrega duhovnega očeta, v odlično priložnost za preraščanje.
Ker sem že prekoračil določeno mi dolžino prispevka, naj vam za konec samo še povem, da bom letos vložil kar precej kislih kumaric. Pomladi sem prekopal ledino in prvič v življenju imam svoj vrt. Kumarice bogato rodijo. Toda, v kozarce bom vlagal ta prave kumarice in ne v sebe tistih (vsaj upam tako), o katerih je tekla misel. Pa srečno!

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (9) 2011, str. 36