31. avgust

V srednjem veku so v naše kraje večkrat prihajali ropat, požigat in morit mohamedanski Turki, ki so odgnali s seboj ujete mlade moške, ženske in otroke ter jih v svojih domačih deželah prodajali za sužnje. To njihovo zločinsko početje je opisal Josip Jurčič v svoji znani povesti Jurij Kozjak. Samo slutimo lahko, kaj so ti ubogi ljudje pretrpeli v sužnosti! Gotovo je bila njihova usoda zelo grenka in tudi njihova vera je bila v nevarnosti.

Podobno se je v tistih časih in še prej dogajalo drugod po Evropi, posebej na njenem jugu. Zlasti Španija je veliko trpela, saj so mohamedanski Mavri iz severne Afrike osvojili španski jug. Ujetnike so prek morja odvažali v Afriko. Tedaj so nastajale krščanske bratovščine, ki so zbirale denar za njihov odkup. Posebno so se izkazali moški redovi za reševanje krščanskih sužnjev iz rok mohamedancev. Njihovi člani, duhovniki in vitezi, so se zavezali izpolnjevati tri evangeljske svete, namreč uboštvo, devištvo in pokorščino, poleg tega pa so se zaobljubili zbirati odkupnino za krščanske jetnike in se ponudili, če bi bilo treba, tudi sami v zameno zanje.

Danes obhajamo spomin takega junaka krščanskega usmiljenja. V dejanju je pokazal, kako resnično je mislil, ko je govoril: »Rešitev sužnja mi je več kot lastno življenje.« Umrl je za posledicami ječe in pomanjkanja, prestanega za krščanske ujetnike, ko mu je bilo komaj štirideset let. Luč sveta je zagledal okoli leta 1200 v španski pokrajini Kataloniji. Priimek Nonat (latinsko non natus – nerojeni) je dobil, ker je mati umrla pred njegovim rojstvom in gaje rešila zdravniška pomoč. Že zgodaj je čutil veselje do duhovniškega poklica, toda oče se je bal, da bi šolanje preveč stalo, zato ga je poslal na samotno pristavo ovce past. Tam blizu je bila kapela z lepo Marijino podobo in pastirček Rajmund je rad zahajal vanjo. Telesne matere ni poznal, zato je prosil Marijo, naj mu bo mati

in ga vodi skozi življenje: ne k zemeljski sreči, marveč k svetosti, da bo po smrti bližje njej. Marija ga je res materinsko vodila. Najprej mu je omogočila, da je šel študirat za duhovnika, potem pa ga je povabila v redovno skupnost blažene Marije Usmiljene (latinsko de Mercede) za reševanje ujetnikov, ki ga je malo prej ustanovil sveti Peter Nolasko, sin viteza iz južne Francije. Njegov red je osvobodil okoli 70.000 krščanskih sužnjev.

Mladi Rajmund se je odpravil v Barcelono, kjer je bil sedež reda. Po končanem bogoslovnem študiju je bil posvečen v duhovnika. Kmalu je bila uslišana njegova želja, da bi deloval za krščanske ujetnike. Trikrat je bil z denarjem poslan v Afriko, odkupil jih je na stotine, jih tolažil, jim vlival poguma. Mavri so bili tako besni nanj, da so ga večkrat hoteli umoriti. Prizanesli so mu samo zato, da bi jim ne ušla bogata odkupnina. Vrgli so ga v ječo in ga na vse načine kruto mučili. Da bi mu onemogočili oznanjevanje evangelija, so mu na javnem trgu z žarečim železom predrli ustnici in mu jih zaklenili s ključavnico. Odklenili so mu jih samo takrat, ko so mu dali malo kruha in vode. Tako je Rajmund trpel dolgih osem mesecev. Sobratje v Barceloni so zbrali odkupnino zanj in tako se je lahko vrnil domov. Papež Gregor X. je junaškega redovnika imenoval za kardinala in ga poklical k sebi v Rim. Toda v večno mesto ni prišel, ker je med potovanjem 31. avgusta 1240 odšel v večnost.

30. avgust

Prvi sad drugega vatikanskega koncila je Odlok o svetem bogoslužju. Bogoslužje je namreč ena bistvenih sestavin krščanskega življenja. Že v Apostolskih delih, zgodovini mlade Cerkve, beremo, da so bili prvi verniki »stanovitni v lomljenju kruha in molitvah«. Kmalu so molitve, ki so jih opravljali pri bogoslužnih shodih, zapisali in sčasoma so nastale bogoslužne knjige, ki so jih verniki varovali kot svetinje. To potrjuje tudi zgodba mučeništva današnjega godovnjaka svetega Feliksa na začetku četrtega stoletja.

Bil je škof v mestu Tibiuka v prokonzularni Afriki – v današnjem Tunisu – za časa rimskega cesarja Dioklecijana, zadnjega preganjalca kristjanov med cesarji. Leta 303 je izdal odlok, s katerim je kristjanom odvzel državljanske pravice in častne službe, prepovedal dajati svobodo krščanskim sužnjem, zapovedal sežgati svete knjige kris

tjanov in porušiti njihove bogoslužne stavbe. Odlok so razglasili po vseh pokrajinah prostranega cesarstva.

V začetku junija tega leta so ga razglasili tudi v mestu Tibiuki. Rimski upravitelj Magnilijan je sklical ugledne može, potem pa ukazal privesti duhovnika Apra in bralce božje besede. Vprašal jih je, če imajo božje knjige. Na njihov pritrdilni odgovor je zahteval, naj mu jih izročijo, da se sežgejo. Dejali so mu, da ima knjige pri sebi škof Feliks, ki je tisti dan šel v Kartagino. Ko se je škof vrnil v Tibiuko, ga je upravitelj Magnilijan velel privesti. »Škof Feliks, daj deščice in pergamente, kar jih imaš. Daj knjige, da se sežgo!« mu je rekel. Škof Feliks pa je odgovoril: »Bolje je, da zgorim jaz kakor božja pisma, ker je prav, Boga bolj poslušati kakor ljudi.« Ko ga ni mogel pregovoriti, ga je zvezanega poslal k prokonzulu v Kartagino. Ta ga je večkrat zasliševal in prepričeval, a vse zaman. Zaprl ga je v najbolj mračno ječo, uklenil ga je v najtežje verige, toda škof Feliks je vztrajno ponavljal: »Božje knjige imam, pa jih ne dam!« Prokonzul ga je poslal k svojemu nadrejenemu, ki pa tudi ni mogel škofa ne zlepa ne zgrda pripraviti do tega, da bi izročil svete knjige. Prefekt ga je poslal z ladjo pred cesarsko sodišče na italijanski polotok. Zaprli so ga h konjem, da se jim je valjal pod nogami.

V mestu Venuzija na jugu Italije je dal tamkajšnji prefekt Feliksa privesti predse in mu rekel: »Feliks, zakaj ne daš Gospodovega pisma? Ga morda imaš?« Feliks je odgovoril: »Imam, pa ga ne dam!« Prefekt je ukazal: »Usmrtite Feliksa z mečem!« Škof Feliks je na glas rekel: »Hvala ti, Gospod, da si me milostno rešil!«

Starokrščanski spis Kristusovi mučenci poroča, da so ga peljali na morišče tretji dan pred septembrskimi kalendami, kar je po našem koledarju 30. avgusta, ko se je “celo luna spremenila v kri”. Škof Feliks je povzdignil oči proti nebu in molil: »Bog, zahvalim te! Šestinpetdeset let imam na tem svetu. Čisto sem živel, evangelij ohranil, vero in resnico oznanjeval. Gospod, Bog nebes in zemlje, Jezus Kristus, svoj tilnik uklonim za žrtev tebi, ki si na vekomaj. Tvoja je slava in veličastvo na vekov veke. Amen.«

Današnji svetnik je eden od nebeških zavetnikov tistih, ki jim je ime Feliks ali Srečko, kar ime Feliks po naše pomeni. Zaradi tega lepega pomena je bilo ime Feliks v starokščanskem času zelo pogosto in v svetniškem koledarju katoliške Cerkve je okrog devetdeset svetih Feliksov.

29. avgust

Evangelista Matej in Luka poročata, kakšno oceno je o današnjem slavljencu izrekel Jezus: »Resnično, povem vam: med rojenimi od žene ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik.« Janez je bil torej večji kot vsi očaki in preroki stare zaveze: prvim so bile dane obljube o Odrešeniku, drugi so Mesija napovedovali. Janez Krstnik pa je bil Mesijev predhodnik, videl ga je s telesnimi očmi, ga predstavil ljudstvu in ga tudi krstil. Razumljivo torej, zakaj Cerkev tega velikega moža proslavlja z dvema praznikoma, ki slavita njegovo dvojno rojstvo: 24. junija obhaja slovesni praznik njegovega rojstva za ta svet in za poslanstvo Jezusovega predhodnika, danes, 29. avgusta, pa se spominja njegovega mučeništva, njegovega rojstva za nebesa.

Glavna prošnja današnje maše pravi, da je bil Janez Krstnik ‘glasnik rojstva in smrti’ božjega Sina. Angleški duhovni pisatelj sv. Beda Častitljivi, ki je umrl leta 735, razlaga: »S svojim rojstvom je napovedal Kristusovo rojstvo, s svojim oznanjevanjem je naznanil Kristusovo oznanjevanje, s krstom je pričal za Kristusa. Končno je tudi s svojim trpljenjem prerokoval Kristusovo trpljenje … Ni dvoma, da je Janez Krstnik pretrpel zapor in spone zaradi pričevanja za Odrešenika … Sicer preganjalec ni zahteval, naj se Kristusu odpove, ampak naj se odpove resnici; vendar je umrl za Kristusa. Kristus namreč zatrjuje: Jaz sem resnica.«

Resnica, za katero je Janez Krstnik dal življenje, je bila moralnega reda. Zgodbo njegovega mučeništva poznamo iz evangeljskih poročil. Herod An tipa, četrtni oblastnik ali tetrarh v Galileji in Pereji, je vzel k sebi Herodiado, ženo svojega polbrata, ki je bila hkrati njegova nečakinja. Vsem, ki so imeli malo čuta za spodobnost, se je gnusilo, da se je Herod oženil z bratovo ženo, ko je ta še živel. Janez Krstnik pa je, zvest svoji preroški službi, neustrašeno stopil pred Heroda in mu v obraz

povedal: »Ni ti je dovoljeno imeti!« Evangelist Luka pa piše, da ga je grajal tudi zaradi vseh drugih hudobij. Herod ni imel ne poguma ne moči, da bi se spreobrnil, raje je božjega glasnika utišal: dal ga je vreči v ječo v nepristopni trdnjavi Maherunt ob Mrtvem morju.

Herod je Janeza spoštoval, še bolj pa se ga je bal. Bala se ga je predvsem Herodiada, ker je prerok ogrožal njen položaj. Ko je bil Janez že skoraj leto dni v ječi, je Herod v Maheruntu praznoval svoj rojstni dan. Tam se je zgodilo, kar slišimo v evangeliju današnje maše. Herodiadina hčerka Saloma je plesala pred Herodom in njegovimi gosti. Lepa deklica ga je tako očarala, da ji je – tudi od vina omamljen – obljubil vse, kar bi si želela. Deklica je bila le orodje Herodiadinega zlobnega naklepa: po materinem naročilu je zahtevala glavo Janeza Krstnika. Ta prošnja je Heroda zmedla, vendar se je hotel pokazati kot mož beseda in je dekličino željo izpolnil.

Janez Krstnik nas s svojo osebnostjo, s svojim javnim nastopom in s svojim mučeništvom prevzema zaradi svoje možatosti in poguma. Njegova vest mu je bila edino veljavno vodilo. Da bi ga prisilili k molku, so mu morali odsekati glavo. Staro ime današnjega godu je ‘obglavljenje Janeza Krstnika’, v ljudskem jeziku tudi ‘Janez brez glave’.

28. avgust

Svetemu Avguštinu, današnjemu godovnjaku, so po pravici dali naslov ‘učitelj milosti’. To je bil v dvojnem pogledu: v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega.

Avrelij Avguštin se je rodil 13. novembra 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji. Njegov oče Patricij je bil pogan, mati Monika pa kristjanka, pobožna in modra. Deček je kazal izredno nadarjenost pa tudi močna nagnjenja k slabemu, kakor priznava v svoji avtobiografiji Izpovedi.

Iskanje resnice ga je zaneslo v manihejstvo, verski sestav iz zmaličenega krščanstva in vzhodnih verstev. Ko mu je bilo dvajset let, je končal visoko šolo v Kartagini. Notranji nemir ga je gnal v Rim, kjer je ostal le pol leta. Dobil je mesto učitelja govorništva v Milanu. Ta sprememba je bila za Avguštinovo življenje odločilna: za Zmeraj se je ločil od manihejcev, v novem okolju pa je našel voditelje, ki so mu kazali pravo pot.

Prvi je bil milanski škof Ambrozij. Hodil je poslušat Ambrozijeve bleščeče govore. Avguština je privabljala oblika Ambrozijevih govorov, toda tudi njihova globoka vsebina je neopazno prodirala v njegovo srce. K temu je pripomogla tudi molitev matere Monike, ki je prihitela za njim iz Afrike v Milan. Avguštin je jasno čutil, kaj mu je storiti, toda poguma za odločilni korak ni imel.

Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne je Avguštin iz sosednje hiše zaslišal pojoč otroški glas: »Vzemi in beri! Vzemi in beri!« Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame Sveto pismo in prebere mesto, ki se mu odpre. Odprlo se mu je Pavlovo Pismo Rimljanom, kjer je bral: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželji vost.« To se je zgodilo avgusta 386, o veliki noči naslednje leto ga je milanski škof Ambrozij krstil. Kmalu po krstu se je Avguštin s svojimi odpravil v Afriko. Med potjo je v rimskem pristanišču umrla mati Monika.

Ko je prišel v rojstno mesto Tagaste, je s prijatelji zaživel samostansko življenje po redu, ki je obsegal pobožne vaje in študij. Leta 391 ga je škof Valerij v obmorskem mestu Hiponu posvetil v duhovnika, da je namesto njega pridigal. Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi.

Med spisi sta – poleg govorov in pisem – najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi. Umrl je 28. avgusta leta 430, ko so mesto oblegali Vandali.

27. avgust

V svojem življenjepisu svete Monike, ki je bila ‘poganu žena in svetniku mati’, je profesor Janez Dolenec zapisal, da ljudski glas marsikatero našo mater prišteva med svetnice. Lahko da bodo v nebeški slavi dosegle ali celo presegle največje, razglašene svetnice. Plemenitost njihovih duš vsaj malo zaslutimo, ko beremo, kar sta o svojih materah napisala Ivan Cankar in Janez Evangelist Krek. Druge slovenske matere so ostale skrite, ker ni bilo pisatelja, ki bi znal svetu odkriti lepoto in veličino njihovega življenja. Izredno veličino svoje matere Monike je opisal njen sin sveti Avguštin v svoji knjigi Izpovedi, ki sodijo med bisere svetovne književnosti. Po zaslugi hvaležnega sina zgled svete Monike že skoraj 1600 let sveti na obzorju božje Cerkve.

Monika se je rodila okoli leta 311 v severnoafriški pokrajini Numidiji (sedanji Alžiriji) v krščanski družini. Poročila se je s poganom Patricijem v numidijskem mestu Tagaste. Mož je bil sicer dobrega srca, toda nagle jeze. Monika mu ni nikdar ugovarjala, dokler je bil jezen, temveč je vedno čakala, da se je umiril, in potem mu je povedala, kar je mislila. Tako se z možem nista nikdar sprla.

Monika je rodila dva sina: Avguština in Navigija. Avguštin je bil izredno nadarjen otrok in starša sta želela, da bi postal profesor govorništva. Poslala sta ga v šole. Ko je bilo Avguštinu šestnajst let, pa jima je zmanjkalo denarja in sin je eno leto ostal doma. V brezdelju se je predal vrtincu mladostnih zablod. Monika je neprestano jokala in molila, da bi se sin obrnil od razuzdanega življenja. Avguštin pa se je vdal tudi krivi veri manihejcev, ker ta ni grajala njegovega razbrzdanega življenja. Monika je vztrajno nadlegovala nekega izobraženega škofa, naj Avguština vendar odvrne od krive vere in lahkomiselnega življenja. Škof je postal že nejevoljen in ji je rekel: »Pojdi in pusti me! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok tolikšnih solz pogubil!« Monika je kasneje sinu povedala, da je ta odgovor sprejela tako, kot da bi bil glas z neba. Molila je neprestano in bila je trdno prepričana, da bo uslišana. To se je uresničilo čez devet let. S svojo ljubeznijo in potrpežljivostjo je Monika dosegla, da se je njen mož dal krstiti, preden je umrl, ko je bilo Avguštinu sedemnajst let.

Avguštin je postal učitelj govorništva v Tagastu, Kartagini, nato pa v Rimu in Milanu. Tam so ga prevzeli govori škofa Ambrozija. V Milan je prišla za njim tudi mati in vdova Monika. Tudi ona je visoko cenila Ambrozijevo modrost in pobožnost. Ko je Ambrozij srečal Avguština, mu je čestital, da ima tako mater. Ta je bila srečna, ko je videla, da se Avguštinovo srce vedno bolj odpira resnici. Ko je bil storjen odločilni korak – ko je sklenil dati slovo krivi veri in zgrešenemu življenju – je mati Monika prekipevala od veselja. To je pesniško vzneseno opisal sin Avguštin v svojih Izpovedih.

Tam je popisana tudi njena smrt. Mati Monika je sinu Avguštinu povedala, da je smisel njenega življenja izpolnjen.

»Eno samo je bilo, zaradi česar sem si želela pomuditi se še nekoliko med živimi, namreč, da bi videla tebe kot katoliškega kristjana, preden umrjem. To željo mi je Gospod Bog izpolnil več kot obilno, saj mi je dano, gledati v tebi celo božjega služabnika, ki se je povsem odpovedal zemeljski sreči. Kaj torej še delam tu?« Njena pobožna duša se je ločila od telesa leta 387, ko je dopolnila šestinpetdeset let. Pokopali so jo v Ostiji.

26. avgust

Uboge boste imeli vedno med seboj,« je dejal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta. Oni so te njegove besede pravilno razumeli kot naročilo: vaša skrb naj bo namenjena tistim, ki so na tem svetu najbolj slabotni in najbolj zapostavljeni. Tako je Cerkev v svoji dvatisočletni zgodovini ustanavljala bolnišnice, sirotišča pa tudi šole in druge zavode, kjer je vsem potrebnim nudila duhovno in materialno pomoč.

Koncilski odlok o redovnikih naroča, “naj duh apostolata prešinja vse redovniško življenje, redovniški duh pa naj oblikuje vse apostolsko delovanje. Da bodo člani ustrezali svoji poklicanosti, ki je hoja za Kristusom, in da bodo Kristusu samemu služili v njegovih udih, je potrebno, da izvira njihovo apostolsko delovanje iz najtesnejše zveze z njim.”

Delom ljubezni do bližnjega so se vedno posvečali predvsem člani redovnih skupnosti, ki so nastajale v vseh časih. Danes se spominjamo Francozinje Elizabete Bichier, ki je bila plemenita po rodu in še bolj po srcu. Ustanovila je redovno družbo za poučevanje revnih otrok in za oskrbo bolnikov. Njeno življenje in delo sta tesno povezana s svetniškim duhovnikom Andrejem Fournetom, ki je bil njen duhovni voditelj in jo je spodbujal, naj uresniči načrte, ki jih ima Bog z njo.

Elizabeta Bichier se je rodila 5. julija 1773 na gradu Les Ages. Imela je tri brate, vzgojena je bila pobožno, vendar v svojem otroštvu ni kazala nič takega, kar bi vzbujalo pozornost. Ko ji je bilo deset let, so jo starši poslali v samostansko šolo v mesto Poitiers, kjer se je naučila najpotrebnejših gospodinjskih veščin. Njena duša se je izčistila in poglobila med viharjem francoske revolucije, ki je divjala tudi zoper Cerkev in njej zveste duhovnike. Eden takih je bil svetniški župnik André Fournet. Udeležila se je maše, ki jo je ta duhovnik daroval naskrivaj, in pri njem opravila spoved. Ta božji duhovnik je odkril, da je Bog Elizabeti dal dušo, sposobno izredne velikodušnosti in popolne vdanosti njegovim navdihom. Pritegnil jo je kot svojo pomočnico pri ustanovitvi nove redovne družbe, ki naj bi se posvečala poučevanju revnih otrok in skrbi za bolnike. Zamisel se je v nekaj letih uresničila in leta 1806 je zaživela redovna družba, ki si je privzela ime Hčere svetega križa ali Sestre svetega Andreja.

Ustanova je rasla počasi, veliko je bilo nasprotovanj in že so iskali kakšno podobno družbo, kateri bi se te sestre lahko pridružile. Ko niso mogli dobiti nobene, je ustanoviteljica Elizabeta prišla do prepričanja, da Bog hoče, naj bo ta kongregacija samostojna ustanova. Predstojnica sestra Elizabeta se je s svojimi sestrami večkrat selila, vendar je želela biti čim bližje svojemu duhovnemu voditelju in svetovalcu župniku Fournetu. Vpliv mogočne markize de Croisy ji je omogočil, da je ustanovila prvo hišo blizu Pariza. Leta 1820 so matično hišo prenesli v mesto Le Puy. Fournet je pustil župnijo, da se je lahko temeljito posvetil sestram, ki jim je dal globoko in trdno versko vzgojo. V naslednjih letih so večino svojih novih ustanov sestre postavile v južni Franciji in pod Pireneji. Zaradi teh novih ustanov je bila prednica Elizabeta nenehno na potovanjih, ki so jo utrujala. Še težja so bila zaradi njenega spokornega življenja. Hud udarec zanjo je bila smrt njenega duhovnega voditelja župnika Fourneta leta 1834 ter številnih znancev, prijateljev in dobrotnikov.

Umrla je 26. avgusta 1838. Za blaženo je bila razglašena maja 1934, za svetnico pa jo je razglasil papež Pij XII. leta 1947.

25.avgust

Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svoji moči pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir …« Ta naročila je zaupal v svoji oporoki sinu francoski kralj Ludvik IX., ki je šel v zgodovino s pridevkom Sveti. Stavki, ki smo jih prebrali, potrjujejo, da je mogoče biti svetnik tudi na kraljevskem prestolu.

Kralj Ludvik je vladal Francijo kot deveti tega imena celih 44 let (od 1226 do 1270). Vodil je dve križarski vojski proti muslimanskim Saracenom: leta 1248 v Sveto deželo, leta 1270 pa v Tunis in tam ga je čakala smrt. Potem ko je toliko storil za svojo domovino, je moral umreti v tujini.

V osebnosti in v vladanju kralja Ludvika IX. Svetega so se otipljivo uresničile besede Svetega pisma: “Miloba žubori iz moči.” Bil je blag in ljudomil vladar, vendar je znal biti kar se da odločen, ko je bilo treba braniti pravico in resnico. Bil je pobožen in spokoren kot menih, vendar pa tudi v tem ni nikoli pretiraval, da bi trpel njegov ugled vladarja. Kot najvišji razsodnik v svoji državi je sodstvo prenovil tako, da je bilo edino merilo pravičnost. S svojimi dejanji je tudi kot vladar izpolnjeval Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega. Dajal je streho, hrano in obleko potrebnim, obiskoval je bolnike in jim stregel. Ustanovil je številne bolnišnice, sirotišča in zavetišča ter vrsto benediktinskih samostanov. Načelo krščanske pravičnosti ga je vodilo tudi v njegovih odnosih do drugih držav in mu pridobilo ugled razsodnika v meddržavnih sporih. Odločal je popolnoma nepristransko, četudi so bile prizadete njegove koristi.

Kot vojak je bil ‘vitez brez graje’: pošten, plemenit, bojevnik za resnico in pravico. Bil je čist v svojih željah, zatiral je v sebi tista nagnjenja, ki človeka silijo v nizkotnost in blato. Kot zakonski mož in oče je najzvesteje izpolnjeval božje zapovedi.

V mladih letih se je poročil z očarljivo komaj štirinajstletno princeso Margareto Provansalsko. Njun zakon ni bil skladen, vendar se kralj nikoli ni izneveril geslu, vrezanem v njegovem poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« O tem, kako se je trudil, da bi svoje otroke lepo vzgojil, pričuje oporoka sinu, ki smo jo brali na začetku.

Čeprav že v letih in bolehen, je leta 1270 šel na križarsko vojno. Najprej so odpluli proti Tunisu, kjer je njegova vojska dosegla nekaj zmag, potem pa je v taboru zaradi vročine in pomanjkanja vode izbruhnila kolera. Med prvimi je obolel kralj sam. Potem ko je prejel sveto popotnico, je 25. avgusta 1270 s komaj slišnim glasom prosil, naj ga polože na pepel in kmalu zatem je izdihnil. Kraljeva smrt je globoko pretresla Francoze. Ubogi so ga častili za svetnika že dolgo prej, ko ga je papež Bonifacij VIII. leta 1297 uradno razglasil za svetnika.

24. avgust

Dvanajsteri apostoli, Jezusovi izbrani učenci, so bili zelo pisana druščina. Med njimi je bil tudi Jernej, ki ga sinoptiki (evangelisti Matej, Marko in Luka) pod imenom Bartolomej navajajo nekje v sredini seznama apostolov. Evangelist Janez pa na začetku svojega evangelija pripoveduje, kako je božji Učitelj v svojo ‘šolo v naravi’ poklical nekega Natanaela. Razlagalci Svetega pisma pravijo, da sta Natanael in Bartolomej-Jernej ena in ista oseba.

Kratko poročilo o Jernejevi poklicanosti je tako živo, da se ga splača slišati v celoti. – Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Srečal je Filipa in mu rekel: »Hodi za menoj!« Filip je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega rodnega mesta. Filip je srečal Natanaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki. To je Jezus, Jožefov sin iz Nazareta.« Natanael pa mu je rekel: »Iz Nazareta more priti kaj dobrega?« Filip mu je odvrnil: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natanael prihaja k njemu, reče o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni , zvijače.« Natanael ga vpraša: »Odkod me poznaš?« Jezus mu odvrne: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natanael mu pravi: »Učenik, ti si božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus mu odvrne: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še več kot to boš videl« (Jn 1, 43–50).

Na podlagi tega srečanja nekateri življenjepisci apostola Jerneja slikajo kot do kraja iskrenega in poštenega človeka. Bil je pravi ‘božji dar’, kar pomeni ime Natanael, družbi Jezusovih učencev. Vanjo je prinašal vedrino, sproščenost.

Škoda, da o tem apostolu v evangelijih in Apostolskih delih ni zapisano več kot to, kar smo prebrali zgoraj. Doma je bil iz galilejske Kane, kjer je Jezus storil prvi čudež. Očetu je bilo ime Tolmaj (Bartolomej pomeni Tolmajev sin). V času, ko je hodil z Jezusom po Palestini, ni povedal ali storil nič takega, kar bi se evangelistom zdelo vredno zapisati. Po Gospodovem vstajenju ga srečamo z drugimi apostoli ob Genezareškem jezeru, kjer so lovili ribe, ko se jim je prikazal Vstali.

Izročilo ve povedati, da je Jernej oznanjal evangelij v Indiji, Mezopotamiji, v raznih pokrajinah Male Azije, Armeniji in morda celo v Egiptu. Umrl naj bi mučeniške smrti v armenskem glavnem mestu Albanopolis: na ukaz kralja Astiaga so mu živemu potegnili kožo s telesa, potem pa ga obglavili ali križali. Kot svojega zavetnika sv. Jerneja častijo knjigovezi, usnjarji, rokavičarji, strojarji, čevljarji, skratka vsi, ki imajo opravka z usnjem (kožo), pa tudi kmetje, viničarji in pastirji. Na podobah ima v eni roki nož, s katerim so ga drli, v drugi pa svojo kožo.

Na Slovenskem je sv. Jernej zelo češčen svetnik. V naših treh škofijah ima 28 cerkva (podružnic). Nekdaj je bilo Jernejevo pri nas velik praznik. Če vemo, da so bili nekoč vsi godovi apostolov zapovedani prazniki, je samo po sebi razumljivo, da se na Jernejevo ni smelo orati. Ponekod so tega dne razobesili vso zimsko obleko in perilo, da se je prevetrilo in sicer v spomin, da so sv. Jerneju živemu kožo odrli.

23. avgust

Ko je Krištof Kolumb leta 1492 odkril Ameriko, so brž odšli na ‘novo celino’ mnogi Španci, ki so plenili dežele sedanje Južne Amerike in neusmiljeno zatirali ter iztrebljali indijanska plemena. Najhuje je bilo, da so se razglašali za oznanjevalce Kristusovega evangelija. Njihovo življenje in ravnanje pa je bilo v kričečem nasprotju z oznanilom ljubezni in bratstva.

V tistih žalostnih časih se je 20. aprila 1586 v Limi, prestolnici Peruja, v družini španskih priseljencev rodila današnja godovnjakinja, ki je ‘prvi cvet svetosti v Južni Ameriki’. Pri krstu je dobila ime Isabel (Elizabeta) de Flores. Indijanka, ki je delala v hiši njenih staršev, je Elizabetin obraz primerjala roži in jo je klicala Roza (Roža). Deklica se je od najnežnejše mladosti trudila ugajati Bogu in se je na vse mogoče načine pokorila. Ko ji je bilo dvajset let, je dobila redovno obleko sester tretjega reda sv. Dominika, vendar pa je samostanska obleka ni ločila od drugih ljudi, temveč ji je pomagala, da je izpolnjevala svoje apostolsko poslanstvo v Limi.

Njena največja vsakdanja potreba je bila molitev. Vsak dan je do opoldne v svoji kočici na vrtu ob domači hiši premišljevala in molila, potem pa se je ukvarjala z raznimi ročnimi deli. S prodajo teh izdelkov je podpirala svoje domače. Čeprav ni imela šol, je bila zelo razgledana: bila je napolnjena z nadnaravno modrostjo in obdarovana z velikim znanjem, ki si ga sama ni mogla pridobiti.

Naj nam to ponazori odlomek iz njenega pisma zdravniku Castillu: »O da bi vsi ljudje vedeli, česa je vredna božja milost, kako lepa je, kako plemenita in dragocena. Brez dvoma bi se z vso prizadevnostjo trudili, da bi našli in si zagotovili vse mogoče težave in trpljenja. Vsi prebivalci zemlje bi naravnost iskali trpljenje namesto sreče … Nihče se ne bi več pritoževal nad križem ne nad napori, ki jih je slučajno kje srečal, če bi le vedel, kako dragoceno se vse to plačuje in vrača ljudem.«

Zadnja tri leta je živela v hiši prijateljice plemiškega rodu. Ustanovila je prvi samostan kontemplativnega reda na tleh Južne Amerike in svoji materi je napovedala, da bo postala prva redovnica v tej hiši. Vse življenje je služila ubogim in bolnikom. Njeno tretje pomembno delo je bil misijon.

Hudi napori, ostra pokora, nepretrgana molitev, skrbi in bolezni, zlasti mrzlica, ki jo je pogosto mučila, so použili njene moči, da je legla na bolniško posteljo, s katere ni več vstala. Umrla je 24. avgusta 1617, stara komaj enaintrideset let. Ko so jo ob pogrebu pripeljali v cerkev sv. Dominika, je privrela ogromna množica ljudi, ki so jo častili kot svetnico. Sledeč ljudskemu glasu, jo je papež Klemen IX. leta 1688 razglasil za blaženo, Klemen X. pa tri leta kasneje za svetnico. V Limi so ji postavili največji spomenik, kar jih premore Peru.

Sveto Rozo Limansko upodabljajo kot redovnico s trnovim vencem na glavi, z rožo v roki, včasih tudi s sidrom in z Jezusom na roži. Za svojo zavetnico sta si jo izbrali Južna Amerika in Indija.

22. avgust

Peta skrivnost častitljivega dela rožnega venca in obenem zaključni del te prastare molitve, v kateri spremljamo Jezusa in njegovo Mater Marijo v ‘radosti, bridkosti in slavi’, se glasi: “ki je tebe, Devica, v nebesih kronal”. Gre za govorjenje v podobi, izraža pa globoko duhovno, nadnaravno resnico. ‘Krona’ (ali ‘venec’) je bila že od nekdaj simbol zmagoslavja, najvišje časti, moči, veličastva in blažene radosti. Jezusova Mati Marija, ki jo je Sin vzel k sebi v nebesa z dušo in s telesom, sedi na desnici njega, ki je Kralj vesolja, kot Kraljica in obenem naša Mati. To vero izpoveduje že prastara molitev, ki je ljuba vsem vernim ljudem: »Pozdravljena, Kraljica, Mati usmiljenja, življenja sladkost in upanje naše, pozdravljena!«

God Device Marije Kraljice je v bogoslužni koledar katoliške Cerkve uvedel papež Pij XII. ob prvem Marijinem letu, ki ga je Cerkev obhajala leta 1954. Do pokoncilske preureditve bogoslužnega koledarja se je z godom Device Marije Kraljice zaključil njen mesec maj, zdaj pa ga obhajamo 22. avgusta, osmi dan po prazniku Marijinega vnebovzetja. Ta datum je primernejši, saj se je Marijino kraljevanje v polnosti z vso učinkovitostjo začelo uresničevati šele od dneva njenega vnebovzetja. Na številnih upodobitvah Marijinega vnebovzetja vidimo, kako jo v nebeško slavo sprejemajo vse tri osebe Svete Trojice in kako ji Bog Oče in Sin polagata na glavo kraljevsko krono.

Resnica o Mariji kot Kraljici je del izročila Cerkve izza prvih krščanskih stoletij. Marija je kraljica, ker je mati njega, ki je Kralj vseh kraljev. Sveti Efrem Sirski v 4. stol. s poudarkom naslavlja Marijo kot ‘Gospodarico’ ali ‘Gospo’, sklicujoč se na njeno ime ‘Miriam’, ki pomeni gospa, gospodarica, vladarica. V bizantinskih (vzhodnih) cerkvah nas nad glavnim vhodom pogosto pozdravi podoba oziroma relief Marije, upodobljene v veličastvu: oblečena je kot cesarica, pred svojimi prsmi nosi božje Dete in ga da je krščanskemu ljudstvu v češčenje. Marija nastopa kot Kraljica – vendar pa taka, da Kristus ostane v središču. Češčenje Jezusove Matere Marije kot Kraljice se je v srednjem veku razširilo s krščanskega Vzhoda tudi na Zahod. Verniki pa so se zavedali, da Marija v duhovnem kraljestvu nima takšne oblasti in moči, kakršno ima Kristus, njen Sin, ki je Bog. Marija je sicer Kraljica, vendar bolj Kraljica (in Mati) usmiljenja. To je lastnost, ki jo v družinah radi pripisujemo materam nasproti običajno strožjim očetom. Pogosto so Marijo imenovali ‘proseča vsemogočnost’, ker so trdno verovali, da njen sin Jezus, vsemogočni Bog, pač ne more odbiti nobene njene prošnje.

Češčenje Marije Kraljice v slovenskem narodu lepo odražajo pesmi, ki Marijo opevajo kot Kraljico in izražajo trdno zaupanje v njeno pomoč. Lepo je to izpovedano v priljubljeni pesmi Bodi nam pozdravljena, katere zadnja kitica se glasi: »Venec rajske zdaj časti / ti obdaja glavo, / k tebi rado vse hiti, vse ti poje slavo. / Milostno poglej na nas, / mati Bogu mila, / dobra bodi nam ves čas, / kot do zdaj si bila.« K Mariji kot nebeški Kraljici se obrača slovenski vernik, še posebej kot romar, v priljubljeni pesmi Veš, o Marija, moje veselje. V drugi kitici te pesmi, katere besedilo je napisal nekdanji šentviški župnik Blaž Potočnik, je prikazan namen današnjega praznovanja. »Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica, / sladka Devica, da ti podam? / Drugega nimam, srce mi vzemi / z nadami vsemi tebi ga dam.«