15. avgust

Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga obhajamo danes, spada med najstarejše Marijine praznike. Nastal je v Jeruzalemu, kjer je bila cerkev ‘Marijinega počivališča’ na poti v Betlehem, kjer je rodila Jezusa. Med kristjani je od naj starejših časov vladalo prepričanje, da Marija ob koncu svojega življenja ni umrla, temveč samo ‘zaspala’ ter bila potem z dušo in s telesom vzeta k Sinu. Praznovanje Marijinega poveličanja je bilo že v 5. stoletju razširjeno tudi na Zahodu. Versko resnico o Marijinem vnebovzetju – da je bila vzeta v nebesa z dušo in s telesom – je slovesno razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950, na praznik Vseh svetnikov. Ta datum, ki je poleg češčenja svetnikov, naših poveličanih bratov in sester, posvečen tudi spominu naših rajnih, je izbral z namenom, da se poudari resnica o vstajenju mrtvih in večnem življenju. Oboje izpovedujemo v Veri, ki jo molimo.

Pri Slovencih je praznik Marijinega vnebovzetja izredno priljubljen in ima različna imena. Največkrat mu pravimo veliki šmaren, pogosto velika maša, nekoliko redkeje velika gospojnica. Vsa ta in še druga imena hočejo poudariti, da je to eden največjih Marijinih praznikov. Zelo pomenljivo je, da so bile najstarejše cerkve v tistih krajih, kjer se je krščanstvo med Slovence širilo iz Ogleja, vse posvečene Mariji vnebovzeti.

Bogoslužna imena, ki so jih pridevali današnjemu prazniku, so bila zelo različna. ‘Vnebovzetje’ je bilo sprva zelo redko, kajti kristjani na Vzhodu, kjer se je praznik najprej uveljavil, raje govorijo o Marijinem ‘zaspanju’, ‘preselitvi’ ali ‘odhodu’ Jezusove matere. Vsebina praznovanja pa je od vsega začetka Marijin ‘odhod’ s tega sveta. Misel na smrt je bila pri praznovanju temeljna, vendar pa se ne ustavi pri smrti sami, temveč gre k poveličanju – k zmagoslavnemu Marijinemu vstopu v nebesa in k sredniški vlogi, ki jo Marija poslej izvršuje v nebesih.

Na današnji praznik je zato pri številnih Marijinih božjepotnih svetiščih, tako na gosto posejanih po slovenski zemlji, glavni romarski shod. Romarski shodi so bili in so v glavnem še vedno pričevanja zaupne vernosti slovenskih ljudi. Dobro čutijo, da je Marija mati in da kot taka ve, kaj njeni otroci potrebujejo. Njihove prošnje posreduje svojemu vsemogočnemu Sinu.

Duhovni pisatelj Franc Sodja ob današnjem prazniku razmišlja: »Marijino poveličanje je zmagoslavje ljubezni: ljubezni Marije do Jezusa, ljubezni Jezusa do Marije … Praznik tolažbe in poguma. Marija je do zmagoslavja šla prek Kalvarije. Imeti moram pogum živeti, pa tudi pogum umreti … Če sem Marijin otrok, potem moram biti, ker stopam naproti cilju, ki ga je Marija že dosegla, najsrečnejši človek na svetu. Tudi jaz grem poveličanju naproti. Na pragu večnosti me čaka moja Mati Marija.«

Ime Marija je v raznih oblikah najbolj razširjeno ime pri nas in tudi po svetu. Marijinih praznikov je veliko, zato so tudi godovi tistih, ki jim je ime Marija, Marica, Maja, Marička, Marinka, Mici, Micka, Minka, Mirjam in še kako drugače, razpodeljeni na različne dneve. Veliko pa jih goduje na današnji praznik.

14. avgust

Prosim vas, pokažite mi svetnika v koncentracijskem taborišču! Svetnika, pravega, takega, ki bi svojega bližnjega cenil bolj kot samega sebe!« To je od poljske pisateljice Marije Winowske zahteval prijatelj ki je zaradi grozot, prestanih med vojno, izgubil vero v Boga in v človeka. V odgovor je Winowska napisala življenjepis očeta Maksimilijana Kolbeja, redovnika minorita, ki je v taborišču smrti Oswiencim (Auschwitz) umrl namesto sojetnika. Slovenska izdaja, ki je izšla pod naslovom Moč ljubezni v visoki nakladi 30.000 izvodov v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, je bila hitro razprodana. To priča, da je oče Maksimilijan, ki je bil 17. oktobra 1971 razglašen za blaženega, 10. oktobra 1982 pa za svetnika, res svetnik za naš čas.

Njegovo krstno ime je bilo Rajmund (Rajko) in rodil se je revnima tkalcema v kraju Zdunska-Wola v vzhodni Poljski 7. januarja 1894. Po otroštvu v domači hiši je vstopil k redovnikom minoritom, kjer je dobil ime Maksimilijan, ki ga je proslavil s svetništvom. Študiral je najprej v Krakovu, nato pa v Rimu, kjer je resno zbolel za jetiko, a je kljub temu redno doštudiral. Do leta 1919, ko je bil posvečen v duhovnika, je dosegel dva doktorata: iz filozofije in teologije. Dve leti poprej, leta 1917, je začel navidez neznatno, dejansko pa ogromno delo, ko je ustanovil ‘vojsko Brezmadežne’, katere člani naj bi bili res dejavni in misijonarski kristjani.

Ko se je vrnil na Poljsko, je imel v Krakovu zelo obiskane verske konference. Leta 1921 je začel izdajati listič Vitez Brezmadežne. Sprva je bil razmnožen ciklostilno, potem pa je dobil star tiskarski stroj in veliko noči ga je vrtel sam. Leta 1927 so na podarjenem zemljišču blizu Varšave začeli graditi naselje barak, imenovano Niepokalanow – mesto Brezmadežne. To je bila zgledna meniška republika: tu je v slogi delalo 6 redovnih očetov in 700 bratov, ki so bili strokovnjaki v tiskarski stroki. Njihova tiskarna je bila takrat najsodobnejša v Evropi. ‘Direktor’ oče Maksimilijan je stanoval v silno skromni sobi. Skupaj s svojimi delavci je vsak dan nekaj ur molil. In v tem je skrivnost njegovega uspeha.

Leta 1930 je ‘skočil’ na Japonsko. Brez denarja, brez zvez, brez znanja jezika. Čez mesec dni je izšla prva številka Viteza Brezmadežne v japonščini. Kmalu je na pobočju zunaj mesta Nagasaki – kakor bi slutil, da bo na mesto padla atomska bomba – zrasel japonski Niepokalanow, ki stoji še danes.

Leta 1939 je Hitlerjeva vojska zasedla Poljsko. Skupaj z drugimi prebivalci Niepokalanowa je bil v zaporih tudi oče Maksimilijan. Vrnili so se na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1940. 17. februarja 1941 je prišel oddelek esesevcev. Odpeljali so očeta Maksimiljana. Najprej v zapore Pawiak, nato pa v taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Ko je proti koncu julija pobegnil neki taboriščnik, je moralo deset drugih jetnikov v ‘bunker lakote’, kjer so počasi ‘zveneli kot tulipani’. Namesto družinskega očeta Franca Gajowniczeka se je ponudil oče Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta. Umrl je kot zadnji, 14. avgusta 1941 na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Od svoje ‘Mamice’, kakor je imenoval Marijo, je prejel dva venca: belega za čistost življenja in rdečega za mučeništvo.

Čuk S., Pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2007) 8, str. 84.

13. avgust

HIPOLIT je bil učenec sv. Ireneja in je deloval kot duhovnik in učitelj v Rimu. Bil je bister, nekoliko vihrav, častihlepen in trmast, zaradi česar je imel vse življenje hude težave in boje s svojo okolico in s samim seboj. V boju s tedanjimi krivoverci je bil silno oster, a se v preveliki vnemi tudi sam ni mogel izogniti zmotam. V svojem glavnem in obsežnem delu – 10 knjig – z naslovom Philosophumena ali spodbijanje vseh krivih naukov je zavračal zmote monarhijancev, ki so učili, da je v Bogu ne le ena narava, marveč tudi le ena oseba in da so Oče, Sin in Sveti Duh le tri imena za eno in isto božjo osebo, ki se je v raznih dobah različno javljala. Hipolit je z vso silo zavračal zmoto, hkrati pa je sam zašel v zmoto, ker je učil nekakšno podrejenost druge in tretje božje osebe. S to zmoto je prišel v spor s papežem Zefirinom (198–217) in njegovim svetovalcem Kalistom, Zefirinovim naslednikom na apostolskem sedežu (217–222). Hipolit je šel celo tako daleč, da se je dal posvetiti za rimskega škofa in papeža (bil je prvi protipapež), imel je svojo duhovščino in svoje vernike. Povzročil je pravi razkol, ki je trajal še pod papežema Urbanom I. in PONCIJANOM, končalo pa ga je šele novo preganjanje kristjanov za časa vlade Maksimina Tračana (235–238). Ta je dal umoriti svojega prednika Severa Aleksandra (222–235) in je iz nasprotovanja do njega preganjal kristjane in jih dal mnogo pomoriti. Cesar Sever Aleksander je bil ves čas svoje vlade pod vplivom svoje matere, nadarjene in krščanstvu naklonjene Julije Mameje. Ta je imela zveze z Origenom in rimskim prezbiterjem Hipolitom in na njenem dvoru je bilo mnogo kristjanov, ki jih je Maksimin Tračan dal pomoriti. Dal je pomoriti tudi mnogo cerkvenih predstojnikov ali pa jih je poslal v pregnanstvo, med njimi tudi papeža Poncijana in nasprotnega papeža Hipolita. Skupaj ju je leta 235 izgnal na otok Sardinijo, kjer sta morala delati skupaj z največjimi zločinci v rudnikih. Silno duševno in telesno trpljenje ju je združilo. Hipolit se je spravil s papežem Poncijanom, kakor to izrecno omenja njegov nagrobni napis, ki mu ga je sestavil poldrugo stoletje pozneje papež Damaz. Hipolit in Poncijan strašnega napora in trpljenja nista prenesla in sta še isto leto umrla. Njuni trupli so kristjani prinesli v Rim, in ker se je Hipolit v pregnanstvu spravil s Cerkvijo, so ga obenem s Poncijanom častili kot mučenca. Poncijan se je v izgnanstvu odpovedal svoji časti 28. septembra 235 – to je po dnevu in mesecu prvi zanesljivi datum v zgodovini papežev.

Sv. Hipolit je poleg Origena najplodovitejši starokrščanski pisatelj. Sv. Hieronim slavi njegovo svetost in učenost, Janez Zlatousti pa ga imenuje ‘vir luči’ in ‘sveti učitelj’. Njegove spise so zlasti na Vzhodu mnogo brali. Zanimivo je, da se je njegova razlaga preroka Danijela, ki jo je leta 202 spisal v štirih knjigah, v celoti ohranila le v staroslovenskem prevodu. V njeni 4. knjigi prvič beremo, da se je Jezus rodil 25. decembra. Cerkvenopravni in liturgični spis Apostolsko izročilo mnogi pripisujejo Hipolitu. V njem je zapisana sedanja kratka druga evharistična molitev, podroben opis katehumenata in posvetilna molitev za škofa, prevzeta v pokoncilski obred.

Hipolita so pokopali v grobnico ob Tiburtinski cesti (Via Tiburtina) 13. avgusta 235/36 in se na ta dan obhaja tudi njegov spomin. Poncijana pa so pokopali v papeško grobnico v Kalistovih katakombah in obhaja Cerkev njegov spomin od 8. stoletja dalje 19. novembra. Od 8. stoletja do leta 1969 je navajal Rimski misal 22. avgusta svetega mucenca, škofa Hipolita iz Porta, ki pa je istoveten s sv. Hipolitom iz Rima.

Sv. Hipolita upodabljajo kot rimskega vojaka z zastavo ali s sulico in ščitom; z mučeniskim orodjem, s krepelcem, z vrvjo in s pasom. Zgodovinsko najustreznejša je upodobitev, ki ga kaže sedečega na stolu, zraven sebe pa ima svoje spise. Hipolit je zavetnik mesta in škofije St. Pölten.

God: 30. julij

O človeku, ki ima izreden dar govora, Slovenci pravimo, da “govori, kakor bi rožice sadil”. Če hočemo pohvaliti njegovo modrost, rečemo, da so njegove besede ‘zlate’. Eden najbolj slavnih cerkvenih govornikov med svetniki je bil carigrajski patriarh Janez Krizostom, po naše Zlatoust, ki je umrl leta 407. Naslov Zlatousti si je prislužil s svojimi izrednimi govori, bogatimi po vsebini in podanimi po vseh pravilih govorniške umetnosti. Po njem se je zgledoval današnji godovnjak sveti Peter Krizolog, po naše Zlatobesedni. S svojimi govori je privlačil množice radovednežev, ki pa so se iz navadnih radovednežev kmalu spremenili v iskalce resnice ter so se trudili, da pridejo do vere v Kristusa.

Sveti Peter Krizolog je svoje govore zapisoval in precej se jih je tudi ohranilo. Med temi tudi govor o skrivnosti Jezusovega učlovečenja, v katerem je poslušalcem zastavil nekaj vprašanj: »Človek, zakaj se tako malo ceniš, ko si tako dragocen Bogu? Zakaj se tako preziraš, ko te Bog tako spoštuje? Zakaj preiskuješ, kako si bil ustvarjen, ne premišljaš pa, za kakšen cilj si bil ustvarjen? Mar ni vse to, kar vidiš, ustvarjeno, da ti sredi tega prebivaš? Zate razlita svetloba razpršuje temo, zate je odmerjen pravi čas noči, zate je izmerjen dan. Zate razsvetljujejo nebo z različnim sijajem sonce, luna in zvezde. Zate je zemlja okrašena s cvetlicami, gozdovi in sadeži; zate je ustvarjena ta čudovita množica živih bitij v zraku, na zemlji in v bistri vodi …«

O njegovem rodu nimamo zanesljivih podatkov. Po vsej verjetnosti se je rodil okoli leta 380 v mestu Forum Cornelia, današnji Imoli na jugu Italije. Tamkajšnji škof ga je krstil, poskrbel za njegovo vzgojo, ga posvetil v diakona in ga vzel s seboj v Rim. Papež Celestin I. je bil ves prevzet po pogovoru s tem mladim diakonom, ki je natančno poznal Sveto pismo in cerkvene očete, zlasti sv. Janeza Krizostoma, in se je trudil čim bolj krepostno živeti. Posvetil ga je v mašnika in kmalu nato za škofa v Raveni, ki je bila tiste čase prestolnica zahodnega rimskega cesarstva. Peter je bil po svoji zunanjosti lepe, privlačne postave. V prestolnici, kjer je mrgolelo duhovitih postopačev in domišljavih cesarskih uradnikov, se je sprva težko znašel. Ravenčani so nad svojim ‘mlečnozobim’ škofom vihali nosove, toda prav kmalu so spoznali, da mladi škof zasluži vse spoštovanje. S svojimi ognjevitimi pridigami, še bolj pa s svojim zgledom in s prisrčnimi stiki z ljudmi je pridobil mnoge, da so zaprosili za pouk v veri in prejem svetega krsta. Za praznike je pridigal trikrat na dan. Ko se mu je nekoč primerilo, da se mu je zaradi prevelikih naporov na prižnici zataknilo, ker so mu nenadoma odpovedale glasilke, so ljudje v cerkvi na glas zajokali. Sele po osmih mesecih so lahko spet slišali ljubljeni glas, ki ga v Raveni nihče ni mogel nadomestiti.

Škofijo je vodil skoraj dvajset let. Napor škofovske službe ga je zelo izčrpal, zato se je iz hrupa in sijaja prestolnega mesta Ravena umaknil v mir in zbranost svojega rojstnega kraja. Leta 450 je umrl. Vsa Ravena je žalovala za njim. Zapustil je zbirko okoli 200 pridig, ki jo je uredil in izdal njegov naslednik, ravenski škof Feliks. Svetega Petra Krizologa je papež Benedikt XIII. leta 1729 razglasil za cerkvenega učitelja.

God: 21. julij

Papežu Janezu XXIII. je bil zelo pri srcu sveti LOVRENC iz Brindisija, odličen kapucinski pridigar, katerega je razglasil za cerkvenega učitelja. Rodil se je leta 1559 v mestu Brindisi na jugu Italije. S šestnajstimi leti je stopil v kapucinski red, v katerem je zaslovel kot izreden govornik.

Pridigal je lahko v številnih jezikih, tudi slovanskih. Kot vrhovni predstojnik kapucinskega reda je poskrbel, da so prišli kapucini tudi v naše kraje, najprej v Gorico, zatem v Ljubljano, kasneje še v mnoge druge kraje, tudi v Sveti Križ na Vipavskem in v Škofjo Loko, kjer imajo očetje kapucini svoji hiši še danes. V sedemnajstem stoletju noben red ni imel pri nas toliko naselbin kot kapucinski. Lovrenc iz Brindisija je umrl 22. julija 1619 v Lizboni. Za svetnika je bil razglašen leta 1881, leta 1959 pa za cerkvenega učitelja.

God: 21. julij

Prerok v svetopisemskem pomenu je človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časa zorenje božjega odrešitvenega dela. Judovski preroki so bili klicarji, ki so izvoljeno ljudstvo stare zaveze opominjali k zvestobi zavezi, sklenjeni med Bogom in njihovimi očeti na Sinaju. Dobršen del Svetega pisma stare zaveze sestavljajo preroške knjige. Vseh preroških knjig je sedemnajst: pet je velikih in dvanajst malih prerokov. Med velikimi zavzema posebno mesto Danijel. Bralci in poslušalci Svetega pisma se ga živo spominjajo iz dveh dramatičnih prigod: prva pripoveduje o njegovi čudežni rešitvi iz levnjaka, druga pa o tem, kako je s svojo modrostjo rešil pogube čisto Suzano.

Danijel, čigar ime pomeni ‘moj sodnik je Bog’, je četrti med velikimi preroki stare zaveze. Bil je Judovega, plemenitega, po sodbi nekaterih celo kraljevskega rodu. Pri prvi preselitvi Judov v Babilon je prišel v sužnost okoli leta 605 pred Kristusom. Kralj Nebukadnezar ga je s tremi drugimi judovskimi mladeniči sprejel na svoj dvor, kjer je bil vzgojen za službo na dvoru. S svojo modrostjo, podarjeno od Boga, si je pridobil ugled in se povzpel do odgovornih služb, kar je vzbudilo zavist nekaterih njegovih podrejenih. Ovadili so ga, da zaničuje kralja Darija, ker se noče klanjati njegovi podobi. Zato je bil vržen v levnjak, iz katerega pa ga je Bog čudežno rešil. Dalje nam Danijel pripoveduje o čudežni rešitvi treh mladeničev, ki so jih služabniki kralja Nebukadnezar vrgli v ognjeno peč, in o njihovem hvalospevu Bogu za rešitev. Danijel je kralju Nebukadnezarju razložil skrivnostne sanje, ki jih njegovi svetovalci in zvezdarji niso razumeli. Kralj je pohvalil njegovo razsodnost in izredno modrost ter ga je hotel nagraditi z visoko službo v kraljestvu, toda Danijel se je slehernemu odlikovanju odpovedal.

Danijelu je Bog dal izreden dar preroških videnj, v katerih je odkrival uničujočo božjo sodbo nad svetovnimi državami in Mesijev prihod. V knjigi, ki nosi ime po njem, opisuje med preroškimi videnji boj in zmago grškega kozla (Aleksandra Velikega) nad medijsko-perzijskim kraljestvom. V videnju o sedemdesetih letnih tednih (490 letih) je napovedoval tudi za judovsko ljudstvo čas sprave in večne pravičnosti čas Mesija. Napovedal pa je tudi stisko poslednjih časov. Danijelova knjiga nam kaže propad vsega tistega, kar vstaja zoper božje kraljestvo.