12. avgust

Če bi hotel vsem ugajati, ne bi bil Kristusov apostol,« je zapisal sveti Pavel. Po tem načelu je ravnal papež Inocenc XI., ki je bil branilec svobode Cerkve proti nasilju razbrzdanega francoskega kralja Ludvika XIV., ki so mu pravili ‘sončni kralj’. Bil je kos vsem diplomatskim spletkam, mož, ki je klečal samo pred božjim Veličastvom, nikoli pa pred mogočniki tega sveta.

Inocenc XI. je bil v vsakem pogledu najpomembnejši papež 17. stoletja. Preden je postal papež, se je imenoval Benedetto Odescalchi in luč sveta je zagledal 19. maja 1611 v severnoitalijanskem mestu Como. Mikal ga je vojaški stan, a si je izbral študij prava, ki ga je končal v Neaplju z doktoratom, potem pa se je nenadno odločil za duhovniški poklic. Živel je zgledno, bil je pošten in preprost, odlikoval se je v dobrodelnosti. Ko mu je bilo komaj štiriintrideset let, je že postal kardinal. Ko je francoski kralj Ludvik XIV. hotel papeža vpreči v voz svoje absolutistične politike, je bil kardinal Odescalchi njegov odločen nasprotnik. Kralj mu je to zameril. Ko naj bi Odescalchi leta 1670 postal papež, ga je Francija odklonila.

V novem konklavu leta 1676 je bilo treba čakati dva meseca, da je Ludvik XIV. njegovi izvolitvi nehal nasprotovati.

Kot papež se je zapisal v zgodovino po tem, da je obsodil zmotne nazore kvietizma, naziranja, da je prava krščanska popolnost v popolnem miru in pasivnosti duše, ter laksizma, moralnega nauka, po katerem je pravilno to, kar je lažje. Najhujše spore je imel s francoskim kraljem Ludvikom XIV. Ta je leta 1681 vsilil štiri ‘galikanske člene’, ki poudarjajo, da je kralj v vseh časnih zadevah od cerkvene oblasti neodvisen, papeževa oblast pa je – celo v odločitvah učiteljske službe – na njegovem ozemlju omejena. »Sinovi moje matere so se bojevali proti meni,« je zapisal papež Inocenc XI. na začetku svojega pisma, v katerem je ‘galikanske člene’ odločno zavrnil.

Papež Inocenc XI. je Cerkev vodil trinajst let in ves čas si je prizadeval, kako bi Evropo ubranil pred turškimi vdori. V več let trajajočih pogajanjih mu je uspelo, da je prišlo do zveze med Poljsko in avstrijskim cesarjem, kateri so se nato pridružile še Benetke in Rusija. Vso krščansko Evropo je pozival k molitvi. Turško vojsko, ki je štela 160.000 mož, je združena vojska Poljakov, cesarja in državnih stanov 12. septembra 1683 pred Dunajem do nog potolkla. Evropski zahod je bil rešen. »Tvoja desnica, Gospod, je premagala sovražnika,« je dal Inocenc XI. vtisniti na spominske kovance in za vso Cerkev zapovedal poseben praznik v čast Marijinemu imenu.

Po svetniškem življenju je Inocenc umrl 12. avgusta 1689. Svojega velikega prednika je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1956.

Osebno ime Inocenc je pri nas neznano in imenoslovec Janez Keber ga v svojem Leksikonu imen niti ne omenja.

11. avgust

Na današnji dan se spominjamo hkrati s sv. Tiburcijem svete device m mučenke Suzane, ki naj bi umrla okoli leta 304. Mučenko iz zgodnje krščanske dobe so po strašnem mučenju obglavili. Njeni posmrtni ostanki so ohranjeni v njej na čast postavljeni baziliki na Kvirinalu v Rimu. Opis njenega trpljenja in mučeniške smrti, ki je nastal v 6. stoletju, je povsem legendaren. Po legendi naj bi bila hči sv. Gabinija in nečakinja papeža Kaja (283–296). Ker je iz ljubezni do Kristusa naredila obljubo večnega devištva, se ni hotela poročiti s posinovljencem cesarja Dioklecijana. Priznala je, da je kristjanka, zaradi česar je bila obsojena na smrt. Upodabljajo jo z mečem in krono poleg sebe.

O svetniških likih z lepim imenom Suzana ne vemo dosti, čeprav jih srečujemo v koledarju več. Ime je hebrejsko in pomeni lilija. Dekle z imenom Suzana poznamo že iz Svetega pisma stare zaveze. O njej pripoveduje svetopisemski pisatelj v knjigi preroka Danijela, da je bila silno lepa in se je bala Gospoda. Tudi njeni starši so bili pravični in so vzgojili svojo hčer po Mojzesovi postavi. Ta Suzana je zaradi svoje čistosti prapodoba Marije in nasprotje grešne Eve. Hkrati je ta Suzana pralik v umetnosti tolikokrat upodobljene ‘Suzane v kopeli’, kjer sta jo zalotila dva starca in si jo poželela; ker se jima ni hotela vdati, sta jo obtožila greha z nekim mladeničem. Obsojena je bila na smrt, Danijel pa jo je rešil. Njen spomin obhaja vzhodna Cerkev 19. decembra, aleksandrijski koledar pa 25. septembra.

Rimski martirologij omenja na dan 19. septembra še eno svetnico z imenom Suzana. Bila je hči poganskega duhovnika in Judinje. Po smrti staršev se je spreobrnila h krščanstvu in je bila diakonisa v Eleutheropolisu, kjer je pod cesarjem Julijanom Odpadnikom leta 362 umrla mučeniške smrti.

Dne 24. maja se Cerkev spominja krščanske svetnice z imenom Suzana, ki je umrla mučeniške smrti skupaj z drugimi ženami rimskih vojakov in njihovimi otroki …

Dne 12. julija je tudi spomin smrti blažene mučenke Suzane Araki, ki so jo leta 1626 imeli zaradi vere v Nagasakiju osem ur golo obešeno za lase; čast oltarja je dosegla leta 1867, goduje pa skupaj z drugimi 1. junija.

11. avgust

Neštetokrat se v življenju dogaja, da notranji ogenj kakšnega človeka, s katerim se srečamo, ogreje tudi nas. Na izreden način se je to uresničilo v življenju sv. Klare Asiške: ogenj božje ljubezni ob katerem je vse posvetno bogastvo zbledelo, je v njenem srcu zanetil njen dvanajst let starejši rojak Francesco Bernardone, ki ga ves svet – ne samo krščanski – pozna kot sv. Frančiška Asiškega. Klara je bila najstarejši otrok viteza Favaroneja in plemkinje Ortolane, rojena leta 1193 v Assisiju; imela je še mlajši sestri Agnes in Beatrice. Mati Ortolana je vse tri vzgojila v pravem verskem duhu in jim omogočila tudi izobrazbo, ki je bila v tistih časih dekletom dostopna. Klara se je razvila v lepo dekle in v hiši so se začeli oglašati snubci.

Ko ji je bilo sedemnajst let, je slišala Frančiška, ki je v bližnji stolnici pridigal o pokori. Šla je k Frančišku, ki je takoj začutil, da je Klaro Bog poklical po njem. Frančišek je naročil Klari, naj pride k njemu v noči na 19. marec leta 1212. Klara je vedela, da bo ta njen korak pri sorodnikih izzval odločen odpor, zato je tisto noč naskrivaj zbežala iz domače hiše. V znamenje, da je poslej božja last, ji je Frančišek ostrigel lase, potem pa jo je peljal v samostan redovnic benediktink. Ko so jo sorodniki tam iskali, Klara niti slišati ni hotela, da bi šla z njimi. Kmalu je šla po njenih stopinjah tudi sestra Agnes, za njo kasneje še najmlajša sestra Beatrice, nazadnje pa še ovdovela mati Ortolana. Redovnice klarise, zaročenke ‘gospe uboštva’ kot Frančiškovi sinovi, so dobile dom-samostan v San Damianu. Redovna družina pri sv. Damijanu ni imela stalnega vodila: živela je po navodilih, ki jih je sproti dajal sv. Frančišek, v njegovi odsotnosti pa njegovi sobratje. Klara je redovnicam dan razdelila v molitev, delo, dejanja ljubezni do bližnjega, pokorila in počitek. Preživljajo naj se z delom, ki se jim zjutraj sproti odkaže, in z miloščino. Pokore naj se zlasti z molkom in s postom – razen v bolezni naj ne uživajo mesa. V tem so povzeta pravila reda klaris, ki veljajo še danes. Klara se je morala dolgo bojevati za svoje redovno pravilo uboštva. 9. avgusta 1253, dva dni pred njeno smrtjo, je papež Inocenc IV. potrdil njeno pravilo. Naslednji dan ga je že imela v rokah. To je bila ura njenega največjega veselja. Ko so jo 12. avgusta istega leta pokopali, so ji dali to listino njene neomajne zvestobe do uboštva v grob kot znamenje njene največje zmage. Že dve leti po svoji smrti, 15. avgusta 1255 – je bila razglašena za svetnico. Prvi samostan klaris na slovenskih tleh je zrasel leta 1300 v Mekinjah pri Kamniku, kasneje so klarise prišle še v Koper, Gorico, Ljubljano in Škofjo Loko. Zdaj imajo svojo hišo v Nazarjah.

Papež Pij XII. je sveto Klaro leta 1958 razglasil za zavetnico televizije: ker naj bi Klara o božiču leta 1252 po nadnaravni ‘televiziji’ spremljala in doživljala daleč od Assisija tamkajšnje obrede.

Ime Klara ali poslovenjeno Jasna na Slovenskem ni prav posebno razširjeno.

10. avgust

V Apostolskih delih beremo, da so apostoli, ko je število kristjanov naraščalo, izvolili sedem diakonov, da bi vernikom stregli v njihovih vsakdanjih potrebah, sami pa so se hoteli posvetiti molitvi in oznanjevanju božje besede. Med temi sedmerimi prvimi diakoni je daleč najbolj slaven sveti Štefan, prvi mučenec mlade Kristusove Cerkve. »Kakor je nekdaj sveti Štefan proslavil Jeruzalem, tako je zdaj od sončnega vzhoda do zahoda proslavil Rim sveti Lovrenc,« je nekoč ob njegovem prazniku pridigal papež Leon Veliki. V Rimu je bil spominski dan mučeništva svetega Lovrenca največji za praznikom apostolov Petra in Pavla (29. junija).

Lovrenca je papež Sikst II. zaradi njegovega svetega življenja, vedrega značaja in izrednega poguma sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Kot prvi med njimi je papežu stregel pri sveti daritvi, vestno je upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Papež je bil že sivolas, Lovrenc pa še mlad, vendar ju je povezovalo iskreno prijateljstvo. Med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Valerijana, ki je sedel na prestolu v letih od 253 do 260, je Lovrenc zvedel, da je cesar ukazal prijeti papeža. Nemudoma je pohitel v ječo, da bi šel s papežem v smrt. Žalosten mu je zaklical: »Kam hitiš, oče, brez sina? Kam hitiš, sveti duhovnik, brez diakona?« Papež Sikst mu je tolažeče odgovoril: »Ne zapuščam te, moj sin. A čakajo te še hujši boji za Kristusovo vero … Po treh dneh prideš za menoj, služabnik za duhovnikom. Če imaš kaj denarja v zakladnici, ga razdeli ubožcem.« Tako se je papež poslovil od ljubljenega diakona, Lovrenc pa je šel in razdelil denar med ubožce, saj je vedel, da ni več daleč čas, ko bodo tudi njega prijeli.

Rimski načelnik Hipolit je slišal, da ima Cerkev velike zaklade in da jih upravlja Lovrenc. Poklical ga je predse in zahteval, da mu te zaklade takoj izroči. Lovrenc mu je odgovoril: »Res, Cerkev je bogata, niti cesar nima toliko dragocenih zakladov. Daj mi nekaj dni odloga, pa ti jih prinesem.« Hipolit ga je za tri dni pustil na svobodo. Tretji dan je Lovrenc zbral ubožce, vdove in sirote, jih peljal pred sodnika in rekel: »Glej, to so zakladi naše Cerkve!« Hipolita je to tako razjezilo, da je dal diakona Lovrenca najstrašneje mučiti. Nazadnje so ga, vsega ranjenega, položili na razbeljeni raženj in ga živega pekli. V strašnih mukah je molil: »Gospod, sprejmi mojega duha in reši me te umrljivosti!« Mučiteljem pa je v šali rekel: »Ena stran je že pečena, obrnite me!« Potem je med molitvijo izdihnil. To je bilo 10. avgusta leta 258. Nad njegovim grobom je dal cesar Konstantin sezidati baziliko.

Svetega Lovrenca ali Lavrencija – njegovo ime pomeni ‘z lovorjem ovenčan’ – upodabljajo kot diakona s pravokotnim ražnjem, z evangeljsko knjigo in s križem, delečega miloščino, ali z mučeniško palmo. Časte ga kot zavetnika ubogih in vseh, ki imajo pri svojem delu opravka z ognjem: gasilcev, steklopihalcev, kuharjev, likalk. Po ljudski veri sv. Lovrenc varuje pred opeklinami, bolečinami v hrbtu, vročico, priporočajo mu verne duše v vicah in ga prosijo za dobro letino, ker je njegov god mejnik med visokim poletjem in bližajočo se jesenjo. »Sveti Lovrenc je prvi jesene,« pravijo na Raki pri Krškem.

God: 9. avgust

Drevo križa rojeva ob večnem cvetenju vedno nove sadove odrešenja in zveličanja. Zato gledajo verniki zaupljivo na križ. Iz njegove skrivnosti, ki je skrivnost ljubezni, črpajo pogum in moč, da zvesto hodijo za križanim in vstalim Gospodom. Oznanilo o križu se je potopilo v srca mnogih mož in žena ter spremenilo njihovo življenje. Živ zgled za to izredno notranjo prenovitev je duhovni razvoj Edith Stein. Iz mlade žene, ki je iskala resnico, je po tihem delovanju božje milosti postala svetnica in mučenka: s. Terezija Benedikta od Križa. Danes ponavlja z nebes za nas besede, ki so oblikovale njeno življenje: ‘Jaz pa se bom hvalila samo s križem Jezusa Kristusa’.« Tako je dejal papež Janez Pavel II., ko je 11. oktobra 1998, ko je razglasil za svetnico Edith Stein – sestro Terezijo Benedikto od Križa, katero je bil uvrstil med blažene 1. maja 1987 v Kölnu. Od leta 1999 je skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Brigito Švedsko sozavetnica Evrope.

Življenjska pot te svetnice našega časa se je pričela 12. oktobra 1891 v mestu Breslau v tedanji nemški Šleziji, današnjem poljskem Wroclawu. Bila je sedmi in zadnji otrok verne judovske družine, njena ljubljenka – ne le zato, ker je bila najmlajša, ampak tudi zaradi svoje izredne bistrosti. Ko je imela dve leti, je umrl oče Siegfrid, premožen lesni trgovec, in skrb za družino je padla na ramena matere Avguste, ki pa je bila pogumna in odločna žena. Nadarjena Edith je po končani srednji šoli izbrala študij filozofije najprej v rodnem mestu, potem pa v Gottingenu, kjer je predaval Edmund Husserl, ustanovitelj fenomenološke šole. Bila je njegova najboljša učenka. Ko si je leta 1916 z najvišjimi ocenami pridobila naslov doktorice filozofije, je doživela ‘prvo srečanje s križem’ ob ženi, katere mož je padel na fronti, pa je ta težka izguba ni strla. »Otipljivo sem prvič pred seboj videla Cerkev, rojeno iz odrešilnega Kristusovega trpljenja, v njeni zmagi nad križem in želom smrti.« Njeno srce se je odprlo Bogu. Na novo leto 1922 je prejela sveti krst: za krstno ime si je izbrala ime Terezija, po svetnici (sv. Tereziji Avilski), ki jo je pripeljala med božje otroke. Kmalu po krstu se je preselila v mesto Speyer, kjer so jo sprejele v svojo hišo redovnice dominikanke. Učila je po raznih šolah. 12. oktobra 1933, na svoj 42. rojstni dan, se je Edith poslovila od svoje ljubljene matere in prestopila prag karmeličanskega samostana Köln-Lindenthal. Tri dni zatem, 15. oktobra, na god svoje krstne zavetnice, je postala karmeličanka – sestra Terezija Benedikta od Križa. Leta 1935 je izrekla svoje začasne, leta 1938 pa večne zaobljube.

Nacistično divjanje zoper Jude je postajalo vse bolj silovito, zato so jo predstojnice poslale v karmel Echt na Nizozemskem, da bi bila na varnem. Tja je prišla na Silvestrovo 1938, poldrugo leto kasneje je prišla za njo tudi njena sestra Rosa, ki je opravljala službo samostanske vratarice.

Poleti 1940 so nevtralno Nizozemsko zasedli Nemci in tam živeči Judje so se morali bati najhujšega. 2. avgusta 1942 so esesovci potrkali na vrata karmela Echt in zahtevali, da jim izročijo sestri Stein. Teden dni kasneje, 9. avgusta 1942, sta z drugimi 300 žrtvami zgoreli v krematoriju zloglasnega koncentracijskega taborišča Auschwitz. Uresničilo se je, kar je zapisala: »Ne more nas rešiti človeška dejavnost, marveč Kristusovo trpljenje. Imeti pri tem svoj delež, to je moje hrepenenje.«

8. avgust

Današnjega godovnjaka svetega Dominika mnogi imajo za začetnika molitve rožnega venca, ki je znana in priljubljena povsod, kjer živijo katoličani. To pa ni res, kajti ta preprosta in bogata molitev je obstajala že pred njim, seveda ne v današnji obliki. Res pa je, da so bili dominikanci, redovniki, ki jih je sveti Dominik ustanovil in po njem nosijo ime, veliki apostoli rožnega venca. Pri svojih pridigah so jemali kot vodilo in podlago posamezne skrivnosti odrešenja, vključene v rožni venec. Te so najprej temeljito razložili, potem pa so jih skupaj z verniki molili.

Dominik Guzman je bil doma iz španske pokrajine Kastilije, kjer je zagledal luč sveta okoli leta 1170. Družina je bila premožna, zato so Dominika dali šolati. Navdušil se je za duhovniški poklic. Nakupil si je precej knjig: ko pa je v mestu, kjer se je šolal, nastala huda lakota, je vse knjige prodal in z izkupičkom podpiral stradajoče. Škof v mestu Osma ga je posvetil v duhovnika in ga sprejel v svojo službo. Dominik bi rad šel v misijone in s tem namenom je svojega škofa spremljal v Rim, da bi papeža prosil dovoljenja za odhod v misijone. Spotoma je v južni Franciji naletel na krivoverce, ki so zanikali nekatere temeljne verske resnice in so ljudstvo ščuvali zoper Cerkev. Ti ljudje, ki so jim pravili albižani, valdenci, patareni, sami pa so se imenovali katari, kar pomeni ‘čisti’, so imeli velike uspehe, ker so duhovniki živeli precej posvetno in so ljudem dajali slab zgled. Papež je poslal v Francijo svoje pridigarje, ki naj bi te ljudi spreobrnili. Toda nastopali so preveč uradno, oblastno in ošabno, zato jim nihče ni prisluhnil. Pač pa so radi poslušali Dominika in njegove spremljevalce, ki so kakor Jezusovi učenci hodili v majhnih skupinah po mestih in vaseh ter oznanjali evangelij s tehtno besedo in z zgledom apostolskega življenja.

Skupino svojih tovarišev, ki jih je imenoval ‘bratje pridigarji’, bi Dominik rad razširil v red pridigarjev. S tem namenom se je napotil v Rim, kjer je naletel na sv. Frančiška Asiškega, ki je tudi prišel tja, da papež potrdi pravila reda manjših bratov. Papež Inocenc III. in škofje, zbrani na 4. lateranskem koncilu, so sicer pohvalili Dominikovo apostolsko misel, red pa je bil potrjen šele 22. decembra 1218. Prva hiša dominikanskega reda je bila v Toulousu v Franciji, od tam pa se je red širil najprej v Italijo ter v Dominikovo domovino Španijo. Že za Dominikovega življenja je red imel osem provinc.

Dominikanci naj bi s pridiganjem ljudstvu posredovali evangeljsko resnico in jih z njo preoblikovali v razumne božje otroke. Med najbolj znamenite člane dominikanskega reda spadata velika cerkvena učitelja sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski. Dominik je umrl 6. avgusta leta 1221 v Bologni. Njegov pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je nato kot papež Gregor IX. leta 1234 Dominika razglasil za svetnika. Ob tej priložnosti je povedal: »Poznal sem moža, ki je živel popolnoma po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.« Po novem koledarju obhajamo njegov god 8. avgusta. Pred cesarjem Jožefom II., ki je leta 1781 razpustil veliko samostanov, so imeli na slovenskih tleh svoje samostane tako dominikanci kot dominikanke. Od leta 1965 ponovno delujejo dominikanci, ki imajo hiši v Petrovčah in Žalcu.

7. avgust

Kajetan Tienski, ustanovitelj reda teatincev, ki si je zadal nalogo pri apostolskem delovanju čim zvesteje posnemati Kristusa v popolni nenavezanosti na svetne dobrine, je postal duhovnik, ko se je njegovo življenje prevesilo že v drugo polovico. Za ta korak se je odločil, ko je spoznal, da se bo kot duhovnik lažje “s telesom in z dušo prispodobil Jezusu Kristusu”. Hotel je biti tak duhovnik, ki bo ljudem z besedo in življenjem znal približati Kristusa. »Ne bom odnehal prej, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to velika čast in ne sramota,« je zapisal v enem svojih redkih pisem.

Izšel je iz plemiške družine Tiene, ki je dala vrsto učenjakov, državnikov in vojskovodij. Rodil se je v oktobru leta 1480 v Vicenzi. Zelo zgodaj je izgubil očeta in za vzgojo Kajetana in njegovih bratov je poskrbela mati. Ta je redno hodila v dominikansko cerkev, v kateri je imela družina Tiene svojo kapelo. Tako je Kajetan zgodaj prišel v stik z dominikanci, kar je odločilno vplivalo na njegovo življenje. Na univerzi v Padovi je študiral pravo. Študij je končal z doktoratom iz cerkvenega in civilnega prava, ko mu je bilo štiriindvajset let. Nekaj let kasneje srečamo Kajetana v Rimu, kjer je opravljal službo ravnatelja papeške pisarne. To je bil čas renesančnih papežev, ki so sicer skrbeli za umetnost, niso se pa odlikovali po pobožnosti in svetosti. »Nekoč sveto mesto je zdaj Babilon,« je o Rimu dejal mladi Kajetan.

V prostem času je Kajetan obiskoval družbo laikov in duhovnikov, ki se je imenovala Bratovščina božje ljubezni. Njen namen je bil v srca “sejati in saditi ljubezen do Boga”. Njeni člani so morali redno moliti, biti vsak dan pri maši, vsaj enkrat na mesec pri obhajilu in negovati bolnike po bolnišnicah. Na god sv. Hieronima, ki si ga je izbral za patrona, 30. septembra leta 1517 je Kajetan prejel mašniško posvečenje. Bilo mu je sedemintrideset let. Popolnoma se je posvetil bratovščini. Zaradi materine bolezni se je za nekaj časa preselil domov v Vicenzo, po njeni smrti pa se je nastanil v Benetkah, kjer je ustanovil novo bolnišnico.

Vedno močneje se je v njem oglašala želja, da bi ustanovil družbo izobraženih duhovnikov, ki bi živeli kakor redovniki. Zamisel je uresničil leta 1524.

V rimski Bratovščini božje ljubezni je Kajetan našel tri tovariše, ki so bili pripravljeni, da se mu pridružijo in ustanove redovno družbo. Eden od teh je bil Gianpietro Caraffa, poznejši papež Pavel IV., tedaj še škof v mestu Chieti. Latinsko ime tega mesta je Theates in po njem so nove redovnike imenovali teatince. Teatinec je pomenilo: pobožen, pravičen, spokoren. Red se številčno ni nikoli razmahnil, ker je bil zvest svojemu načrtu in je sprejemal samo starejše, zrele in preskušene može ter je deloval za prenovo duhovnikov in starih redov. Proti lakomnosti in častihlepnosti, dvema hudima ranama

Cerkve tiste dobe, so se teatinci prostovoljno odrekli lastnini in željam po časteh.

Ko je Kajetan leta 1547 umrl, so ga na njegovo željo pokopali tam, kjer so pokopavali mestne ubožce, pozneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev sv. Pavla v Neaplju. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen X. leta 1671.

6. avgust

Vsi trije sinoptiki – evangelisti Matej, Marko in Luka – poročajo o Jezusovi spremenitvi na gori. Zapisali so, da je božji Učitelj trem izbranim učencem – Petru, Jakobu in Janezu – pokazal svoje božje veličastvo. Cerkveni očetje razlagajo, da je to storil zato, da bi tiste, ki so hodili z njim, pripravil na dogodke ob svojem trpljenju in smrti, ki so vzbujali vtis, da je bilo vse njegovo dotedanje delo velika polomija. Dejansko pa se je natančno uresničevalo vse, kar je bilo o njem napovedano po prerokih.

Jezusove spremenitve na gori se je Cerkev spominjala s posebnim praznikom že izza prvih časov na Vzhodu, kjer bi to praznovanje mogli primerjati z našim praznikom Kristusa Kralja, na Zahodu pa od 11. stoletja dalje. Za vso katoliško Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457 v hvaležen spomin na zmago krščanske vojske nad Turki pri Beogradu pod vodstvom redovnika sv. Janeza Kapistrana na ta dan leto poprej. Turki so bili tedaj strah in trepet Evrope, zato so to veliko zmago tako slavili.

Vsebino današnjega praznika povzema glavna mašna prošnja, ki pravi: »Nebeški Oče, z veličastno Jezusovo spremenitvijo na gori si ob pričevanju očetov potrdil, da je Jezus v resnici tvoj Sin in naš Odrešenik. Na njem si pokazal poveličanje, ki čaka nas, tvoje posinovljene otroke. Pomagaj nam, da bomo vedno poslušali tvojega Sina in tako postali sodediči njegove slave pri tebi.«

Po starem krščanskem izročilu se je to, česar se z današnjim praznikom spominjamo, dogajalo na gori Tabor, ki stoji osamljena na galilejski ravnini in se dviga 588 metrov visoko. Gora Tabor je bila znana že v zgodovini izvoljenega ljudstva stare zaveze. Na pobočjih te gore je izraelski vojskovodja Barak okoli leta 1125 pred Kristusom po nasvetu sodnice in prerokinje Debore premagal Kanaance. Preroku Jeremiju se je gora Tabor zdela tako imenitna, da jo je opeval kot podobo božjega veličastva. Zapisal je namreč: »Jahve bo prišel, podoben Taboru med gorami.« Izraelski kralji, ki so se izneverili sinajski zavezi, so na vrhu Tabora postavili malikovalsko svetišče in zaradi tega jih prerok Ozej ostro graja.

Na vrhu gore Tabor je že proti koncu 4. stoletja stalo svetišče v spomin na Gospodovo spremenitev. Neznani romar leta 570 poroča, da so tam gori sezidali kar tri cerkve, ker je apostol Peter dejal: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tu tri šotore.« Na začetku 13. stoletja je dal turški sultan Malik cerkev in samostan na Taboru porušiti ter na ruševinah zgraditi močne utrdbe, ki pa so stale le malo časa. Tudi kapelico, ki so jo Turki kristjanom pustili postaviti, so kmalu podrli. Gora Tabor je bila skoraj štiri stoletja zapuščena. Od 17. stoletja dalje so frančiškani iz Nazareta prihajali sem gor, da bi na ruševinah nekdanje cerkve maševali za romarje.

Sedanjo baziliko, zgrajeno v sirsko-romanskem slogu, je zasnoval italijanski arhitekt Bar luzzi. Graditi so jo začeli leta 1919, posvečena pa je bila leta 1924. V dveh zvonikih sta kapeli, posvečeni Mojzesu in Eliju, dvema pričama Jezusove spremenitve, v spodnjem delu cerkve so predstavljene štiri Kristusove spremenitve: rojstvo, evharistija, smrt, vstajenje.

5. avgust

Drugi godovnjak današnjega dne je sveti OŽBALT ali Ozvald, angleški kralj in mučenec. Med Slovenci severno od Drave je bil zelo priljubljen, kar dokazuje dokajšnje število njemu posvečenih cerkva. Svetega

Ožbalta prištevajo štirinajstim pomočnikom v sili.

Ožbalt se je rodil okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Etelfrida. Ko mu je bilo dvanajst let, je oče padel v bitki in Ožbalt je moral z brati zbežati na Škotsko, kjer je užival varstvo menihov, ki so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Kot vladar Northumberlanda, pokrajine ob meji s Škotsko, je 5. avgusta 642 prišel v roke poganskemu kralju, ki ga je dal v svojem protikrščanskem gnevu strahovito mučiti. Takoj po smrti je Bog poveličal Ožbalta s številnimi čudežnimi ozdravljenji. Zato se je njegovo češčenje razširilo po vsej Angliji, od tam pa so ga škotski menihi prenesli tudi v zahodne evropske dežele.

5. avgust

Kapela na Kredarici, najvišje svetišče na tleh države Slovenije, – 2.515 metrov nad morjem in 348 metrov pod vrhom Triglava – je posvečena Mariji Snežni. Prvo kapelico je dal tam gori postaviti ‘triglavski’ župnik Jakob Aljaž leta 1896, da bi verni planinci mogli biti ob nedeljah pri maši. Svojemu namenu je služila do jeseni leta 1952, spomladi leta 1953 so jo našli porušeno … 19. avgusta 1992 je bila blagoslovljena nova kapela. Razen te kapele na Kredarici so v našem gorskem svetu Mariji Snežni posvečene še kapele na Veliki planini, na Krvavcu in v Martuljku. Marija Snežna ima pri nas tri župnijske cerkve: Marija Snežna v Slovenskih goricah, Solčava ter Trnovo nad Gorico pa še nekaj podružnih cerkva.

Največja cerkev Marije Snežne, ki je tudi največja Marijina cerkev na svetu, je bazilika Marije Velike v Rimu. Njeno ime Marija Snežna ali latinsko Sancta Maria ad Nives je nastalo na podlagi legende. Pod papežem Liberijem, ki je Cerkev vodil od leta 352 do leta 366, je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene sklenil, da Gospodovo mater Marijo napravi za dedinjo svojega velikega premoženja, ker sama nista imela otrok. Molila sta, kako naj bi ta sklep uresničila. V noči med 4. in 5. avgustom, ko je v Rimu navadno največja vročina, se je zakoncema v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enake sanje je imel tudi papež Liberij, ki je zgodaj zjutraj šel v spremstvu duhovščine in ljudstva na grič Eskvilin, pokrit s snegom, in tam označil prostor za zidanje Marijine cerkve. Bleščeče beli sneg sredi poletja je v legendi simbol Marijine brezmadežne čistosti. Pri cerkvi, ki jo je papež Liberij dal pozidati, je bila tudi votlina Kristusovega rojstva, posneta po pravi betlehemski votlini, zato so to cerkev imenovali tudi ‘blažena Devica Marija pri jaslicah’.

Slovenci in Slovani sploh bi Marijo Snežno morali hvaležno častiti že zaradi tega, ker je prav na oltar te bazilike v Rimu papež Hadrijan II. položil slovanske bogoslužne knjige, potem ko je odobril njihovo rabo, in skoraj gotovo je v jeziku naših pradedov v tej cerkvi pel novo mašo slovanski apostol sveti Metod.