21. avgust

Ob današnjem godovnjaku, papežu sv. Piju X. , vidimo, kakšen blagoslov je za človeka dobra družina, kjer »vse govori o veri, skromnosti in preprostosti«, kot je dejal papež Janez Pavel II., ko je ob 150-letnici njegovega rojstva obiskal njegov dom. Ta papež je šel v zgodovino Cerkve kot ‘evharistični papež’. Njegovo škofovsko in papeško geslo je bilo »Vse prenoviti v Kristusu« in v skladu z njim je izdal dva odloka, s katerima je opozoril na najmogočnejše sredstvo, ki to prenovo omogoča – na evharistijo. To sta odlok o pogostnem prejemanju svetega obhajila (1905) in odlok o zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok (1910).

Giuseppe Sarto, kakor je bilo kasnejšemu papežu ime, je zagledal luč sveta 3. junija 1835 v vasici Riese v severnoitalijanski pokrajini Veneto. Njegov oče Giombatta (Janez Krstnik), kmetič in občinski sel, se je poročil z dvajset let mlajšo Marjeto Šanson, ki je bila pridna šivilja. Prvi otrok jima je kmalu po rojstvu umrl, Giuseppe, ki so ga klicali Bepi, je bil drugi po vrsti, za njim pa je prišlo v hišo Sartovih še osem otrok. Mama Marjeta je zgodaj začutila, da ima njen Bepi duhovniški poklic in vzgajala ga je tako, da je klic lahko uresničil. S pomočjo dobrotnikov mu je omogočila šolanje. Leta 1858 je bil posvečen v duhovnika.

Kmalu po novi maši ga je škof poslal za kaplana v Tombolo, župnijo na padovanski ravnini. Tam je ostal celih devet let. Njegov župnik je prijatelju pisal: »Za kaplana so mi poslali mladega duhovnika, da ga izvežbam za naloge župnika … toda ta duhovnik ima toliko dragocenih lastnosti, da se lahko jaz od njega veliko naučim.« Potem je bil poslan za župnika v Salzano, kjer je ostal prav tako devet let. Ko je spet preteklo devet let, se je Giuseppe Sarto preselil v Treviso, kjer je bil spiritual in škofijski kancler.

Po devetih letih je bil imenovan za škofa v Mantovi. Škofovsko posvečenje mu je podelil papež Leon XIII. Ko je osiveli mami Marjeti pokazal svoj škofovski prstan, je ona pokazala na tenki obroček na svoji roki rekoč: »Ti ne bi nosil škofovskega prstana, če jaz ne bi prej nosila svojega poročnega!« V devetih letih svoje škofovske službe je mantovsko škofijo globoko prenovil. Leta 1883 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem povišan v kardinala. Ko je prišel v Benetke, je v stolnici svetega Marka izrekel besede, ki so postale

znamenite, ker jih je ponovil tudi kot papež: »Namen mojega poslanstva je: vse prenoviti v Kristusu!« Brž se je lotil dela: odpravil se je na pastirske obiske po škofiji, sklical je sinodo, zavzel se je za semenišče.

Ko je konec julija 1903, po smrti 93-letnega papeža Leona XIII. odhajal v Rim na volitve novega papeža, je Benečanom zagotovil: »Vrnil se tlom, živ ali mrtev!« Toda 4. avgusta je bil izvoljen za papeža in privzel si je ime Pij X. V svoji prvi okrožnici je za geslo svoje papeške službe postavil besede apostola Pavla: »Vse prenoviti v Kristusu« (Ef 1, 10). O njegovih evharističnih odlokih smo že povedali. Poleg tega je nastopil zoper modernizem, veliko je storil za prenovitev bogoslužja in cerkvenega petja. Zaradi njegove gorečnosti je dobil vzdevek ‘ignis ardens’ (plameneči ogenj). Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne 26. julija 1914. »Rad bi umrl, da bi odkupil bolečine tolikih ljudi.« Vojna mu je dobesedno strla srce, ki je prenehalo biti 20. avgusta 1914. Papež Pij XII. ga je leta 1951 razglasil za blaženega, leta 1954 pa ga je prištel med svetnike.

20. avgust

Velikokrat delamo krivico srednjemu veku. Razglašamo ga za mračnega, zaostalega, omejenega, toda pozabljamo ali ne vemo, da je ta srednji vek rodil duhovne velikane, ki so z lučjo svoje osebnosti prežarili ves tedanji svet. Eden takih je bil sveti Bernard, opat samostana Clairvaux (Svetla dolina) v Franciji, ki je s svojim duhovnim in kulturnim delovanjem vtisnil pečat vsemu 12. stoletju, da ga zgodovinarji imenujejo kar ‘Bernardovo stoletje’. Po redovni družini cistercijanov, katere duhovni oče je bil, je njegov vpliv segel tudi k nam, saj so se cistercijani naselili na Slovenskem že v 12. stoletju: samostan ‘belih menihov’ v Stični je zrastel leta 1136. Bernardovi sinovi med našim ljudstvom niso opravljali samo dušnopastirskega dela, temveč so ljudi učili tudi umnega gospodarjenja.

Bernard se je rodil leta 1090 visokemu burgundskemu plemiču na gradu Fontaines pri Dijonu. Fant je bil izredno bister, živahen in lep in vsi so mu napovedovali sijajno prihodnost. Nekaj časa je živel malo bolj posvetno, potem pa se je ob spominu na mater, ki jo je zgodaj izgubil, zresnil. Ko mu je bilo dvaindvajset let, je sklenil, da bo služil le Bogu. Na okolico je imel tak vpliv, da so njegovemu zgledu sledili štirje bratje in 30 drugih plemičev. Leta 1112 so potrkali na vrata strogega samostana Citeaux (latinsko Cistercium – odtod ime reda cistercijani). Življenje tukaj je bilo trdo: šest ur na dan molitev, šest ur fizično delo, šest ur duševno delo, šest ur spanja. Ko je Bernard omahoval, se je spodbujal: »Bernard, čemu si prišel?« Bernard in tovariši so redovno življenje vzeli zares in to je pritegnilo mnoge posnemovalce.

Kmalu so morali ustanoviti dva nova samostana. Leta 1115 je bila ustanovljena opatija Clairvaux in 25-letni Bernard je postal opat. Samostan je stal sredi gozda in Bernardu je tišina izredno ugajala, saj je lahko nemoteno premišljeval. Iz premišljevanja je zajemal duhovno moč, ki je razgibala vso tedanjo Evropo. »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen,« je zapisal, »sem si pridobil večji del v gozdovih.«

Bernard je kmalu zaslovel ne le v svojem redu, ampak tudi izven njega. Povsod, kjer je bilo kaj narobe, so ga klicali na pomoč. Bil je odkrit in odločen, ko je bilo treba nastopiti zoper napake pri cerkvenih dostojanstvenikih in svetnih mogočnikih. Leta 1130, ko je Cerkev imela dva papeža, je dosegel, da so vladarji podprli tistega, ki je bil pravilno izvoljen. Leta 1146 je hodil po Evropi in navduševal za drugo križarsko vojno, ki pa se je potem povsem izrodila in je Bernardu prinesla veliko grenkobe.

Napisal je ogromno govorov, pisem in pesnitev, ki so jih dolga stoletja prepisovali in kasneje tiskali, ker so bili priljubljeno vzgojno branje. Iz njih odseva Bernardova zatopljenost v Boga, izredno poznavanje Svetega pisma in čut za potrebe časa. Odlikuje jih lep, uglajen in blagozveneč jezik, zato so mu dali naslov ‘medonosni učitelj’. Čudoviti so njegovi govori o Materi božji.

Umrl je 20. avgusta 1153 v Clairvauxu, za svetnika je bil razglašen leta 1174. Leta 1830 mu je bil podeljen naslov cerkvenega učitelja – je predvsem učitelj duhovnega življenja.

Danes imajo god tisti, ki so jim starši izbrali ime Bernard ali Bernarda (čeprav imajo Bernarde od leta 1933 svojo zavetnico – sveto Bernardko Lurško, katere god obhajamo 16. aprila).

19. avgust

Sreča staršev, še posebej mater, so otroci. Nekateri zakonci morajo na to srečo dolgo čakati, mnogi pa je sploh ne dočakajo. Naš današnji godovnjak je svoje starše osrečil po mnogih letih zakona. Presrečna mati je prvorojenca iz hvaležnosti, da jo je Bog uslišal, nesla v božjepotno Marijino cerkev in ga posvetila Bogu in Materi božji. Zatem je deček dobil še tri sestre in dva brata.

Janez Eudes, eden od velikih preroditeljev verskega življenja v Franciji v 17. stoletju, se je rodil 14. novembra 1601 v mestu Ri pri Argentanu. Oče, po poklicu zdravnik, in mati sta ga skrbno vzgajala, da je rad molil, se pridno učil, pa tudi pri igrah je bil z vso dušo. Oče ga je želel izšolati za lepo prihodnost v svetnem poklicu, Janez pa se je že ob začetku svojega študija odločil za duhovniški poklic. Med študijem se je navdušil za oratorijance, družbo svetnih duhovnikov s posebno duhovnostjo. V raznih redovnih hišah je končal študij bogoslovja in bil leta 1625 v Parizu posvečen za duhovnika. Mašna daritev ga je tako prevzela, da je dejal, da bi vsako jutro potreboval tri večnosti: eno za pripravo na mašo, eno za maše vanj e in eno za zahvalo.

Zaradi bolehnosti je začel z misijonskim delovanjem šele sedem let po novi maši, potem pa bil nad štirideset let ljudski misijonar – pridigar verske prenove po župnijah. Ti misijoni so trajali dva ali tri mesece in v času misijona je imel Janez najmanj dve pridigi na dan. Če je bila cerkev premajhna, je pridigal na prostem. Imel je poln, močan glas, da so ga lahko slišali tudi oddaljeni poslušalci. Njegove besede so šle ljudem do srca in so tudi zakrknjene grešnike vodile k spovednici in trajnemu poboljšanju. Uspehe je imel zaradi preprostega, neposrednega in prepričljivega načina, predvsem pa zato, ker je zajemal ogenj iz Srca Jezusa, dobrega Pastirja.

Zelo si je prizadeval, da bi zagotovil boljšo izobrazbo in vzgojo škofijskih duhovnikov in v ta namen je ustanavljal semenišča. Leta 1643 je ustanovil novo redovno družbo Jezusa in Marije, ki naj bi se posvečala semeniščem, kjer se vzgajajo bodoči duhovniki, in ljudskim misijonom. Kot ljudski misijonar je Janez Eudes temeljito poznal razmere in življenje tedanjega časa. Njegova posebna skrb so bila ‘izgubljena’ dekleta: zanje naj bi skrbela ženska redovna družba Naše ljube Gospe pribežališča.

O vseh apostolskih vprašanjih, s katerimi se je ukvarjal, je Janez tudi pisal. Njegovi spisi se odlikujejo po preprostosti in srčni toplini. Doživeli so mnogo izdaj in bili prevedeni v številne jezike. Izviren prispevek k duhovnemu življenju predstavlja njegovo češčenje Jezusovega in Marijinega Srca. V nekem spisu o Čudovitem Jezusovem srcu je zapisal: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti istega duha, isto dušo, isto življenje, ista čustva, isto srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje in vaše vse. Te velike reči se v kristjanu začno s krstom, rastejo in se krepijo pri birmi in s pravilno rabo vseh drugih milosti, ki jih daje Bog.«

Zadnja leta življenja ga je Bog preizkušal z notranjimi in zunanjimi boji, iz katerih pa je izšel kot zmagovalec. Po hudi bolezni je umrl 19. avgusta 1680 v mestu Caen. Papež Pij X. ga je leta 1909 razglasil za blaženega in ga imenoval “začetnik, učitelj in apostol liturgičnega češčenja presvetega Srca Jezusovega”.

18. avgust

Ime Helena je grškega izvora – po naše pomeni ‘sijajna, bleščeča’, tudi ‘plamenica’. Iz grške mitologije poznamo Heleno, hčerko najvišjega božanstva Zevsa in boginje Lede. Veljala je za poosebljeno žensko lepoto. Poročena je bila z Menelajem, kraljem iz Šparte. Pariš jo je zapeljal in jo odvedel v Trojo, kar je dalo povod za trojansko vojno, ki jo opeva pesnik Homer v svoji Iliadi.

Drugačno lepoto, lepoto srca in duše, je gojila Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, ki je leta 313 dal krščanstvu v rimski državi svobodo. O njeni mladosti je malo znanega. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gostilničarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor. Poročila sta se v mestu Naissus (današnjem Nišu v Srbiji). Leta 274 se jima je rodil sin Konstantin. Ko je Konstancij Klor postal sovladar cesarja Maksimijana, vladarja zahodnega dela rimskega cesarstva, se je ločil od Helene ter se poročil z Maksimijanovo pastorko Teodoro. Toda pred smrtjo je za svojega naslednika določil Heleninega sina Konstantina. Ta je poklical svojo mater Heleno k sebi na dvor v Trier v sedanji Nemčiji, ji dal sezidati lepo palačo, ji podelil naslov cesarice ter dal kovati novce z njeno podobo. Ko je Konstantin leta 312 v znameniti bitki pri Milvijskem mostu pred Rimom z znamenjem križa na vojaškem praporu premagal Maksencija, je naslednje leto dal krščastvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst, Konstantin pa se je dal krstiti šele tik pred svojo smrtjo, leta 337.

Helena je po krstu živela zgledno krščansko življenje in po svojih najboljših močeh skušala vplivati na svojega sina, ki je bil precej krut človek. Ko je bila že v letih, se je odpravila na romanje v Sveto deželo. Tam je ostala dve leti, hodila je po Odrešenikovih stopinjah in molila. Dala je postaviti dve cerkvi: nad votlino Jezusovega rojstva v Betlehemu ter na Oljski gori. Cesar Konstantin pa je naročil, naj na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgradijo dve cerkvi, ki sta bili med seboj povezani s čudovitim stebriščem. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ. S tem najdenjem svetega križa legende povezujejo sveto Heleno, vendar je to brez zgodovinske podlage. Zaradi te legende krščanska umetnost sveto Heleno upodablja z Jezusovim križem v rokah.

Ko je svojo nalogo opravila, se je cesarica Helena vrnila v Rim k sinu Konstantinu ter živela pri njem vse do svoje smrti okoli leta 330. Pred smrtjo je Konstantina prosila, naj skrbi za Cerkev in naj vlada modro in pravično. Blagoslovila ga je in, ko je umirala, je bila njena roka v sinovi. Njeno truplo je dal Konstantin prepeljati v Konstantinopel ali Carigrad, svojo novo prestolnico – vzhodni Rim, in sicer v cerkev svetih apostolov, kjer so leta 337 pokopali tudi njega. Postavil ji je veličasten nagrobnik iz rdečega kamna s križem na vrhu. Na Vzhodu so jo kmalu začeli častiti kot svetnico. Leta 841 so zemeljske ostanke svete Helene prenesli v francosko benediktinsko opatijo Hautvilers pri Reimsu in tako se je njeno češčenje razširilo tudi na krščanskem Zahodu.

Sveto Heleno upodabljajo s cesarsko krono, z modelom cerkve v roki, nesočo križ in žeblje. Za svojo zavetnico so jo izbrali žebljarji, barvarji – je tudi priporošnjica proti blisku in gromu ter nevarnosti ognja.

17. avgust

V božjem vrtu ne poganjajo samo rdeče rože mučencev,« je v nekem svojem govoru dejal sveti Avguštin, “temveč tudi bele lilije devic in zeleni bršljan zvestih zakoncev, dišijo vijolice vdov.” V zboru svetnikov, ki jim je Cerkev to čast uradno prisodila, je tudi Poljak, ki je dobil ime po hijacinti, roži z zelo dišečimi raznobarvnimi cvetovi v grozdastem socvetju. v Rodil se je okoli leta 1183 v Šleziji. Njegov oče je bil najbrž iz stare poljske plemiške družine Odrovaž. Šolal se je v Krakovu, v Pragi in Bologni ter v Parizu. Po vrnitvi na Poljsko je bil posvečen v duhovnika in nastavili so ga za kanonika pri stolnici v Krakovu. Leta 1218 je novoizvoljeni krakovski škof Ivo Konsky, Hijacintov stric, potoval v Rim, da bi po papeževih rokah prejel škofovsko posvečenje. S seboj je vzel Hijacinta in še dva druga duhovnika: Česlava, ki je bil najbrž Hijacintov brat, in Nemca Hermana. V Rimu so se srečali z Dominikom, ustanoviteljem dominikanskega reda. Vsi trije škofovi spremljevalci so bili sprejeti v dominikansko družbo. Ko so se s škofom Ivom Konskym vračali na Poljsko, so v Brežah na Koroškem ustanovili dominikanski samostan, v katerem je za predstojnika ostal Herman, Česlav je ostal v Pragi na Češkem, Hijacint pa se je vrnil v Krakov.

Stric škof mu je pomagal zgraditi samostan s cerkvijo, obenem pa ga je postavil za stolnega pridigarja. Kot pridigar je močno vplival na življenje krakovskih meščanov, ki so ga radi hodili poslušat. Tudi njegova spovednica je bila vedno oblegana. Iz Krakova je hodil na misijonska potovanja po vsej Poljski, Ukrajini in po deželah ob Baltiku. Povsod je ustanavljal samostane, ki so bili duhovne trdnjave krščanske vere in žarišča kulture.

Hijacint je deloval v času velikih preseljevanj azijskih narodov. Val teh preseljevanj je pljusknil tudi na evropska tla. Od napornega dela in od pomanjkanja na misijonskih potovanjih ves izčrpan, se je na večer pred praznikom Marijinega vnebovzetja leta 1257 poslovil od svojih duhovnih sinov ter jim dajal še zadnja navodila. Toplo jim je priporočal svete vede, katere je sam do zadnjega marljivo gojil. Na Marijin praznik so ga odnesli v cerkev, kjer je prejel sveto popotnico. Izdihnil je pri besedah psalma: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Pokopali so ga v dominikanski cerkvi sv. Trojice v Krakovu, kjer še sedaj počiva v krasni kapeli. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen VIII. leta 1594. Od leta 1913 se njegov god obhaja 17. avgusta.

Svetega Hijacinta upodabljajo v dominikanski obleki, kako drži v eni roki obhajilni kelih, v drugi pa kip Matere božje. Oboje je ob nekem tatarskem napadu skril pred neverniki. Obudil je od mrtvih utopljenca, ki je že dva dni ležal v vodi. Zaradi tega čudeža ga časte tudi kot zavetnika utopljencev. Seveda ga na poseben način častijo Poljaki. Preden je šel slavni poljski kralj Jan Sobieski leta 1683 šel reševat Dunaj pred Turki; je menda naročil mašo na grobu sv. Hijacinta in je stregel pri njej. Ko je Turke premagal, jih pregnal izpred Dunaja in iz Srednje Evrope, je zmago pripisoval sv. Hijacintu.

16. avgust

Večina romarskih cerkva pri nas je Marijinih, nekaj pa je tudi takih, ki so posvečene svetnikom, katerim so se naši verni predniki priporočali kot priprošnjikom v sili. Med te spada tudi današnji godovnjak sveti Rok, ki ima na slovenskih tleh precej cerkva, povečini podružnic. Njegovo značilno podobo ali kip, ko kaže kužno rano na svojem stegnu in mu pes prinaša kruha v gobcu, vidimo na številnih stranskih oltarjih in znamenjih. Ta podoba pove, da je Rok zavetnik proti kužnim boleznim; še danes pa se mu priporočajo bolniki, ki imajo rane ali pa bolne noge.

Nekdanje čase so pobožni verniki po velikem šmarnu romali vselej k sv. Roku. Na Slovenskem sta najbolj sloveli božji poti sv. Roka v Dravljah pri Ljubljani in v Brežicah. V Brežice so k sv. Roku priromali tudi iz sosedne Hrvaške, kajti ta svetnik je hrvaški deželni patron. Cerkev sv. Roka v Dravljah pa je bila na današnji dan cilj velike ljubljanske procesije, ki se je vila od stolnice vse do Dravelj in se je vanjo vključilo po več tisoč ljudi. Ko je leta 1644 in 1645 v Ljubljani divjala kuga in je samo v Dravljah v štirinajstih dneh pobrala več kot sto ljudi, so se zaobljubili, da postavijo cerkev sv. Roku v čast in to obljubo že leta 1646 izpolnili. Procesija pa je bil prvič leta 1683. Zdaj procesije ni več, še vedno pa je na god sv. Roka v Dravljah cerkveno žegnanje. Zelo slovesno so obhajali ‘šagro’ sv. Roka v Kozani v Brdih. Podružno cerkev sv. Roka ima tudi Izola in sicer od leta 1849. Tedaj je v okolici razsajala kolera, Izoli pa prizanesla in ljudstvo je sklenilo obnoviti cerkev sv. Lovrenca ter jo posvetiti sv. Roku.

Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega svetnika nimamo. Legendarno poročilo iz 15. stol. pove o njem, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Zgodaj je osirotel, razdal svoje veliko premoženje revežem in se leta 1317 odpravil na božjo pot v Rim. Po Italiji je takrat razsajala kuga, ki so jo zanesli mornarji z Vzhoda. Ljudje so trumoma obolevali in umirali. Rok se je na svoji romarski poti ustavil v več krajih, kjer je stregel kužnim bolnikom. Tudi v Rimu je delal tako in številne je ozdravil tako, da jih je prekrižal. Ko se je vračal domov, je v Piacenzi na severu Italije še sam zbolel. Najprej je ležal med bolniki, potem pa se je mukoma zavlekel v gozd ter se naselil v zapuščeni koči. Tam ga je s pijačo krepčal angel, iz bližnjega gradu pa mu je pes prinašal kruh in meso. Po angelu čudežno ozdravljen, se je Rok vrnil v domače mesto, ki je bilo takrat vpleteno v vojsko s sosedi. Bil je tako spremenjen, da ga nihče ni prepoznal. Sam pa tudi ni hotel povedati kdo je, niti tedaj, ko so ga meščani obdolžili vohunstva in ga zaprli v ječo, kjer je po petih letih umrl 16. avgusta 1327.

Svetniku se priporočajo zoper razne nalezljive bolezni, proti bolečinam v nogah, kolenih, proti oteklinam, proti steklini in živinski kugi. Kot zavetnika ga časte zdravniki (predvsem kirurgi), lekarnarji, kmetje, jetniki, grobarji in drugi.

15. avgust

Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga obhajamo danes, spada med najstarejše Marijine praznike. Nastal je v Jeruzalemu, kjer je bila cerkev ‘Marijinega počivališča’ na poti v Betlehem, kjer je rodila Jezusa. Med kristjani je od naj starejših časov vladalo prepričanje, da Marija ob koncu svojega življenja ni umrla, temveč samo ‘zaspala’ ter bila potem z dušo in s telesom vzeta k Sinu. Praznovanje Marijinega poveličanja je bilo že v 5. stoletju razširjeno tudi na Zahodu. Versko resnico o Marijinem vnebovzetju – da je bila vzeta v nebesa z dušo in s telesom – je slovesno razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950, na praznik Vseh svetnikov. Ta datum, ki je poleg češčenja svetnikov, naših poveličanih bratov in sester, posvečen tudi spominu naših rajnih, je izbral z namenom, da se poudari resnica o vstajenju mrtvih in večnem življenju. Oboje izpovedujemo v Veri, ki jo molimo.

Pri Slovencih je praznik Marijinega vnebovzetja izredno priljubljen in ima različna imena. Največkrat mu pravimo veliki šmaren, pogosto velika maša, nekoliko redkeje velika gospojnica. Vsa ta in še druga imena hočejo poudariti, da je to eden največjih Marijinih praznikov. Zelo pomenljivo je, da so bile najstarejše cerkve v tistih krajih, kjer se je krščanstvo med Slovence širilo iz Ogleja, vse posvečene Mariji vnebovzeti.

Bogoslužna imena, ki so jih pridevali današnjemu prazniku, so bila zelo različna. ‘Vnebovzetje’ je bilo sprva zelo redko, kajti kristjani na Vzhodu, kjer se je praznik najprej uveljavil, raje govorijo o Marijinem ‘zaspanju’, ‘preselitvi’ ali ‘odhodu’ Jezusove matere. Vsebina praznovanja pa je od vsega začetka Marijin ‘odhod’ s tega sveta. Misel na smrt je bila pri praznovanju temeljna, vendar pa se ne ustavi pri smrti sami, temveč gre k poveličanju – k zmagoslavnemu Marijinemu vstopu v nebesa in k sredniški vlogi, ki jo Marija poslej izvršuje v nebesih.

Na današnji praznik je zato pri številnih Marijinih božjepotnih svetiščih, tako na gosto posejanih po slovenski zemlji, glavni romarski shod. Romarski shodi so bili in so v glavnem še vedno pričevanja zaupne vernosti slovenskih ljudi. Dobro čutijo, da je Marija mati in da kot taka ve, kaj njeni otroci potrebujejo. Njihove prošnje posreduje svojemu vsemogočnemu Sinu.

Duhovni pisatelj Franc Sodja ob današnjem prazniku razmišlja: »Marijino poveličanje je zmagoslavje ljubezni: ljubezni Marije do Jezusa, ljubezni Jezusa do Marije … Praznik tolažbe in poguma. Marija je do zmagoslavja šla prek Kalvarije. Imeti moram pogum živeti, pa tudi pogum umreti … Če sem Marijin otrok, potem moram biti, ker stopam naproti cilju, ki ga je Marija že dosegla, najsrečnejši človek na svetu. Tudi jaz grem poveličanju naproti. Na pragu večnosti me čaka moja Mati Marija.«

Ime Marija je v raznih oblikah najbolj razširjeno ime pri nas in tudi po svetu. Marijinih praznikov je veliko, zato so tudi godovi tistih, ki jim je ime Marija, Marica, Maja, Marička, Marinka, Mici, Micka, Minka, Mirjam in še kako drugače, razpodeljeni na različne dneve. Veliko pa jih goduje na današnji praznik.

14. avgust

Prosim vas, pokažite mi svetnika v koncentracijskem taborišču! Svetnika, pravega, takega, ki bi svojega bližnjega cenil bolj kot samega sebe!« To je od poljske pisateljice Marije Winowske zahteval prijatelj ki je zaradi grozot, prestanih med vojno, izgubil vero v Boga in v človeka. V odgovor je Winowska napisala življenjepis očeta Maksimilijana Kolbeja, redovnika minorita, ki je v taborišču smrti Oswiencim (Auschwitz) umrl namesto sojetnika. Slovenska izdaja, ki je izšla pod naslovom Moč ljubezni v visoki nakladi 30.000 izvodov v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, je bila hitro razprodana. To priča, da je oče Maksimilijan, ki je bil 17. oktobra 1971 razglašen za blaženega, 10. oktobra 1982 pa za svetnika, res svetnik za naš čas.

Njegovo krstno ime je bilo Rajmund (Rajko) in rodil se je revnima tkalcema v kraju Zdunska-Wola v vzhodni Poljski 7. januarja 1894. Po otroštvu v domači hiši je vstopil k redovnikom minoritom, kjer je dobil ime Maksimilijan, ki ga je proslavil s svetništvom. Študiral je najprej v Krakovu, nato pa v Rimu, kjer je resno zbolel za jetiko, a je kljub temu redno doštudiral. Do leta 1919, ko je bil posvečen v duhovnika, je dosegel dva doktorata: iz filozofije in teologije. Dve leti poprej, leta 1917, je začel navidez neznatno, dejansko pa ogromno delo, ko je ustanovil ‘vojsko Brezmadežne’, katere člani naj bi bili res dejavni in misijonarski kristjani.

Ko se je vrnil na Poljsko, je imel v Krakovu zelo obiskane verske konference. Leta 1921 je začel izdajati listič Vitez Brezmadežne. Sprva je bil razmnožen ciklostilno, potem pa je dobil star tiskarski stroj in veliko noči ga je vrtel sam. Leta 1927 so na podarjenem zemljišču blizu Varšave začeli graditi naselje barak, imenovano Niepokalanow – mesto Brezmadežne. To je bila zgledna meniška republika: tu je v slogi delalo 6 redovnih očetov in 700 bratov, ki so bili strokovnjaki v tiskarski stroki. Njihova tiskarna je bila takrat najsodobnejša v Evropi. ‘Direktor’ oče Maksimilijan je stanoval v silno skromni sobi. Skupaj s svojimi delavci je vsak dan nekaj ur molil. In v tem je skrivnost njegovega uspeha.

Leta 1930 je ‘skočil’ na Japonsko. Brez denarja, brez zvez, brez znanja jezika. Čez mesec dni je izšla prva številka Viteza Brezmadežne v japonščini. Kmalu je na pobočju zunaj mesta Nagasaki – kakor bi slutil, da bo na mesto padla atomska bomba – zrasel japonski Niepokalanow, ki stoji še danes.

Leta 1939 je Hitlerjeva vojska zasedla Poljsko. Skupaj z drugimi prebivalci Niepokalanowa je bil v zaporih tudi oče Maksimilijan. Vrnili so se na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1940. 17. februarja 1941 je prišel oddelek esesevcev. Odpeljali so očeta Maksimiljana. Najprej v zapore Pawiak, nato pa v taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Ko je proti koncu julija pobegnil neki taboriščnik, je moralo deset drugih jetnikov v ‘bunker lakote’, kjer so počasi ‘zveneli kot tulipani’. Namesto družinskega očeta Franca Gajowniczeka se je ponudil oče Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta. Umrl je kot zadnji, 14. avgusta 1941 na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Od svoje ‘Mamice’, kakor je imenoval Marijo, je prejel dva venca: belega za čistost življenja in rdečega za mučeništvo.

Čuk S., Pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2007) 8, str. 84.

13. avgust

HIPOLIT je bil učenec sv. Ireneja in je deloval kot duhovnik in učitelj v Rimu. Bil je bister, nekoliko vihrav, častihlepen in trmast, zaradi česar je imel vse življenje hude težave in boje s svojo okolico in s samim seboj. V boju s tedanjimi krivoverci je bil silno oster, a se v preveliki vnemi tudi sam ni mogel izogniti zmotam. V svojem glavnem in obsežnem delu – 10 knjig – z naslovom Philosophumena ali spodbijanje vseh krivih naukov je zavračal zmote monarhijancev, ki so učili, da je v Bogu ne le ena narava, marveč tudi le ena oseba in da so Oče, Sin in Sveti Duh le tri imena za eno in isto božjo osebo, ki se je v raznih dobah različno javljala. Hipolit je z vso silo zavračal zmoto, hkrati pa je sam zašel v zmoto, ker je učil nekakšno podrejenost druge in tretje božje osebe. S to zmoto je prišel v spor s papežem Zefirinom (198–217) in njegovim svetovalcem Kalistom, Zefirinovim naslednikom na apostolskem sedežu (217–222). Hipolit je šel celo tako daleč, da se je dal posvetiti za rimskega škofa in papeža (bil je prvi protipapež), imel je svojo duhovščino in svoje vernike. Povzročil je pravi razkol, ki je trajal še pod papežema Urbanom I. in PONCIJANOM, končalo pa ga je šele novo preganjanje kristjanov za časa vlade Maksimina Tračana (235–238). Ta je dal umoriti svojega prednika Severa Aleksandra (222–235) in je iz nasprotovanja do njega preganjal kristjane in jih dal mnogo pomoriti. Cesar Sever Aleksander je bil ves čas svoje vlade pod vplivom svoje matere, nadarjene in krščanstvu naklonjene Julije Mameje. Ta je imela zveze z Origenom in rimskim prezbiterjem Hipolitom in na njenem dvoru je bilo mnogo kristjanov, ki jih je Maksimin Tračan dal pomoriti. Dal je pomoriti tudi mnogo cerkvenih predstojnikov ali pa jih je poslal v pregnanstvo, med njimi tudi papeža Poncijana in nasprotnega papeža Hipolita. Skupaj ju je leta 235 izgnal na otok Sardinijo, kjer sta morala delati skupaj z največjimi zločinci v rudnikih. Silno duševno in telesno trpljenje ju je združilo. Hipolit se je spravil s papežem Poncijanom, kakor to izrecno omenja njegov nagrobni napis, ki mu ga je sestavil poldrugo stoletje pozneje papež Damaz. Hipolit in Poncijan strašnega napora in trpljenja nista prenesla in sta še isto leto umrla. Njuni trupli so kristjani prinesli v Rim, in ker se je Hipolit v pregnanstvu spravil s Cerkvijo, so ga obenem s Poncijanom častili kot mučenca. Poncijan se je v izgnanstvu odpovedal svoji časti 28. septembra 235 – to je po dnevu in mesecu prvi zanesljivi datum v zgodovini papežev.

Sv. Hipolit je poleg Origena najplodovitejši starokrščanski pisatelj. Sv. Hieronim slavi njegovo svetost in učenost, Janez Zlatousti pa ga imenuje ‘vir luči’ in ‘sveti učitelj’. Njegove spise so zlasti na Vzhodu mnogo brali. Zanimivo je, da se je njegova razlaga preroka Danijela, ki jo je leta 202 spisal v štirih knjigah, v celoti ohranila le v staroslovenskem prevodu. V njeni 4. knjigi prvič beremo, da se je Jezus rodil 25. decembra. Cerkvenopravni in liturgični spis Apostolsko izročilo mnogi pripisujejo Hipolitu. V njem je zapisana sedanja kratka druga evharistična molitev, podroben opis katehumenata in posvetilna molitev za škofa, prevzeta v pokoncilski obred.

Hipolita so pokopali v grobnico ob Tiburtinski cesti (Via Tiburtina) 13. avgusta 235/36 in se na ta dan obhaja tudi njegov spomin. Poncijana pa so pokopali v papeško grobnico v Kalistovih katakombah in obhaja Cerkev njegov spomin od 8. stoletja dalje 19. novembra. Od 8. stoletja do leta 1969 je navajal Rimski misal 22. avgusta svetega mucenca, škofa Hipolita iz Porta, ki pa je istoveten s sv. Hipolitom iz Rima.

Sv. Hipolita upodabljajo kot rimskega vojaka z zastavo ali s sulico in ščitom; z mučeniskim orodjem, s krepelcem, z vrvjo in s pasom. Zgodovinsko najustreznejša je upodobitev, ki ga kaže sedečega na stolu, zraven sebe pa ima svoje spise. Hipolit je zavetnik mesta in škofije St. Pölten.