God: 20. julij

Deloval je v času izraelskega kralja Ahaba in njegovih naslednikov v letih 874 do 853 pred Kristusom. Njegovo delovanje je popisano v dveh Knjigah kraljev. Najbolj znani prigodi iz njegovega življenja sta obračun z Baalovimi svečeniki na gori Karmel in tista o čudežni po množitvi olja in moke pri vdovi v Sarepti, kjer je bival v času velike suše, ki je zadela deželo zaradi hudobije kralja Ahaba in njegovih podložnikov.

Preroka Elija upodabljajo s krokarjem, ki mu nosi hrano, z daritvenim mečem, z angelom. Večkrat ga vidimo upodobljenega, ko se na gorečem vozu pelje v nebesa. Elija je zavetnik karmeličanov, letalcev in vseh, ki imajo kakor koli opravka z letalsko službo. Bolj kakor pri nas je češčenje svetega Elija razširjeno na Hrvaškem, posebno v Primorju in Dalmaciji, kjer mu je posvečenih mnogo cerkva. Na Slovenskem ima sv. Elija dve cerkvi: v Prečni pri Novem mestu in v Planini pri Črnomlju. Poznajo ga tudi slovenske legende.

God: 20. julij

»Prav na sredi moj’ga srca ena rožica cveti,« poje znana slovenska ljudska pesem. Ime današnje godovnjakinje svete Marjete, po kateri se imenuje tudi drobna travniška bela cvetlica ‘z zlatim srcem’, je prav na sredi stotih ženskih imen, ki so na Slovenskem najbolj pogosta in priljubljena.

Naš mednarodno priznani narodopisec dr. Niko Kuret v svojem obsežnem delu Praznično leto Slovencev predstavi tudi nekatere svetnike, povezane z ljudskimi običaji slovenske kmečke družbe. Med te sodi tudi sveta Marjeta, ki so jo naši predniki častili kot mogočno priprošnjico v skupini ‘štirinajstih pomočnikov v sili’. Potrdilo tega češčenja je 51 cerkva svete Marjete na slovenskih tleh, po neštetih cerkvah pa vidimo na oltarju njen kip. »Po ljudskem mnenju,« piše Kuret, »za pravi god svete Marjete nihče ne ve. Lahko je to 10. ali 12, 13. ali 20. julija vrag se je namreč zaklel, da bo z repom podrl ves svet, ko bi vedel, kdaj goduje sveta Marjeta, tako jo sovraži. Saj je povsod naslikana z zmajem, ki ga drži na verigi. Legenda namreč pripoveduje, da se ji je v ječi prikazal hudič v podobi zmaja in jo skušal požreti, pa ga je ukrotila.«

Legenda pripoveduje tudi, da je poganski duhovnik v Antiohiji imel hčerko, ki ji je bilo ime Margareta, po naše Marjeta, kar pomeni biser. Njena lepota in milina sta v hišo privabili številne snubce. Oče jo je imel neskončno rad. Ko pa mu je Marjeta povedala, da jo je njena dojilja vzgojila v krščanski veri, se je raztogotil. Izročil jo je sodišču, kjer so jo z različnimi mukami hoteli pripraviti do tega, da bi se odpovedala svoji krščanski veri. Vsa prizadevanja so bila zaman, zato je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. Domnevajo, da je bila mučena med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana in je umrla okoli leta 305.

»V ljudskem izročilu,« piše dr. Niko Kuret, »se je srednjeveška legendarna snov še razrasla, posebno zato, ker se je prepletla z nejasnimi bajeslovnimi ostanki. Tako sodijo, da je zmajska pošast, ki jo sveta Marjeta ima na verigi, zimski demon, odtod tudi njen legendarni drug sveti Jurij, ki jo je rešil zmaja.« Sveti Marjeti se priporočajo v varstvo zoper kače.

God: 19. julij

Danes goduje sv. Arsen(ij), ki se ga radi spominjajo vsi, katerim je pri srcu zbližanje kristjanov med seboj. Ta sveti mož je dosegel vrh krščanske družbe na treh krajih: v Rimu kot senator, v Carigradu kot vzgojitelj cesarske družine in v Egiptu kot puščavnik.

Doma je bil iz Rima, kjer se je rodil okoli leta 354 v bogati senatorski družini. Že v mladosti je postal kristjan, ki ni iskal slave v državni službi, vendar je po spletu okoliščin postal senator, ki je s svojo modrostjo vzbudil pozornost cesarja Teodozija. Poklical ga je na svoj dvor v Carigrad, kjer je vzgajal njegova sinova Arkadija in Honorija. Tam je ostal deset let. Hrepenel je po puščavniški samoti. Poslovil se je od dvora in odšel v Egipt. Uspešno je prestal trdo preskušnjo spokornosti in ponižnosti. Bog mu je naklonil velike milosti, pridobljene po zbrani molitvi. Dočakal je častitljivo starost 95 let. Umrl je na današnji dan leta 449 ali 450.

God: 18. julij

Ko slišimo ime Friderik, se spomnimo slovenskega svetniškega kandidata Friderika Baraga (1797–1868), ki je deloval kot misijonar med severnoameriškimi Indijanci. Postal je prvi škof nove škofije Marquette v Združenih državah Amerike. Njegovi starši so mu pri krstu v župnijski cerkvi v Dobrniču za nebeškega zavetnika izbrali današnjega godovnjaka.

Friderik se je rodil okoli leta 790, najbrž v plemiški rodovini germanskega plemena Frizov, ki so se naselili v današnji Nizozemski. Že kot otrok je ljubil molitev in zbranost. Kot dijak je druge poučeval v veri. Nič čudnega torej, da je škof v Utrechtu, njegov učitelj in vzgojitelj, sprevidel, da ima Friderik duhovniški poklic. Priskrbel mu je dobro bogoslovno izobrazbo ter ga nato posvetil v duhovnika. Mladi duhovnik se je z vso vnemo lotil dela za duše: zaslovel je po svojih pridigah, še bolj pa po svojih krepostih, najbolj po iskreni ponižnosti, ki je temelj vseh kreposti.

Ko je leta 825 umrl utrechtski škof Rikfrid, je po tedanji navadi vse ljudstvo z duhovščino vred iskalo primernega naslednika. Odločili so se za Friderika, ki pa se je te odgovorne službe na vso moč branil. Na prigovarjanje cesarja Ludvika Pobožnega je škofovsko breme le sprejel. Kot škofje skušal najprej očistiti poganskih primesi samo mesto Utrecht, potem pa se je lotil misijonarjenja po deželi. Skoraj povsod je žel lepe uspehe. Pri misijonskem delu mu je največ pomagal odločni in svetniški duhovnik Odulf, katerega je pozneje posvetil za škofa pomočnika. Zoper poganske in krivoverske zmote sta sestavila veroizpoved in posebne molitve, ki naj bi jih verniki vsak dan molili, da bi vztrajali v pravi veri.

Po trinajstih letih škofovske službe je dobri pastir Friderik dal življenje za svoje ovce. Večkrat je moral nastopiti zoper razuzdano življenje cesarice Judite. Pisal je njenemu možu, cesarju Ludviku, naj stori pohujšanju konec, vendar tudi cesar ni nič opravil. Judita je sklenila, da se maščuje in nadležnega opominjevalca spravi s poti. Najela je dva morilca, ki sta se kot cesarska odposlanca odpravila k škofu. Ta se je ravno pripravljal na sveto mašo. Razodeto mu je bilo, da sta to njegova morilca, ki ga bosta še tisti dan spravila s tega sveta. Sveti škof je šel maševat. Po maši, ki jo je opravil zbrano in pobožno, kot vselej, se je v nagovoru poslovil od ljudi. Ti niso vedeli, kaj misli, in so začeli na glas jokati. V mašnih oblačilih je šel v kapelo sv. Janeza Evangelista, kjer je imel že pripravljeno grobnico. Cesaričina odposlanca je povabil, naj vstopita. Moža sta za hip osupnila, potem pa sta se z bodali spravila nanj in ga prebadala po vsem telesu, potem pa zbežala. Umirajoči škof je priklical svojega kaplana, ki je hitro sklical ljudstvo.

Slovo od škofa je bilo ganljivo. Friderik je ljudi tolažil in jim zagotovil, da bo poslej še lažje prosil zanje pri Bogu. Potem jih je blagoslovil in izdihnil svojo plemenito dušo. To se je zgodilo 18. julija leta 838.

God: 17. julij

Star izrek pravi, da “moramo svetnike občudovati, ne moremo pa jih v vsem posnemati”. Gotovo to velja za današnjega godovnjaka svetega Aleksija ali Aleša, sina plemenitega in bogatega rimskega meščana Evfemijana.

O življenju sv. Aleša pripoveduje pobožna povest, da je bil staršem podeljen po dolgih letih molitve in hrepenenja po potomcu. Sinka sta lepo vzgojila. Ko je dozorel v moža, sta mu izbrala nevesto Marino, dobro dekle plemenitega rodu. Po veseli svatbi je ženin Aleš snel z roke prstan, ga dal nevesti, rekoč: »Sprejmi ta prstan in ga hrani, dokler bo božja volja in Gospod naj bo med nama!« Še tisto noč je Aleš na tihem zapustil očetni dom in se napotil proti morju. Vkrcal se je na ladjo, namenjeno na Vzhod. Iz Sirije je odpotoval v mesto Edeso v Mezopotamiji. Kar je prinesel s seboj, je razdelil med reveže in se uvrstil med berače v lopi pred cerkvijo Matere božje. Oče Ev femijan ga je zaman iskal vsepovsod, mati in žena sta ga zaman čakali, kdaj se vrne.

Minilo je sedemnajst let. Aleš je še vedno živel nepoznan med berači v Edesi. Varuh Marijine cerkve je nekega dne zaslišal glas, ki mu je velel: »Pojdi in privedi v cerkev božjega moža, ki je vreden božjega kraljestva… Tisti je, ki sedi zunaj pri vratih.« Duhovnik je pohitel iz cerkve in šel k Alešu. Kmalu se je razvedelo, kaj se je zgodilo. Ljudje so začeli ubogega berača častiti kot svetnika. Aleš je na tihem pobegnil iz Edese in hotel priti z ladjo do Tarza, rojstnega mesta apostola Pavla, toda ladjo je zajel vihar, tako da je nazadnje pristala v Rimu. Ko je videl, kam je dospel, pravi legenda, je Aleš sam pri sebi dejal: »Nikomur nočem biti v nadlego, zato ne pojdem drugam, kakor v hišo svojega očeta. Tam me ne bo nihče spoznal.« Res so ga sprejeli v domačo hišo in res ga nihče ni spoznal, on sam pa se domačim v svoji čudni spokor nosti tudi ni dal spoznati. Živel je polnih sedemnajst let na skromnem pogradu pod stopnicami, služabniki so se pogosto iz njega norčevali. Šele po njegovi smrti se je razodelo, kdo je ta spokorni mož.

Ta napeta legenda, ki je bila mističnemu srednjemu veku zelo pri srcu, vsebuje globoko resnico: za življenje vsakega svetnika je pomembno, da se po dolgih blodnjah na tujem, po morjih in puščavah to je seveda treba razumeti v duhovnem smislu vrne domov notranje spremenjen kot zmagovalec nad samim seboj. Legenda je prevzela neznanega francoskega pesnika 11. stoletja, da jo je prelil v pripovedno pesnitev (Življenje sv. Aleša), ki sodi med začetna dela francoske književnosti.

Češčenje sv. Aleša je bilo zelo razširjeno in priljubljeno v Carigradu, od koder je prešlo v Rusijo. Njegova svojevrstna odpoved in prostovoljno dolgoletno zatajevanje sta zmeraj mikala in pretresala tudi vernega slovenskega človeka, pa mu vendarle ostajala tuja.

Na slovenskih tleh sv. Aleš nima nobene cerkve. Svetega Aleša časte kot svojega zavetnika berači, romarji in izdelovalci pasov. Pri nas je znan tudi kot zavetnik zoper potres.

V pratiki, priljubljenem kmečkem koledarju, je podoba sv. Aleša ‘pod štengami’ vsako leto znova klicala v spomin njegovo čudno življenjsko zgodbo. Zato je bilo njegovo ime kot krstno ime dokaj pogosto.

God: 16. julij

Karmel v hebrejskem jeziku ta beseda pomeni ‘sadovnjak’ je gorski hrbet med Sredozemskim morjem in Jezreelsko ravnino v Palestini. Goro Karmel poznamo že iz Svetega pisma stare zaveze. Tam gori se je prerok Elija boril za češčenje Jahveja, pravega Boga judovskega izvoljenega ljudstva. »Doklej boste omahovali na dve strani?« je vprašal svoje neverne rojake. »Če je Jahve Bog, hodite za njim; če pa je Baal /pogansko božanstvo/, hodite za tem.« A ljudstvo mu ni nič odgovorilo. Jahve, Izraelov Bog, je pokazal svojo moč s tem, da je sprejel Elijevo daritev, medtem ko Baal daritve svojih svečenikov ni sprejel.

Ob koncu 11. stoletja, ko so križarji, krščanski vitezi iz raznih evropskih dežel, iztrgali Sveto deželo Palestino iz rok muslimanskih Arabcev, so se na Karmelu naselili Mariji posvečeni puščavniki. Ti karmelski menihi so se čutili duhovno povezane s prerokom Elijem.

Začetno organizacijo je kar melskim puščavnikom dal sveti Bertold, pravila pa jim je določil v začetku 13. stoletja Albert, latinski patriarh v Jeruzalemu. Pred muslimanskim pritiskom so se karmelski puščavniki morali umakniti v Evropo, kjer je red kmalu pognal korenine in papež Honorij III. ga je leta 1228 potrdil. Leta 1250 se je Marija prikazala sv. Simonu Stocku, šestemu vrhovnemu predstojniku karmeličanov: v rokah je držala škapulir ter rekla: »Kdor koli pobožno umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan.«

Omenjeni škapulir je pri redovnikih (karmeličanih ti pri nas nimajo nobenega samostana) in redovnicah (karmeličankah na Slovenskem imajo svojo hišo v Sori pri Medvodah in v Mirni Peči pri Novem mestu) del pravega redovnega oblačila, pri laikih (tretjerednikih) pa sta to dva kvadratna kosa blaga, okrašena s podobo karmelske Matere božje, povezana med seboj s trakovoma tako, da en kos visi na prsih, drugi na hrbtu, nameščena pod obleko. Nevedni ljudje škapulir enačijo z nekakšnimi ‘amuleti’, čarobnimi, magičnimi sredstvi, ki naj bi človeku sama po sebi prinašala ‘srečo in varstvo’. Za pravilno poučenega vernika pa je škapulir samo znamenje in neka zunanja opora, da se spominja svoje posebne posvetitve Materi božji in ga to v skušnjavah in težavah nagiblje k zvestobi in prizadevanju za svetost življenja.

Karmelska bratovščina je bila dolga stoletja med najbolj dejavnimi, živa pa je tudi še danes. Že v 14. stoletju so obhajali poseben praznik Karmelske Matere božje. Na koledar je uvrščen 16. julija, na spominski dan podelitve škapulirja sv. Simonu Stocku. Vsebino tega spominskega dne povzema mašna prošnja: »Dobri Bog, na Karmelski gori si že v stari zavezi usliševal molitve prerokov, v novi zavezi pa si jo izbral za kraj češčenja božje Matere. Marijina materinska priprošnja naj tudi nam pomaga, da se bomo z molitvijo dvigali h Kristusu, tvojemu Sinu.«

Na današnji dan godujejo tiste, ki jim je ime Karmela ali Karmen, kar je skrajšana oblika španskega imena Mana del Carmen. Ime Karmen nekateri razlagajo kot simbolično: izviralo naj bi iz latinske besede carmen, ki pomeni pesem.