7. avgust

Kajetan Tienski, ustanovitelj reda teatincev, ki si je zadal nalogo pri apostolskem delovanju čim zvesteje posnemati Kristusa v popolni nenavezanosti na svetne dobrine, je postal duhovnik, ko se je njegovo življenje prevesilo že v drugo polovico. Za ta korak se je odločil, ko je spoznal, da se bo kot duhovnik lažje “s telesom in z dušo prispodobil Jezusu Kristusu”. Hotel je biti tak duhovnik, ki bo ljudem z besedo in življenjem znal približati Kristusa. »Ne bom odnehal prej, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to velika čast in ne sramota,« je zapisal v enem svojih redkih pisem.

Izšel je iz plemiške družine Tiene, ki je dala vrsto učenjakov, državnikov in vojskovodij. Rodil se je v oktobru leta 1480 v Vicenzi. Zelo zgodaj je izgubil očeta in za vzgojo Kajetana in njegovih bratov je poskrbela mati. Ta je redno hodila v dominikansko cerkev, v kateri je imela družina Tiene svojo kapelo. Tako je Kajetan zgodaj prišel v stik z dominikanci, kar je odločilno vplivalo na njegovo življenje. Na univerzi v Padovi je študiral pravo. Študij je končal z doktoratom iz cerkvenega in civilnega prava, ko mu je bilo štiriindvajset let. Nekaj let kasneje srečamo Kajetana v Rimu, kjer je opravljal službo ravnatelja papeške pisarne. To je bil čas renesančnih papežev, ki so sicer skrbeli za umetnost, niso se pa odlikovali po pobožnosti in svetosti. »Nekoč sveto mesto je zdaj Babilon,« je o Rimu dejal mladi Kajetan.

V prostem času je Kajetan obiskoval družbo laikov in duhovnikov, ki se je imenovala Bratovščina božje ljubezni. Njen namen je bil v srca “sejati in saditi ljubezen do Boga”. Njeni člani so morali redno moliti, biti vsak dan pri maši, vsaj enkrat na mesec pri obhajilu in negovati bolnike po bolnišnicah. Na god sv. Hieronima, ki si ga je izbral za patrona, 30. septembra leta 1517 je Kajetan prejel mašniško posvečenje. Bilo mu je sedemintrideset let. Popolnoma se je posvetil bratovščini. Zaradi materine bolezni se je za nekaj časa preselil domov v Vicenzo, po njeni smrti pa se je nastanil v Benetkah, kjer je ustanovil novo bolnišnico.

Vedno močneje se je v njem oglašala želja, da bi ustanovil družbo izobraženih duhovnikov, ki bi živeli kakor redovniki. Zamisel je uresničil leta 1524.

V rimski Bratovščini božje ljubezni je Kajetan našel tri tovariše, ki so bili pripravljeni, da se mu pridružijo in ustanove redovno družbo. Eden od teh je bil Gianpietro Caraffa, poznejši papež Pavel IV., tedaj še škof v mestu Chieti. Latinsko ime tega mesta je Theates in po njem so nove redovnike imenovali teatince. Teatinec je pomenilo: pobožen, pravičen, spokoren. Red se številčno ni nikoli razmahnil, ker je bil zvest svojemu načrtu in je sprejemal samo starejše, zrele in preskušene može ter je deloval za prenovo duhovnikov in starih redov. Proti lakomnosti in častihlepnosti, dvema hudima ranama

Cerkve tiste dobe, so se teatinci prostovoljno odrekli lastnini in željam po časteh.

Ko je Kajetan leta 1547 umrl, so ga na njegovo željo pokopali tam, kjer so pokopavali mestne ubožce, pozneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev sv. Pavla v Neaplju. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen X. leta 1671.

6. avgust

Vsi trije sinoptiki – evangelisti Matej, Marko in Luka – poročajo o Jezusovi spremenitvi na gori. Zapisali so, da je božji Učitelj trem izbranim učencem – Petru, Jakobu in Janezu – pokazal svoje božje veličastvo. Cerkveni očetje razlagajo, da je to storil zato, da bi tiste, ki so hodili z njim, pripravil na dogodke ob svojem trpljenju in smrti, ki so vzbujali vtis, da je bilo vse njegovo dotedanje delo velika polomija. Dejansko pa se je natančno uresničevalo vse, kar je bilo o njem napovedano po prerokih.

Jezusove spremenitve na gori se je Cerkev spominjala s posebnim praznikom že izza prvih časov na Vzhodu, kjer bi to praznovanje mogli primerjati z našim praznikom Kristusa Kralja, na Zahodu pa od 11. stoletja dalje. Za vso katoliško Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457 v hvaležen spomin na zmago krščanske vojske nad Turki pri Beogradu pod vodstvom redovnika sv. Janeza Kapistrana na ta dan leto poprej. Turki so bili tedaj strah in trepet Evrope, zato so to veliko zmago tako slavili.

Vsebino današnjega praznika povzema glavna mašna prošnja, ki pravi: »Nebeški Oče, z veličastno Jezusovo spremenitvijo na gori si ob pričevanju očetov potrdil, da je Jezus v resnici tvoj Sin in naš Odrešenik. Na njem si pokazal poveličanje, ki čaka nas, tvoje posinovljene otroke. Pomagaj nam, da bomo vedno poslušali tvojega Sina in tako postali sodediči njegove slave pri tebi.«

Po starem krščanskem izročilu se je to, česar se z današnjim praznikom spominjamo, dogajalo na gori Tabor, ki stoji osamljena na galilejski ravnini in se dviga 588 metrov visoko. Gora Tabor je bila znana že v zgodovini izvoljenega ljudstva stare zaveze. Na pobočjih te gore je izraelski vojskovodja Barak okoli leta 1125 pred Kristusom po nasvetu sodnice in prerokinje Debore premagal Kanaance. Preroku Jeremiju se je gora Tabor zdela tako imenitna, da jo je opeval kot podobo božjega veličastva. Zapisal je namreč: »Jahve bo prišel, podoben Taboru med gorami.« Izraelski kralji, ki so se izneverili sinajski zavezi, so na vrhu Tabora postavili malikovalsko svetišče in zaradi tega jih prerok Ozej ostro graja.

Na vrhu gore Tabor je že proti koncu 4. stoletja stalo svetišče v spomin na Gospodovo spremenitev. Neznani romar leta 570 poroča, da so tam gori sezidali kar tri cerkve, ker je apostol Peter dejal: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tu tri šotore.« Na začetku 13. stoletja je dal turški sultan Malik cerkev in samostan na Taboru porušiti ter na ruševinah zgraditi močne utrdbe, ki pa so stale le malo časa. Tudi kapelico, ki so jo Turki kristjanom pustili postaviti, so kmalu podrli. Gora Tabor je bila skoraj štiri stoletja zapuščena. Od 17. stoletja dalje so frančiškani iz Nazareta prihajali sem gor, da bi na ruševinah nekdanje cerkve maševali za romarje.

Sedanjo baziliko, zgrajeno v sirsko-romanskem slogu, je zasnoval italijanski arhitekt Bar luzzi. Graditi so jo začeli leta 1919, posvečena pa je bila leta 1924. V dveh zvonikih sta kapeli, posvečeni Mojzesu in Eliju, dvema pričama Jezusove spremenitve, v spodnjem delu cerkve so predstavljene štiri Kristusove spremenitve: rojstvo, evharistija, smrt, vstajenje.

5. avgust

Drugi godovnjak današnjega dne je sveti OŽBALT ali Ozvald, angleški kralj in mučenec. Med Slovenci severno od Drave je bil zelo priljubljen, kar dokazuje dokajšnje število njemu posvečenih cerkva. Svetega

Ožbalta prištevajo štirinajstim pomočnikom v sili.

Ožbalt se je rodil okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Etelfrida. Ko mu je bilo dvanajst let, je oče padel v bitki in Ožbalt je moral z brati zbežati na Škotsko, kjer je užival varstvo menihov, ki so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Kot vladar Northumberlanda, pokrajine ob meji s Škotsko, je 5. avgusta 642 prišel v roke poganskemu kralju, ki ga je dal v svojem protikrščanskem gnevu strahovito mučiti. Takoj po smrti je Bog poveličal Ožbalta s številnimi čudežnimi ozdravljenji. Zato se je njegovo češčenje razširilo po vsej Angliji, od tam pa so ga škotski menihi prenesli tudi v zahodne evropske dežele.

5. avgust

Kapela na Kredarici, najvišje svetišče na tleh države Slovenije, – 2.515 metrov nad morjem in 348 metrov pod vrhom Triglava – je posvečena Mariji Snežni. Prvo kapelico je dal tam gori postaviti ‘triglavski’ župnik Jakob Aljaž leta 1896, da bi verni planinci mogli biti ob nedeljah pri maši. Svojemu namenu je služila do jeseni leta 1952, spomladi leta 1953 so jo našli porušeno … 19. avgusta 1992 je bila blagoslovljena nova kapela. Razen te kapele na Kredarici so v našem gorskem svetu Mariji Snežni posvečene še kapele na Veliki planini, na Krvavcu in v Martuljku. Marija Snežna ima pri nas tri župnijske cerkve: Marija Snežna v Slovenskih goricah, Solčava ter Trnovo nad Gorico pa še nekaj podružnih cerkva.

Največja cerkev Marije Snežne, ki je tudi največja Marijina cerkev na svetu, je bazilika Marije Velike v Rimu. Njeno ime Marija Snežna ali latinsko Sancta Maria ad Nives je nastalo na podlagi legende. Pod papežem Liberijem, ki je Cerkev vodil od leta 352 do leta 366, je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene sklenil, da Gospodovo mater Marijo napravi za dedinjo svojega velikega premoženja, ker sama nista imela otrok. Molila sta, kako naj bi ta sklep uresničila. V noči med 4. in 5. avgustom, ko je v Rimu navadno največja vročina, se je zakoncema v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enake sanje je imel tudi papež Liberij, ki je zgodaj zjutraj šel v spremstvu duhovščine in ljudstva na grič Eskvilin, pokrit s snegom, in tam označil prostor za zidanje Marijine cerkve. Bleščeče beli sneg sredi poletja je v legendi simbol Marijine brezmadežne čistosti. Pri cerkvi, ki jo je papež Liberij dal pozidati, je bila tudi votlina Kristusovega rojstva, posneta po pravi betlehemski votlini, zato so to cerkev imenovali tudi ‘blažena Devica Marija pri jaslicah’.

Slovenci in Slovani sploh bi Marijo Snežno morali hvaležno častiti že zaradi tega, ker je prav na oltar te bazilike v Rimu papež Hadrijan II. položil slovanske bogoslužne knjige, potem ko je odobril njihovo rabo, in skoraj gotovo je v jeziku naših pradedov v tej cerkvi pel novo mašo slovanski apostol sveti Metod.

4. avgust

Dragi moji župljani, potrudimo se, da pridemo v nebesa,« je vernikom v Arsu, zakotni hribovski vasici v Franciji, ponavljal njihov župnik Janez Marija Vianej. »Tam bomo gledali Boga. Kako bomo srečni! Vsi bomo šli v procesiji, če postane župnija dobra, in vaš župnik bo šel pred vami.« Tega izrednega duhovnika, o katerem je hudobni duh po ustih neke obsedenke izjavil: »Če bi bili na svetu samo trije taki, kot si ti, bi bilo moje kraljestvo uničeno!«, je papež Pij XI. leta 1929 postavil za zavetnika vseh dušnih pastirjev.

Podlago za svetništvo je Janez Marija Vianej prejel v domači hiši v vasi Dardilly nedaleč od mesta Lyona. Tam se je rodil 8. maja 1786. Globoko je spoštoval in iskreno ljubil svojo mater, o kateri je dejal: »Bila je tako modra – in krepost preide iz materinega srca na otroka.« Ona je z vsemi močmi podpirala njegovo vročo željo, da bi postal duhovnik. V šoli mu je šlo zelo trdo, ker je bil precej starejši od vseh sošolcev. Generalni vikar lyonske škofije, ki ga je izpraševal pri izpitih, je dejal: »Cerkev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, temveč tudi in še bolj pobožne in svete!« Po novi maši je bil najprej dve leti kaplan pri svojem vzgojitelju in dobrotniku župniku Balleyu, po njegovi smrti pa je bil prestavljen v Ars. To je bila vasica, ki je štela le 230 duš, svojega duhovnika pa je imela zaradi gradu, v katerem je živela neka pobožna družina. »V Arsu ni veliko božje ljubezni,« mu je rekel generalni vikar, ko mu je izročil dekret, »a vi jo boste tja prinesli.«

Novi župnik se je odpravil v Ars 4. februarja 1818. Dan je bil oblačen in Janez Marija Vianej je moral za pot v Ars vprašati nekega dečka, ki je pasel živino. Ta mu je pokazal pot, Vianej pa se mu je zahvalil z znamenitimi besedami: »Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebesa.« Ko je prišel v vas, je najprej šel v cerkev, ki je bila silno zanemarjena, in sklenil, da jo bo napravil bolj privlačno. To je uresničil že prva leta svoje službe v Arsu.

Ljudje v Arsu so kmalu spoznali, da njihov novi župnik veliko časa premoli, malo spi in živi zelo spokorno. Sprva po dva ali tri dni ni nič jedel, potem si je za ves teden skuhal lonec krompirja. Molil in pokoril se je za spreobrnitev svoje župnije. Poskrbel je tudi za verski pouk otrok in odraslih – z veroukom in s pridigami. Boril se je zoper štiri poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. In zmagal je! Zaradi tega je bil mnogim trn v peti. Njegovi uspehi so ‘šli na živce’ tudi hudobnemu duhu ki ga je zadnjih 35 let življenja na vse načine mučil.

Glas o njegovi svetosti se je širil in leta 1327 so se pričela množična romanja v Ars. Ljudje so prihajali od blizu in daleč predvsem zato, da bi pri svetem župniku opravili spoved. Vianej je prebil v spovednici vsak dan po dvanajst do šestnajst ur. Nekateri duhovniki so bili zaradi njegovih uspehov nevoščljivi in so ga škofu tožili, da je nor, škof pa jim je odgovoril: »Gospodje, vsem svojim duhovnikom bi želel nekoliko te norosti!« Od vseh duhovniških opravil je najbolj cenil sveto mašo. »Nisem rad župnik, a zelo sem vesel, da sem duhovnik, da morem maševati,« je dejal. Ljudi je vzgajal pri krščanskem nauku, pri katerem je najraje opeval lepoto in radost božje ljubezni.

Izredni napori, združeni s spokornostjo, so izčrpavali njegove moči. Potem ko je prejel zakramente za umirajoče, je Janez Marija Vianej 4. avgusta 1859 brez smrtnega boja izročil svojo dušo Bogu. Na njegovem pogrebu dva dni kasneje se je v Arsu zbralo nad tristo duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Papež Pij X. ga je leta 1905 razglasil za blaženega, papež Pij XI. ga je leta 1925 prištel med svetnike, štiri leta kasneje pa ga je postavil za vzornika in zavetnika dušnih pastirjev vsega katoliškega sveta.

God: 3. avgust

Svetnica, katere ime je danes na koledarju, je bila prva kristjanka, ki jo je veliki misijonar apostol Pavel krstil na evropskih ¿eh. To se je zgodilo okoli leta 52, ko je med svojim drugim misijonskim potovanjem prišel v mesto Filipi, rimsko kolonijo v severovzhodnem delu Makedonije, naseljeno v glavnem z upokojenimi vojaki rimske vojske.

Apostola Pavla je na dolgem potovanju od Jeruzalema skozi številne kraje Male Azije spremljal Sila. V Troadi, mestecu na severozahodni obali Male Azije, ju je dohitel Luka, pisec tretjega evangelija in prve zgodovine Kristusove Cerkve, znane pod imenom Apostolska dela. Tam zvemo, kaj je Pavla nagnilo, da je šel misijonarit v Evropo. »Neko noč,« piše Luka,« je Pavel imel videnje. Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: ‘Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!’ In ko je imel to videnje, smo takoj začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nam Bog veleva, naj tja ponesemo veselo oznanilo« (Apd 16, 9–10).

V naslednjem odlomku že nastopi žena, ki jo danes slavimo. »Iz Troade,« nadaljuje pisec Apostolskih del, »smo po najkrajši poti odjadrali do Samotrake, naslednjega dne pa v Neapolo. Od tam smo odrinili v Filipe; to je mesto v prvem okrožju Makedonije in rimska kolonija; v tem mestu smo ostali nekaj dni. Na sobotni dan smo šli skozi mestna vrata k reki, ker smo domnevali, da je tam prostor za molitev. Sedli smo in se pogovarjali z ženskami, ki so se tam zbirale. Poslušala nas je tudi ženska po imenu Lidija, trgovka s škrlatnimi oblačili v mestu Tiatiri. Bila je bogaboječa in Gospod je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam. Ko se je dala krstiti tudi njena hiša (družina), nas je povabila z besedami: ‘Če ste prepričani, da verujem v Gospoda, stopite v mojo hišo in ostanite tu!’ Primorala nas je, da smo vstopili« (Apd 16, 11–15). Ko so kmalu zatem v Filipih izbruhnili nemiri ter sta bila Pavel in Sila pretepena in vržena v ječo, sta se po čudežni rešitvi iz nje spet oglasila v Lidijini hiši.

Lidija je bila po rodu iz Tiatire v jugozahodnem delu Male Azije. Trgovala je s škrlatom, ki je imel visoko ceno, po čemer lahko sklepamo, da je bila premožna in ugledna žena. Zemeljsko bogastvo pa ni omrežilo njenega srca, saj je spadala med ‘bogaboječe’, kakor so Judje imenovali tiste pogane, ki so se oklenili njihove vere. V Apostolskih delih stoji zapisano, da se je po njenem zgledu “dala krstiti tudi njena hiša”. O možu ni niti besedice. Razlagalci Svetega pisma sodijo, da bi ga Luka zagotovo omenil, če bi obstajal. Potemtakem je bila Lidija ali neporočena ali vdova, v vsakem primeru pa gospodarsko neodvisna ženska. Na podlagi dejstva, da apostol Pavel gostoljubne vernice Lidije iz Filipov v svojem pismu Filipljanom, odposlanem okoli leta 57, ne omenja, sklepajo, da je takrat že umrla.

Njen spomin že izza prvih krščanskih časov obhajamo 3. avgusta. Kot svojo zavetnico jo častijo barvarji.

Ime Lidija je na Slovenskem kar precej pogosto ime in naše Lidije danes godujejo.

God: 2. avgust

Danes je tudi PORCIUNKULA, obletnica posvetitve cerkvice svete Marije Angelske pod mestom Assisi. Bila je last benediktincev, Frančišek Asiški pa si jo je od njih izprosil kot ‘delček’ svoje ustanove, zaradi česar je dobila ime ‘porciunkula’ (latinsko portiunkula-delček). Tam je sveti Frančišek rad prebival in hišica poleg cerkvice je postala prvi frančiškanski samostan. Tukaj je svetnik izročil sveti Klari redovno obleko in tu je leta 1226 tudi umrl. Nad prvotno cerkvico so v letih 1569 do 1678 sezidali sedanjo baziliko. Porciunkulska cerkvica je najbolj znana po ‘porciunkulskem odpustku’, ki ga je sveti Frančišek izprosil od papeža za vse, ki bodo na obletnico obiskali Porciunkulo.

Dolgo časa je bilo mogoče porciunkulski (popolni) odpustek prejeti le v cerkvah in kapelah frančiškanskih redov (frančiškanov, kapucinov in minoritov), po novi uredbi o odpustkih pa ga je mogoče dobiti razen v frančiškanskih svetiščih tudi v vseh župnijskih cerkvah.

God: 2. avgust

Vercelli je staro mesto v Piemontu na severu Italije, ki danes šteje okoli 50.000 prebivalcev in je sedež metropolije. Prvi škof v tem mestu je bil sveti Evzebij, ki je skrbel za čistost vere v boju z arijanstvom, ki je Kristusu odrekalo resnično in popolno božjo naravo. Za vero je veliko pretrpel, zato si je pridobil častni naziv ‘spoznavalec’. Ni pa dokazano, da bi umrl mučeniške smrti: legenda pripoveduje, da so ga arijanci pobili s kamenjem.

Doma je bil z otoka Sardinija, kjer se je rodil okoli leta 283. V mladih letih je prišel v Rim, kjer naj bi prejel krst iz papeževih rok. Pri njegovem krstu, pripoveduje pobožna legenda, so videli angele, ki so Evzebija dvignili iz krstilnice. Ko je bil posvečen v duhovnika, nadaljuje legenda, pa je bila njegova svetost že tolikšna, da so mu pri prvi maši, ki jo je daroval, stregli angeli. Kot duhovnik je – to je zanesljivo – nekaj časa opravljal službo lektorja rimske duhovščine. Leta 340 je bil posvečen v škofa s sedežem v mestu Vercelli, ki je bilo močno arijansko gnezdo. Legenda ve povedati, da so arijanci pred prihodom novega škofa zapahnili vrata vseh cerkva v mestu. Škof Evzebij je šel pred največjo cerkev, posvečeno Materi božji, in pokleknil pred njenimi glavnimi vrati. Tisti hip so se sama od sebe odprla vrata vseh cerkva v mestu. Kot škof se je Evzebij leta in leta bojeval proti zmotnim naukom arijanstva, ki ga je na območju svoje škofije s svojim sardinskim značajem tudi uspešno dokončal. V tem je bil močno podoben škofu Hilariju iz Poitiersa v Franciji. Oba sta morala za štiri leta iti v pregnanstvo v Malo Azijo, ker sta branila pravo vero. Med svojim izgnanstvom je Evzebij v Aleksandriji obiskal sv. Atanazija, velikega nasprotnika arijanstva. Ko je leta 361 zavladal cesar Julijan Odpadnik, je vsem tedaj izgnanim škofom dovolil, da se vrnejo domov, računajoč na njihovo medsebojno obračunavanje – pa se je uštel. Škofje so bili na sinodi, ki jo je leta 362 sklical Atanazij, edini, ko je šlo za obsodbo arijanske zmote. Cesarja Julijana je ta edinost tako razburila, da je prefektu v Egiptu pisal, da bi mu z ničemer ne ustregel tako zelo, kot da prežene Atanazija čez meje Egipta.

Evzebij je bil prvi škof na evropskem Zahodu, ki je po zgledu vzhodnih Cerkva za svoje duhovnike vpeljal skupno življenje. V tem ga je nekaj desetletij kasneje posnemal tudi sv. Avguštin, škof v Hiponu v severni Afriki. Iz njegove duhovniške skupnosti je nastal red avguštincev, ki si je za svojega zavetnika izbral sv. Evzebija. Evzebij je umrl v visoki starosti 88 let v Vercelliju in sicer 1. avgusta leta 371.

God: 1. avgust

Iz življenja Friderika Barage, misijonarja in škofa med ameriškimi Indijanci in slovenskega svetniškega kandidata, je znano, da so ga verniki povsod, kjer je deloval, vzljubili, ker je znal tako prisrčno govoriti o božjem usmiljenju in vseodrešujoči božji ljubezni. Baraga je svoje oznanjevanje nadaljeval s svojimi molitveniki, napisanimi v duhu spisov današnjega slavljenca sv. Alfonza Marije Ligvorija, s katerim se je Baraga seznanil pri svojem duhovnem voditelju sv. Klemenu Dvoržaku med svojim študijem prava na Dunaju.

Alfonz Marija Ligvorij se je rodil 27. septembra 1696 v kraju Marianella pri Neaplju kot najstarejši od osmih otrok bogate plemiške družine. Bil je izredno nadarjen in že pri sedemnajstih letih je končal študij prava z doktoratom. Ko mu je bilo dvajset let, je odprl samostojno odvetniško pisarno in je užival med ljudmi velik ugled. Ko je izgubil neko zelo pomembno pravdo, je sklenil dati pravu slovo in postati duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel leta 1726 kot član misijonskega društva neapeljskih duhovnikov. Takoj je začel delovati z modernimi prijemi v domačem mestu, zlasti med moško mladino. V nasprotju s tedanjim baročnim okusom so bile njegove pridige naravne, krepke in jasne. Med zdravljenjem v nekem gorskem kraju nad Neapljem je videl popolno zapuščenost in nevednost tamkajšnjih ljudi in sklenil je, da bo ustanovil redovno družbo za pomoč najbolj zapuščenim. In res je 9. novembra 1732 zaživela ‘kongregacija presvetega Odrešenika’: Odrešenik se po latinsko pravi Redemptor, zato se njegovi redovniki imenujejo redemptoristi. Sprva je kazalo na popoln polom, pozneje, zlasti potem, ko je delovanje družbe po zaslugi Klemena Dvoržaka ali Hofbauerja zajelo avstrijske dežele, pa se je povsod hitro širila in še danes uspešno deluje posebno na področju ljudskih misijonov. Družbo redemptoristov je potrdil papež Benedikt XIV. leta 1749.

Alfonz in njegovi tovariši so na misijonih poleg osnovnih verskih resnic obravnavali tudi take, ki vernikom vzbujajo zaupanje v Boga in ljubezen do njega – božje usmiljenje, ljubezen Zveličarja, ki se razodeva v njegovem trpljenju in v evharistiji, dobroto Matere božje in moč njene priprošnje. Hotel je, da bi bili njegovi misijonarji ne le dobri pridigarji, temveč tudi razumevajoči spovedniki. Po večletnem študiju in bogatih izkušnjah je napisal vrsto knjig s področja moralne teologije (nravnosti, zgrajene na temelju evangelija).

Papež Klemen XIII. je Alfonza leta 1762 imenoval za škofa v mestu Santa Agata pri Neaplju.

V nekaj letih jo je temeljito prenovil. Za vernike je napisal vrsto molitvenikov, od katerih je bilo precej poslovenjenih že v prejšnjem stoletju. Osrednja misel Alfonza Ligvorija v njegovih spisih je bila nenehna zahvala za odrešujočo božjo ljubezen. Po neštetih prošnjah je papež Pij VI. Alfonza vendarle razrešil vodstva škofije. Bil je star 79 let in od starosti ves sključen. Želel se je mirno pripraviti na smrt, toda čakalo ga je še dvanajst let hudih telesnih in duševnih preizkušenj, slednjih predvsem zaradi razkolov v njegovi redovni družbi. Umrl je 1. avgusta leta 1787. Za blaženega je bil razglašen že leta 1816, med svetnike pa je bil prištet leta 1839. Papež Pij IX. ga je leta 1871 razglasil za cerkvenega učitelja. Svetega Alfonza častijo kot svojega zavetnika spovedniki in profesorji moralne teologije.