God: 28. julij

Največji praznik krščanskega bogoslužnega leta je velika noč vsakoletno spominjanje in doživljanje skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Že v apostolskem času so velikonočni praznik obhajali na različne dneve. V Mali Aziji, Siriji in Mezopotamiji so ga povezovali z judovsko pasho spominom na izhod izvoljenega ljudstva iz Egipta. Ta spomin so Judje obhajali 16. nizana (nekako sredi našega aprila), pa naj je ta datum padel na katerikoli dan tedna. Sklicevali so se na apostola Janeza, ki da je veliko noč vselej obhajal na ta dan, kakor s pravovernimi Judi vred tudi Jezus, ko je po Mojzesovi postavi obhajal velikonočno večerjo s svojimi učenci na veliki četrtek. Drugod pa so veliko noč vselej obhajali na nedeljo, ker je Jezus vstal od mrtvih v nedeljskem jutru. Držali so se nedelje, ki je prišla po 14. nizanu, dnevu, ko je Jezus umrl. Mnogi so menili, da ta različni datum praznovanja glavnega praznika škoduje krščanski edinosti.

To zadevo je sklenil urediti papež Viktor I., štirinajsti rimski škof na sedežu apostola Petra. Cerkev je vodil deset let, od leta 189 do 199. Sklical je škofe na več zborovanj, da bi mu pomagali skupno določiti datum velikonočnega praznika. Večina se jih je izreklo za praznovanje na nedeljo, v Mali Aziji pa so veliko noč še vedno hoteli obhajati 16. nizana. Papež Viktor je ukazal, naj jo praznujejo na nedeljo. Neposlušnim je zapretil s kaznijo izobčenja.

Sveti Irenej, škof v Lyonu v sedanji Franciji, doma pa iz Male Azije, je začutil, da bi ta odlok utegnil odtegniti od Cerkve cele pokrajine, enotnosti pa ne bi rodil. Zato je papežu spoštljivo pisal, naj ta odlok umakne, saj zadeva ni verska, ampak se tiče le cerkvenega življenja, v katerem edinost ni tako nujno potrebna. Tako papež Viktor s svojim odlokom, kot škof Irenej s svojim posredovalnim pismom kažeta, da je papež poglavar tudi krščanskega Vzhoda.

Papež je sklep res preklical. Prvi nicejski koncil leta 325 je ukazal: velika noč naj se v vsej Cerkvi praznuje v nedeljo po prvi pomladni polni luni. To pravilo velja še danes in po datumu velike noči, ki se iz leta v leto spreminja, se ravnajo vsi premakljivi prazniki cerkvenega ali bogoslužnega leta.

God: 27. julij

Srbska, makedonska in bolgarska (pravoslavna) Cerkev že dolga stoletja slavijo spomin glavnih učencev svetih bratov Cirila in Metoda, blagovestnikov Slovanov, ki so morali po letu 885, ko je umrl sveti Metod, zaradi nemškega preganjanja bežati iz Moravske in so se naselili na slovanskem jugu.V svetniškem koledarju omenjenih Cerkva najdemo imena sv. Gorazda, Klimenta, Nauma, Angelarja in Sava. Zdaj jih je v svoj prenovljeni koledar sprejela tudi katoliška Cerkev in njihov spomin slavimo 27. julija, na dan smrti sv. Klimenta Ohridskega leta 916.

Nas Slovence mora posebej zanimati sv. Gorazd. Klimentov življenjepis ga imenuje Moravana. Utegnil bi pa biti tudi iz skupine tistih petdesetih učencev, ki jih je svetima bratoma dal panonski knez Kocelj. Po poreklu je bil Gorazd potomec naših slovenskih prednikov, “prvi in doslej edini slovenski svetnik”, piše o njem Franc Perko v Letu svetnikov. Bil je izredno nadarjen in je obvladal slovanski, grški in latinski jezik, zato ga je Metod določil za svojega naslednika. Po Metodo vi smrti se je začelo na Moravskem preganjanje slovanskih duhovnikov in Gorazd je moral zapustiti deželo. Kam je odšel po izgonu, ni znano. Nekateri viri trdijo, da je deloval na Poljskem, drugi ga postavlja jo v Dalmacijo, kjer naj bi utrdil glagolsko bogoslužje. Tretji viri poročajo, da ga je carigrajski patriarh kot Metodovega naslednika posvetil v škofa in ga pozneje poslal oglejskemu patriarhu, da je deloval med Slovani tega patriarhata. Vendar so to le domneve. Ne vemo niti tega, kje je umrl in kje je bil pokopan. Dejstvo, da ga je svetniški nadškof Metod izbral za svojega naslednika in da so ga Metodovi učenci v Bolgariji začeli častiti kot svetnika, priča, da je bil res svetniški mož.

Drugi najpomembnejši učenec sv. Cirila in Metoda je bil sv. Kliment Ohridski. O njem je ohranjenih največ podatkov. Rodil se je med letoma 830 in 840, najbrž v slovanskem delu grške pokrajine Makedonije. V duhovnika je bil posvečen v Rimu, potem pa je z Metodom šel na Moravsko. Po Metodovi smrti je bil med voditelji slovanskih duhovnikov. Ko so bili izgnani iz Moravske, je skupaj z Naumom, Angelarjem in drugimi prišel v Bolgarijo, kjer ga je kralj Boris postavil za učitelja. Dal mu je tudi bogate darove, da je Kliment lahko sezidal samostan in cerkev v Ohridu. Tam je s sodelavci ustanovil šolo, iz katere je izšlo okoli 3500 učencev, usposobljenih za cerkvene službe. V tej šoli so uporabljali glagolico; v severovzhodni Bolgariji pa je škof Konstantin leta 893 namesto nje uvedel lažjo pisavo, ki po sv. Cirilu nosi ime cirilica, in ta je kasneje povsod izrinila glagolico.

Kliment je tudi plodovito književno deloval. Napisal je lepe in lahke cerkvene govore, pisal je življenjepise cerkvenih očetov in zložil je več pesmi. Nekateri njegovi spisi so se ohranili. Na stara leta se je umaknil v samostan ob Ohridskem jezeru, kjer je 27. julija leta 916 umrl. Ko so Turki cerkev sv. Pantalejmona leta 1396 spremenili v mošejo, so Klimentove posmrtne ostanke prenesli v cerkev Matere božje, ki so jo poslej imenovali kar cerkev sv. Klimenta, in tam je pokopan še danes.

God: 26. julij

Po novem svetniškem koledarju, veljavnem od leta 1969, danes skupaj godujeta Marijina starša, oče Joahim in mati Ana. Poprej je bil današnji dan posvečen le spominu matere Ane, očeta Joahima smo se spominjali 16. avgusta, dan po prazniku Marijinega vnebovzetja. Z združitvijo obeh godov je bolj poudarjena zakonska zveza, iz katere je izšel edinstveni otrok edino človeško bitje, ki je bilo že ob spočetju obvarovano madeža izvirnega greha.

Tako Joahim kakor Ana sta bila potomca kraljevega Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Ko sta se ta dva bogaboječa pravična človeka poročila, sta si silno želela otrok, kajti takrat je vsaka verna judovska žena živela v pričakovanju, da bo morebiti prav ona rodila obljubljenega Mesija. Pobožna zakonca sta vztrajala v zaupni molitvi in na stara leta sta le dobila tako želenega otroka hčerko Marijo-Mirjam.

Srečna starša Joahim in Ana sta hčerko imela pri sebi le tri leta, potem pa sta jo po zaobljubi izročila v varstvo in vzgojo duhovnikom. Ko so se vrata svetišča za njo zaprla, je padla zavesa nad njeno mater in očeta. Njuno zemeljsko življenje je bilo dopolnjeno.

Ime Ana v hebrejščini pomeni milost, ljubezen, molitev. Poleg Marijine matere je ime Ana imelo več svetopisemskih žena, med katerimi je najbolj slavna mati starozaveznega preroka Samuela, o kateri beremo v prvem in drugem poglavju Prve Samuelove knjige. Obe Ani sta si bili podobni v tem, da sta otroka izmolili in ga že pred rojstvom posvetili Bogu. Nič čudnega torej, da so se k sveti Ani, Marijini materi, zatekale po pomoč matere in nerodovitne žene, ki so videle svoje najvišje dostojanstvo v materinstvu.

Joahima upodabljajo s košaro, v kateri sta dva goloba, ki ju je bil prinesel v svetišče, in s palico. Časté ga kot zavetnika zakoncev in mizarjev. Ano pa umetniki najpogosteje prikazujejo, kako hčerki Mariji razlaga Sveto pismo. Mnogo podob in kipov jo kaže kot sveto Ano ‘Samotretjo’: v naročju velike svete Ane sedi manjša Marija, v Marijinem naročju pa je mali Jezus; ali pa sveta Ana stoji in v eni roki nosi manjšo Marijo, v drugi pa malega Jezusa. K sveti Ani so se zatekale, kot že rečeno, matere in nerodovitne žene ter opravljale pobožnost devetih prvih torkov po binkoštih, ker je bil torek sveti Ani posvečen dan. Priporočajo se ji za srečno poroko in skladen zakon, za svojo zavetnico jo imajo matere in vdove, žene se ji posebej priporočajo za srečen porod in za blagoslov otrok. Pri nas je bila sveta Ana tudi priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato so ji posvečali pokopališke cerkve in kapele. Na Slovenskem je sveti Ani posvečenih nad 70 župnijskih cerkva in podružnic.

God: 25. julij

V zboru dvanajsterih apostolov, ki jih je bil Jezus izbral iz vrst svojih številnih učencev, sta bila dva Jakoba. Med prvimi je bil za apostola poklican današnji godovnjak, zato je ob njegovem imenu vzdevek ‘starejši’ (po apostolski službi, ne po letih), malo kasneje pa je Jezus poklical še Jakoba, Alfejevega sina, ki mu pravimo ‘mlajši’.

Jakob je bil doma iz enega od mest ob Genezareškem jezeru. Njegov oče Zebedej je bil ribič, pri delu pa sta mu pomagala njegova odrasla sinova Jakob in Janez. Na Jezusov klic sta, kot poroča evangelist Matej, “pustila čoln in očeta ter šla za njim”. Mati Saloma je bila sestra Jezusove matere Marije, zato sta bila Jakob in Janez prava Jezusova bratranca. V seznamu apostolov je Jakobovo ime med prvimi, vedno zraven Janezovega. Evangelist Marko pove, da je Jezus

Zebedejevima sinovoma dal ime ‘sinova groma’ in sicer zaradi njunega vihravega značaja. Ob neki drugi priliki sta si Jakob in Janez prislužila Jezusovo grajo zaradi svoje častihlepnosti. Hotela sta si izprositi čim boljši ‘stolček’ v Jezusovem kraljestvu. Skupaj s Petrom in z bratom Janezom je bil Jakob priča Jezusovega spremenjenja na gori in obuditve Jairove hčere. Te tri je Jezus vzel s sabo, ko je šel na veliki četrtek zvečer molit v vrt Getsemani, kjer je v duhu videl grozo trpljenja, ki ga je čakalo prav kmalu. V dneh Jezusovega trpljenja se je Jakob, kot večina apostolov, ‘potuhnil’, po Jezusovem vstajenju pa je bil z drugimi apostoli v Jeruzalemu. Prav malo vemo o njegovem delovanju po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha na prve binkošti. Pisatelj Apostolskih del poroča, da je Herod “dal z mečem usmrtiti Jakoba, Janezovega brata”. To se je zgodilo o veliki noči leta 44.

Legenda pripoveduje, da je apostol Jakob deloval v Španiji, vendar za to ni nobenega trdnega dokaza. Dejstvo pa je, da je grob tega apostola v Španiji, ki ga časti kot svojega zavetnika, in sicer v pokrajini Galiciji na severozahodu Pirenejskega polotoka, v mestu, ki se po njem imenuje Santiago de Compostela. Njegove kosti so prenesli tja najbrž v 7. stoletju, ko so Jeruzalem zasedli muslimanski Arabci. Compostela je kmalu postala sloveča božja pot brž za Sveto deželo in Rimom. Kdor je od nas romal v daljno Kompostelo, se je napravil po romarsko: za to opravo je bil značilen romarski klobuk s širokimi krajci in na njem pritrjena školjka ‘Jakobova pokrivača’, plašč, bisaga ter dolga romarska palica z bučo za vodo na njej. Zaradi romarskega klobuka je sv. Jakob postal zavetnik klobučarjev. Poleg romarjev so ga svojega zavetnika razen klobučarjev častili še mornarji in voskarji. Kmetje se mu priporočajo za dobro letino in lepo vreme. Nekdaj je bil ta čas višek žetve, kajti “o svetem Jakobu pšenica zori ali zgori”. V Prekmurju se po tem svetem apostolu mesec julij imenuje ‘jakobšček’; po njem nosijo ime ‘jakobčki’, prva jabolka.

O izredni priljubljenosti tega svetnika med našimi predniki govori tudi dejstvo, da so sv. Jakobu na čast samo na ozemlju ožje Slovenije zgradili 68 cerkva, 26 župnijskih in 42 podružnic. Nekateri slovenski kraji so po njih dobili ime: Šentjakob ob Savi, Sv. Jakob v Slovenskih goricah, Štjak na Krasu.

God: 24. julij

Sv. Kristina, mučenka iz Bolsene severno od Rima, je dala življenje za Kristusa med preganjanjem pod cesarjem Dioklecijanom leta 304. Kot svojo zavetnico jo časte lokostrelci, mlinarji in pomorščaki. 

God: 24. julij

Na Slovenskem imamo precej cerkva, župnijskih in podružničnih, ki imajo na daleč vidni zunanji steni sliko svetega Krištofa. Današnji godovnjak je bil namreč velik priprošnjik zoper naglo smrt. V vernem človeku se je utrdilo zaupanje, da je zadosti, če navsezgodaj zjutraj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne umreš nagle smrti. Zato so naročali tako velike slike na cerkvah, da so ga lahko videli takorekoč iz vsake hiše in kar skozi okno!

Svetega Krištofa Cerkev časti kot mučenca. Njegovo ime Hristoforos v našem jeziku pomeni Kristonosec. Oseba današnjega svetnika, ki mu vemo samo ime, in njegova mučeniška smrt (verjetno okoli leta 250 za časa cesarja Decija) sta zgodovinski.

Že zgodaj so ga začeli častiti tako na Vzhodu kot na Zahodu. Ko se je njegovo češčenje v dobi prvih epidemij kuge v 13. stoletju silno razraslo, je ob tem skromnem zgodovinskem jedru nastalo veliko legendarnih okraskov.

Po teh virih naj bi bil Krištof doma iz kanaanske dežele, iz severnega predela Palestine. Starši so bili pogani in tak je bil tudi sin, ki mu legende dajejo ime Reprob, po naše Zavrženec. Po telesu je bil velikan in v svojem ponosu je sklenil, da bo služil samo najvišjemu gospodu. Zmenil se je z mogočnim kraljem in bil pri njem v službi dotlej, ko je videl, da se kralj boji hudiča. Pustil je kralja in šel služit hudiču. Nekoč sta Krištof in hudič šla skozi gozd ter prišla do križa. Hudič se je začel tresti od strahu in velikan je spoznal, da je Križani močnejši kot hudič, zato je sklenil, da mu bo služil z vsem srcem. Dal se je krstiti in pri krstu je dobil ime Krištof.

V dvanajstem stoletju pa je nastala legenda, da se je Krištof po naročilu pobožnega puščavnika nastanil ob deroči reki in čez njo na splavu prevažal in na ramah prenašal potnike. Nekoč ga je klicalo neko dete, naj ga prenese. Velikan ga je vzel na ramena in dete je postajalo vedno težje. Kot da bi nosil ves svet! »Še več kot ves svet nosiš, Krištof,« se je oglasilo dete. »Nosiš tistega, ki je ustvaril nebo in zemljo. Jaz sem Jezus Kristus. Zasadi svojo palico v zemljo in ozelenela bo. Po tem boš spoznal, da si res nosil mene.« Povod za to legendo je njegovo ime Krištof Kristonosec. To legendo prikazujejo svetnikove upodobitve. Legenda je dala tudi pobudo, da so si sv. Krištofa izbrali za svojega zavetnika čolnarji in splavarji, nosači in vozniki pa tudi romarji in drugi popotniki. V novejšem času je postal zavetnik avtomobilistov in v marsikaterem avtomobilu najdemo pritrjeno plaketo z njegovo podobo.

Na Krištofovo nedeljo, tisto, ki je najbližja godu sv. Krištofa, je pri nas od leta 1987 darovanje za vozila, namenjeno misijonarjem. Pobudo za to je dala organizacija MIVA, akcija pa poteka pri nas pod geslom »Za vsak srečno prevožen kilometer en stotin«.

God: 23. julij

Na Švedskem živi okoli 6.000 Slovencev, ki so odšli v to severno deželo iskat zaslužka. Razkropljeni so po različnih krajih, v verskem pogledu zanje skrbi izseljenski duhovnik s sedežem v Göteborgu. Naši verni rojaki se zberejo vsako leto na binkoštnem srečanju v mestecu Vadstena ob jezeru Vattern, ki je duhovno središče Švedske in sicer zato, ker je tam grob današnje godovnjakinje sv. Brigite Švedske. Bila je izredna osebnost, obdarjena z mističnimi videnji in z darom prerokovanja.

Brigita je bila visokega rodu. Rodila se je najverjetneje leta 1302 v kraju Finstad pri Upsali, kjer je zdaj sedež slavne univerze. Njen oče je imel odgovorno upravno službo. Družina je bila v sorodu s kraljevskimi rodbinami, ki so se menjavale na švedskem prestolu. Po smrti svoje matere je Brigita živela pri teti in v tem času je imela videnje: podobo Križanega, ki se ji je neizbrisno vtisnila v spomin za vse življenje.

Pri šestnajstih letih se je poročila. Od osmih otrok, ki jih je rodila, je po njeni poti šla hči Katarina, ki je na Švedskem znana kot Karin. Ona je tudi uresničila njeno zamisel o ustanovitvi samostana v Vadsteni. Čeprav bogata gospa, se je Brigita lotila vsakega dela, tudi takšnega, ki so ga opravljale le dekle. Odlikovala se je po dobrodelnosti. Poklicali so jo na dvor za upravnico. Mlademu kralju Magnusu II. Eriksonu, svojemu bratrancu, je brez slepomišenja povedala, da mora svoje razuzdano življenje korenito spremeniti, če hoče uiti božji kazni. Ni je poslušal in Brigitine napovedi so se uresničile. Ko je videla, da kralj živi po svoje, je dvor zapustila ter z možem odšla na božjo pot v špansko Kompostelo. Med romanjem je mož umrl v cistercijanskem samostanu Alvastra na Španskem.

Leta 1346 je Brigita v zamaknjenju dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni. Ko je bilo vse skoraj uresničeno, jo je Bog poslal v Rim, kjer se je lotila živahne politične dejavnosti, s katero je posegla v celotno dogajanje tedanje Zahodne Evrope. Šlo ji je predvsem za mir in edinost, kajti krvaveče rane njenega časa so bile razprtije, spori, razkol. V tej službi je ostala zadnjih štiriindvajset let svojega življenja. Umrla je 23. julija 1373 v Rimu in sicer med mašo.

Njeno truplo so v zmagoslavnem sprevodu prepeljali iz Rima v Vadsteno, kjer so jo položili k zadnjemu počitku v samostanski cerkvi. Prva prednica Brigitinega reda je bila njena hči Katarina (Cerkev jo časti kot svetnico in se je spominja 24. marca). Njen grob je kmalu postal priljubljena božja pot kraljev in kraljic pa tudi številnih kristjanov iz raznih dežel. Vadstena se je razvila v pomembno kulturno središče na evropskem severu. Tam je bila tudi najpomembnejša srednjeveška knjižnica na Švedskem in prva švedska tiskarna. To izredno ženo so tudi protestanti sprejeli za svojo in jo častijo kot narodno svetnico.

Papež Janez Pavel II. jo je 1. oktobra 1999, na začetku druge sinode za Evropo, razglasil za sozavetnico Evrope ob sv. Katarini Sienski in sv. Tereziji Benedikti od Križa/Edith Stein.

God: 22. julij

Dolgo časa so v pobožnosti in v umetnosti Marijo Magdaleno istili z Marijo iz Betanije, sestro Lazarja in Marte, ter z neimenovano ‘veliko grešnico’, ki je Jezusu v farizejevi hiši med obedom mazilila noge, potem ko jih je oprala s svojimi solzami ter obrisala s svojimi lasmi. Zdaj je dokazano, da gre za tri različne osebe.

Današnji svetnici je ime Marija, Magdalena je njen priimek, ki pove, da je bila doma iz Magdale, ribiškega mesteca na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz dveh pripomb v Lukovem in Markovem evangeliju vemo, da je Jezus iz Marije iz Magdale izgnal sedem hudih duhov. Število sedem v Svetem pismu pomeni veliko število, množico. Ta omemba hoče povedati, da je bila Marija popolnoma v oblasti hudih duhov. V skupini žena, ki so stregle zboru apostolov in njihovemu Učitelju, se Marija Magdalena vedno imenuje na prvem mestu.

Marija Magdalena je ostala Jezusu zvesta vse do konca do smrti na Kalvariji in še do groba. Pod križem je vztrajala z Jezusovo materjo Marijo in z edinim učencem Janezom, ki ni strahopetno pobegnil. Ko je minil praznični dan velike noči, so Marija Magdalena, Marija, mati Jakobova, in Marija Saloma kupile dišav, da bi Jezusovo telo v grobu mazilile. Evangelist Janez pa nam je ohranil čudoviti prizor srečanja Marije Magdalene z vstalim Jezusom. Ko je stoječ ob grobu jokala, [o je Jezus sočutno vprašal: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Magdalena je mislila, da govori z vrtnarjem, zato je prosila, naj ji pokaže, kam je del Jezusovo telo. Ko jo je Jezus poklical po imenu: »Marija!«, pa ga je prepoznala. Trdno je bila prepričana, da je Gospod vstal od mrtvih in to veselo novico je nemudoma sporočila njegovim učencem.

Skozi vsa stoletja cerkvene zgodovine razmišlja pisec slovenskega življenjepisa svete Marije Magdalene, srečujemo žene, ki učencem naznanjajo Jezusovo sporočilo. In tudi v današnjih dneh je na svetu nešteto žena, ki so pripravljene služiti Jezusu in njegovemu vstajenjskemu oznanilu. Marija Magdalena je kakor nalašč njihova svetnica. Grki so jo že zgodaj častili kot “nosilko miru in enakovredno apostolom”.

Umetniki jo upodabljajo s posodico z mazilnim oljem, stoječo pod križem, ali kot spokornico z razpuščenimi lasmi (po zgrešenem enačenju z evangeljsko grešnico) s knjigo, s Križanim, s spokornim bičem v rokah in z mrtvaško glavo pred seboj.

God: 31. julij

Pesem v hvalnicah današnjega molitvenega bogoslužja ali brevirja, ki ga v imenu vseh vernikov molijo duhovniki, redovniki in redovnice, pravi: »Ignaciju zapojmo v čast, / ki družbo Jezusu je zbral, / bil mojster je besed, dejanj / in za Boga se vojskoval.« Ignacij Lojolski, današnji slavljenec, je bil najprej pogumen vitez v službi svetnih vladarjev, potem pa je vse svoje moči in sposobnosti posvetil nebeškemu vladarju Kristusu.

Njegova življenjska pot se je pričela leta 1491 na gradu Lojola v baskovski provinci na severozahodu Španije, kjer se je rodil kot dvanajsti ali trinajsti (in zadnji) otrok podeželskega plemiča. Pri krstu je dobil ime Inigo, med študijem v Parizu ga je leta 1528 spremenil v latinsko Ignatius de Loyola. Korenina tega imena je beseda ‘ignis ‘, ki pomeni ogenj. In ognja je bil Ignacij poln! Oče ga je menda hotel usmeriti v duhovniški poklic, Inigo pa se je navduševal za viteško in pustolovsko življenje. Nekaj let se je vzgajal na dvoru, nato pa je odšel k podkralju v Navarro, kjer se je izkazal kot neustrašen bojevnik. Pri obrambi trdnjave Pamplona, ki so jo oblegali Francozi, ga je 20. maja leta 1521 zadel ‘milostni udarec’ topovske krogle, ki mu je zdrobila kost pod desnim kolenom in je spremenila smer njegovega življenja.

Ko se je zdravil na domačem gradu, si je zaželel svojega najljubšega čtiva viteških romanov. Namesto teh so mu dali Življenje svetnikov. Ob prebiranju zgodb ‘vitezov nebeškega Kralja’ se je v njem vedno močneje oglašala želja, da bi jih tudi sam posnemal. V začetku naslednjega leta je zapustil domači grad z namenom, da roma v Sveto deželo. Ustavil se je v znamenitem romarskem svetišču Montserrat, kjer je opravil dolgo spoved, potem pa Mariji izročil svoj viteški meč. Zaradi nepredvidenih težav je celo leto ostal v kraju Manreza, nedaleč od Montserrata. Tam je najprej veliko molil, potem pa se je lotil apostolskega dela: poučeval je katekizem in pomagal je v bolnišnici. Duhovna spoznanja, ki so dozorela v njem, je zapisoval in iz teh zapiskov se je rodila nesmrtna knjižica Duhovne vaje, o kateri je sv. Frančišek Saleški zapisal, da je “pripravila več spreobrnjenj kot pa ima črk”.

Čutil je, da ga Bog kliče k apostolskemu delovanju, zato je pri triintridesetih letih postal študent. Najprej je študiral v Španiji, nato pa v Parizu, kjer je s svojimi duhovnimi vajami pritegnil nekaj somišljenikov, ki so postali prvo jedro Družbe Jezusove. 15. avgusta 1534 so v kapeli na Montmartru naredili zaobljube. 24. junija 1537 je Ignacij skupaj z nekaj tovariši prejel mašniško posvečenje, novo mašo pa je opravil šele na božično noč leta 1538 pri jaslicah bazilike Marije Velike v Rimu.

Ignacija in njegove spremljevalce so Rimljani imenovali ‘romarji’, sami pa so govorili, da so ‘iz družbe Jezusove’. Do konca leta 1539 je Ignacij papežu izročil listino z načrtom svoje ustanove. Pravila je potrdil papež Pavel III. 27. septembra 1540. Ta datum velja za rojstni dan Družbe Jezusove ali jezuitskega reda. Novost tega reda je bila ta, da je bil izrazito apostolski in zato zelo prilagodljiv. Papežu in Cerkvi je ponudil svoje služenje za prenovo tedanje Cerkve, močno prizadete zaradi protestantskega odpada.

Red je naglo rastel. Za prvega predstojnika, ki se imenuje general, so izvolili Ignacija. Ob njegovi smrti 31. julija 1556 je Družba štela že okoli tisoč članov v sto hišah po raznih državah. K nam v Ljubljano k Svetemu Jakobu, kjer imajo svojo hišo še danes, poleg nje pa na naših tleh še dve v Ljubljani ter dve v Mariboru so jezuiti prišli leta 1597 in v našem glavnem mestu ustanovili prvo visoko šolo na naših tleh. Ignacij Lojolski je bil leta 1609 prištet med blažene, leta 1622 pa med svetnike skupaj s svojim rojakom in velikim jezuitskim misijonarjem Frančiškom Ksaverijem.