Od takrat svet ni bil enak
Človeka že od davnine poganja želja po ustvarjanju, odkrivanju, izboljševanju in napredku. Če takšna želja ne bi bila vsajena globoko v nas, mnogi možje in žene v preteklosti ne bi prišli do pomembnih odkritij in izumov. Do nekaterih je prišlo skorajda po naključju, do drugih po dolgih letih vztrajnega tipanja in raziskovanja, velikih naporov in odpovedovanja samemu sebi.
V tokratni temi meseca predstavljamo nekaj odkritij in izumov, ki so zaznamovali daljno in ne tako daljno preteklost ter so v človeški zgodovini ustvarili pomembne premike.
Naši predniki so evangeljsko oznanilo prejeli iz Ogleja, ki je bil že na začetku 5. stoletja sedež metropolita z naslovom patriarh. V drugi polovici 6. stoletja so oglejski patriarhi prenesli sedež v varnejši Gradež. V Gradeški laguni – plitvem zalivu, ki ga proti morju skoraj zapira sipina – je otoček Barbana, na katerem že več kot 1400 let stoji Marijino svetišče, ki je v teku stoletij vedno bolj cvetelo in privabljalo romarje. Zadnje čase, zlasti potem, ko so z združevanjem Evrope padle meje med državami, je med njimi poleg Italijanov in Furlanov vedno več romarjev iz Slovenije, tudi iz Hrvaške in celo iz Avstrije. Posebnost te božje poti je, da se do svetišča pripeljemo po morju, kar ima tudi simboličen pomen, saj je naše življenje plovba po morju, ki je veliko bolj nevarno kot Gradeška laguna. To priljubljeno, a večini Slovencev premalo poznano božjo pot predstavljamo ob posebnem jubileju – 150-letnici kronanja milostnega kipa, ki bo prav na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 2013.
Čeprav smo lahko Uroša Slaka prvič videli na televiziji v okviru dnevnoinformativnih oddaj, se je v naše dnevne sobe dobro naselil z vodenjem pogovornih oddaj – Trenj na POP TV in Pogledov Slovenije na RTV Slovenija. S svojo prodornostjo in neposrednostjo do vseh gostov v oddajah je požel mnogo odobravanja, vendar ne s strani urednikov in politike, ki so mu pred kratkim odpovedali sodelovanje v oddaji Pogledi Slovenije, ampak s strani slovenskega človeka, ki je v njem videl osebo, ki se na pravem mestu bori za pravo stvar – resnico.
»Gledamo se in se ne poznamo. Vidim, da sem jaz tukaj najstarejši med vsemi. Vidim se v daljnem spominu, kako s svojo mamo stojim v tej cerkvi … Jaz sem Albin Žunič, rojen v Petrovljah, a moja mama je bila doma z Otovca. Živela sva v Malih Rodinah, a najina domačija je že dolgo prazna in zapuščena. Mamin grob je tukaj med drugimi. Natanko po petdesetih letih spet praznujem Jernejevo nedeljo v tej ljubi, nepozabni cerkvi sredi njiv. Kaj danes čuti moje srce, to znava samo Bog in jaz. Kaj vse je šlo čez to deželico tega pol stoletja, odkar je nisem videl, to pa najbolje znate vi. Jaz sem ta čas preživel zunaj rojstne domovine – a ne tako daleč od nje – v delu in skrbeh, v potrpljenju in preskušnjah, in grenko se mi je tožilo po nji. Trudil sem se živeti pošteno, častno in pokonci. Ohranil sem vero in jezik svoje matere.«
Tako v povesti Leto odmrznitve (1992) pisatelja Vinka Beličiča nagovori svoje rojake profesor Albin Žunič po maši na Jernejevo nedeljo. V profesorju Žuniču ni težko prepoznati profesorja Vinka Beličiča, ki mu je bilo dano po petdesetih letih obiskati Belo krajino, raj svojega otroštva, kjer se je pred sto leti rodil.
Njuna hčerka je kmalu po porodu umrla, za njo pa je prišel na svet on. Očeta je leta 1917 vzela vojna. »Moja mama se je z mano zatekla k svojim staršem v Rodine. Od takrat, od četrtega leta dalje, je bil moj dom revna domačija kako uro od Črnomlja. Tam sem preživel nepozabno detinstvo in otroštvo sredi božje narave, ki me je osrečevala z lepoto letnih časov … Šest let star sem šel v ljudsko šolo. Mama je živela zame in ko sem v šoli dobro uspeval, je bila poplačana za svoje trude, napore in molitve. Bila je globoko verna. Zvečer me je pri peči naučila očenaš. Od tedaj mi ni bila vera v Boga, v Jezusa, v Marijo nikdar kakšno vprašanje. Vera mi je bila neločljiva od življenja.« Vinko je bil bister fant, rad bi se šolal naprej, toda kje dobiti denar? Za mamo je bila edina rešitev prodati kravico, ki jim je dajala mleko.
Vinko je odšel na gimnazijo v Novo mesto, kjer je po sedmih letih maturiral, potem pa se je vpisal na slavistiko ljubljanske univerze. Mama je gojila željo, da bi postal duhovnik, vendar Vinko tega klica ni čutil. Mama je bila pomirjena, ko je videla, da je njen sin z vsem srcem predan svojemu poklicu profesorja po diplomi leta 1940. Leta 1941 se je poročil z Gabrijelo (Elko) Eržen iz Ljubljane in nekaj časa je kmetoval na domu. Iz partizanske Bele krajine se je z ženo umaknil v Ljubljano, kjer je bil od leta 1942 do 1945 profesor slovenščine na uršulinski dekliški gimnaziji. Maja 1945 se je pridružil beguncem na Koroško, čez nekaj mesecev pa je prišel v Trst, kjer se je začelo drugo obdobje njegovega življenja.
»Prve korake v naši javnosti je napravil na šolskem področju, ko je takoj po vojni pomagal obnoviti slovensko šolo, ki jo je fašizem ukinil, ko je hotel izbrisati slovensko prisotnost na Primorskem,« je ob njegovem pogrebu dejal Sergij Pahor. »Šola je bila za Vinka Beličiča drugi dom in prva javna skrb, saj je v njej vzgojil v slovenskem duhu veliko generacij študentov … Bil je zavzet ne samo pri organiziranju šole, pač pa tudi pri sestavljanju učbenikov, ki so takrat bili pogoj za odprtje šole.« Pod njegovim peresom so nastajali pregledni učbeniki: Zgodovina slovenskega slovstva za višje razrede srednji šol, Slovenska čitanka za višje srednje šole, Obča zgodovina za višje srednje šole I. (prazgodovina, antični Vzhod, Grčija). Slovenskim šolam na Tržaškem je z ljubeznijo in predanostjo posvetil 32 let svojega življenja. »Srečen sem v svojem poklicu in Boga prosim, da bi to, kar učim, rodilo sad … vsaj nekaj sadu,« je zapisal v svoj dnevnik 12. maja 1969. Bil je tudi med pobudniki kulturnega in društvenega življenja Slovencev na Tržaškem.
Leta 1947 je za Vinkom prišla v Trst ljubljena žena Elka s sinovoma Matijem in Andrejem, ki sta se jima kmalu zatem pridružila Miha in Janez. Čeprav se v njegovem srcu ni poleglo domotožje po Beli krajini, raju njegovega otroštva, se je počasi vživel v tržaški svet in ga sprejel kot ‘drugo domovino’. Prijatelji so ga cenili kot prijetnega sobesednika ter globoko čutečega človeka. Martin Jevnikar je o njem zapisal: »Na eni strani je pravi Belokranjec, mehek, ranljiv, občutljiv za žalost in veselje, odprt za najmanjšo lepoto v naravi, na drugi strani pa neomajen in čvrst ko kraški kamen, kadar gre za prepričanje in načela.«
Profesor Albin Žunič/Vinko Beličič v svojem pozdravu rojakom ob obisku domačih krajev po petdesetih letih ‘izgnanstva’ pravi: »Tudi nekaj knjig sem napisal, ki pa niso smele do vas.« V režimu, ki je dušil svobodo besede dolga desetletja po vojni, je veljal za ‘zamolčanega’ in prepovedanega pisca. Njegova dediščina obsega dvajset knjig poezije in proze. Zadnja, Prelistavanje polstoletja, je izšla po njegovi smrti (leta 2000 pri tržaški založbi Mladika), za natis pa jo je pripravil sam. Razen prvih dveh – povesti Molitev na gori in pesniške zbirke Češminov grm – so vse druge nastale in izšle v zamejstvu in tujini. V gimnazijskih in študentskih letih je s pesmimi in črticami sodeloval v raznih ljubljanskih listih, po letu 1945 pa pri slovenskih zamejskih in zdomskih publikacijah. Po naravi je bil lirik, kar razodeva tudi njegova proza. Zibelka njegove poezije je bila Bela krajina s svojimi neštetimi drobnimi lepotami. V tržaških letih pa je iskal navdiha na sprehodih po kraški gmajni. »Pozimi ali ob dežju hodim, ob ugodnem vremenu pa se usedem in naslonjen na skalo berem – uro, dve, tudi več – ali kaj pišem na kolenih.«
Kot prvi gost novega niza Čisti studenec otroštva je Vinko Beličič 20. septembra 1999 obujal spomine na svoje otroštvo. Ko se je vračal domov na Opčine, ga je zajela slabost. V bolnišnici si je kar opomogel, vendar se je 27. septembra njegovo plemenito in Bogu vdano srce ustavilo. Ob odprtem grobu se je od njega kot ‘pesnika vseh izgnancev’ poslovil pisatelj Zorko Simčič: »Naj ti bo Bog dober plačnik. Saj – če kdo – On ve, da si vse življenje delal v Njegovem vinogradu.«
Zgodba o napitku in ljudeh
V svojih razmišljanjih o gorah se zelo rad
Sanjske dopustniške in počitniške dni si vsak predstavlja po svoje. Mnogi si dopusta in oddiha ne morejo predstavljati brez barke. Vsaj tisti, ki so na njej že preživeli nekaj dni, pravijo, da se je potem težko vrniti med gnečo na plažo. Sam tega v Zgoši pri Begunjah na Gorenjskem, kjer se nahaja sedež podjetja Seaway, sicer nisem mogel preizkusiti, sem pa spoznal navtično področje in delovno ekipo, polno znanja, idej in navdušenja. V času, ko se tržišče krči, ko se ukinja blagovne znamke in odpušča delavce, je stanje v podjetju Seaway ravno obratno – rastejo, povečujejo prodajo in zaposlujejo. S svojo novo hibridno barko Greenline rušijo prodajne rekorde in pobirajo nagrade po vsem svetu.
Nestrpno sem pogledoval skozi okno in jih pričakoval. Za kratkočasje sem pobiral iz dnevnika Matere Terezije posamezne misli. »Revščina je telo ubogega Jezusa v lačnem otroku, v bolnem, tam, kjer je nepravičnost,« pravi svetnica. – Če spregledujemo reveže, ne moremo najti Boga v času in prostoru svojega bivanja. … Čudno. – Janja in Jan sta bila običajno točna. Večinoma sta prišla že pred napovedanim časom prihoda. Tokrat zamujajo že za debelo uro – z njima je še Tilen. (Zgodba o njem je v prejšnji številki Ognjišča.) … Ne iščimo Boga v nebesih, njegovo podobo bomo našli v revežih našega časa, pravi Mati Terezija: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih« – ne le telesnega, tudi duševnega. Na nas je, ali se upamo – zmoremo soočiti z bolečino bližnjih, ali pa od njih odvračamo svoj pogled. Jan se ni odvrnil od Tilnove stiske. Čeprav ga je zmedla, celo prestrašila, je pristopil in … Avto je zahupal in me zdramil z razmišljanja. – Mladostna prešernost se pač rada, tako ali drugače, oglaša.
V počitniškem času se številni ljudje odpravijo na potovanja. Mnogi tudi v oddaljene kraje. Stike Slovencev z neevropskimi kulturami je raziskoval profesor dr. Zmago Šmitek. Pri tem raziskovanju je ovrednotil veliko vlogo slovenskih misijonarjev. Svoja bogata spoznanja je strnil v več knjig, mi smo ga pa povabili na pogovor za našo revijo.