God: 23. julij

Na Švedskem živi okoli 6.000 Slovencev, ki so odšli v to severno deželo iskat zaslužka. Razkropljeni so po različnih krajih, v verskem pogledu zanje skrbi izseljenski duhovnik s sedežem v Göteborgu. Naši verni rojaki se zberejo vsako leto na binkoštnem srečanju v mestecu Vadstena ob jezeru Vattern, ki je duhovno središče Švedske in sicer zato, ker je tam grob današnje godovnjakinje sv. Brigite Švedske. Bila je izredna osebnost, obdarjena z mističnimi videnji in z darom prerokovanja.

Brigita je bila visokega rodu. Rodila se je najverjetneje leta 1302 v kraju Finstad pri Upsali, kjer je zdaj sedež slavne univerze. Njen oče je imel odgovorno upravno službo. Družina je bila v sorodu s kraljevskimi rodbinami, ki so se menjavale na švedskem prestolu. Po smrti svoje matere je Brigita živela pri teti in v tem času je imela videnje: podobo Križanega, ki se ji je neizbrisno vtisnila v spomin za vse življenje.

Pri šestnajstih letih se je poročila. Od osmih otrok, ki jih je rodila, je po njeni poti šla hči Katarina, ki je na Švedskem znana kot Karin. Ona je tudi uresničila njeno zamisel o ustanovitvi samostana v Vadsteni. Čeprav bogata gospa, se je Brigita lotila vsakega dela, tudi takšnega, ki so ga opravljale le dekle. Odlikovala se je po dobrodelnosti. Poklicali so jo na dvor za upravnico. Mlademu kralju Magnusu II. Eriksonu, svojemu bratrancu, je brez slepomišenja povedala, da mora svoje razuzdano življenje korenito spremeniti, če hoče uiti božji kazni. Ni je poslušal in Brigitine napovedi so se uresničile. Ko je videla, da kralj živi po svoje, je dvor zapustila ter z možem odšla na božjo pot v špansko Kompostelo. Med romanjem je mož umrl v cistercijanskem samostanu Alvastra na Španskem.

Leta 1346 je Brigita v zamaknjenju dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni. Ko je bilo vse skoraj uresničeno, jo je Bog poslal v Rim, kjer se je lotila živahne politične dejavnosti, s katero je posegla v celotno dogajanje tedanje Zahodne Evrope. Šlo ji je predvsem za mir in edinost, kajti krvaveče rane njenega časa so bile razprtije, spori, razkol. V tej službi je ostala zadnjih štiriindvajset let svojega življenja. Umrla je 23. julija 1373 v Rimu in sicer med mašo.

Njeno truplo so v zmagoslavnem sprevodu prepeljali iz Rima v Vadsteno, kjer so jo položili k zadnjemu počitku v samostanski cerkvi. Prva prednica Brigitinega reda je bila njena hči Katarina (Cerkev jo časti kot svetnico in se je spominja 24. marca). Njen grob je kmalu postal priljubljena božja pot kraljev in kraljic pa tudi številnih kristjanov iz raznih dežel. Vadstena se je razvila v pomembno kulturno središče na evropskem severu. Tam je bila tudi najpomembnejša srednjeveška knjižnica na Švedskem in prva švedska tiskarna. To izredno ženo so tudi protestanti sprejeli za svojo in jo častijo kot narodno svetnico.

Papež Janez Pavel II. jo je 1. oktobra 1999, na začetku druge sinode za Evropo, razglasil za sozavetnico Evrope ob sv. Katarini Sienski in sv. Tereziji Benedikti od Križa/Edith Stein.

God: 22. julij

Dolgo časa so v pobožnosti in v umetnosti Marijo Magdaleno istili z Marijo iz Betanije, sestro Lazarja in Marte, ter z neimenovano ‘veliko grešnico’, ki je Jezusu v farizejevi hiši med obedom mazilila noge, potem ko jih je oprala s svojimi solzami ter obrisala s svojimi lasmi. Zdaj je dokazano, da gre za tri različne osebe.

Današnji svetnici je ime Marija, Magdalena je njen priimek, ki pove, da je bila doma iz Magdale, ribiškega mesteca na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz dveh pripomb v Lukovem in Markovem evangeliju vemo, da je Jezus iz Marije iz Magdale izgnal sedem hudih duhov. Število sedem v Svetem pismu pomeni veliko število, množico. Ta omemba hoče povedati, da je bila Marija popolnoma v oblasti hudih duhov. V skupini žena, ki so stregle zboru apostolov in njihovemu Učitelju, se Marija Magdalena vedno imenuje na prvem mestu.

Marija Magdalena je ostala Jezusu zvesta vse do konca do smrti na Kalvariji in še do groba. Pod križem je vztrajala z Jezusovo materjo Marijo in z edinim učencem Janezom, ki ni strahopetno pobegnil. Ko je minil praznični dan velike noči, so Marija Magdalena, Marija, mati Jakobova, in Marija Saloma kupile dišav, da bi Jezusovo telo v grobu mazilile. Evangelist Janez pa nam je ohranil čudoviti prizor srečanja Marije Magdalene z vstalim Jezusom. Ko je stoječ ob grobu jokala, [o je Jezus sočutno vprašal: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Magdalena je mislila, da govori z vrtnarjem, zato je prosila, naj ji pokaže, kam je del Jezusovo telo. Ko jo je Jezus poklical po imenu: »Marija!«, pa ga je prepoznala. Trdno je bila prepričana, da je Gospod vstal od mrtvih in to veselo novico je nemudoma sporočila njegovim učencem.

Skozi vsa stoletja cerkvene zgodovine razmišlja pisec slovenskega življenjepisa svete Marije Magdalene, srečujemo žene, ki učencem naznanjajo Jezusovo sporočilo. In tudi v današnjih dneh je na svetu nešteto žena, ki so pripravljene služiti Jezusu in njegovemu vstajenjskemu oznanilu. Marija Magdalena je kakor nalašč njihova svetnica. Grki so jo že zgodaj častili kot “nosilko miru in enakovredno apostolom”.

Umetniki jo upodabljajo s posodico z mazilnim oljem, stoječo pod križem, ali kot spokornico z razpuščenimi lasmi (po zgrešenem enačenju z evangeljsko grešnico) s knjigo, s Križanim, s spokornim bičem v rokah in z mrtvaško glavo pred seboj.

God: 31. julij

Pesem v hvalnicah današnjega molitvenega bogoslužja ali brevirja, ki ga v imenu vseh vernikov molijo duhovniki, redovniki in redovnice, pravi: »Ignaciju zapojmo v čast, / ki družbo Jezusu je zbral, / bil mojster je besed, dejanj / in za Boga se vojskoval.« Ignacij Lojolski, današnji slavljenec, je bil najprej pogumen vitez v službi svetnih vladarjev, potem pa je vse svoje moči in sposobnosti posvetil nebeškemu vladarju Kristusu.

Njegova življenjska pot se je pričela leta 1491 na gradu Lojola v baskovski provinci na severozahodu Španije, kjer se je rodil kot dvanajsti ali trinajsti (in zadnji) otrok podeželskega plemiča. Pri krstu je dobil ime Inigo, med študijem v Parizu ga je leta 1528 spremenil v latinsko Ignatius de Loyola. Korenina tega imena je beseda ‘ignis ‘, ki pomeni ogenj. In ognja je bil Ignacij poln! Oče ga je menda hotel usmeriti v duhovniški poklic, Inigo pa se je navduševal za viteško in pustolovsko življenje. Nekaj let se je vzgajal na dvoru, nato pa je odšel k podkralju v Navarro, kjer se je izkazal kot neustrašen bojevnik. Pri obrambi trdnjave Pamplona, ki so jo oblegali Francozi, ga je 20. maja leta 1521 zadel ‘milostni udarec’ topovske krogle, ki mu je zdrobila kost pod desnim kolenom in je spremenila smer njegovega življenja.

Ko se je zdravil na domačem gradu, si je zaželel svojega najljubšega čtiva viteških romanov. Namesto teh so mu dali Življenje svetnikov. Ob prebiranju zgodb ‘vitezov nebeškega Kralja’ se je v njem vedno močneje oglašala želja, da bi jih tudi sam posnemal. V začetku naslednjega leta je zapustil domači grad z namenom, da roma v Sveto deželo. Ustavil se je v znamenitem romarskem svetišču Montserrat, kjer je opravil dolgo spoved, potem pa Mariji izročil svoj viteški meč. Zaradi nepredvidenih težav je celo leto ostal v kraju Manreza, nedaleč od Montserrata. Tam je najprej veliko molil, potem pa se je lotil apostolskega dela: poučeval je katekizem in pomagal je v bolnišnici. Duhovna spoznanja, ki so dozorela v njem, je zapisoval in iz teh zapiskov se je rodila nesmrtna knjižica Duhovne vaje, o kateri je sv. Frančišek Saleški zapisal, da je “pripravila več spreobrnjenj kot pa ima črk”.

Čutil je, da ga Bog kliče k apostolskemu delovanju, zato je pri triintridesetih letih postal študent. Najprej je študiral v Španiji, nato pa v Parizu, kjer je s svojimi duhovnimi vajami pritegnil nekaj somišljenikov, ki so postali prvo jedro Družbe Jezusove. 15. avgusta 1534 so v kapeli na Montmartru naredili zaobljube. 24. junija 1537 je Ignacij skupaj z nekaj tovariši prejel mašniško posvečenje, novo mašo pa je opravil šele na božično noč leta 1538 pri jaslicah bazilike Marije Velike v Rimu.

Ignacija in njegove spremljevalce so Rimljani imenovali ‘romarji’, sami pa so govorili, da so ‘iz družbe Jezusove’. Do konca leta 1539 je Ignacij papežu izročil listino z načrtom svoje ustanove. Pravila je potrdil papež Pavel III. 27. septembra 1540. Ta datum velja za rojstni dan Družbe Jezusove ali jezuitskega reda. Novost tega reda je bila ta, da je bil izrazito apostolski in zato zelo prilagodljiv. Papežu in Cerkvi je ponudil svoje služenje za prenovo tedanje Cerkve, močno prizadete zaradi protestantskega odpada.

Red je naglo rastel. Za prvega predstojnika, ki se imenuje general, so izvolili Ignacija. Ob njegovi smrti 31. julija 1556 je Družba štela že okoli tisoč članov v sto hišah po raznih državah. K nam v Ljubljano k Svetemu Jakobu, kjer imajo svojo hišo še danes, poleg nje pa na naših tleh še dve v Ljubljani ter dve v Mariboru so jezuiti prišli leta 1597 in v našem glavnem mestu ustanovili prvo visoko šolo na naših tleh. Ignacij Lojolski je bil leta 1609 prištet med blažene, leta 1622 pa med svetnike skupaj s svojim rojakom in velikim jezuitskim misijonarjem Frančiškom Ksaverijem.

God: 15. julij

V svetniškem koledarju katoliške Cerkve, ki je bil preurejen leta 1969 po smernicah drugega vatikanskega koncila, najdemo za vsak dan po več svetnikov. Danes je na prvem mestu god sv. BONAVENTURA, vrhovnega predstojnika frančiškanskega reda, velikega bogoslovnega učenjaka, ki je umrl 15. julija leta 1274 med vesoljnim cerkvenim zborom v Lyonu, ki ga je bil sklical papež Gregor X. z namenom, da se na njem vzhodna in zahodna Cerkev, ločeni po nesrečnem razkolu leta 1054, spet združita in spodbudita resnično prenovo Cerkve. Pri vsej dobri volji se ta poskus ni posrečil in do povezave obeh Cerkva, ki nosita ime po Kristusu, žal, ni prišlo.

Sveti Bonaventura je bil velik učenjak in prav tako velik svetnik, vendar mi želimo danes predstaviti svetnika, ki je v koledarju na drugem mestu pa nam je kot Slovan zelo blizu. To je sveti Vladimir, kijevski knez, ki je svoji mladi državi na široko odprl vrata v krščanstvo. Tisočletnico krščanstva v Rusiji so slovesno obhajali leta 1988 v spomin na to, da je v začetku leta 988 kijevski knez Vladimir prejel sveti krst. Po njegovem zgledu so se dale v reki Dnjeper krstiti množice njegovih podanikov.

Ruski zgodovinarji Vladimirja imenujejo ‘novi Konstantin’, Cerkev pa mu daje naslov ‘apostolom enak’. Rodil se je okoli leta 960. Leta 979 je postal vladar obširne kijevske Rusije, ki je obsegala ozemlje med Dnjeprom in Baltiškim morjem. Državi je hotel dati čim trdnejše temelje. Ena prvih stvari, za katero se je odločil, je bila enotnost glede vere kot močne povezovalne sile. Ko je opazoval narode okoli svoje domovine, je odkrival, da so najbolj povezani in najbolj močni tisti narodi, ki so bili sprejeli krščanstvo, zato je sklenil, da med te narode vključi tudi svoje podanike.

Knez Vladimir je prejel krst že v začetku leta 988. Leto zatem se je poročil s kneginjo Ano, sestro bizantinskega cesarja Bazilija. Ta je postala Vladimirova najboljša pomočnica pri vladanju in pri uvajanju krščanstva v deželi. Vladimir je pred poroko zaprosil, naj nevesta pripelje s seboj ‘dovolj škofov in duhovnikov’, ki bodo podeljevali krst ljudem v kijevski kneževini.

Po Vladimirovem načrtu naj bi njegova kneževina sprejela krščanstvo kot njegovo voljo. Vladimir pa se je tudi iskreno trudil, da bi bil sam zgleden kristjan in da bi s svojim zgledom ljudi vodil h Kristusu. Sprejem krščanstva med Rusi in Ukrajinci je v veliki meri osebna zasluga kneza Vladimira, ki je želel vesoljno Cerkev obogatiti z novim močnim članom. S krščanstvom so bili postavljeni tudi temelji njihove književnosti in kulture.

Knez Vladimir je dal v Kijevu sezidati lepo Marijino cerkev kot spomenik zmage krščanstva. Odločil se je za lepe bizantinske obrede, ker globlje segajo v mehko slovansko dušo. Vendar ni sprejel grškega bogoslužnega jezika, ampak je uvedel slovanske prevode bogoslužnih knjig, delo učencev sv. Cirila in Metoda. Hotel je pripadati vesoljni Cerkvi, zato je vseskozi ohranjal žive stike z Rimom. Leta 1011 mu je umrla žena Ana. Smrt žene, najboljše pomočnice v življenju, ga je silno potrla, vendar jo je sprejel kot zgleden kristjan. Umrl je 15. julija leta 1015, star šele 55 let. Na knežjem prestolu ga je nasledil sin Jaroslav Modri in za časa njegove vladavine se je krščanstvo v kijevski kneževini utrdilo.

God: 14. julij

Španski frančiškan sv. FRANČIŠEK Solan, si je s svojim gorečim oznanjevanjem evangelija zaslužil naslov ‘apostol Južne Amerike’. Rodil se je leta 1549 blizu Kordobe.

Ko mu je bilo dvajset let, je postal redovnik frančiškan in leta 1589 je z drugimi frančiškanskimi misijonarji odšel v Ameriko. Njegovo življenje se je izteklo v Limi 14. julija 1610. To mesto ga časti kot svojega zavetnika. Za svetnika ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726.

God: 14. julij

Mednarodni znak za zdravstveno pomoč je rdeči križ. Tako se imenuje tudi mednarodna organizacija, ki skrbi za nego ranjencev in bolnikov v vojni. Ustanovil jo je leta 1863 švicarski človekoljub Henri Dunant. Rdeči križ je bilo prvič videti na bojišču že leta 1595 na vojnem pohodu zoper Turke: na svoji redovni obleki ga je nosilo osem bolniških strežnikov, ki so skrbeli za ranjence.

Ustanovitelj teh redovnikov bolniških strežnikov je današnji godovnjak sveti Kamil de Lellis, doma iz italijanske pokrajine Abruci po njem se imenujejo kamilijanci. Življenje tega moža priča, da svetništvo človeku ni položeno v zibelko, temveč si ga mora priboriti z osebnim prizadevanjem in premagovanjem vsega, kar je v njem slabega.

Kamil se je rodil 25. maja 1550 v srednji Italiji. Ko mu je bilo dvanajst let, je izgubil mater. Oče ga je poslal v šolo, toda dečku učenje ni dišalo, raje se je potepal, kockal in kvartal. Skupaj z očetom se je priglasil v vojsko, ki se je odpravljala zoper Turke. Oče je umrl, Kamil pa si je poškodoval nogo, ki ga je potem mučila vse življenje. V tej stiski se je zaobljubil, da gre v frančiškanski samostan, pa je na obljubo kmalu pozabil. Nekaj časa je bil bolniški strežnik v rimski bolnišnici svetega Jakoba. Od tam so ga odslovili, ker se je predajal svoji stari razvadi: kvartanju in kockanju. Ko mu je bilo petindvajset let, se je vendarle zresnil. Najprej je vstopil v kapucinski samostan, toda spet se mu je odprla rana na nogi, zato je znova iskal zavetja v bolnišnici svetega Jakoba. Ko je stregel bolnikom, je začutil, da je to njegov pravi poklic, hkrati pa najprimernejši način, da daje Bogu zadoščenje za grehe svoje mladosti.

Kmalu je našel pet sodelavcev: štiri laike in enega duhovnika, ki so bili pripravljeni bogomiselno živeti in ustanoviti družbo bolniških strežnikov. Naletel je na močna nasprotovanja, vendar ni odjenjal. Njegova ‘sveta trma’ je rodila sad: leta 1591 je papež Gregor XIV. potrdil družbo bolniških strežnikov in Kamil je bil soglasno izvoljen za njenega predstojnika. Člani družbe bolniških strežnikov so na svojih oblekah nosili velik rdeč križ. V Rimu so jih kmalu vsi poznali in vedeli za njihovo človekoljubno delo. Družba se je hitro razširila tudi po drugih italijanskih mestih. Veliko redovnikov je izgubilo življenje ob raznih epidemijah, ko so stregli kužnim bolnikom in se sami okužili. Tako so se vrste kamilijancev zelo razredčile. Kamil je stregel bolnikom vse do zadnjega. Kot mučenec ljubezni do bližnjega je umrl v Rimu 14. julija 1614, štirideset let po svoji spreobrnitvi. Njegova družba šteje danes okoli 2000 članov v trinajstih redovnih provincah.

Kamil de Lellis je bil razglašen za svetnika leta 1746, leta 1886 pa je bil postavljen za zavetnika vseh bolnišnic kakor tudi bolnikov in zlasti umirajočih. Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za zavetnika vseh, ki se ukvarjajo s strežbo bolnikov ter njihovih poklicnih združenj.

God: 13. julij

Bil je škof v Kartagini v severni Afriki proti koncu petega stoletja. Tam so tedaj vladali Vandali, ki so se oklepali arijanske krive vere in so bili zaradi tega zelo sovražno razpoloženi do katoličanov.

Njegova pobožnost, modra uvidevnost in ljudomilost so osvajale srca vseh. Kasneje so mu zagrizeni arijanci povzročili veliko žalosti. Vandalski kralj Trasa mond je začel preganjati katoličane in iz svoje države je pregnal 120 škofov, med njimi tudi Evgenija, ki se je naselil v mesti Albi v sedanji Franciji, kjer je umrl 13. julija leta 505.