God: 4. julij

Danes je poleg svetega Urha na koledarju tudi sveta Elizabeta ali Izabela Portugalska, žena, ki si je veliko prizadevala za mir v domači družini in v portugalski državi.

Njen mož, portugalski kralj Dionizij, ni bil ravno vzor zakonske zvestobe, potrpežljiva Izabela pa je dosegla, da je vsaj zadnje mesece življenja preživel kot kristjan. Kot vdova se je posvetila predvsem dobrodelnosti. Umrla je 4. julija leta 1336. Za svetnico jo je razglasil papež Urban VIII. leta 1625.

God: 4. julij

Današnji godovnjak sveti Urh je bil nekdaj med najbolj češčenimi svetniki na Slovenskem. O tem priča kar 85 cerkva, pozidanih njemu na čast, njegovih kipov in podob po naših cerkvah pa je na stotine. Priporočali so se mu za srečno zadnjo uro, bil je tudi mogočen priprošnjik zoper razne telesne slabosti. Prosili so ga za varstvo tudi pred mišmi in podganami!

V vrsti svetnikov katoliške Cerkve je sveti Urh znamenit po tem, da je bil prvi svetnik, ki je čast oltarja dosegel po rednem procesu, kakor je v veljavi še danes. Poprej so razglaševanje umrlih odličnih kristjanov za blažene in svetnike opravljali škofje sami za določeno pokrajino ali državo. Urha je za svetnika razglasil papež Janez XV. leta 993, dvajset let po njegovi smrti. Danes sveti Urh pri nas ni več tako ‘popularen’, če sodimo po tem, da je bilo pred kakšnimi dvajsetimi leti na Slovenskem le 33 ljudi, ki jim je bilo ime Urh.

Urhova očetnjava je bila Bavarska, kjer se je rodil leta 890. Dali so mu ime Udalrik, kar pomeni ‘bogat dedič’. Starši so skorajda obupali nad njim, ker je bil zelo slaboten otrok. Neki duhovnik je materi svetoval, naj ga prepusti zraku in soncu, ki sta najboljši božji zdravili. In res se je fantek kaj kmalu okrepil. »Bog ga je ozdravil, ker ga hoče imeti zase,« so mislili starši. Poslali so ga v benediktinski samostan Sankt Gallen v Švici, kjer je bil deležen temeljite vzgoje in izobrazbe. Augsburški škof Adalberon ga je povabil, naj pride k njemu in posvetil ga je v duhovnika, da mu je lahko zaupal najkočljivejša opravila. Ko je Urh potoval v Rim, je škof Adalberon umrl in papež Sergij III. je kar njemu ponudil škofijski sedež, ki pa ga je Urh odklonil, češ da je še premlad. Po vrnitvi iz Rima je Urh šel spet v samostan Sankt Gallen, toda kmalu se je pokazalo, da ga Bog ne kliče za redovnika. Leta 923 je bil izbran in posvečen za škofa v Augsburgu. Škofijo je modro vodil polnih petdeset let. Bil je tudi svetni knez, vendar je znal obojno službo lepo usklajevati. Pred grozečim napadom divjih Madžarov je dal utrditi mesto Augsburg. Ko so ga avgusta leta 955 res napadli, je škof Urh sam vodil branilce, poveljujoč visoko s konja, vendar ne kot vitez, temveč kot duhovnik. Svoje škofovske dolžnosti je Urh vedno opravljal z zavestjo odgovornosti za svoje ovce pred Bogom in z modrostjo, pridobljeno v molitvi. Svojo obsežno škofijo je večkrat prepotoval, zato jo je dobro poznal.

Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je dal po tleh posuti pepel v obliki križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil svojo dušo 4. julija 973. Pokopal ga je sveti Volbenk, škof v Regensburgu, ki ga je bil sveti Urh posvetil v duhovnika. Svetega Urha navadno upodabljajo z ribo v roki, ker nikoli ni užival mesa.

God: 3. julij

Človeku, ki noče verjeti na besedo, ampak se hoče o vsem prepričati na lastne oči, pravimo ‘neverni Tomaž’. Obnaša se namreč kot apostol Tomaž po Jezusovem vstajenju. Evangelist Janez pripoveduje, da se je Gospod po svojem vstajenju prvi večer prikazal svojim učencem, zbranim za zaprtimi vrati hiše, kjer so le nekaj dni poprej skupaj z Jezusom obhajali spominsko večerjo ob judovskem velikonočnem prazniku, ki je bila obenem zadnja večerja Jezusa kot človeka. Tomaža, pravi, ni bilo med njimi. Ko so mu drugi pripovedovali, da je Jezus vstal in se jim prikazal, jim je odvrnil: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v rane od žebljev, že ne bom veroval.« Čez osem dni je vstali Gospod spet obiskal svoje učence. Tomažu je rekel: »Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, temveč veren.« Tedaj je Tomaž izpovedal vero z vklikom: »Moj Gospod in moj Bog!«

Zaradi tega dogodka je Tomaž postal ‘slaven’, vendar pa o njem bolj malo vemo. Preden ga je Jezus poklical v svojo službo, je opravljal ribiški poklic ob Genezareškem jezeru. Prvi trije evangelisti (Matej, Marko in Luka) omenjajo Tomaža le v seznamih dvanajsterih apostolov, več pozornosti pa mu posveti evangelist Janez, ki ga v svoje poročilo o Jezusovem življenju in delovanju vplete štirikrat. Prvič tedaj, ko Tomaž izrazi svojo pripravljenost iti z Jezusom v smrtno nevarnost, ko gre v Betanijo k Lazarju; drugič med Jezusovim poslovilnim govorom pri zadnji večerji, ko Tomaž poslavljajočemu se Jezusu vpade v besedo in pravi, da oni ne vedo, kam gre; najdaljši je tretji odlomek o Tomažu, omenjen na začetku; četrtič in zadnjič pa Janez omenja Tomaža kot enega izmed sedmerih apostolov, ki se jim je vstali Gospod prikazal, ko so na Genezareškem jezeru lovili ribe. Janez trikrat navaja Tomažev vzdevek Dvojček, kar je dejansko le prevod njegovega imena, kajti ime Tomaž izhaja iz aramejske besede ‘toma’ s pomenom ‘dvojček’.

Prakrščansko poročilo ve povedati, da je apostol Tomaž po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha deloval na bližnjem Vzhodu in prišel celo do Indije. Umrl naj bi mučeniške smrti v kraju Mailapur pri Madrasu: prebodli so ga s sulico ali z mečem. Indijska Cerkev se ponaša, da je njen ustanovitelj sveti Tomaž, zato indijske kristjane pogosto imenujejo ‘Tomaževi kristjani’.

God apostola Tomaža so od 6. stoletja dalje obhajali 21. decembra, od leta 1969 pa je 3. julija, kakor je bil že prej v vzhodni Cerkvi v spomin na prenos njegovih kosti iz Indije v mezopotamsko Edeso (leta 232). Svetega Tomaža navadno upodabljajo s sulico, pogosto pa ima v rokah tudi kotno merilo stavbenikov in sicer zaradi neke legende, ki pripoveduje, da je izrisal načrt za prelepo palačo v Indiji. Zaradi te legende častijo svetega Tomaža kot svojega zavetnika arhitekti, zemljemerci, geometri, zidarji, kamnoseki in tesarji.

V naši domovini je temu apostolu posvečenih 34 cerkva (8 župnijskih in 26 podružnic).

God: 2. julij

Svetega Janeza Vianeja, arškega župnika, je papež Pij XI. leta 1929 razglasil za zavetnika vseh dušnih pastirjev. Ta svetniški duhovnik je leta 1809 kot triindvajsetleten fant romal v vas La Louvesc, kjer je pod streho velike bazilike grob jezuitskega redovnika sv. Frančiška Regisa, ljudskega misijonarja. Vianej je povedal, da je tam dobil duhovniški poklic; na smrtni postelji pa je dejal, da se ima za vse, kar je v življenju storil dobrega, zahvaliti sv. Frančišku, današnjemu godovnjaku.

Rodil se je 31. januarja 1597 v kraju Font-Couverte ob lyonskem zalivu. Pri krstu je dobil dve imeni: Janez Frančišek, uporabljal pa je samo drugo. Oče in mati sta ga vzgajala v strogem krščanskem duhu in sta ga, ko mu je bilo komaj štirinajst let, poslala v jezuitski zavod v mesto Beziers. Ko je študij v tem zavodu končal, je staršem sporočil, da želi postati jezuit. V noviciat – pripravništvo za redovno življenje – je vstopil leta 1616. Sledila so štiri leta redovniške vzgoje in poučevanja po kolegijih. Komaj leta 1628 je Frančišek začel z bogoslovnim študijem v Toulousu. Ko je izbruhnila kuga in je več jezuitov umrlo v službi okuženih, je Frančišek zelo prosil, da bi smel streči bolnikom, a je vedno dobil odgovor: »Nisi še duhovnik!« Njegov ugovor: »Saj tudi Alojzij Gonzaga ni bil!« je naletel na gluha ušesa.

V duhovnika je bil posvečen razmeroma pozno: ko je dopolnil triintrideset let. Hotel je delovati med kužnimi bolniki, toda predstojniki so ga poslali domov, da spravi sprte sorodnike, kar mu je odlično uspelo. »Pater Frančišek je prejel iz nebes odličen dar za misijonski poklic,« je pisal vrhovnemu predstojniku jezuitov njegov provincial. »Moči njegovih govorov se nihče ni mogel upirati.« Poslali so ga v mesto Montpellier, ki je bil v času verskih vojn glavna trdnjava krive vere. Tam je prepričljivo oznanjal evangelij z zgovorno besedo, predvsem pa s svojim zglednim duhovniškim življenjem. Hodil je od hiše do hiše in beračil za ‘ubogega Kristusa’, za ‘Odrešenika brez strehe’, kakor je imenoval reveže in brezdomce. Do sebe je bil zelo strog. Nekaj časa je deloval v mestu Le Puy. Tam se je izkazal kot nedosegljiv katehet: mladim je verske resnice prikazoval tako živo, kakor da bi jih gledali s svojimi očmi. V tem mestu je v posebni hiši, imenovani ‘pribežališče’, zbiral zapeljana dekleta, kar mu je prineslo nove težave spričo zlobnih podtikanj pokvarjenih ljudi. Poslušal je naročilo predstojnikov in je vodstvo ‘pribežališča’ opustil. Iz pokorščine je znal “zaradi Boga zapustiti delo, ki ga je začel edinole zaradi Boga”.

Pozimi se je vrnil misijonarit med hribovce. Sredi decembra 1640 se je nenadoma vrnil v mesto Le Puy in enemu od sobratov zaupal: »Prenehal sem z misijoni, da se pripravim na smrt. Rad bi opravil življenjsko spoved, ker sem trdno prepričan, da je zadnja.« Ko jo je opravil, se je za božične praznike odpravil v hribovsko vas La Louvesc, kjer je s poslednjimi močmi maševal in spovedoval. Okrog polnoči 31. decembra 1640 je svojemu spremljevalcu rekel, da vidi nebesa odprta in začel je moliti hvalospev starčka Simeona: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru …« Ko ga je odmolil, je izdihnil. Star je bil šele 43 let, duhovnik komaj deset let. Za svetnika je bil razglašen leta 1737.

God: 1. julij

Sveto pismo je zbirka knjig, ki so bile napisane po navdihnjenju Svetega Duha in jih Cerkev priznava za božjo besedo. Imenuje se tudi ‘biblija’ po grški besedi, ki pomeni ‘knjige’. Deli se v knjige Stare in Nove zaveze. Sveto pismo stare zaveze obsega 45 knjig, v katerih je zapisano to, kar je Bog razodel ljudem pred Kristusom, 27 novozaveznih knjig pa obsega to, kar nam je Bog razodel po Kristusu in njegovih apostolih.

Svetopisemske knjige stare zaveze se po vsebini delijo na zgodovinske, poučne ali modrostne ter preroške. Med enaindvajsetimi zgodovinskimi knjigami je tudi Esterina knjiga, ki se bere kot roman. Imenuje so po glavni osebi, o kateri pripoveduje. Estero, rejenko Juda Mardoheja, je perzijski kralj Kserkses I., ki ga Sveto pismo imenuje Asuer in je vladal od leta 486 do 465 pred Kristusom, povzdignil za kraljico. S svojim vplivom na dvoru je Estera z Mardohejevo pomočjo rešila Jude, ki jih je dvornik Aman nameraval pomoriti.

Knjiga poudarja božjo previdnost in kaže, kako Bog skrbi za svoje ljudstvo, če mu je zvesto in če spolnjuje njegove zapovedi. Take spodbude so bili Judje v tujini sredi drugovercev potrebni. Knjiga priporoča tudi obhajanje posebnega praznika v spomin na dogodke, ki so v njej opisani. Knjigo je verjetno napisal Jud, ki je živel v Perziji. Za vire je mogel uporabiti državne letopise, Mardohejeve in druge zapiske ter ustno izročilo. Knjiga je zgodovinska. V prvotno besedilo pa je bilo pozneje vpletenih več olepševalnih dodatkov, ki so njen zgodovinski značaj obarvali v duhu poučnih razlag o pogledih na zgodovino božjega ljudstva.

Kralj Kserkses /Asuer/ je napravil gostijo za vse velikaše svojega prostranega kraljestva. Po sedmih dneh praznovanja je velel, naj pripeljejo kraljico Vasti, da bi velikašem pokazal njeno izredno lepoto. Muhasta kraljica pa ni hotela priti, zato jo je jezni kralj zavrgel. Izbirali so drugo kraljico med najlepšimi in najbolj modrimi mladenkami v kraljestvu. Na tem ‘natečaju’ je zmagala Estera, judovsko dekle, ki je bila brez staršev in je zanjo skrbel njen stric Mardohej. Stric ji je ukazal, naj nič ne govori o tem, da je judovskega rodu. Prav tedaj je hudobni dvornik Aman, ki je smrtno sovražil Mardoheja, naklepal uničenje vseh Judov v kraljestvu. Ko je bila Estera izbrana za kraljico, ji je Mardohej naročil, naj pri kralju posreduje za svoje rojake: »Kdo ve,« ji je dejal, »ali nisi prav za ta čas

prišla do kraljevskega dostojanstva, da bi rešila svoje rojake?« Mardohej je namreč trdno veroval, da Bog vodi usodo svojega izvoljenega ljudstva in vsak posameznik mora spoznati, kakšna vloga mu je namenjena, ter jo izpolniti. Estera je Mardoheja prosila, naj vsi Judje zanjo molijo in se postijo, da bo njena beseda našla pot do kraljevega srca. Ti so storili, kar je prosila, in po njenem posredovanju so bili Judje v perzijskem kraljestvu rešeni, njihovi sovražniki, ki jih je poosebljal Aman, pa so bili uničeni.

Esterino zaupno vero v Boga, zaradi katere jo Cerkev časti kot svetnico, izraža njena molitev pred odločilnim srečanjem s kraljem. »Slišala sem od mladosti v svojem očetnem rodu, da si ti, Gospod, izvolil Izraela izmed vseh narodov in naše očete izmed vseh njih prednikov v večno dediščino ter jim spolnil vse, kar si obljubil. Pravičen si, Gospod!« priznava krivdo svojih rojakov, potem pa zakliče: »O Bog, močnejši ko vsi, usliši glas obupajočih; reši nas iz rok hudobnežev in me reši mojega strahu!«

Ime Estera izhaja iz perzijskega jezika in po naše pomeni ‘zvezda’, zato danes poteg tistih redkih Slovenk, ki jim je ime Estera ati Ester, godujejo tudi tiste, ki jim pravijo Zvezda, Zvezdana.