Revija - Revija Ognjišče

Zakaj smo Slovenci tako skregani?

Napisal marko na 22. decembra 2023. Objavljeno v MP Kaj pa vi pravite ... z Robertom.

Robert, pozdravljen! Že nekaj časa imam eno dilemo, opažanje, o katerem tudi s prijateljicami kdaj debatiramo. Gre za temo skreganosti med Slovenci. Včasih v medijih govorijo celo o razklanosti naroda. Pa ne govorim samo o razdeljenosti zaradi druge svetovne vojne in dogodkov po njej. Govorim tudi o prepirih med sosedi, sovražnem govoru, pa o družinskem nasilju … Nekje sem tudi prebrala, da smo Slovenci v vrhu lestvic tistih, ki se tožijo na sodišču. Kaj pravite – zakaj je tako? Sama si še nisem prišla na jasno.
Brina, 16 let

Slovenci smo že po naravi nastrojeni en proti drugemu.
Med sabo tekmujejo sosedje, družinski člani, prijatelji kot tudi stranke v vladi in izven nje. Nekateri imajo to še bolj izrazito in grejo v res skrajne mere prepirov. Nekateri celo pristanejo na sodišču. Sama sicer nimam opredeljenega natančnega vzroka za to, ampak mislim, da so v veliki meri za to krivi tudi mediji ter seveda zgodovina našega naroda. Naš narod je bil v zgodovini precej razklan in menim, da se je to na žalost preneslo tudi v sedanjost. Sicer ni tako hudo, kot je bilo včasih, vendar se bo poznalo še kar nekaj desetletij. Mediji pa vse bolj spodbujajo k takemu neprimernemu obnašanju. Pa ne samo mediji, tudi vplivneži. Vse večkrat zasledimo konflikte med vplivneži in nekateri jih pač poskušajo posnemati. To obnašanje naroda res ni primerno, ne spoštljivo, kaj šele zaželeno. Narod bi moral držati skupaj, biti enoten, zato prosim, res ne počnite tega, ker s tem ne mečete slabe luči le nase, ampak tudi na cel narod in državo.
Larisa, župnija Sv. Križ – Gabrovka

Razklanost naroda najbolj vidim v času volitev,
ko se začne kampanja, pa ko se pred volitvami pogovarjam s prijatelji. S posmehom mi povedo, da ne bodo šli nikoli na volitve, da je to brez zveze, da so vsi politiki isti. Kdo je torej razklal ta narod, to našo mlado državico? Jaz sem se zelo veselil, ko sem postal polnoleten, da se bom končno lahko udeležil volitev. Sprašujem se, ali res naša domovina ni vredna, da oddamo vsak svoj glas. In zakaj ni vredna mojega zanimanja, mojega časa? Zakaj se ne bi zanimali za razvoj, za prihodnost, zakaj ne bi Slovenci tudi molili za pametne voditelje? Imamo kak pameten razlog? A nam je res vseeno, kdo odloča? Poglejte, koliko manjših ali večjih narodov si po svetu prizadeva za lastno državo in hrepeni po samostojnosti. Že desetletja krvavijo, pa so še vedno pod jarmom močnejših. Boli me tudi izkušnja iz preteklih let šolanja, ko učiteljice niso smele ali niso mogle kaj več povedati na primer o osamosvojitvi Slovenije. Tudi nekateri učbeniki so tako oblikovani, da ta tema pride na vrsto ob koncu šolskega leta, ko smo vsi že z možgani na paši. Je to nalašč? Kdo noče, da se državljanska zavest dvigne? Žalostno dejstvo je tudi to, da smo Slovenci radi na sodiščih. Kaže na to, da se ne znamo pogovarjati, da drug drugega ne slišimo, da ne priznamo svoje zmote in trmarimo kot otroci v trgovini. Menim, da je to posledica slabe vzgoje. Videl sem, kako so učitelji v šolah zasičeni z res nepotrebnimi vsebinami in projekti, namesto da bi nam podali neke osnove za življenje, da bi nam razjasnili temeljna vprašanja, s katerimi se srečujemo.
Uroš, župnija Sv. Križ – Gabrovka

Brina, mislim, da razkol Slovencev v največji meri izhaja
iz svetovnonazorske razdeljenosti, ki Slovence v različnih državnopolitičnih tvorbah deli že kakšnih dvesto let. Ta različnost tudi ne bi bila tako problematična (kot tudi niso kulturne razlike med slovenskimi regijami), če je ne bi komunistična revolucija izkoristila za spodbujanje sovraštva in nasilja. Iz vojnih in povojnih zločinov pa izhajajo nepopravljene krivice in duševno trpljenje na vseh straneh, ki vpliva na naše odzive ali prezir (na družabnih omrežjih). Mislim pa, da nas nepravičnost (mnogi jo vidijo že v neenakosti) v družbi zelo moti, naj bo zaradi naše katoliške ali socialistične naravnanosti. Drugim ne privoščimo večjega ugodja, delavnim pa očitamo grebatorstvo. Sklepam, da sta na slovenske vrednote vplivali nenadnost vsiljene sekularizacije po 2. svetovni vojni in hitra liberalizacija z uvozom zahodne potrošniške kulture, ki jo verjetno tudi sama opažaš (recimo halloween). Tako namesto družine postaja vrednota ugodje, bogastvo. Nevoščljivost in na drugi strani vzvišenost (kot jo na primer opisuje Prežih v Samorastnikih) je vzrok mnogih sosedskih sporov. Zaverovanost v svoj prav pa nam utrjujejo mediji in medijski mehurčki, v katerih ostanemo, če ne iščemo neodvisnih novic. Vprašal sem se, kaj pa nas povezuje. Zagotovo so to praznovanja, mislim da smo Slovenci ob praznovanju bolj družabni od drugih narodov, kljub pregovorni zadržanosti. A državni prazniki, ki minejo brez javnih prerekanj, so morda Prešernov dan, novo leto in martinovo. Vseeno pa je alkohol tudi problem, ki se odraža v družinskem nasilju, obrekovanju in črni kroniki. Tudi v prometu, kot pri zvitosti izogibanja zakonom, marsikdo skuša skrivoma kršiti predpise, jezi pa se na soudeležence, če počnejo podobno. Dvojni standard, ki se najde tudi na sodiščih – res imamo po deležu največ primerov v EU. Če bi lahko ugibal, bi vzrok iskal v zaprtosti vase in nezmožnosti komunikacije. Sam sem pomislil tudi na šolski sistem, ki je nekoč spodbujal tožarjenje drug drugega pred učitelji, sedaj pa vse bolj spodbuja sodelovanje. Na družinsko nasilje pa bi pogledal iz vidika prenašanja vzorcev skozi generacije. Še zgolj dve generaciji nazaj je bila revščina večinoma velika in življenjske razmere težke. Ljubezni in topline v vzgoji je bilo malo. Preživetje je bilo le v garanju, odnosi so trpeli. Verjamem, da so današnje razmere tudi posledica tega.
Hvala ti za to vprašanje, saj si mi dala možnost, da sem se ob premisleku o tem tudi pogovarjal z drugimi. In mislim, da je prav v skupnih pogovorih in iskanju stvari, ki nas združujejo, rešitev marsikatere zamere, čeprav se zdi, da je med nami bolj malo odpuščanja.
Luka, župnija Poljane nad Škofjo Loko

Pozdravljena, Brina,
super se mi zdi, da razmišljaš o našem narodu, da te zanima, zakaj smo Slovenci med sabo tako razdeljeni, da nas v nekem pogledu to celo ločuje od drugih evropskih držav in postavlja na prvo mesto v Evropi. Tvoje vprašanje me je spodbudilo, da sem tudi jaz o tem razmišljala, se pogovarjala z drugimi in prišla do takega zaključka: zagotovo obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na sprtost med Slovenci, izpostavila bi pa predvsem tri – zgodovino, vrednote in slovenski značaj.
Kar se tiče zgodovine: med Slovenci so se nesoglasja pojavila večkrat, že v času reformacije, ko so nekateri sprejeli protestantizem, drugi so ga preganjali, kasneje v 19. stoletju med mlado- in staroslovenci, najbolj pa smo se zagotovo razdelili med drugo svetovno vojno in v času po njej, kar seveda posredno vpliva na naše odnose v sedanjosti in je po mojem mnenju glavni razlog za sedanjo napetost v našem narodu. Komunistična partija, ki je pred osamosvojitvijo Slovenije pri nas vladala dobrih štirideset let, ni trpela nobenih tekmecev in drugačnega mišljenja. Nasprotno misleči so ali bežali v tujino ali bili kaznovani (s smrtjo oziroma zaporom) ali pa so morali skrivati svoje prepričanje ter biti pokorni vladajočim. Ta režim je vztrajal do leta 1990, kar pomeni, da je večina danes živih Slovencev še živelo v njem. Na eni strani torej strah in nemoč, na drugi občutek moči in večvrednosti. Postavi se v vlogo nekoga, ki so mu na primer med vojno partizani (se pravi bratje Slovenci) ubili starše, potem pa za to toliko časa ni dobil opravičila oziroma ta umor ni bil obsojen kot največji zločin, pač pa so storilci še danes celo povzdignjeni v narodne junake. Če ni opravičila in odpuščanja, ni pomiritve, in ta nemir, nemara celo sovraštvo, se prenaša iz roda v rod, vse do danes. Odsev zgodovine je tudi v tem, kako Slovenci danes razumemo politiko: levi naj bi slavili pretekli režim, desni pa naj bi zaničevali pomen osvobodilnega boja, ki ga imajo na levi za največjo vrednoto. Po mojem mnenju bi obsodba zločinov, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno in po njej, pripomogla k pomiritvi naroda in k spravi Slovencev, da ne bi bilo več take napetosti v narodu. Iz nje namreč v veliki meri zajemajo tudi sovražni govor in prepiri med sosedi. Sicer se danes že počasi dela korake naprej v smislu izkazovanja spoštovanja in pietete do žrtev komunizma (na primer prekop posmrtnih ostankov), vendar se kot družba še zdaleč nismo lotili temeljitega prečiščevanja in iskanja resnice.
Kar se tiče vrednot: gotovo je ena največjih vrednot Slovencev delo in ravno na tem področju imamo problem. Ne cenimo dela eden drugega, večkrat se zviška gleda na fizične delavce in na poklice, za katere ni potrebna zaključena fakulteta. Zato se lahko veliko ljudi ne počuti dovolj spoštovanih, tudi to zbuja napetost. Med Slovenci mesto najde tudi veliko nevoščljivosti in privoščljivosti. Drug drugemu ne privoščimo imetja in uspešnosti, izjemno radi beremo črno kroniko in obrekljive novice, vsaj glede na to, kako cveti tisk, ki jih vsebuje. Eden od vzrokov krhanja odnosov v družini je, da se le-ta na lestvici vrednot pomika za dobiček in uspešnost, zato ji tudi kot družba nismo več tako naklonjeni kot nekoč. Med Slovenci je vedno manj razumevanja za družinsko življenje, ki tako kot služba zahteva veliko truda in odgovornosti.
Kar se tiče značaja: Slovenci veljamo za malo bolj zaprt narod, predvsem v primerjavi z bolj južnimi. Zdi se mi, da medtem ko drugje spore rešijo na ulici z vpitjem en na drugega ali s kakšnim pretepom, Slovenci, namesto da bi se pogovorili, raje pestujemo zamero in se spuščamo v sodne postopke, kot bi se nam to zdel še najkulturnejši način za reševanje medsebojnih konfliktov. Za družinsko nasilje bi spet lahko bila kriva slovenska težnja k zaprtosti, ne h komunikaciji, ter tudi lastnost Slovencev, da radi pijemo alkohol. Naša poraba je namreč nad povprečjem Evropske unije: leta 2019 je registrirana poraba alkohola znašala 11,05 litra čistega alkohola na vsakega prebivalca Slovenije, starejšega od 15 let (NIJZ, 2020).
Takšno je moje mnenje. Upam, da ti bo pomagalo na poti iskanja odgovora na vprašanje, ki se ti je porodilo.
Petra, župnija Poljane nad Škofjo Loko

Osebno gledam na sprtost med Slovenci predvsem z vidika, da nam primanjkuje prostora, kjer bi lahko spregovorili. Zelo hitro se počutimo ogrožene in napadene, čemur pogosto sledi branjenje z vsemi mogočimi sredstvi. Pomembno nam je, kdo bo na koncu zmagal, in seveda, da sem to jaz. Zagovarjam, da je v prvi vrsti potreben prostor, da ljudje spregovorijo, kar ne pomeni, da kogarkoli napadajo, ampak da spregovorijo o svojem zornem kotu. Eno od osnovnih načel vsake komunikacije je problem izhodiščne točke. Svoje doživljanje podelim z ostalimi, ne zato, da bi komurkoli očital in metal kamenje v drugega. Smiselno si je zato prizadevati za tako imenovane kroge pomiritve, ki jih poznajo marsikje v tujini in delujejo pod dežnikom obnavljalne pravičnosti. Lahko bi izkoristili marsikatero okolje, kjer smo ljudje povezani, naj bo to soseska, župnija ali krajevna skupnost. Prepogosto smo usmerjeni navzgor in čakamo, da se nekaj zgodi na nivoju države. Ne smemo pozabiti, da se konflikti odvijajo tudi na drugih nivojih in je zato dobro vzpostavljati modele reševanja in upravljanja s konflikti na različnih ravneh. V Sloveniji že kar nekaj časa poznamo tudi možnosti mirnega reševanja sporov, kjer je tudi več alternativ sodnim sporom. Določene konflikte je treba usmerjati, da vključene strani lahko živijo naprej, v smeri morebitne rešitve, s katero sta lahko zadovoljni obe strani. Zadovoljstvo prinaša mir in spravo. Nobena rešitev ne sme biti izsiljena, ker se v nasprotnem primeru vsebina konflikta vrača kot bumerang. Prav tako si ne smemo zatiskati oči, da konflikta ni oziroma da je ta del zgodovine, kar nas menda v sedanjosti ne zanima več in gledamo le še naprej.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite … z Robertom, v: Ognjišče 12 (2023), 60-61.

Bog v temi

Napisal marko na 14. decembra 2023. Objavljeno v MP čudeži.

Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trst in mu ponujal piti z besedami: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija in ga snel.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« (Mr 15,33-39)

Neverjetna, čudežna stvar je, da je na dnu nekega človeka, kjer je videti, kakor da ga ni nikjer (»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«), drugi človek zagledal – Boga: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Tam je bil, kjer je bil nek človek popolnoma v temi in popolnoma sam, raztrgan, izmučen, zapuščen, ko je bilo še komaj kaj človeškega v njem. In to je opazil in spoznal – ateist.
In čeprav ga tam nihče ne pričakuje, je Bog očitno ravno tam, na dnu vsega tega, kar imenujemo smrt, obup, katastrofa. Tam, kjer smo ljudje samo še ljudje in nič drugega več, brez premoženja, brez naslovov in diplom in dosežkov, brez bližine, brez prijateljev, brez ljubezni. Kjer nimamo ničesar več, na kar bi se lahko opirali, na kar bi se lahko zanašali, ne moči ne poznanstev ne premoženja, ko smo zapuščeni in zavrženi, po svoji krivdi ali zaradi sovraštva drugih ljudi, ko nam ne preostane nič več, samo še Bog in njegovo usmiljenje.
Ne bomo rekli, da je Bog samo tam; gotovo pa je, da je On tam v morda svoji najčistejši obliki, torej kot edina Gotovost, na katero se človek opira, kot edini resnični Prijatelj, ki ne odide, kot neoskrunjena in neizkoriščena Ljubezen sama, saj samo kot tak, ki ljubi tako tiho in nežno, da ga ni mogoče otipati, brez moči in brez besed torej, samo z neko nepoznano in neotipljivo bližino, uteši človekovo ranjeno in osamljeno srce, da se mu more izročiti – in izdihniti, dati svoj zadnji dih Njemu, ki ga bo cenil tako, kot je treba.
In danes, v tej naši temi – kako je mogoče iskati luč Boga v njej? In jo najti? Težko, bi rekel. Ne zato, ker je Bog ne bi hotel dati, ampak ker se je treba za luč v temi menda ponižati tako, kot se je moral Kristus, do križa, do najhujše nizkosti, do najtežje teme. In morda je niti tedaj ne bomo videli. Vera pač ni stvar videnja. »Upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?« (Rim 8,24) Vera je stvar napora izročanja.
Pravi čudež je to narediti, verovati. Morda pa v slepem tipanju pomaga kričati in reči: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Morda se takrat prikaže, ko razumemo, da ga pogrešamo, da ga potrebujemo. Da sami v svojih naporih pač preprosto ne zmoremo. Morda se bodo takrat razsvetlile in razjasnile tudi naše teme, ko ga bomo začeli dojemati kot Nepogrešljivega.
Več Boga, prosim. V vseh nas.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 12 (2023) 77.

Zvezde žarijo

Napisal marko na 14. decembra 2023. Objavljeno v MP Glasba.

ženski tercet Nataša, Anica, Natalija z organistko Polono Gantar

– Pri Založbi Ognjišče vam ob božičnih praznikih v sodelovanju z ženskim tercetom Nataše Banko, Anice Smrtnik in Natalije Šimunovič ob orgelski spremljavi Polone Gantar predstavljamo glasbeno zgoščenko božičnih pesmi z naslovom Zvezde žarijo. O zgoščenki in adventnem ter božičnem času sem se pogovarjala s sopranistko Natalijo Šimunovič.

– Natalija, z Ano in Natašo ste že dolgoletne prijateljice. Kako ste se spoznale in kdaj ste začele skupaj ustvarjati?
Z Ano Smrtnik sva skupaj obiskovali nižjo glasbeno šolo, kjer sem jaz igrala violino, Ana pa klavir. Z Natašo sva se spoznali v zgodnjih najstniških letih, in sicer je šlo za zanimivo srečanje, dva dni zapored, na različnih dogodkih. Prvo srečanje je bilo na sprejemnih preizkusih za srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, drugo pa dan pozneje na avdiciji za Ansambel bratov Stopar, v katerem sva potem obe prepevali več let. Pozneje smo vse tri postale sošolke na srednji glasbeni šoli. Ana in Nataša sta bili kasneje na Akademiji za glasbo pevsko zelo aktivni, prav na ta način pa sta se bolje spoznali tudi s študentsko kolegico, organistko Polono Gantar. Sama sem se takrat zaradi študija viole gibala v bolj inštrumentalnih glasbenih okoljih, prijateljstvo med nami pa ni minilo. Iz srca sem hvaležna, da smo ga ohranile in da lahko skupaj ustvarjamo. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila tudi uredniku Založbe Ognjišče, Mihu Turku, ki nam je omogočil izdajo zgoščenke. Pa tudi njegovi sodelavki Tanji Štuhec, ki se je pravzaprav prva navdušila nad našim petjem, ko nas je slišala ob blagoslovu božjega znamenja v Vrbnjah. Kot tercet namreč priložnostno prepevamo že več let, zgoščenka sakralnih Marijinih pesmi pa je bila naša prva snemalna preizkušnja. Takrat nas je na orgle spremljala Ana, ki je tudi sama organistka. Ker si je želela, da bi se lahko bolj posvetila petju, smo se tokrat odločile, da k sodelovanju povabimo organistko Polono Gantar.

– Na zgoščenki najdemo ljudske božične pesmi, ki so slovenskim poslušalcem dokaj poznane. V čem je posebnost zgoščenke in na podlagi česa ste izbirale skladbe?
Naš cilj je, da ohranimo bogato glasbeno tradicijo slovenske cerkvene glasbe, hkrati pa smo vključile tudi nekaj novitet. Čeprav smo akademske glasbenice, kar pravijo, da se sliši v našem izvajanju, smo želele ohraniti ljudski pevski melos. Takšen glasbeni izraz je na novi zgoščenki pevsko pomagal oblikovati Tadej Sadar. Med znane božične pa smo vključile tudi noviteto, pesem Andreja Missona Zvezde žarijo, za katero je besedilo prispeval Gregor Mali. Opažamo, da organisti po župnijah radi posodabljajo božične repertoarje in da je omenjena pesem pogosto izvajana, s tem pa tudi ljudstvu bolj domača. Kot taka ima potencial, da v prihodnosti postane ponarodela. Tudi zaradi nagovarjajočega besedila smo se odločile, da bo to ime naše zgoščenke. Nekatere skladbe pa smo posnele a cappella, ker se nam je zdelo, da bodo tako bolj neposredno nagovarjale poslušalce. Na takšen način je posneta tudi skladba Sveta noč, ki jo drugače pogosto slišimo v orgelski spremljavi.

– Sami ste zaposleni na glasbeni šoli na Jesenicah, ste tudi mama dveh otrok. Veliko ste v stiku z mladimi. Zanima me, če bi nas moralo po vašem mnenju skrbeti, da bodo slovenske božične pesmi šle v pozabo, glede na to, da na radijskih valovih skorajda ne slišimo več slovenskih cerkvenih božičnih skladb.
Po mojem mnenju bi nas morala skrbeti celotna slovenska glasbena dediščina. Vsa ljudska glasba, vključno s cerkveno, bi morala biti bolj prisotna. Eden izmed glavnih motivov za snemanje zgoščenke je bil ravno ta, da obnovimo in ponovno približamo nekatere slovenske božične skladbe. Na zgoščenki je sicer prisoten dobro vpet material. Dragoceno bi bilo poiskati že bolj pozabljene skladbe. Hkrati pa ne smemo pozabiti tudi na to, da je vredno takšne skladbe še naprej tudi ustvarjati in da spodbuda k ustvarjalnosti na tem področju verjetno ni odveč.

– Kakšen odnos pa imate do pop božične glasbe?
Načeloma me ne motijo, sploh če so z glasbenega vidika kakovostno narejene in imajo sporočilnost, ki je povezana z božičem. Se mi pa postavlja vprašanje primernosti časa predvajanja skladb.

Seznam pesmi:
Nikar ne dremajte (2:08)
Zvezde žarijo (4:54)
Srečna si štalca (2:36)
Dete rajsko, dete sveto(3:03)
Glej zvezdice Božje (2:48)
Spi dete božje,
nam sladko (3:40)
Polnočni zvon (3:42)
Kaj se vam zdi (3:01)
In povedat so prišli (2:16)
Na kamelah jezdijo (2:30)
Svet Jožef in Marija (3:07)
Tam stoji pa hlevček (4:09)
Poslušajte vsi ljudje (3:31)
Ura je polnoči (2:31)
Svitej se, svitej (1:48)
Sveta noč (3:53)

Cerkveno leto jasno loči med adventnim in božičnim časom, ki pa ni vzporeden z glasbeno vsakdanjostjo, ki ji zelo težko uidemo. Zaradi tega so božične pesmi ob vstopu božiča lahko že precej izpete, veliko pričakovanje pa bistveno manjše, saj božič nastopi ob koncu veselega decembra.

– Se pri vas doma še zasliši petje božičnih in tudi drugih slovenskih ljudskih ali ponarodelih pesmi?
Pri nas doma se je vedno pelo in prepričana sem, da bi otroka znala zapeti tudi vse skladbe z zgoščenke. Smo pa zmeraj skrbeli za nekakšno ravnovesje med prepletanjem ljudske in sodobne, popularne glasbe. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da je lahko v bogoslužje vključena tudi kakšna skladba, ki ni nastala za cerkveno liturgijo.
Ko smo pred leti v naši župniji pripravljali program za predstavitev birmancev, smo predstavitev začeli s skladbo Na soncu skupine Siddharta. Verz »jaz ne morem več v temi živet« se da po mojem mnenju odlično povezati s sporočilnostjo zakramenta sv. birme, ko Sveti Duh prinese luč v življenje birmancev. Povem lahko, da se je škof ob prepevanju pozibaval in da mu je bila izvedba verjetno všeč.

– Kako doživljate adventni čas?
Prestavljam si, da je bil adventni čas nekoč resnično čas miru, priprave in refleksije. Sama že dolgo nisem doživela mirnega adventa, saj je to obdobje za glasbenike vedno zelo naporno. Po drugi strani pa na dnevni ravni skrbim za refleksije in srečanja z Odrešenikom, tako da bi lahko rekla, da vsak dan znova živim celotno cerkveno leto – od pričakovanj do padcev in rojstva novega upanja …

– Katera je vaša najljubša božična pesem?
Veliko pesmi mi je pri srcu in težko izberem najljubšo. Pri meni igra pomembno vlogo izvedba skladbe, tako da mi je v danem trenutku najbolj všeč tista, ki naredi name največji vtis.

»Cerkveno leto jasno loči med adventnim in božičnim časom, ki pa ni vzporeden z glasbeno vsakdanjostjo, ki ji zelo težko uidemo. Zaradi tega so božične pesmi ob vstopu božiča lahko že precej izpete, veliko pričakovanje pa bistveno manjše, saj božič nastopi ob koncu veselega decembra.«

Včasih je to lahko tudi le instrumentalna izvedba. Všeč so mi vse pesmi na zgoščenki in pri vsaki lahko začutim bližino z Bogom. Nagovarjajo me prispodobe hlevček, na kamelah jezdijo, zvezdice božje, saj prinašajo najčistejša sporočila, ki jih razume tako otrok kot starček.

– Zgoščenko z božičnimi pesmimi je mogoče kupiti pri Založbi Ognjišče. Vas bodo imeli poslušalci priložnost slišati tudi kje drugje?
Dogovarjamo se za nekaj drugih sodelovanj, vsekakor pa gre bolj za priložnostne izvedbe. Posamično pa smo vse vokalistke ter tudi organistka zelo aktivne v domačih župnijah.

– Ste priložnostni tercet. V preteklosti ste že izdale zgoščenko z Marijinimi pesmimi, sedaj božično. Imate tudi kakšne načrte za prihodnost?
Begunjski župnik nam je dejal, da zvenimo zelo meditativno. ? Zavedamo se tega, kakšen repertoar nam je glede na glasove bolj pisan na kožo. Zelo nas nagovarja liturgija, zaradi česar bi rade v prihodnosti posnele zgoščenko z izborom obhajilnih skladb, morda tudi skladb, ki so primerne za povzdigovanje.

– Kakšne želje in pričakovanja imate za letošnji adventno božični čas?
Želela bi si, da bi za božič pozabili na vsa trenja, prestopili medčloveške zamere in se srečali kot Božji dediči, z iskrenim stiskom roke. Moč za to lahko črpamo iz obljube odpuščanja, ki ga je prinesel Jezus s svojo zmago nad zablodo. Vsem pa želim tudi mirne praznike in da jih preživijo v krogu svojih najdražjih.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 12 (2023), 71-73.

Mah: se pustiš pohoditi ali napolniti z Vodo?

Napisal marko na 14. decembra 2023. Objavljeno v MP gorčično zrno.

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

Bliža se konec leta. Čas je, da poiščeš mah. Ali ga opaziš na skalah? Majhen je, mehak. Ustavi se. Pozorno si oglej to zeleno blazinico. Mah nas uči, kakšni kristjani smo poklicani biti. Raste namreč tam, kjer je Voda …

KO NEMOGOČE POSTANE MOGOČE
Mah začne rasti tam, kjer je za ostale rastline nemogoče. Včasih si tudi ti poklican, da začneš rasti tam, kjer so le gola tla. Ne ustraši se. Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Kaj je pomembno? Skala. Kot mah se čvrsto pritrdi nanjo. Potem lahko pridejo viharji, a vendar ne boš padel, saj imaš svoj temelj na Skali (prim. Mt 7,25). To je naša identiteta: da smo pritrjeni v Ljubezen.
Pozor: bolelo bo. Ljudje te bodo namreč prej ali slej pohodili. Včasih tudi namenoma.

KOLIKOKRAT SO TE ŽE POHODILI?
V času, ko nenormalne stvari postajajo normalne, si doživel posmeh, nerazumevanje, celo preganjanje. »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži« (Jn 15,18-19), je rekel Kristus. Težko je biti kristjan danes, ko se zdi vera nekaj sramotnega. Ko v družbi človeško telo že dolgo ni več sveto, kaj šele življenje. Ko se sprašujemo, ali si fant, dekle ali mogoče kar oboje. Ko lahko zgolj s takim pisanjem izgubiš službo. A četudi te pohodijo, to še ne pomeni, da se tvoja rast s tem ustavi. Tudi Kristusa so velikokrat pohodili, »On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30). Zakaj torej mah še vedno raste, kljub temu da so ga že tolikokrat pohodili? Ker je poln vode …

ZBIRALNIK VODE
Mah raste tam, kjer je voda. Ne le to: prepojen je z vodo. Tudi mi ne moremo rasti brez Vode, ki je Božja Beseda. Ko smo prepojeni z Besedo, lahko tudi neugodne okoliščine postanejo priložnost. Ko imamo Vodo, imamo Življenje. Naša dejanja pa so tista, ki razodevajo, ali smo zbiralniki Vode ali ne. Ko je mah brez vode, se namreč posuši. Takrat se vsi njegovi življenjski procesi ustavijo. Tudi v tebi lahko hitro zavlada suša. Takrat svoja dela opravljaš zato, da bi te ljudje videli (prim. Mt 23,5). Začneš se primerjati z drugimi in iščeš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš (prim. Mt 7,4). To naredi pomanjkanje Vode. A vendar ni prepozno. Nikoli ni prepozno. Že rahel dež je dovolj, da mah spet oživi.

PRI NOGAH …
Sezuj si čevlje. Naj se tvoji podplati dotaknejo blazinice mahu. Ali čutiš mehkobo? Takšni naj bi bili naši odnosi. Zapomni si, da je kraj, kjer stojiš, sveta zemlja (prim. 2 Mz 3,5). A kako težko je drugega spustiti dovolj blizu, v svojo krhkost. Kako težko je Drugemu dopustiti, da ti umije noge. Nočeš biti ranljiv. Boga raje iščeš v višavah, čeprav bi ga lažje našel takrat, ko si na tleh. On je namreč tisti, ki nam umiva noge (prim. Jn 13,5). Dovoli, da ti s svojo ljubeznijo umije spomin. Le tako boš lahko spet začutil mehkobo …

DOVOLJ ZATE IN ZA VSE OKOLI TEBE
Ko je mah prepojen z vodo, vedno bolj raste. Tako sčasoma naredi območje primerno za rast tudi drugim rastlinam. Ko je v nas Voda, »bo vse oživelo« (Ezk 47,9). Odnosi bodo postali topli in varni. V tako Cerkev bo vsak hrepenel vstopiti. A ne pozabi: bistvo ni v nas, ampak v Vodi. Vsak pa lahko poskrbi le, da ni žejen …

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 12 (2023), 57.

V pričakovanju božiča

Napisal marko na 13. decembra 2023. Objavljeno v zgodbe.

Izzveneli so poslednji akordi orgel. Maša je končana. »Pojdite v miru!« Verniki so se usuli skozi vrata. Jakob in Neža sta se prijela za roke. Celo pot do doma po razritem kolovozu nista spregovorila. Oba sta mislila isto. In vedela sta to. Toliko let sta že skupaj!
Doma sta skuhala čaj iz domačih zelišč. Jakob je stopil v izbo in iz predala vzel album. V kuhinji sta sedla za mizo, srkala čaj in počasi, počasi je obračal porjavele strani s starimi fotografijami, ki so pripovedovale zgodbo njunega življenja. Bilo je težko, pa tudi lepo.
»Neža, zdaj glej,« je rekel Jakob in začel obračati zadnje strani albuma, na katerih so bile fotografije njunih otrok. Pod sliko prvorojenke Judite je bil zapisan dan rojstva pa tudi dan v tednu in ura, ob njej je bil leto dni mlajši Mirko, dve leti za njim je prišel Jožko, nazadnje Jelka in Marija. »Oh, kje so zdaj ti najini ljubi otroci,« je dahnila Neža in srknila požirek čaja. Obema so žarele oči. Koliko trpljenja je bilo in koliko sreče! Na svoje otroke sta bila ponosna. Zdaj so odrasli in imajo svoje družine. Vsi so odhajali od doma z blagoslovom očeta in matere, vsak je odnesel košček srca svojih staršev. Na naslednjih straneh so njihove poročne slike. Judita se je poročila v Maribor, Jelka in Mirko s svojima družinama živita v Ljubljani, Marija v Vipavi, Jožka pa je pot zanesla na tuje …
»Si pripravila vse?« je Jakob vprašal Nežo. Saj mu je že večkrat povedala, da je že vse pripravljeno za praznike. »Seveda sem, ali si pozabil?« je odgovorila, toda on je že odšel v hišo, kjer so bile postavljene velike jaslice. Skupaj z božičnim drevescem so zavzemale skoraj pol sobe. Pokleknil je na mah in se pripognil do štalice. Pogledal je, če je vse na svojem mestu: sveta Družina, voliček, osliček. Ena ovčica se je zvrnila. Nežno jo je postavil na noge. S pogledom je objel drevesce in zavojčke pod njim. Neža je obstala pri vratih in ga ljubeče opazovala. »Pridi, vse sva pripravila. Še dva dni …« Ozrl se je proti njej in počasi vstal.
Spet sta sedla k mizi. Na njej je še vedno bil odprt album. Smejali so se otroci, slikani posamič, pa v skupini z bratranci in sestričnami, s prijatelji. Zdelo se jima je, da njihov smeh napolnjuje prostor in potuje do štalice ter se pridružuje petju angela na veji nad hlevčkom. Začela sta naštevati njihova imena – od najstarejšega Jaka do najmlajše Ane. »Imamo pa še eno, pa na sliki je še ni, pa pride kmalu, čez dva dni …« je skoraj zapela Neža in obema so privrele solze v oči.
Jožko, njun najmlajši, se je izšolal za inženirja in je bil zaposlen pri velikem avstrijskem gradbenem podjetju. Zaslužil je dobro, domov pa ni več prihajal tako pogosto. Onadva sta želela, da pride vsaj za največja praznika – za božič in veliko noč. Takrat sta želela imeti ob sebi vse svoje. Pa jima je sporočil, da ne more priti. Spoznal je Poljakinjo, računovodkinjo v njegovem podjetju, in za praznike gresta v Kielce. Jakob in Neža bi rada izvedela kaj več. Potem pa je prišlo kratko obvestilo, da sta se poročila na Poljskem. Priložena je bila fotografija. Po dolgih mesecih molka je sledilo sporočilo, da se je rodila Elizabeta. »Oh, tik pred božičem se je tudi v naši družini zgodil čudež,« sta bila presrečna. Vse te novice sta sproti posredovala drugim članom družine. Vsi so se veselili. In sedaj, čez dva dni, se bodo srečali. Neža je odprla album, pobožala prazno stran in rekla: »Tu je prostor zate, Elizabeta. V mojem srcu si že dolgo.« Jakob pa je rekel: »Najprej jo bova pokrižala v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, potem pa ji bova pokazala jaslice.« Neža se je nasmehnila: »Seveda! In snaho bova lepo sprejela kot vse druge, kajne? Kakšen živžav bo pri hiši. Zdaj je prevelika tišina. A ne, Jakob?« je vprašala. »Da ne bo tako tiho, pa pojdiva k jaslicam in kaj zmoliva za te naše ljube ljudi, da bi srečno pripotovali v svoj rodni dom.«
Jakob je zaprl album in ga spravil v predal. Vedel je, da ga bosta naslednje jutro spet prelistavala, obujala spomine, občudovala nasmejane obraze otrok. In pogovarjala se bosta o skrivnosti rojstva Božjega Deteta. V jaslicah tiho čaka njune otroke in otroke njunih otrok. Z razširjenimi rokami jih vabi k sebi. Vsi bodo občudovali njune jaslice in rekli bodo, da sta se res potrudila. Najmlajši bodo preizkušali zvončke na drevescu, če res cingljajo, ter volička in oslička, če z dihom dovolj ogrevata Dete. Onadva pa bosta spoznala najmlajšo nevesto in občudovala najmlajšo vnukinjo. To bo res čudovit božič!
»Veš, Neža, predlagal jim bom, da naslednje leto pridejo vsi malo prej, da bodo otroci pomagali delati jaslice. Grem stavit, da bodo najlepše v vasi!« je razpredal svoje načrte Jakob. »Jaz pa jih bom naučila najlepše božične pesmi,« je dodala Neža.
Tako sta v pričakovanju božiča v hladnem decembrskem večeru modrovala Jakob in Neža in bilo jima toplo pri srcu. Ko se je iz zvonika vaške cerkve oglasil zvon in naznanil večerni ave, sta se ob jaslicah pokrižala in zmolila angelsko češčenje. »Angel Gospodov je oznanil Mariji … In Beseda je človek postala – in med nami prebivala …«

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2023), 80-81.

Anton Mahnič

Napisal marko na 13. decembra 2023. Objavljeno v Naši svetniški kandidati.

Kdo?
Anton Mahnič

Kdaj?
Rodil se je 14. septembra 1850 v Kobdilju, v župniji Štanjel na Krasu.
Škof Anton Mahnič – portret. – Rojstna hiša v Kobdilju. – Cerkev sv. Danijela v Štanjelu. – Pogled na Štanjel.
Izobrazba
Po osnovni šoli je vstopil v goriško malo semenišče, kjer je maturiral z odličnim uspehom, se vpisal v bogoslovje in bil leta 1874 posvečen v duhovnika. Postal je prefekt v dijaškem semenišču in se vpisal na dunajsko univerzo, kjer je leta 1881 doktoriral.
Goriško malo semenišče. – Slovensko-hrvaški narodni shod v Ljubljani 1913. – Mahničev škofovski grb. – Potrditev glagolice v bogoslužju v Rimu 1905.
Delovne izkušnje
Leta 1880 je postal suplent za svetopisemske vede v goriškem bogoslovju, po doktoratu pa redni profesor. Leta 1894 je prevzel urejanje škofijskega lista Folium Periodicum, pozneje je za nekaj mesecev urejal list Soča in 1888 začel izdajati list Rimski katolik. Leta 1891 je postal ravnatelj semenišča, 1896 pa ga je cesar imenoval za škofa na otoku Krku.

“Dva Mahniča”
Večina Slovencev pozna Antona Mahniča v slabi luči, in sicer kot kritika Stritarjevega svetobolja in Gregorčičevih pesmi ter kot povzročitelja ločitve duhov v Sloveniji. Vendar te ni začel on, »temveč je le brezobzirno razkrinkal že izvršeno dejstvo«.
Pogled na mesto Krk. – Stolnica v mestu Krk. – Škof Anton Mahnič na obisku v eni od župnij. – Leta 1888 je začel izdajati Rimski katolik.
Poznavalci Mahničevega življenja pravijo, da moramo razlikovati med Mahničevim delovanjem v Sloveniji in onim na Hrvaškem. »Če je prvo v znamenju idejnega razčiščevanja, potem je drugo veliko bolj praktično usmerjeno, čeprav se niti v hrvaškem prostoru ni odrekel idejni jasnosti.« Manj znano je, da se je opravičil Gregorčiču in (skoraj edini) dokaj pozitivno ocenil naslednje zvezke Gregorčičevih poezij. Vendar velja: »Če presojamo njegov slog z današnje perspektive, se nam zdi nesprejemljiv« (Drago Klemenčič). Celo nekateri duhovniki njegovega časa so mu to priporočali.

‘Hrvaška’ svetost
V škofiji Krk je rešil zapleteno vprašanje uporabe glagolice v bogoslužju. Nekateri so menili, da jo bo ukinil, ko pa je preštudiral cerkvene predpise o tem bogoslužju, ga je dovolil in branil. Med prvo svetovno vojno je organiziral pomoč beguncem. Bil je velik dobrotnik dijakov in študentov, sam pa ostal asketsko skromen.
Ustanovil je Staroslovansko akademijo, več hrvaških dijaških in študentskih katoliških društev in več časnikov tako za širšo javnost (Pučki prijatelj), za mlade ter za duhovnike. Za tisk teh časopisov in drugih izdaj je ustanovil tiskarno. Ko so po prvi svetovni vojni Italijani zasedli jadranske otoke, je napisal spomenico, v kateri je protestiral proti krivicam, ki jih trpijo duhovniki in verniki. Zavzemal se je, da bi to ozemlje pripadlo novi državni tvorbi Srbov, Hrvatov in Slovencev in zoper krivice protestiral pri italijanskem viceadmiralu.
Obnovljena Mahničeva kapelica v Kobdilju. – Spominska plošča in slika v štanjelski cerkvi. – Kip pred cerkvijo. – Kapela z grobom v krški stolnici.
Odhod v večnost
Posledice svoje evangeljske drže, s katero je branil pravice vernikov, je hitro občutil. Razbili so mu tiskarno, njega pa zvijačno odpeljali v konfinacijo blizu Rima. Tam je zbolel in bolan odšel v Zagreb umret. Človek, čigar življenje je bilo zaznamovano s križem in je bil rojen na praznik povišanja sv. Križa, je umrl na god sv. Janeza od Križa (14. decembra) 1920. Pokopali so ga najprej v Zagrebu, njegovo neiztrohnjeno truplo pa so leta 2002 prenesli v krško stolnico.

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 12, str. 99.

več:
S. Čuk, dr. Anton Mahnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2000), 20-21.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2012), 16-17.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Priloga, v: Ognjišče 9 (2020), 48-55.
G. Čušin, Ljubi moj Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.
in na naši spletni strani:

Ljubi moj Anton!

Napisal marko na 13. decembra 2023. Objavljeno v S svetniškim kandidatom na TI.

Saj niti ne vem, kako naj ti rečem: Anton ali Antun? Mahnič ali Mahnić? Oboje si namreč ti in na vsako od imen bi se odzval. Na vsako verjetno drugače, a odzval bi se.
In čigav sploh si? Naš ali hrvaški?
Ti moram kar odkrito povedati, kolikor ti še ni znano, da v naših logih ne uživaš prevelikega spoštovanja in da se najdejo ljudje, ki te krivijo za, če smem tako reči, včerajšnje špetire, čeprav je minilo že več kot sto let, kar si odložil svoje tuzemsko breme. In če se, prostodušni naivnež, po naključju sprašuješ, kako je to mogoče, naj ti, teološko še kako dobro razgledanemu, v spomin prikličem grešnega kozla, na katerega je izvoljeno ljudstvo preložilo svoje grehe, napake in prestopke ter ga pognalo v puščavo na milost in nemilost prepuščenega hudiču. No, Slovenci morda nismo ravno izvoljeno ljudstvo, smo pa vendarle ljudstvo, ki je rado nejevoljno in vzreja grešnih kozlov je ob – Bog se nas usmili! – gojenju grehov, napak in prestopkov naša paradna panoga. In ti si bil pri roki. Zaradi svojega razmišljanja, pisanja, delovanja in ne nazadnje naslova in položaja si bil kot naročen za nesrečno kozlovsko vlogo.
Vidim, da se čudiš, pa naj ti pojasnim.
Poglej: svoje šolanje sem začel in – če odštejem igralsko akademijo, ki me ni toliko izobraževala kot trenirala – tudi končal v zdaj že rajnki državi. In tako v osnovni šoli, ki je bila takrat še osemletka, kot tudi v srednji šoli, ki pa je bila »usmerjena« – kam in kako, mi še danes ni najbolj jasno oziroma mi je, a se o tisti »smeri« skoraj ne spodobi javno govoriti –, sem bil vsaj pri dveh predmetih, pri slovenščini in zgodovini, morda pa tudi še pri kakem drugem, ne vem, sociologiji, filozofiji ali pa pri samoupravljanju s temelji marksizma, podučen, da si prav ti, škof Anton Mahnič, kriv za nacionalni razkol. Se pravi za ostro delitev naroda na klerikalni in liberalni pol, da si tako rekoč začetnik in pobudnik kulturnega boja, ki se je razvil naprej v ideološki boj, ki je svoj krvavi vrhunec doživel v času druge svetovne vojne in po njej. In ta boj bijemo še danes. V vsem tem času se je našlo še precej grešnih kozlov, ki so bili žrtvovani in izgnani, a žalibog se bojim, da se otroci v šolah še vedno učijo, da si od vseh grešnih slovenskih kozlov ti nosil največje in najbolj zakrivljene rogove!
No, roko na srce, treba je priznati, da pri celi zadevi nisi čisto nedolžen. Pa kaj si se šel vtikat v pesnikovanje in umetnikovanje?! Mar ti tretja oseba Presvete Trojice res ni nikdar šepnila na uho, da se umetnikov ne kritizira? Vsak res dober umetnik namreč ve, da je dober in mu ne hvala ne kritika niti ne koristita niti ne prideta do živega. In če je umetnik dober, sploh ni razloga za kritiziranje. Prav tako pa tudi vsak povprečen, podpovprečen ali pa celo slab umetnik dobro ve, da je zgolj povprečen, podpovprečen ali celo slab in si niti najmanj ne želi, da mu kdo to tišči pod nos. Tovrsten umetnik razlogov za svoje ustvarjanje ne išče več ne v duši ne v srcu, ne na nebu ne na zemlji in je zato, da opraviči in upraviči svoj umetniški status in sloves, z eno nogo tako ali tako že v taki ali drugačni politični stranki. In kritiziranje njegovega ali njenega ustvarjanja je seveda razumljeno kot politični napad in osebna diskreditacija. Sledi le še zavzetje položajev, kopanje jarkov, postavitev minskih polj in … dolg boj: kulturni, ideološki ali celo dobesedno krvavi.
Dobro, pa saj veš, da pretiravam in se rahlo šalim, a moraš priznati, da nisem prav daleč stran od resnice. In vedi, da zelo dobro razumem tvoje, oprosti, ampak vendarle precej naivno prepričanje, ki si ga strnil v šest točk, da je naloga umetnika, da s svojim ustvarjanjem potrjuje: »1. obstoj transcendentnega in osebnega Boga; 2. obstoj Božje previdnosti; 3. obstoj moralnega reda, ki predpostavlja bistveni razloček med dobrim in zlim ter resnico in lažjo; 4. spoznavnost tega reda človeku; 5. obstoj nesmrtne duše v človeku; 6. obstoj svobodne volje v človeku.« Razumem te, res, saj sem tudi sam razbil zobe in rebra in ponos in voljo zaradi taistega prepričanja. Verjamem, da si zdaj že podučen od Tretje osebe, zakaj je tako, kot je. In zakaj je morda tako celo prav. In bom tu pritisnil piko.
Od Slovencev si šel k Hrvatom, ki so te vzeli za svojega – ne pozabimo, da so postopek za tvojo beatifikacijo sprožili oni in ne mi, tvoji sonarodnjaki – saj si se za njihove pravice in jezik postavil po robu cerkveni in politični oblasti in bil kot grešni kozel pregnan in izgnan. Vrnil si se zgolj umret.
Ljubi moj Anton. Prepričan sem, da se tam zgoraj ljubeznivo pomirjeni v Bogu družite ustvarjalci in kritiki, in da vam je vse jasno. In vseeno. Kajti: kaj je umetnost v primerjavi z vero, upanjem in ljubeznijo? Obilo žegna.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.

Zakaj je potrebna sistemska prepoved pametnih telefonov v šolah?

Napisal marko na 12. decembra 2023. Objavljeno v Kolumna - Kristovič.

Koliko alkohola lahko zaužije otrok?
V Republiki Sloveniji in v večini držav na svetu je prepovedana prodaja in ponudba alkoholnih pijač in pijač, ki vsebujejo alkohol, osebam, mlajšim od 18 let. Zakaj, je odgovor zelo preprost: ker ima alkohol izrazito negativne učinke na telesno zdravje, na možgane, na duševno zdravje, na odnose, na vrednote, na razvoj osebnosti, na družbo, na prihodnost, na zdravstveni sistem in še bi lahko naštevali. Alkohol nima pravzaprav niti ene pozitivne lastnosti za otroka ali mladostnika. Zato se je nesmiselno pogovarjati o tem, koliko požirkov piva lahko naredi otrok pri petih, šestih ali osmih letih, in če jih, v kolikšni meri mu bo to škodovalo ali morda koristilo. Starši, ki imajo svojega otroka radi in jim ni vseeno zanj in njegovo prihodnost ter njegov razvoj, otroku prav gotovo ne bodo dovoljevali uživanja alkohola – v nobeni količini in nobeni obliki. Takšni starši imajo pred očmi zelo jasno poslanstvo: vse, in samo tisto, kar je za otroka najboljše.
Le zakaj nam to ni jasno pri uporabi pametnih telefonov?

Digitalni kokain – to pa ja
Praktično vse raziskave kažejo na izjemno negativen vpliv zaslonov in družbenih omrežij na otroke in mladostnike. Raziskave kažejo na mnogo vzporednic med uporabo trdih drog in izpostavljenostjo zaslonom. Zaradi tega govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Zasloni imajo namreč na možgane skorajda enak vpliv kot trde droge. Slika možganov kaže, da so določeni deli fizično poškodovani in da se dejansko manjšajo v zadnjih letih. Zato ne čudi skokovit porast depresije, anksioznosti, neodpornosti na stres, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih.
OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) je leta 2019 objavil raziskavo z zelo zgovornimi izsledki: V 50 državah je bila izvedena analiza kompetentnosti učencev (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev – PISA) za obdobje zadnjih desetih let. Skandinavske države, kot so Švedska, Finska in Danska, so v zadnjem desetletju zelo spodbujale digitalizacijo v šolstvu. Raziskava je ugotovila, da se je učni uspeh poslabšal, čim več finančnih sredstev so države vložile v razvoj digitalne tehnologije v šolah. V mnogih državah v zadnjih letih vidimo obratni trend – predpis in uporaba fizičnih učbenikov, zvezkov, timsko/skupinsko delo »v živo«, prepoved nošenja pametnih telefonov v šolo, nekatere države striktno nadzirajo celo uporabo spletnih iger glede na starost ipd.
Tudi gibalna učinkovitost in ostale telesne zmogljivosti (moč, spretnost, motorika, vzdržljivost, koordinacijske sposobnosti …) iz leta v leto padajo. Izredno negativno vpliva tudi prisilna drža – nepravilno sedenje, puklavost zaradi večurnega zrenja v različne zaslone … Debelost je v približno zadnjih dveh desetletjih zaskrbljujoče narastla. Strokovnjaki v Sloveniji v zadnjem obdobju sicer ugotavljajo, da se indeks telesne mase počasi stabilizira, vendar obenem izražajo zaskrbljenost, da do tega ne prihaja zaradi gibanja in svežega zraka, ampak zaradi manipulacije s hrano. Vse to pa prinaša še dodatna tveganja na področju zdravstva in razvoja.

Državni zbor, 19. maja 2023
19. maja sem bil povabljen v Državni zbor, da kot neodvisni strokovnjak podam svoje mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji. Vabilu sem se seveda odzval. Med drugim sem DZ opozoril na to, da se je duševno zdravje otrok in mladostnikov v zadnjih petindvajsetih letih poslabšalo za skoraj 70 % odstotkov. Da smo povsem pozabili na zadovoljstvo, srečo, dobro počutje, smisel in duševno zdravje naših otrok. Ključnega pomena pri tem ima dejstvo, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji ter da svet odraslih to očitno sprejema kot novo normalnost. Tehnologija je sama po sebi sicer nekaj izredno dobrega in koristnega, ampak je za uporabo le-te potrebno dozoreti in razviti določene osebnostne, kognitivne in druge sposobnosti, ker ima v nasprotnem primeru tehnologija negativen vpliv. Bistvena razlika je, če človek uporablja tehnologijo ali tehnologija »uporablja« njega.
Konkreten predlog, ki sem ga dal v razpravo, je bil: da se v najkrajšem možnem času sprejme sklep ali uredba v Republiki Sloveniji o prepovedi pametnih telefonov v vseh šolah. Gre namreč za problematiko sistemske in družbene narave. Kar pomeni, da je tovrstno problematiko moč rešiti zgolj s sistemskim pristopom in sistemsko uredbo. Šolam se sicer priporoča in svetuje, da to lahko na nek način same regulirajo, vendar je v slovenskem šolskem sistemu to misija nemogoče. Vedno se najde nekaj staršev, ki menijo drugače, ki trdijo (in tudi grozijo s tožbami), da oni kupijo otroku telefon in da mu nima nihče pravice omejevati uporabe le-tega ipd. Ali pa, da jih imajo v torbah ali omaricah in jih ne smejo uporabljati med poukom – tudi to ni rešitev, ker so potem otroci podobni vikend alkoholikom, ki čez teden nekako stisnejo zobe in vzdržijo, da si v petek zvečer že lahko privoščijo … Misli in fokus so drugje. Slovenski ravnatelji so utrujeni od nenehnih bojev z inšpekcijami, starši, grožnjami, prijavami, množico birokratskih uredb in predpisov. Sistemski pristop vse te lokalne »boje« preventivno onemogoči, ker so pravila enaka za vse in jih moramo upoštevati vsi. Tudi policijske enote po Sloveniji meje alkoholiziranosti ne urejajo in določajo vsaka po svoje ter v različnih debatah s prebivalci občine.

Rdeča kapica
Znano je, da lastniki IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij, njihovi programerji, razvijalci, psihologi, ki delajo na uporabniških vmesnikih družbenih omrežij, ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov, družbenih omrežij in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer ni zaslonov. Glede na to, da celotno branžo poznajo resnično do potankosti in celotno ozadje, imajo gotovo tehten razlog za to. Sicer pa, kdor ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje pred vsem, kar ima ali bi lahko imelo nanj škodljiv vpliv. Pravljico o Rdeči kapici poznamo vsi – volk je lahko simbol nevarnosti in pasti zaslonov ter družbenih omrežij. Rdeče kapice ni najbolj modro kar same spustiti v temen gozd. Ljubezen ima različne izraze – včasih se ljubezen izkazuje tudi v prepovedni obliki.
Sicer pa so morda zasloni prišli tja, ker tam ni bilo nečesa, kar bi moralo biti – bližine, topline, odnosa. Družina za srečo ne potrebuje zaslonov, ampak drug drugega.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2023), 12-13.

Marija – beli most nad črnimi vodami

Napisal marko na 8. decembra 2023. Objavljeno v Za začetek.

S temi besedami je poudaril večno živo poslanstvo Marije, Brezmadežne, v Božjem načrtu hrvaški pesnik, romanopisec in prevajalec Vladimir Nazor. Črne vode, ki divjajo na zemeljski polobli, čedalje močneje opozarjajo celotno človeštvo. Poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja mnoge ljudi oddaljujejo od tega belega mostu, ki vodi h končnemu cilju, k naši zadnji domovini – v nebesa.
Naš že pokojni duhovnik, profesor moralne teologije dr. Štefan Steiner je v času, ko se je boril z neozdravljivo boleznijo, v brezmadežni Mariji umiril svoje srce, ko je v pesmi zapisal: »Obsij me, kadar stopam pred oltar,/ Brezmadežna, z lepoto duše svoje,/ ker vredno ni nemirno srce moje,/ da Bogu bi Boga prineslo v dar.// Ob meni stoj, ko kličem ga z neba,/ ko ustnice od naročila vzplamenijo,/ ko roke v jaslice se spremenijo,/ ko raj in zemlja se objemata …«
Kako ponižno in iskreno je ta pristni prekmurski duhovnik zapel pesem Brezmadežni sredi svojega trpečega in nemirnega življenja. V doživljanju svoje telesne kalvarije se je oziral k najlepši roži človeškega rodu, k Brezmadežni, da je mogel poljubljati križ bolezni in neizmernega trpljenja.
Mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl je v besedi sobratom duhovnikom v Sporočilih že leta 2017 spregovoril o vlogi Božje Matere v Božjem načrtu: »Knjiga Razodetja apostola Janeza želi v vernikih utrditi vero in prepričanje, da kristjani niso sredstvo v rokah hudobije tega sveta, ki želi kristjane izbrisati in uničiti. Evangelist Janez jasno napoveduje, da kristjani ne bodo hrana zmaju in da na koncu zmage ne bo slavilo zlo, ampak Bog. V skrivnostnem razodetju je Janez videl novo nebo in novo zemljo … S prestola je slišal govoriti močan glas: Glej, prebivališče Boga med ljudmi … Obrisal bo vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več žalovanja ne vpitja ne bolečine« (Raz 21,1–4).
Nadškof Cvikl je brez obotavljanja spregovoril dušnim pastirjem: »Knjiga Razodetja postaja vedno aktualnejša, kajti okolje, v katerem živimo, postaja vedno bolj pogansko … Vera postaja zasebna stvar, ki nima nič opraviti z vsakdanjim javnim življenjem. Tako živijo mnogi ljudje dvojno življenje: brez Boga in z Njim. Na delovnem mestu in v javnem življenju se obnašajo kot vsi drugi, v Cerkvi pa pokažejo svojo vero …«
Mariborski nadpastir je v Marijinem mesecu maju (l. 2016) zapisal: »Po Marijini priprošnji bomo premagovali našo trdosrčnost, ki je večkrat ovira, da se nas Božje usmiljenje ne more dotakniti … Težava je v tem, da je naše srce vse prevečkrat otopelo in brezčutno do Boga pa tudi do človeka. Samo Božje usmiljenje, ki gre vse do križa, more omehčati naša srca … Po grehu Adama in Eve Bog ni hotel, da bi bilo človeštvo prepuščeno na milost in nemilost zlu. Zato si je zamislil in hotel Marijo, sveto in brezmadežno v ljubezni (Ef 1,4), da bi postala Mati človekovega Odrešenika …«
Ker smo rojeni z izvirnim grehom in svojimi osebnimi grehi, je naše srce nemirno in ga obdaja tema, adventni čas pa nam nudi dovolj priložnosti, da zakorakamo na beli most, kjer nas čaka Marija, pribežališče grešnikov in tolažnica žalostnih.
V tej najčistejši roži adventa bomo spoznali, kar je nepozabno zapisal v knjigi V šoli velikih molivcev Jacques Loew: »Zgodovina dejansko kaže, da je krščanstvo, ki noče več izkazovati Mariji časti, ki jo izkazuje Cerkev, okrnjeno krščanstvo … Ko so namreč odklonili, kar ima Jezusova Mati edinstvenega, je Kristus, čeprav menijo, da so ga obdržali, izmaličen … Kristus bi brez Marije kmalu izgubil svojo človečnost … Z Marijo ne kujemo bajk in ne slavimo nekakšnega malika, tudi če so v tem kdaj pretiravali, ko so ločili Marijo od Kristusa … Če je Jezus neločljiv od svoje Matere, pa je Marija neločljiva od nas. Bogu je dala na voljo najčistejše bistvo naše človečnosti. Marija se ne ukvarja s seboj, in v tem je največja globina devištva. Vsa je prevzeta od ljubezni in od tistega, katerega bo spočela … Marija je edina Mati, ki je bila izbrana od svojega otroka. Otrok še nikoli ni izbral matere! Jezus Kristus pa je naredil iz Marije pravo kristjanko, takšno, da ji prav zaradi tega materinstva ni podobna nobena druga« (prim. n. d., str. 133.146).
Martin Luther, ki je do smrti častil Marijo, je zelo prepričljivo izjavil: »Marija, gospodarica nebes in zemlje, more pozabiti na vse svoje bogastvo in imeti tako ponižno srce, da se ne sramuje prati plenic in pripravljati kopeli Janezu Krstniku kot služabnica v Elizabetini izbi. Kolikšna ponižnost! Pa bi bilo bolj prav, če bi pripravili pozlačeno kočijo, ki bi jo vleklo 4000 konj ter bi pred kočijo molili in peli: Tu se pelje žena nad vsemi ženami, nad vsem človeškim rodom! Toda ne, ona je peš prehodila dolgo pot, pa je bila tedaj že Božja Mati« (n. d., str. 144.145).
Pojdimo v šolo Marijinega življenja in naš advent bo blagoslovljen!
M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 11 (2023), 82.

dr. Marij Avčin (1913–1995)

Napisal marko na 8. decembra 2023. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Otroci imajo svoje poslanstvo … Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto … Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar …« Tako je v svojem nagovoru o poslanstvu otroka ljubljanskim ženam iz Društva za podporo Otroški bolnišnici dejal Marij Avčin, takrat mlad otroški zdravnik. Ko je končal, se je njegov predstojnik in vzornik dr. Bogdan Derč pogladil po dolgi beli bradi in rekel: »Hvala, doktor Anton. Lahko bi postali duhovnik!«

»POSTAL BOM ZDRAVNIK ZA OTROKE«
Zdravnik in duhovnik imata podobno poslanstvo: prvi zdravi telesa, drugi duše. Marij Avčin, ki se je rodil 9. decembra 1913 v Ljubljani, je postal otroški zdravnik zaradi legendarnega Bogdana Derča, znanega pod imenom Brada. Bil je droben fantek, pravili so mu Muhca, in kot otrok je bil večkrat bolan. Ko so odpovedala domača zdravila, so nekoč poklicali Brado. S svojim rohnečim in hkrati milim nastopom je malega bolnika tako prevzel, da je sklenil: »Tudi jaz bom nekoč postal zdravnik za otroke!« Na poljanski gimnaziji je imel odlične profesorje. Po maturi leta 1932 se je vpisal na medicinsko fakulteto ljubljanske univerze, ki pa še ni bila popolna, zato je študij nadaljeval v Zagrebu in bil leta 1938 promoviran za doktorja vsega zdravilstva. Ko je opravil obvezno pripravniško službo, je moral iti v šolo za sanitetne častnike v Sarajevu, nato so ga kazensko poslali v Črno goro.(z leve) Dr. Marij Avčin je bil v mladih letih hitrostni drsalec in alpinist (1941). – Prof. dr. Bogdan Derč (1880–1958) z nadimkom Brada je bil Mariju velik zgled. Derč je prvi slovenski pediater, prvi profesor pediatrije, velik človekoljub … – Klinika na Vrazovem trgu (leta 1965), kjer so se od leta 1952 zdravili bolni novorojenčki, dojenčki in majhni otroci.
Pred začetkom druge svetovne vojne je začel delati v ljubljanski bolnišnici, najprej na kirurškem oddelku, nato pa na otroškem pri prof. dr. Bogdanu Derču. Po vojni je postal njegov asistent na otroški kliniki medicinske fakultete in honorarni predavatelj pediatrije. Po upokojitvi svojega predstojnika je bil postavljen za v. d. predstojnika klinike in katedre za pediatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1956 se je Pediatrična klinika preselila z Ulice stare pravde na Vrazov trg. Sodeloval je pri urejanju otroških bolnišnic v Sloveniji pa tudi drugod v tedanji Jugoslaviji. Že leta 1951 je v ljubljansko mestno otroško bolnišnico povabil učiteljico Bredo Juvančič, ki je uvedla šolanje bolnih otrok. Od tedaj se je šolsko delo na otroških bolnišnicah zelo uveljavilo. Zaslužen je tudi pri obravnavi telesno in duševno prizadetih otrok. Leta 1964 je z disertacijo Učinki krvnega sorodstva na potomstvo dosegel doktorat s področja pediatrije in bil začetnik genetskega svetovanja pri nas.

SLOVENSKI PEDIATRIJI PRIDOBIL UGLED
Strokovno se je izpopolnjeval v Veliki Britaniji, ZDA in na Danskem. Veliko je potoval, sodeloval je na mnogih domačih in tujih kongresih, konferencah in simpozijih. Seznam njegovih znanstvenih publikacij obsega nad 100 enot. Učil je generacije medicincev in otroških zdravnikov. Zanje je napisal učno knjigo o dednih boleznih. Vseskozi je pisal tudi za široki krog bralcev in objavljal poljudnoznanstvene članke v raznih revijah. Profesor dr. Marij Avčin je veliko pripomogel, da je slovenska pediatrija dosegla mednarodni ugled in veljavo. Priznanje njegovi strokovni dejavnosti potrjuje članstvo v domačih in tujih strokovnih združenjih. Kot mlad zdravnik prostovoljec (brez plače) je svoje znanje in ljubezen posvetil otrokom po zgledu svojega učitelja dr. Bogdana Derča. »Kmalu sem se privadil. Zajelo me je veliko dela. Dan in noč, vse nedelje in praznike, vse sončne dni, saj sem bil najmlajši. Le Brada je prihajal vsak dan, vsako jutro, me vodil, učil, svetoval …« Svoje izkušnje in spoznanja je prelil v knjige Naš najmlajši (1948), Naš otročiček (1949), Naš šolar (1950), Naš bolnik (1952), Otrok od spočetja do pubertete (1956 – skupaj s Slavo Lunaček). Za svoje delo je prejel več nagrad, odlikovanj in priznanj: leta 1961 skupaj s sodelavci nagrado Sklada Borisa Kidriča, leta 1965 nagrado Sklada Štefana Kovača v Mariboru za raziskovalno delo med Cigani v Prekmurju. Dr. Avčin je bil prvi, ki je v Jugoslaviji dal velik pomen subspecialnim področjem pediatrije in poskrbel za neprekinjen pouk, igro in razvedrilo hospitaliziranih otrok.- Z ženo Andrejo in otrokoma Andrejem in Marjano. – Bil je zavzet predavatelj.
Nekaj let pred iztekom predpisanih pogojev je bil na lastno željo leta 1978 upokojen. Tudi po upokojitvi je redno sodeloval na pediatričnih strokovnih srečanjih, doma in na tujem. Na prvem slovenskem pediatričnem kongresu na Bledu oktobra 1994 je v svojem odličnem predavanju podal pregled razvoja pediatrije na Slovenskem. Podpiral je gradnjo Pediatrične klinike v Ljubljani, ki bo omogočala boljšo skrb za mlade bolnike. V kraljestvo večnega otroštva je odšel 31. marca 1995.

ZDRAVIL JE TUDI S PERESOM
Po upokojitvi smo spoznali otroškega zdravnika dr. Marija Avčina kot pisatelja. Leta 1989 je pri Mohorjevi družbi, naši najstarejši založbi, izšla njegova knjiga Doktor Anton. »Moje drugo ime je Anton … Anton se spominja na vse lepo in vredno, kar mu je bilo dano doživeti, srečati in spoznati.« Za knjigo je izbral štiriindvajset zgodb in spominskih razmišljanj različne dolžine. Vsi zapisi so avtobiografski, vendar je to komaj opaziti, ker doktor Anton oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom. Veliko jih je iz skalnega črnogorskega sveta, kjer je nekaj časa opravljal svoje poslanstvo. Od slovenskih likov sta najbolj prepričljiva kuharica Johana (Muhca) in zdravnik dr. Bogdan Derč (Brada). Družinska kuharica Johana je bila ob materi njegova najboljša vzgojiteljica v otroških letih. Otroci z negovalnim osebjem na dvorišču Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani. – Dr. Avčin je bil mojster ubesedovanja. Na slikah so tri njegova dela.
O psihologiji ni imela pojma, njen učbenik je bilo srce, polno modre ljubezni. Najdaljšo pripoved je posvetil doktorju Derču, ki je Antona v otroških letih zdravil in s svojo izvirno človečnostjo vplival na njegovo poklicno odločitev. »Za svoje delo ni bil mojster, nikdar od nikogar ali za karkoli odlikovan. Le njegova poslednja pot je pokazala, kdo je v resnici bil. Ta veličastna pot je pokazala, da ni zaman razdajal ne svojega velikega znanja ne svoje velike, nikdar razumljene ljubezni ne svojega srca, vedno nemirnega, vedno vzburjenega, vedno otožnega, ki je v neki noči v sanjah nehalo biti.« Najbolj pretresljivo pa je pričevanje o dveletnem fantku (Ninica), ki je do kraja izmučen zaprosil zdravnika, ki mu je hotel dati injekcijo: Prosim, ne več. In ko je njegova lučka komaj še tlela, je tiho zaprosil za ninico, za tisto, s čimer si otroci pokrijejo oči, da lažje zaspijo: Prosim ninico. Zdravnik je bil oče – pisatelj sam …«
Leta 1994 je izšla njegova druga leposlovna knjiga Ljubljanske razglednice o Ljubljani njegovega otroštva. Obe knjigi je s svojimi zgovornimi risbami obogatila akademska slikarka Melita Vovk.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing