Alenka Rebula je v slovenskem prostoru vedno bolj prepoznavna na področju osebne rasti, urejanja odnosov, vzgoje in samovzgoje, o čemer govorijo tudi številni ponatisi njenih knjižnih del. Tokrat smo v luči meseca marca, ko smo bolj pozorni na mamice in ženske nasploh, z njo spregovorili o vlogi žensk v sodobni družbi in ne nazadnje tudi o vlogi moških pri vzpostavljanju dobrega odnosa.
Železniški muzej stoji le lučaj od središča našega glavnega mesta, v nekdanji kurilnici Ljubljana Šiška na Parmovi ulici. Slovenski železničarji so do svojega muzeja prišli šele leta 1981, ko je bil ustanovljen muzej kot Odsek za muzejsko dejavnost Železniškega gospodarstva Ljubljana. Podoba Železniškega muzeja se je od prvih začetkov do današnjih dni spreminjala in dopolnjevala. Zdajšnja stalna razstava je odprla vrata leta 2004.
Železniški muzej Slovenskih železnic, Parmova 35, 1000 Ljubljana, tel.: 01 29 12 641, 01 29 12 643, spletna stran www.slo-zeleznice.si/podjetje/onas/zelezniskimuzej.
Odpiralni čas: vse dni razen ponedeljka od 10h do 18h, za skupine po dogovoru.
Pri odpornosti gre za staro ljudsko modrost, ki smo jo v zadnjih desetletjih dodobra izrinili iz zavesti. Naši predniki so zelo dobro vedeli, da se je potrebno za življenjske preizkušnje, udarce, razočaranja, poraze, nesreče, bolezni … ‘utrditi’, kot so rekli.
Danes pa smo to utrjevanje, krepitev odpornosti na vseh področjih nekako opustili. Govorimo o travmah, stresu, depresijah … kot o nečem, kar “človeka zadene od zunaj”. Kako torej danes razumeti krepitev svoje in otrokove odpornosti za življenje?
Kaj ti pomaga vso pametovanje o Bogu, če nisi doživel Njega samega – odrešujočega izkustva Njegove Bližine. Človek je zaradi svoje ujetosti v predstave časa in prostora nebogljen v spoznavanju Boga, a vedno znova obogaten v okušanju tega, kar je v On svojem bistvu – kajti »Bog je Ljubezen« (1 Jn 4,8).
Po zaslugi vere ne hodimo na slepo, ne živimo brez cilja, ampak vemo za pot in cilj. Naša Pot je Jezus Kristus.
Iz pastirskega pisma slovenskih škofov – postni čas 2013
* 30. november 1887, Logatec, † 21. april 1970, Ljubljana
»Zame je samo še eden Gospod, ki mu skušam služiti.«
Andrej Gosar je izšel iz revnih razmer, zato je imel kasneje toliko posluha za pereča socialna vprašanja. Rodil se je 30. novembra 1887 v družini čevljarja v Dolnjem Logatcu. Ko je vse kazalo, da bo v tej obrti nasledil očeta, ker za šolanje ni bilo sredstev, je priskočil na pomoč župnik: Andrej je šel na gimnazijo v Ljubljani, kjer je bil vseskozi odličnjak. Po maturi se je odločil za študij prava na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je oblekel vojaško suknjo. Kolikor so mu dopuščale možnosti, je študiral in leta 1916 je študij zaključil z doktoratom. Zadnje leto vojne (1918) se je poročil z domačinko Antonijo Mihevc. Imela sta lepo družino z osmimi otroki, ki sta jih vzgajala z zgledom žive vere, zato sta dva od njih sledila božjemu klicu kot duhovnik in kot redovnica. Po koncu vojne se je vključil v politično in družbeno življenje na Slovenskem in sicer v okviru tedanje Slovenske ljudske stranke (SLS). Leta 1920 je postal član odbora za socialo pri Deželni vladi Slovenije. Leta 1920 in 1925 je bil izvoljen za poslanca v beograjski parlament, v letih 1927 in 1928 je bil socialni minister v jugoslovanski vladi, več let je bil zastopnik Jugoslavije v socialnem odboru Društva narodov v Ženevi. Od leta 1929 do upokojitve leta 1958 je na Tehniški fakulteti ljubljanske univerze v okviru stolice za narodno gospodarstvo predaval pravo, ekonomijo in sociologijo, po vojni pa so mu dovolili predavati le zemljiške knjige in rudarsko pravo. Leta 1944 so ga Nemci odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil junija 1945, vendar so mu bili prepovedani kakršnikoli stiki z javnimi osebnostmi.
Po akademski izobrazbi je bil Andrej Gosar pravnik, toda vse svoje moči je posvetil družbenim vedam. O družbenih in ekonomskih vedah je izdal 19 samostojnih spisov (za kakih 3000 strani). Glavno njegovo delo pa je Za nov družabni red v dveh debelih zvezkih (1933–1935), v katerem je razgrnil svoje poglede na družbeno in politično življenje. Njegovo pojmovanje samouprave (‘ukradel’ mu ga je Edvard Kardelj) je poizkus uresničitve pravila subsidiarnosti, ene izmed zahtev krščanskega socialnega nauka: kar lahko stori nižja instanca, mora višja prepustiti njej. V svoji knjigi Socialni nauk Cerkve (1939) po besedilu papeških okrožnic od Leona XIII. do Pija XI. podaja vsebino krščanskega socialnega nauka. Gosar je v svojih prizadevanjih za uveljavitev sodobnega krščansko-socialističnega nazora navadno ostajal čisto sam, brez idejne podpore od katere koli strani. Ko so mu očitali, da se po njegovi krivdi med krščanskimi delavci širijo marksistični nazori, je tem govoricam naredil konec s tem, da je naziv ‘krščanski socializem’ zamenjal s ‘krščanskim socialnim aktivizmom’. Andreja Gosarja in Edvarda Kocbeka, glasnika krščanskega socializma, je najbolj ločevalo pojmovanje razmerja med krščanstvom in marksizmom. Za Kocbeka je bilo sodelovanje med obema možno, za Gosarja ne. Jasno se je opredelil proti politiki komunistične partije, ki je izrabljala osvobodilni boj za revolucijo. Po njegovo naj bi se proti okupatorju borili v demokratični ilegali v soglasju z zavezniki, kar pa je ostalo le v zamislih.
Po upokojitvi je živel tiho in delavno na svojem domu v Trnovem v Ljubljani vse do svoje smrti 21. aprila 1970. Množici, ki se je zbrala k pogrebu na Žalah, je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik o pokojnem Andreju Gosarju dejal: »Umrl je vzoren krščanski mož, oče številne družine, idealen lik katoliškega javnega delavca. Njegov zgled molitve, resničnega katoliškega mišljenja in ravnanja, bomo pogrešali, ko prav danes tako manjka vzorov, ob katerih naj bi se tavajoča mladina zgledovala … Svoje iskreno in globoko krščanstvo je rajni Gosar dokazal v najhujših preizkušnjah, tako tudi v koncentracijskem taborišču Dachau, kjer je razodeval resnično vdanost in iskreno zaupanje v Boga, celo bolj kot marsikak duhovnik. Po vojni je doktor Gosar prihajal vsak dan in ob vsakem vremenu v stolnico, kjer se je sivolasi starec krepil s Kruhom življenja. Marsikoga je ganilo, ko je videl, kako je Gosar vedno pokleknil do tal. Dajal je pravi vzor značajnega in doslednega moža.«
(pričevanje 03_2013)
Dr. Jože Kušar se je rodil v mizarski družini v Ljubljani leta 1940. V očetovi delavnici se je izučil mizarskega poklica, potem pa opravil tehniško šolo ter diplomiral na fakulteti za arhitekturo in tam opravil tudi doktorat. Na isti fakulteti je tudi postal predavatelj. Mnogi ga poznajo po njegovih načrtih in preureditvah cerkva in župnišč, kot predsednika Prešernovega sklada v času prejetja nagrade p. Marka Rupnika, kot prorektorja in še po kakšni vlogi v razvoju slovenske družbe.
15. maj
Današnji godovnjak sveti Pahomij se je začel zanimati za krščansko vero zato, ker je srečal verne ljudi, ki so se dosledno ravnali po Jezusovih besedah: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.« Ko je bil star dvajset let, so ga namreč proti njegovi volji hoteli spraviti v rimsko vojsko. Da ne bi pobegnil, so ga z drugimi upornimi novinci zaprli v ječo, kjer so jih s stradanjem hoteli omehčati. To se je pripetilo v mestu Tebe v zgodnjem Egiptu. Mimo zapora so hodili meščani. Nekega večera so neznanci zaprtim fantom prinesli hrano. Povedali so jim, da redno strežejo lačnim jetnikom, ker so kristjani in tako ravnajo “zaradi Boga v nebesih”. Njihova dobrota je Pahomija razveselila in mu to vero prikupila. Ko so ga na naboru za vojaške novince pripoznali za nesposobnega vojaške službe, je iskal zveze s kristjani, se dal poučiti in je prejel sveti krst.
Ohranil se je življenjepis tega moža v arabščini, v katerem najdemo precej verodostojnih podatkov. Rodil se je leta 287 v poganski družini v Zgornjem Egiptu, kjer krščanska vera še ni bila splošno znana. Pahomij se je z njo seznanil, ko je bil v telesni stiski, kot smo slišali. Potem ko so ga tisti, ki so nabirali vojakov, pustili domov, je nekaj časa živel med kristjani in s krstom postal član njihovega občestva. Pred krstom je imel videnje: rosa z neba je padala na njegovo glavo in dalje na njegovo desnico. Slišal je tudi glas, ki mu je naročil, naj pomaga ljudem, svojim bratom, Bog sam mu bo razodel, kako naj to stori.
Po notranjem navdihu je šel k staremu puščavniku Palamonu, pri katerem je ostal v šoli bogoljubnega življenja sedem let. Naučil se je strogih postov, popolnega obvladovanja volje, ki naj se pokorava Bogu, predvsem pa premišljevanja, ki naj spremlja tudi ročno delo in prehaja v otroško zaupno molitev. Palamon ga je učil, da je puščavnik povezan s Kristusom, Kristus pa z vsem človeštvom – po Kristusu je torej tudi puščavnik povezan z vsemi ljudmi.
Po sedmih letih je šel Pahomij globlje v puščavo. Kmalu so se mu pridružili še drugi in zaživeli so v skupnosti po zgledu prvih kristjanov v Jeruzalemu, ki jim je bilo ‘vse skupno’. Vsako nedeljo so odšli k božji službi, se nahranili z božjim kruhom in se veselo prepevajoč vračali v svojo samoto. Njihov zgled je privabil številne posnemovalce in nazadnje je imel Pahomij že osem velikih samostanskih družin, nekako po sto bratov vsaka, ena posebej za žene. Spet je šel še globlje v puščavo in nastala je nova samostanska naselbina. Bratje so – kot povsod – postavili cerkev, gostišče za popotnike in reveže, dobro je bilo poskrbljeno za bolnike. Uredili so si tudi vrtove, njive in delavnice, da so živeli od dela svojih rok. Vsaka naselbina je bila podobna tistim, kakršne je tristo let kasneje ustanavljal sv. Benedikt, oče zahodnega meništva, ki se je ravnal po znamenitem načelu: »Moli in delaj!« Pahomij je, ne da bi vedel, postal veliki mojster skupnega samostanskega življenja: poleg puščavnikov ali eremitov je Cerkev po njem že dobila kojnobitske samostane, kakor pravimo v urejenem občestvu živečim menihom. Redovna pravila so nastajala naknadno, kot sad pridobljenih izkušenj.
Pahomij je dočakal šestdeset let zemeljskega življenja. Ko je obnemogel, je hvalil Boga, da mu je dal okušati ljubečo skrb bratov. Vsem skupnostim je določil naslednike v vodstvu in umrl za kugo 9. maja 347. Na ta dan so se ga vedno spominjali na Vzhodu, po novem koledarju pa tudi na Zahodu.
15. maj
Novi rimski koledar je god sv. Zofije opustil, ker o tej svetnici ni dovolj trdnih podatkov, pri nas pa jo še vedno najdemo v vseh koledarjih, ker je med ljudmi zelo priljubljena, znana tudi kot ‘mokra Zofka’. Poleg tega po tej svetnici nosi ime dokajšnje število slovenskih žena in dekleta. Janez Keber v svojem Leksikonu imen navaja podatek, da je bilo leta 1971 pri nas 3772 Zofij, bolj redke so bile različice: Zofka, Zofi in Sofija, medtem ko je bila zelo razširjena oblika Sonja (leta 1980 jih je bilo 8519). Ime Zofija izhaja iz grške besede ‘sofia’, ki pomeni modrost; manjšalnica Sonja je nastala iz ruske oblike Sofija oziroma Sofja.
Kakor pove njeno ime, je postala poosebljenje pojma modrosti. Češčenje božje Modrosti sega v prve čase krščanstva. Sveti Modrosti je posvečena znamenita cerkev Hagia Sofia v Carigradu, ki je zdaj spremenjena v mošejo.
Zgodba o trpljenju vdove in mučenke iz zgodnje krščanske dobe, s katero istovetijo sveto Zofijo, je legendarna. Po tej zgodbi je bila Zofija odlična kristjanka iz Milana, ki se je po moževi smrti s tremi hčerami preselila v Rim, kjer so vse tri umrle kot mučenke za krščansko vero. Po krajevnem izročilu se je to zgodilo pod vlado cesarja Decija okoli leta 250. Njena želja, da bi trpela in umrla za Kristusa, se je izpolnila. Mati in vse njene tri hčere so bile obtožene, da so kristjanke in po hudem mučenju so jih usmrtili. Svetnico upodabljajo kot mater s tremi otroki, z mučeniško palmo in s knjigo v rokah. Časte jo kot zavetnico vdov.
15. maj
Isti dan kot rimska matrona in mučenka sveta Zofija goduje tudi skromni španski kmetič sv. IZIDOR. Živel je v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to zvedel, pripoveduje legenda, se je nekega dne skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa ga trdo prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel okregati, pa je nenadoma zagledal božjega angela, kako z dvema voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo Izidorja prav s tem prizorom.
Življenjepis pravi o njem: »Vsa njegova opravila so bila služba Bogu. Ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, za kateri ga je vsakdo zavidal. Cesar se ni mogel naučiti iz knjig, je neposredno spoznal od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo mistično sporazumevanje z božjo ljubeznijo.« Umrl je 15. maja 1150, ko je dopolnil šestdeset let. Pokopali so ga najprej na župnijskem pokopališču, štirideset let kasneje pa so njegovo truplo prenesli v cerkev in na njegov grob so romali tisoči in tisoči ter se mu priporočali v vseh dušnih in telesnih zadevah; zlasti v sušnih časih so se zatekali k njemu z molitvijo, da jim izprosi dež. Za svetnika je bil razglašen leta 1622. Njegovo češčenje pa se je že stoletja prej razširilo po skoraj vseh evropskih deželah, kjer ga časte kot zavetnika kmetov in kmečkega stanu.
Upodabljajo ga kot kmeta z motiko, žitnim snopom ali s koso ali po legendi, kako za njim angeli orjejo s parom volov ali konj.
Ime Izidor na Slovenskem ni posebno pogosto, še bolj redka je ženska oblika Izidora. Skrajšane oblike so: Izi, Izor Dore, Dorče.
14. maj
Današnjega godovnjaka svetega Bonifacija, čigar mučeniško zgodbo sodobni življenjepisa postavljajo pod vprašaj, kažejo kot zgled grešnikom, ki zaradi svoje grešnosti obupavajo nad božjim usmiljenjem. Sveti Avguštin, ki je dolgo živel v grehih, je zapisal: »Bog nam je dal varno zavetišče pokore, da zavoljo svojih grehov ne obupamo.« Na drugem mestu pa pravi: »Grehi imajo svojo mero, milost božja pa je neizmerna, zato naj noben grešnik ne obupa.« Prisluhnimo zgodbi sv. Bonifacija in zvedeli bomo, kako je božje usmiljenje rešilo njega in ženo, s katero je živel v grešnem razmerju.
Bonifacij je bil vrhovni upravitelj ogromnega imetja mlade Rimljanke Aglaje, hčere prokonzula Akacija. Tako Bonifacij kot Aglaja sta bila po krstu kristjana, po življenju pa ne. Bonifacij se je zapletel v zanke strasti in bil je vdan pijači. Imel pa je dobro in usmiljeno srce, rad je pomagal ubogim. Ta lastnost ga je priporočala božjemu usmiljenju.
Pod vplivom božje milosti se je svojega žalostnega stanja prva zavedla Aglaja. Trdno je sklenila, da bo zaživela novo življenje. Da bi odpravila bližnjo priložnost za greh, je svojemu upravitelju Bonifaciju naročila, naj gre na Vzhod zbirat ostanke svetih mučencev, ker je slišala, da bo tisti, ki jih pobožno časti, deležen tudi njihove nebeške slave. Bonifacij ji je ustregel, pred odhodom pa ji je napol v šali rekel: »Če bi ti prinesli moje telo kot telo mučenca, ali bi ga sprejela?«
Z bogatim spremstvom se je z ladjo pripeljal do Tarza, glavnega mesta rimske pokrajine Kilikije, kjer se je rodil sveti Pavel. Bonifacijeva duša je bila temeljito spreobrnjena. Ko je slišal, kako tamkajšnji cesarski namestnik Simplicij divja zoper kristjane, je svoje spremstvo poslal v gostišče, sam pa šel v palačo namestnika, ki je ravno tedaj kruto mučil in zasliševal kakšnih dvajset kristjanov. Bonifacij je stopil pred namestnika in pogumno zaklical: »Velik je Bog kristjanov, velik je Bog mučencev!« Potem se je obrnil h krščanskim pričevalcem ter jih bodril, naj vztrajajo, da bodo deležni večnega miru. Predobro je vedel, kaj se pravi imeti srčni mir, saj je bil v Rimu dolgo razdvojen s svojo vestjo. Dejal jim je še: »Služabniki božji, prosite zame, da se bom z vami združen boril!«
Cesarski namestnik je kar pobesnel. Ukazal je Bonifacija na razne načine mučiti, vendar je vse muke mirno prenašal, tako da so okoli stoječi začeli klicati: »Velik je Bog kristjanov!« To je Simplicija še bolj razjezilo in za drugi dan mu je določil smrt v vrelem olju. Ko so ga z glavo navzdol vrgli v kotel, je ostal nepoškodovan. Šele meč mu je končal življenje. To se je zgodilo leta 304 ali 305.
Njegovi spremljevalci so njegovo truplo odkupili za 500 zlatnikov, ga dali maziliti in zaviti v tančico, nato pa so se z njim vrnili v Rim. Ko je spokorna Aglaja to zvedela, je šla sprevodu naproti. Mučenčeve zemske ostanke je pokopala ob Latinski cesti zunaj Rima. Ko se je preganjanje poleglo, je dala nad njegovim grobom postaviti cerkev. Tam je našla zadnje počivališče tudi sama, potem ko je petnajst let živela spokorno in je svoje bogastvo uporabljala za to, da je izkazovala dela usmiljenja. God sv. Bonifacija se obhaja 14. maja od 10. stoletja dalje.
Zaradi mraza, ki rad nastopi sredi maja, je kmečko ljudstvo svetega Pankracija, Servacija in Bonifacija, ki godujejo 12., 13. in 14. maja, napravilo za ‘ledene svetnike’. In skoraj vsako leto to svoje poslanstvo izpolnijo.