27. maj

Gospod je izbral neuke oznanjevalce, ki jih je poslal v svet, da je pokazal: sveta ne spreobrača človeška modrost, temveč božja moč. Prav tako je ravnal pri blagovestnikih v Angliji, saj je po slabotnih ljudeh dosegel velike reči.« Tako je papež Gregor Veliki pisal apostolu Anglije, nekdanjemu rimskemu menihu Avguštinu, katerega je spomladi leta 596 poslal oznanjat evangelij na Britanske otoke. Gregor je nekega dne na rimski tržnici videl angleškega sužnja in od takrat je želel iti na Angleško kot misijonar. Ko je leta 590 postal papež, je poslal v Anglijo meniha Avguština, predstojnika benediktinskega samostana na griču Celiju v Rimu.

Proti takrat daljni Angliji se je Avguštin odpravil spomladi leta 596. Spremljalo ga je štirideset sodelavcev. Pot je bila težka in naleteli so na številne ovire, tako da so mnogi izgubljali pogum, Avguštin pa jih je spodbujal, naj vztrajajo. Že na poti čez francosko ozemlje je bil opat Avguštin posvečen v škofa, da je v zboru misijonarjev imel veljavnejšo besedo. V začetku leta 597 so pristali na otoku Thanet pred vzhodno obalo Kenta. Avguštin je zaprosil za sprejem pri kralju Ethelbertu, ki jih je sprejel na gozdni jasi tega otoka. Avguštinov govor je napravil na kralja dober vtis in dovolil jim je med njegovimi podložniki oznanjati novo vero. Avguštin se je s svojimi menihi naselil v Canterburyju. Ljudem so se priljubili in kmalu so jih mnogo spreobrnili. Zgodaj poleti se je dal krstiti sam kralj, o božiču pa je prejelo krst nad 10.000 spreobrnjencev.

Avguštin je poslal dva tovariša v Rim, da sta papežu Gregorju poročala o uspehu njihovega poslanstva. Ko sta se vrnila, sta pripeljala s seboj nove misijonarje, Avguštinu pa sta prinesla nadškofovski palij. Misijonarjem je zelo olajšalo delo papeževo navodilo, naj starih poganskih templjev ne podirajo, uničijo naj le podobe malikov, nadškof Avguštin naj templje blagoslovi in jih spremeni v krščanska svetišča. Papež je Avguštinu tudi priporočil, naj med verniki čimbolj ohrani njihove stare običaje, le krščanskega duha naj jim vdihne.

Papež Gregor je dal Avguštinu cerkveno oblast nad vso Anglijo. Avguštin je spoznal, da brez sodelovanja domače duhovščine ne bo imel pravega uspeha pri spreobračanju otočanov, zato je ustanovil šolo, v kateri so se v nekaj letih in desetletjih vzgojili domači duhovniki in škofje za Cerkev v Angliji. Avguštin s svojimi sodelavci ni mogel spreobrniti celotne Anglije – za to je bilo treba sto let trdega dela. Njihovo misijonarjenje je bilo omejeno na kentsko kraljestvo, tu pa je pustilo trajne sadove.

Avguštinovo delo je bilo podobno delu apostola Pavla: kjer je on sejal, so drugi želi. Njegova naloga je bila postaviti temelje Cerkvi na Angleškem in to nalogo je odlično izpolnil, zato ga po pravici imenujemo ‘apostol Anglije’. Njegova apostolska pot se je končala 26. maja 605, njegov spomin pa se obhaja 27. maja.

Ime Avguštin spada med stara imena na Slovenskem, dasi ni posebej na gosto posejano. Večina naših Avguštinov, Gustijev in Gusteljnov goduje 28. avgusta, ko se spominjamo velikega cerkvenega učitelja sv. Avguština, enega najbistrejših duhov v zgodovini Cerkve, ki nam je zapustil bogastvo svojih spisov.

26. maj

Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v sveti kreposti napredujemo, je ta, da vztrajamo v veselosti.« S temi besedami je današnji svetnik Filip Neri označil samega sebe. Bil je izredno vedre narave in imel je velik smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe, ki se je razpisal o njem v svojem potopisu po Italiji, ga imenuje humorističnega svetnika – in res ga imajo humoristi za svojega patrona. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti na svoj račun: je vedro priznanje lastnih slabosti in omejenosti. Filip Neri je imel nadpovprečne umske in srčne darove in bil je v nevarnosti, da bi ga ljudje imeli za nekaj posebnega, zato se je pogostokrat nalašč obnašal tako, kot da je ‘malo čez les’. Goethe piše o njem: »Nič mu ni bilo bolj zoprno kot nečimrnost, puhlost, domišljavost; proti temu je vedno nastopal kot proti največji oviri pravega bogoljubnega življenja, in sicer zmerom z vedrim humorjem.«

Filip se je rodil 21. julija 1515 v Firencah. Sončna Toskana mu je vzbudila ljubezen do narave, bogata firenška kultura pa ljubezen do umetnosti. Po značaju je bil odprt, prisrčno ljubezniv, šaljiv in dovtipen. Ko mu je bilo osemnajst let, ga je bogati stric povabil v San Germano, mestece med Rimom in Neapljem. Tam je ostal le eno leto – tisto delo ni bilo zanj. Vleklo ga je v samoto, a šel je v Rim, kjer je bil nekaj časa domači učitelj, ob tem pa je tudi sam študiral. Nenadoma je v sebi začutil klic, naj začne apostolsko delovati. Tej nalogi se je posvetil kot laični apostol. Obiskoval je skrajno zanemarjene bolnike, jim skušal postreči ter jih razvedriti. Hodil je po rimskih ulicah in iskal stike z ljudmi. Ljudje so radi poslušali njegove šale. Zastavljal jim je vprašanja, s katerimi je vzbujal njihovo pozornost. Ko si je pridobil njihovo zaupanje, so mu odkrili svoje težave, tudi duhovne. Tam, kjer duhovniki niso imeli nobenega uspeha, je ta mladi laik uspel napraviti pot za Boga.

Leta 1551, ko mu je bilo šestintrideset let, se je na ukaz spovednika dal posvetiti v duhovnika. Živel je v največji skromnosti. »Revščino sem zmerom ljubil,« je ponavljal za svetim Bernardom, »nikoli pa ne nesnage!« Večino dneva – tudi po petnajst ur – je presedel v spovednici. Kadar je bil prost, so prihajali ljudje k njemu v sobo. Vodil je preproste in imenitnike, berače in kardinale. Mikalo ga je iti v misijone, toda spovednik mu je dejal: »Filip, tvoja Indija je Rim!« Postal je apostol Rima in njegov misijon je segal “od papeža do zadnjega pobalina”. Otroci so ga imeli neverjetno radi. Z mladino je hodil ven v naravo in jim ob tem, kar so videli, skušal približati božjo lepoto. Bral jim je iz dobrih knjig, skušal jih je pametno zaposliti in jih navajal k temu, da so obiskovali starčke, bolnike, reveže.

Njegovo zgodovinsko delo je ustanovitev kongregacije oratorijancev, bratovščine duhovnikov, ki so se ob njem zbirali k pogovorom o duhovnih zadevah. »Naše edino redovno pravilo je ljubezen,« je dejal. Imel je tudi mistične darove: bral je v dušah ljudi kakor v odprti knjigi. Če so ga sovražniki obrekovali, se je samo nasmehnil. Umrl je 26. maja 1595. Že dva meseca po smrti se je začel proces za razglasitev za svetnika, ki je bil končan 14. maja 1622, ko je bil hkrati z Ignacijem Lojolskim, Frančiškom Ksaverijem in Terezijo Avilsko povzdignjen na oltar. V Rimu, kjer so mu pravili ‘Pippo Buono’ (Filip Dobri), obhajajo njegov god kot ljudski praznik.

25. maj

O papežu Gregorju VII., današnjem godovnjaku, ki je navidez izgubil boj z nemškim cesarjem Henrikom IV., ki si je hotel podvreči Cerkev, je neki zgodovinar zapisal: »Premagani papež je zmagal v svojih naslednikih.« Mirno lahko rečemo, da je Gregor VIL močno preokrenil tok cerkvene zgodovine v zdravo smer neodvisnosti in da je imel tudi za nevšečne korake vedno duhovno vzvišen in plemenit nagib. Osebno je bil zelo skromen, vse življenje je ohranil meniškega duha, ko pa je nastopil za pravice Cerkve, je znal biti neverjetno junaški. Dosledno se je ravnal po načelu, ki ga je potrjevala izkušnja: če hoče papež dobro opravljati svoje nadčasovno poslanstvo, mora biti svoboden in od nikogar odvisen, tudi od cesarja ne. V njegovem času se je razvnel tako imenovani ‘investiturni boj’ ali boj za podeljevanje cerkvenih služb. Ne sme jih podeljevati noben laik, tudi cesar ne. Za cerkvene službe je treba izbirati može, ki slovijo po veri in dobroti, ne pa po bogastvu in moči. Vsi, ki so svojo službo v Cerkvi – predvsem škofje in opati – kupili za denar ali so jih za denar prodajali, morajo te službe nemudoma zapustiti.

Ta mož se je rodil okoli leta 1032 v skromnih razmerah v mestecu Soana v Toskani. Verjetno je bil judovskega rodu, toda starši so bili že odločni kristjani in so mu pri krstu dali ime Hildebrand. Izredno nadarjenega dečka so rimski sorodniki izšolali in mu odprli pot v cerkveno službo. Pred tem je šel Hildebrand za nekaj časa k benediktincem, da se je utrdil v askezi. Papež Gregor VI., daljni sorodnik, ga je poklical v svojo službo. Ko je nemški cesar Henrik III. leta 1046 odstavil vse tri tedanje papeže, med njimi tudi Gregorja VI. ter tako naredil konec nesrečnemu ‘mračnemu stoletju’, je Hildebrand spremljal Gregorja VI. v izgnanstvo v Köln. Ko je leta umrl, je Hildebrand šel nazaj k menihom, pa ga je od tam poklical kasnejši papež sv. Leon IX. Hildebrand je bil med najsposobnejšimi in najbolj zvestimi sodelavci kar petih papežev. Po njegovi zaslugi je papež Nikolaj II. leta 1059 izdal zakon o papeških volitvah, ki določa, da imajo volilno pravico samo kardinali, svetne sile se v volitve ne smejo vmešavati, ljudstvo pa lahko le s pritrjevanjem potrdi odločitev kardinalov.

Po smrti papeža Aleksandra II. se je že med pogrebnimi slovesnostmi med ljudstvom sprožila zahteva, da novi papež ne sme biti nihče drug kot Hildebrand. Kardinali so takoj pristali na ljudski predlog in Hildebrand je moral izvolitev sprejeti, čeprav je to storil le nerad. V spomin na nesrečnega sorodnika Gregorja VI. si je kot papež vzel ime Gregor VII. Živo se je zanimal za splošne zadeve krščanskega sveta, največ moči pa je porabil za boj z nemškim cesarjem Henrikom IV. Ostro je prepovedal, da bi kak laik umeščal škofe. Vedel je, da je s tem prizadet stoletni upravni red v Nemčiji, kjer so bili škofje najmočnejša opora vladarju in bili tudi državni knezi. Papež se je hotel s cesarjem dogovoriti glede novih odnosov, cesar pa je še kar naprej umeščal škofe in celo zahteval, naj papež, katerega je imenoval ‘lažnivi menih’, odstopi. Papež ga je izobčil. Škofje so mu odrekli pokorščino. Henrik IV. je šel kot spokornik v Italijo in na gradu Canossa pozimi leta 1077 dobil odvezo, vendar je potem brž začel delati po starem.

Papež ga je znova izobčil, toda tokrat kazen ni bila tako učinkovita. Cesar je šel z vojsko nad Rim in bi mesto osvojil, če ga ne bi pregnali Normani, ki so prišli papežu na pomoč. Normanska vojska pa je plenila po mestu in zaradi tega se je papež Rimljanom zameril. Pred njihovo nevoljo se je z Normani umaknil v Salerno, kjer je v izgnanstvu umrl 25. maja 1085. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel V. leta 1606.

24. maj

Francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se je kasneje oklical za cesarja, si je hotel podvreči vso Evropo. Leta 1797 je zasedel papeško državo, leto kasneje pa je ukazal papeža Pija VI., osemdesetletnega starčka, zapreti in ga vlačiti iz ene ječe v drugo, dokler ni po dvajsetih mesecih umrl. Papeštvu so že napovedovali konec za vedno. Kljub vsem oviram je bil na konklavu v Benetkah izvoljen papež Pij VIL Kmalu je bil tudi on odveden v ujetništvo v Francijo. Pet let je bil zaprt v gradu Fontainbleau pri Parizu, kjer je bil odtrgan od sveta in od vodstva Cerkve. Toda papež jetnik se je z zaupanjem zatekal k Materi božji in po nekom iz ujetništva sporočil svojo željo, naj bi zanj in za vso Cerkev molili vsi kristjani. Leta 1814 je nepričakovano nastopil popoln preobrat: Napoleon je bil odstavljen in leto zatem poslan v pregnanstvo, papež Pij VII. pa se je mogel 24. maja 1814 slovesno vrniti v Rim. Na poti iz Francije v Italijo je slovesno kronal Marijino milostno podobo v Savoni. Rešitev iz ujetništva je pripisoval Materi božji, zato je odredil, naj se vsako leto 24. maja obhaja god Marije Pomočnice kristjanov.

Kot Pomočnico kristjanov so nebeško Mater Marijo častili že davno prej. Z velikim zaupanjem so se k njej zatekali v času, ko so muslimanski Turki grozili krščanski Evropi. Po zmagi krščanskega ladjevja nad turškim v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je papež Pij V. uvedel praznik Rožnovenske Matere božje, v lateranske litanije pa so uvrstili vzklik: »Pomoč kristjanov, prosi za nas!« Marijini priprošnji so pripisovali tudi zmago kristjanov nad Turki pred Dunajem 12. septembra 1863. 12. september je postal praznik Marijinega imena, v zvezi s tem se je še bolj razširila pobožnost do Marije Pomočnice. Velik apostol Marije Pomočnice je bil sv. Janez Boško, ustanovitelj salezijancev in (skupaj s sv. Marijo Mazarello) družbe Hčera Marije Pomočnice. Svoje velikansko delo za vzgojo zanemarjene mladine je postavil pod varstvo Marije Pomočnice. Njej na čast je v Torinu postavil veličastno baziliko. Ko je začel graditi, je bil čisto brez denarja, vendar je zaupal v Marijino pomoč: »Marija hoče to cerkev, bo že sama skrbela za kritje stroškov!«

Pri nas se je češčenje Marije Pomočnice globoko zakoreninilo po zaslugi osrednjega slovenskega romarskega svetišča – Marije Pomagaj na Brezjah. Za kapelo Marije Pomagaj, ki jo je dal ob cerkvici sv. Vida, podružnici mošenjske župnije, leta 1800 postaviti župnik Urban Ažbe, je slikar Leopold Layer iz zaobljube, ker je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, leta 1814 (v letu Napoleonovega padca in rešitve papeža Pija VII.) naslikal izredno ganljivo podobo Marije Pomagaj. V letih 1889–1900 je na Brezjah zrasla nova, veličastna Marijina cerkev, ki jo je pomagal graditi ves slovenski narod. Na tem milostnem kraju je Bog po Marijini materinski priprošnji vernim ljudem podelil nešteto dobrot in milosti. Kolikeri so se na Brezjah po dolgih letih spet približali prestolu usmiljenja in zaslišali besede: »Zaupaj, sin, zaupaj, hči, odpuščeni so ti tvoji grehi!« Pravo in zdravo Marijino češčenje vedno vodi k Jezusu.

Naslov ‘Pomočnica kristjanov’ hoče označiti Marijo kot pomočnico in oporo celotnega občestva kristjanov, celotne Cerkve. Marija nam hoče pomagati zlasti v tem, da bi se v svojem življenju resnično “dajali voditi božjemu Duhu”, kakor naroča apostol Pavel, da se ne bi prilagajali miselnosti tega sveta, ampak bi prenavljali svojega duha, da bi tako lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno; da bi bili po zgledu prvih kristjanov enega srca in enega duha, da bi ostali v resnici in bi v ljubezni in v vsakem pogledu rasli vanj, ki je glava, Kristus.

23. maj

Svetega Janeza Krstnika de Rossi, ki se ga danes spominjamo, imenujejo ‘apostol zapuščenih’, ker se je kot duhovnik posvetil službi revnih, brezdomcev, ubogih, jetičnih bolnikov, jetnikov. V čim večji bedi so živeli ljudje, tem raje jih je obiskoval in jim nudil telesno in duhovno pomoč. Imel je pred očmi prizor vesoljne sodbe ob koncu časov, kakor ga je naslikal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta in ga je zapisal evangelist Matej. Zavedal se je, da bomo sojeni po delih ljubezni do bližnjega.

Janez de Rossi se je rodil 22. februarja 1698 v mestecu Voltaggio pri Genovi. Zgodaj se je naučil streči pri maši in to službo je opravljal tako lepo in pobožno, da je postala pozorna nanj neka bogata gospa iz Genove, ko je bila na počitnicah v Voltaggiu. Z možem sta se dogovorila, da ga vzameta s seboj v Genovo in mu omogočita šolanje. Ko je prišel v Genovo, mu je bilo deset let. Po treh letih mu je umrl oče in tedaj se je za Janeza zavzel stric, kanonik pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske v Rimu. (Ime je tej cerkvi dala starodavna Marijina slika, ki so jo prinesli iz Kozmedina pri Carigradu v osmem stoletju, ko so na Vzhodu uničevali svete podobe.) Stric je dal Janeza v jezuitsko šolo. Bil je odličen učenec, odkritega in vedrega značaja. Živel je kar preveč spokorno, tako da si je pokvaril zdravje. V duhovnika je bil posvečen, ko je bil star triindvajset let. Novo mašo je daroval pri oltarju sv. Alojzija, ki ga je častil vse življenje.

Svoje duhovniško srce je odprl revnim in zapuščenim pastirjem, ki so enkrat na teden prignali živino na stari rimski forum. Ti mladi ljudje so bili od otroških let samo pastirji in niso poznali ne šol ne verskega pouka. Po svojih močeh se je zanje zavzel. Vsak dan je petkrat do šestkrat pridigal v cerkvah, kapelah, samostanih, bolnišnicah in ječah. Več let je deloval v zavetišču sv. Gala, ustanovljenem leta 1650 za prenočevanje rimskih ubožcev in brezdomcev. Janez de Rossi je leta 1731 ustanovil zavetišče za dekleta, ki so po mestu prosila živeža, pa niso imela stalnih bivališč in so bila v nevarnosti, da se izgubijo. Zavetišče je postavil pod varstvo sv. Alojzija. Tudi po zasebnih hišah je obiskoval revne in bolne. S posebno ljubeznijo se je zavzel za bolnike. Rad je hodil v bolnišnico sv. Hijacinta za jetične. Iz večletnih izkušenj je vedel, da najbolj vdano umirajo tisti na pljučih bolni, pri katerih je le počasi uspel, da jih je pripravil na smrt. Sam je večkrat priznal, da je ob vdani smrti teh ljudi občutil več notranjega veselja kakor žalosti.

Bil je brez dohodkov, zato ga je stric pregovoril, naj prevzame dušno pastirstvo pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske. Po stričevi smrti je Janez dobil njegov kanonikat. Cerkev, ki je bila dotlej bolj slabo obiskana, se je začela vedno bolj polniti. Svetnik je vsak dan ure in ure presedel v spovednici. Duhovnik pride po najkrajši poti v nebesa, je govoril, če drugim prek spovednice pomaga priti v nebesa. Spovedovat je hodil tudi v druge cerkve, v samostane, bolnišnice in jetnišnice, pa tudi k bolnikom na dom, če so ga poklicali.

Njegovo vse življenje šibko zdravje je začelo leta 1763 naglo pešati. Nekajkrat ga je zadela kap, od katere se je sicer deloma opomogel, pomnožili so se tudi napadi božjasti. 23. maja 1764 je umrl, star šestinšestdeset let. Pri njem so našli samo nekaj drobiža. Tudi postelja, na kateri je umrl, ni bila njegova, ker je vse, kar je imel, sproti razdal revnim.

Papež Pij IX. ga je leta 1857 razglasil za blaženega, Leon XIII. pa leta 1881 za svetnika.

22. maj

Navadno pravimo, da je zakon srečen, če zakonca ne iščeta svoje sreče, temveč srečo drugega; pa je vendarle to plemenito čustvo obeh zakoncev v veliki meri delež ženine kreposti, njenega materinstva in ljubezni. Žena z veseljem vrača dobro tudi tedaj, ko smo odurni. Ko jo žalimo, odgovarja dostojno in spoštljivo. Kakor sonce je, ki oblačnemu jutru prinaša zoro in ob večerih zlati oblake s svojimi prameni.« Te besede pohvale na račun dobre žene je izrekel papež Pij XII. leta 1942 v svojem nagovoru novoporočencem. Veliko vprašanje je, če danes še držijo. Gotovo pa je bila zgled takšne žene sveta Marjeta ali Rita Kasijska, katere spomin danes obhajamo.

Bila je otrok sončne italijanske pokrajine Umbrije, kjer se je rodila okoli leta 1381. Že zgodaj je rada premišljevala Kristusovo trpljenje in se pokorila. Sklenila je, da se ne bo poročila. Na željo priletnih staršev pa je le privolila v možitev. Poročila se je z možem, ki je bil znan po nagli jezi in surovosti, da se ga je vse balo. Z njim je preživela osemnajst let v zakonu, ki je bil prva leta vse prej kot srečen; s svojo blagostjo in potrpljenjem pa je ublažila možev značaj. Rodila sta se jima dva sinova – dvojčka. Preden sta otroka odrasla, je družino zadela nesreča: umorili so očeta. Marjeta je morilcem odpustila, sinova, ki sta podedovala očetov jezljivi značaj, pa sta se zaklela, da bosta očeta maščevala: ‘krvna osveta’ je bila tedaj v mnogih italijanskih pokrajinah še v navadi. Marjeta se je bala, da se bo zlo tako množilo. Oba sinova sta kmalu drug za drugim umrla in mati je ostala sama, stara štiriintrideset let.

V njej se je spet zbudila mladostna želja, da bi šla v samostan. Napotila se je v samostan avguštink v bližnjem mestu Cascia in prosila za sprejem. Vendar so jo odslovili, kjer vdov niso sprejemali. Enako se ji je zgodilo tudi drugič in tretjič. Potem pa – pripovedujejo življenjepise! – so se ji v sanjah prikazali svetniki, ki jih je Rita najbolj častila: Janez Krstnik v spremstvu Avguština in Nikolaja Tolentinskega. Ti so jo ponoči skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan. Ko je zjutraj začudenim nunam povedala, kako je prišla v samostan, so naposled njeni prošnji ustregli. Ko je opravila noviciat in se zavezala z redovnimi obljubami, je bila njena edina želja, da bi bila vzorna, svetniška redovnica.

Rada je premišljevala Jezusovo trpljenje in se ostro pokorila. V samostanu so ji zaupali službo bolniške negovalke, ki jo je zgledno opravljala štiriinštirideset let, dokler ni sama hudo zbolela.

V zamaknjenju je nekoč prosila Jezusa, naj ji da okusiti nekaj muk, ki jih je trpel na križu. Takrat, pravijo, se je odtrgala bodica od Jezusove trnove krone in se zapičila v njeno čelo (pogosto je ta prizor prikazan na njenih upodobitvah). Ko je kasneje obiskala Rim, je izprosila, da je njena rana prenehala na zunaj krvaveti. Ko je ležala na bolniški postelji, jo je prišla obiskat znanka iz domačih krajev. Soseda jo je ob odhodu vprašala, če ji more napraviti kakšno veselje. Rita jo je prosila, naj ji prinese z domačega vrta cvetočo vrtnico in prgišče svežih fig. Žena se je nasmehnila, saj je bilo v mesecu januarju, toda ko je prišla domov, je našla na vrtu cvetočo vrtnico in figo z nekaj sadeži: utrgala je in ji nesla.

Umrla je 22. maja 1457. Papež Urban VIII. jo je leta 1627 razglasil za blaženo, med svetnice pa jo je šele leta 1900 prištel papež Leon XIII. Marjeto Kasijsko častijo kot zavetnico bolniških negovalk. Upodabljajo jo klečečo pred Križanim.

21. maj

Živel je v 6. stoletju, umrl pa okoli leta 581. Samotar je posnemal zglede egiptovskih puščavnikov glede ostrih pokoril s postom, mrtvičenjem svojega telesa in veliko molitveno zbranostjo. Rad je sprejel vsakogar, ki je prihajal k njemu iskat duhovno pomoč. Sv. Hospicij se je preživljal s kruhom, gozdnimi sadeži, dateljni in zelišči, vedno pa je bil pripravljen ta borna živila deliti z obiskovalci. Da bi bilo njegovo telo pokorno duši, ga je krotil še s težko verigo in spokorno raševino. Gospod Bog mu je dal tudi dar prerokovanja, da je mogel tudi s tem postreči ljudem svoje okolice. Tako je leta 574 napovedal bližnji napad Langobardov na Nizzo; ti so res prišli, zavzeli in izropali mesto, puščavniku pa niso nič žalega prizadejali. Tri dni pred smrtjo je škofu v Nizzi napovedal svoj odhod z zemlje in se na srečanje z Bogom v večnosti skrbno pripravil. Ko je prišla zadnja ura, je z blagim smehljajem na ustnicah zatisnil oči, ki so spregledale spet, da vse srečne smejo videti lepoto in dobroto božjo. Vse življenje sv. Hospicija je bilo prepričljiv dokaz, da Bog vsakogar, ki se prepusti vodstvu milosti, osrečuje že na zemlji.

Hospicijeve relikvije hranijo stolnica v Nizzi in druge cerkve v okolici. Njegov god obhajajo 21. maja, verjetno zato, ker so na ta dan prenesli njegove relikvije v mestno stolnico.

21. maj

Rimski martirologij se 21. maja spominja mučencev v egiptovski Aleksandriji med letoma 356 in 358, ko je pod vplivom cesarja Konstancija besnel zoper katoličane vsiljeni arijanski patriarh Jurij. Takrat so pregnali s škofijskega sedeža sv. Atanazija (gl. 2. maj) in hoteli z nasiljem zatreti odpor pravovernih kristjanov. O tem dogajanju poroča sam sv. Atanazij in videti je, da so to bile edine mučeniške žrtve arijanske nestrpnosti v Egiptu.

Patriarh Atanazij poroča, da se je začelo preganjanje že v postu leta 356, najhuje pa se je razvilo po veliki noči in trajalo vse do binkoštne osmine. S pomočjo vojaščine in arijanskih fanatikov so vrgli v ječo device, vklepali v verige škofe, plenili po hišah vdov in sirot ter ponoči lovili katoličane. Na ta način so arijanci zgrabili tudi EVTIHIJA. Bil je subdiakon in zelo zaslužen za aleksandrijsko cerkveno občino. Z biči, napravljenimi iz bikove kože, so ga tako dolgo pretepali, da je bil že napol mrtev. Pa mu niso dopustili, da bi ozdravil svoje rane, ampak so ga obsodili na prisilno delo v razvpitih rudnikih z imenom Feno. Mučenec ni zmogel dolgega potovanja, ampak je obležal ob cesti in tam izdihnil svojo Bogu vdano dušo.

Sv. Atanazij poroča tudi o drugi skupini mučencev, kjer je bil glavna oseba duhovnik SEKUND iz mesta Barkas v Egiptu. Tega zvestega božjega služabnika je posebej v letu 357 dal zgrabiti arijanski škof, ki se je tudi imenoval Sekund. Ta je nato o binkoštih silil katoličane, naj z njim skupno obhajajo praznike. Ker so bili trdni v pravi veri, so odločno odklonili, da bi bili v občestvu s krivoverci. Domenili so se, da se bodo zbrali na nekem pokopališču, pripravljeni na beg. Preden se je to zgodilo, so jih obkolili vojaki vojvoda Sebastijana, ki je bil pristaš manihejskih zmot. Nekaj dekletom so strgali obleko in jim tako razmesarili obraze, da jih ni bilo mogoče spoznati. Moške so bili s palmovimi vejami, polnimi trnjev. Napadu je prvi podlegel Sekund in za njim mnogo drugih, ostale pa so poslali v izgnanstvo.

Njihov skupni god je zato nastavljen na 21. maj, da vedno pride nekako v čas okoli binkoštnega praznika.

20. maj

Podobo ali kip današnjega svetnika Bernardina Sienskega, sijajnega govornika in spokorniškega pridigarja, prepoznamo po frančiškanski redovni obleki in po napisu IHS na plošči ali svetinji. Napis IHS so kratice Jezusovega imena (Jezus Kristus Odrešenik). »Ime Jezus,« je dejal sveti Bernardin v enem svojih govorov, »je pridigarjem svetla luč, saj doseže, da božjo besedo jasno oznanjajo in jo ljudje poslušajo. Odkod, misliš, da je po vsem svetu takšna, tako nenadna in goreča luč vere, če ne zaradi oznanjanja Jezusa?«

Rodil se je 8. septembra 1380 v kraju Massa Maritima, ki je spadal pod tedanjo republiko Sieno. V nežni mladosti je izgubil najprej mater, nato še očeta in k sebi so ga vzeli očetovi bratje v Sieni. Omogočili so mu najboljšo izobrazbo. Študiral je pravo, ob tem pa se je zanimal tudi za Sveto pismo in bogoslovne knjige. V dvajsetem letu je stregel kužnim bolnikom v sienski bolnišnici in tudi sam zbolel. Ostal je suh in bolehen vse življenje, kljub temu pa je zmogel silne napore in je le malo počival.

Pri dvaindvajsetih letih se je odločil, da postane frančiškan. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prevzel skrb za bolnike v bolnišnici della Scala, poleg tega pa je zgradil nov samostan za brate, ki so se odločili za višjo popolnost. Veliko je bral in si tudi ogromno zapomnil, zato so mu pravili ‘živa knjižnica’. Do sebe je bil skrajno zahteven in nikdar ni od nikogar zahteval, česar ni prej sam preskusil. Znal je biti tih in skromen, pa tudi neizprosno odločen v nastopu, kadar je bilo potrebno. Notranje je bil zbran in zelo stvaren v presoji zunanjega položaja, zato je postal prava voditeljska osebnost, kar se je pokazalo, ko je nastopil v javnosti.

To se je zgodilo leta 1417, ko je bil izvoljen za vikarja toskanske frančiškanske province in se je preselil v Fiesole. Prvič je nastopil namesto nekega pridigarja, ki je nenadno zbolel. Nalogo je opravil s takim zanosom in vplivom na duše, da se šele tedaj spoznali njegov izredni govorniški talent. Zdaj so ga vabili na vse strani in povsod je nastopal kot božji sel in zastopnik božjega reda na zemlji. Njegova beseda je bila silno stvarna, ostro naperjena zoper vsako zlo in zavzeta za božjo pravico in resnico, za božjo ljubezen in človeško plemenitost. Kot pridigar je prepotoval vso srednjo in severno Italijo. Povsod je njegova navdušena, jasna in odločna beseda rodila kar vidne sadove spreobrnjenja. Ker je bil glasnik Najvišjega, se ni plašil pred nobeno namišljeno človeško veličino.

Preden je Bernardin nastopil z govori za versko prenovitev kakega kraja, se je dobro pripravil na dva načina: natančno je preučil družbene razmere in preudarjal, kako naj bi jih spremenil, da bi ustrezali božjim zapovedim. Po drugi strani pa je to stanje primerjal zlasti z evangeljsko resnico. Lagodnežem njegove pridige niso bile všeč, zato so ga večkrat hoteli spraviti pred cerkveno sodišče, a jih je z lahkoto odbil.

Poleg Jezusovega imena je globoko častil nebeško Mater Marijo in svetega Jožefa. S seboj je nosil banderce, na katerem je bilo napisano IHS (Jezusovo ime) in poslušalcem delil deščice s tem napisom. Imel je tudi odgovorno službo v svojem redu in obiskal je številne samostane.

Bernardin je umrl na apostolskem pohodu. Moči so mu pošle na poti v Aquilo. Mimo se je pripravljal na odhod s tega sveta in izdihnil dušo 20. maja 1444. Že naslednje leto se je začel svetniški proces, leta 1450 pa je bil slovesno razglašen za svetnika.

19. maj

Tudi slovenski bralci poznajo odličnega italijanskega pisatelja Ignazia Siloneja (1900–1978), saj imamo prevedene vse njegove glavne romane, v katerih se ta iskalec resnice dotika tudi vprašanja vere. Posebej pa se z vprašanjem pristne vere ali svetništva ukvarja v eni svojih zadnjih knjig z naslovom Zgodba ubogega kristjana. To je drama o življenju nenavadne svetniške osebnosti – puščavnika Pietra da Morone, ki je bil proti svoji volji nekaj mesecev papež.

Ta nenavadni mož se je rodil okoli leta 1215 preprostim kmečkim staršem sredi gričev vzhodno od Rima kot predzadnji med dvanajstimi otroki. Gotovo je nanj vplivala pobožna mati, da se je z dvajsetimi leti odločil za redovniško življenje. Kmalu se je odločil za pravo puščavniško obliko meništva. To je poskušal uresničiti na več krajih, nazadnje v neki votlini gore Pelleno, kjer mu je bilo kar všeč. Leta 1238 je šel v Rim, kjer je prejel mašniško posvečenje in tudi dovoljenje papeža Inocenca IV., da sme ostati puščavnik. Nekaj let po vrnitvi iz Rima se je podal na goro Morrone v Abrucih in tam z dvema učencema zasnoval večje samotarsko selišče. Njihovo središče je bila cerkev Svetega Duha. Glas o njegovi sposobnosti za duhovnega voditelja in o njegovih osebnih krepostih se je hitro raznesel daleč naokrog in oglašali so se vedno novi učenci.

V strahu, da bi nove redovne ustanove razpustili, je Peter šel na koncil v Lyon, kjer ga je sprejel papež Gregor X. in njegovi redovni družini potrdil obstoj kot samostojni veji reda sv. Benedikta.

Zdaj se je red hitro razmahnil: v nekaj letih se je priglasilo okoli 600 kandidatov. Svoje samotarje je Peter razdelil v štirideset skupin in jih razmestil po gorah Abrucov in drugod. Peter je vse obiskoval, čeprav nerad, ker je zase iskal popolno samoto. Odpovedal se je vodstvu reda in se z majhno skupino puščavnikov naselil na težko dostopnem pobočju gore Morrone, kjer ga niso mogli nadlegovati obiskovalci, ki jih je privabljala slava njegove svetosti. Bil je prepričan, da bo tu v miru molil in čakal smrti, pa ga je presenetila novica, da so ga kardinali, zbrani na konklavu v Perugii, 5. julija leta 1294 izvolili – za papeža.

Zakaj so izvolili prav njega? Hoteli so Cerkvi izbrati pastirja, ki je zavzet za svetost in ga ne zanimajo politične spletke. Izvolitev je izzvala velikansko navdušenje med ljudstvom. Vse je upalo, da bo novi papež prinesel pravega duha pobožnosti in miru namesto neprestanih razprtij. Peter je izvolitev silno nerad sprejel. Sele ko je videl, da bo nesreča še večja, če izvolitve ne sprejme, je privolil vanjo in si vzel ime Celestin V. Ni hotel iti na kronanje v Perugio, temveč so to opravili v mestu Aquila.

Brž je prišlo veliko razočaranje: papež Celestin V. je ostal stari preprosti puščavnik, v katerem ni bilo zvijače, zato ni bil dorastel spletkam pretkanih politikantov niti ni poznal predpisov kanonskega prava, ki jih njegova dobrosrčnost ni mogla nadomestiti. Njegovo dobroto so na veliko zlorabljali. Ko ga je kardinal Benedikt Gaetani prepričal, da za vladarstvo veljajo drugačna pravila kakor za vodstvo duš k odpovedi in popolnosti, je Celestin V. 13. decembra sklical kardinale in odstopil od vodstva Cerkve, da napravi prostor sposobnejšim. Pri tem sta ga vodili ponižnost in modrost – temeljni potezi prave svetosti.

Želel se je vrniti v svojo samoto, pa mu novi papež Bonifacij VIII. – kardinal Benedikt Gaetani – tega ni dovolil, ker se je bal, da bi njegovi pristaši utegnili zahtevati njegovo vrnitev na papeški sedež. Peter je bil dejansko papežev ujetnik. Imel je že skoraj osemdeset let, ko ga je smrt 19. maja 1296 rešila vseh zemeljskih spon. Svetniško čast mu je priznal papež Klemen V. leta 1313.