19. maj

Kdor ima ljubezen v svojem srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da,« je zapisal sveti Avguštin in to se je v polni meri uresničilo v življenju svetnika, ki se ga danes spominjamo. Izučil se je za čevljarja in postal je preprost kapucinski brat, zaradi svojega izredno dobrega in odprtega srca pa je bil vedno vesel. Radost je namreč sestra dobrote. Dobroti in veselju se je pridružila še modrost in ta ponižna duša je bil mnogim svetovalec v njihovih življenjskih stiskah.

To je bil sveti Krispin iz Viterba, enega najstarejših mest severno od Rima. Tam se je rodil 13. novembra 1668 preprostima, a zelo pobožnima zakoncema Fioretti. Pri krstu je dobil ime Peter. Deček je v šoli dobro napredoval in zanimal se je za pesnike. Njegov ljubljenec je bil Torquato Tasso in iz njegovega epa Osvobojeni Jeruzalem je znal Peter navajati najlepše odlomke. Še bolj kot pesništvo pa je vzljubil verske resnice. Pri materi se je naučil prisrčno ljubiti božjo mater Marijo, ki jo je imenoval ‘moja Gospa’ in je hotel vedno biti njen najboljši otrok. Rad je krasil Marijine kipe in slike in najraje je imel Marijine cerkve. Zelo rad je stregel pri maši, a nikdar ni sprejel od duhovnikov nagrade za svojo službo. Preprosto se je zahvalil: »Moja Gospa mi je že plačala.«

Starši so ga dali v uk za čevljarja. Ko je opravljal svoje delo, je zraven prepeval, ljudem rad postregel in prenašal vse sitnosti svojih odjemalcev. Skrivaj se je pokoril in si pritrgoval v jedi, da je mogel deliti vbogajme zapuščenim revežem in bolnikom. Prav v tem je bil vir njegove vedrosti, saj je čutil, da njegovo dobroto hvalita ‘njegova Gospa’ Marija in njen božji Sin.

Pri petindvajsetih letih je prosil za sprejem v kapucinski red. Ker je bil izučen čevljar, so mu v samostanu dali ime Krispin – svetnik tega imena je namreč zavetnik čevljarjev. Brat Krispin pa je opravljal še razne druge službe: bil je vrtnar, strežnik bolnikov, kuhar in zbiralec miloščine po mestih, kjer je bil, najdlje v Orvietu. Povsod so ga imeli radi zaradi njegove vedrine. Veselil se je svojega uboštva, še bolj pa priložnosti, da je mogel komu v stiski ali zadregi pomagati. Njegova ljubezniva pozornost je veljala zlasti duševno zapuščenim revežem in grešnikom. Bil je presrečen, če jih je mogel spraviti z Bogom. Pri tem je bil rahločuten in obziren, nikdar vsiljiv. Meščani Orvieta so ga dobro poznali, ker je 45 let pobiral miloščino za svoj samostan in ubožne znance. Za vsak dar se je znal brat Krispin zahvaliti s kakšno duhovno uslugo. Kmalu so začeli prihajati tudi k njemu v samostan in ga prositi nasveta. Če ni našel pravega odgovora, je za hip šel pred tabernakelj in se od tam vrnil razsvetljen. Če je videl koga, ki je v cerkvi klepetal ali se premalo spoštljivo obnašal, je stopil k njemu in s prstom pokazal na oltar, spregovoril pa je samo: »On je tukaj!«

Veselemu bratu Krispinu pa ni bilo življenje samo z rožicami postlano. Veliko grenkobe so mu pripravili redovni sobratje in predstojniki. Tudi pri nabiranju miloščine je slišal marsikatero trpko in žaljivo besedo, pa je vse sprejel z enako mirnostjo kot pohvalo.

Na stara leta, ko je že težko hodil, so ga prestavili v Rim, kjer je bil spet ministrant kot v otroških letih. Kadar je bil prost, je hodil od oltarja do oltarja, včasih je pri katerem dlje obstal, zatopljen v molitev. Srečen smehljaj ni več izginil z njegovih ustnic. Ko je 19. maja 1750 umrl, star 82 let, je šel z istim blaženim smehljajem Bogu naproti. Cerkev ga časti kot blaženega in njegov spomin obhaja 21. maja.

18. maj

Od 260 papežev, ki so vodili Kristusovo Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini, jih je bilo 23 z imenom Janez. Prvi je bil današnji svetnik, ki je nosil breme papeške službe manj kot tri leta. Ta leta pa so bila zelo težka, saj je bil stiskan od vseh strani. V najtežji položaj ga je spravil vzhodnogotski kralj Teodorik, ki se je z vsem svojim ljudstvom oklepal arijanske krive vere (tajili so Kristusovo božanstvo ob rojstvu). Od papeža je zahteval, naj gre na dvor vzhodnorimskega cesarja v Carigrad in ga pripravi do tega, da bo Gotom na ozemlju svoje države pustil mirno živeti v arijanski veri. Papež je sicer šel, vendar Teodorikove zahteve cesarju ni predal. Ko se je vrnil v Rim, ga je razjarjeni kralj vrgel v ječo. Zgodovinarji pravijo, da so skoraj vsi papeži Janezi vladali v težkih časih. Tudi časi, v katerih je na Petrovem sedežu sedel Janez XXIII. ali Janez Dobri, so bili prelomni. Zlasti za Cerkev, ki je stopila na pot posodobljenja in prenove z drugim vatikanskim koncilom.

Med papeži z imenom Janez je edino Janez I. prištet med svetnike. Janez XXIII. je tega svojega prednika zelo častil. Službo najvišjega pastirja je v Cerkvi opravljal nekaj manj kot tri leta: od avgusta 523 do 18. maja 526. O njegovem rodu vemo samo to, da je bil sin nekega Konstantina, da je od mladih let živel v Rimu in je bil zelo izobražen. Bil je prijatelj slavnega filozofa Boetija, ki ga je gotski kralj Teodorik dal vreči v ječo. Teodorik si je zamislil vlado kot mirno sožitje med vojaško oblastjo Vzhodnih Gotov in civilnimi prebivalci, ki so bili Rimljani. Dasi je bil arijanec, je kralj spoštoval katoliško Cerkev in tudi papeža.

V času papeža Janeza I. pa se je mir med Rimljani in gotskimi gospodarji začel krhati. Teodorik je sumil, da si Rimljani žele nazaj staro rimsko oblast, ki jo zastopa cesar vzhodne rimske države. Sumničavost Teodorika je postala že bolestna in papež je moral uporabiti vso svojo modrost, da kralj ni odtegnil zaupanja tudi njemu.

Leta 525 je Teodorik poklical papeža Janeza I. k sebi in mu kot svojemu podložniku naročil, naj gre v Carigrad ter prepriča cesarja Justina, naj Gotov, ki živijo v njegovi državi, ne spreobrača iz arijanstva v katoliško vero. Papež je vedel, kako huda zmota je arijanstvo in je to skušal kralju dopovedati in mu pokazati, da on kot prvi pastir katoličanov tega ne more odobravati. Dobro pa je vedel: če se kralju upre, ga čaka ječa. Zato je neljubo poslanstvo sprejel. Pred odhodom je izročil svoje življenje v božje roke.

V Carigradu je bil sprejet z najvišjimi častmi. Na različne načine so mu pokazali, da ga tudi na Vzhodu priznavajo za vrhovnega pastirja v krščanskem občestvu. Ob tej priložnosti je papež znova kronal cesarja Justina. Ni znano, kaj sta se papež in cesar dogovorila glede arijancev. Za kralja Teodorika je papež dosegel premalo, zato ga je, ko se je vrnil k njemu v Raveno, vrgel v ječo. Papež je bil že prej bolan in je v zaporu umrl že 18. maja 526. Kristus je sprejel žrtev njegovega življenja, kakor se mu je papež izročil pred odhodom v Carigrad. Papeževa smrt je bil usodna za Teodorika in njegove Gote, ki so bili kmalu zatem poraženi od vojske, katero je poslal v Italijo carigrajski cesar. Papeža so čez štiri leta slovesno pokopali v Rimu. Na njegov grob so vklesali besede: »Gospodov škof padel kot žrtev za Kristusa.«

17. maj

Današnjega svetnika življenjepisa imenujejo ‘evharistični serafin’ ker je bilo že izza nežnih otroških let njegovo najljubše opravilo češčenje svetega Rešnjega telesa. Resnica o Jezusovi navzočnosti v evharistiji je Paskalu segla tako globoko v dušo, da so ga starši od devetega leta naprej iskali in našli zatopljenega v molitev pred tabernakljem, kadar so ga doma pogrešali. Zaradi tega ga je papež Leon XIII. leta 1897 določil za zavetnika evharističnih pobožnosti. Pri nas je sv. Paskal Baylon postal zavetnik vednega češčenja svetega Rešnjega telesa, uvedenega pod evharističnim papežem sv. Pijem X., in posebne bratovščine, ki skrbi za primerno cerkveno opravo.

Rodil se je 16. maja 1540, prav na binkoštni praznik. V njegovi domovini Aragoniji, pokrajini na severu Španije, so binkoštni praznik imenovali Pascua kakor veliko noč, zato so novorojenčku dali ime kar po prazniku. Preprosti starši so ga naučili za silo brati in pisati, predvsem pa so ga vzgajali v prisrčni vernosti. Ko je nekoliko odrastel, je postal pastir: poleg domače črede je čuval tudi živino nekaterih sosedov. Čredo je znal tako lepo urejati, da se je mirno pasla, on pa se je potopil v molitev.

Pri devetnajstih letih je želel vstopiti v samostan reformiranih frančiškanov, da bi prišel za stalno v bližino tabernaklja. Redovnikom se je zdel premlad in so ga odklonili. Paskala je tedaj vzel za pastirja bogataš Martin Garcia. Fant mu je bil všeč zaradi vsestranske razumnosti in uporabnosti, da ga je hotel posinoviti in ga postaviti za svojega dediča. Paskal je vabljivo ponudbo odklonil in po dveh letih spet zaprosil za sprejem v samostan. Sloves njegove pobožnosti je bil že tako razširjen, da je bil zdaj sprejet in leta 1564 je že napravil redovne zaobljube.

Zaradi njegove globoke in razumne vernosti so ga predstojniki nagovarjali, naj se izobrazi in postane duhovnik. Paskal pa se za tako vzvišen stan ni čutil vrednega in je želel ostati preprost brat laik, kar je dejansko ostal vse do smrti. V različnih samostanih je odlično opravljal razne naloge. Največkrat je bil vratar, posebno v samostanu Svetega rožnega venca v Villa Real pri mestu Valencia, kjer je bil najdlje in kjer je tudi umrl. Iz globokega molitvenega stika z Bogom je črpal izredno modrost. Številni ljudje, bogati in revni, preprosti in izobraženi so se zatekali k Paskalu po nasvete in navodila. Neuki brat nikogar ni odbil, vendar je pogovore opravil na kratko – mudilo se mu je k molitveni zbranosti. Rad se je udeleževal skupnih molitev samostanske družine, prosti čas pa je uporabljal za češčenje svetega Rešnjega telesa, kjer je najgloblje doživljal srečo božje bližine. Srčno rad je stregel pri mašni daritvi; ni čutil utrujenosti, tudi če je ob raznih slovesnostih ministriral več ur po vrsti. Svoje versko znanje je bogatil z branjem dobrih knjig, iz katerih si je izpisoval lepe misli, katerim je dodajal še svoje molitvene navdihe.

Brat Paskal je bil vsak trenutek pripravljen na smrt in v svojem dvainpetdesetem letu je začel pešati. Sestra Smrt ga je popeljala v večnost 17. maja 1592. Bil je spet binkoštni praznik. Ljudje so bili prepričani, da je Bog s tem opozoril na tega svojega izvoljenca. Njegovega pogreba so se udeležile velikanske množice ljudi. Glas o njegovih čudežih se je širil po vsem svetu. Leta 1619 je bil razglašen za blaženega, za svetnika pa leta 1690. God tega svetnika že od nekdaj obhajamo 17. maja.

16. maj

Leta 1672 so na znamenitem Karlovem mostu v Pragi postavili kip duhovnika v koretlju, z biretom na glavi in z vencem peterih zlatih zvezd okoli nje, s križem in palmo v eni roki, pa s kazalcem druge roke na ustih. Kip je predstavljal češkega svetnika Janeza Nepomuka, ki je umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Kristustove Cerkve. Češki kralj Venčeslav je namreč hotel Cerkev spraviti pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja. Janez Nepomuk, tedaj generalni vikar praške nadškofije, je bil na čelu tistih, ki so se kralju uprli. Kralj ga je dal v ječi mučiti, potem pa ukazal, naj njegovo truplo vržejo s Karlovega mostu v reko Vltavo. To se je zgodilo 20. marca 1393. Na podlagi zanesljivih Nepomukovih življenjepisov je mogoče dokazati, da Janez ni umrl kot mučenec spovedne molčečnosti, kakor so doslej razglašali in kar hoče povedati njegov prst na ustih. Sv. Janeza Nepomuka častijo kot zavetnika zoper obrekovanje pa tudi zoper poplave, zato so njegovi kipi krasili številne mostove po vsej srednji Evropi in v dobršnem delu zahodne Evrope.

Janez Nepomuk se je rodil med letoma 1340 in 1350 na zahodnem Češkem v mestu Pomuk, ki se je pozneje preimenovalo v Nepomuk. O njegovi mladosti ni nič znanega. Viri ga prvič omenjajo leta 1370, ko je bil že veljaven klerik praške nadškofije. Imel je službo javnega notarja, kar so dosegli samo redki pravno izobraženi in vsega zaupanja vredni možje. V naslednjih letih je delal v pisarni nadškofovega generalnega vikarja in pri cerkvenem sodišču. Mašniško posvečenje je prejel šele leta 1380; papež ga je imenoval za župnika praške fare sv. Gala, nadškof Janez Jenštejn pa si ga je izbral za svojega tajnika in zaupnega sodelavca. Poslal ga je na univerzo v Padovo, kjer je študij cerkvenega prava končal z doktoratom. Ko se je vrnil v Prago, ga je nadškof Janez Jenštejn imenoval za kanonika in nato še za generalnega vikarja praške nadškofije.

Ta čas se je, kot smo že slišali, vnel boj zoper kralja Venčeslava, ki bi rad vladal tudi v Cerkvi. Oba Jana (Nepomuk in Jenštejn) sta se mu odločno postavila po robu. Kralj je hotel razpoloviti praško nadškofijo, da bi za svojega pristaša Kralika ustanovil novo škofijo v Kladrubih, kjer je bila bogata benediktinska opatija. Redovnikom te opatije je kralj po smrti opata Račka v začetku leta 1393 prepovedal voliti novega opata, da bi jo izročil Kraliku. Jenštejn se je uprl ustanovitvi nepotrebne škofije in se je umaknil iz Prage. Menihi so si takoj izbrali novega opata in prosili, da ga nadškof potrdi. V njegovem imenu je generalni vikar Janez Nepomuk 7. marca 1393 novega opata priznal in si s tem nakopal kraljevo jezo. Kralj je v svojem besu šel tako daleč, da je dal Janeza mučiti in umoriti, potem pa njegovo telo vreči v reko. Novica o tej nasilni smrti se je razširila po vsej Evropi.

Čast oltarja je sv. Janez Nepomuk dosegel leta 1729. Njegovo češčenje so zelo širili jezuiti in tako je prišlo tudi k nam. Značilno je, piše dr. Niko Kuret, da godu sv. Janeza Nepomuka ne slavimo na njegov smrtni dan, 20. marca, temveč 16. maja. V Pragi je bil današnji dan pravi pomladni praznik, ki je nanj prihajalo na stotisoče ljudi. Med drugim so spuščali lučke po Vltavi. Drugod (npr. na Dunaju) so prirejali posebne Janezove pobožnosti, ki se je pri njih rada shajala mladina. K nam se ne eno ne drugo ni razširilo.