15. maj

Današnji godovnjak sveti Pahomij se je začel zanimati za krščansko vero zato, ker je srečal verne ljudi, ki so se dosledno ravnali po Jezusovih besedah: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.« Ko je bil star dvajset let, so ga namreč proti njegovi volji hoteli spraviti v rimsko vojsko. Da ne bi pobegnil, so ga z drugimi upornimi novinci zaprli v ječo, kjer so jih s stradanjem hoteli omehčati. To se je pripetilo v mestu Tebe v zgodnjem Egiptu. Mimo zapora so hodili meščani. Nekega večera so neznanci zaprtim fantom prinesli hrano. Povedali so jim, da redno strežejo lačnim jetnikom, ker so kristjani in tako ravnajo “zaradi Boga v nebesih”. Njihova dobrota je Pahomija razveselila in mu to vero prikupila. Ko so ga na naboru za vojaške novince pripoznali za nesposobnega vojaške službe, je iskal zveze s kristjani, se dal poučiti in je prejel sveti krst.

Ohranil se je življenjepis tega moža v arabščini, v katerem najdemo precej verodostojnih podatkov. Rodil se je leta 287 v poganski družini v Zgornjem Egiptu, kjer krščanska vera še ni bila splošno znana. Pahomij se je z njo seznanil, ko je bil v telesni stiski, kot smo slišali. Potem ko so ga tisti, ki so nabirali vojakov, pustili domov, je nekaj časa živel med kristjani in s krstom postal član njihovega občestva. Pred krstom je imel videnje: rosa z neba je padala na njegovo glavo in dalje na njegovo desnico. Slišal je tudi glas, ki mu je naročil, naj pomaga ljudem, svojim bratom, Bog sam mu bo razodel, kako naj to stori.

Po notranjem navdihu je šel k staremu puščavniku Palamonu, pri katerem je ostal v šoli bogoljubnega življenja sedem let. Naučil se je strogih postov, popolnega obvladovanja volje, ki naj se pokorava Bogu, predvsem pa premišljevanja, ki naj spremlja tudi ročno delo in prehaja v otroško zaupno molitev. Palamon ga je učil, da je puščavnik povezan s Kristusom, Kristus pa z vsem človeštvom – po Kristusu je torej tudi puščavnik povezan z vsemi ljudmi.

Po sedmih letih je šel Pahomij globlje v puščavo. Kmalu so se mu pridružili še drugi in zaživeli so v skupnosti po zgledu prvih kristjanov v Jeruzalemu, ki jim je bilo ‘vse skupno’. Vsako nedeljo so odšli k božji službi, se nahranili z božjim kruhom in se veselo prepevajoč vračali v svojo samoto. Njihov zgled je privabil številne posnemovalce in nazadnje je imel Pahomij že osem velikih samostanskih družin, nekako po sto bratov vsaka, ena posebej za žene. Spet je šel še globlje v puščavo in nastala je nova samostanska naselbina. Bratje so – kot povsod – postavili cerkev, gostišče za popotnike in reveže, dobro je bilo poskrbljeno za bolnike. Uredili so si tudi vrtove, njive in delavnice, da so živeli od dela svojih rok. Vsaka naselbina je bila podobna tistim, kakršne je tristo let kasneje ustanavljal sv. Benedikt, oče zahodnega meništva, ki se je ravnal po znamenitem načelu: »Moli in delaj!« Pahomij je, ne da bi vedel, postal veliki mojster skupnega samostanskega življenja: poleg puščavnikov ali eremitov je Cerkev po njem že dobila kojnobitske samostane, kakor pravimo v urejenem občestvu živečim menihom. Redovna pravila so nastajala naknadno, kot sad pridobljenih izkušenj.

Pahomij je dočakal šestdeset let zemeljskega življenja. Ko je obnemogel, je hvalil Boga, da mu je dal okušati ljubečo skrb bratov. Vsem skupnostim je določil naslednike v vodstvu in umrl za kugo 9. maja 347. Na ta dan so se ga vedno spominjali na Vzhodu, po novem koledarju pa tudi na Zahodu.

15. maj

Novi rimski koledar je god sv. Zofije opustil, ker o tej svetnici ni dovolj trdnih podatkov, pri nas pa jo še vedno najdemo v vseh koledarjih, ker je med ljudmi zelo priljubljena, znana tudi kot ‘mokra Zofka’. Poleg tega po tej svetnici nosi ime dokajšnje število slovenskih žena in dekleta. Janez Keber v svojem Leksikonu imen navaja podatek, da je bilo leta 1971 pri nas 3772 Zofij, bolj redke so bile različice: Zofka, Zofi in Sofija, medtem ko je bila zelo razširjena oblika Sonja (leta 1980 jih je bilo 8519). Ime Zofija izhaja iz grške besede ‘sofia’, ki pomeni modrost; manjšalnica Sonja je nastala iz ruske oblike Sofija oziroma Sofja.

Kakor pove njeno ime, je postala poosebljenje pojma modrosti. Češčenje božje Modrosti sega v prve čase krščanstva. Sveti Modrosti je posvečena znamenita cerkev Hagia Sofia v Carigradu, ki je zdaj spremenjena v mošejo.

Zgodba o trpljenju vdove in mučenke iz zgodnje krščanske dobe, s katero istovetijo sveto Zofijo, je legendarna. Po tej zgodbi je bila Zofija odlična kristjanka iz Milana, ki se je po moževi smrti s tremi hčerami preselila v Rim, kjer so vse tri umrle kot mučenke za krščansko vero. Po krajevnem izročilu se je to zgodilo pod vlado cesarja Decija okoli leta 250. Njena želja, da bi trpela in umrla za Kristusa, se je izpolnila. Mati in vse njene tri hčere so bile obtožene, da so kristjanke in po hudem mučenju so jih usmrtili. Svetnico upodabljajo kot mater s tremi otroki, z mučeniško palmo in s knjigo v rokah. Časte jo kot zavetnico vdov.

15. maj

Isti dan kot rimska matrona in mučenka sveta Zofija goduje tudi skromni španski kmetič sv. IZIDOR. Živel je v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to zvedel, pripoveduje legenda, se je nekega dne skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa ga trdo prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel okregati, pa je nenadoma zagledal božjega angela, kako z dvema voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo Izidorja prav s tem prizorom.

Življenjepis pravi o njem: »Vsa njegova opravila so bila služba Bogu. Ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, za kateri ga je vsakdo zavidal. Cesar se ni mogel naučiti iz knjig, je neposredno spoznal od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo mistično sporazumevanje z božjo ljubeznijo.« Umrl je 15. maja 1150, ko je dopolnil šestdeset let. Pokopali so ga najprej na župnijskem pokopališču, štirideset let kasneje pa so njegovo truplo prenesli v cerkev in na njegov grob so romali tisoči in tisoči ter se mu priporočali v vseh dušnih in telesnih zadevah; zlasti v sušnih časih so se zatekali k njemu z molitvijo, da jim izprosi dež. Za svetnika je bil razglašen leta 1622. Njegovo češčenje pa se je že stoletja prej razširilo po skoraj vseh evropskih deželah, kjer ga časte kot zavetnika kmetov in kmečkega stanu.

Upodabljajo ga kot kmeta z motiko, žitnim snopom ali s koso ali po legendi, kako za njim angeli orjejo s parom volov ali konj.

Ime Izidor na Slovenskem ni posebno pogosto, še bolj redka je ženska oblika Izidora. Skrajšane oblike so: Izi, Izor Dore, Dorče.

14. maj

Današnjega godovnjaka svetega Bonifacija, čigar mučeniško zgodbo sodobni življenjepisa postavljajo pod vprašaj, kažejo kot zgled grešnikom, ki zaradi svoje grešnosti obupavajo nad božjim usmiljenjem. Sveti Avguštin, ki je dolgo živel v grehih, je zapisal: »Bog nam je dal varno zavetišče pokore, da zavoljo svojih grehov ne obupamo.« Na drugem mestu pa pravi: »Grehi imajo svojo mero, milost božja pa je neizmerna, zato naj noben grešnik ne obupa.« Prisluhnimo zgodbi sv. Bonifacija in zvedeli bomo, kako je božje usmiljenje rešilo njega in ženo, s katero je živel v grešnem razmerju.

Bonifacij je bil vrhovni upravitelj ogromnega imetja mlade Rimljanke Aglaje, hčere prokonzula Akacija. Tako Bonifacij kot Aglaja sta bila po krstu kristjana, po življenju pa ne. Bonifacij se je zapletel v zanke strasti in bil je vdan pijači. Imel pa je dobro in usmiljeno srce, rad je pomagal ubogim. Ta lastnost ga je priporočala božjemu usmiljenju.

Pod vplivom božje milosti se je svojega žalostnega stanja prva zavedla Aglaja. Trdno je sklenila, da bo zaživela novo življenje. Da bi odpravila bližnjo priložnost za greh, je svojemu upravitelju Bonifaciju naročila, naj gre na Vzhod zbirat ostanke svetih mučencev, ker je slišala, da bo tisti, ki jih pobožno časti, deležen tudi njihove nebeške slave. Bonifacij ji je ustregel, pred odhodom pa ji je napol v šali rekel: »Če bi ti prinesli moje telo kot telo mučenca, ali bi ga sprejela?«

Z bogatim spremstvom se je z ladjo pripeljal do Tarza, glavnega mesta rimske pokrajine Kilikije, kjer se je rodil sveti Pavel. Bonifacijeva duša je bila temeljito spreobrnjena. Ko je slišal, kako tamkajšnji cesarski namestnik Simplicij divja zoper kristjane, je svoje spremstvo poslal v gostišče, sam pa šel v palačo namestnika, ki je ravno tedaj kruto mučil in zasliševal kakšnih dvajset kristjanov. Bonifacij je stopil pred namestnika in pogumno zaklical: »Velik je Bog kristjanov, velik je Bog mučencev!« Potem se je obrnil h krščanskim pričevalcem ter jih bodril, naj vztrajajo, da bodo deležni večnega miru. Predobro je vedel, kaj se pravi imeti srčni mir, saj je bil v Rimu dolgo razdvojen s svojo vestjo. Dejal jim je še: »Služabniki božji, prosite zame, da se bom z vami združen boril!«

Cesarski namestnik je kar pobesnel. Ukazal je Bonifacija na razne načine mučiti, vendar je vse muke mirno prenašal, tako da so okoli stoječi začeli klicati: »Velik je Bog kristjanov!« To je Simplicija še bolj razjezilo in za drugi dan mu je določil smrt v vrelem olju. Ko so ga z glavo navzdol vrgli v kotel, je ostal nepoškodovan. Šele meč mu je končal življenje. To se je zgodilo leta 304 ali 305.

Njegovi spremljevalci so njegovo truplo odkupili za 500 zlatnikov, ga dali maziliti in zaviti v tančico, nato pa so se z njim vrnili v Rim. Ko je spokorna Aglaja to zvedela, je šla sprevodu naproti. Mučenčeve zemske ostanke je pokopala ob Latinski cesti zunaj Rima. Ko se je preganjanje poleglo, je dala nad njegovim grobom postaviti cerkev. Tam je našla zadnje počivališče tudi sama, potem ko je petnajst let živela spokorno in je svoje bogastvo uporabljala za to, da je izkazovala dela usmiljenja. God sv. Bonifacija se obhaja 14. maja od 10. stoletja dalje.

Zaradi mraza, ki rad nastopi sredi maja, je kmečko ljudstvo svetega Pankracija, Servacija in Bonifacija, ki godujejo 12., 13. in 14. maja, napravilo za ‘ledene svetnike’. In skoraj vsako leto to svoje poslanstvo izpolnijo.

13. maj

Že od leta 1901 delujejo na Slovenskem Don Boskovi salezijanci, ki po zgledu svojega ustanovitelja skrbijo za vzgojo mladine, predvsem fantov. Podobno poslanstvo opravljajo tudi Don Boskove salezijanke ali Hčere Marije Pomočnice, ki so prišle k nam leta 1936 in so odprle v Ljubljani vzgojni zavod, mladinski dom in otroški vrtec. Zdaj delujejo v petih krajih na Slovenskem in skušajo oživiti tiste oblike krščanske vzgoje deklet, ki jih je vpeljala sveta Marija Dominika Mazzarello, današnja godovnjakinja, ki je skupaj s sv. Janezom Boskom ustanoviteljica te redovne družbe.

Marija Dominika Mazzarello se je rodila 9. maja 1837 v vasici Mornese blizu Aleksandrije v južnem delu Piemonta. V zdravi kmečki družini je bilo precej otrok. Marija se je naučila brati, pisati pa ni znala, kajti v tistih časih so menili, da dekletom šole niso potrebne. Krščanski nauk pa je znala bolje kot tisti, ki so znali pisati. Vsako jutro je hodila k maši. Pozimi je bila še trda tema, ko je šla od doma v cerkev.

V Morneseju je deloval goreč župnik Pestarino. Ko je papež Pij IX. leta 1854 razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, je v župniji ustanovil družbo Hčera Brezmadežne. Med članicami se je posebno odlikovala Marija Mazzarello. Ko ji je bilo sedemnajst let, je v vasi izbruhnila epidemija tifusa in Marija je junaško stregla bolnikom v svojem sorodstvu. Nazadnje je zbolela še sama in potem, ko je okrevala, ni bila več tako trdnega zdravja. Ko ni več mogla delati na polju, se je izučila za šiviljo in s prijateljico odprla lastno delavnico. Dekleta, ki jih je učila šivanja, je vzgajala tudi v krščanskem življenju. Postala je voditeljica Marijine družbe in si vzgojila dobre pomočnice za svoj apostolat. Kadar je v zvoniku bila ura, je imela Marija navado reči: »To je ena ura manj na tem svetu in ura bliže nebesom.«

Župnik Pestarino je postal salezijanski duhovnik in tako je Don Boško pobožna dekleta v Morneseju sam spoznal. Že dalj časa je gojil željo, da bi ustanovil žensko družbo za vzgojo deklet in ob srečanju z Marijo Mazzarello je v svoji svetniški daljnovidnosti spoznal, da bo to njegovo zamisel uresničila prav ona. Napisal je pravila nove družbe, ki je zaživela na praznik Marije Snežne, 5. avgusta 1872, ko je v družbo sprejel prvih 15 sester, ki jih je imenoval Hčere Marije Pomočnice. Za predstojnico je izbral Marijo Mazzarello, ker je v njej odkril poseben dar vodstva. Nova družba naj bi bila živ spomenik njegove ljubezni in hvaležnosti do Matere božje za vse dobrote, s katerimi ga je nenehno obsipala pri njegovem vzgojnem poslanstvu. Dve leti pozneje je bila Marija Dominika Mazzarello izvoljena za vrhovno predstojnico Hčera Marije Pomočnice. Bila je kakor ustvarjena za to. Skrivnost njenih uspehov je bila v tem, da je to, kar je učila z besedo, najprej pokazala z dejanjem.

Družba se je sprva širila po Italiji; že leta 1877 je prvih šest misijonark odšlo v Urugvaj in tri leta pozneje v Patagonijo. Danes družba deluje v 66 državah in šteje okoli 18.000 sester. Materna hiša je bila nekaj časa v Morneseju, zatem v Torinu, od leta 1969 pa je v Rimu. Soustanoviteljica Marija Dominika Mazzarello je družbo vodila le devet let, a ji je položila trdne temelje. Zlasti s svojim svetniškim življenjem, ki se je izteklo 14. maja 1881, nekaj dni po njenem 44. rojstnem dnevu. Za blaženo jo je razglasil papež Pij XI. leta 1938, njegov naslednik Pij XII. pa jo je 26. junija 1951 prištel med svetnice.

12. maj

Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« Tako je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru med slovesnostjo razglasitve hrvaškega kapucina blaženega Leopolda Mandiča za svetnika 16. oktobra 1983 na Trgu sv. Petra v Rimu skušal z nekaj potezami orisati lik tega izrednega spovednika, junaškega služabnika sprave grešnikov z Bogom.

Njegov god obhajamo na njegov rojstni dan. Rodil se je namreč 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carevič. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Doma je ostal do svojega šestnajstega leta. Začutil je živo željo, da postane misijonar in delavec za edinost med verujočimi. To željo je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.

Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

V izvrševanju spovedniške službe je dosegel junaško stopnjo popolnosti – svetost. Njegov Vzhod je postala majhna spovedna sobica, ki je ohranjena in se v njej spoštljivo ustavljajo romarji. Leta 1940 je pater Leopold napovedal, da bo ob bombnem napadu na Padovo porušena tudi kapucinska cerkev in del samostana. »Ta celica pa ne bo poškodovana: tukaj je Gospod Bog izkazal toliko usmiljenja dušam, zato mora ostati kot spomenik njegove dobrote.« Patrova napoved se je uresničila 14. maja 1944. V tej sobici je spovedoval vsak dan, poleti in pozimi, po deset do dvanajst ur. Zgodaj zjutraj je maševal, potem pa odhitel v svojo spovedno sobico, pred katero je že čakala vrsta ljudi vseh stanov in starosti. Pazljivo jih je poslušal, včasih je kar sam namesto njih povedal, kaj jih teži. Vedno je našel pravo besedo, ki je bila čisto kratka, a je zadela v živo.

Pater Leopold je bil vse življenje bolehen, vendar je kljub temu dočakal kar lepo starost – 76 let. Zadnja leta se mu je zdravje močno poslabšalo. Marca 1942 so odkrili raka na požiralniku. Vedno bolj se je bližal dan, ko bo Bog svojega zvestega služabnika poklical k sebi. To se je zgodilo 30. julija 1942. Hotel je še maševati, pa se je pred oltarjem nezavesten zgrudil. Odnesli so ga v bolniško sobo, kjer je prišel k sebi. S pojemajočim glasom je ponavljal molitev Pozdravljena, Kraljica in izdihnil.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

12. maj

Juta je nemška oblika hebrejskega imena Judita, ki pomeni ‘judovska – Judinja’. Judita je glavna junakinja Juditine knjige, ene od knjig Svetega pisma stare zaveze. Ta junaška žena je rešila svoje rojake v hudi stiski: ubila je asirskega vojskovodja Holofema in s tem rešila mesto Betulijo, ki jo je oblegala asirska vojska.

Današnja godovnjakinja blažena Juta je svoje rojake podpirala s svojo spokornostjo. Rodila se je okoli leta 1200 v Turingiji. Že v otroških letih si je prizadevala čim zvesteje izpolnjevati božjo voljo. Dano ji je bilo spoznanje, da se bo poročila, vendar pa zakon ne bo trajal dolgo. Tako se je res zgodilo. Za roko jo je zaprosil pruski plemič poljske krvi Jan Konopacki. Juta je bila vzorna žena in mati. Svojega moža je spoštovala, vse domače je iskreno ljubila, do služinčadi je bila obzirna, do ubogih je bila dobrotljiva. Ko je mož želel, da bi se napravila v dragocene obleke, mu je odgovarjala: »Razkošju se ne odpovedujem zaradi skoposti, temveč zato, ker se mi zdi neumno, da bi toliko porabila za okras telesa, ki bo kmalu ovenelo. Veliko pametneje se mi zdi, da to, kar prihranim, dajem ubogim.« Veliko je molila. Svoje otroke je vzgojila v verskem duhu, tako da so vsi po vrsti izbrali redovniški poklic. S svojo pobožnostjo je navdihnila možu misel, da gre kot romar v Sveto deželo, da tako zadosti za grehe svojega življenja. S tega romanja se ni vrnil.

Ko je vdova Juta pospremila v samostan svojega najmlajšega otroka, je po zgledu sv. Elizabete Turinške, katero je v vsem posnemala, prodala vse svoje imetje in izkupiček razdelila med uboge. Zase je obdržala le obleko iz raševine in vrv, s katero je bila prepasana. Hodila je okoli kot beračica – pa tudi zdaj ni skrbela le zase, temveč predvsem za svoje varovance – za slepe in hrome. Nekateri so se nekdanji plemiški ženi, ki je postala beračica, posmehovali, drugi pa so jo občudovali kot svetnico. Juta je sklenila, da bo zapustila domače kraje in odšla na tuje. Izbrala si je samotno pokrajino v Prusiji. V tej samoti se ji je pogosto prikazoval Jezus v spremstvu svojega najljubšega učenca Janeza. Juta se je hotela prepričati, če so ta prikazovanja resnična in ne morda satanova prevara, potrdilo o pristnosti je bil dar, da je znala razložiti, kateri koli del Svetega pisma, čeprav ga nikoli ni brala.

Njena glavna skrb je še naprej veljala najbolj zapuščenim. Zanje je hodila okoli, da jim je priskrbela živež. Sama je živela tudi po več dni brez hrane. Blizu kraja, kjer je živela, je bil njen rojak Nanno, veliki mojster nemškega viteškega reda, ki je deloval v Prusiji, kjer je bilo še veliko prebivalcev poganske vere. Za duhovnega voditelja si je izbrala škofa Henrika, ki je bil po rodu Irec in je prišel kot misijonar v Prusijo. Juta mu je pri misijonskem delu pomagala tako, da je s svojo dobrodelnostjo potrjevala resnico, da je ljubezen do bližnjega razpoznavni znak Jezusovih učencev. Moč za to ljubezen črpajo iz njegove ljubezni do konca.

Po štirih letih tega delovanja je Juta zbolela. Ko jo je napadla mrzlica, je vedela, da se bliža konec njenega zemeljskega potovanja. Ukazala je, naj jo položijo na gola tla. Škof ji je podelil zakramente za umirajoče. Počasi je izgovarjala Jezusovih sedem poslednjih besed na križu, potem je nagnila glavo in zaspala v Gospodu. To je bilo 5. maja 1264. Želela je, da jo pokopljejo med ubogimi. Na njenem pogrebu se je zbralo ogromno ljudi. Kmalu so se na njeno priprošnjo začeli goditi čudeži in petnajst let po smrti je bila razglašena za blaženo. Prusi jo častijo kot svojo deželno zavetnico.

11. maj

Dnevi pred praznikom Gospodovega vnebohoda se imenujejo ‘križev teden’. Ime so dobili po prošnjih procesijah med polji, ko so se ljudje zvrstili za križem. ‘Teden’ pravimo zato, ker so nekdaj prošnji obhodi trajali cel teden pred vnebohodom, zdaj so ostali samo trije prošnji dnevi: ponedeljek, torek in sreda neposredno pred praznikom. Procesije so se ohranile le malokje, verniki se k prošnjim pobožnostim zbirajo po cerkvah in prosijo Boga, naj odvrne zaslužene kazni in blagoslovi rast poljskih pridelkov pa tudi vse njihovo delo. Te prošnje procesije je uvedel sveti Mamert, današnji godovnjak, ki je bil med letoma 461 in 477 nadškof mesta Vienne v vzhodni Franciji.

Zakaj je to storil, zvemo iz poročila, ki sta ga zapisala njegov sodobnik in prijatelj Apolinarij Sidonij ter njegov drugi naslednik nadškof sv. Avit. Francoski pokrajini Dofmeja in Savoja sta v tistem času zelo trpeli zaradi raznih nesreč. Izčrpani sta bili spričo preseljevanja narodov, pogostih vojsk in verskih prepirov. Temu so se pridružili še pogosti potresi, požari, napadi divjih zveri, ki so se zelo razmnožile in so prihajale v bližino mest ter napadale ljudi. Zlasti mesto Vienne je hudo trpelo.

Višek strahu so ljudje prestali leta 469, ko so s svojim škofom ravno obhajali veliko noč v mestni stolnici. Med mašo se je po cerkvi razlegel klic: »Gori! Gori!« Gorelo je lepo poslopje mestne hiše na griču. Ljudje so se bali, da bo ogenj zajel vse mesto in so drli iz cerkve, da bi zavarovali svoje domove. Škof Mamert je ostal sam pri oltarju. Vso noč je molil, ko se je zdanilo, se je ogenj nenadoma polegel. Ljudje so se pomirjeni vrnili v cerkev. Nadpastir se je obrnil k vernikom in jih prosil, naj se spokorijo in poboljšajo, da se jih Bog usmili in obvaruje nesreč. Povedal jim je, da je ponoči napravil zaobljubo, da bo imel spokorne procesije, če Bog mestu prizanese. Zanje je določil tri dni pred Kristusovim vnebohodom. Pri procesijah so molili in peli psalme. Procesije so šle v tri cerkve zunaj mesta. Ljudje so te tri dni posvečevali s postom in z dobrimi deli. Odtlej so nesreče ponehale, versko življenje se je prerodilo, v mesto in vso deželo se je vrnil mir.

Naškof Mamert je sklical v Vienni sinodo, na kateri je podložnim škofom svetoval, naj vpeljejo te procesije. Kmalu so se razširile tudi drugod. V Rimu je to pobožnost vpeljal papež Leon III. okoli leta 800 in zaukazal je prošnje procesije za vso Cerkev. Mamert je po tem dogodku vodil Cerkev še kakšnih sedem let. V veliko veselje mu je bilo, ko je videl, kaj je dosegel z gorečo molitvijo in s prizadevanjem za prenovitev verskega življenja.

Tega svetnika upodabljajo z gorečo lučjo v roki. Časte ga kot patrona dojilj (zaradi imena!) – in gasilcev. Tudi ob suši in ob bolezni mrzlice se zatekajo ljudje v molitvi k njemu.

Najbrž bi težko našli na Slovenskem kakšnega človeka, ki bi mu bilo ime Mamert.