18. april

Rodila se je 1. februarja 1566 v premožni pariški družini Avrillot, ki je v času hugenotskih vojn odločno branila katoliško vero in stranko. To so bili časi verskih bojev med kalvinističnimi hugenoti (protestanti) in katoliško stranko (Ligo). Pri krstu sta ji starša Nicolas in Maria Lhuillier dala ime Barbara in že v prvih letih življenja je doživela veliko hudega, tudi znamenito šentjernejsko noč, ko so katoličani množično napadli hugenote in pokol je samo v Parizu zahteval smrt vsaj 2000 hugenotov.

Njeno otroštvo ni bilo prav srečno tudi zaradi oblastne matere, zato je odrasla v zelo plašno dekletce. S sedmimi leti so jo poslali v samostan, zanjo je skrbela teta Izabela, ki je bila klarisa v samostanu Longchamp. Klarise so kot eden naj strožjih redov živele v kontemplaciji in strogi klavzuri. Vzgoja, ki jo je Barbara prejela v samostanu je zelo vplivala na njeno nadaljnje življenje. Tu se je naučila brati in moliti, ob meditaciji klaris pa je začela globoko spoznavati krščanske resnice in je vedno globlje doživljala krščanstvo. Na prvo obhajilo se je zelo dobro pripravljala in z 12 leti je bilo to zanjo eno najlepših doživetij, ki ga ni nikoli pozabila. V samostanu ji je bilo zelo lepo, tu je zaživela novo življenje in zato bi najraje postala redovnica. Toda njeni starši so imeli z njo drugačne načrte. Mati ji je našla bogatega ženina in stara šestnajst let se je morala poročiti s Pierrom Acarie iz imenitne družine in svetovalcem na kraljevemu dvoru. Živela sta v Parizu in v prvih letih zakona so se jima rodili trije otroci. Barbara je skrbela zanje, jih vzgajala v krščanskem nauku, in preživljala svoje dni v tem svetu pariških imenitnežev. Leta 1587 je nekje prebrala stavek: »Preveč požrešen je tisti, ki mu Bog ni dovolj.« Ob tem je popolnoma spremenila svoje življenje. Bog je postal njeno vodilo in spoznala je, da ni dovolj, da se predaja prijetnim čustvom, ampak mora tudi nekaj narediti. Ko svoj čas posvetiš Bogu to ne pomeni, da lahko živiš v brezdelju, ampak je treba misliti tudi na druge. Tako se je posvetila delu za bližnjega. Kasneje sta imela z možem še tri otroke. Ob obleganju Pariza leta 1590 je na ulici delila ubogim kruh in pomagala ranjenim in bolnim v bolnišnici St. Gervais. V tem času ji je Bog v tamkajšnji cerkvi tudi podelil prvo videnje in takrat je mislila, da bo ‘umrla od sladkosti’. Kmalu pa je družino Acarie čakala prva resnejša preizkušnja. V vojni je zmagal Henrik IV, Liga je bila poražena, mož se je moral umakniti na podeželje in družina je izgubila večino premoženja. Barbara je vse otroke spravila k sorodnici, sicer ne bi imeli niti za hrano. Tudi sama se je težko preživljala in morala je prodati tudi svoje osebne stvari, da je imela za hrano. Ko se je kasneje stanje izboljšalo in se je mož vrnil, se je družina ponovno zbrala, in Barbara je še bolj skrbela za socialno ogrožene. K njej so se hodili posvetovati številni imenitni ljudje, iz zdravstva, sociale, … njihova hiša je bila vedno polna. V vsem tem času je bila tudi vzorna mati in žena. Nad vse je ljubila Boga in govorila. »Da bomo vredni Božjega prijateljstva in bližine, se moramo osvoboditi vseh drugih stvari in se popolnoma podrediti njegovi volji.« V tem je bilo vse njeno življenje, zato je bilo tako polno dobrih del,m v sveto in v samostanu. Zdaj je v praksi zaživela tisto, česar se je naučila v samostanu. Pri tem ji je veliko pomagal tudi sv. Frančišek Saleški, ki jo je duhovno vodil. V jeseni 1601 je prebirala spise sv. Terezije Avilske, ki so se je tako močno dotaknili, da se je odločila, da bo redovno prenovo samostanskega življenja uvedla tudi v Franciji. Začela je zbirati kandidatke za tak način samostanskega življenja, dobila tudi pisno dovoljenje papeža Klemena VIII. in tako je 13. decembra 1603 dala zgraditi v Parizu prvi samostan bosonogih karmeličank. Duhovno jih je vodil njen bratranec in kasneje kardinal Peter de Berulle. Barbara si je prizadevala, da je odprla še samostane v Pontoiseju, Dijonu in Amiensu. To ji je tudi uspelo in med bosonoge karmeličanke so stopile tudi tri njene hčerke, ena od njih – Margareta je imela komaj 15 let.

Leta 1613 je zbolel njen mož. Vse dni njegove bolezni je skrbela zanj in se ni premaknila od njegove postelje. Ko je umrl, je prosila za razsvetljenje od zgoraj, in dobila v videnju potrditev, da je bil rešen. Zdaj je bila svobodna vseh vezi tega sveta in lahko je izpolnila svojo mladostno željo in stopila v Karmel in postala karmeličanka. Številni samostani so želeli, da vstopi k njim, ona pa je izbrala najskromnejšega v Amiensu. 7 aprila 1614 je oblekla redovniško obleko in izbrala ime Marija od Učlovečenja. Na lastno prošnjo je bila sprejeta kot preprosta ‘spreobrnjenka’, na razpolago vsem sestram, vedno je bila pripravljena opravljati vsa dela, pomagati v kuhinji, skrbela in stregla je tudi sestram, ki so bile bolne. Zelo ji je bilo pri srcu redovno uboštvo. Čeprav jo je Bog obdaril s številnimi darovi, je ostala ponižna, preprosta, prepričana, da je opravljanje navadnih vsakdanjih opravil najboljša pot k Bogu. Obdarovana z globokim duhom molitve je bila tudi polna silne apostolske gorečnosti. Zlasti med molitvijo je imela številna mistična doživetja. Iz zdravstvenih razlogov so jo leta 1616 premestili v samostan Pontoisse, kjer je po hudi bolezni je 18. aprila 1618 dotrpela in umrla. 5. junija 1791 jo je papež Pij VI. proglasil za blaženo. Ni zapustila nobenega spisa, samo nekaj pisem, bila pa je živa knjiga popolne ljubezni do Boga in bližnjega. Njen življenjepisec dr. Duval jo je nekoč srečal in o tem zapisal: »Njen obraz je bil tako svetel in bleščeč, da sem skoraj oslepel.« Žarela je od ognja ljubezni, ki jo je izgorevala. To lahko razume samo tisti, ki doume veličino ljubezni. V zgodovini mistike jo uvrščajo med velike mistične duše. Najodličnejše osebnosti njenega časa so jo cenile, zelo jo je občudoval zaradi njenih kreposti sv. Frančišek Saleški. V karmeličanskih samostanih se je lahko v bogoslužju spominjajo 18. aprila.

17. april

Pod vlado perzijskega kralja Šapurja II. (309-379), najmogočnejšega vladarja sasanidske dinastije, je doživela mlada Cerkev v Perziji dolgo in krvavo preganjanje, ki je terjalo mnogo žrtev. O tedanjih mučencih nam poročajo sodobni ali vsaj zelo stari in verodostojni uradni spisi v sirščini. Med ta stara poročila spada nekoliko govorniško okrašen, a v glavnem zanesljiv zapis o mučenju Simona Barsabejskega, škofa prestolnice Selevkeja-Ktezifon.

Do vlade Šapurja II. so kristjane v Perziji sicer mirno prenašali, imeli so celo občutek, da lahko svobodno priznavajo svoje krščansko prepričanje. Razmere pa so se hitro spremenile, ko si je Šapur postavil za cilj obnoviti nekdanji sijaj perzijske države. Za to mu je bila potrebna najprej verska edinost, torej enotna državna vera, nato pa zmagovita vojna z Rimljani, katerim je hotel iztrgati izgubljene pokrajine. Spričo takih ciljev je bilo jasno, da mora sovražiti kristjane iz dveh razlogov: trdovratno so se upirali perzijski veri, sumil jih je pa tudi, da so naskrivaj naklonjeni krščanski rimski državi. Torej je bilo skoraj neizogibno, da je moral najprej trčiti s kraljem škof glavnega mesta, ki je imel naj višji položaj v perzijski cerkvi.

Ta Simon Barsabejski (Barsabbaee — ‘barvarjev sin’) je bil učenec in naslednik škofa Pape in na nicejskem koncilu (325) razglašen za metropolita celotne Perzije. To sporočilo mu je prinesel duhovnik Šahdot (Sadot), njegov zastopnik na koncilu, ki je bil tudi njegov naslednik in je kmalu za njim umrl mučeniške smrti (gl. 20. februar). Zunanji povod tega hudega, štirideset let trajajočega preganjanja je bil odlok kralja Šapurja okoli leta 340, s katerim je zaukazal škofu Simonu, naj od kristjanov zahteva dvojno glavnino in dvojni davek, kar naj pošlje kralju, da bo tako čim prej prišel do denarja za vojskovanje z Rimljani. »Kajti kristjani,« je rekel Šapur, »žive v naši deželi, so pa somišljeniki

cesarja, našega sovražnika.« Simon, ki ga je kralj Šapur cenil zaradi njegove modrosti in pobožnega življenja, se je branil izpolniti kraljev odlok, češ da njegova oblast sega samo na območje vere, nima pa pravice vtikati se v posvetne zadeve kristjanov. Simon je hkrati s tem odgovorom poudaril svojo zvestobo kralju in državi. Šapurja je njegov odgovor raztogotil. Simonovi nasprotniki in sovražniki kristjanov na dvoru so brž izkoristili to priložnost, da so Simona obrekovali in osumili veleizdaje. Ko se je Simon drugič uprl kraljevi zahtevi, so ga prijeli, njegovo cerkev porušili, mnogo škofov, duhovnikov in kristjanov pa zaprli. Ko so Simona pripeljali h kralju, mu je ta očital nepokorščino in podpihovanje ljudstva in zopet terjal, naj pobere od kristjanov zahtevani davek. Ko se je Simon tudi tokrat upiral, kralj ni več vztrajal pri tem, da mora od kristjanov zbrati dvojno glavnino in dvojni davek, pač pa mu je ukazal, naj moli sonce in ogenj. Simon je rekel, da ognja ne bo molil, ker je nekaj minljivega, sonca pa zato ne, ker je nevedno in nima pameti. Ko so ga privedli nazaj v ječo k mnogim drugim kristjanom, jih je hrabril, naj vztrajajo. Molili so vso noč, zakaj vedeli so, da je njihov konec blizu. Zaradi starega prijateljstva, ki ga je vezalo s Simonom, je kralj Šapur poskusil še zadnje: Simon naj bi enkrat samkrat molil sonce, pa bi si rešil življenje. A zaman. Ker so magi (perzijski duhovniki) čedalje bolj pritiskali na kralja, so bili Simon in z njim ujeti kristjani obsojeni na smrt. Tako je šel sprevod obsojencev s Simonom na čelu na morišče; škofje z besedo iz Svetega pisma in z molitvijo spodbujal svoje vernike, ko je rabelj opravljal krvavo delo. Naposled so ostali le še trije, Simon in dva stara duhovnika, Kananija in Abdaikla. Ko so Kananija slekli, preden so ga usmrtili, “se mu je treslo vse telo, duh pa ne”. Pusai, ugleden mož, ki je bil navzoč pri usmrtitvi, je to videl in mu rekel: »Ne boj se! Za trenutek zatisni oči in videl boš Kristusovo luč!« Pusaia so takoj prijeli in ga privedli h kralju. Potem so obglavili tudi Abdaikla. Simon je v svoji zadnji molitvi prosil za preganjalce, za vernike svoje črede in za blagoslov kraja, kjer so umrli mučeniške smrti. Potem so obglavili še njega, in sicer okoli devete ure na veliki petek (339), kakor pravi poročilo.

16. april

Rojstni kraj te preproste svetnice, ki ni iskala lastne slave, ampak je pred njo bežala, je francosko mesto Lurd (Lourdes) pod Pireneji. Mesto je zaslovelo po najbolj obiskani Marijini božji poti v Evropi, saj se tja zgrinja vsako leto več kot tri milijone romarjev z vsega sveta. V dneh od 11. februarja do 16. julija 1858 se je tam Bernardki Soubirous osemnajstkrat prikazala Marija. Na kraju prikazovanj ob bregu reke Gave je počasi zrasla cerkev, tam je privrel na dan znameniti studenec lurške vode, ki je po kemični sestavi povsem enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Med romarji, ki hite v Lurd, je letno nad 40.000 bolnikov. Stroge zdravniške komisije so vsako leto priče 3035 primerom ozdravljenj, ki jih medicinska znanost ne more razložiti. Takih ozdravljenj je bilo doslej v Lurdu nad 5.000, Cerkev pa jih je kot čudeže priznala le kakšnih 60. Največji ‘lurški čudež’ je nedvomno to, da mnogi težki bolniki na tem svetem kraju najdejo življenjsko vedrino in odkrijejo smisel svojega trpljenja.

Bernardka Soubirous, ki jo poznamo kot Bernardko Lurško, se je rodila 7. januarja 1844 v Lurdu. Bila je najstarejša od šestih otrok v družini mlinarja brez stalnega zaslužka. Stanovali so v vlažnih prostorih nekdanje jetnišnice. Bili so večkrat lačni kot siti, zato so bili otroci bolehni. Bernardka si je v otroških letih nakopala naduho, ki jo je potem mučila vse življenje.

Bernardkina velika življenjska naloga se je pričela oblačnega 11. februarja 1858, ko je šla s sestro in prijateljico nabirat suhljad na obrežje reke Gave. Prikazala se ji je čudovito lepa in ljubezniva Gospa. Bog, ki se razodeva malim, prevzetnim pa se skriva, se je poslužil Bernardke, da je poživil češčenje Matere božje v naših časih. Gospa, ki se ji je prikazala, se ji je predstavila z imenom ‘Brezmadežno spočetje«. Štirinajstletni Bernardki je obljubila, da jo bo naredila srečno ne na tem, ampak na onem svetu. Prosila jo je, naj moli za grešnike in dela pokoro zanje. Pri enem od prikazovanj ji je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj sezidajo na tem kraju kapelo!« Duhovniki so bili glede njenih prikazovanj zelo skeptični. Bernardko so imeli za lažnivko in nastavljali so ji pasti, da bi jo ujeli v besedi, toda ona se ni dala zmesti. Vedno je bila z vsemi potrpežljiva in obzirna. Počasi so spoznali, da je vse njeno pripovedovanje resnično in verodostojno.

Njena največja želja je bila, da bi se pred radovednimi ljudmi skrila. Ko ji je bilo štiriindvajset let, je bila sprejeta v samostan usmiljenih sester v Neversu, daleč od Lurda. Prednica jo je zapostavljala in poniževala, Bernardka pa je vse potrpežljivo prenašala. Nič se ni ponašala s tem, da se ji je prikazovala Marija. Imela se je za ‘božjo metlo’, ki je izpolnila svojo nalogo in je bila ‘odložena v kot’. Vedno bolj je zorela v spoznanju, da je na tem svetu najbolj modro živeti v skladu z resnico, da človek sam od sebe ni nič, da nič nima, ampak je vse božji dar. Zelo veliko je bila bolna. Zadnje tedne svojega življenja je hudo trpela. Umrla je 16. aprila 1879 v Neversu, stara nekaj nad petintrideset let. Za svetnico je bila razglašena 8. decembra 1933. Njen god obhajamo na obletnico njene smrti rojstva za nebesa.

15. april

Španskemu svetniku Petru Gonzalesu, čigar spomin obhajamo danes, so se v njegovi apostolski gorečnosti najbolj smilili mornarji, ki so le redkokdaj imeli priložnost iti v cerkev in poslušati božjo besedo, živeli pa so bolj kot drugi v nevednosti in surovosti. Če ni šlo drugače, je šel k njim na ladje ter jih poučeval. Mornarji na Španskem ga še dandanašnji časte kot svojega zavetnika. Že stoletja ga kličejo pod ljudskim imenom sveti Telmo ali Elmo.

Peter Gonzales je bil sin plemiškega veljaka. Rodil se je med letoma 1180 do 1196 v španski pokrajini Kastilji. Nadarjenega sina je oče poslal študirat in Peter je stopil v duhovniški stan, ne da bi zanj čutil posebno notranje nagnjenje. Najbrž se je za to odločil pod vplivom sorodnika, ki je bil škof na severu Španije in ta je Petra kot mladega duhovnika imenoval za kanonika in stolnega dekana. Gonzales je po takratni navadi temu svojemu imenovanju hotel dati tudi zunanji poudarek: v sijajnem spremstvu je jezdil skozi mesto. Njegov napuh je bil kmalu kaznovan: konj se je namreč nenadoma splašil ter nečimrnega jezdeca vrgel v cestno blato. Ta padec je bil zanj dober nauk. V nezgodi je spoznal prst božji, ki ga je kaznoval za njegovo nadutost in častihlepnost.

Šel je v samoto, veliko molil in se postil, nato pa stopil v red sv. Dominika. Bil je zgleden redovnik in predvsem odličen pridigar. Na njegove besede se je mnogo ljudi spreobrnilo. Ko je kastiljski kralj Ferdinand III. slišal o njem, ga je poklical na svoj dvor, kjer je moral biti vedno v njegovi bližini.

Peter je živel na dvoru enako spokorno kot v samostanu, zato je bil lahkoživim ljudem trn v peti. Nastavljali so mu vsakovrstne zanke, da bi ga osramotili. Njegov življenjepisec pripoveduje, da so najeli neko malopridno žensko, da bi ga zapeljala. Peter Gonzales jo je resno posvaril in stopil v sosednjo sobo, kjer je bilo odprto ognjišče. Zavit v plašč se je vrgel v ogenj in poklical zapeljivko: »Tu sem pojdi in glej!« Žensko je presunilo, ko ga je videla ležati sredi žerjavice, pa se ga ogenj ni prijel. Spoznala je svojo zablodo, s solzami v očeh obžalovala svoje grešno življenje in se spovedala. Njen zgled je ganil mnoge druge razuzdance, da so se poboljšali.

Peter je kralju s svojim modrim nasvetom velikokrat pomagal. Pri osvojitvi Kordove je rešil življenje tisočerim premaganim sovražnikom in obvaroval žensko čast mnogim ženam in dekletom pred podivjanim vojaštvom. Čez nekaj let je zapustil dvor, da se je lahko bolj posvetil misijonskemu delu med ljudmi, zlasti med najbolj revnimi.

Peter Gonzales je umrl 15. aprila 1246 v mestu Tuv, kjer je uspešno deloval zadnja leta. Tam je tudi pokopan. Upodabljajo ga kot dominikanskega redovnika, ki leži na svojem plašču sredi ognja.

14. april

Vaše poslanstvo je v tem, da se žrtvujete za druge, da delate pokoro za storjene grehe in da dejavno ljubite na najbolj vzvišen božji način.« Tako je današnji svetnici, katere ime pomeni ‘veliko trpeti’, prigovarjal njen duhovni voditelj in ona si je njegove besede vzela k srcu. Prej je nad svojo brezupno usodo jokala, potem pa je svojo voljo popolnoma podredila božji volji in premišljevala Kristusovo trpljenje in ob njegovem se ji je njeno zdelo neznatno. S Kristusovim trpljenjem se je čutila tako povezano, da je priznala, da ne trpi več sama, marveč Kristus trpi v njej.

Rodila se je 18. marca 1380 v ribiškem mestecu Schiedam pri Rotterdamu na Nizozemskem kot edina deklica izmed devetih otrok preproste družine. Na svet je prišla na cvetno nedeljo, prav tisto uro, ko so v cerkvi brali Matejev pasijon, kar je pomenljivo za njeno kasnejšo usodo. Starši in bratje so s ponosom gledali, v kakšno lepotico se je razcvetala njihova hči oziroma sestra. Začeli so se oglašati prvi snubači, toda ko je šlo zares, je Lidvina staršem povedala, da prav nič ne misli na možitev. Če bi jo pa proti njeni volji v to silili, bo prosila Boga, naj ji vzame lepoto, da se noben snubec ne bo več zanimal zanjo. Poslej je starši niso več silili, naj se poroči, in Lidvina je živela bolj zase.

Pozimi leta 1396 je zaradi dolgotrajne bolezni zelo oslabela. Ko se je nekoliko popravila, so jo prijateljice povabile, naj gre z njimi na drsališče. Po nerodnosti ene izmed deklic je Lidvina tako nesrečno padla, da si je zlomila rebro. Nesli so jo domov in jo položili v posteljo. Bilo je na svečnico, 2. februarja 1396 in od tega dne ni nikoli več stopila na tla. V veliki rani se ji je napravila bula, kmalu so se gnojne bule razmnožile po vsem telesu. Lidvina je trpela strašne muke. Spala je na golih deskah, ker se ji je posteljnina lepila na rane, kar ji je povzročalo še hujše bolečine.

Lidvina je tožila nad svojo bridko usodo in svojim vrstnicam govorila, da je živa pokopana. Počasi pa se je priborila do spoznanja, da njeno trpljenje dobi smisel, če se vda v božjo voljo. Pri tem ji je bil dragocen pomočnik njen spovednik in duhovni voditelj. Brez popolne vdanosti v božjo voljo in brez božje pomoči bi bilo popolnoma nemogoče, da bi kdo v tako hudem trpljenju vzdržal osemintrideset let. Po poročilih sodobnikov je Lidvina večkrat dobila na poseben način božjo tolažbo. Bila je vesela, da je kot bolnik imela več časa kot drugi in je zato lažje več molila. Bogu je priporočala prošnje ljudi, ki so prihajali k njeni bolniški postelji in jo prosili, naj moli zanje, ker njena molitev več zaleže. Mnogi neuki in učeni, navadni ljudje in duhovniki so prihajali k njej in postala jim je vodnica in svetovalka v duhovnem in vsakdanjem življenju.

Najgloblji pomen njenega trpljenja, njenega življenjskega poklica, je ostal nepojasnjen. Vemo le, da Bog večkrat izbere ljudi, ki trpijo in se pokorijo za druge. Takšno poslanstvo je namenil tudi sv. Lidvini, ki je živela v času, ko so bili mnogi vodilni ljudje v Cerkvi vse prej kot zgledni. Delala je pokoro zanje.

Umrla je po oseinintridesetih letih trpljenja 14. aprila 1433. Rojena na cvetno nedeljo, ki je pomenila za njeno življenje simbol Kristusovega trpljenja, je odšla tudi k večnemu počitku v velikem tednu. Njeno češčenje, ki se je kmalu po njeni smrti razširilo po Nizozemskem, je Cerkev potrdila leta 1890. Časte jo kot zavetnico bolnikov in drsalcev, upodabljajo pa jo kot s cvetjem ovenčano devico s šopkom in razpelom v roki.

13. april

V vsej njeni več kot dvatisočletni zgodovini je bilo za Cerkev pogubno, če je bila povezana s svetno oblastjo. Tako je bilo tudi proti koncu 6. stoletja v Španiji, kjer so tedaj živeli Vizigoti. Ti so se oklepali arijanske krive vere in jo hoteli z orožjem vsiliti še drugim. Kot žrtev tega nasilja je padel kraljevič Hermenegild in prav njegova mučeniška smrt je omogočila in pospešila prehod arijanskih Vizigotov v katoliško vero in s tem Vizigote spremenila v enoten španski narod.

Vizigotski kralj Leovigild je bil od leta 573 edini gospodar v državi. Njegova nesreča je bila, da se je drugič oženil z zagrizeno arijanko Gosvinto, ki je smrtno sovražila katoličane. Dotlej so arijanski Vizigoti mirno živeli sredi katoličanov in čedalje bolj spoštovali moč in lepoto njihove vere. Gosvinta pa je hotela obnoviti v državi nekdanjo popolno oblast arijancev in s tem zanetila nemir. Kralj je bil premalo odločen, da bi jo ustavil. Njegova prva žena je bila katoličanka in rodila mu je dva sina, Hermenegilda in Rekareda, ki ju mačeha Gosvinta ni marala. Kralj je njeno sovraštvo hotel pogasiti s tem, da je Hermenigildu za ženo izbral Ingundo, Gosvintino sorodnico. Gosvinta je od snahe zahtevala, da mora prestopiti v arijansko vero, kar pa je ta odklonila. Kralj Leovigild je Hermenegildu prepustil upravo pokrajine z glavnim mesto Sevillo, kamor sta se mlada zakonca preselila.

V tej pokrajini je bilo mnogo katoličanov in katoliške vere se je oklenil tudi Hermenegild. Oče ga je zaradi tega klical na zagovor v Toledo. Hermenegild ni šel, ker je imela prvo besedo Gosvinta. Katoličani so odločno stopili na Hermenegildovo stran. Pod vplivom žene Gosvinte je oče od njega zahteval, naj se vrne k arijanski veri, sicer ga bo k temu prisilil z vojsko. Hermenegild je vztrajal pri obrambi katoliške vere kaki dve leti, potem je njegova moč opešala.

Ko je oče zasedel Sevillo, se je umaknil v Kordovo. Tam ga je obiskal brat Rekared in mu obljubil očetovo odpuščanje. Hermenegild se je vdal, da prepreči bratomorno klanje, vendar pa je vztrajal v katoliški veri. Oče ga je zato vrgel v ječo, kjer so z njim grdo ravnali. Za veliko noč leta 585 mu je arijanski škof prinesel obhajilo. Če bi ga Hermenegild sprejel, bi bilo to znamenje vrnitve v arijanstvo. Kraljevič pa ga je odklonil in zato mu je poveljnik Sisbert s sekiro odsekal glavo. Nikoli se ni pojasnilo, kdo je dal Sisbertu naročilo za ta umor. Kraljeva družina za to dejanje ni hotela prevzeti odgovornosti.

Sinova smrt je kralja zelo pretresla. Umrl je že naslednje leto in pred smrtjo je sina Rekareda, svojega naslednika, izročil v skrb sv. Leandru, seviljskemu nadškofu. Viri poročajo, da je Sisbert umrl ‘najsramotnejše smrti’, kakšne, ni povedano. Oče Leovigild je bil smrti sina Hermenegilda kriv le posredno, ker je bil preveč popustjiv omahljivec.

Hermenegildov brat in novi kralj Rekared se je tako sporazumel s škofom sv. Leandrom. Sam je sprejel katoliško vero, za katero je brat dal življenje, in do leta 589 je vsa vizigotska država prešla v katoliško vero ter v njej vztrajala. Mučeništvo sv. Hermenegilda je prineslo novi državi, ki se poslej imenuje španska, verski mir. Svetega Hermenegilda upodabljajo s kraljevskimi znamenji, z verigami in s sekiro.

12. april

Cesar Konstantin Veliki je leta 313 dal krščanstvu v rimski državi svobodo. Sam se je sicer dal krstiti šele tik pred smrtjo, vendar je Cerkev spoštoval. Rimski škof in papež je bil tedaj Silvester I., ki je imel velike težave z arijansko zmoto: Arij, duhovnik iz Aleksandrije, je namreč učil, da se Kristus ni rodil kot Bog, temveč le kot človek. Dokler je cesar Konstantin prebival v Rimu, je papeža Silvestra imel za predstavnika vesoljne Cerkve. Ko pa se je leta 330 preselil v Konstantinopel (Carigrad) in je dal to mesto blagosloviti kot ‘novi Rim’, si je cesar izbral druge svetovalce in se na papeža ni več oziral. Pod vplivom svojih svetovavcev je podpiral tudi zagovornike arijanizma. Iz Aleksandrije je poslal v pregnanstvo svetega škofa Atanazija, Arijevega glavnega nasprotnika. Cesar Konstantin je umrl leta 337 in isto leto je Petrov sedež v Rimu zasedel papež Julij L, ki je bil po rodu Rimljan in tudi po duhu je bil močan predstavnik krščanskega Rima. Ob njegovem nastopu je ves krščanski svet pričakoval, kaj bo odločil glede arijanstva, ki je bilo obsojeno na cerkvenem zboru v Niceji leta 325, vendar se je še kar naprej širilo. V Rim so pisali od treh strani: najprej carigrajski metropolit Evzebij, ki je bil polarijanec; dragi odposlanci so papeža prosili pomoči zoper nasprotnike nicejskih sklepov, slednjič pa se je oglasil še glavni zagovornik resnice škof Atanazij. Papež Julij se je z vso odločnostjo postavil na njegovo stran v obrambo resnice, ki jo je razglasil nicejski koncil.

Da bi dal močnejšo oporo vzhodnim škofom, jih je leta 340 povabil na sinodo v Rim. Prišlo je 50 škofov, pristašev nicejske veroizpovedi; njeni nasprotniki, ki so sami zahtevali sklicanje sinode, pa so spričo papeževe odločnosti rajši ostali doma. Sinoda je enodušno podprla papeža Julija in zahtevala, da se mora Atanaziju vrniti škofovski sedež, s katerega je bil že drugič krivično pregnan. Enako se je sinoda zavzela za druge pravoverne škofe. Malo kasneje se je sešla v Antiohiji sinoda, kjer so se zbrali pristaši napol arijanskega carigrajskega škofa Evzebija in od papeža je zahtevala, da potrdi njeno stališče. Papež Julij I. je vsem škofom poslal pismo, sestavljeno s svetniško plemenitostjo, vredno vrhovnega pastirja Kristusove Cerkve. V njem odklanja sklepe iz Antiohije, ne da bi koga osebno žalil. Evzebij je imel močno oporo v cesarju Konstanciju, zato se za papeževo pismo ni zmenil. Pred zgodovino ostaja ta listina pomembno pričevanje, kako si je papež Julij I. prizadeval, da uveljavi avtoriteto Petrovega naslednika in obnovi edinost v Cerkvi.

Julij I. si je kot rimski škof zagotovil časten spomin tudi zato, ker je modro urejal cerkveno upravo. Ustanovil je zbor notarjev, ki so prevzeli skrb za pravilno administracijo. Določil je red za cerkvena sodišča in razmejil njihovo pristojnost tako, da poslej klerikov niso več klicali pred svetna sodišča. V Rimu je dal sezidati najmanj pet cerkva, najpomembnejša med njimi je cerkev dvanajstih apostolov.

Kot papež je vodil Cerkev polnih petnajst let. Umrl je 12. aprila leta 352 in pokopali so ga v cerkvi, ki jo je dal sezidati na Avrelijevi cesti. Njegov grob so obiskovali romarji še v 7. stoletju. Pozneje so relikvije prenesli v baziliko Santa Maria in Trastevere. Leta 1505 so ugotovili pristnost teh relikvij in tako se je češčenje tega zaslužnega papeža spet poživilo.

11. april

Leta 1966 so se Poljaki spominjali tisočletnice pokristjanjenja, leta 1979 pa devetstoletnice smrti sv. Stanislava, zavetnika Poljske. Od 2. do 10. junija 1979 je svojo domovino prvič obiskal Janez Pavel II., prvi slovanski papež v dvatisočletni zgodovini Cerkve. »Moje korake vodi dejansko jubilej škofa in mučenca sv. Stanislava,« je dejal pred vzletom z rimskega letališča. Zadnja postaja tega potovanja je bila maša na prostranem travniku pred mestom Krakov, škofovskim sedežem sv. Stanislava in Karola Wojtyla, sedanjega papeža. Ob papežu se je zbralo blizu dva milijona ljudi: v svoji homiliji je papež govoril o sv. Stanislavu in njegov jubilej povezal z dolžnostjo krščanskega pričevanja, ki izhaja iz zakramenta svete birme.

Stanislav se je rodil leta 1030 v vasi Ščepanovo pri Krakovu v družini nižjega vojaškega plemiča. Krščanstvo je bilo takrat na Poljskem še mlado in ljudi še zdaleč ni prekvasilo, zato je bilo v njih še mnogo surovosti. Stanislavovi starši so bili verni. Fant je želel postati duhovnik. Šolal se je najprej v Gnjeznu, kjer je grob sv. Vojteha, apostola Poljske, svoje bogoslovno znanje pa je utrdil v Liegu v Belgiji, kjer je bilo eno od središč prenovitvenega gibanja v Cerkvi. Mladi Stanislav se je vrnil v domovino z željo, da bi svoje moči posvetil Cerkvi, prosti državnih vezi. Rad bi postal redovnik, a na željo svojega škofa je sprejel službo župnika. Od blizu je spoznal stisko revnih slojev in rad bi jim gmotno in duhovno pomagal. Škof ga je poklical k sebi v Krakov, glavno mesto poljske kraljevine. Stanislav je želel, da bi Krakov postal tudi duhovno središče Poljske.

Leta 1070 je umrl krakovski škof in po volji ljudstva, plemstva in kralja Boleslava II. Hrabrega je postal njegov naslednik Stanislav. Bil je drugi škof na Poljskem, ki ni izšel iz vrst redovnikov. Dobro je poznal versko stanje med ljudmi in med duhovščino in rad bi ga dvignil po vzoru clunyjskega opata Hildebranda, poznejšega papeža Gregorja VII., velikega prenovitelja cerkvenega življenja. Boril se je za to, da državna oblast ne bi ovirala Cerkve pri izpolnjevanju njenega duhovnega poslanstva.

Kralj Boleslav je želel, da se Cerkev na Poljskem okrepi. Po njegovi zamisli naj bi bila opora državni moči. Prva leta je Stanislav s kraljem lepo sodeloval; njegova prva želja je bila utrditi moralne temelje države. Kralj naj bi bil vsem državljanom zgled lepega življenja. Tu so nastopile težave, kajti kralj je živel vse prej kot zgledno: za utrditev svoje moči ni izbiral sredstev in svojih strasti ni brzdal. Vsi so pred njim trepetali, škof Stanislav pa mu je spoštljivo, toda odločno očital njegove napake. 11. aprila 1079 je kralj Boleslav med mašo zunaj Krakova škofa Stanislava umoril. Nihče drug ni hotel biti za krvnika. Ljudje so škofa, ki je padel pod mečem, začeli častiti kot svetnika, kralj pa je izgubil prestol in moral je v pregnanstvo na Ogrsko. Škofa mučenca so pokopali v krakovski stolnici na Wawelu. Od leta 1253, ko je bil razglašen za svetnika, je prvi zavetnik Poljske.

Smrt sv. Stanislava je po legendi povezana tudi z našimi kraji. V samostanu Osoje na Koroškem namreč kažejo grob njegovega morilca, poljskega kralja Boleslava. Legendo je obdelal pesnik Anton Aškerc v baladi Mutec osojski. Po vrnitvi iz Rima, kamor je šel na spokorno romanje, kralj prosi za sprejem v ta samostan. Sedem let kot nemi menih opravlja najnižja dela, šele na smrtni postelji spregovori in pove, kdo je. Življenjepisa pravijo, da je Boleslav res delal pokoro za svoj zločin, ni pa nobenih zgodovinskih potrdil, da bi bil on ‘mutec osojski’.

Sveti poljski škof in mučenec je krstni zavetnik mnogih slovenskih Stanislavov, ki danes godujejo.

10. april

Simboli štirih evangelistov: Matej človek, Marko lev, Luka vol, Janez orel so nakazani v knjigi preroka Ezekijela, ki je deloval med judovskim izvoljenim ljudstvom tedaj, ko ga je zadela najhujša nesreča babilonska sužnost. Ljudem je odločno povedal, da je sužnost kazen za njihovo nezvestobo Bogu. Njegova preroška govorica je polna veličastnih pa tudi težko umljivih podob, ki spominjajo na videnja iz zadnje svetopisemske knjige Razodetja.

Ezekijel je bil po poklicu duhovnik kakor njegov oče. Njegovo ime pomeni ‘močan je Bog’. Kot mlad duhovnik je verjetno opravljal službo v jeruzalemskem templju. Leta 597 je s kraljem Joahinom (Jehonijem) prišel v babilonsko sužnost. Tam je živel med pregnanci ob prekopu Kobaru. Za preroka je bil poklican leta 593 in je deloval do svoje smrti leta 571. Ezekijelovo preroško poslanstvo je mogoče deliti na dve obdobji: prvo obsega sedem let od leta 593, ko je bil poklican za preroka, do leta 586, ko je padel Jeruzalem, drugo pa čas po padcu svetega mesta do prerokove smrti, torej petnajst let.

V prvem obdobju je napovedoval božjo kazen zaradi malikovanja in nemoralnega življenja. Bil je neizprosen varuh božjih zakonov. Ko so se njegove grozeče prerokbe uresničile, pa Ezekijel nastopa kot tolažnik nesrečnega ljudstva in v apokaliptičnih videnjih napoveduje odrešenje in vrnitev ljudstva iz sužnosti. Najbolj pomembno je njegovo videnje o kosteh, ki vstajajo in se oblikujejo v živo telo: to je podoba vstajenja judovskega ljudstva v novo svobodo, obenem pa tudi zametek vere v vstajenje mrtvih. Kot prerok kliče k prenovitvi sveta. Za to prenovitev jemlje simbol božjega svetišča: staro svetišče je bilo oskrunjeno, zato mora biti pozidano novo. Tudi ljudje morajo dobiti drugačno srce in drugačnega duha. Vendar ne sami od sebe. Bog jim bo dal novo srce in novega duha. Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem nakazano misel o resnični milosti božji, ki je izključno božji dar in brez katere je vsako dobro dejanje nemogoče.

Istočasno kot Ezekijel v Babilonu je doma, v Jeruzalemu deloval prerok Jeremija. Oba božja glasnika sta se kljub tolikšni daljavi, ki ju je ločila, glede vsebine oznanila presenetljivo ujemala. Oba sta imela ista videnja, njuni duši je napolnjevala enaka žalost in njune oči so videle enako grozo. Ezekijel je v duhu gledal, kar se je dogajalo v domovini in je na grehe svoje domovine izrekel isto kletev kot Jeremija, ki je te grehe videl s telesnimi očmi. Prerok Ezekijel je ostal v Babilonu med ujetimi Judi, pregnan kakor oni, a ne zakrknjen kot oni. Bivanje Judov v Babilonu je bilo zanj kazen, Ezekijelovo bivanje v pregnanstvu med Judi je bilo zanje milost. V sužnosti je lajšal žalost pregnancev. Tam je bil znamenje, da Bog svojega ljudstva ni pozabil.

Prerok Ezekijel je umrl kot mučenec. Rimski martirologij pravi o njem, da je bil “od sodnika izraelskega ljudstva, ki ga je svaril zaradi češčenja malikov, umorjen pri Babilonu in bil pokopan v grobu Abrahamovih prednikov, kamor so mnogi hodili molit”. Nekateri domnevajo, da so ga kamnali, drugi pa, da je bil razčetverjen. Upodabljajo ga z mečem v roki, z vrati med dvema stolpoma, s tehtnico (božja pravičnost), z vozom, v katerega so vprežena bitja z obrazi človeka, leva, vola in orla.

9. april

Valtruda je staro nemško ime, ki pomeni ‘vladajoča božja (božanska)’ ali ‘močna’. Svetnica izhaja iz belgijske plemiške hiše; v njeni družini je bilo več svetnikov in svetnic. Bila je hči plemenitega Valberta in Bertile, sestra svete Aldegonde, mati svetega Landrika, svete Madelberte in Adeltrude, žena svetega Vincenca Madelgarija. Tudi njena mati Bertila je bila svetnica. Ko je odrasla, se je poročila z grofom Vincencem Madelgarijem, dvornim uradnikom kralja Dagoberta I. Imela sta tri otroke, vse tri svetnike: Landrik je bil opat v samostanih Soignies in Hautmont (v severni Franciji), ki ju je ustanovil njegov oče; deloval je verjetno kot misijonski škof na področju Bruxellesa in je umrl okoli leta 700; Madelberta je bila opatinja samostana Maubeuge in je umrla okoli leta 705; Adeltruda, druga opatinja v Maubeuge, pa je umrla okoli leta 696. Ko se je Valtrudin mož odločil, da gre v samostan Hautmont, je žena Valtruda živela še dve leti v svetu, se posvečala skrbi za bolnike in jetnike. Leta 656 je še sama šla v samostan. Po nasvetu svetega Gislana, apostola belgijskega Hainauta, je ustanovila in vodila belgijski ženski samostan Mons, v katerem je tudi umrla 9. aprila 688. Pokopali so jo v po njej imenovani katedrali Ste. Vaudru v Monsu.

Kot je dokumentirano, so sv. Valtrudo zelo zgodaj častili, predvsem v Belgiji in Franciji, kjer jo imenujejo Waudru. Češčena je zaradi njene življenjske zgodbe, hkrati pa častijo kot svetnike tudi njene štiri otroke, njeno sestro Adelgundo iz Maubeugea in njenega moža Vincencija Maldegarja. Njene ostanke so prekopali leta 1250, njeno glavo pa so shranili v posebnem relikviariju.Na praznik sv. Trojice (nedelja po binkoštih) Valtrudine relikvije v veliki procesiji nosijo skozi Mons. Časte jo kot zavetnico mesta Mons, ki se je razvilo ob njenem samostanu. Zdravilni vrelec v Castiauxu se imenuje po njej.

Valtrudo upodabljajo kot redovnico, samo ali skupaj s svojimi štirimi otroki, včasih tudi samo z dvema hčerkama.