Sedela je nasproti zdravniku, kot da bi obe čakali smrtno obsodbo. Stala sem za njo in v mislih prosila Boga, da le ne bi bilo najhujše.
»Hudo ste bolni, nujna je takojšnja operacija,« je počasi previdno dejal zdravnik.
Nisem videla njenega obraza; z očmi sva se ujela z zdravnikom, naj ji, prosim, prizanese s podrobnostmi. Preveč bi bilo to zanjo. Pred šestimi leti je izgubila sina in še vedno se je borila s tem, da ni hujšega za mater kot stati ob preranem grobu lastnega otroka. Z njim je izgubila del sebe.
Noge so se mi tresle, vame je udarilo z vso silo, znašla sem se v temni soteski bolečine in nemoči. Ali ji bom zmogla biti trdna opora? Ji bom lahko pomoč v trpljenju, o katerem se mi takrat še sanjalo ni? Na poti domov me je tolažila misel: Tudi če bi hodil po temni dolini, ne bom se bal, ker si Ti z menoj. V mojem srcu pa kamen, žalost in dvom: Ali je res vse, kar je prišlo od Gospoda, tudi k njemu namenjeno? Zaman sem poskušala trpljenje osmisliti, prosila sem Boga, naj nam ne vzame še naše ljubljene mame. Zdi se mi, da je ona svojo bolezen sprejela lažje kot jaz … znala je … bila je prekaljena v hudem, zaupala je v Božjo previdnost. Kljub molitvi, veri, zaupanju so bile moje noči brez spanca. Morda bi takrat še sama zbolela, toda imela sem svojo družino, bolnega očeta, sestro, prijatelje in sorodnike, ki so mi bili blizu te dni, in moža, ki je z mano čutil hlad neprespanih noči.
Ko sem nekega jutra odhajala v službo, sem – kot vsak dan – pogledala proti gori, proti naši prijazni romarski cerkvi na Vitovljah. Svetila se je v soncu in se kopala v barvah čudovite jesenske narave. »Mati, pomagaj!« sem prosila. Naprej moram … zate, mama, za vse, ki me imajo radi. Dopovedala sem si, da nam je vse to namenjeno, da mora bolečina izzveneti do konca in mi je nihče ne more odvzeti. »Ko se vrnem domov, poromam k njej. Kot moja mama, me tudi ona čaka.«
Sonce je bilo že zelo visoko, počasi sem stopala od postaje do postaje križevega pota, ki stoji ob poti k cerkvi. Ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, s trnjem kronan bil, ki je za nas težki križe nesel … Zdrava, Marija, milosti polna … Zdelo se mi je, da se vzpenjam na goro, ki je sveta, da prihajam k Materi, da bi pozabila dneve, ki so minili kakor brez blagoslova, z željo, da začutim Njen objem, trden, dobrotljiv, poln upanja in tolažbe. Med vejami borovcev je bila tišina še bolj tiha, notranji mir je dobival svoj pomen.
Misli so mi uhajale na vse prizore življenja s tabo, moja mama, na tvoje zadnje romanje k Vitovski Materi ob velikem šmarnu, ko niso zmogla več poti in te je moj mož peljal skoraj do vrha. Kljub krhkemu zdravju si želela priti gor, kot bi slutila, da bo to tvoje zadnje romanje.
Pol ure počasnih korakov in že sem zagledala ozek obok, vklesan v skalo, ki te potegne v objem cerkve, nekaj stopnic in svetišče, ki te izroči Materi v varstvo. Z leve strani oltarja zre vate obraz Marije, te čudežne žene molka, ki ni vklenjen v noben čas … Vedno znova začutiš, da si tukaj pričakovan, da si ljubljen, da ti bo lažje, da boš zmogel. V ušesih ti odmeva mogočno zvonjenje ob praznikih. Pesem romarjev Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš, ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš. In tudi če ne zmoreš pesmi, molitve, na oltar polagaš svoje prošnje, želje, zahvale, Njej izročaš svoje drage, svoje življenje.
Danes je navaden dan in cerkev je zaprta, tudi stemnilo se bo prav kmalu, toda človek bi kar ostal tukaj. Kdor enkrat doživi in začuti ta blagoslov, se vrne. Ko stopiš iz cerkve, te ob lepem vremenu objame morje sonca in svetlobe ob čudovitem razgledu po dolini vse do morja in Alp. Tukaj se spočijeta duša in telo.
Moje zemeljske mame že skoraj devet let ni več, še tisto jesen smo jo pokopali. Zapustila nam je resnično velike stvari, ki jih človek bolj jasno vidi, čim dlje živi.
Nebeška Mati na Vitovskem hribu ostaja z nami. Vedno več romarjev sprejema, vsak prinaša svojo zgodbo. Tudi vedno več mladih prihaja k Njej, da z Njo deli svoje veselje ali skrbi. Vsakdo se lahko vse dni v letu poda na Vitovlje – kot samoten romar, kot pohodnik ali skupaj z drugimi, ko so tukaj večkrat v letu svete maše.
Pri Materi bo doživel njeno bližino, mir in tolažbo, ki je v naših dneh vsem tako potrebna. Jaz prihajam s prošnjo zase, da bi zmogla s tiho vdanostjo in trdnim upanjem moliti za vse svoje drage, za moja otroka, za bolne in trpeče, za mlade, za duhovnike, za našo dolino in domovino. Da bi z odprtim srcem znala slišati in razumeti, kar nam brez besed sporoča Božja Mati: »Ne bojte se, z vami sem, vse bo dobro!«

M. Mlečnik. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 50-51.

V nekem pogovoru s prijateljico je Ida ponosno dejala: »Človek mora biti tako močan, da zmaga samega sebe. Včasih sem se ob vsaki težavi spraševala: Zakaj me je to zadelo? Zdaj pa sem postala močna in nič več se ne sprašujem, zakaj, ampak vedno vdano izrečem: Gospod, ti že veš, zakaj. To je zmaga nad samim seboj in na to sem ponosna,« je razlagala Ida.
»Pa če te nenadoma zadene kakšna nesreča, misliš, da boš res tako močna, kot se počutiš zdaj, ko ti življenje teče tako mirno?« je malo dvomeče vprašala prijateljica.
»Ne, nobene preizkušnje se ne bojim!« je odločno odvrnila Ida.
Od tedaj je minilo precej let. Tega pogovora se je Ida spomnila, ko se je pripravljala na velikonočno spoved. Bila je vsa zbegana, kajti pred nedavnim jo je zadela huda preizkušnja. Na misel ji je prišel še neki drug pogovor v ne tako daljni preteklosti. Med drugim so se pogovarjali tudi o veri in Božji previdnosti. Neki moški, ki je bil najglasnejši, je zamahnil z roko in dejal: »Boga ni! Če pa je, ni niti dober niti vsemogočen, ker dopušča trpljenje.« Idi so se takrat te besede grozno bogokletje. Toda zdaj, ko jo je obiskalo trpljenje, so privrele na dan, preplavile njeno dušo, njeno srce. »Kaj je z menoj?« se je spraševala. »Nekoč sem tako samozavestno trdila, da se ne bojim nobene preizkušnje, zdaj pa … Kako naj s takimi mislimi obhajam velikonočne praznike? Kako naj stopim pred svojega duhovnega očeta, ki me že leta in leta vodi v mojem prizadevanju za prijateljstvo z Bogom.« Udarec je bil res zelo krut, tako nepričakovan, da ga ni mogla vdano sprejeti.
Zmagala je božja milost in Ida je zbrala ves pogum, da je, četudi s težavo, iskreno priznala svoj dvom v božjo dobroto, svoje bogokletno razmišljanje. Izkušeni duhovnik je po njeni izpovedi nekaj časa molčal, potem pa je pokazal na križ: »Ti za nekaj časa izgubila, kar si imela rada – srčni mir. On pa je za nas daroval vse, tudi svoje življenje. Njegova žrtev te je odrešila, ko si priznala, da si slabotna, zato s hvaležnim srcem obhajaj praznike Vstajenja!«

A. Škufca. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 51.

Kako se vse umirja, pomislim. Tudi prazniki niso več to, kar so včasih bili. Mislim božič in novo leto. Končno jih lahko pričakam s pristnim veseljem, mirom in brez nestrpnosti. Ja, upokojitev ima svoje prednosti in, hvala Bogu, znam jih izkoristiti.
Za sabo sem pustila tekanje po trgovinah in stikanje za darili. Dokler so bile v modi bomboniere, panetoni morda steklenica vina, je še šlo. Toda navade so postajale vse bolj zahtevne, pričakovanja velika, ideje pa tudi niso kar padale iz rokava, denar še manj. Če temu dodam gnečo v trgovinah, ki je bila neizbežna, in čas, ki me je vselej preganjal, se je tisto, kar naj bi bilo prijetno opravilo, spremenilo v nočno moro.
Zdaj je vse drugače: imam več časa in manj denarja, ostalo pa je dvoje pridnih rok in mati narava, ki mi daje ideje za darila. Začne se na pomlad, ko previdno nabiram liste čemaža. Bog ne daj, da se vsem pritakne kakšna šmarnica! Ko sem prepričana, da ni nobene nevarnosti, je otročje lahko iz čemaža pripraviti namaz ali pesto. Hči je zadovoljna, ker jo, kot pravi, reši marsikatere zadrege. Takrat, ko zorijo češnje, napolnim prve kozarce marmelade. Prav posebej se potrudim in sadju ter sladkorju dodam ščepec sladkih začimb, da dobi izdelek osebno noto. In potem kuham marmelado še do pozne jeseni, dokler ne dozori zadnji kaki. Ko smo že pri kakiju: posušen je odličen. Skupaj z jabolčnimi krhlji je ne samo dobro, temveč tudi lično darilo. Za tiste, ki znajo ceniti trud, priložim še vrečko domačega čaja. To je aroma, ki je ne moreš kupiti.
Ko narava preneha razdajati darove, jih je treba poiskati med štirimi stenami. Večeri postajajo vse daljši in lahko se zgodi, da se misli, obdane s temo, nevarno zlijejo z njo. Takrat vzamem v roke pletilke ali kvačko in se grem ustvarjalca. Takega iz ljubezni.
Hišni copatki za vnuke. To mi je v posebno veselje. Domišljiji pustim prosto pot in tistega, kar nastane, jasno, ni videti v nobeni trgovini. Ni čudno, da mojim malim ni jasno, kje kupi Božiček takšne copate. Dedek, ki pri vnukih noče zaostajati, se je zelo potrudil, ko je žagal in zbijal les za ptičjo krmilnico. »Pobarvali jo boste sami,« jih skuša uvajati v delo. Se že veselim pogleda na drobne rokice, zaposlene s čopiči.
Tudi sin bo verjetno zadovoljen z doma spletenim šalom in rokavicami. Mislim, da bo iz melirane volne s poudarjeno modro barvo nastal lep komplet. Mož bo po dolgih letih deležen nogavic iz prave ovčje volne.
Prijemalke za posodo so namenjene prijateljicam. Skromno in preprosto darilo, a upam, da ga bodo znale ceniti. Naj le preštejejo, koliko pentelj je bilo treba narediti.
Saj res, tudi kape rada pletem. Komu bi prišla prav letos? Sosedov Janez bi je bil vesel. Ne da bi si je ne mogel sam kupiti, to ne, le v mesto ga živ krst ne spravi in zanj, tako pravi, je tako in tako vse dobro. Tista kapa, ki mu, če jaz kaj vem, greje glavo že kakih dvajset let, gotovo ni tako topla, kot bi morala biti. In še nekaj je: vem, da bo vesel že zato, ker se ga je nekdo spomnil. Ja, včasih je res preprosto nekomu narediti veselje.
Sem koga pozabila? Seveda, gospo Francko, ki me vsak ponedeljek zvesto čaka. Kaj naj pripravim zanjo? Nič pletenega niti kvačkanega ne pride v poštev. V domu upokojencev znajo zaposliti varovanke z ročnimi deli. Suho sadje ni za njena brezzoba usta. Marmelade, čaji … no ja, če bi živela doma, že, tako pa …
Nekaj pa ji vendar lahko ponudim, drobno, zelo drobno pozornost. Nenavadno, a morda bo šlo. Kolikokrat mi je potožila, da bi rada vsaj še enkrat obiskala grob svojega moža in edinega sina. »Samo, kako naj le grem, tako nebogljena,« je rada dodala.
Kako, da mi nikoli ni prišlo na misel, da bi jo peljala tja? Verjetno zato, ker si nisem mogla predstavljati, kako bom v moj avto stlačila invalidski voziček. Dobro, bom pač poskusila, sem bila odločna. Pravzaprav je bilo od vsega najteže prepričati moža. Njemu je sentimentalnost pač tuja, humanost pa na srečo ne, kot se je izkazalo. Brez moškega smisla za razporeditev stvari bi bila moja ideja obsojena na propad. Tako pa nama je uspelo.
Pokopališča imajo tako ali tako moč, da spremenijo razpoloženje čim človek prestopi njihov prag, samo če gre za poseben dogodek, kot je bil tale, je doživljanje težko opisati. Nekaj toplega in svetega mi je leglo v srce. Gospa Francka je misli in spomine zavila v malone slovesen molk. Mislim, da je v svoji zamaknjenosti pozabila na kraj in čas. Težko je bilo določiti pravi trenutek in reči: »Gremo.« Tiho je bilo tudi celo pot do doma, ob slovesu pa mi je stisnila roko z močjo, ki ji je ne bi nikoli pripisala. S tem je povedala vse.
Moj krog daril je sklenjen. Z malo denarja in veliko ljubezni.
Rafaela

Ognjišče (2016) 03, str. 56