God: 30. marec

Savoja je gorata deželica na jugovzhodu Francije, ob meji z Italijo in Švico. Proti koncu 14. stoletja se je razširila v italijanski Piemont. Leta 1414 je nemški cesar Sigismund savojskemu gospodarju Amadeju VIII. podelil naslov vojvoda. Amadej pa je kmalu prestol prepustil svojemu sinu Ludviku, sam pa šel kot menih v samoto. Kasneje je sprejel izvolitev za papeža od skupine škofov, zbranih na koncilu v Baslu oziroma v Ferari. Kot papež si je privzel ime Feliks V. in bil je zadnji razkolni papež v zgodovini. Ko je spoznal svojo zmoto, je odstopil in se vrnil v samoto.

Vse te dogodivščine je doživljal današnji godovnjak Amadej IX., njegov vnuk. Ko je ded postal papež, je bil Amadej star štiri leta, ko pa je ded umrl, jih je imel šestnajst. Rodil se je 1. februarja 1435 v francoskem delu Savoje. Kmalu po rojstvu so mu izbrali nevesto Jolando, hčer francoskega kralja Karla VIII., s katero se je dejansko poročil, ko je dopolnil sedemnajst let. Mati Ana, hči ciprskega kralja, ga je vzgajala v krščanskem duhu. Takšnega duha je bila tudi žena Jolanda, ki mu je naklonila svojo prisrčno ljubezen. Dani so bili vsi pogoji za srečno življenje, toda nad Amadeja in družino se je zgrinjala nesreča za nesrečo.

Prvi udarec je prišel že v mladih letih Amadej je postal božjasten. Ta težka bolezen je zaustavila njegovo neutrudno delavnost, vendar pa je vsem svojim dolžnostim ostal zvest. Njegova pobožnost pa se je v bolezni še poglobila. Zelo je bil hvaležen svoji ženi, ki je delila z njim njegovo trpljenje in mu ljubeznivo stregla. Tudi družina je zelo trpela. Od osmih otrok šest, je bilo dečkov, dve pa deklici jih je nekaj pomrlo v zgodnjih letih, nekaj pa že odraslih. Preživel ga je samo sin Filibert, ki mu je bilo ob očetovi smrti sedem let.

Kot vojvoda je zavladal leta 1465, ko je umrl oče. Za vladanje si je pripravil dosledno krščanski načrt, brez spletk in prevar, ki so bile v tistih časih po dvorih v navadi. Vse spore je skušal poravnati brez orožja, s pogajanji. Plemstvo je navajal na skromnejše življenje in je zato na svojem dvoru uvedel kar največjo skromnost. Prihranke je obrnil v korist revežev. Ko ga je neki novi poslanik vprašal, kje in kakšni so njegovi lovski psi, ga je Amadej pospremil do obednice, kjer so vedno dobivali hrano reveži. Pokazal je nanje rekoč: »Nimam psov, imam pa te prijatelje, ki me najbolj zvesto varujejo, in še spremljajo me, ko hodim na lov za božje kraljestvo. Nanje sem zares ponosen.« V njegovem času so o Savoji govorili, da je raj za uboge v Evropi in oaza, kjer krivica nima moči.

Zadnja leta življenja je bil hudo bolan in takrat je vlado izročil v roke ženi Jolandi, ki je vladala kot regentinja tudi potem, ko je nasledstvo prešlo na edinega živečega sina Filiberta. Amadej je mirno izdihnil svojo dušo 30. marca 1472. Pokopali so ga v cerkvi sv. Evzebija v mestu Vercelli. Ljudski glas ga je štel med svetnike, uradni postopek za njegovo razglasitev za blaženega in svetnika pa se je zaradi raznih homatij ustavil, tako da ga je med blažene prištel šele papež Inocenc XI. leta 1677.

God: 29. marec

Pred več kot osemsto leti na današnji dan 29. marca 1195 je na gori Karmel v Palestini umrl sveti Bertold, ki velja za začetnika karmeličanskega reda. Ta strogi red, ki časti Boga z molitvijo in s pokoro, na slovenskih tleh nima nobenega moškega samostana, obstajata pa samostana karmeličank v Sori pri Medvodah in v Mirni Peči pri Novem mestu. Red nosi ime po gori Karmel, kjer mu je tekla zibelka in sicer v času križarskih vojn. Tudi med križarji, ki so šli iz krščanske Evrope osvobajat svete kraje v Palestini izpod muslimanske sužnosti, so se razpasle razne strasti in slabe navade. Nekateri so odšli v samoto na goro Karmel, da so s svojim Bogu posvečenim življenjem, polnim žrtev, križarje opozarjali, da jih bo božji blagoslov spremljal le tedaj, če ne bodo podlegli neurejenim strastem.

Na gori Karmel je zbiral svoje učence že prerok Elija v 9. stoletju pred Kristusom. V prvih časih krščanstva so se puščavniki radi umikali na to sveto goro in tu posebno častili Marijo. Ko so v 7. stoletju Palestino osvojili muslimanski Arabci, niso branili posameznim puščavnikom, da so na Karmelu mirno služili Bogu. Ko so ob koncu 11. stoletja prišli v Sveto deželo križarji in z njimi nekateri romarji, so se namenili, da po zgledu nekdanjih eremitov ustanove na gori Karmel nov samostan. Tam gori so našli nekaj menihov, ki so živeli po ostrih vzhodnih pravilih svetega Bazilija. Nekatera določila tega reda so sprejeli za svoja in tako je tu nastala nova redovna družina z mnogo ostrejšimi pravili, kakor so bila v navadi v Evropi. Od popoldneva do končane jutranje molitve so vsi molčali, meso so smeli uživati le bolni bratje, drugi pa so se ostro postili od 14. septembra (praznika povišanja svetega križa) do velike noči. Kljub strogim predpisom je število redovnikov naraščalo in v Palestini je bilo kmalu 14 redovnih družin. Redovna pravila karmeličanskega reda je potrdil papež Honorij III. leta 1226. Dvanajst let kasneje so karmeličani dobili ukaz, naj zaradi muslimanske nevarnosti zapuste Sveto deželo. Najprej so se naselili na Cipru, nato pa je moral oditi vsak redovnik v svoj rodni kraj. Tako se je red razširil po vsej Evropi. Edini moški karmeličanski samostan pri nas je bil v Gorici, kjer se je naselila tudi družina karmeličank, ustanovljenih leta 1452. Oba Karmela sta ostala v Gorici do leta 1782, ko ju je cesar Jožef II. razpustil. Nekdaj je veliko slovenskih vernikov pripadalo karmelski bratovščini ali karmelskemu tretjemu redu in nosili so škapulir.

Raziskovalci si niso popolnoma edini glede vloge, ki jo je pri ustanovitvi karmeličanskega reda imel sv. Bertold. Doma je bil iz mesta Solignac v zahodni Franciji. Nekaj časa je živel kot puščavnik v Kalabriji (na jugu Italije). Leta 1147 se je pridružil križarjem in je bil vsem zgled prave bogoljubnosti. V bojih za Antiohijo se je zaobljubil, da se bo posvetil Bogu kot redovnik, če bodo kristjani zmagali. To se je res zgodilo in Bertold se je z desetimi somišljeniki naselil na gori Karmel. Postavili so se borne kolibe in začeli redovno življenje po zgledu starih puščavnikov. Urejeno redovniško življenje, katerega duša je bil prvi predstojnik Bertold, se je začelo med letoma 1155 in 1185. Poročila soglašajo o tem, da je Bertold dosegel popolnost in svetost in da je umrl v častitljivi starosti 105 let. Pripisovali so mu dar prerokovanja.

God: 28. marec

Prva oznanjevalca evangelija med Čehi sta bila sveta brata Ciril in Metod, blagovestnika Slovanov. Ko sta delovala na Moravskem, je z njima navezal osebni stik češki knez Borivoj, ki se je dal okoli leta 874 krstiti. Vendar je bila poganska stranka še precej časa močna in krščanstvu nasprotna. Kot žrtvi te stranke sta umrla mučeniške smrti svetniška kneginja Ljudmila, ‘mati češkega naroda’, in njen vnuk sveti Venčeslav ali Vaclav. Njegovo smrt je povzročil njegov rodni brat Boleslav 1. leta 929, da je za njim zavladal. Ko je prišel na prestol, je kmalu nato počastil bratovo mučeniško žrtev in sam postal dober kristjan ter je odstranjeval ostanke poganstva.

Veliko zaslug za utrditev krščanstva med Čehi ima njegova hči Marija, ki je na Češkem bolj znana pod imenom Mlada, zunaj čeških meja pa so jo prekrstili v Milado. Za svojo življenjsko vzornico si je izbrala prababico sv. Ljudmilo in svojega strica sv. Vaclava. Posnemala ju je tudi v prizadevanju za svetništvo. Njeno življenje v podrobnosti ni znano. Ko se je njen oče, vojvoda Boleslav I. leta 950 obrnil od poganske h krščanski stranki in se pobotal z nemškim kraljem Otonom L, da deželi vrne mir, si je Marija – Milada izbrala lastno vlogo. Slišala je bila o delu redovnikov kot oznanjevalcev evangelija in modrih vzgojiteljev in ogrela se je za misel, da tudi Praga dobi stalno versko vzgojno središče. Prepričala se je, da krščanstvo ne more biti za stalno odvisno od samovolje vladarskih osebnosti, ampak mora dobiti trdno oporo v lastni škofiji in samostojnih samostanskih ustanovah.

Ko je bila na bavarskem dvoru v Regensburgu, kjer se je vzgajala, pri tem pa ohranila češko miselnost, jo je oče prosil, naj v Regensburgu posreduje za češko cerkveno samostojnost. Regensburg te njene želje ni maral spolniti, zato je Marija-Mlada šla v Rim. Pogajanja so se ustavila zaradi smrti Boleslava I. leta 967. Novi vladar, Marijin brat Boleslav II., je sam zidal cerkve po češki zemlji, snoval načrte za nove samostane, posebno pa si je prizadeval za samostojno škofijo v Pragi. Ko je v Regensburgu nastopil škof sv. Volbenk, je Praga leta 973 dobila prvega škofa Dietmarja. Pod njegovim naslednikom sv. Vojtehom je v bližini Prage zrastel prvi moški benediktinski samostan.

Marija je pri vseh teh prizadevanjih bratu veliko pomagala kot posredovalka. V Rimu je vstopila v samostan benediktink in pokazala izredno redovniško vnemo. Papež Janez XIII., ki je cenil njene velike državniške vrline, je zdaj, ko je spoznal tudi njeno pobožnost, Mariji naročil, naj se vrne v Prago in tam ustanovi ženski samostan. Brat Boleslav II. je sestro z veseljem sprejel in je novemu samostanu poklonil zemljišče ob praškem gradu Hradčani. Marija je pripeljala nekaj redovnic s seboj, druge pa je pridobila doma. Tako se je tukaj razvil velik samostan sv. Jurija, ki je še dolga stoletja opravljal svoje pomembno versko poslanstvo.

Marija je bila prva opatinja in storila je vse, da je v samostanu vzbrstelo molitveno življenje, lepo bogoslužje, bogoslovna znanost in cerkvena umetnost. Njena iznajdljivost pri vzgoji je vzbujala občudovanje in kmalu jo je ljudstvo imelo za pravo svetnico. Po njeni smrti 8. februarja, najbrž v letu 994, so jo pokopali na samostanskem pokopališču, kmalu pa so njen grob prenesli v kapelo sv. Ane, kjer je še zdaj v časti. V Pragi se je spominjajo 8. februarja, na njen smrtni dan, na splošno pa se njen spomin obhaja 28. marca.

God: 27. marec

Staro slovansko ime za Salzburg je Solnograd, kar pomeni ‘mesto soli’, ker so v bližini rudniki soli. Mesto, ki je dobilo ime po tej nepogrešljivi začimbi, je tesno povezano z začetki oznanjevanja evangelija med našimi karantanskimi predniki in z nadaljnjo zgodovino Cerkve na slovenskih tleh. Salzburški škof Virgil je okoli leta 755 na prošnjo slovenskega kneza Hotimira poslal v Karantanijo škofa Modesta, ki je imel svoj sedež pri Gospe Sveti, kjer je tudi pokopan. Leta 811 sta se salzburški škof Arno in oglejski patriarh Pavlin II. dogovorila, naj bo meja med njunima cerkvenima pokrajinama reka Drava. Ta razdelitev severno od Drave Salzburg, južno od nje Oglej je obveljala vse do konca 18. stol.

Prvi salzburški škof je bil sveti Rupert, današnji godovnjak, ki je okoli leta 690 na ruševinah rimskega mesta Juvavum, središča province Norik, ustanovil samostan sv. Petra, ki je bil hkrati škofova rezidenca. Rupert je bil frankovskega grofovskega rodu, bil pa je navdušen zagovornik verske vzgoje, ki jo je na evropski celini organiziral irski menih sv. Kolumban mlajši.

Pred prihodom v Salzburg je bil Rupert škof v mestu Wormsu. Najverjetneje je bil samo misijonski ali pokrajinski škof, ki je lahko menjal svoj sedež, kakor je pač terjala potreba ali kakor je določil opat. Najbolj pomembno je dejstvo, da se je z vsem srcem zavzemal za ideale, ki jih je oznanjal sv. Kolumban mlajši: otroško ponižno evangeljsko preprostost, spokornost in osebno uboštvo, po drugi strani pa globoko znanje verskih naukov, ki so jih podajali v karseda vabljivi podobi. Tretja značilnost irske verske šole je bila prisrčna ljubezen do grešnikov: povsod so uvedli ustno ali tiho spoved s tajno pokoro namesto obvezne javne pokore, ki je bila tedaj še v navadi.

Sv. Rupert je živel v Wormsu od leta 657, v Salzburg pa je prišel na povabilo bavarskega vojvoda Theoda okoli leta 690, ko je bil star že kakšnih sedemdeset let. Najprej je za globlje versko življenje pridobil vojvoda in velikaše, potem pa se je posvetil preprostemu ljudstvu. Vojvoda mu je predlagal, naj si izbere kraj, ki je zanj in njegove tovariše najbolj primeren. Po daljšem iskanju se je Rupert ustavil pri ruševinah nekdanjega rimskega mesta Juvavum, ki je bilo uničeno ob preseljevanju narodov. Tam je sezidal velik samostan in si ob cerkvi sv. Petra izbral škofijski sedež. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike, zato je mesto dobilo ime Salzburg. Njegova škofiija je bila zaenkrat še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, ni pa še imela pravih mej. Vojvoda Theodo je šele proti koncu življenja dosegel, da mu papež potrdi Salzburg kot stalno škofijsko mesto in škofiji določi meje.

Sv. Rupert je učakal visoko starost. Če velja domneva, da se je rodil okoli leta 620, je dočakal le malo manj kot sto let. Umrl je namreč leta 717 in sicer 27. marca, prav na velikonočni praznik. Za svetnika so ga imeli že, ko je še živel. Leta 774 je njegov škofovski naslednik Virgil, Irec po rodu, njemu v čast sezidal novo stolnico in vanjo prenesel svetnikov grob. Sv. Rupert velja za zavetnika rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo se mu kot zavetniku zoper šen in otroške krče.

God: 26. marec

Nobena vera v zgodovini se ni širila tako naglo kot islam. Osemdeset let po smrti Mohameda, njenega začetnika, so muslimanski Arabci osvojili vso severno Afriko in čez Gibraltar prestopili v Španijo in tam ustanovili svoje kraljestvo ali po arabsko emirat. Kristjane so muslimanski Arabci na splošno spoštovali kot ‘vernike knjige’ Svetega pisma in kristjani so smeli svojo vero javno izpovedovati. Po navadi je bilo sožitje dokaj vzorno, včasih pa so nastopila obdobja nestrpnosti, ko so muslimani kristjane preganjali in jim kratili osnovne pravice. Tako se je dogajalo v 10. stoletju v Kordovi, mestu v Andaluziji, ki so ga kalifi (muslimanski vladarji) hoteli spremeniti v zahodno Meko. Kordova se je razvila v pomembno kulturno središče, morda celo najpomembnejše v tedanji Evropi.

Kalifu Abd-er-Ahmanu III., ki je iz Kordove vladal Španiji v letih 912 – 961, je bila napoti vsaka močna osebnost, ki je bila v oporo krščanski zavesti, in so jih zato pod kako pretvezo odstranili iz javnega življenja. Tu in tam se je primerilo, da so vnetim vernikom grozili s smrtjo, stanovitne Kristusove pričevalce pa so dejansko usmrtili. Leta 923 je morala zaradi svoje verske neustrašenosti umreti tudi sveta Evgenija, ki je zdaj ponos krščanske Kordove.

Njenega življenja nihče ni natanko popisal, dasi so jo spisi in govorniki opevali kot ‘najlepšo lilijo španskega vrta’. S svojim vzornim življenjem in prepričljivo zgovornostjo je rojake budila in spodbujala k bogoljubnosti in odločnemu nastopu v javnosti. Imela je tolikšen vpliv, da so muslimanske oblasti postale nestrpne, čeprav jim ni neposredno nasprotovala. Njena privlačna osebnost je predstavljala nevarnost za ugled islamske vere. Morala je v ječo, kjer se je kot angel varuh zavzela za nekega desetletnega dečka, ki je bil ves obupan. Pod njenim vplivom se je tako opogumil, da je rad trpel za Kristusa. Evgenijo so zaradi njenega vpliva na druge jetnike ločili. Uporabili so vse sposobnosti, da bi jo prepričali, da je islam popolnejša vera kot pa krščanstvo. Kakšna pridobitev bi bila za gospodarje v deželi, če bi Evgenija prešla na njihovo stran!

Tega seveda niso dosegli, dobili pa so priložnost, da so ji naprtili krivdo, ki je po islamskih zakonih vredna smrtne obsodbe. Evgenija je odkrito povedala svoje mnenje o Mohamedu in o koranu, zanje je bilo to sramotenje islamske vere. Po zakonu je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. Evgenija je to sprejela kot izredno milost božjo. V zaupanju v božjo pomoč je smrt pozdravila kot bližnjo pot v nebesa, čeprav je njeno mlado srce pred kruto smrtjo trepetalo. Ob spominu na mučence in združena z njimi je pokazala v smrti tako junaštvo, da je bil to za vse še močnejši klic k zvestobi v veri, kakor prej v življenju njene besede in zgled.

Pokopali so jo v cerkvi sv. Pavla v Kordovi, ki stoji v okraju, imenovanem De los Marmolejos, zato so Španci to svojo mučenko imenovali Evgenija de Marmolejos. Leta 1544 so v tej cerkvi našli lep, a poškodovan napis, ki v latinščini 10. stoletja slavi njene kreposti in se priporoča njeni mogočni priprošnji.

God: 25. marec

Mesto Nazaret je po vsem svetu že dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in ki se ga spominjamo trikrat na dan zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta nazareška deklica Mirjam-Marija pristala na povabilo božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega božjega Sina. Tu je izrekla za zgodovino človeštva najpomembnejši ‘da’ in s tem se je začel uresničevati božji načrt odrešenja.

Marija je s tem načrtom odrešenja tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za današnji praznik. Stari cerkveni koledarji ga imenujejo »oznanjenje učlovečenja preblaženi Devici Mariji«, drugod najdemo ime ‘začetek odrešenja’ ali ‘spočetje Kristusa’. Prvotno je bil 25. marec Gospodov praznik, že v 7. stoletju so v Španiji iz njega napravili praznik Marijinega deviškega božjega materinstva, najbrž spričo tega, ker je bila na koncilu v Efezu leta 431 slovesno razglašena verska resnica o Marijinem božjem materinstvu. Pokoncilska preureditev cerkvenega koledarja je spet poudarila, da je to Gospodov praznik.

Zakaj je ta praznik nastavljen ravno na 25. marec? Razdalja devetih mesecev od Jezusovega spočetja do njegovega rojstva, ki se ga z lepim praznikom spominjamo 25. decembra, je gotovo hotena. Toda vprašanje je, kateri datum je izhodišče za drugega. Sodobni raziskovalci menijo, da je izhodišče bilo oznanjenje in ne božič. 25. marec, ki je pomladansko enakonočje, je v starih časih veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje. Postni čas pa je bil malo primeren za slovesnosti in po nekaterih pokrajinah so jih prepovedali. V Španiji so sredi 7. stoletja obhajali praznik Marijinega oznanjenja 18. decembra, osem dni pred Gospodovim rojstvom, drugod pa je ostal 25. marca.

V ljudski pobožnosti se je ta praznik hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo angelovega češčenja. Nekdaj je skoro vsak katoliški kristjan ob zvonjenju trikrat na dan dejansko za trenutek odložil svoje delo in zmolil tri zdravamarije s pristavkom, ki kratko označuje vsebino skrivnosti, ko se je druga božja oseba naselila v Marijinem deviškem telesu in s tem v naročju človeške zgodovine. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji.

Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na današnji praznik obhajamo krščanski materinski dan. O vzvišenem poklicu matere govori tudi poslanica, ki so jo škofje naslovili na žene ob koncu drugega vatikanskega koncila: »Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod.«

Na današnji praznik obhajajo god številne žene in dekleta, ki so jim pri krstu dali ime po Mariji. Oblike tega imena so neštete.

God: 24. marec

Tudi danes – kljub močnim vplivom šole in okolja – drži, kar je pred več kot šestdesetimi leti zapisal Jernej Pavlin na začetku svoje pripovedi o današnji godovnjakinji: »Kakšni bodo kdaj otroci, je največ odvisno od vzgoje v domači hiši.« Pristavlja še: »Sveti starši imajo včasih tudi svete otroke.« V mislih ima Brigito Švedsko, mistično ženo in veliko svetnico, katere hči je bila sveta Katarina Švedska ali Karin, ki se je Cerkev danes spominja.

Karin je bila četrta izmed Brigitinih osmih otrok. Rodila se je leta 1331 ali 1332. Zgodaj so jo dali v samostan, da bi jo vzgojili. Na očetovo željo se je poročila s pobožnim plemičem, ko je imela šele štirinajst let. Mlada zakonca sta sklenila posnemati deviški zakon preblažene Device in svetega Jožefa. Katarina se je začela oblačiti preprosto in brez pretiranega nakita. Njen zgled so posnemale mnoge mlade gospe, njene prijateljice. Njena mati Brigita je po moževi smrti odšla v Rim in je tam pobožno živela. Tudi Katarini se je vzbudila želja po Rimu. Mož ji je sprva branil, končno pa ji je le dovolil. Zaradi bolezni je sam ni mogel spremljati. V Rim je prišla leta 1349, ko ji je bilo osemnajst let. Bila je srečna, ko je spet objela mater. Kmalu pa je začutila veliko domotožje in nameravala se je vrniti domov. Na materino prošnjo je sicer izjavila, da je zaradi Kristusa pripravljena vse zapustiti in ostati v Rimu, vendar je kmalu Rim naravnost zasovražila in mater prosila dovoljenja, da se vendarle vrne na Švedsko. Brigita je imela hčerino željo za nevarno skušnjavo, zato je začela moliti. Prikazal se ji je Kristus in ji dejal: »Povej hčeri, da je že vdova. Pregovori jo, naj ostane. Jaz bom poskrbel zanjo.« Katarina je po dolgem času dobila notranji mir. Materin duhovni voditelj je vodil tudi njo in pod njegovim vodstvom je napredovala v krepostih, ker mu je bila v vsem pokorna. Z materjo je večkrat romala, leta 1372 tudi v Sveto deželo. Obe sta imeli neke vrste samostansko življenje, v katerem so se vrstili molitev, delo, počitek in dobrodelnost. Njena mati Brigita je v nekem videnju že leta 1346 dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni na Švedskem. Sestavila je tudi pravila reda, ki se imenuje Brigitin red ali red Odrešenika, njeno zamisel pa je mogla uresničiti šele hči Katarina.

Kmalu po vrnitvi iz Svete dežele je mati umrla v Rimu 23. julija 1373. Po njeni volji je Katarina njeno telo prepeljala na Švedsko, kjer so ga slovesno pokopali v samostanski cerkvi v Vadsteni. Redovnice tega samostana so živele po pravilih njene matere in so Katarino izvolile za predstojnico. Toda že po enem letu je odpotovala v Rim, da bi pri vodstvu katoliške Cerkve poskrbela, da bi Brigito razglasili za svetnico. Pet let je zbirala potrebno gradivo, potem se je vrnila v Vadsteno, kjer jo je škof potrdil za predstojnico, ona pa se je začela pripravljati na smrt: umrla je 24. marca 1381. Njeno svetniško češčenje je potrdil papež Inocenc VIII. leta 1484, njena mati Brigita pa je bila razglašena za svetnico leta 1391.

God: 23. marec

»Čim več človek zahteva od samega sebe, tem bolj uspešno izžareva v okolico.« Ta misel francoskega pisatelja Daniela Ropsa v polni meri velja za svetniškega duhovnika Jožefa Oriola, apostola Barcelone. Do samega sebe je bil skrajno zahteven, za naše pojme nerazumljivo trd, toda kamor koli je prišel, so ga ljudje pozdravljali z ljubeznijo in z velikim spoštovanjem. Njegovo od mnogih postov sestradano in bledo obličje je kar žarelo. V njegovi bližini so ljudje čutili navzočnost svetega. To je potrjeval tudi Bog, ki je po njegovih rokah delal čudeže.

V mestu Barcelona, ki ga slavi kot svojega apostola, se je Jožef Oriol tudi rodil in sicer 23. novembra leta 1650. Njegov oče je bil tkalec svile in je umrl, ko je bilo Jožefu komaj šest let. Mati se je znova poročila s čevljarjem, ki je bil blag človek in je pastorka ljubil kot svojega lastnega otroka. Jožefa je dal v šolo duhovnikom, kjer je lepo napredoval ne le v znanju, temveč tudi v krepostih. Po očimovi smrti so ga podpirali dobrotniki, da je mogel na barcelonskem vseučilišču študirati bogoslovje. Študij je končal z doktoratom, ko mu je bilo komaj 23 let. Želel je postati duhovnik, da bi mogel delati za božjo čast in zveličanje duš. Želja se mu je izpolnila: dve leti kasneje je prejel mašniško posvečenje.

Najprej je sprejel službo domačega učitelja v neki bogati družini, da je z dohodki podpiral svojo mater. V tej službi je ostal devet let do materine smrti. Poromal je v Rim na grobove apostolov in papež Inocenc XI. mu je podelil nadarbino (službo, povezano z dohodki iz nepremičnin) pri barcelonski cerkvi Svete Marije ‘od Smreke’. Junija 1687 je nastopil službo, ki jo je vestno opravljal do smrti.

Veliko skrb je posvečal bolnikom in revežem. Njegovi dohodki so bili tolikšni, da bi si lahko privoščil lastno hišo, pa je raje stanoval v preprosti sobi kot podnajemnik. V njej ni imel niti postelje in je spal kar sede, sobe nikdar ni ogreval. Strogo se je postil. Pri vsej svoji resnobi in strogosti do samega sebe pa ni bil kakšen godrnjav črnoglednež, temveč vedrega obraza, tako da so ga imenovali ‘veseli svetnik’. Če je kdo vpričo njega hvalil njegovo svetost, je sklonil glavo in dejal: »Svetniki so v nebesih.«

Nikdar si ni privoščil počitka, a zdelo se mu je, da še vse premalo dela. Po zgledu sv. Frančiška Ksaverija bi rad šel misijonarit med nevernike, da bi tam umrl kot mučenec. Leta 1696 je res zapustil Barcelono ter se peš napotil v Rim, da bi tam od papeža dobil pooblastilo, da gre kot misijonar na Japonsko. Toda med potjo je zbolel. Mati božja mu je v prikazni naročila, naj gre nazaj v Barcelono in tam misijonari. Ubogal jo je in z neko tovorno ladjo se je vrnil v svoje mesto k prejšnjemu delu.

Ko je začutil, da se mu bliža konec, se je sklenil preseliti iz svoje skromne sobice na podstrešje hiše nekega prijatelja. Tega je prosil, naj mu tam pripravi ležišče, na katerem bo umrl. Storil je tako in Jožef se je preselil. Kmalu je resno zbolel za pljučnico in legel. Obiskovali so ga mnogi ljudje, ki so hoteli olajšati njegovo siromaštvo, pa je vse hvaležno odklonil. Z veliko pobožnostjo je prejel sveto popotnico. Preden je izdihnil, je prosil, da so mu dečki-pevci zapeli sveto pesem ‘Mati žalostna je stala’, ki opeva bolečine Žalostne Matere božje, nato je z očmi, uprtimi v Križanega, mirno izdihnil svojo dušo 23. marca leta 1702. Njegov pogreb je bil kraljevski. Pokopali so ga v Marijini cerkvi, kjer je služboval. Za svetnika ga je razglasil papež Pij X. leta 1909.

God: 22. marec

Drugi vatikanski cerkveni zbor je zelo poudaril pomen božje besede in Svetega pisma za krščansko življenje. V teh desetletjih po koncilu se je zanimanje za Sveto pismo poživilo tudi pri nas. V marsikateri slovenski župniji obstajajo biblične skupine večja ali manjša občestva, ki se posvečajo študiju in premišljevanju Svetega pisma.

Tako ‘biblično skupino’ je imela že družba pobožnih žena iz premožnih slojev v Rimu, ki se je zbirala okrog ugledne in bistroumne vdove Marcele. Te žene so se posvetile bogoljubnosti. Niso sicer ustanovile samostana v današnjem smislu, bile pa so med seboj tesno povezane in so ena drugo podpirale s prijateljskimi nasveti. Ko je leta 382 prišel v Rim sv. Hieronim in je prevzel službo tajnika pri papežu Damazu, so te žene zvedele, da je Hieronim odličen poznavalec Svetega pisma in prosile so ga, naj jim ga razlaga. Hieronim je vabilo sprejel, se za te obravnave dobro pripravljal in razlagi dodajal lastne spodbudne misli. Tako je duhoviti in jezikovno izobraženi Hieronim postal duhovni vodja te družbe in svetovalec posameznim med njimi. Vse je dobro poznal, ker se je zanimal za življenjsko usodo vsake svojih gojenk.

Med njimi je bila tudi mlada vdova Lea. Poročena je bila z nekim uglednim in bogatim Rimljanom, čigar ime ni znano. Mož ji je kmalu umrl in Lei so svetovali, naj se drugič poroči. Za njeno roko se je potegoval Vecij Agorij Pretekstat, mlad in sposoben mož, ki je bil v javnosti znan kot zagovornik poganstva. Lea se z njim ni marala poročiti. Gotovo je odločala tudi razlika v veri. Ni gotovo, kaj je bilo prej: ali je snubec odbil Leino zahtevo, da se sprijazni z njenim verskim prepričanjem, ali pa je Vecij huje zasovražil krščanstvo, ker ga ona ni hotela za moža. Gotovo pa je, da sta se pozneje glede vere ostreje razlikovala: on je bil hud nasprotnik, ona pa vneta zagovornica krščanskih misli in nravnosti.

Lea se je najprej vključila v družbo asketinj okrog vdove Marcele, kjer je bil njen duhovni voditelj sveti Hieronim. Kasneje pa je prevzela vodstvo podobne bogoljubne družbe na svojem posestvu pri Ostiji (južno od Rima), kamor se je umaknila. Morda je bil vzrok za njeno izselitev iz Rima prav njen zavrženi poganski snubec, s katerim se ni marala več srečevati. Krožek okrog vdove Lee je bil malo drugačen kakor rimski krog okrog Marcele. Lea v bližini ni imela veliko odličnih žena in deklet, zato je v svojo družbo sprejela tudi svoje služabnice in jih, po besedah svetega Hieronima, “učila bolj z zgledom kakor z besedo”. Ta poteza napravlja Leo še bolj prikupno, ker je z njo pokazala pravi evangeljski čut za enakost vseh ljudi v Kristusu. Prav gotovo se je Lea oprijela življenja krščanske odpovedi in dobrote, da je bila spodbuda za vso okolico, sicer je strogi Hieronim ne bi brez pridržka priznaval za sveto, celo ‘presveto’ osebo.

V marcu leta 384 je svetniška Lea v Ostiji umrla, istočasno je v Rimu izdihnil izvoljeni konzul Vecij, njen nekdanji snubec. Ko je Hieronim v hiši vdove Marcele to zvedel, je njuno smrt ponazoril s podobo bogatina (Vecij) in ubogega Lazarja (Lea): prvi trpi v peklenskem ognju, ona pa se veseli v rajskem poveličanju. Seveda je ta primerjava le malce pretirana. Hieronimovo pismo je pomembno bolj zato, ker v njem poveličuje kreposti umrle svetniške vdove.

God: 21. marec

Na poslopju švicarske zvezne vlade v Bernu stoji na častnem mestu kip današnjega svetnika Nikolaja iz Flüe ali brata Klausa: suha postava v puščavniški obleki. Tega moža Švicarji ne častijo samo kot svetnika, temveč tudi kot ‘očeta domovine’, ker je leta 1481 s svojim svetniškim posredovanjem preprečil državljansko vojno v Švici. Bil je preprost kmet in oče desetih otrok, s posebnim božjim razsvetljenjem pa je postal eden najmodrejših svetovalcev svojega časa. Nikolaj je bil doma iz kraja Flüe v švicarskem kantonu Unterwalden, kjer se je rodil leta 1417 premožnim kmečkim staršem. Že v otroških letih je marsikaj kazalo, da je Klaus, kakor so mu pravili, na poseben način izbran od Boga. Ko mu je bilo nekaj čez dvajset let, je moral k vojakom, čeprav je odločno zavračal nasilje. V vojaški službi je moral ostati do tridesetega leta. Ko se je vrnil domov, se je poročil z Dorotejo Wyss, ki mu je rodila deset otrok, pet dečkov in pet deklic. Nikolaj je bil vzoren mož in skrben družinski oče, marljiv kmet in moder svetovalec. Izvolili so ga za sodnika in razsojal je vedno pravično, nikoli se ni oziral na osebo.

Življenje mu je teklo na zunaj mirno in srečno, toda v njegovem srcu se je vedno močneje oglašala želja po puščavniškem življenju. Naposled se je o tem pogovoril z ženo Dorotejo: njegova misel jo je močno prizadela in skraja se ji je upirala. Končno pa mu je le uspelo ženo prepričati, da ga v samoto kliče višja sila. 16. oktobra leta 1467 se je poslovil od družine. Nekateri so njegov odhod obsojali kot grobo zanemarjanje družinskih dolžnosti, drugi pa so ta njegov korak zagovarjali, češ da je šel za božjim klicem.

Po krajšem iskanju primernega kraja se je naselil v Ranftu, blizu domačega kraja, kjer je živel kot ‘gozdni brat’, kakor so ga imenovali njegovi sodobniki. V Ranftu je prebil več kot devetnajst let življenja in ves ta čas je bila njegova edina hrana evharistija. Ljudje iz soseščine so ga na skrivaj opazovali ves mesec, da bi videli, če res ničesar ne zaužije. Ko so se o tem prepričali, so mu postavili leseno kočico in kapelico. Kmalu zatem je prišel k bratu Klausu pomožni škof iz Konstance, ki je blagoslovil kapelico in je samotarja temeljito izprašal o vsem, da se je prepričal o njegovi globoki in čisti veri.

Kljub trdemu življenju v molitvi in postu se brat Klaus ni branil ljudi. Možje in žene vseh stanov so prihajali k njemu s svojimi težavami in vprašanji. Kadar se je nabralo pred njegovo kočico več obiskovalcev, je odprl okno, pomolil glavo ven in jih pozdravil: »Bog vam daj dobro, srečno jutro, ljubi prijatelji in ljubi ljudje!« Preprost kmet je po posebnem božjem daru, ki ga je Klaus skrbno negoval, postal eden največjih švicarskih dušnih pastirjev.

Brat Klaus je imel tudi velik vpliv na politično življenje. Posebno se je izkazal v kritičnem trenutku švicarske zgodovine, ko je spor med kantoni napovedoval državljansko vojno. Brat Klaus je zboru predstavnikov vseh kantonov poslal prošnjo, naj imajo pred očmi korist celotne domovine, ne samo vsak svojega kantona. Božji mož je dosegel mirno poravnavo spora.

Po hudi bolezni je umrl 21. marca 1487, star sedemdeset let. Na njegov grob v župni cerkvi v Sachselnu od tedaj prihajajo številni romarji. Uradno je bil razglašen za svetnika šele leta 1947.