God: 29. februar

Današnji dan je nekaj posebnega, saj datum 29. februar najdemo v koledarjih le vsaka štiri leta, ki jim pravimo prestopna leta. To je povezano s preureditvijo koledarja za časa Julija Cezarja v starem Rimu. Matematik Sosigen mu je nasvetoval, naj za osnovo leta vzame 365 dni in eno četrtino; vsako navadno leto naj ima 365 dni, vsako četrto pa naj bo prestopno s 366 dnevi. Takrat so tudi določili število dni posameznih mesecev, ki velja še danes: sedem mesecev ima po 31 dni, štirje meseci po 30, februar pa 28 oziroma 29 v prestopnem letu. Do prestopnega leta 1972 je bil prestopni dan 24. februar in god apostola Matija se je »preselil« na 25. februar. Za naslednje prestopno leto 1976 pa je kot prestopni dan določen 29. februar in tako velja še zdaj.

Dokler je bil prestopni dan 24. februar, ob tem datumu ni bilo nobenega svetnika, 29. februarja pa je bil spominski god opata Romana in papeža Hilarija. V častitljivi knjigi Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki jo je za Družbo sv. Mohorja v Celovcu »po najboljših virih« spisal duhovnik ljubljanske škofije dr. J. Rogač in sicer pred več kot sto leti – so 29. februarja predstavljeni »Svetniki brezimeni, mučenci krščanske ljubezni«. Pisec najprej poudari, da je medsebojna dejavna ljubezen razpoznavni znak Jezusovih učencev od začetkov Cerkve do današnjih dni, potem pa predstavi mučence krščanske ljubezni iz egiptovske Aleksandrije v prvih krščanskih stoletjih. Najdlje se pomudi pri redovnicah usmiljenkah ali Hčerah krščanske ljubezni, ki jih je ustanovil sv. Vincencij Pavelski skupaj s sv. Ludoviko de Marillac leta 1629. Te redovnice so naredile ogromno dobrega tudi na Slovenskem, dokler jih niso oblasti po vojni pregnale iz bolnišnic in drugih zavodov.

Od leta 1976 se na današnji dan spominjamo sv. Osvalda, ki je bil škof v mestu Worcester v Angliji, nazadnje pa nadškof v Yorku. Rodil se je okoli leta 935 na Danskem. Po zgledu svojega svetniškega strica Oda Canterburyjskega je vstopil v benediktinski samostan Fleury blizu Orleansa v Franciji. Leta 959 je prejel mašniško posvečenje in prišel v Anglijo. Že dve leti pozneje je bil imenovan za škofa v mestu Worcester, kjer je zbor duhovnikov, službujočih pri stolni cerkvi, spremenil v metliško skupnost. Ustanovil je tudi več samostanov, med katerimi je bil najvplivnejši Ramsey. Predstojnike samostana Fleurv, kjer se je bil šolal in vzgajal, je škof Osvald prosil, naj mu za nekaj časa »posodijo« učenega in pobožnega redovnika Abona, ki je v samostanu Ramsey napisal Priročnik, najboljši bogoslovni spis za deli sv. Bede Častitljivega. Službo škofa v Worcestru je ohranil tudi potem, ko je postal nadškof v Yorku, kajti ta škofija je bila zelo siromašna. Nadškof je užival velik ugled, ker je bil najpomembnejša osebnost meniške prenove v Angliji v 10. stoletju. Iz vrst menihov so v naslednjih desetletjih izšli številni odlični škofje, umetniki in znanstveniki, predvsem pa goreči in modri misijonarji, ki so ponesli evangeljsko oznanilo skandinavskim ljudstvom.

Kot škof si je Osvald prizadeval predvsem za to, da bi duhovnikom omogočil boljšo izobrazbo in bolj urejeno življenje v skladu s poklicem, ki ga opravljajo. Zaradi svoje prijaznosti, blagosti in prisrčne vedrine je bil pri ljudeh zelo priljubljen. Umrl je v Worcestru 28. februarja 992, potem ko je po Jezusovem zgledu umil noge dvanajstim revežem in je z njimi sedel k mizi. Njegov spomin se obhaja že precej časa na današnji dan.

Bolj kot današnji godovnjak je na Slovenskem češčen sv. Osvald, angleški kralj in mučenec, čigar spomin obhajamo 5. avgusta. Ljudsko ime zanj je Ožbalt, najbolj je bil češčen med Slovenci severno od Drave, kjer ima več cerkva.

God: 28. februar 

Ko je rimsko cesarstvo v 5. stoletju spričo vdora vojaških krdel Hunov in Germanov na njegova tla začelo razpadati, je bilo zadržanje ljudi zelo različno. Eni so se vdajali brezbrižnemu uživanju, saj se tako in tako nič ne da rešiti, drugi pa so umikali pokvarjenemu svetu in iskali rešitve za svoje duše. Čas propadanja stare rimske veličine pa je zbudil tudi rast duhovnosti, požrtvovalne ljubezni, pokore in obilne molitve. Dokaze o tem najdemo tudi v življenjepisu svetega Romana, ki ga je sestavil Gregor Tourski. Zunanji dogodki so ga bolj malo zanimali, našo pozornost obrača bolj na nadnaravne resničnosti in čudeže božje milosti.

Pri svetem Romanu ne vemo natančno ne za čas ne za kraj rojstva. Po nekaterih podatkih lahko sklepamo, da je bil rojen nekaj let pred letom 400 v Sekvaniji, kraju, ki se je imenoval po reki Sekvani, današnji Seini. Svetna izobrazba ga ni mikala, čeprav je imel priložnosti zanjo, bolj mu je seglo v dušo vse, kar je slišal in bral o Bogu in o Odrešeniku. Z največjim veseljem je izvrševal telesna in duhovna dela usmiljenja. Odpovedal se je ženitvi in sklenil živeti samo za Boga in hoditi po poti popolnosti, pogrešal pa je duhovnega vodnika.

V domačem kraju ni bilo menihov, zato je šel proti jugu, v Lyon, in tam poiskal preskušenega opata sv. Sabina. Romanu je dal brati življenjepise velikih vzhodnih puščavnikov in knjigo različnih redovnih pravil. Roman je s trezno razumnostjo preudarjal, kaj bi mogel sam posnemati. Ko si je bil na jasnem glede lastnih zmožnosti, se je naselil v samoti. Uredil si je borno bivališče in začelo se je novo življenje, razdeljeno med molitev, branje in ročno delo. Kraju je dal ime Condat. Tam je imel svoj mir in neskaljeno srečo. Pa ne za dolgo.

Kmalu je prišel za njim njegov brat Lupicin. Roman ga je sprejel in postal njegov duhovni voditelj. Brata sta bila po značaju zelo različna: Roman blag in uvideven, Lupicin pa trd in zahteven. Ko so prihajali vedno novi mladi ljudje in so se jima hoteli pridružiti, je Lupicin mnoge odbil. Vendar se jih je kmalu nabralo toliko, da so sezidali samostan in Roman je postal njegov opat. Da bi se izognil napetostim, je dal zgraditi še en samostan in v njem je za opata postavil brata Lupicina. Oba samostana so se med seboj lepo dopolnjevala. Kolikor bolj so naraščale dolžnosti, toliko bolj si je opat Roman prizadeval za ponižnost in zvestobo v službi. Ustregel je tudi sestri, ki ga je prišla prosit, naj bi ustanovil tudi samostan za žene, ki bi bil povsem ločen od sveta. Roman je odhajal tudi drugam, kjer so ga prosili za ustanavljanje novih redovnih naselbin. Tako je prišel v stik s škofom Hilarijem iz Arelata, ki ga je posvetil v duhovnika, dasi se je Roman imel za nevrednega za duhovniški poklic.

Malo pred smrtjo je romal na grob mučenca sv. Mavricija blizu Ženeve. Kmalu po vrnitvi v Condat se je zaprl v svojo celico in ni šel več med svet. Umrl je 28. februarja, najbrž leta 464, nekako sto let prej, preden so prišli v Galijo, sedanjo Francijo, benediktinski menihi.

Ime Roman je pri nas kar precej pogosto, manj razširjena je ženska oblika Romana. Od svetnikov s tem imenom (nad 20 jih je) je najbolj znan prav Roman opat, zato večina tistih, ki jim je tako ime, goduje danes.