God: 23. februar 

Sveti Polikarp je bil učenec apostola Janeza in učitelj svetega Ireneja, velikega cerkvenega učitelja. Ignacij Antiohijski, ki se je s Polikarpom srečal v Smirni, kjer so se ustavili, ko so Ignacija peljali v Rim, da ga vržejo zverem, je za slovo napisal Polikarpu: »Slavim nad vse Boga, ker me je spoznal za vrednega, da sem videl tvoje brezgrajno obličje, ki bi si ga želel zmeraj veseliti se v Bogu.« Polikarp je imel s svojo močno in globoko vero velik vpliv na svoj čas. Kot učenec apostola Janeza je bil most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami v Mali Aziji.

Po starem izročilu je bil rojen okoli leta 70 v Efezu ali v njegovi okolici in v mladosti je postal učenec apostola Janeza. Verjetno ga je prav njegov učitelj postavil za škofa v mestu Smirna, ki je bila za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. To krščansko občestvo je vodil nad pol stoletja. Iz pisem svetega Ignacija vemo, da je bil Polikarp trn v peti nekrščanskim someščanom. Moral se je boriti tudi za čistost nauka, ker so tudi v Smirni vstajali krivoverci. Niso se marali udeleževati bogoslužnih slavij, ki jih je vodil škof, temveč so obhajali svojo posebno liturgijo. Škof se je na vse načine trudil, da bi vernike, ki so zašli v zmoto, privedel nazaj. Kjer je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Sosednjim krščanskim občinam, ki so se borile z enakimi težavami kot smirnska, je pisal opominjevalna pisma. Ohranilo se je samo njegovo pismo vernikom v Filipih. V njem Polikarp živo poziva Filipljane, naj priznajo »mučeništvo križa«, to se pravi Jezusovo smrt na križu kot priznanje za njegovo resnično telesnost.

Leta 155 je smirnski škof potoval v Rim, da bi se s papežem Aniketom dogovoril o datumu praznovanja velike noči. Polikarp je z drugimi maloazijskimi škofi vztrajal pri izročilu, da se spomin Zveličarjeve smrti obhaja 14. nizana, papež pa se je držal bolj splošne navade, da je praznik Gospodovega vstajenja prvo nedeljo po pomladanski polni luni. Sporazuma sicer nista dosegla, vendar sta se razšla v miru.

Kmalu po vrnitvi iz Rima je Polikarp umrl mučeniške smrti kot dvanajsta in zadnja žrtev preganjanja, ki je tam zadivjalo. Ob velikih cirkuških igrah je poganska množica terjala Polikarpa. Prokonzul ga je obsodil na smrt. Ker je bila borba z zvermi, v kateri so umrli drugi mučenci, že končana, je moral Polikarp na grmado. Šestinosemdesetletni starček je pogumno stopil nanjo. Smirnski verniki, ki so bili priče mučeništvu svojega škofa, so zapisali: »Ko so kurjači zažgali grmado, je zaplapolal mogočen plamen, ki je naredil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. On pa je bil na sredi, ne kakor smodeče se meso, marveč kakor kruh v peči ali kot zlato in srebro v topilnici. Tudi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga blaga dišava.« Ko ga ogenj ni usmrtil, je stopil k njemu rabelj in ga zabodel. Truplo so sežgali. Kristjani so pobrali ogorele kosti, “dragocenejše od draguljev in imenitnejše od zlata, in jih na primernem mestu shranili”, da bi se tam »z radostjo in veseljem zbirali ter z Gospodovo pomočjo obhajali rojstni dan njegovega mučeništva. Umrl je 23. februarja, najbrž leta 156.

Očividec Markion je vse to opisal. To poročilo o smrti svetega Polikarpa je najstarejše pričevanje o češčenju mučencev in njih ostankov.

Ime Polikarp, ki je pri nas skoraj neznano, pomeni ‘plodovit’, ‘ploden’ ali ‘bogat po sadovih’. Pomensko imenu Polikarp ustreza slovensko ime Grozdan m Grozdana.

God: 22. februar 

Apostoli so sestavljali poseben zbor, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »dvanajsteri«. Kristus je temu zboru kot celoti izročil vodstvo svoje Cerkve, oznanjevanje in širjenje božjega kraljestva, nalogo posvečevati ljudi. Med apostoli je dal posebno nalogo enemu Petru. Te njegove službe se Cerkev spominja z današnjim praznikom, ki nosi ime Sedež apostola Petra.

Že tedaj, ko ga je poklical, je Jezus Petru spremenil ime, kar pomeni, da ga je izbral za pomembno poslanstvo. Uprl je pogled vanj, poroča evangelist Janez, in mu rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter). V evangelijih je Peter 114-krat omenjen na prav poseben način. Utemeljitev za Petrovo prednost je njegova izpoved vere pri Cezareji Filipovi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus ga je najprej blagroval, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva …« Oblast ključev je mnogo več kot nekakšna služba vratarja. Ključi kraljestva pomenijo oblast kraljevega namestnika v odsotnosti vladarja Jezus je torej Petru obljubil, da bo njegovem odhodu s tega sveta postal njegov namestnik. Dal mu je tudi oblast »zavezovanja« in ‘razvezovanja’, ki pomeni: kar bo Peter v skladu s Kristusovo voljo ukazal ali prepovedal, to bo ukazano ali prepovedano tudi v nebesih. Po vstajenju je Kristus to učiteljsko in vodstveno oblast zavezovanja in razvezovanja izročil vsem apostolom. Drugi vatikanski koncil pravi, da je Kristus apostole postavil kot zbor ali trdno skupnost; na čelo tega zbora pa je dal iz njihove srede izbranega Petra. »Gospod je Cerkev postavil na apostole in sezidal na svetega Petra, njihovega prvaka, glavni vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus.« Vsak Petrov naslednik ali papež je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, potem je patriarh Zahoda, to se pravi latinskega dela Cerkve, končno pa mu pripada še tretja služba nasledstvo apostola Petra in s tem od Gospoda postavljena služba prvenstva nad vso Cerkvijo. Že v 4. stoletju so marsikje slovesno obhajali spomin na ustanovitev škofijskega sedeža. Tako slavje se omenja že v 4. stoletju tudi v Rimu in sicer 22. februarja. Ob tej priložnosti so v Rimu naglašali posebno odliko Petrovega sedeža, ki je v tem, da je sam Kristus dal apostolu Petru najvišjo službo v Cerkvi. V frankovski državi so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Papež Pavel IV. je leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež svetega Petra v Rimu, 22. januarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Po novem koledarju je ostal samo današnji praznik z imenom Sedež apostola Petra brez omembe kraja. Za verne ljudi je to dan molitve za papeža, vrhovnega pastirja božjega ljudstva.

Ob današnjem datumu je v koledarju tudi spomin svete MARJETE Kortonske, ki je živela v drugi polovici 13. stoletja. Imenujejo jo ‘frančiškanska Magdalena’, ker je bila tej svetopisemski ženi podobna tako v lahkoživem in pregrešnem življenju, kakor tudi v resni in dosledni spokornosti, v kateri je vztrajala 29 let kot frančiškanska tretjerednica. God tudi 16. maja.

God: 20. februar 

V dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve skoraj ni bilo obdobja brez krvavih preganjanj. Prvi je dal življenje za Kristusa diakon Štefan v Jeruzalemu. V prvih treh stoletjih je kristjane kruto preganjalo več rimskih cesarjev in njihovih visokih uradnikov. Ko se je preganjanje na tleh rimske države nehalo, je izbruhnilo drugod, v Perziji. Največ kristjanov je bilo v tistem delu perzijske države, kjer so živeli Sirci. Dokler je živel rimski cesar Konstantin (umrl je leta 337), je njegov ugled ščitil tudi perzijske kristjane, že leta 341 pa se je začelo silovito preganjanje. Cerkveni zgodovinar Sozomenos pripoveduje, da je samo iz preganjanja za časa perzijskega kralja Sapurja II. (307 – 379) po imenu znanih 16.000 mučencev.

V začetku tega velikega perzijskega preganjanja kristjanov je umrl kot mučenec takratni škof državne prestolnice Selevkeje Simon Barsabboe. Nasledil ga je Sadot (to je polatinjeno perzijsko ime Šahdost, ki pomeni »ljubeč kralja«). Ta je zastopal škofa Simona že na koncilu v Niceji leta 325. Škofijo je vodil le malo časa, kajti že leta 342 je umrl mučeniške smrti skupaj s 128 drugimi krščanskimi pričevalci.

O njihovem mučeništvu je ohranjeno poročilo, ki govori, da je imel Sadot neke noči nenavadne sanje, ki jih je potem razodel svojim duhovnikom in diakonom: »V sanjah sem videl lestev, ki je segala od zemlje do neba. Na vrhu lestve je stal blaženi Simon Barsabboe v veliki slavi, jaz pa sem stal spodaj. Zaklical mi je z velikim veseljem: ‘Pridi gor, Šahdost, pridi gor k meni in nič se ne boj! Zakaj jaz sem šel gor včeraj, ti pojdeš danes.’« Duhovnikom je razložil, da to pomeni: on je bil umorjen lani, jaz bom pa letos. Dejal jim je še: »Molite, da bi se pomen te prikazni hitro dopolnil. Kako zaželen je prihod smrti tistemu, ki duhovno živi! Kako strašna pa je vest o njej onemu, ki živi meseno! Goreči gredo v smrt, da bi dosegli življenje, mlačni jo vidijo in se skrivajo pred njo. Tisti, ki ljubijo Boga, hite k Bogu; oni, ki ljubijo svet, žele ostati na svetu. Prvi gredo v veselje, drugi v trpljenje.«

Res so škofa Sadota kmalu prijeli in z njim vred po okoliških mestih in vaseh 128 duhovnikov, diakonov, menihov in Bogu posvečenih devic ter jih vrgli v ječo. Tam so jih z mukami hoteli pripraviti do tega, da bi po kraljevem ukazu molili sonce. Sadot je mučiteljem v imenu vseh odgovoril:

»Mi služimo Bogu iz vse duše. Sonca pa, ki ga je on ustvaril in naredil, ne molimo; ognja, ki nam ga je dal v službo, ne častimo, tvojemu zlobnemu povelju se ne uklonimo.«

Ko so to sporočili kralju, je ukazal, naj vse obsodijo na smrt: meč naj jim konča življenje. Ko so jih vklenjene v verige peljali na morišče, so enodušno in veselo slavili Boga s psalmi, dokler ni bil obglavljen zadnji med njimi. Slavni junaki so umrli 20. februarja najbrž leta 342. Škofa Sadota so peljali v neko drugo mesto in tam je bil obglavljen in kronan v Kristusu, svojem upanju.

God: 19. februar 

Po kako čudnih poteh Bog kliče ljudi, da hodijo za njim! Pri današnjem godovnjaku se je v božji klic spremenila lahkomiselnost, ki jo je zagrešil v svoji lovski vnemi. Kesanje je moralo biti zares globoko in volja silno močna, da je v svojem sklepu vztrajal.

Konrad (Italijani mu pravijo Corrado) je bil doma iz Piacenze v severni Italiji. Izhajal je ugledne plemiške družine in odločil se je za vojaško službo. Oženil se je in z ženo sta živela v skladnem zakonu, vendar le malo časa. Konrad je zelo rad hodil na lov. Nekoč se mu je divjad, ki so jo gonili psi, skrila v gosto grmovje. Da bi jo prepodil, je zažgal goščavo. Strasten lovec ni pomislil, da utegne nastati velik požar. Močan veter je razširil ogenj po vsem gozdu. Ko je Konrad to videl, je zbežal in se skril v mestu. Že tedaj so bile v Italiji predvidene zelo stroge kazni za tiste, ki bi zakrivili gozdni požar. Meščani in mestni stražarji so pohiteli iz mesta, da bi prijeli požigalca. Zgrabili so nekega revnega človeka, ki so ga srečali v bližini pogorišča. Čeprav je zatrjeval, da ni on zažgal gozda, ga niso izpustili. Po tedanji navadi so ga zasliševali in izsilili od njega priznanje s tem, da so ga mučili na natezalnici. Ko je v mukah priznal, da je res gozd zažgal, so ga obsodili na smrt.

Ko je to zvedel Konrad, se mu je zbudila vest. Šel je k mestnemu poglavarju in mu priznal, da je gozd zgorel po njegovi krivdi in da je pripravljen škodo poravnati. Toda njegova vest s tem še ni bila pomirjena. Sklenil je, da bo dal svetu slovo in začel spokorniško življenje. Svoj sklep je razodel ženi in prodala sta svoje imetje, poplačala škodo, ki jo je bil povzročil požar, preostali denar razdelila samostanom in revežem ter šla v samostan: žena h klarisam, Konrada pa so sprejeli tretjeredniki sv. Frančiška. Ko je oblekel spokorniško raševino, mu je bilo kakšnih petindvajset let.

Pri tretjerednikih v Piacenzi je ostal malo časa. Odpravil se je na spokorno romanje v Rim, od tam pa je odšel na Sicilijo in v mestu Noto na jugovzhodni obali tega otoka negoval bolnike in skrbel za reveže. Naposled se je odločil za popolno samoto. Na griču, ki je po njem dobil ime Hrib sv. Konrada, je našel votlino, v kateri je živel kot puščavnik do smrti. Živel je samo od miloščine, ki jo je pobiral enkrat na teden, a še te je polovico razdal ubogim. Največ časa je prebil v molitvi. Večkrat so ga mučile skušnjave in obujali so se mu spomini na udobno življenje, ki ga je živel v domačem mestu kot ugleden in premožen plemič. Skušnjave je premagoval s postom in s spokornostjo.

Tako je kot puščavnik prebil trideset let. Podobno kot sveti Frančišek Asiški je tudi Konrad imel rad živali, posebno ptice, s katerimi se je prijazno pogovarjal. Zato ga tudi upodabljajo kot tretjerednika, obdanega od številnih ptic, ki mu pojo. Časte ga kot zavetnika lovcev. Umrl je 19. februarja 1351 v svoji votlini pri mestu Noto, pokopali pa so ga v mestni cerkvi sv. Nikolaja.

Ime Konrad sodi med tista imena, ki so na Slovenskem bolj redka. Ime izhaja iz nemščine in po naše pomeni ‘drzni svetovalec’. Nemci pravijo Konradu tudi Kurt, Italijani pa Corrado.

God: 18. februar 

Že prvi misijonar narodov sv. Pavel je pisal Rimljanom: »Kako lepe so noge oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro!« (Rim 10,15). Tudi v poznejši zgodovini Cerkve so večkrat nastopili misijonarji in misijonarke, ki se jim te besede lepo prilegajo. Tako goreče so oznanjali Kristusovo blagovest ter zanjo pričali s svojim svetniškim življenjem in smrtjo, da jih je Cerkev nam vsem za zgled postavila na oltar. Eden takih je bil tudi Frančišek Regis Clet iz Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega.

Rodil se je 19. avgusta 1748 v Grenoblu v Franciji kot deseti izmed petnajstih otrok. V sorodstvu je bilo več takih, ki so si izbrali duhovniški ali redovniški poklic. Ni čudno, da je poleg dobre domače vzgoje prav njihov zgled vplival tudi nanj, da je nedolžno preživel mlada leta in si pridobil izredno plemenit značaj. Tudi v šoli je odlično napredoval, posebno v latinščini. Po srednji šoli se je odločil za duhovniški poklic. Dne 18. marca 1771 je naredil zaobljube  Misijonski družbi, dve leti zatem pa je bil posvečen za duhovnika.  Po petnajstih letih se je kot najmlajši odposlanec Družbe v Parizu udeležil volitev novega vrhovnega predstojnika; ta je kaj hitro spoznal njegovo globoko pobožnost in bistrega duha. Zadržal ga je v Parizu in mu dodelil odgovorno službo ravnatelja novincev v matični hiši.

Mirno življenje in delo je uničila francoska revolucija. Prva žrtev je bila pariška hiša misijonarjev pri sv. Lazarju (od tod tudi njihovo ime »lazaristi«). Ponoči 12. julija 1789 je pridrvelo kakih 4000 revolucionarjev. Deloma so hišo izropali, deloma porušili. Čeprav se je divjanje pozneje nekoliko umirilo, so vendar člani Družbe, razkropljeni na vse strani, zaslutili, da jim v domači deželi za dolgo ne bo mogoče delovati. Frančišek je prosil vrhovnega predstojnika, naj mu dovoli oditi v misijone na Kitajsko. Šele na ponovno prošnjo so mu predstojniki to dovolili, a s težkim srcem.

Potovanje na Kitajsko je bilo polno nevarnosti in seveda dolgo: pol leta po morju in en mesec po suhem. Najprej je eno leto deloval v pokrajini Kiangsi. Ni hotel prehitro krščevati, češ da je pogane na krst treba temeljito pripravljati. Nato so ga poslali v obširno pokrajino Hukuang, kjer je ostal do svoje mučeniške smrti. Pokrajino so sicer zaradi rodovitnosti imenovali »kitajska žitnica«, vendar je bilo veliko revežev. Frančiškovo svetniško junaštvo pa se ni pokazalo samo v prenašanju uboštva. V enem letu sta umrla misijonarja, ki sta se z njim vred trudila za evangelij. Ostal je sam v ogromni pokrajini, ki jo je cerkvena oblast po njegovi smrti razdelila v pet misijonskih pokrajin. Pozneje so mu poslali nekaj pomočnikov, toda telo mu je začelo zaradi naporov slabeti; obiskovala ga je bolezen za boleznijo. Zaradi rane na nogi je moral leto 1818 preživeti brez dela. S trpljenjem in molitvijo se je pripravljal na mučeniško smrt, na milost, za katero je Boga vedno bolj prosil.

Razmere na Kitajskem so bile tedaj zelo težke, kristjanom nenaklonjene. Bilo je to po dobi hudih obrednih sporov na Daljnem vzhodu, ko so Kitajci zelo zamerili misijonarjem, da nočejo spoštovati njihovega učenika Konfucija in ne izkazovati časti njihovim prednikom. Sklepali so zato, da je krščanska vera Kitajcem sovražna. Do smrti cesarja Khanghija leta 1722 je še šlo. Njegov naslednik pa je že izdal jasen ukaz, da noben Kitajec ne sme postati kristjan in da morajo misijonarji takoj zapustiti cesarstvo. Misijonarji so zato mogli delovati le naskrivaj. Zdaj je plamtelo preganjanje v eni, zdaj v drugi pokrajini, tako v 18. kakor v 19. stoletju. Leta 1812 je Frančiškov misijon še ušel najhujšemu, čeprav so bili cerkev, šola in župnišče porušeni, potem ko je bilo vse izropano. Izreden dogodek v letu 1818 pa je povzročil novo, najhujše preganjanje.

Bilo je 16. junija 1819, na njegov god. Zgrabili so starčka in ga vklenjenega obenem z drugimi kristjani odpeljali v mesto Nanjangfu. Tam je ostal le deset dni; ondotni mandarin ga je hudo mučil. Frančišek mu je rekel: »Brat moj, zdaj ti mene sodiš, v kratkem pa bo tebe sodil naš Gospod.« Razjarjeni mandarin mu je odgovoril: »Dobro. Dotlej te bom dal po obrazu biti. Bom videl, kako me bo potem kaznoval tvoj Gospod.« Ukazal je Frančiška tepsti po obrazu s trojnim podplatom. Potem so ga odpeljali v glavno mesto Kajfunfu. Vlačili so ga od sodnika do sodnika in povsod hudo mučili. Večkrat je dobil po trideset strašnih udarcev s kratkim usnjenim bičem po obrazu. Le v stalni molitvi je našel moč za trpljenje. Naposled so ga zaprtega v leseni kletki odpeljali v Učangfu, glavno mesto pokrajine Hupei. S krvjo oblitega in skrajno izmučenega so vrgli v ječo. Kristjane, ki so bili v isti ječi, je tolažil, spodbujal k stanovitnosti in spovedoval. Bog jim je naklonil celo to milost, da so večkrat prejeli sv. popotnico, ki jim jo je prinesel na skrivaj neki kitajski duhovnik.

Frančišku je bilo posebno hudo, ko je videl, kako mučijo njegove tovariše. Ko so nekoč kruto tepli misijonarja Kona, jim je zaklical: »Zakaj bijete njega? Kriv sem samo jaz.« Sodnik se je zadrl nad njim: »Ti, stari stroj! Toliko ljudi si nam premotil s svojo vero. Cesar hoče tvojo smrt.«

In res je prišla obsodba, da morajo Evropejca Lieja – tako so Frančiška imenovali po kitajsko – privezati na križ in zadaviti z vrvjo, ker je toliko Kitajcev pohujšal z oznanjevanjem tuje vere. Dne 18. februarja 1820 so prišli rablji v ječo in mu veleli, da mora z njimi. Vprašal jih je: »Ali me boste pripeljali nazaj?« Ker mu niso jasno odgovorili, jim je misijonar Kon dejal: »Le povejte! Evropejci se ne boje smrti.« Nato so priznali, da ga peljejo v smrt. Frančišek je poprosil za trenutek, da bi se na tihem nekaj pogovoril z misijonarjem Konom. Še enkrat je prejel od njega sveto odvezo, nato pa radosten odšel na morišče.

Frančiška Cleta je papež Leon XIII. skupno z drugimi dvanajstimi mučenimi kitajskimi misijonarji prištel med blažene 27. maja 1900. Njegov god praznujejo lazaristi in usmiljenke.

God: 16. februar 

Jezus je svoje učence dolgo časa pripravljal na to, da ga bodo judovski voditelji prijeli in dali umoriti. Govoril jim je tudi da podobna usoda čaka tudi nje kajti »učenec ni nad Učiteljem« Nekoč jim je dejal: »Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, da boste pričevali pred njimi in pogani … Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina.« Ta Jezusova napoved se je kar dobesedno uresničila v življenju današnje mučenke, ki jo je poganskim sodnikom izročil njen lastni oče.

To je sveta Julijana iz Nikomedije, mesta v bližini Carigrada, ki se je s častjo spominjajo cerkveni koledarji na Vzhodu in na Zahodu. Njene svetinje so že zgodaj prenesli iz Nikomedije v Neapelj, od tam pa so jih v 6. stoletju raznesli po številnih evropskih mestih. Krščanski starši so to svetnico radi izbirali za krstno zavetnico svojih otrok, tako da je bilo ime Julijana zelo razširjeno po vsej Evropi.

O mučeništvu svete Julijane obstaja več opisov, ki so nastali precej pozno (že v srednjem veku), a soglašajo v tem, da je bila mučena za časa cesarja Maksimina Daja, ki je zavladal v vzhodnih pokrajinah rimskega cesarstva leta 305. Po vsej verjetnosti je prišla sveta Julijana kmalu po tem letu pred sodišče. Poročila soglašajo, da so bili njeni starši pogani. Ona pa je, ne da bi starši za to vedeli, že v mladih letih prejela krst. Ko je dopolnila osemnajst let, je oče zahteval, naj se hči poroči z uglednim mladim možem Elevzijem, s katerim jo je bil zaročil, ko je bila še otrok. Elevzij je medtem postal mestni prefekt v Nikomediji. Julijana je bila pripravljena častno ponudbo sprejeti pod pogojem, če ženin prej sprejme vero v Kristusa in se da krstiti. Ugledni predstavnik državnega reda takega pogoja v času najostrejšega preganjanja ni sprejel. Očeta je nagovarjal, naj hčerko spravi k pameti, dokler je še čas. Oče ni nič dosegel, Julijana je vztrajala pri svojem sklepu in oče jo je izročil prefektu, nesojenemu ženinu. Ta ji je najprej zlepa prigovarjal, naj se premisli in raje sama odstopi od svoje vere. On svoje vere, ki jo ukazuje cesar, ne more zatajiti, sicer ga bo cesar odstavil, njo pa obglavil. Julijana mu je odvrnila: »Če se ti bojiš umrljivega cesarja, ki je prah, kako naj jaz zatajim neumrljivega Kralja? Muči me, kolikor se ti ljubi, Bog je tako mogočen, da me bo rešil vseh muk.« Res jo je dal Elevzij na vse mogoče načine kruto mučiti, vendar je vztrajala tako junaško, da so se mnogi ob njenem zgledu spreobrnili. Nazadnje je prefekt poslal Julijano in vse tiste spreobrnjence na morišče zunaj mesta, kjer so jih obglavili.

Značilno za legendo o sveti Julijani je, da pripoveduje, kako je v ječi prestajala hude boje s satanom in ga ukrotila. Legenda ve povedati, da se ji je satan prikazal v podobi angela, ona pa ga je prepoznala in ga dobila v oblast. Zaradi tega sveto Julijano pogosto upodabljajo, kako drži satana na verigi. K sveti Julijani se zatekajo po pomoč porodnice, velja tudi za varuhinjo zoper nalezljive bolezni.

Julijana je tudi pri nas kar pogosto žensko ime. Druge oblike so še: Julija, Julka, Julči, Julčka, Jula.

God: 15. februar 

Sv. Klavdij se je rodil 2. februarja 1641 v kraju Saint-Symphorien- d’Ozon (Isère) v Franciji v družini sedmih otrok. Po šoli v Lyonu je leta 1658 stopil v jezuitski noviciat. V Avignonu je študiral filozofijo in tam učil slovnico in literaturo. V Parizu je bil štiri leta (1666-1670) teolog, inštruiral je dva Colbertova sinova; duhovnik leta 1669, nato pa štiri leta v Lyonu spiritual in pridigar. Dokončno se je z obljubami obvezal 2. februarja 1675 in postal predstojnik samostana v Paray-le-Monialu. Kot izreden spovednik je tam prišel v stik s sv. Marjeto Marijo Alacoque (gl. 16. oktober). Po letu in pol je 13. oktobra 1676 prišel v London, kjer je bil kaplan in pridigar vojvodine yorške. Doživljal je ovire vseh vrst, končno so ga zaprli 24. novembra 1678 in ga po petih tednih izgnali iz Anglije. Ječa mu je pokvarila zdravje, vendar je v Lyonu še deloval kot duhovni vzgojitelj mladih filozofov. Septembra 1687 se je vrnil v Paray- le-Monial, kjer je umrl 15. februarja 1682. Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1992 za svetnika.

Njegovi vzgojni duhovni spisi in pisma bi bili najbrž pozabljeni, če ne bi bil duhovni voditelj sv. Marjete Marije Alacoque prav v letu 1675, ko je znal ugotoviti božji izvor razodetij, o katerih je govorila redovnica, pa ji seveda nihče ni prav verjel. Znal jo je tudi ohranjati ponižno in redovniško ubogljivo, kar je končno prepričalo tudi njeno neposredno predstojnico. Klavdijev god je v koledarju Družbe Jezusove.

God: 14. februar 

Priznani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret je pred nekaj desetletji v svojem znanem delu Praznično leto Slovencev zapisal: »K nam še ni prodrlo praznovanje, ki je doma menda v Ameriki in ga pozna že dobršni del Zahodne Evrope. Valentinovo namreč slavijo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan pošiljajo darila, predvsem sladkarije. V sosednji Italiji po izložbah slaščičarn že dneve prej ponujajo bogato izbiro vabljivo pripravljenih zavitkov za ‘Valentine’.« Če bi knjigo izdal zdaj, bi moral ta odstavek popraviti, kajti na začetku devetdesetih let je to praznovanje prodrlo tudi k nam in sicer z vsemi ‘blagoslovi’ trgovcev, ki hitro zgrabijo vsako priložnost za zaslužek.

Sveti Valentin, ki danes goduje, združuje v sebi osebi dveh duhovnikov mučencev iz iste dobe in enakega imena. Ljudska pobožnost se za zgodovinske podatke ni dosti menila in je že od nekdaj častila skratka sv. Valentina. Pobožna legenda pripoveduje, da je bil Valentin duhovnik in da je prelil svojo kri za Kristusa pod cesarjem Klavdijem II. med letoma 269270. Nekako v tem času je umrl kot mučenec Valentin, škof v umbrijskem mestu Terni. Ker so spomin enega in drugega že stalno obhajali isti dan (14. februarja), gre gotovo za isto svetniško osebo, tesno povezano z Rimom, kajti tudi za mučenca iz Ternija trdi legenda, da ga je doletela mučeniška smrt v Rimu. Možno je torej, da je bil Valentin najprej duhovnik v Rimu, nato pa škof v Terniju. Prav tako smemo sklepati, da je bil njegov prvotni grob ob Milvijskem mostu, drugotni pa v Terniju. Raziskovalci svetniške zgodovine te uganke še niso dokončno rešili. Gotovo pa je, da gre za resničnega mučenca iz časa poznih preganjanj. Češčenje sv. Valentina se je naglo razširilo po vseh delih Evrope. Njegov god 14. februarja so spoštljivo praznovali in zaupali v moč njegove priprošnje. Ime Valentin izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so svetnika imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in zoper kužna obolenja. Njegov god je v predpustu, času, ki je bil nekdaj namenjen svatovanjem, in zato so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime in naznanja bližajočo se pomlad, zato so se svetniku priporočali mladostniki in čebelarji, ker se njihove ‘muhe’ zbudijo iz zimskega spanja. Po starem kmečkem koledarju prinese na današnji dan sv. Valentin ‘ključe do korenin’, zato mu pravijo, da je ‘prvi pomladin’.

Po rimski legendi je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti: zato je sv. Valentin tudi zavetnik za oči in za pravo spoznanje (pogled duše). Druga legenda ve povedati, da je svetnik ozdravil božjastnega sina nekega pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu v krču zvit leži pod nogami in na podlagi tega velja za priprošnjika božjastnih bolnikov. Pri nas je sveti Valentin zelo češčen, najslovesneje pa ga častijo na Limbarski gori pri Moravčah, kjer stoji njemu posvečena božjepotna cerkev.

Danes obhajajo svoj godovni praznik tisti, ki jim je ime Valentin, Tine, Tinček ali Zdravko, in tiste, ki so pri krstu dobile ime Valentina, Tina, Tinca, Zdravka.

God: 13. februar 

Jordan je največja reka v Palestini, znana iz Svetega pisma tako stare kot nove zaveze. Izvira pod gorovjem Hermon, najprej teče po rodovitni ravnini, nato strmo pade h Genezareškemu jezeru, od tam pa se s številnimi zavoji vleče do izliva v Mrtvo morje. Ime Jordan pomeni ‘vedno tekoča’. Ko so Izraelci prišli iz Egipta v Palestino, so pod Jozuetovim vodstvom prečkali Jordan pri Jerihi. Ob Jordanu je oznanjal bližnji prihod Odrešenika Janez Krstnik. Tam je podeljeval krst pokore in krstil tudi Jezusa. Kot krstno ime se je ime Jordan uveljavilo po križarskih vojskah.

Ime je najbolj proslavil blaženi Jordan Saški, drugi vrhovni predstojnik dominikanskega reda. Njegove rojstne letnice ne poznamo, sklepamo, da se je rodil okoli leta 1185 pri Paderbornu v Nemčiji. Okrog leta 1210 je prišel študirat v Pariz in dosegel naslov magistra. Leta 1219 se je osebno srečal s sv. Dominikom in postal član njegovega reda, čez dve leti pa so na generalnem kapitlju v Parizu njega izbrali za Dominikovega naslednika. Bil je temeljito izobražen in nenavadno govorniško nadarjen. Imel pa je tudi kaj povedati, saj se je z vsem srcem poglabljal v božje skrivnosti in jih poslušalcem razlagal.

Kot predstojnik mladega reda je Jordan izpopolnil njegova pravila ter organizacijo in delovanje reda. Pod njim se je dominikanski red razširil na vse krščanske dežele, si pridobil dve profesorski stolici na pariški univerzi, začel z misijoni med Saraceni in prevzel službe pri papeški kuriji. Jordan reda ni vodil iz pisarne, temveč je potoval od samostana do samostana po vsej Evropi. Njegova osebnost je izžarevala neznansko privlačno moč. Sam je sprejel v red čez tisoč prosilcev. S svojim velikim znanjem, z izredno prepričevalno močjo, s plamenečim darom govora in bistrino duha je vplival zlasti na profesorje in študente, da so se mnogi odločili za redovniški poklic. Tako je prav po njegovi zaslugi dominikanski red prispeval velik delež k razcvetu verskega in cerkvenega življenja, saj je bilo prav med dominikanci veliko pomembnih bogoslovnih učiteljev, filozofov in mistikov. Navzlic vsemu temu je ostal Jordan v celotni Cerkvi malo znan. Morda je vzrok to, da je umrl v tujini. Ko se je vračal z vizitacije dominikanskih samostanov v Palestini, je ladjo zajel vihar in se je potopila. Jordan je utonil s svojimi spremljevalci 13. februarja 1237. Morje je vrglo njegovo truplo na sirsko obalo in pokopali so ga v dominikanski cerkvi v Akonu. Ko je kraj leta 1291 prišel v roke muslimanov, ni več sledu o njegovem grobu. Češčenje blaženega Jordana Saškega je potrdil papež Leon XII. leta 1826.

Blaženi Jordan Saški je tudi v verskem življenju cenil trezno in pametno zmernost. Svojim redovnikom je naročal: »Telesno mrtvičenje le malo koristi, v bedenju, postu in joku pa je prav lahko prekoračiti mero. Nikoli pa ne zrastejo čez mero kreposti: ponižnost in potrpežljivost, krotkost in poslušnost, ljubezen in skromnost.«

Osebno ime Jordan je pri nas zelo redko, še redkeje pa naletimo na žensko obliko Jordana.