God: 29. februar

Današnji dan je nekaj posebnega, saj datum 29. februar najdemo v koledarjih le vsaka štiri leta, ki jim pravimo prestopna leta. To je povezano s preureditvijo koledarja za časa Julija Cezarja v starem Rimu. Matematik Sosigen mu je nasvetoval, naj za osnovo leta vzame 365 dni in eno četrtino; vsako navadno leto naj ima 365 dni, vsako četrto pa naj bo prestopno s 366 dnevi. Takrat so tudi določili število dni posameznih mesecev, ki velja še danes: sedem mesecev ima po 31 dni, štirje meseci po 30, februar pa 28 oziroma 29 v prestopnem letu. Do prestopnega leta 1972 je bil prestopni dan 24. februar in god apostola Matija se je »preselil« na 25. februar. Za naslednje prestopno leto 1976 pa je kot prestopni dan določen 29. februar in tako velja še zdaj.

Dokler je bil prestopni dan 24. februar, ob tem datumu ni bilo nobenega svetnika, 29. februarja pa je bil spominski god opata Romana in papeža Hilarija. V častitljivi knjigi Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki jo je za Družbo sv. Mohorja v Celovcu »po najboljših virih« spisal duhovnik ljubljanske škofije dr. J. Rogač in sicer pred več kot sto leti – so 29. februarja predstavljeni »Svetniki brezimeni, mučenci krščanske ljubezni«. Pisec najprej poudari, da je medsebojna dejavna ljubezen razpoznavni znak Jezusovih učencev od začetkov Cerkve do današnjih dni, potem pa predstavi mučence krščanske ljubezni iz egiptovske Aleksandrije v prvih krščanskih stoletjih. Najdlje se pomudi pri redovnicah usmiljenkah ali Hčerah krščanske ljubezni, ki jih je ustanovil sv. Vincencij Pavelski skupaj s sv. Ludoviko de Marillac leta 1629. Te redovnice so naredile ogromno dobrega tudi na Slovenskem, dokler jih niso oblasti po vojni pregnale iz bolnišnic in drugih zavodov.

Od leta 1976 se na današnji dan spominjamo sv. Osvalda, ki je bil škof v mestu Worcester v Angliji, nazadnje pa nadškof v Yorku. Rodil se je okoli leta 935 na Danskem. Po zgledu svojega svetniškega strica Oda Canterburyjskega je vstopil v benediktinski samostan Fleury blizu Orleansa v Franciji. Leta 959 je prejel mašniško posvečenje in prišel v Anglijo. Že dve leti pozneje je bil imenovan za škofa v mestu Worcester, kjer je zbor duhovnikov, službujočih pri stolni cerkvi, spremenil v metliško skupnost. Ustanovil je tudi več samostanov, med katerimi je bil najvplivnejši Ramsey. Predstojnike samostana Fleurv, kjer se je bil šolal in vzgajal, je škof Osvald prosil, naj mu za nekaj časa »posodijo« učenega in pobožnega redovnika Abona, ki je v samostanu Ramsey napisal Priročnik, najboljši bogoslovni spis za deli sv. Bede Častitljivega. Službo škofa v Worcestru je ohranil tudi potem, ko je postal nadškof v Yorku, kajti ta škofija je bila zelo siromašna. Nadškof je užival velik ugled, ker je bil najpomembnejša osebnost meniške prenove v Angliji v 10. stoletju. Iz vrst menihov so v naslednjih desetletjih izšli številni odlični škofje, umetniki in znanstveniki, predvsem pa goreči in modri misijonarji, ki so ponesli evangeljsko oznanilo skandinavskim ljudstvom.

Kot škof si je Osvald prizadeval predvsem za to, da bi duhovnikom omogočil boljšo izobrazbo in bolj urejeno življenje v skladu s poklicem, ki ga opravljajo. Zaradi svoje prijaznosti, blagosti in prisrčne vedrine je bil pri ljudeh zelo priljubljen. Umrl je v Worcestru 28. februarja 992, potem ko je po Jezusovem zgledu umil noge dvanajstim revežem in je z njimi sedel k mizi. Njegov spomin se obhaja že precej časa na današnji dan.

Bolj kot današnji godovnjak je na Slovenskem češčen sv. Osvald, angleški kralj in mučenec, čigar spomin obhajamo 5. avgusta. Ljudsko ime zanj je Ožbalt, najbolj je bil češčen med Slovenci severno od Drave, kjer ima več cerkva.

God: 28. februar 

Ko je rimsko cesarstvo v 5. stoletju spričo vdora vojaških krdel Hunov in Germanov na njegova tla začelo razpadati, je bilo zadržanje ljudi zelo različno. Eni so se vdajali brezbrižnemu uživanju, saj se tako in tako nič ne da rešiti, drugi pa so umikali pokvarjenemu svetu in iskali rešitve za svoje duše. Čas propadanja stare rimske veličine pa je zbudil tudi rast duhovnosti, požrtvovalne ljubezni, pokore in obilne molitve. Dokaze o tem najdemo tudi v življenjepisu svetega Romana, ki ga je sestavil Gregor Tourski. Zunanji dogodki so ga bolj malo zanimali, našo pozornost obrača bolj na nadnaravne resničnosti in čudeže božje milosti.

Pri svetem Romanu ne vemo natančno ne za čas ne za kraj rojstva. Po nekaterih podatkih lahko sklepamo, da je bil rojen nekaj let pred letom 400 v Sekvaniji, kraju, ki se je imenoval po reki Sekvani, današnji Seini. Svetna izobrazba ga ni mikala, čeprav je imel priložnosti zanjo, bolj mu je seglo v dušo vse, kar je slišal in bral o Bogu in o Odrešeniku. Z največjim veseljem je izvrševal telesna in duhovna dela usmiljenja. Odpovedal se je ženitvi in sklenil živeti samo za Boga in hoditi po poti popolnosti, pogrešal pa je duhovnega vodnika.

V domačem kraju ni bilo menihov, zato je šel proti jugu, v Lyon, in tam poiskal preskušenega opata sv. Sabina. Romanu je dal brati življenjepise velikih vzhodnih puščavnikov in knjigo različnih redovnih pravil. Roman je s trezno razumnostjo preudarjal, kaj bi mogel sam posnemati. Ko si je bil na jasnem glede lastnih zmožnosti, se je naselil v samoti. Uredil si je borno bivališče in začelo se je novo življenje, razdeljeno med molitev, branje in ročno delo. Kraju je dal ime Condat. Tam je imel svoj mir in neskaljeno srečo. Pa ne za dolgo.

Kmalu je prišel za njim njegov brat Lupicin. Roman ga je sprejel in postal njegov duhovni voditelj. Brata sta bila po značaju zelo različna: Roman blag in uvideven, Lupicin pa trd in zahteven. Ko so prihajali vedno novi mladi ljudje in so se jima hoteli pridružiti, je Lupicin mnoge odbil. Vendar se jih je kmalu nabralo toliko, da so sezidali samostan in Roman je postal njegov opat. Da bi se izognil napetostim, je dal zgraditi še en samostan in v njem je za opata postavil brata Lupicina. Oba samostana so se med seboj lepo dopolnjevala. Kolikor bolj so naraščale dolžnosti, toliko bolj si je opat Roman prizadeval za ponižnost in zvestobo v službi. Ustregel je tudi sestri, ki ga je prišla prosit, naj bi ustanovil tudi samostan za žene, ki bi bil povsem ločen od sveta. Roman je odhajal tudi drugam, kjer so ga prosili za ustanavljanje novih redovnih naselbin. Tako je prišel v stik s škofom Hilarijem iz Arelata, ki ga je posvetil v duhovnika, dasi se je Roman imel za nevrednega za duhovniški poklic.

Malo pred smrtjo je romal na grob mučenca sv. Mavricija blizu Ženeve. Kmalu po vrnitvi v Condat se je zaprl v svojo celico in ni šel več med svet. Umrl je 28. februarja, najbrž leta 464, nekako sto let prej, preden so prišli v Galijo, sedanjo Francijo, benediktinski menihi.

Ime Roman je pri nas kar precej pogosto, manj razširjena je ženska oblika Romana. Od svetnikov s tem imenom (nad 20 jih je) je najbolj znan prav Roman opat, zato večina tistih, ki jim je tako ime, goduje danes.

God: 27. februar 

Mnogi kristjani, ki berejo ali poslušajo življenje svetnikov in svetnic, pravijo: »Vsi so delali nekaj izrednega, da so postali svetniki. Kaj bo pa z nami, ki živimo povsem vsakdanje življenje?« O današnjem svetniku pa njegovi življenjepisci pravijo, da je svetnik postal prav zato, ker ni bil nič posebnega in izrednega. Vir Ko ga je papež Benedikt XV. leta 1920 razglasil za svetnika, je dejal: »Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja izvršil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil se je vestno in stanovitno, da je spolnil svojo dolžnost. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog in Cerkev vsemu človeštvu …«

Svetega Gabrijela prištevamo med novodobne svetnike. Rodil se je namreč v 19. stoletju, točneje 1. marca 1838 v Assisiju, rojstnem mestu sv. Frančiška, in po njem je pri krstu dobil ime. Oče Sante Possenti je bil visok uradnik papeške države in je bil leta 1841 prestavljen za upravnika mesta Spoleto. Tam je Francesco preživljal svojo mladost. Ko je bil sredi pubertete, mu je umrla mati in vzgajal ga je oče, ki je bil globoko veren in dokaj strog mož. Francesco je bil silno družaben fant, malo vihrav, nagnjen k pustolovščinam, vendar vse v mejah poštenosti in dostojnosti. Imel je veliko veselje do lova, bil je strasten plesavec (Wilhelm Hünermann je o njem napisal življenjepisni roman, ki mu je dal naslov Plesavec iz Spoleta). Bil je tudi bister in nadarjen. Oče ga je poslal na učne zavode v Spoletu: najprej k šolskim bratom, nato pa v jezuitski kolegij, vendar ga ne eni ne drugi niso mogli pridobiti za svoj red.

To se zdi skoraj neverjetno, saj je mladi Francesco že od svojega dvanajstega leta dalje mislil na redovniški poklic. Ko se je razvil njegov prekipevajoči, navidez veseljaški značaj, je malokdo verjel, da je rojen za redovnika. Ko je bil star osemnajst let, pa je nekoč ob pogledu na Marijino sliko dobil notranje razsvetljenje in se je nepreklicno odločil za strogi red pasijonistov. Hotel je biti redovnik z vsem srcem. Šlo mu je samo za to, da bi ugajal Mariji in se v njeni šoli potopil v božjo ljubezen. Za red pasijonistov je značilno, da se njegovi člani ob premišljevanju Jezusovega trpljenja in smrti hvaležno ustavljajo ob tem najmočnejšem dokazu za božjo ljubezen do človeka. Ker je bila Marija ob pogledu na trpečega Sina priča njegove največje ljubezni, si je Francesco Possenti izbral redovno ime Gabrijel od Žalostne Matere božje.

Leta 1857 so mu že dovolili narediti redovne zaobljube in ga še deset mesecev obdržali v samostanu v Morrovalli. Od tam je šel za eno leto v Torino študirat filozofijo, od poletja 1859 pa vse do svoje smrti pa je bival v samostanu v Isolo del Gran Sasso. Zaradi političnih homatij (Italija se je hotela otresti avstrijskega jarma) se mu ni uresničila želja, da bi postal duhovnik, ampak je prejel samo nižje redove. Ko je prišla huda bolezen, ki mu je prinesla smrt, jo je pozdravil kot ljubo poslanko iz nebes. Silne bolečine so mu bile dobrodošla priložnost, da more Bogu izpričati svojo pripravljenost za popolno daritev življenja. Ob tem je vsa okolica čutila, da je ostal cel človek, blag, pozoren, dobroten. Kadar ni bil zatopljen v molitev, je vse okrog sebe presojal trezno kakor vsak zdrav človek, dovzeten za vsako plemenito veselje.

Telesno življenje brata Gabrijela od Žalostne Matere božje se je izteklo 27. februarja 1862, ko še ni dopolnil štiriindvajset let. Leta 1908 je bil prištet med blažene, leta 1920 pa ga je papež Benedikt XV. razglasil za svetnika in ga postavil za drugega zavetnika katoliške mladine v Italiji. Na svetnikov grob v veliki cerkvi mesta Isole del Gran Sasso vsako leto prihajajo velike množice romarjev.

God: 26. februar 

Porfirij je izšel iz premožne družine v Solunu, ki se je tedaj imenoval Tesalonike. Rodil se je okoli leta 347. Že v mladih letih se je navdušil za samostansko in asketsko življenje. Šel je od doma (ok. 378 v Sketsko puščavo zahodno od Nila, kjer je preživel pet let v šoli pri velikih spokornikih. Potem se je odpravil v dolino Jordana in tam v votlinah prebil nadaljnjih pet let, dokler mu ni zaradi hude bolezni neki prijatelj pomagal, da se je preselil v Jeruzalem. Kljub bolezni in slabosti je Porfirij vsak dan obiskal svete kraje. Kmalu nato (392) ga je jeruzalemski škof posvetil v duhovnika v cerkvi Gospodovega vstajenja in ga nastavil za varuha relikvij sv. križa. Tudi kot duhovnik se je Porfirij še nadalje ostro pokoril. Občudoval in posnemal je slovečega učitelja bogoljubnosti Origena.

Ko je umrl škof v Gazi (mestu na jugu Palestine, znanem iz stare in nove zaveze), je krščanska skupnost tega mesta prosila metropolita v Cezareji, naj jim preskrbi novega škofa. Ta je izbral Porfirija, ga izprašal glede znanja Svetega pisma in ga leta 395 posvetil za škofa. V mestu Gaza je takrat še prevladovalo poganstvo. Krščanstvo se je prebijalo šele prek začetnih težav. Ob Porfirijevem nastopu so našteli le 280 krščanskih meščanov. Misijonsko delo je med bogatim in samozavestnim poganskim prebivalstvom le počasi napredovalo. Celo Porfirij sam, ki se je z vso vnemo lotil spreobračanja nevernikov, je le počasi mogel pridobivati nove zanesljive spoznavalce evangeljske resnice. Pa že ti skromni uspehi so zbudili zavist in ljubosumnost magistrata in duhovščine. Neznaten dogodek je že dal priliko fanatičnim poganom, da so se znesli nad majhno in neugledno krščansko skupnostjo. Prva žrtev fanatizma in sovraštva je bil diakon Baruh, ki so ga do krvi pretepli. V tej nevarnosti si Porfirij ni vedel drugače pomagati, kot da je naslovil na cesarja Arkadija prošnjo, naj da zapreti poganska svetišča.

Napetost med kristjani in pogani ni popustila. Nove spreobrnitve so le še povečevale zavist in ljubosumnost poganske večine, da je bil Porfirij čedalje bolj v skrbeh za svojo skupnost in njen obstoj. Zato je sklenil, da bo šel sam k cesarju, mu razložil vso zadevo in zahteval, naj se tudi v Gazi porušijo vsa poganska svetišča. Vendar se cesar Arkadij ni takoj strinjal s predlogom, da bi porušil vsa svetišča v Gazi, ker so bili meščani tega mesta bogati davkoplačevalci in so s pogostimi darili pomagali državni blagajni. Zavzemal se je za to, da postopoma in brez nasilnih ukrepov zatró poganski kult. Ko pa se mu je rodil željno pričakovani prestolonaslednik , je le izdal ukaz, naj se porušijo vsa svetišča v Gazi.

Po odstranitvi templjev je ugled poganov na mah splahnel, Porfirij pa je užival splošno spoštovanje. Ljudje so opazovali njegovo pastirsko vnemo in osebno skromnost, zato so se zdaj v večjem številu spreobračali in kmalu napolnili novo veliko baziliko, ki se je v začetku zdela preogromna.

Kakor je Porfirij z nenavadno gorečnostjo, pridobljeno v meniškem stanu, zlomil moč poganov v svojem škofovskem mestu, tako se je nato uspešno postavil v bran zoper krivoversko manihejstvo, ki je skušalo prodreti v Gazo. Ni pa spregledal spletk pretkanega meniha Pelagija, ki je učil nevarne zmote glede milosti. Porfirij se je namreč leta 415 udeležil sinode v palestinskem mestu Lidda, kjer je spretni Pelagij prepričal njega in druge škofe o svoji »pravovernosti«, ki pa je bila kmalu razkrinkana po zaslugi sv. Avguština. Diakon Marko, ki je najbrž prvi opisal življenje sv. Porfirija, o tej Porfirijevi zmoti, nastali iz preskušenega optimizma, molči, da ne bi na češčenega oznanjevalca božje resnice padel kak sum o pravovernosti. Ta strah pa je bil pri »božjem možu« Porfiriju čisto nepotreben.

Porfirij je umrl v Gazi 26. februarja 420 in zato na ta dan tudi obhajamo njegov spomin tako na Vzhodu kakor na Zahodu.

God: 25. februar 

Človeku, ki ne išče svojih koristi, temveč mu gre za božjo čast in blagor ljudi, se vedno vse obrne v dobro čeprav za ceno trpljenja. Otipljiv zgled takšnega človeka je današnji godovnjak sveti Tarazij ali Taras, ki je bil v viharnih časih proti koncu 8. stoletja carigrajski patriarh, voditelj Cerkve na krščanskem Vzhodu. Imel je veliko nasprotnikov in sovražnikov celo med tistimi, ki jih je sam ljubil in spoštoval, toda zmagoval je, ker je bil z njim Bog, kateremu je bil z vsem svojim srcem vdan.

Doma je bil iz Carigrada, kjer se je rodil leta 730. Njegov oče je bil mestni prefekt, kar je bila zelo visoka služba. Nadarjenemu sinu je omogočil vso potrebno izobrazbo. Najbrž se je šolal v kakšnem samostanu, ker se ni poročil. Po končanem šolanju je svoje sposobnosti namenil državi. Zgodovina ga prvič omenja leta 784 (tedaj je imel že štiriinpetdeset let), ko je bil na izredno zaupnem položaju prvega tajnika cesarice Irene in njenega še nedoraslega sina Konstantina VI. Cesarica Irena je v zgodovini Cerkve najbolj znana po tem, da je odpravila prepoved češčenja svetih podob in tako se je vzhodna Cerkev vrnila k edinosti z Rimom, ki je bila pretrgana več kot pol stoletja. Nalogo ponovne krščanske sloge je uspešno izpolnil njen tajnik Tarazij.

Carigrajski patriarh Pavel IV., ki je bil nasprotnik češčenja svetih podob, je to svoje stališče obžaloval in se je leta 784 zaradi bolezni umaknil v samostan. Za svojega naslednika je cesarici predlagal Tarazija. Škofijski zbor je Tarazija res izvolil za novega carigrajskega patriarha. On te odločitve ni maral sprejeti, ker je bil laik. Potem pa se je uklonil, toda od cesarice je zahteval, naj skliče koncil, obsodi uničevanje svetih podob. Po treh mesecih resne priprave je Tarazij za božič leta 784 prejel škofovsko posvečenje. Takoj nato se je načrtno lotil priprav za koncil.

Koncil so sklicali avgusta 786 v Carigradu, pa so v cerkev, kjer so škofje zborovali, vdrli vojaki, razbijalci svetih podob, in jih razgnali. Zato so koncilsko zborovanje prenesli v Nicejo, mesto, kjer je bil prvi splošni koncil leta 325. Drugi nicejski koncil in sedmi vesoljni, ki je imel od 24. septembra do 23. oktobra 787 sedem sej, je bil zadnja velika manifestacija cerkvene enotnosti in bratstva v zgodovini Cerkve. Na njem so razglasili nauk o češčenju svetih podob in nekatere druge verske resnice in cerkvene predpise.

Patriarh Tarazij, ki je imel velike zasluge za uspeh tega koncila, je v naslednjih letih doživljal številna razočaranja. Veliko bridkosti mu je pripravil cesar Konstantin VI., ki je bil kot človek nezrel in neodgovoren. Tarazijeva patriarška služba je trajala dvaindvajset burnih let. Napolnjevalo jih je njegovo prizadevanje za izboljšanje verskega življenja in discipline. Zgodovina uvršča Tarazija med najboljše dušne pastirje. Veliko je hodil med ljudi in je za reveže očetovsko skrbel. Huda bolezen ga je prisilila, da več let ni javno nastopal. Z zglednim potrpljenjem je prenašal hude bolečine. Dokler mu je ohromelost dopuščala, je vsak dan opravil masno daritev. Ko je 18. februarja 806 umrl, ga je vse ljudstvo imelo za svetnika. Njegov spomin se že od nekdaj obhaja 25. februarja, na spominski dan njegovega pogreba.

God: 24. februar 

Izvoljeno ljudstvo stare zaveze je sestavljalo dvanajst izraelskih rodov, božje ljudstvo nove zaveze pa simbolično predstavlja dvanajst apostolov, ki jih je Jezus izbral iz vrst svojih učencev za svoje najožje sodelavce in nadaljevalce svojega poslanstva. Namesto Jezusovega izdajalca Juda Iškarijota, ki si je vzel življenje, so dvanajsteri po Gospodovem vnebohodu izvolili »nadomestnega apostola«. Volitev so opravili z žrebom, ki je določil Matija.

Volitve je vodil apostol Peter, ki so mu drugi apostoli priznavali prvenstvo. V svojem nagovoru pred volitvami je navedel dva pogoja, ki ju mora izpolnjevati bodoči dvanajsti apostol: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Naloga apostolov je namreč oznanjati Jezusov nauk in pričevati o njegovem vstajenju. Matija je bil najbrž med tistimi dvainsedemdesetimi, ki jih je Jezus »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti,« kot piše evangelist Luka, in jim pred odhodom dal podobna navodila kot apostolom. Poleg Matija je bil kandidat za »nadomestnega apostola« še Jožef Barsaba z vzdevkom Justus (Pravični). Po žrebu je Bog izbral Matija in ga dal Cerkvi za apostola. Tako se je uresničil pomen njegovega imena, ki ga slovenimo z Bogdan, čeprav bi bilo pravilneje reči Božidar.

Sveto pismo o apostolu Matiju ne pove nič drugega kakor to, kar je zapisano o njegovi izvolitvi. O njegovem delovanju govori apokrifni spis Dejanja Andreja in Matija v mestu ljudožercev iz 2. stoletja, ki so si ga izmislili krivoverski gnostiki, ki so Matiju podtaknili tudi Evangelij po Matiju. Srednjeveška Zlata legenda pripoveduje, da je apostol Matija misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Staro izročilo pa ve povedati, da je Matija oznanjeval evangelij najprej po Judeji, nato pa med pogani v Etiopiji, kjer je okoli leta 63 umrl mučeniške smrti: najprej so ga pobili s kamenjem, potem pa s sekiro obglavili, zato ga najpogosteje upodabljajo s sekiro. Za svojega zavetnika so si ga izbrali tisti obrtniki, ki pri svojem delu uporabljajo ostra orodja: mesarji, tesarji, krojači pa tudi drugi: stavbeniki in kovači ter celo slaščičarji slednje je treba povezati s pregovorom: »Svet’ Matija led razbija, če ga ni, ga naredi«, ki je v taki ali podobni obliki znan po vsej Evropi. Ta pregovor hoče povedati, da ima ta svetnik ‘oblast’ odločati, ali bo zime konec ali se bo začela znova.

Njegov praznik se obhaja 24. februarja (nekdaj se je v prestopnem letu preselil na 25. februar), po novi preureditvi koledarja je prestavljen na 14. maj, pri nas ga zaradi prastare navade slavimo 24. februarja.

O imenu Matija piše Janez Keber v svojem Leksikonu imen, da je “manj pogosto moško ime” ter pove, da je bilo leta 1971 v Sloveniji 3581 oseb s tem imenom. Bolj je razširjena različica Matjaž (teh je bilo na slovenskih tleh leta 1980 kar 6.498). Zelo redke pa so različice: Matiček, Matic, Matjaš in Matjažek. Prek skrajšane oblike Tjaš je nastalo žensko ime Tjaša. Danes godujejo tudi tisti, ki jim je ime Bogdan ali Bogdana.