»Ne vem, kaj se zadnje čase dogaja z Matijem,« je po telefonu potožil profesor Novak Matijevi materi. »Pri vseh predmetih je popustil, iz odličnih ocen je padel na trojke, dvojke. Toliko, da še izdeluje. V šolo prihaja neprespan, po obrazu, po njegovih zabuhlih očeh sodim, da se je začel vdajati pijači. Tudi njegovi sošolci so mi namignili, da je večkrat opit,« je hitel razlagati. Ni mogel biti tiho, že tako je preveč dolgo molčal. Tako težko mu je bilo, saj je vedel, kako jo bo prizadelo.
Mina je bila njegova sošolka iz osnovne šole. Hodila sta v isti razred in bila večna tekmeca, kdo bo boljši – povsod sta bila vštric, le pri matematiki je bil on veliko boljši, ona pa ga je prekašala pri zemljepisu. Oba sta sanjala, kaj bosta postala, a le njemu so se sanje uresničile: postal je profesor matematike, njej pa je takoj po končani osnovni šoli umrla mati in morala je ostati doma, da je kot najstarejša pomagala skrbeti za tri mlajše brate. Ostalo ji je le še to, da se je zaposlila v tovarni kot navadna delavka.
Smilila se mu je, saj je vedel, kako po moževi smrti težko shaja. Če ji ne bi pomagali otroci, ki so že pri kruhu, Matija ne bi mogel iti študirat, sedaj pa se obnaša tako neodgovorno in zanemarja študij. »Danes ga bom vzel v roke še enkrat, ti pa ga zvečer pokliči in vprašaj, kaj misli. Pa ne jokaj, kot je tvoja navada. Naredi se trdo, ko pride domov, mogoče se bo tokrat le zamislil.«
Mina je še dolgo potem, ko sta končala pogovor, držala v roki slušalko. Kot okamenela je stala pri oknu, potem pa sedla na bližnji stol, saj je noge niso več držale. Matija, njen najmlajši od šestih otrok, ki ga je najmanj pričakovala – petinštirideset let je imela, ko je potrkal na njeno srce. Čeprav je bila že zelo v letih, niti pomislila ni, da bi splavila. Zdelo se ji je, da jo bo morda prav on najbolj osrečeval. In res je bil lučka med lučkami v družini. Vsi so ga skušali razvajati, on pa jih je vedno znova presenečal. Zelo kmalu je govoril, šel kmalu na kahlico. Zanj je imela več časa, saj so bili drugo otroci vsi večji in so se tudi oni ukvarjali z njim.
Odločno je zavrtela njegovo številko, zelo zelo razočarana, jezna in žalostna. Ni se oglasil. Poskušala je še večkrat in končno je le dvignil slušalko. »Kaj je s tabo, Matija? Profesor Novak me je klical, da si zelo popustil pri učenju,« je rekla kar se da mirno, čeprav se ji je glas tresel.
Matija je bil nekaj časa tiho, potem pa se je plaz besed kar usul iz njega: »Profesor Novak, seveda on, tvoj dragi sošolec, on me je zašpecal pri tebi, ja, kdo pa drug, če ne on? Danes mi je naredil pridigo, da mi dolgo ne bo treba k maši, kako sem nehvaležen, kako težko skrbiš zame, da me podpirajo še moji ljubi bratje in sestre, jaz pa popivam in razmetavam denar. Poln kufer imam profesorjev, šole, mojih bratov in sester in tudi tebe, mama! Pustil bomo šolo in šel delat in bom s svojim denarjem delal, kar bom hotel, pa če zapijem vse do zadnjega centa! Pustite me že enkrat pri miru, vsega mi je dovolj! Prekleto!« je končal svoj govor.
Vsa presunjena je mati mirno poslušala, vedoč, da ni trezen. »Ne samo, da si pričel piti, zdaj še preklinjaš in žališ ne samo nas, ampak tudi Boga,« ga je posvarila. »Premisli, kaj počneš, sin, jaz bom molila zate, da spet najdeš pravo pot.« Odložila je telefon, pokleknila pred Križanega in začela moliti. Upala je, da bo uslišana, On je nikoli ne bo zapustil. Vedela je, da so tukaj zaman vse besede, vse solze. Matija lahko reši edino molitev.
Matija pa se je pogreznil v moraste sanje. V njih je videl mater, kako se s trpečim obrazom sklanja nad njim in ga z žuljavo roko skuša pobožati, toda njena roka je vedno bolj daleč od njega, dokler je ne vidi več in sliši samo materin boleči jok.
Sredi teh sanj se je prebudil ves preznojen. Popolnoma se je streznil ob misli na njun pogovor. V hipu se je spomnil skoraj vseh besed, ki jih je izrekel svoji materi in jo neizmerno prizadel. Zaril je obraz v blazino in jokal kot otrok. Zjutraj ni šel na predavanja, ni imel moči – ne zaradi pijače, ampak zaradi moralnega mačka. »Domov moram, domov, da pokleknem pred njo in jo prosim odpuščanja,« je kljuvalo v njem.
Že je sedel v avto, da bi se odpeljal, a ni imel moči. Zavil je v cerkev – zadnje čase je vedno redkeje stopil v božji hram. Cerkev je bila prazna, le v drugi klopi je videl v molitev zatopljeno starejšo ženo. Pokleknil je, a moliti ni mogel. »Preklinjaš in žališ Boga, piješ in žališ svojo mater,« mu je očital notranji glas.
Na rami je začutil roko in pogledal kvišku. »Kaj te teži, prijatelj, da jokaš?« je blago spregovoril mlajši duhovnik.
»Rad bi se spovedal. Hudo sem razžalil svojo mater,« je planilo iz njega.
»Veš kaj: pojdi najprej k svoji materi in jo prosi odpuščanja, potem pa pridi k spovedi.«
»Pa mislite, da mi bo odpustila?« je rekel.
»Seveda ti bo in tudi Bog ti bo odpustil,« se je nasmehnil duhovnik. »Zberi pogum in pojdi!«
Še nikoli ni bila vožnja domov tako neprijetna kot ta dan, in nikoli korak tako težek, ko je stopil skozi vrata skromnega, a tako prijaznega doma.
Mati je sedela za mizo in luščila fižol. Osuplo ga je gledala, ko je stopal proti njej. Čeprav bi najraje planila naproti, ga objela in ga varovala vsega hudega, je ostala mirna. Zavedala se je, da mora biti močna, da bo njena moč krepila tudi njega, ko bo spoznal, da je odrasel in da je odgovoren za svoja dejanja.
»Mati, odpustite!« je dahnil in jo objel. »Obljubljam vam, da ne bom opustil študija. Kar sem obljubil pri očetovem odprtem grobu, bom izpolnil – hočem postati zdravnik, da bom pomagal ljudem, kot so zdravniki skušali pomagati našemu očetu. Vem, da je pijača poguba, zato mi ne bo več gospodovala.«
Gledala ga je vsega skrušenega, iščočega tolažbo in moč pri njej, da se ji je trgalo srce. »Odpustim ti vse, moj sin,« je rekla sočutno, »ti pa se spravi z Bogom, ker si ga žalil.« In dve debeli solzi sta kot dva bisera bolečine spolzeli po njenih nagubanih licih. V srcu je začutila, da je njegovo kesanje iskreno in da mu lahko zaupa in da je njena molitev zanj bila uslišana.

A. Kumer, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2013), 32.

»Bravo, Tina, bravo, Tina!« je donelo iz otroških grl, da sem pohitela v dnevno sobo pogledat, kaj se dogaja. Vsi so bili tako zagledani v veleslalomsko vožnjo naše odlične smučarke, da me niso niti opazili. Tudi sama rada pogledam smučarijo, pa sem imela opravka s kuhanjem nedeljskega kosila, zato me je na tekmo opozorilo šele navdušenje domačih navijačev. Ker je bilo v kuhinji “vse pod kontrolo”, sem se za nekaj minut pridružila ogledu tekme.
Tekmovalke so se hitro vrstile in vsaka, ki je šla na progo, je bila favoritka, ki lahko prevzame vodstvo.
Ko je ena od tekmovalk srečno prismučala do cilja in prehitela svojo predhodnico, ki je tako izpadla iz prve trojice najboljših, je izpadli podala roko. Športni reporter je komentiral: »Kot kaže, so včerajšnje jezne, ostre in žaljive besede pozabljene. In verjetno sta si tudi podali roke v spravo, vsaj tako je videti z njunih obrazov. Sedaj bosta lahko spet neobremenjeni nadaljevali tekmovanja na belih strminah in se trudili od sebe dati vse, kar znata in zmoreta.«
Podali sta si roko sprave in miru. Tako kot mi vsi, ki smo pred dobro uro prišli od nedeljske maše. In ravno danes smo bili pred pozdravom miru nagovorjeni: »Podajte roko sprave vsem, ki so okrog vas. Podelite jim svoj mir, odpuščanje in to sprejmite tudi od njih. V mislih pa podajte roko svojega srca tudi vsem tistim, ki so predaleč, da bi jih dosegli, in ki so mogoče tako daleč zato, ker z njimi še nismo uredili svojih odnosov, čeprav si to želimo ali se za to trudimo.«
Ob tem sem se spomnila dogodka izpred mnogih let. Cerkev se je že napolnila in samo tu pa tja je bil še kakšen prostor v klopi. Počasi je po cerkvi stopala gospa in ogledovala, kje je še kakšno prazno mesto. V klopi pred nami je bilo eno, dve klopi pred nami pa kar dve prazni mesti. Ampak ne – gospa si je izbrala našo vrsto! Čudno se mi je zdelo, da si je želela sedeti ravno v naši vrsti, čeprav je bila polna. Vseeno smo se vsi pomaknili k zidu in ji naredili prostor. Le zakaj je to storila?
Prišli smo do pozdrava miru. Takrat pa sem videla, zakaj gospa ni sedla kam drugam. Gospa je najprej hitro podala roko meni. Ni se ozirala, ni se rokovala z drugimi, stala je in mirno čakala. Ko sem podala roko vsem, ki sem jih dosegla, sem se obrnila k njej in se ji nasmehnila. Še enkrat mi je podala roko, vsa nasmejana mi jo je stisnila, kot da je ne misli več izpustiti.
Pozneje sem zvedela, da je bila ta gospa poznana kot ženska, ki se ne razume z nikomer iz svoje vasi. Verjetno je prav zato izbrala prostor, kam bo sedla, da bi lahko vsaj nekomu podala roko. In meni jo je lahko.
Kako vsi hrepenimo po sprejetosti, prisrčnosti in ljubezni. Nismo vedno sposobni to vračati, dajati ali izkazovati. Vendar nismo srečni, če nismo v prijateljstvu z Bogom, ki se uresničuje v prijateljstvu z ljudmi.
Katarina

Ognjišče (2013) 02, str. 22

Stopal je po hodniku mimo vrtečih se vrat doma starejših občanov. Za vsakimi vrati druga usoda, druga trpljenja, drugačno gledanje na iztekajoče se življenje. Namenjen je bil do balkona na koncu hodnika, kjer so imeli oskrbovanci organizirano skupino. Od daleč je slišal slabotne glasove starostnikov, ki so peli slovensko narodno pesem. Vse vrste misli so mu šle po glavi. Kaj jim bo povedal, kako bi storil zanje kaj, kar bi jim koristilo, saj zato je bil tam.
Preko javnih del so ga zaposlili kot pomočnika glavne delovne terapevtke. Vedeli so, da dobro igra kitaro in lepo poje, da ima rad starejše ljudi in da rad pomaga drugim. Za majhno plačilo je hodil po sobah, bral starejšim časopise, jih tolažil in se pogovarjal z njimi. Tudi prinesel jim je marsikaj.
Prišel je do konca hodnika na zastekljen balkon, kjer so neprijetne vonjave po domski hrani popustile in kjer so se s pesmijo trudili starostniki. Drobne zgubane ženice so sedele na udobnih stolih, postavljenih v vrsti. Tudi nekaj možakov je bilo tam. Delovna terapevtka je vodila petje, ženice so kar z nekaj veselja prepevale pesem, ki so jo poznale že od mladosti.
Le ena je sedela sama na invalidskem vozičku ob oknu. Ni pela, zmajevala je z glavo in takoj mu je padla v oči. Približal se ji je in sedel na stol poleg nje.
»Zakaj pa ne pojete?« jo je obzirno vprašal.
Ona je odgovorila: »Oh, kako trpim, kako trpim.«
Bil je navajen videti trpljenje in nikoli mu ni bilo vseeno. Prizadelo ga je. Toda na obrazu te ženice ni bilo videti toliko trpljenja kot v njenih besedah. Še jo je ogovoril, ona pa je kar naprej ponavljala: »O, kako trpim, o, kako trpim.«
Kljub temu se mu je zdela razumna, pa je tvegal in ji rekel: »Pa darujte svoje trpljenje v kak dober namen – morda za vaše otroke ali za vaše vnuke.«
Utihnila je in dolgo gledala skozi okno. On se je pridružil tistim, ki so peli, in gledal, kakšne izraze so imeli na obrazih. Zdelo se mu je, da je bilo na obrazu marsikatere ženice več trpljenja kot v tisti, ki jo je gledal skozi okno. Ko je že pozabil nanjo, se je ozrl in glej: ženica se je pridružila pevcem. Obrnila je voziček in začela peti z njimi. Rahel nasmeh, kar zadovoljstvo, je bilo čutiti na njenih ustnicah in njen obraz je kljub gubam žarel v veselju.

TROBIŠ, Smiljan. Ognjišče (2013) 02, str. 23