Šola ne vzgaja ljudi k razumevanju, k spoštovanju, k strpnosti.
S sošolko sva se pred nekaj urami zapletli v pogovor o nekem dekletu najinih let … Stara je 19 let, tik pred maturo, noseča v 5. mesecu … Starši so ji obrnili hrbet, pravzaprav ima težave z njimi že dolgo. S fantom sta se po dveh letih razšla, čeprav je v njem našla vse – od prijatelja do staršev …
Ker za nosečnost ni vedela, je še dva meseca jemala kontracepcijske tablete, pila, kadila, tudi droga ni bila izjema. Otrok bo po vsej verjetnosti bolj ali manj prizadet. Sošolka, ki sicer ni verna, a je proti splavu, je njeno odločitev, da otroka obdrži, nekako obsodila z besedami: »Sama tega ne bi storila. Nobenemu otroku, ki je prizadet, ne privoščim takega življenja … Ostaja osamljen, drugi otroci se mu posmehujejo, kar tako zelo boli in za vedno ostane v človeku. Celo življenje bi bil odvisen od drugih …« Sprva sem ji nasprotovala, a čez čas sem se spraševala, kaj bi sama, izgubljena, negotova, osamljena, brez sredstev in resnične pripravljenosti na otroka, storila na mestu tega dekleta. Otroka bi sicer imela, toda kakšno življenje bi mu lahko ponudila?
Za vsemi velikimi političnimi sistemi, zgodovino, znanostjo se skrivajo posamezniki in njihovo vsakdanje življenje. Toda šola, ki ima pomembno vlogo, ne vzgaja ljudi za razumevanje, spoštovanje, strpnost. V glavo ti trpajo informacije, znanje, učijo tekmovalnosti in kako čim višje zlesti po lestvici uspešnosti v družbi …
Spoznavam, kako malo poznam težko življenje, naporno delo, življenje ljudi ‘na robu’, invalidov, prizadetih, neurejenih družin, otrok brez otroštva …
V varnem zavetju veroučnih skupin, vsakdanjega študija in drobnih obveznosti, sem tako daleč od življenja.
Človek preživi, tako ali drugače, življenje, ki mu je odmerjeno, in potem umre. S smrtjo je za večino ljudi vsega konec. Danes ljudje ne dajo veliko na nebesa ali pekel, to ni več pomembno. Če je kaj po smrti, prav, če ne, tudi prav. Zakaj bi potem postavljali neke vrednote, se zanje borili, ko pa le te s človekom umrejo? Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?
Včasih se mi zdi, da smo ljudje ‘umetniki’ v egoizmu, zatiranju drug druge in da mo pač prisiljeni živeti skupaj…
Moja sestrica me je vprašala: »Kaj mi bo koristil verouk, vera v življenju?« Ne vem ji kaj odgovoriti, čeprav se že dolgo sprašujem, iščem: Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo? Neskončni pogovori, razprave, konference? Čemu živeti za denar, drobne, prijetne stvari; za užitke, za uspešnost, za sebe, za sočloveka? Čemu?
Helena
Ko sem prebral tvoje pismo, sem pomislil: glej v kakšnem svetu živi današnja mladina. Pravimo, da onesnažujemo zrak, ki ga dihamo, s tolikimi strupenimi plini, da morajo v velikih mestih določene dni prepovedati vožnjo z avtomobili, ker je za naš organizem nevarno vdihovati tak zrak. Toda zdi se mi, da je duhovno onesnaženje našega okolja še veliko bolj strupeno. In ta zrak morajo naši mladi vdihovati vsak dan. Pravim mladi, ker je njihov duhovni organizem še posebej občutljiv.
Študentka, ki redno jemlje tablete proti zanositvi, kot bi bili to bomboni. Živita s fantom dve leti, kot mož in žena, gresta narazen, ona pa je v petem mesecu nosečnosti. Pije, kadi, jemlje mamila, živi ‘normalno’, ker ne ve, da je noseča! Boji se, da otrok ne bo normalen. Zakaj? Saj je ona živela ‘normalno’, včasih bi temu rekli nemoralno. Danes ne več. Upam, da je sedaj že rodila ‘normalnega’ otroka, ker ni hotela splaviti. Vendar je v njej še nekaj ‘normalnega’, normalen materinski čut, da svojega otroka ne moreš, ne smeš umoriti. Tvoja prijateljica, ki je sicer proti splavu, bi to naredila. Torej je proti splavu samo v besedah. Hvala Bogu, da ti rečeš: jaz tega ne bi naredila. Zavedaš se, da bi ne bila sposobna umoriti svojega otroka, pa naj bo karkoli, tudi če bi bil invalid. Veliko je mater, ki sprejmejo otroka invalida od rojstva ali je postal invalid po nesreči. Občudujem jih (tudi očete), ki se z neverjetno ljubeznijo posvetijo takemu otroku, tudi če zaradi tega me morejo na počitnice, potovanja, nimajo prostih dni … Kako so nanje navezani, s kakšno požrtvovalno ljubeznijo. To je tisto, kar bi lahko ponudila invalidnemu otroku. In misliš, da si želi kaj več? Ne, samo to, da ljubi in je ljubljen.
Danes mnogi ne verujejo ne v nebesa ne v pekel. Če si nad prepadom, nič ne pomaga reči: saj ni prepada, da bo v resnici izginil. Pekel in nebesa niso zaradi tega, ker nekdo vanju veruje ali ne veruje. To so dejstva. Tudi naš razum nam pravi, da bi bilo krivično, če bi enako končali ljudje, ki so se žrtvovali za druge, npr. mati invalidnega otroka, ki je stalno ob njem in ga neguje, kot recimo Stalin, Hitler, Mussolini, da naštejem samo te, ki so povzročili trpljenje in smrt milijonov. Če po smrti ni nič, je vseeno, kakšen si zdaj. Sama to čutiš, saj si zapisala: »Čemu potem ljubiti, biti dober, pošten, ko pa nas svet uči uspešnosti, prevar, uživanja?« Zato, ker bo po smrti vsak človek sojen po svojih delih, kot nam zagotavlja Jezus, večni in pravični sodnik, in nam postavlja pred oči prizor sodbe ob koncu časov (Mt 25,31-46).
Sestrica te sprašuje: »Kaj mi bo v življenju koristil verouk, vera?«. To je prvo: vedeti, kaj je prav, in kaj je narobe, in zakaj. Verouk nas pouči, da Bog obstaja! Kako bi mogel obstajati svet, ki je tako čudovito urejen. Bolj ko ga spoznavamo (znanost), bolj ga moramo občudovati. Ko so odkrili DNK dvojno spiralo v vsaki naši celici, ki vsebuje genetsko kodo, navodila za razvoj, je to še en dokaz, kako mora obstajati nekdo, ki je neskončno moder, da je dal v najmanjše delce zakonitosti, po katerih naj se razvijajo.
Šola bi morala, kot sama ugotavljaš: “vzgajati ljudi k razumevanju, k spoštovanju, k strpnosti”, pa tega ne dela. Sprašuješ: »Čemu krščanstvo? Kaj je njegovo bistvo?« Njegovo poslanstvo je učiti ljudi, da smo na svetu zato, da ljubimo Boga, ki nas ljubi in nas je zato ustvaril, da to njegovo ljubezen širimo med ljudmi, ki so vsi otroci skupnega Očeta. Smisel in cilj našega življenja je Ljubezen.
Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str. 8-9
»Menil sem, da bi bila razglasitev leta vere ob 50. obletnici odprtja drugega vatikanskega cerkvenega zbora lahko ugodna priložnost za razumevanje, da besedila, ki so nam jih zapustili koncilski očetje, po besedah blaženega Janeza Pavla II. “ne izgubljajo svoje vrednosti niti svoje privlačnosti”,« beremo v apostolskem pismu Vrata vere, s katerim je papež Benedikt XVI. razglasil leto vere, ki je trajalo od 11. oktobra 2012 – tega dne leta 1962 se je pričel koncil, na ta dan leta 1992 pa je papež Janez Pavel II. objavil Katekizem katoliške Cerkve, v katerem je povzeto bogastvo koncila – do praznika Kristusa, kralja vesoljstva, 24. novembra 2013. Drugi vatikanski koncil, ki ga je po božjem navdihu ‘sprožil’ papež Janez XXII., da “v Cerkvi zaveje malo svežega zraka”, je bil tako pomemben dogodek za katoliško Cerkev pa tudi za svet, da bi ga morali bolje poznati. Na naslednjih straneh bomo podali časovni pregled, od njegove napovedi do konca. Nekaj prostora bomo posvetili slovenskim škofom kot koncilskim očetom, na koncu pa bomo predstavili še Katekizem katoliške Cerkve.
Ko so se pripravljalna dela bližala koncu, je papež Janez na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1961, varuha svete Družine razglasil za zaščitnika koncila; na božični praznik, 25. decembra 1961, pa je podpisal apostolsko konstitucijo, s katero je napovedal, da se koncil prične leta 1962. V njej je zapisal: »Od Cerkve se sedaj zahteva, da neminljivo in božansko življenjsko moč evangelija spravi v žile današnjega sveta, ki se sicer ponaša s svojimi pridobitvami na področju tehnike in znanosti, a tudi nosi posledice družbenega reda, katerega so nekateri hoteli preosnovati brez ozira na Boga.« Z listino, ki jo je podpisal na svečnico, 2. februarja 1962, pa je za dan odprtja koncila določil 11. oktober 1962, ki je bil tedaj praznik Marijinega materinstva.
Med prvim in drugim zasedanjem koncila se je zvrstilo nekaj dogodkov, pomembnih za življenje Cerkve. Janez XXIII. je 11. aprila 1962, na veliki četrtek, podpisal svojo okrožnico Mir na zemlji, ki je bila nekakšna oporoka na smrt bolnega papeža. Začenja se z besedami: »Mir na zemlji, za katerim so vsi ljudje s silno željo stremeli v vseh časih, je zagotovo možno vzpostaviti in utrditi le, če se zvesto držimo reda, ki ga je postavil Bog.« V njej se papež obrača k vsem ljudem dobre volje in jih spodbuja, naj si prizadevajo za graditev trajnega miru na razumnosti, pravičnosti, ljubezni in svobodi. Po vsem svetu je naletela na tako ugoden sprejem, da je bil sam papež presenečen. Proti koncu maja in v začetku junija je svet spremljal smrtni boj dobrega papeža, ki je osvojil srca vseh, vernih in nevernih. Po venec zmage je odšel 3. junija 1963.
Na četrtem in zadnjem zasedanju, ki se je začelo 14. septembra 1965, je sodelovalo najvišje število koncilskih očetov – 2400, generalnih kongregacij je bilo 41, nastopilo je 332 govornikov, glasovanj pa je bilo 250. Razpravljali so o verski svobodi, o Cerkvi v sedanjem svetu, o misijonih ter o službi in življenju duhovnikov. Papež Pavel VI. je 15. septembra 1965 ustanovil škofovsko sinodo, organ, ki uresničuje koncilski nauk o kolegialnem vodstvu Cerkve. Nadvse pomemben dogodek med tem koncilskim zasedanjem je bil ‘skok’ papeža Pavla VI. v New York, kjer je na zasedanju generalne skupščine OZN zastopnike vseh držav članic te svetovne organizacije v imenu koncilskih očetov prosil, naj se vneto trudijo, da ohranijo na svetu mir, kajti danes obstajata samo dve izbiri: ali mir in bratsko sodelovanje med narodi ali pa uničenje človeštva, ki smo ga izdelali sami. O tem svojem obisku je papež poročal koncilskim očetom. Med četrtim zasedanjem so bile tri javne seje, na katerih so bili slovesno razglašeni številni koncilski dokumenti: odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi, odlok o vzgoji duhovnikov, odlok o prenovitvi redovniškega življenja, izjava o krščanski vzgoji, izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev, pastoralna konstitucija o Cerkvi o sedanjem svetu (pri tem dokumentu, ki najbolj živo razodeva prizadevanje koncila, da se približa sodobnemu svetu, je odločilno sodeloval koncilski oče Karol Woytila, kasnejši papež Janez Pavel II.), odlok o službi in življenju duhovnikov, odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, izjava o verski svobodi. Predzadnji dan koncila je bil nadvse ganljiv dogodek: s skupno izjavo papeža Pavla VI. in carigrajskega patriarha Atenagora je bila odpravljena ekskomunikacija med Carigradom in Rimom leta 1054. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1965 je bilo slavje ob sklepu drugega vatikanskega koncila, med katerim so koncilski očetje izročili poslanice sedmim stanovom (državnikom, mislecem in znanstvenikom, umetnikom, ženam, delavcem, ubogim, bolnim in trpečim, mladim). Papež Pavel VI. je v svojem govoru poudaril, da se delo šele začenja, kajti koncil pomeni “začetek humane in religiozne obnove”. Izrekel je upanje, da smo se kristjani po zaslugi koncila naučili “bolj ljubiti in bolje služiti”.
Med skupaj 2860 koncilskimi očeti (kar 1116 jih je bilo iz Evrope!) so bili tudi slovenski škofje. Ljubljanski nadškof Anton Vovk je bil član pripravljalne komisije za škofe in je kljub bolezni prihajal na zasedanja v Rim. Sodeloval je na prvem koncilskem zasedanju. Vzbujal je splošno pozornost zaradi svoje mogočne postave in vidnih znamenj zažiga na železniški postaji v Novem mestu 22. januarja 1952. Začetnega sprevoda 11. oktobra 1962 se zaradi bolezni ni mogel udeležiti in je čakal škofe in papeža na svojem mestu v baziliki sv. Petra-koncilski dvorani. Na prvem zasedanju so najprej razpravljali o bogoslužju in nadškof Vovk je dajal svoje pripombe iz svoje izkušnje predvsem o tem. O svoji udeležbi na koncilu je nadškof Vovk govoril v slovenski oddaji vatikanskega radia 24. novembra 1962. Nadaljevanja koncila ni dočakal, kajti 7. julija 1963 je odšel v večnost. – Vseh štirih koncilskih zasedanj se je od slovenskih škofov udeležil edino mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. O poteku koncila je slovenskim vernikom v domovini in po svetu spregovoril po vatikanskem radiu. Na koncilu se je oglasil 18. septembra 1964, ko se je zavzel za ustanavljanje škofijskih komisij za pastoralno sociologijo. Svoje pripombe k osnutku odloka o ekumenizmu je predložil pisno. – Dr. Jožef Pogačnik se je drugega zasedanja koncila udeležil kot škof administrator ljubljanske nadškofije, nadaljnjih dveh pa kot redni ljubljanski nadškof. V drugem koncilskem obdobju je pisno oddal svoje predloge, 26. oktobra 1964 pa je tudi javno govoril v koncilski dvorani ter o tem poročal 31. oktobra po vatikanskem radiu in dejal, da so se slovenski škofje na koncilu zavzeli za reševanje konkretnih vprašanj sodobnega sveta in za uveljavljanje socialnega nauka Cerkve. Po Radiu Vatikan je govoril še večkrat, enkrat je spregovoril o obredu somaševanja, ki so ga na koncilu sprejeli. – Tretjega in četrtega koncilskega zasedanja se je udeležil dr. Janez Jenko, ki je bil imenovan za apostolskega administratorja Slovenskega Primorja (21. aprila za goriški del, 17. julija za tržaško-koprski in reški del), 6. septembra 1964 pa je prejel škofovsko posvečenje. O dogajanju na koncilu je prvič spregovoril po vatikanskem radiu 3. decembra 1964. Med svojim bivanjem v Rimu so se slovenski škofje srečevali z rojaki v Rimu in jim maševali. 18. oktobra 1965 so se udeležili odprtja slovenskega študijskega zavoda Slovenik.
V sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala … Vendar nisem zmogla spregovoriti … O grozljivem dejanju z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu. Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem, kaj bodo rekli v službi, ko bom spet ‘težila’ za porodniško, skratka obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok … skratka neživljenske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino … In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel kot edina logična izbira. Dolgo časa sem krivila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: “Ne naredi splava,“ ali mi povedal o čustveno negativnih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama. V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve v kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce … ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav. Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje … Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh. Ob božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi – Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama. Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Hudo trpljenje spremljajo tihe, nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z Božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.
Lepšega pričevanja v tednu za življenje, ne bi mogli objaviti. Ko pravim lepega, ne mislim toliko na predmet pisanja, ampak na močne pričevanjske besede. Če bi bilo takih pričevanj več, bi marsikatera žena dobro premislila, preden bi se odločila za ta korak. Koliko trpljenja bi bilo potem manj!
Osemletni Tomaž vsako jutro nabaše torbo in jo oprta na šibka ramena, pozdravi babico, ki je še edina doma, se skoraj spotakne ob muca Mikija in že zdirja skozi vrata. Pokliče Polono, ki živi v sosednji hiši, in sošolko Meto, ki že zaklepa vhodna vrata. In že hitijo proti šoli. Pod težo nahrbtnikov se sprašujejo: Si naredil matko, si spisala slovko. Polona seže v žep in razdeli čokoladne bombone. Pohvali se, da ima rojstni dan, a praznovali da bodo v nedeljo, in hiti naštevat, koga vse bo povabila. Seveda tudi Tomaža in Meto, in pove, da se najbolj veseli očkovega darila. Upa, da bo tudi on prišel, ker ne živijo več skupaj, in v nedeljo ni dežuren v bolnišnici. To je v Celju in ima dolgo vožnjo.
Sveto pismo ga je privlačilo že v zgodnji mladosti. »Po vseh knjižnicah v Torinu sem iskal italijanski prevod celotnega Svetega pisma nove zaveze in ga našel šele po mnogih poskusih. Takrat sem bil star kakšnih enajst, dvanajst let.« Rodil se je 15. februarja 1927 v Torinu, kjer je preživel svoje otroštvo in mladost. Ko mu je bilo sedemnajst let, je vstopil v Družbo Jezusovo. Po teoloških študijih v Torinu je 13. julija 1952 prejel mašniško posvečenje. Predstojniki so ga poslali na Gregorijansko univerzo v Rim, kjer je leta 1958 dosegel doktorat iz teologije. Nekaj časa je predaval bogoslovcem, nato pa se je vrnil Rim in leta 1966 doktoriral na Papeškem bibličnem institutu, kjer je postal najprej predstojnik katedre za tekstno kritiko Svetega pisma, leta 1969 pa je bil imenovan za rektorja te ugledne ustanove, ki jo je vodil do leta 1978. Tistega leta ga je papež Pavel VI. – malo pred svojo smrtjo – imenoval za rektorja Gregorijanske univerze.
Te visoke službe ni opravljal dolgo, kajti papež Janez Pavel II. ga je 29. decembra 1979 imenoval za milanskega nadškofa in mu podelil škofovsko posvečenje 6. januarja 1980. V milansko škofijo, ki je po številu prebivalcev (in vernikov) največja na svetu, je prišel 10. februarja 1980. Takoj je pokazal, da je ‘dobri pastir’, saj je iskal osebne stike z vsemi človeškimi resničnostmi, ki jih je odkrival. Na svoj prvi godovni dan v Milanu je k sebi povabil brezdomce in jim postregel z mineštro! Kmalu je ustanovil Šolo Besede, v kateri je svoje vernike učil odkrivati modrost Svetega pisma, ki je učbenik življenja. Papež Janez Pavel II. ga je 2. februarja 1983 uvrstil v zbor kardinalov. Vedno se je trudil božjo besedo, zlasti evangelij, presaditi v življenje. Sad teh prizadevanj je bila tudi njegova pobuda Postati bližnji – za dejavno sodelovanje kristjanov na socialnem in političnem področju. Od leta 1986 do 1993 je bil predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc. Kot mož širokih obzorij je leta 1987 ustanovil Katedro neverujočih kot stičišče med kristjani in neverujočimi. »Nagovarjam predvsem tiste, ki ne verujejo, toda razmišljajo, tiste, imajo močan čut odgovornosti, spoštujejo vrednote. Od njih sem se veliko naučil. Gre za to, da se nadaljuje dialog, da prepoznamo globoke želje človeškega srca.«
Zelo si je prizadeval tudi za pospeševanje edinosti med kristjani in imel prisrčne stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkva. Ko je dopolnil 75 let je papež sprejel njegovo odpoved vodstva nadškofije. Ob slovesu je svojim vernikom povedal: »Želel sem srečevati vse, predvsem pa zadnje, uboge, potrebne, tiste, ki trpijo, tiste, ki jih je življenje ranilo, zapornike, ponižane in razžaljene. Rad bi storil veliko več in prosim odpuščanja tiste, ki so se čutili prezrti.« Iz Milana je odšel v Sveto deželo, v Jeruzalem, in se tam, kjer se je Božja Beseda učlovečila poglabljal v Sveto pismo. Tam je živel do konca leta 2007. Zaradi napredujoče Parkinsonove bolezni (ta je žrla moči tudi papežu Janezu Pavlu II.) se je leta 2008 vrnil v Italijo in se naselil v hiši jezuitov v mestu Gallarate. Od 28. junija 2009 pa skoraj do svoje smrti je enkrat na mesec v dnevniku Corriere della Sera odgovarjal na vprašanja bralcev o temeljnih resicah vere. Znal se je vživeti v ljudi in odgovore na njihova vprašanja je iskal v modrosti Svetega pisma in v svojih življenjskih izkušnjah. Ljudje so ga pogosto spraševali o smrti in o tem, kaj pride za njo. Odgovarjal jim je v luči Jezusovega sporočila zmage nad smrtjo. O svojem gledanju na to odločilno postajo našega življenja pa je dejal: »Z mislijo, da bo treba umreti, sem se sprijaznil, ko sem spoznal, da se ne bomo mogli popolnoma izročiti Bogu brez smrti.« Sredi avgusta se je njegovo zdravstveno stanje močno poslabšalo, da ni mogel skoraj ničesar zaužiti. 31. avgusta 2012 popoldne je mirno zaspal v Gospodu.
Položili so ga mrliški oder v stolnici in v mimohodu in tihi molitvi se je od njega poslovilo nad 200.000 ljudi. Pogrebnega slavja, ki je bilo 3. septembra, se je udeležilo okoli 21.000 ljudi. Vodil ga je papežev odposlanec kardinal Angelo Comastri, ki je prebral kratko poslanico Benedikta XVI., v katerem je med drugim zapisal: »”Tvoja beseda je svetlika mojim nogam in luč na moji stezi” (Ps 119,105). Te besede psalmista lahko povzemajo celotno življenje tega plemenitega in zvestega pastirja Cerkve.«
Planinski izleti so zame vedno priložnost za razmišljanje, za meditiranje, kot temu danes radi rečemo. Hodim po stezi, se razgledujem in pustim, da mi misli same prihajajo, da jih na neki način sprožajo hoja, razgled, dihanje, napor … Morda je prav napor neki poseben spodbujevalec takih misli, saj so mi vedno bogatejše ob vzponih kot ob spustih. Pri sestopanju rad malce pohitim, pa je treba bolj paziti na vsak korak. Vzpon je počasnejši, bolj umirjen, bolj je treba prisluhniti svojemu telesu, kako se odziva na napor, in je nekako več prostora za takšna razmišljanja. Prav zato me vedno pritegne pogled na goro, na ta ogromni masiv, ki je pred menoj.
Molitve po maši, ki jih navajaš, je vpeljal papež Leon XIII. leta 1884, odpravljene pa so bile s prenovo bogoslužja po koncilu (1968). Češčenje angelov in nadangelov je v Cerkvi že od najstarejših časov povezano z bogoslužjem. Iz Svetega pisma so poznana imena treh nadangelov: Mihaela, Gabrijela in Rafaela. Vsak od njih je imel svoj praznik, nadangel Mihael že v 6. stoletju 29. septembra (zdaj praznujejo vsi trije na ta dan). V knjigi Razodetja Mihael nastopa v simboličnem videnju kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago (Raz 12,7-18). To je osnova za njegove upodobitve v srednjem veku: Mihael nastopa z mečem in sulico kot bojevnik zoper zmaja/satana. Z molitvijo, ki jo omenjaš, so klicali na pomoč sv. Mihaela kot zavetnika vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov. Potrebna je tudi danes.
Tem znamenjem pravimo ‘stigme’ (gr. stigma, stigmatos – vbod, pega), človek, ki jih ima, pa se imenuje stigmatik. Pojav je zelo zapleten in Cerkev je pri presoji stigmatizacij zelo previdna. Prvi zgodovinsko izpričani primer karizmatične stigmatizacije je sv. Frančišek Asiški. Ko je 14. septembra 1224, na praznik Povišanja sv. Križa na gori Alverna z veliko ljubeznijo premišljeval Kristusovo trpljenje, je imel videnje Križanega, ki mu je razodel, da ga bo podobnega njemu naredila njegova velika ljubezen do Gospoda in ne telesno trpljenje. Ko je bilo videnja konec, so na Frančiškovih rokah, nogah in na prsih ostale rane, kakršne vidimo pri Jezusu na križu. Te rane so bile vidne tudi drugim in imel jih je do smrti. Stigme, znamenja Kristusovih ran, so imeli tudi nekateri drugi svetniki. V našem času je bil najbolj znan stigmatik kapucinski pater sv. Pij iz Pietrelcine (1887–1968), ki je znamenja Kristusovih ran prejel 20. septembra 1918. Na ukaz predstojnikov je moral rane na rokah zakrivati z rokavicami; ostale so mu do smrti. (sč)
Maro je to pretreslo. “Moj Bog,” je pomislila, “ubogi otrok ni sam kriv, da je tak; krivi so starši, ki ji nudijo vse, ne vse, vsega preveč! Že od malega jo zasipajo z vsem mogočim, misleč, da ji delajo dobro, vendar je otrok pri vsem tem ubog, ker ni deležen resnične ljubezni. Kaj bo, ko odraste. Nikoli ne bo z ničemer zadovoljna …”