Pravili smo mu Brinca. Ne vem, kdaj se ga je prijelo to ime, vendar mu nihče ni rekel drugače kakor Brinca. V resnici je bil Valentin.
Srečevala sva se vsak dan, tako kot je to pri vaških otročajih. Igrali smo se svoje igre, se potepali, pasli živino in se otepali učenja.
Kadar so prišli prazniki, smo še posebej tiščali skupaj. Ob božiču bolj malo, ker je ponavadi zapadlo veliko snega, ob veliki noči pa smo bili nerazdružljivi. Ozelenele so trave okoli potoka v dolini, razcvetele so se prve rože, vrbe so pognale svoje mehke mačice in temno zeleni bršljan se je vabljivo zasvetil na visokih smrekah in skalah.
Tisti čas je prišel Brinca do svoje veljave!
Z visokih, malo komu dosegljivih smrek je smukal bršljan za bogance, velikonočne butarice, in ga potem delil po hišah. Ljudje so mu radi kaj dali, samo da jim zavoljo boganc ni bilo treba plezati po skalah ali smrekah in iskati ob Savi trdega, bodljikavega brinja. Tam, kjer je bilo najbolj nevarno, skoraj nedosegljivo, je Brinca zmogel.
Bil je droben, visokorasel fantič, nosil je vedno prekratke hlače in široke, dolge puloverje, podedovane od starejših bratov. Poleg bršljana je Brinca nabiral tudi vrbove veje z mačicami, komaj vzcveteli nagnoj, nabiral je brinje, prvo cvetje divjih češenj in vse tisto, kar se je potem povezalo v butarice ali bogance.
Ko je prišla cvetna nedelja, se je vedno postavljal z največjo in najbolj pisano boganco. Tudi debela, rdeča jabolka so bleščala na nji.
Na poti od cerkve proti domu sem vedno ostala malo zadaj. Vedela sem, da bo tako naredil tudi on in da me bo dohitel. Skoraj vsako leto me je in mi potem rekel: »Ali je težka?« Pokazal je na mojo živo pisano butarico, prikimala sem in zardela.
»Daj sem! Jaz lahko nesem obe!«
»Saj ni treba …«
A že mi jo je potegnil iz rok in jo zavihtel na ramena poleg svoje. Hodil je trdo, z odločnimi koraki, jaz sem drobila zraven in se opotekala sem in tja. Marčno sonce je bilo utrudljivo.
Pred pragom naše hiše se je ustavil, položil obe butarici na tla in se mi široko zasmejal.
»No, vidiš, da to ni nič takega …«
Potem je na prag stopila mama. Pogledala je po Brinci, po njegovih prekratkih hlačah in dolgem sivem suknjiču. Stegnila je roko in pokazala nanj. »Vidim, da je nov,« je rekla. »Kupili so ti ga za cvetno nedeljo, kajne?«
Za veliko noč smo otroci vedno dobili kaj novega za obleči. Po navadi za cvetno nedeljo. Takrat, ko se je v cerkvi in na poti domov tudi najbolj videlo, kako in kaj. Vedno pa si si lahko zaželel le eno stvar, nikoli dveh! Pri Valentinovih doma je bilo sedem otrok, to leto je Valentin ali Brinca dobil suknjič. Ker ga bo moral nositi vsaj še dve, tri leta, dokler mu ne bo dorasel tisti, ki ga bo nosil za njim, so mu kupili večjega. Vsi smo to vedeli in nihče ni o tem spraševal. Jaz sem tisto leto dobila jopico. Živo roza jopico z velikim bleščečimi gumbi.
»Ja, nov je«!« je ponosno odgovoril Brinca na materino vprašanje, odpel suknjič po vsej dolžini in se zavrtel okrog. Meni se je zdelo tisto smešno. Dala sem dlani na usta, da se nisem zasmejala.
»No, ko si že prinesel obe boganci tako daleč, pa pridi po pirhe! Kar povabi ga!«
Mama se je obrnila k meni, z Brinco sva se spogledala, zardela sva do ušes in pogledala v tla.
»Pa pridi v nedeljo ali v ponedeljek.« sem zamrmrala. »Naredila ti bom lepo pisan pirh.«
Brinca je srečen pokimal in izginil s svojo veliko butarico za vogal.
Na velikonočni ponedeljek je Brinca prišel po pirh. Mama je že zjutraj pogrnila mizo z lepim, prav za ta dan izdelanim prtom. Na platnu so bile izvezene zelene vejice bršljana, vmes so bili bledo vijolični cvetovi lilij, na sredini pa belo velikonočno jagnje.
Prt je pogrnila vedno takrat, ko smo pričakovali obiske.
Ko je Brinca vstopil, sem postavila košarico s pirhi predenj, da je izbral najlepšega, vsa sem drhtela od vznemirjenja. Dolgo smo gledali drug v drugega in molčali. Bilo je lepo! Blagoslovljeno lepo …
Leta pa so šla. Z njimi tudi otroštvo in mladost in ….
Brinca je neke noči, moral bi k vojakom, pobegnil čez mejo.
»Valentin je pa ušel čez mejo, namesto da bi šel v vojsko,« je povedal oče, kar je slišal na vasi. »To bo pa nevarno zanj. Dolgo ne bo smel nazaj!« Pogledala sem njegov resni obraz in molčala. Takrat je bilo služenje vojaškega roka obvezno in Valentinov pobeg je bil strogo kaznivo dejanje …
Po dolgem času sem zvedela, da se je ustalil nekje v Švici. Prišla je prva voščilnica od tam. Za veliko noč mi jo je poslal, skupaj s fotografijo. Gledala sem v voščilnico in v tisto fotografijo in kimala sama pri sebi. Moja najstarejša je že delala prve korake, do drugega poroda pa me je ločilo le še nekaj mesecev.
Od tistikrat sva si pisala vsako leto za božič in za veliko noč. Pozdravi in pripis kakšne lepe, tople misli, drugega nič.
Spravljala sem kartice, prepričana, da jih bom enkrat hčerkama pokazala. Ko bo čas za to … Pa jih nisem! Prehitro so šla leta, prehitro sta zrasli in čas je tekel vmes in prinašal to in ono, toliko, da ni bilo časa misliti nase.
Lani pa mi je Valentin poslal pismo. Napisal je, da pride za veliko noč domov, za teden dni da pride, zavoljo neke zapuščinske razprave … Valentinova dva sta umrla kmalu za mojimi starši, na domu je zdaj gospodaril njegov brat.
Ko se je bližal tisti čas, sem postala nemirna. Okoli hiše so že tekali vnuki, cvetna nedelja je bila mrzla, ker je prišla tako zgodaj, mlajši se je postavljal z butarico, starejša dva pa sta nesla k žegnanju le še oljko. Trdila sta, da sta za boganco že prevelika. Prikimala sem jim in molčala.
Brinca je res prišel, takoj po praznikih.
»Komaj sem te našel. Preselila si se,« je rekel, ko je stopil k meni na vrt. Obešala sem perilo. Pripenjala sem ščipalke na razpeto vrv in ob njegovem glasu scela obvisela na svojem pranju.
»A tukaj zdaj živiš …« je rekel in stopil na drugo stran mojega perila. Prijel je za vrv, prsti so se nama dotaknili, nekaj je šlo skozme, nekaj toplega, vznemirljivega, skrčila sem jih in se mu zagledala v oči.
»Dolgo te ni bilo doma,« sem rekla. »Ali te po tolikih letih nikoli ni zamikalo?«
»Kaj vem …« je rekel Brinca. Osiveli, visokorasli moški s prodornimi modrimi očmi, velikimi očali in trdo zavozlano kravato pod suhim vratom. Bil je v modri obleki, na zloščene čevlje se je oprijemalo blato z našega vrta. Svet je bil namočen, sneg je komaj odlezel. Brinca se je prestopal sem in tja in še vedno držal za vrv.
»Veliko in lepo hišo imaš,« je rekel čez čas. Pogledal je k hiši, pa spet vame. »Jaz imam samo stanovanje. Pa je kar dovolj, starejši ko si, manj rabiš … Ali ni tako?«
»Ja, je!« sem rekla in spet prijela za ščipalko. Povlekla sem namizni prt iz škafa in ga napela po vrvi. »To je naš stari velikonočni prt,« sem rekla. »Vezeno cvetje na njem že bledi, a mi je še vedno drag …«
»Ja, spomnim se ga,« je rekel. »V kuhinji ste ga pogrinjali za praznike …«
Pokimala sem, pogledala na drugo stran svojega vezenega prta in naprej Brinci v oči.
Dolgo sva tako stala. Vsak na svoji strani vijoličastih rož in bledo zelenega bršljana. Nazadnje je Brinca le spustil vrv, se nerodno prestopil v travi, mi pokimal, zardel in rekel zbogom.
Mislila sem zaklicati za njim, naj se oglasi, če bo še ostal. Naj pride na prigrizek in … Pa nisem nič spravila iz sebe! Le škaf sem pobrala,ga trdo stisnila ob bok in odšla k hiši.
Veter, ki se je pripodil z gore, je mehko zazibal veliki vezeni velikonočni prt, prazniki so minevali …
Polona Škrinjar, Ognjišče (2017) 04, str. 44

Devetletna Katja je kot furija privihrala v kuhinjo. »Zakaj me nisi zbudil? Še pouk bom zamudila!«
»Pravkar sem ti mislil pozvoniti, pa si me prehitela,« je mirno odvrnil štirinajstletni Miha.
Katja je pogledala na uro in se prestrašila. »Kako da si še doma?«
»Zamudil sem avtobus, a se bom že znašel. Ti pa le pohiti, da bo vsaj eden od naju pravočasno v šoli. Ker imam čas, te bom pospremil.«
»Boš šel zdaj kar peš v šolo?« je vprašala, ko se je na vso moč trudila, da bi ga dohajala.
»Da bi eno uro pešačil? To pa že ne! Raje bom štopal.«
»Štopal?« ni mogla verjeti Katja.
»To je zdaj edina možnost.«
»Ampak mami …«
»Vem, mami tega ne dovoli,« je dokončal njeno misel.
»Toda, Miha, kaj bo rekla, ko bo izvedela, da si kljub temu štopal?« je zaskrbljeno vprašala.
Miha se je sunkovito ustavil, počepnil k njej in strogo rekel: »Ne bo izvedela!«
»Kako to misliš?« je bila začudena Katja in skoraj pozabila, da mora pohiteti.
»Ne bom ji povedal in tudi ti ji ne boš.«
»Ampak lagati se ne sme!«
»Vsak se kdaj pa kdaj zlaže, Katja. Zaradi tega, ker doma ne bom povedal, da sem štopal, še ne bo konec sveta.«
»Jaz ne lažem!« je užaljeno rekla, ki sta se bližala avtobusni postaji.
»O, pa še kako lažeš,« je mirno povedal in jo od zadaj pocukal za lase.
»Sem se ti že kdaj zlagala?« je užaljeno vprašala.
»Nisi se zlagala meni. Mami si se zlagala. Vsak dan, ko ji obljubiš, da si boš naredila čop, se zlažeš. Tudi danes ni nič drugače.«
»Ni res!« se je ujezila. »Le nočem, da bi bila mami huda zaradi teh neumnih las. To ni laž.«
»O, pa je! In s teboj vred lažem tudi jaz, ker ji ne povem po pravici,« je resno pripomnil in jo od strani opazoval.
»To ni isto kot iti na štop v šolo,« je skoraj zakričala Katja.
»Pa je. Laž je laž. Ampak nič ne skrbi. Mami ne bom povedal za tvoje razpuščene lase, ti pa ji ne boš nič povedala o tem, da sem zamudil avtobus in sem štopal v šolo. Velja?« Negotovo je prikimala. »Zdaj pa le teci, avtobus je že na postaji.«
Na avtobusu je Katja, kot ponavadi, sedla k Emi. Pogledala je skozi šipo in pomahala Mihu. Odmahal ji je nazaj, potem pa položil kazalec na usta.
»Komu si pomahala?« je zanimalo Emo, ko so odpeljali s postaje.
»Mojemu bratu. Zamudil je šolski avtobus, zato me je pospremil.«
»Se pravi, da danes ne bo šel v šolo.« je ugotovila Ema.
»Seveda bo šel in to na avtostop.«
»Si pa upa. Se nič ne boji, da bi ga ugrabili?«
»Le zakaj bi kdo ugrabil našega Miha?«
»Danes je vse mogoče. Tako pravi naš oče,« je resno dejala Ema.
»Pa menda ne boš zdaj jokala,« se je začudila, ko je v Katjinih očeh opazila solze.
»Ali se ti doma kdaj zlažeš?« je šepetaje vprašala Katja in si brisala solze.
»Seveda se zlažem,« je Ema odgovorila glasno. »Največkrat zaradi slabih ocen. Pa ti?«
»Ne vem. Do danes sem mislila, da ne lažem. Malo prej pa …«
»Vedve danes ne gresta v šolo?« je vprašal Janez, ko se je z gručo drugih otrok prerival proti izhodu.
»Kaj pa ti je? Mogoče že kdaj nisva šli?« ga je Ema osorno zavrnila. Toda Janez je ni več slišal, saj je med prvimi skočil z avtobusa.
Katja je le s težavo sledila pouku. Skrbelo jo je za Miha. Mama in oče sta tolikokrat poudarjala, kako nevaren je avtostop, ker se nikoli ne ve, na kakšnega voznika naletiš. A to ni bil edini vzrok Katjinega nemira. Bolelo jo je, da jo je Miha imel za lažnivko. Ne, lažnivka pa že noče biti! Laž je laž, so odmevale v njej bratove besede. Po licih so ji pričele teči solze.
»Kaj je narobe, Katja?« Katja je še glasneje zajokala. »Mi lahko zaupaš vzrok tolikšne žalosti?« je blago vprašala učiteljica, ko sta kmalu zatem sedeli sami na klopi pred razredom.
»Miha je odšel v šolo na avtostop,« je planilo iz Katje. »Kaj če ga ugrabijo? Morala sem obljubiti, da bom doma o tem molčala. A ne bom. Nočem biti lažnivka!«
»Ima Miha telefon s seboj?« je mirno vprašala učiteljica in stisnila k sebi jokajočo deklico.
Katja je pokimala in glasno pihnila v robček.
»Najbrž imaš tudi ti svojega. Pokliči svojega brata in se prepričaj, če je z njim vse v redu.«
Katja je kot blisk planila kvišku. Seveda! Le kako se tega ni sama domislila. Stekla je v razred, poiskala v torbi telefon in se vrnila na hodnik. Nestrpno je vtipkala bratovo ime.
»Je z njim vse v redu?« je vprašala učiteljica, ko je Katja odložila telefon na klop.
»Da ima ravno uro angleščine je rekel. Ampak meni se je zdelo, da sem slišala brnenje avtomobilov,« je bila zaskrbljena Katja.
»No, kaj lahko bi bilo slišati avtomobile skozi okno učilnice,« se je brž znašla učiteljica in dodala: »Je pa živ in zdrav, kajne? In nihče ga ni ugrabil. To je sedaj najbolj pomembno … Slišiš, kakšen direndaj je v razredu? Ne bo dolgo. Samo še nekam skočim, nato pa se bomo pri pouku posvetili prav posebni temi.«
»Mami, nekaj ti moram povedati,« je tiho začela Katja, ko je odložila šolsko torbo in sedla k mizi.
»Po tvojem glasu sodeč gre za nekaj pomembnega. Imam prav?«
»V šoli smo se pogovarjali o laži.«
»No, in?« je bilo vse, kar je rekla mama. Snela je predpasnik in prisedla.
»Mami, vse se je začelo zjutraj, ko je Miha zamudil avtobus. Rekel mi je lažnivka in … Vsega sem jaz kriva,« je s težavo spravila iz sebe in planila v jok.
»Zlati moj otrok, ničesar nisi kriva!«
»Ampak, mami, ti ne veš …«
»Vse vem, Katja. Učiteljica me je poklicala v službo. Vse mi je povedala. Nisem klicala Miha, poklicala sem v šolo, kjer ga, seveda, ni bilo! Šele nato sem poklicala njega. Zdaj je v svoji sobi in razmišlja o svojem nespametnem ravnanju. Ne le da se je zlagal, tvojo majhno slabost je hotel izrabiti v svoj prid, ko je zahteval, da skupaj z njim lažeš tudi ti. Tega ne bi smel storiti. Ko pride oči iz službe, se bova morala z njim temeljito pogovoriti. Vse kaže, da ima fant težave. Tudi v šoli je popustil.«
»Se je zlagal, ker se je bal iti v šolo?« je zanimalo Katjo.
»Vse tako kaže. Toda laž je nekaj grdega. Z lažjo prizadenemo ljudi, še posebno najbližje, in tako ranimo njihovo zaupanje. Z lažjo nič ne pridobimo, le v vedno večje težave zabredemo.«
»Mami, vsak dan sem ti rekla, da sem imela v šoli spete lase, čeprav to ni bilo vedno res. Je to velika laž?« je plaho vprašala deklica.
»Ni majhnih ali velikih laži, Katja. Laž je laž. Obljubi mi, da boš vedno govorila po resnici.«
Katja je samo prikimala. Čez nekaj časa je z veliko zadrego vprašala: »Me imaš še vedno rada, mami?«
Lea je vzela hčerko v naročje in jo močno stisnila k sebi. »Otrok moj, na širnem svetu ni nikogar, ki bi te imel bolj rad kot jaz!«
»Tudi kadar nisem najbolj pridna?«
»Takrat še stokrat bolj, ljuba Katja. Takrat si najbolj potrebna moje ljubezni.«
KORENČAN, Palmira Melihen (zgodbe) Ognjišče (2012) 04, str. 52

Počasi so se spuščali po bregu. Pot se je vila med drevjem in po robu travnika, da se je od časa do časa odprl pogled na spodaj ležeče naselje in ravnino za njim vse do mesta. Toliko so počakali, da so se ljudje razšli, oni pa so pregledali, če je za njimi ostalo kaj smeti.
»Ste se vi spomnili postaviti ta križev pot?« je Žiga vprašal Simona, ko sta Gašper in Vasja odšla nekoliko naprej.
»Predlagal sem župniku, ki je bil takoj navdušen,« je bil Simon bolj skromen, kot bi lahko bili, saj je vse, od zamisli do izvedbe, naredil pravzaprav sam. Zato je bil toliko bolj vesel, ker je prišlo toliko ljudi, da se je vila dolga procesija od postaje do postaje.
»Zakaj pa ima petnajst postaj?« je vprašal Žiga.
Simon je bil presenečen. Ni si mislil, da mu bo trinajstletnik postavil takšno vprašanje.
»Pot Božjega Sina se ne more končati v grobu,« je po kratkem premisleku s trdnostjo v glasu odgovoril Simon.
»Ampak povsod ima križev pot štirinajst postaj!« je ugovarjal Žiga.
Dohitela sta Gašperja in Vasja, ki sta ravno še ujela zadnji del odgovora.
»Običajno jih je res štirinajst. Mene pa je to že nekaj časa motilo. Célo svojo pot s križem je Jezus pretrpel zaradi vstajenja, mi pa se ustavljamo ob grobu.«
»Meni to ni všeč. Vstajenje je … vstajenje je težko razumeti. Zakaj … nihče drug ni vstal od mrtvih,« je s težavo oblikoval svoje misli Žiga. Gašper in Vasja sta bolj ali manj odločno prikimavala.
»Stvar postaja zanimiva,« je dejal Simon z vedrim glasom. »Rad imam odkrit pogovor!« Fantje so bili presenečeni nad Simonovo zavzetostjo. »Če vas prav razumem, sprašujete, česa Bog ne more storiti,« je povzel njihove pomisleke Simon
Malo začudeno so se spogledali. »Ne ravno to,« so bili odločni.
»Saj je vseeno, kako postavim vprašanje. Pa vam ne bom odgovoril na vprašanje, ki sem vam ga pravkar postavil, ampak vas bom vprašal: Ali lahko karkoli nastane iz nič?«
»Ne,« so se strinjali vsi trije
»Čisto nič?« je vztrajal Simon.
»Čisto nič,« so zatrdili vsi trije.
»Se je torej lahko zgodil veliki pok pred milijoni leti, ne da bi prej obstajala neka energija ali materija?«
Odkimali so.
»Torej je nekdo ustvaril energijo ali naredil materijo. Materijo, ki zdaj obsega celo vesolje. Kakšna mora biti ta neskončna sila, ideja, energija … ki je sposobna to narediti?«
»Neskončna,« je dejal Žiga.
»Neskončna, vsemogočna, popolna, enkratna, večna … To so samo druge besede, s katerimi poimenujemo Boga. Me razumete?«
»Razen pri verouku nam vsi drugi govorijo le o velikem poku,« je dejal Gašper.
»Veliko resnih znanstvenikov se zadnje čase ukvarja s tem in pojavlja se vedno več vprašanj. Ne znajo pa odgovoriti, odkod ta silna energija in kdo je zapisal v materijo neverjeten red in zakonitosti.«
Žiga je napeto poslušal, Gašper in Vasja malo manj.
»Preskočili bomo milijone let,« je nadaljeval Simon. »Ali ste se v šoli učili, da je že pračlovek iskal stike z njemu neznanimi silami, rekli bi, božanstvi, častil ogenj in grom, da je daroval bogovom in da o tem pričajo najdbe in tudi slike, ohranjene po votlinah?«
»Smo. In da so se predvsem vsega bali,« je Vasja potegnil na dan nekaj svojega znanja.
»Bojimo se tistega, česar ne poznamo. Za nas je pomembno dejstvo, da so ljudje vseskozi čutili, da je nekaj nad njimi. Prave predstave o tem, kakšna so ta božanstva ali eno samo božanstvo, pa niso imeli nikoli. Potem pa se je Bog približal izraelskemu narodu. Postopoma se mu je razodeval. Kako močna je postala ta vez med Bogom in človekom, pričuje deset božjih zapovedi. Mojzes jih je zapisal kot ustavo za vse človeštvo. Te ustave do danes še ni bilo treba spreminjati, ker je zapisana v srca ljudi.« Kar presenečen je bil, da so ga fantje tako zavzeto poslušali. »Po dolgih stoletjih pričakovanja in priprav je Bog prišel med ljudi kot Dete v betlehemskem hlevu. Bog je postal človeški otrok, da bi človek postal božji otrok. Ali je Bog to lahko storil?«
»Lahko. Saj se je Jezus rodil kot Bog in človek,« je hitel Žiga.
»Ko je Jezus odrasel, je začel okoli sebe zbirati učence ter nje in vse ljudi učiti, kako naj živijo, da bo njihovo življenje polno in smiselno. Da bi dokazal, da njegov nauk ni človeško modrovanje, ampak božja resnica, je delal čudeže. Kje je naredil prvega?«
»V Kani,« so vedeli vsi trije. »Vodo je spremenil v vino.«
»In zakaj jo je lahko spremenil?«
»Saj je vendar Bog!« je bil Vasja skoraj ogorčen.
»Je potem lahko tudi obudil Lazarja?«
Malo so pomislili. »Seveda!«
»Kaj mislite: zakaj je Bog posegel v zgodovino človeštva? Predstavljajte si najsodobnejši avtomobil z vsemi mogočimi in nemogočimi elektronskimi dodatki. Pa se voznik zaleti in je motor skoraj uničen. Kdo ga lahko popravi?«
»Mehanik,« so vedeli vsi trije.
»Vsak mehanik?«
»To pa ne. Samo tisti, ki se na to spozna.«
»Torej avto lahko popravi samo tisti, ki je motor naredil ali tisti, kogar je o njegovem delovanju poučil. Nekaj temu podobnega je bilo Jezusovo poslanstvo. Ko je s svojim trpljenjem in vstajenjem premagal greh in smrt, je ‘popravil’ človeka in mu vrnil prvotno lepoto in čast.«
Prišli so do prvih hiš. »Hvala za prijetno družbo in pogovor,« se je Simon poslovil od fantov. Ti so pohiteli vsak proti svojemu domu, sam pa je malo počakal, nato pa se napotil nazaj. Ko je počasi hodil od postaje do postaje, je mislil na fante, na svoje in na njihove izrečene, posebno pa še na neizrečene misli in besede. Pri nekaterih postajah je postal in molil. Najdlje pri petnajsti postaji. Obšla ga je misel, ki jo je v svojih razmišljanjih ob križevem potu izpovedal Branko Bohinc: »Zadnja postaja je prva: Kristus je vstal in z njim rod poveličanih.«
Janko Jarc Smiljan

Ognjišče (2012) 04, str. 36