Revija - Revija Ognjišče

Avgust – romanje

Napisal marko na 1. septembra 2012. Objavljeno v Za začetek.

Ko je vse pokošeno in pospravljeno, ko je požeto, omlačeno in morda celo že zmleto, ko se čaka le še da samo od sebe popada z dreves in ko je še prezgodaj, da bi populili iz zemlje; ko uradi in pisarne samevajo in se na fasciklih začne nabirati prah; ko je prevroče, da bi karkoli načrtoval in so še pridige nekoliko krajše – veš, da je nastopil avgust!
In avgust je od vseh mesecev najprimernejši za romanje.
Na pot se odpravite čim prej: zgodaj in v hladu. Pozabite na prevozna sredstva: kolesa, avtomobile, vlake in letala. Na pravo romanje gre človek vedno peš. Morda celo bos. Ali po kolenih! Odvisno pač od tega, kaj nosi s seboj. In tega naj bo čim manj. Da vas ne bo težilo. Utrujalo. Oviralo. In vleklo nazaj. Kot je rekel Jezus, ko je pošiljal učence: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek,« (Lk 9, 3). Na romanju se mora človek pač zanesti na Boga. Zaupati, da bo Bog ‘preskrbel’! (1 Mz 22, 14) Da bo kazal pot, polnil krožnik in odpiral vrata. Ne izgubite vere, da so na svetu še dobri ljudje.
Le eno vzemite s seboj, ko odhajate, brez tega res ne smete na romanje, sicer se utegne zgoditi, da bo pot zaman: srce! Nosite ga na dlani! Naj vsi vidijo vaše srce: Ranjeno. Razbito. Strto. Prebodeno. Obteženo. Užaljeno. Žalostno. Mrtvo. Kamnito.
Morda pa vendarle: Živo. Ljubeče. Veselo. Utripajoče. Sveto.
Pot bo naporna. Strma. Navkreber ali navzdol. Odvisno pač, ali se na romanje odpravljate iz nižin, iz blata, z okornih in neukih ravnic, ali pa z višin, z neba, z izobraženih in teoloških oblakov.
In v opoldnevu meseca, prav na sredini, boste prišli na cilj: k Mariji vnebovzeti! Na veliki šmaren! Na veliko mašo! Na veliko gospojnico! Na rožnico! Na avgoštnico!
In tam pri Kraljici nebes in zemlje, pri Božji Materi in materi vseh ljudi, pri novi Evi, ki je dosegla, da se je nebo spet odprlo, spočijte svoje srce. Kajti kljub temu, da ste prišli na cilj svojega romanje, ste šele na pol poti. Sredi meseca. Sredi življenja. Vrniti se morate domov.
Pot bo naporna. Strma. Navkreber ali navzdol. Odvisno pač, ali se boste z romanja napotili v nižino, v blato, v okorno in neuko ravnico, ali pa v višine, na nebo, na izobražene in teološke oblake!

ČUŠIN, Gregor. (kolumna). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 8, str. 3.
Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Maks Fabiani

Napisal marko na 26. avgusta 2012. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 29. april 1865, Kobdilj, † 18. avgust 1962, Gorica

Dvanajsti od štirinajstih otrok

Njegov rojstni kraj je Kobdilj pri Štanjelu na Krasu, kamor naj bi rod Fabianijevih prišel iz Furlanije že pred letom 1614. Goriški grofje so jim dali v fevd grad v Štanjelu in vas Kobdilj. Fabianijevi so imeli na posestvu enega redkih zanesljivih vodnjakov na tem delu Krasa in glavna dejavnost družine je bila prodaja vode. Dobiček so vlagali v širjenje posesti, kjer so gojili avtohtono trto pikolit. Po nasvetu zdravnika je zaradi šibkega zdravja pri Fabianevih letovala Charlotte von Kofler, Tržačanka tirolskega rodu, in zaljubila se je v domačega sina Antona. Poročila sta se in imela sta štirinajst otrok, Maks je bil dvanajsti. Rodil se je 29. aprila 1865. Zdi se, da je v zakonu imela glavno besedo mati. Njenemu meščanskemu poreklu gre zasluga, da je skoraj vse svoje otroke poslala v šole. Maks je osnovno šolo obiskoval v domači hiši, potem pa so ga poslali na realko v Ljubljano. Po maturi leta 1883 je šel študirat gradbeništvo na Tehnično visoko šolo na Dunaj. Potem ko je ‘odslužil cesarja’ kot vojak je bil nekaj časa asistent na fakulteti za arhitekturo v Gradcu, kjer je poučeval urbanizem.

Leta 1892 je dosegel naziv diplomirani arhitekt in dobil študijsko štipendijo, ki mu je omogočila, da je skoraj tri leta prepotoval številne evropske dežele od Nemčije do Grčije. To potovanje je bilo, po njegovih besedah, “vir vsega mojega znanja in kulture”. Zatem je bil dve leti sodelavec znamenitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, nato pa do leta 1910 profesor na Tehnični visoki šoli. Leta 1896 je odprl na Dunaju svoj lastni atelje. Jeseni leta 1917 je bil imenovan za rednega profesorja arhitekture na Dunajski univerzi, toda odpovedal se je bleščeči ponudbi ter se vrnil domov, da se posveti obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja, Goriške in Krasa.

Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji

Maks Fabiani je dosegel svoj ustvarjalni vrh v dunajskih letih (1894-1917). Po potresu o veliki noči leta 1895 je na lastno pobudo izdelal načrte za obnovo Ljubljane in ga ponudil mestni občini. Njegove zamisli so bile velikopotezne in drzne, zato niso bile vedno sprejete. Leta 1902 ga je doletela izredna čast: dunajska Tehnika mu je podelila doktorat. To je bil doktorski naziv v Avstro-Ogrski, ki so ga podelili arhitektu. Prejel ga je za že omenjene urbanistične načrte Ljubljane in Bielska v Šleziji. S tem nazivom je postal tudi formalno prvi urbanist monarhije. Istega leta je bil imenovan za osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Dobival je pomembne projekte, ki so poveličevali uspehe monarhije. Izdelal je načrte za razne stavbe na Dunaju, ki jih občudujemo še danes (Portois&Fix, Artaria, Urania). Med deli, ki jih je zasnoval za Ljubljano, naj omenim Krisperjevo hišo, Hribarjevo hišo, kamniti podstavek za Prešernov spomenik na trgu pred frančiškansko cerkvijo, Dekliški licej (v njem zdaj deluje Ministrstvo za zunanje zadeve RS).

Po njegovih načrtih je bil zgrajen Narodni dom v Trstu (1904), ki so ga fašisti 13. julija 1920 zažgali. Po letu 1917, ko se je vrnil na Kras, se je posvetil delu pri ‘vstajenju iz ruševin’. Izdelal je načrte za 92 naselij v Posočju, na Krasu, v Vipavski dolini in južni Furlaniji. Veliko dela je posvetil obnovitvi in ureditvi Štanjela, kjer je bil v letih 1935-1945 župan. Tam je uredil Vilo Ferrari in Ferrarijev vrt. Od leta 1926 je bil član Nadškofijske komisije za sakralno umetnost. Naj omenim tri ‘njegove’ cerkve: župnijsko cerkev v Šempetru pri Gorici, župnijsko cerkev in župnišče v Lokavcu pri Ajdovščini ter cerkev Srca Jezusovega v Gorici.

Maks Fabiani in Jože Plečnik

Maks Fabiani in Jože Plečnik, ki sta postavljala temelje moderne arhitekture na Slovenskem, sta bila sodobnika. Fabiani (1865-1962) je bil sedem let starejši od Plečnika (1872-1957), umrl pa je pet let za njim. Fabiani je dočakal 97 let, Plečnik pa 85. Odnosi med arhitektoma so bili prijateljski, vendar ne prav sproščeni. Spoznala sta se na Dunaju, kjer je bil Fabiani nekaj časa Plečnikov profesor. Ob Plečnikovi smrti je Fabiani v pismu izpovedal: »Plečnik je bil izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, često po napornem premisleku.« Fabiani, ki je iz Gorice večkrat prihajal v Ljubljano, je občudoval Plečnikov osebni arhitekturi ideal umetniško moč in je brez zavisti govoril, da je eden najboljših arhitektov svoje dobe. Razlika med njima se je pokazala ob urejanju Ljubljane. Fabiani je bil predvsem tehnično izobražen urbanist in je v arhitekturi zagovarjal preproste linije v službi funkcionalnosti, Plečnik pa je bil ‘pesniško’ ustvarjalen umetnik. Fabianija je zanimala Ljubljana predvsem kot funkcionalno urejeno mesto, Plečnika pa mesto kot simbol, kot umetnostno delo. Vendar pa so Fabianijeva dela imela velik vpliv na Plečnika, ki je svojega nekdanjega učitelja očitno cenil. Ko je po prvi svetovni vojni zaživela univerza v Ljubljani in je bilo razpisano mesto profesorja za arhitekturo, je Plečnik to nalogo sprejel šele potem, ko se je prepričal, da Fabianija ne bo v Ljubljano.

Tehnična univerza na Dunaju je Maksu Fabianiju leta 1952 ob 50-letnici doktorata podelila zlati doktorat, Jožetu Plečniku pa častni doktorat. Po ‘veliko diplomo za življenjsko’ delo je Maks Fabiani odšel 12. avgusta 1962.

(obletnica meseca 08_2012)

Bog ni žvečilka, da bi ga raztegovali, kamor nam paše

Napisal marko na 26. avgusta 2012. Objavljeno v Zapisi izvirov.

4. septembra goduje Mojzes (živel je tam nekje v 13. stol. pr. Kr.). Bil je neizprosen do vseh, ki so prirejali Boga za svoj interes.

Prav to mi je dejal znanec, ki me je obiskal v teh poletnih dneh.
»Kako to misliš: Bog ni žvečilka?« ga nisem razumel.
In mi je neprizanesljivo rekel, da zahajam v svojih pridigah v skrajnost, ko govorim samo o brezmejni božji ljubezni; Bog je ljubezen, a postavlja pred nas tudi meje, pravila – red, ki je potreben zaradi naše razpetosti med dobro in zlo. In potem mi je pripovedoval o pridigi prejšnje nedelje (pri nekom drugem): »On nas je celo pridigo krotil z božjo grozo.« In je razmišljal: »Skrajnosti niso v korist življenju. V Bogu je ravnovesje med ljubeznijo in odgovornostjo in je modro, če so takšne tudi pridige …«
Pa sem jih slišal! In potem sva poklepetala, kako je naše pojmovanje Boga v odnosu do ljudi podobno kot razumejo starši (in nasploh vzgojitelji) svoj odnos do otrok. Danes je modno govoriti samo o ljubezni, kot je bilo pred časom poudarjena predvsem avtoriteta. Toda tako samo permisiven kot samo avtoritaren pristop sta skrajnosti, ki vodita ali v ohlapnost ali prenapetost življenja. Pomembna je ‘zlata’ sredina, ki je v pravem razmerju ljubezni in avtoritete – brezmejna ljubezen ne izključuje mej!
Bog se je ob gorečem grmu razodel Mojzesu kot sočutni, pozorni sopotnik, a prav tako kot tisti, ki neizprosno terja izpolnjevanje desetih zapovedi. Cerkev pravi: kdor jih krši, smrtno greši – ubija, mori odnos do Boga ali bližnjega. Če ne drži 10 zapovedi, tudi stotisoč zakonov nima moči. Pravniki, dodajajo sicer vedno nove predpise, a s tem ustvarjajo le nepreglednost, ki jo izkoristijo dolgoprsti spretneži – nespretni sodniki pa lahko po črki zakona za dolg dobrih 100. evrov zasežejo hišo (Očitno so pozabili osnovo pravnega reda: krivični zakoni so nični!). – Ko se to dogaja, govorimo upravičeno o brezumju, kolapsu pravnega sistema, saj očitno omogoča zakonsko skrivalnico velikim prevarantom. To je trenutno stanje naše dežele, v kateri ni bil pravnomočno obsojen še noben megalomanski lopov, medtem ko sproti zelo vestno sodijo kurjim tatičem.
Zadostujejo osnovne zapovedi – zakonitosti, a te morajo držati in temeljno usmerjati naša ravnanja (To je mogoče le, če imajo Božjo avtoriteto – na človeško se očitno požvižgamo). Tisti, ki misli, da ga bo vodila le ljubezen, se lahko hitro izgubi (po domače bi rekli: ‘zabluzi’); čeprav nam prav ljubezen doda notranjo moč in spodbudo, da lažje živimo in negujemo medsebojno spoštljivost, odgovornost – da smo v ravnanjih pravični (V nesebičnem odnosu je to samoumevnost). Vsako idealiziranje škoduje odnosu!
Ker razodeva ime bistvene lastnosti imenovanega, je zanimivo, kako je naročil Jezus klicati Boga. Rekel je naj ga imenujemo Abbā. To v prevodu ne pomeni Oče, pač pa Očka. Oče je že v judovskem pojmovanju pomenil le od mojega doživljanja odmaknjenega ‘tujca’. Abbā – Očka ne more biti tujec mojega življenja – je moj najbližji, ki pa v svojem sočutju ni dobričina (ker bi me s tem onesposobil za stvarnost zemeljskega bivanja), pač pa je dober – sv. Frančišek Asiški ga zato poimenuje kar Dobrota sama in to: ‘Najvišja Dobrota’.
Ab-ba – Očka vključuje torej oboje: izraža tako materinskost (brezmejno ljubezen), kot očetovstvo (ljubezen, ki te prizemlji v odgovornost). Iz samega božjega imena Abbā lahko torej razberemo božanski (vzgojni, odnosni …) koncept, ki je v ravnovesju med poosebljeno spoštljivostjo, pravičnostjo in odgovornostjo, ter ljubeznijo, ki lahko v takšnem območju preživi – najde svoje domovališče. Med ‘brezmejno’ ljubeznijo in mejami je potrebna skupna ‘točka’ – vez, ki je božanska in zagotavlja – vzpostavlja ravnovesje. Poimenovanje Boga z imenom Abbā, že simbolno to ‘ravnotežje’ nakazuje in tudi uresničuje.
Tudi ko se rodi v to življenje majhen otrok, ni več angel. Dobro in hudo ni le njegova realna okoliščina, pač pa je tudi sam razpet med dobro in zlo – to je njegova osebnostna resničnost. Kako pomembno je, da smo v krogu najbližjih prepoznani in sprejeti v tej resničnosti – v realnosti svoje osebnosti. Za razvoj slehernika je koristen uvid ne le v osebne kreposti, pač pa tudi v tiste ‘poglavitne grehe’, ki so (vsaj v kali) naša nagnjenost. Zavist, ljubosumje, jeza, maščevalnost … so realna čustva slehernega izmed nas. Če smo v njih spregledani ali zavrženi, se z njimi ne bomo soočili in jih zato ne bomo obvladovali, preraščali, kanalizirali, predelovali (kot gnoj v humus). Trenutno se nahajamo v obdobju permisivne vzgoje: poudarjena je ljubezen, ki skuša otroku v vsem ugoditi; v njej je malo mej (ali sploh so?) in veliko pravic.
Le cartajmo se (privoščimo si obilje srčnosti), samo nikar se ne scartajmo (pomehkužimo). Bog nas duhovno carta, da nas še bolj okrepi in spodbudi za napor, ki ga od nas pričakuje v preraščanju neodrešenih stanj naše osebnosti – naj bo tudi v tem naš pedagog!
Skrb za ravnovesje v izogibanju skrajnosti je eno izmed najpomembnejših in najzahtevnejših prizadevanj v našem življenju. Ni v ravnovesju, če prikazujemo Boga v podobi neprizanesljivega očeta; bila bi katastrofa, če bi živel med nami v podobi popustljive mamice – pravzaprav ga v takšni podobi, ne bi bilo več, ker bi propadel skupaj z nami: neodgovornimi razvajenci. Že iz pedagoškega stališča je bilo modro poimenovati Boga Abbā – Očka in ne mamica, saj že sam pojem Abbā nakazuje smeri božanske pedagogike: spremljam te z ljubeznijo, a kot tisti, ki terja od tebe odgovornost.
Kako (od)rešujoče je živeti v takšnem območju!

GRŽAN, Karel, (Zapisi izvirov), Ognjišče (9) 2012, str. 30

Sv. Hieronim (ok. 345 – ok. 420)

Napisal Ben-a na 19. avgusta 2012. Objavljeno v Pričevalec evangelija.

30. september

»Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa,« je zapisal sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino, ki ga je v nekaj desetletjih pripravil sam, in je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno vzbujalo občudovanje. Zaslovel pa je tudi z bistrimi razlagami Svetega pisma in z drugimi spisi, zlasti asketskimi.

Hieronim (grško “človek s svetim imenom”) se je rodil okoli leta 345 v mestu Stridon na meji z Dalmacijo, južno od črte Akvileja-Emona, morda na sedanjih slovenskih tleh (obstaja več domnev). Starši so bili premožni in so bistrega sina poslali v šole, najprej v Milan, nato v Rim. Imel je čudovit spomin in izreden dar za učenje jezikov. Nekaj časa se je družil z veseljaško mladino. Proti koncu rimskih študij se je vpisal med katehumene in na velikonočno vigilijo leta 366 ga je papež Liberij krstil. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Veliko je potoval in si širil obzorje. Leta 370 je šel v Oglej, kjer se je pridružil občestvu, v katerem so prebirali Sveto pismo in razpravljali o bogoslovnih vprašanjih. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni (Ljubljani). Pot ga je zanesla na Vzhod, v sirsko Antiohijo, kjer se je učil grščine in hebrejščine ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Tri leta je preživel kot spokornik v puščavi, pa je uvidel, da to ni zanj. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil na pot. Ustavil se je v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 382 je prišel v Rim in papež Damaz ga je izbral za tajnika. Spoznal je njegovo učenost in spodbudil ga je, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Najprej je pregledal evangelije nato še druge knjige Nove zaveze. V Rimu je postal duhovni voditelj pobožnih žen, katerim je razlagal Sveto pismo. Papež Siricij, ki je na Petrovem sedežu nasledil Damaza, ni kazal posebnega zanimanja za Hieronimovo delo, zato je sklenil zapustiti Rim in se za zmeraj preseliti na Vzhod. To je storil leta 385.

Ko je prišel v Palestino, je Hieronim kot romar in raziskovalec obiskal najprej kraje, omenjene v Svetem pismu, nato je odšel v Egipt. Leta 386 se je s svojimi spremljevalci vrnil v Betlehem, kjer je vodil moški samostan; od takrat Palestine ni več zapustil. Tedaj se je za Hieronima začelo obdobje prizadevnega dela, ki je trajalo skoraj trideset let. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil prevajanju in pisanju. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša bogoslovna in asketska dela, tam je dokončal svoje življenjsko delo – prevod – Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine. To je bilo delo, ki bi dandanes za več let zaposlilo množico strokovnjakov, on pa ga je opravil sam (pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev) in sicer tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo rimskokatoliške Cerkve. Delal je do zadnjega, k večnemu počitku je odšel 30. septembra, najverjetneje leta 420 in na ta dan je njegov god v svetniškem koledarju vesoljne Cerkve.

Silvester ČUK

Nevihta

Napisal marko na 19. avgusta 2012. Objavljeno v zgodbe.

»Pa boš res lahko sama?« je že nič kolikokrat to popoldne mama vprašala Minko. »Če misliš, da te bo strah, lahko pokličem katerega od pastirjev, da bo pri tebi vsaj tako dolgo, da pomolzeš.«
»Le zakaj, bom že zmogla sama, strah pa mi bo pregnal Runo,« se je delala pogumno, čeprav jo je malce stiskalo pri srcu, ko je pomislila, da bo nocoj prvič sama preživela noč v koči na planini. Čeprav je bilo v bližini še nekaj planšarij, jo je vendarle bilo malce strah.
Mati je morala naslednje jutro k zobozdravniku, pa se je odločila, da zapusti planino že pred nočjo. Tukaj je pasla že dolga leta, Minka pa ji je vsake počitnice hodila pomagat. Po napornem študiju in mestnem vrvežu se je tukaj lepo odpočila in si nabrala moči za nove napore. Sicer si je privoščila še kakšen dan morja, a je bila ob materi in v družbi drugih pastirjev zelo zadovoljna. Ob koncu tedna, ko nista imela službe, sta prihajala tudi oče in brat, da je bila vsa družina skupaj.
»Krave bodo tako kar same prišle v stajo, so tako navajene, saj jih v koritih vedno čaka kak priboljšek. Ti samo zapri leso, priveži vse štiri molznice in jih pomolzi. Mleko pride iskat sirarka, sva že dogovorjeni,« ji je še naročala mama pred odhodom. Zdaj je bilo bolj malo molže, ker je bilo več krav pred telitvijo.
Stala je na pragu in čakala, da pride čreda s paše. S strahom je pogledovala proti zahodu, kjer so se začeli zbirati črni oblaki.
“Nevihta bo!” je pomislila z grozo. Nevihte pa je je bilo na planini silno strah, kajti strela je udarjala v bližnje skale, da se je vse treslo. Kar oddahnila si je, ko so krave začele prihajati v stajo.
»Pohiteti moram, da pomolzem, preden začne padati.« Odšla je po posodo za mleko in pogledala proti kravam. »Joj, vodnice Sare z zvoncem pa ni!« se je prestrašila. »Bo že prišla, preden pomolzem, in bo počakala pred leso, saj je Sara pametna krava, ki je prepasla že petnajst planin, in ne bo šla nikamor,« je hitela z delom. Ko je končala in stopila ven z mlekom, je bil prostor pred leso še vedno prazen. »Sara, Sara!« je začela klicati, toda brez uspeha.
»Si pa pridna, da tako sama vse postoriš,« jo je pohvalila sirarka, ki je prišla po mleko.
»Saj ni tako težko. Skrbi pa me krava vodnica. Vedno pride prva, nocoj pa je še do zdaj ni,« se je potožila Minka.
»Nič ne skrbi, bo že prišla, saj bi bil še dan, če se ne bi napravljalo k nevihti. Mislim, da se je samo malce zamudila. Krava pač ne gre s paše, dokler ni popolnoma sita, vaša vodnica ni prav mlada in je tudi za pašo že bolj počasna,« jo je skušala pomiriti sirarka.
Minka je stopila v kočo, si zavrela lonček mleka in venomer hodila k oknu gledat, če je krava že prišla.
Grmelo je vedno bližje in kmalu se je ulilo. Stoječ ob oknu si je mašila ušesa, da ne bi slišala treskanja. Ob vsakem blisku se je pokrižala in spet zatlačila prste v ušesa. Čeprav se je že čisto stemnilo, je še vedno zrla ven, v besnečo nevihto. Od strahu je trepetala, po licih pa so ji tekle solze.
Ovčar Runo, zvesti pes, ki je ležal pri njenih nogah, je vstal, se leno pretegnil, zazehal in ji obliznil roko, kot bi jo hotel opogumiti. Pobožala je prijazno žival in spet gledala v noč.
Kot je nevihta bliskovito prišla, je tudi hitro prenehala. Začelo se je jasniti in na nebu so se prikazale prve zvezde. Vzela je baterijo in odhitela do lese, a krave ni bilo od nikoder. Da se ji ni kaj pripetilo, je pomislila, na robu planine so grdi prepadi, sicer so zavarovani z žično ograjo, toda v nevihti se lahko zgodi nesreča … Da bi šla kravo kar zdaj iskat, je bilo brez smisla, treba bo počakat jutra.
»Runo, pridi, greva!« je poklicala psa in stopila iz koče. Na gričku nedaleč proč je stala kapelica Marije Snežne, ki je kraljevala nad vsemi planinami. Varovala je pastirje in živino ter prijazno sprejemala obiskovalce, ki so prihajali v planine.
Minka se je rada ustavljala ob njej, zatekala se je k Mariji, jo prosila za pomoč in tudi veselje je delila z njo. Od kapelice se je vedno vračala polna zaupanja.
Ko je prišla do kapelice, je z baterijo osvetlila podobo Marije Snežne ter pokleknila in nebeško Mater prosila za pomoč. Od hudega niti moliti ni mogla, toda čutila je, da ji Marija vidi v srce in bo tudi tokrat uslišala njene prošnje.
Pomirjena se je vrnila v kočo in utrujena zaspala. Bila je trdno prepričana, da bo zjutraj vse dobro. Ko se je pričelo daniti, je skočila iz postelje in pohitela k staji. Pred leso je stala krava vodnica, ob njej pa teliček. Zavriskala je od veselja, odprla leso ter kravo s teličkom spustila k živalim v staji. Z jutranjo molitvijo na ustnicah se je hvaležno ozrla proti kapelici.
»No, kako je bilo? Si preživela?« je vprašala mama, ki se je okoli poldneva vrnila iz doline.
»Sare ni bilo sinoči in šele nekje proti jutru je prišla,« je povedala, »in sicer s teličkom.«
»Ja, pozabila sem ti povedati, da se lahko zgodi kaj takega. Naša krava vodnica se rada umakne na samo, kadar teli. Verjamem, da si bila v skrbeh, pa še nevihta je bila,« je mama brala njene misli. Objela jo je in stisnila k sebi. Pogledal ji je v oči in jo vprašala: »Pa si bila tam, kamor greš vedno, kadar te kaj skrbi ali veseli?« Minka je molčala, samo prikimala je.
KUMER, Anica. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 46-47.

Če odmre, kar ‘mori’ – potem se prebuja življenje

Napisal marko na 5. avgusta 2012. Objavljeno v Zapisi izvirov.

‘Svetla’ – ‘Jasna’ pomeni v prevodu ime svete Klare Asiške (1194-1253), ki goduje 11. avgusta. Ko sem razmišljal ob njenem imenu, sem doživel presenečenje:

Po dolgih letih sta me, na svojo obletnico poroke, obiskala mož in žena, s katerima sem se seznanil ob svetopisemski zgodbi, ki je bila takrat resničnost njunega življenja.
Bil sem kaplan na Ptuju, ko smo pri nedeljski maši brali iz evangelija, kako je zajel vihar sredi jezera čoln z Jezusom in učenci (Mr 4, 33-41). Odlomek spada med moje najbolj priljubljene – zaradi dramatičnosti in sporočila. Si predstavljate: kar naenkrat se vzbudi silovita nevihta in valovi začnejo zagrinjati čoln, na katerem potuje Jezus in njegova druščina. To, kar me pri tem opisu najbolj ‘zabava’, ni panika učencev, pač pa, da Jezus mirno spi na krmi na mehki blazini. Valovi ga zagrinjajo, ves je moker … on pa kar spi. In potem običajno razlagam (tako je bilo tudi takrat na Ptuju): Ko smo v stiski, ko se ‘potapljamo’, se nam vedno zdi, kakor da smo sami: tudi najbližji so nam premalo blizu in Bog ‘kakor, da spi’ – da mu ni mar za naše tegobe. Tako se je zdelo tudi učencem v čolnu, a so se odzvali otroško preprosto, kar običajno učinkuje najbolje: zagnali so paniko, začeli so kričati, klicati Jezusovo ime. Bog nikoli ne spi, da bi ga bilo potrebno buditi. Toda ko kličemo Njegovo ime, sami sebe budimo v zaznavo njegove Bližine. Prebujeni v Njegovo sočutje se umirimo – “in nastal je globok mir”, govori evangelij (Mr 4,39). To ni teorija, to je izkustvo, za katerega lahko pričam iz lastnih doživljanj. Moja pogosta molitev je: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me … umiri me … objemi me …« Klicanje Jezusovega imena odganja mračnost, temačnost misli in čutenj! Če ne verjamete, preizkusite: Ko se začne v vas buditi tesnoba, strah, negotovost …, se s klicanjem Božjega imena budite v Njegovo zaznavo.
No, in v popoldnevu tiste nedelje je pozvonil telefon: »Moram vam povedati, da deluje. Hvala!« Bila je gospa, ki je prišla čez čas na pogovor. Pred nedeljo, ki govori o nevihti na jezeru, je doživela vihar: izvedela je, da ima težko bolezen. »Sicer sem sedaj bolj mirna. A bom umrla!« mi je rekla.
»Kaj pa, če mora umreti le to, kar vas ‘mori’ in razjeda?« sem vprašal v zaznavi. In sva ugotovila, tri področja, kjer bo vredno v odnosih preurediti smeri, ki so jo speljale v moro za njena čutenja.
Najprej je bilo potrebno ODPUSTITI. Saj veste: običajno zrastejo zamere iz naše občutljivosti in dovolj so malenkosti. Med ‘žlahto’ in prijatelji so ob tem še sokrive razlike v značajih in ozadjih, zato različnost odzivov in pa seveda razlage s pogledom ‘skozi osebna očala’ in iz njih so zamere … Otroci se ob različnostih naglo sprejo, a prav tako hitro uskladijo; mi odrasli pa vlečemo in nategujemo neznatnosti v neizmerno. Ni kaj: smo specialisti!
»Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3), pravi Jezus – ne le v tisto ‘kraljevsko’ tam preko praga večnosti, pač pa že tu in sedaj: v ‘kraljestvo’ notranjega miru in zadovoljstva. To je nebeško! In sta gospod in gospa, sklenila, da bosta ‘kakor otroci’: Vsem, s katerimi sta živela v tihi zameri, sta napisala pismo. Kolikor se spomnim, se je glasilo nekako takole: »Zbolela sem za …. Ob tem sem ugotovila, da morda tudi zato, ker me marsikaj razjeda. Vsaj z moje strani ugotavljam, da je med nami kakor neka zamera. Če je res: kaj ni nespametno, da jo gojimo? Prosim, odpustite mi moje nerodnosti … Ker sva z možem sklenila, da po najini smrti ne bo zakuske ob sedmini, vas vabiva kar sedaj na piknik – zakaj se ne bi še skupaj poveselili bližine? …« Prišli so prav vsi in je bilo poravnano!
Drugo, kar je bilo mnogo težje: potrebno je bilo DOPUSTITI in sicer odraščajočim otrokom, da jih uči življenje tudi po bolečih izkustvih. Mnoge mame bi tako rade obvarovale mladostnike bolečine: a pogosto jih prav ta ‘naredi’ in postavi na pravo mesto. Staršem sem vedno znova ob birmi njihovih otrok podarjal rožni venec in jim priporočal:« Uporabljajte ga, da boste umirjali sebe in duhovno podpirali svoje otroke na poti iskanja.« Dopustiti življenju njegovo resničnost je običajno mnogo težje kakor odpustiti.
In tretje, kar je bilo potrebno: IZPUSTITI sebično, ki nas priklepa nase in duši v naši notrini. Ko delaš dobro drugim, lažje ‘dihaš’ in se osvobajaš – na duhovni ravni tudi bolezni!
Od tiste nedelje, ko je bil vihar v evangeliju in v gospe, ki me je obiskala z možem, je minilo že dvaindvajset let. Sami ste ugotovili: ni še prestopila praga večnosti. Kot pravi: bolj kot kdajkoli je živa in zadovoljna. Bolezen (s sicer slabo prognozo) ni bila za smrt; za njo je bila v priložnost, da je odmrlo to, kar jo je ‘morilo’ – notranje temnilo.
Dopustiti – izpustiti – odpustiti pomeni osvoboditi se v življenju za ž/Življenje!

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (8) 2012, str. 30

Ivan Camplin

Napisal marko na 4. avgusta 2012. Objavljeno v Pričevanje.

* 23. junij 1912, Martinje; † 19. februar 2008, Martinje

23. junija 2012, je bila ob njegovi hiši v Martinju, ki jo je zapustil škofiji in jo bo spremenila v spominski muzej Ivana Camplina in pisatelja Lojzeta Kozarja ter zdaj nosi ime Srebrna hiša, lepa škofijska slovesnost. Ob verzih odranskega župnika Lojzeta Kozarja so predstavili vse Camplinove življenjske postaje, o katerih pripoveduje v svoji knjigi. Bomo dali besedo kar njemu. O začetkih svojega življenja vem povedati to, kar so mi drugi pripovedovali, predvsem mama. Rodila me je 23. junija 1912. Tistega dne je obračala seno na travniku blizu Ivanec. »Veš, tako si že brcal, da sem morala kar zbežati domov in kmalu si prišel na svet. Ime si si prinesel s seboj. Naslednjega dne je bil god svetega Ivana Krstitela, zato sem ti izbrala ime Ivan.« V družini nisem bil edini otrok. Kmalu sem dobil brata.

Leta 1914 se je rodil Tonček. Leta 1919 se je rodil tretji otrok, ki so mu dali ime Štefan. Tudi četrti otrok je bil fant. Dobil je ime Jožef. Na svet je privekal leta 1921. Leta 1922 sem dobil še četrtega brata, Ferija. Končno je bila leta 1923 rojena še moja sestra Cilika. Oče in mama sta nas otroke že od malega krščansko vzgajali. Otroška leta v domači Bogojini so bila lepa in srečna. Čeprav nismo živeli v izobilju, smo bili v družini srečni. Oče in mama sta obdelovala zemljo, kar pa ni bilo dovolj za preživljanje družine. Zato se je oče ukvarjal tudi z lončarstvom. Pripoved nadaljujemo v tretji osebi, da bo krajša. V šolo je vstopil leta 1918, prvo leto je bil pouk v madžarščini, potem pa v slovenščini.

Po zaslugi župnika Ivana Baše, ki ga je duhovno vodil in gmotno podpiral, je šel v gimnazijo v Soboti in stanoval v Martinišču, salezijanskem dijaškem zavodu. Po maturi se je dokončno odločil za duhovniški poklic; k temu je veliko pripomogel zgled dobrega dušnega pastirja Ivana Baše. Jeseni leta 1930 je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel 14. julija v Bogojini. Načrt za novomašno podobico in napis v obliki križa je naredil arhitekt Jože Plečnik. (Tisto leto je bilo v Prekmurju osem novih maš!) Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo pri Sv. Juriju na Goričkem, zatem je bil stolni kaplan v Mariboru. Od februarja 1938 do jeseni 1939 je bil izseljenski duhovnik v Franciji, kamor je v letih 1929-1937 odšlo okoli 18.000 delavcev iz Prekmurja. Po vrnitvi v domovino je bil kaplan v Lendavi in urednik verskega tednika Novine. »Jeseni leta 1941 me je obiskal gimnazijski sošolec Štefan Kovač, komunist. Ker ga nisem prijavil, so me madžarski orožniki aretirali in na vojaškem sodišču v Vacu obsodili na pet let najtežje ječe, češ da sem sodeloval s slovenskimi komunisti.

Moje sodelovanje je bilo le v tem, da nisem hotel biti ovaduh. V zaporu v Budimpešti sem bil skupaj z dvema duhovnikoma, Mihaelom Jeričem in Danijelom Halasom, ki sta bila zaprta iz istega razloga.« Po dveh letih je bil izpuščen iz zapora. Nekaj časa je deloval na madžarski fari. Po končani vojni je bil do leta 1977 župnik v Dobrovniku. »To so bila težka leta za Cerkev in vero. Pod hudim pritiskom so bili tudi otroci v šoli.« Leta 1981 je kupil staro hišo v Martinju na Srebrnem bregu in sprejel skrb za župnijo Gornji Petrovci, ki jo je odložil leta 2001. Vmes je bil od leta 1993 do 2001 neuradni kaplan za Slovence na Gorenjem Seniku v Porabju. Veliko je tudi pisal: pesmi, razne zgodbe, potopise in priložnostne zapise – naslovov je čez 250.

Ko je pri 89 letih stopil v pokoj, so ga mnogi spraševali, kaj sedaj dela. »Med drugim veliko molim. Ko sem zvedel, da je papež Janez XXIII. vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca, sem si dejal: “Dragi Ivan, če je papež našel čas za vse tri dele rožnega venca, potem sram te bodi, če ti tega časa ne najdeš!” Od takrat naprej vsak delavnik, če res ni kaj izrednega, še preden se dobro zdani, zmolim vse tri dele rožnega venca. Čez dan pa še brevir. V molitev vpletam vse ljudi, ob katerih živim, vse farane in druge. Molim za potrebe Cerkve in vem, da molitev ni zaman.« Na koncu svoje knjige sprašuje Boga, kje so naši slovenski svetniki. Bog mu je v mislih odgovoril: »Vsi so pri meni.« Camplin zaključi, da bo med uradno priznanimi svetniki “gotovo tudi moj sotrpin iz budimpeštanske ječe, Božji služabnik Danijel Halas”. Med “svetimi, ki so pri Bogu”, pa je od 19. februarja 2008 tudi on.

(pričevanje 08_2012)

Osteoporoza

Napisal marko na 24. julija 2012. Objavljeno v Narava in zdravje.

(* ob svertovnem dnevu ozaveščanja) Osteoporoza je bolezen, ki je posledica naravnega procesa staranja, pri kateri se postopno in neopazno tanjšajo gradbene enote kosti, ki jim pravimo trabekule. Zmanjša pa se tudi njihovo število. Posledica tega je zmanjšana gostota kosti, kar vodi do njene krhkosti in pogostejših zlomov. Začetek osteoporoze je nem in neopazen. Občasno povzroča tope lokalizirane bolečine, pogosto pa se oglasi šele s prvim zlomom. Najpogosteje so to zlomi kolka in vretenc, ki človeka močno onesposobijo. Zlome lahko povzročijo že večje obremenitve in manjše poškodbe.

Osteoporoza narašča na račun staranja prebivalstva. Razširjenost osteoporoze v Sloveniji je pri ženskah, starejših od 50 let, 27,5 odstotka, pri moških, starejših od 60 let, pa 14,6. Zanjo po 50. letu starosti zboli vsaka druga ženska in vsak peti moški, verjetnost pojavnosti ser poveča po 70. letu starosti, zato velja osteoporoza za eno najbolj razširjenih kroničnih bolezni med starejšimi ljudmi. Po svetu za osteoporozo trpi več kot 200 milijonov žensk, zaradi daljšanja življenjske dobe pa gre pričakovati, da se bo število bolnikov povečevalo

Obnašanje kosti

Kost je sestavljena iz celic, ki tvorijo kost (osteoblasti) in celic, ki kost razgrajujejo (osteoklasti). V prvih dvajsetih letih življenja prevladujejo osteoblasti, kar omogočajo hitrejšo rast kostne mase, ki doseže največjo gostoto na začetku tretjega tisočletja. Osteoblasti postanejo manj aktivni konec četrtega desetletja, poveča pa se aktivnost osteoklastov, kar ima za posledico upadanje kostne mase.
Ker je kost rezervoar mineralnih snovi in elementov, med katerimi je najpomembnejši kalcij, saj se do 99% kalcija nahaja prav v kosteh, se z upadanjem kostne mase zmanjša njena mineralizacija.
Izgradnja in razgradnja kosti poteka vsak dan, postopno prevladajo procesi razgradnje, kar povzroči počasno zmanjševanje gostote kostne mase za slab odstotek na leto. Tudi ženski spolni hormoni, estrogeni, pospešujejo izgradnjo kosti. Fiziološko izgubljanje kostnine se pri ženskah močno pospeši z začetkom klimakterija, ko jajčniki prenehajo izločati estrogen. Zato osteoporoza prizadene predvsem (ne pa izključno) ženske po menopavzi. Starostno pogojena izguba kostne mase v starosti znaša do 1%, v menopavzi se pri ženskah ta odstotek poveča tudi do 5% letno.

Ozadje osteoporoze

Aktivacijo osteoklastov, ki kost razgrajujejo nadzirajo gradniki kosti-osteoblasti, ki izločajo posebno snov (RANK ligand), ki se veže na receptorje RANK na predhodnikih osteoklastov. Ko se omenjeni molekuli povežeta, se osteoklasti aktivirajo in začnejo razgradnjo kosti. Osteoblasti obenem izločajo zaščitno snov osteoprotegin, ki nevtralizira RANK ligand, še preden se veže na osteoklaste, kar zavre aktivacijo osteoklastov.
Težave nastopijo v menopavzi zaradi hormonskih sprememb, ki vodijo v neravnovesje med obema sistemoma. V tem obdobju je RANK liganda veliko več kot osteoprotegina, kar vodi v hitro razgradnjo kosti.

Več kostne mase, manj osteoporoze!

Da bi slednje vodilo veljalo, je potrebna redna telesna aktivnost, gibanje telesa namreč stimulira osteoblaste, ki kost gradijo, paziti pa je treba tudi na pravilno prehrano z dovolj vitamina D in kalcija. Kostem škoduje alkohol in kajenje, zato je treba opustiti škodljive pridobljene razvade.

Dejavniki tveganja

Ženski spol, dednost, zapoznela puberteta, drobna konstitucija, bela rasa, zgodnja menopavza, bolezni žlez z notranjim izločanjem (ščitnica, nadledvična žleza, trebušna slinavka, spolne žleze), bolezni prebavil, dolgotrajno jemanje nekaterih zdravil, kronična ledvična odpoved, dolgotrajna imobilizacija zaradi poškodb.

Diagnostika

Osteoporozo lahko zmerijo z napravo, ki se imenuje DXA, ali dvojno rentgensko absorpciometrijo. Pomembno je tudi zasledovanje telesne višine, saj imajo osebe z razvojem osteoporoze statistično značilno razliko v izgubi telesne višine zaradi prekomerne upognjenosti prsnega dela hrbtenice.

Zdravljenje

a. Zdravila:
Zaviralci kostne razgradnje: estrogen, raloksifen, bisfosofnati
Spodbujevalci kostne izgradnje (teriparatid)
Stroncijev renalat
Biološka zdravila

b. Primerna prehrana
Uravnotežena prehrana, primerna kalorična vrednost in vsebnost hranil so temelj za razvoj kosti. Hrana z dovolj kalcija je pomembna že v mladosti, da lahko organizem zgradi dovolj kostne mase, potrebe po kalciju pa se s starostjo povečujejo.
Bogati viri kalcija so mleko in mlečni izdelki (trdi in mehki siri), konzervirane ribe (sardine s kostmi), školjke, zeleno listnata zelenjava, stročnice, suho sadje (orehi, fige).
Na absorpcijo kalcija vpliva vitamin D (nastaja v koži pod vlivom sončnih žarkov) in pa količina beljakovin v prehrani. Beljakovine v prevelikih količinah povzročajo spremembe v kislinsko bazičnem ravnovesju krvi, kisle presnovke pa organizem nevtralizira tudi s pomočjo kalcija, ki ga črpa iz kosti. Previdnost velja tudi pri uživanju kofeinskih napitkov.
V primeru nezadostnega vnosa kalcija s prehrano je treba uživati kalcij v obliki prehranskih dopolnil.

c. Gibanje
Ker vpliva telesna aktivnost na povečanje kostne mase, je zelo pomembno, da jo izvajamo zgodaj v življenju, od otroštva naprej. Z gibanjem povečujemo gostoto kostne mase, povečamo mišično moč in izboljšujemo kondicijo. Pomembna je krepitev hrbtnih mišic, da preprečimo zlome vretenc, pozornost moramo posvetiti nošenju in dvigovanju bremen, pravilni legi sedenja ter opravljanja hišnih opravil (sesanje, okopavanje).k

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2012) 7, str. 88-89.

ob 20. oktobru, svetovnem dnevu osteoporoze – več o tem, kaj je Zveza društev bolnikov z osteoporozo Slovenije pripravila ob letošnjem svetovnem dnevu na spletni strani https://osteoporoza.si/ –

Praznoverje

Napisal marko na 17. julija 2012. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodba

Pravkar sem razbil ogledalo

Devetleten deček je šel v cirkus, da bi si tam ogledal nenavadne živali, ki so jih pred nekaj dnevi s cirkusom pripeljali v mesto. Ko se tako kar ni mogel nagledati slonov, levov, tigrov, žiraf in drugih živali, je zaslišal nekoga, kako joče. Ni mogel verjeti, da je lahko nekdo žalosten na tako veselem kraju. Odpravil se je v smeri, od koder je prihajal jok. Na svoje veliko začudenje je zagledal klovna, kako je v kotu jokal. Približal se mu je in ga vprašal: »Zakaj jočeš?«
Klovn mu je odgovoril: »Pravkar sem razbil ogledalo in sedaj bom imel sedem let nesrečo.«
Deček je dejal: »Moja teta je tudi razbila ogledalo, pa ni doživela sedem let nesreče.«
»Kako to?« je radovedno vprašal klovn.
»Že naslednji dan je umrla,« mu je odgovoril deček.

Misel

Praznoverje je zelo razširjeno, a povsem neutemeljeno prepričanje o nekaterih stvareh ali dogajanjih, ki naj bi prinašala srečo ali nesrečo.

Poznamo najrazličnejše vrste praznoverja: nekateri ljudje imajo za nesrečno številko 13, drugi ne bodo šli pod prislonjeno lestvijo. So ljudje, ki jih je strah razbiti ogledalo ali srečati črno mačko … Spet drugi zmotno verjamejo, da trkanje na les, prijetje za gumb, če srečaš dimnikarja, če najdeš štiriperesno deteljico itd. prinaša srečo.

Kar je za ene ljudi praznoverje, je za vse druge resna stvar in narobe. Tudi to potrjuje, kako neutemeljeno je praznoverje. Zakaj bi se človek, ki veruje v Boga, bolj zanašal na vražo kakor na Božjo ljubezen in previdnost, ki vse vodi? »Pravilna krščanska drža obstaja v tem, da se z zaupanjem prepuščaš rokam božje previdnosti, kar se tiče prihodnosti, in opustiš sleherno nezdravo radovednost« (KKC 2115).

Molitev

Gospod Bog,
daj nam prave modrosti,
da ne bomo verjeli,
da določeni predmeti ali dejanja
prinašajo srečo ali nesrečo.
Pomagaj nam, da bomo trezni
in ne bomo podlegali praznoverju.
Gospod, ti veš,
da številni ljudje delajo tako
in se niti ne zavedajo,
da je to napačno.
Odpusti njim in tudi nam,
ker premalo zaupamo v tvojo previdnost.
Pomagaj nam, da bomo trdno verovali,
da tvoja ljubezen vodi naše življenje
in da ga ne morejo določati magični predmeti ali dejanja.
Naj vera v tvojo previdnost
prinaša mir v naša srca in pogum v naše delovanje.
Naj nas osvobaja strahu in neodločnosti,
ki ju povzroča praznoverje.

Iskra

Ko se človek odvrne od pravega Boga, poklekne pred devetimi maliki. (Fjodor M. Dostojevski)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 59.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Počitnice v Piranu

Napisal marko na 7. julija 2012. Objavljeno v zgodbe.

Počitnice. Vročina, ki kliče po senci in vodi. Nujen počitek. Krepko zaslužen.
Piran. Naše mesto s čarom. Ozke ulice. Tlakovane ulice. Okna in portoni. Balkoni in terase. Perilo na vrvi. Trgovinice. Na vrhu obzidje, spodaj Tartini, ob njem morje in barke.
Jutro se začne, ne tako kot doma, z zvokom hrupnih avtomobilov, ampak z ropotom kant za odpadke, ki jih porivajo smetarji po tlakovanih uličicah. Tu ni avtomobilov. Ta zvok mi je postal prijeten, domač, čeprav sem šla pozno spat in nisem mogla zaspati zaradi klepeta skupine mladih, ki so zakurili droben ogenjček pod oknom in se ob njem pogovarjali, tiho peli … tja v zgodnje jutro. Nekaj časa sem jih opazovala skozi okno, potem sem se trudila, da bi zaspala. Zvok kant za smeti. To je čar Pirana.
V bližini je tržnica. Le kdo ne ve, kako je na takih tržnicah. Lepo. Nakupoval je moj mož, ki se je potrudil, da bo teh nekaj dni (hvala Bogu zanje!) kuhar (hvala Bogu zanj!). Vse nudi ta tržnica. Tudi to je čar Pirana.
Jaz sem z otroki preživljala čas na zraku. Ob vod, v vodi, v senci, na soncu. Velikokrat smo bežali pred njim, pred soncem, se skrivali v hlad. Letos pa kuri! Bogu hvala za vodo. Vodo! Takšno in drugačno. Tisto, ki je v pipah, v bazenih, v morju. V zraku in v steklenicah.
Največji čar Pirana pa so njegovi zakladi.
Muzej, akvarij, umetniške galerije, atelje slikarje Mire Ličen Krmpotić in njena razstava Pariških vedut … in deset cerkva … in ena, edinstvena, nad previsom – cerkev svetega Jurija. Z obzidja je čudovit razgled na morje, na strehe piranskih hiš, na skrite terase, na redke vrtičke sredi kamna. Na ljudi, ki niso večji od mravelj.
Najlepši razgled pa ima angel na vrhu zvonika. Varuje svet in se pogovarja z Bogom. Ob vsakem vremenu.
Z vročega tlaka smo stopili v prijeten hlad cerkve. Tu prebivaš, Gospod. Tih in vendar tako glasen. Z nami tudi na dopustu.
Le nekaj starejših ženic čaka na sveto mašo. Molijo rožni venec v italijanščini. Potiho odgovorim vprašujočim pogledom otrok. Povem, da smo v mestu, kjer živi italijanska manjšina in je uradni jezik tudi italijanščina. Potem jim s prstom na ustih nakažem, da se moramo v tišini pripraviti na sveto mašo. Se bomo kasneje pogovorili o stvareh, si ogledali cerkev.
Iz zakristije je prišel župnik. Ogledal si je ljudi po cerkvi. Potem je pristopil k nam in vljudno vprašal, če bi lahko eden od naših fantičev stregel pri sveti daritvi. Vsi trije so sklonili glave. Bilo jim je nerodno.
»A niste ministranti?« jih je vprašal. Seveda so! A v svoji župniji. V naši mali vasi. Saj niso mogli reči, da niso.
»Bi mi priskočili na pomoč?« Oho, to pa je bilo hudo. Z možem sva spodbudno kimala. Tadej ne bo, sem bliskovito razmišljala. Če ne bo Tadej, tudi Jure ne bo. Mogoče Marko? On je najmlajši in ministrira šele eno leto in je nadvse navdušen nad tem.
»Vsaj eden? Prosim!« Pogledal jih je tako lepo, s takim mladostnim žarom v očeh, da sem v tistem trenutku vedela, da bodo šli vsi trije.
In res. Nič niso sklanjali glav in se spogledovali izpod čela. Tadej je rekel: »Gremo!« Z možem sva prikimala in naši fantje so se odpravili za duhovnikom v zakristijo. Oh, če bi lahko izmerili materin ponos v tistem trenutku!
Ni bilo veliko vernikov pri tisti maši, a za našo družino je bila ta sveta maša nekaj posebnega. Pred oltarjem, ob oltarju so stali naši fantje. O Gospod, hvala za te trenutke! Nisem molila preveč zbrano, a to je bila iskrena molitev, taka, ki je že dolgo nisem zmogla.
Po maši smo se ustavili pred cerkvijo. Fantje so nama pokazali podobice svetega Jurija, ki jim jih je dal župnik za spomin. Zadaj je lepa posvetilna molitev, ki jo je Tadej glasno prebral. Potem pa se nam je pridružil še župnik. Predstavili smo se. Zahvalil se je za sodelovanje pri maši in se ponudil, da nam predstavi cerkev, ko smo mu povedali, da si želimo podrobneje ogledati notranjščino. Šli smo od podobe do podobe, od oltarja do oltarja in poslušali zanimivo razlago. Fantje se kar niso naveličali poslušati.
V zvoniku je odbilo dvanajst udarcev in morali smo se posloviti od prijaznega duhovnika in ženic, ki so se nam pridružile pred cerkvijo, s katerimi smo izmenjali nekaj prisrčnih besed.
Zaklad Pirana, prijazni ljudje.
Spustili smo se po strmini. Zrak je dihal vročino, mi pa smo prepevali.
Tak je Piran.
Nepozaben.
Pavlina Bizjak
BIZJAK, Pavlina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 46-47.

Obnašanje kosti

Ozadje osteoporoze

Več kostne mase, manj osteoporoze!

Dejavniki tveganja

Diagnostika

Zdravljenje

Pravkar sem razbil ogledalo

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing