škof Jurij Bizjak
Konec maja 2012 je papež imenoval Jurija Bizjaka za novega koprskega škofa. Že to bi bil zadosten povod za pogovor. Škof Jurij je tudi odličen poznavalec Svetega pisma in zato smo ga povprašali, kako naj se sodoben človek bliža tej Knjigi vseh knjig. Pogovor je tudi vabilo, da jo zlasti sedaj, ko bomo imeli več časa, pogosteje vzamemo v roke.
● Ljudje vas radi poslušajo in pravijo, da znate tako zavzeto in prijetno razlagati Sveto pismo. To sveto knjigo ste posebej študirali. Kdaj se je začelo Vaše zanimanje za Knjigo knjig?
Lahko rečem: pozno sem jo vzljubil, pozno – šele pri študiju na teološki fakulteti. Zelo od blizu sem začutil profesorja Jakoba Aleksiča. Tako miren in globok se mi je zdel, po drugi strani pa tako duhovit in šaljiv. Živo se spominjam njegovih razlag o psalmih, njegove pripovedi o tem, kako je jezdil kamelo. Naučil nas je brati in pisati hebrejsko, na pamet smo znali hebrejski očenaš, zdravamarijo, čast bodi, deset zapovedi … Mikale so me daljne dežele, stare zgodbe in modrosti. Skrivnosten jezik, starina, iz davnih časov in iz daljnih krajev. Spominjam se njegovega izreka v jeziku naših sosedov: »Danes jesmo, sutra nismo, tako veli Sveto pismo!«
● Ste v otroštvu radi poslušali zgodbe, zlasti iz Svetega pisma?
Otroška leta sem preživljal na vasi v časih, ko so v vsakem zaselku še bili posebneži, ki so radi hodili pomagat pri raznih opravilih na polju in v hiši. Med njimi so bili tudi veliki pripovedniki, ki so ure in ure razpredali svoje zgodbe in dogodivščine in otroci smo jih poslušali z odprtimi usti. Poleg teh pa so takrat po naših krajih še hodili okrog tudi razni ‘pečalbarji’ (vseznali), ki so krpali in popravljali vse naprave in priprave, ki so bile v hiši in v hlevu. In tudi nje je bilo vedno zanimivo poslušati, še posebej, ker so pogosto zavijali precej po svoje.Posebno dobro so mi ostal v spominu: Klementin, ki je kovičil preluknjane sklede in lonce in popravljal dežnike, Koloman, ki je mizaril in delal nova okna in vrata in popravljal stole, Rezjan, ki je na hrbtu nosil posebno ‘omarico’ z mnogimi predalčki, v katerih so bili žebljički in vijački in zakovice in gumbki in zaponke vseh mer in velikosti.
● Študij Svetega pisma je zahteven, saj mora biblicist (strokovnjak za Sveto pismo) poznati tudi nekaj mrtvih jezikov. Kateri so to?
Mrtvi jeziki so tisti, ki jih dandanes nihče več ne govori. Pojem je seveda raztegljiv, ker so tudi takšni jeziki sorodni s sodobnimi jeziki in je včasih težko postaviti dejansko in pravilno razmejitev. Sam sem se pri študiju Svetega pisma ukvarjal zlasti s tremi starimi-mrtvimi semitskimi jeziki: s feničanskim in ugaritskim in eblaitskim jezikom. Najstarejši med njimi je eblaitski, ki sega v sredino tretjega tisočletja pred Kristusom. Najbolj presenetljivo je bilo odkritje, kako visoka je že takrat bila kulturna raven: koliko vrst blaga so izdelovali, koliko vrst pijač so pili, koliko imen za zlato so imeli na razpolago – vsak karat je imel svoje ime. Ugaritski jezik sega v sredino drugega tisočletja pred Kristusom in vsebuje zlasti epske pesnitve o njihovih božanstvih. Od njega mi je najbolj ostala v spominu ‘prošnja vernikov’, ki pravi: »O, da bi imel nekoga, ki bi mi popravil streho, kadar pride deževna doba, in da bi me spravil domov, kadar zaradi opojne pijače omagam na poti« – zelo vsakdanje in oprijemljive prošnje. Feničani pa so bili prvi, ki so sredi drugega tisočletja pred Kristusom iznašli črkopis: to je bilo veličastno odkritje, saj jim je vso človeško govorico uspelo spraviti v 20-30 znakov. Pisali so samo soglasnike, samoglasnike pa so kar izpuščali, ker so hitro ugotovili, da je njihova izgovarjava zelo različna in da jih v govoru vsi pogosto tudi kar izpuščajo.
● Se je bilo te jezike težko učiti? Koliko časa je potrebno v okviru bibličnega študija nameniti študiju jezikov?
Študiju jezikov nikoli ni konca. Pri sedanji razporeditvi predmetov so prva tri leta študija posvečena predvsem študiju jezikov, potem pa vsak izbere svojo pot: lahko se poda na kakšno drugo področje, lahko pa nadaljuje s poglabljanjem jezikov do konca študija. Semitski jeziki imajo nekoliko različno zgradbo in skladnjo kakor drugi jeziki, zato je od kraja potrebno nekaj več potrpežljivosti, ko pa so vzorci osvojeni, gre zlahka naprej. Vse radi povedo zelo na kratko. Večinoma pišejo od desne proti levi, skoraj zagotovo zato, ker so v starih časih najprej pisali samo najbolj pomembne reči in so jih zato klesali v kamnite plošče in na kamnite stebre – kleše pa se običajno od desne proti levi.
● Ste vi katerega od takih ‘eksotičnih’ jezikov še posebej proučevali,da bi vam bil v pomoč pri študiju?
Zgoraj omenjeni trije jeziki so sorodni hebrejskemu jeziku in odkritje ter razvozlava eblaitskega jezika še danes velja za dogodek stoletja. Pričakovanja so tudi za svetopisemsko področje bila zelo velika, potem pa se je izkazalo, da vsa odkritja sorodnih jezikov niso tako pomembna za hebrejski jezik, pač pa za druga področja.
● Stara zaveza je bila napisana v hebrejščini, manjši del v grščini. Tista hebrejščina se razlikuje od današnje, ki jo govorijo v Izraelu. Celo v samem Svetem pismu se menda hebrejščina razlikuje in strokovnjaki lahko določijo starost nekega besedila glede na jezik, ki je v določenem odlomku.
Tudi hebrejski jezik, ki je dandanes star že preko tri tisoč let, se seveda spreminja kakor vsi drugi jeziki: primerjajte razliko med Dalmatinovo, Prešernovo in sodobno slovenščino. Vendar je treba reči, da je zgradba in skladnja sodobnega hebrejskega jezika enaka, kakor je bila daleč v zgodovini: črke so iste, pisava je ista, koreni besed so isti, način izražanja je isti. Besedni zaklad pa je danes seveda veliko bogatejši kot nekoč, zato današnji Hebrejci prilagajajo in vstavljajo sodobne izraze.
● V Svetem pismu ste se posebej posvetili Jobovi knjigi in Knjigi pregovorov. Jobova knjiga obravnava trpljenje nedolžnega človeka. Ali ni to večna tema človeškega razmišljanja?
Naša vera je monistična in uči, da je počelo sveta samo eno in da je to počelo dobro. Dobro in zlo torej nista enakovredna, temveč je samostojno samo dobro, medtem ko se zlo lahko ‘redi’ samo na dobrem. Pomeni, da je na svetu vedno več dobrega kot hudega. Da je to res, nam pokaže preprosta resnica, da ukrasti ni mogoče več, kot je na razpolago! Vsak človek je torej v svojem bistvu naravnan na dobro, na srečo, hoče biti vesel in potešen. Globoko v sebi nosi prepričanje, da je samo tako prav in da mora prej ali slej priti do takšnega srečnega stanja. Zato ga vse, kar temu nasprotuje, moti in draži.
● S problemom trpljenja so se ukvarjale številne filozofije in spopadali različni misleci. V čem pa je edinstveno sporočilo Jobove knjige?
Edinstveno sporočilo Jobove knjige je na kratko v tem, da Bog ne gleda samo na to, kaj kdo dela, temveč gleda tudi na to, kakšen kdo je: Job je delal sama dobra dela, toda čutil se je Bogu enak in torej prevzeten. Bil je prepričan, da je popolnoma brezgrešen, čeprav se je premalo poznal. Šele ko ga je Gospod spomnil, koliko reči on ne pozna, in kako malo pozna samega sebe, se je vdal. Človek je velikokrat podoben njivi, ki je pozimi čisto brez plevela, toda treba je samo počakati na pomladno sonce in vse bo prišlo na dan. Ali pa je podoben zlati rudi, ki je dragocena zlata ruda, vendar mora skozi plavž, da bo ostalo čisto zlato. Tat, ki nima kaj ukrasti, naj ne misli, da ni tat!
● Kristjani premalo jemljemo v roke Sveto pismo. Večkrat tarnamo, da nimamo časa za to. Sedanji papež je lani vernikom priporočal, naj vzamejo s seboj na počitnice Sveto pismo in ga berejo. Podpirate to spodbudo?
Ovire in predsodki proti branju Svetega pisma vedno bolj kopnijo, splošna izobrazba se silovito povečuje, zato je vedno več ljudi, ki koristno prebirajo in premišljujejo Sveto pismo. Veliko je odlomkov, ki jih lahko prebiramo ponovno in ponovno, ker se berejo, kakor se posluša pesem: enkrat, dvakrat, trikrat – ker je lepa. Kakor otroci radi poslušajo pravljice: prideš do konca in že jo hoče slišati zopet – ker je lepa.
● Seveda je modro, da za začetno branje izbiramo svetopisemske knjige. Nekatere so za začetnike pretežke. Tako je svetoval tudi papež. Katere priporočate za začetek?
Nova zaveza nam je vsekakor bližja, zlasti evangeliji in Apostolska dela, pisma nekatera bolj druga manj, knjiga Razodetja pa je zgodovina v prispodobah, veličastna zgodovina v prispodobah. Samo malo domišljije in takoj vsak razume, da v stoterih slikah prikazuje boj med dobrim in zlim – na koncu zmaga jagnje: kaj je lepšega kot to! V stari zavezi so veličastne zgodbe očakov, zgodbe vseh prvih treh kraljev, Savla, Davida, Salomona. Prelepi so psalmi, ki se jih nikoli človek ne naveliča. Za vsakdanje življenje pa je najbolj uporaben Sirah, ki je poln prirojene in žlahtne življenjske modrosti.
● Sodobni človek se večkrat znajde pred nerazumljivostjo Svetega pisma. Najbrž mu bodo nekatera besedila, ki so stara nekaj tisoč let, pomagale razumeti opombe in uvodi v raznih Svetih pismih ter knjige, ki nas uvajajo v svetopisemski svet. Katere so vaše osebne priljubljene izdaje Svetega pisma in knjige o njem?
Opombe in razlage Svetega pisma so seveda zelo različne: jezikoslovne, književne, zgodovinske, zemljepisne, etnološke, teološke, znanstvene, poljudne. Tudi prevajati je mogoče na različne načine: dobesedno, zvesto, ohlapno. Cenim zveste prevode in poljudne razlage. Ognjišče je izdalo veliko svetopisemskih pripomočkov: V slikah in ilustracijah, za otroke in za mlade, Vodnik, Enciklopedija, posamezne knjige in posamezna področja. Vse je zelo užitno in uporabno, svetopisemska besedila v prevodih in pripovedih.
● Katere bi priporočili drugim?
Svetopisemski pripomočki so kakor mana, ki se je prilegala vsakemu okusu, samo izbrati je treba tistega, ki nam ustreza. Poglej kazalo, odpri na slepo in preberi deset vrstic, pa dobiš vtis, kaj je notri: če potegne, vzemi, če so otrobi, odloži. Za začetek branja pa bi priporočil še tale postopek: preden odprete knjigo, se temeljito izprašajte, kaj bi radi zdaj zvedeli, kaj že veste o določeni vsebini, vse je treba sklicati na plan in šele, ko res ne gre več naprej, poiščite določeno mesto, kjer boste našli odgovor na svoje vprašanje.
● Nekoč ste dejali, da poznamo običajno dva načina govora. Prvi je teoretično razglabljanje, drugi pa govor s pomočjo zgodbe in konkretnega življenja. Rekli ste, da je vam bližje drugi način. Ta je tudi način svetopisemske govorice. …
Res je, svetopisemska govorica je slikovita in nazorna, vsa v primerjavah in prispodobah, primerno zabeljena in osoljena, pogosto nekoliko navita in napeta, z načrtnimi poenostavitvami pa tudi pretiravanji, kakor oče pripoveduje svojim otrokom, namenoma presenetljiva in včasih komaj verjetna – da poslušalec ne zadremlje, temveč se zdrzne in poskoči: kako pa zdaj to!
● Zato me je nekoliko začudilo, da ste tako navezani na Katekizem katoliške Cerkve, ki pa uporablja bolj teoretičen način govora. Zakaj ste tu naredili izjemo?
Rabini trdijo, da je razlaga pomembnejša od izvirnika, ker je vse odvisno od razlage: Sveto pismo in Katekizem jemljem kot dve tračnici istega tira in iste proge. Tudi Sveto pismo je urejena celota, vendar nekoliko drugače kakor katekizem. Na primer: Vsi členi veroizpovedi so vzeti iz Svetega pisma, vendar nikjer v Svetem pismu niso tako zbrani skupaj, kakor so v katekizmu. Ali: vsi sedmeri zakramenti so utemeljeni v Božji besedi, vendar nikjer niso predstavljeni skupaj tako kakor so v katekizmu. In: vse petere cerkvene zapovedi imajo svojo osnovo v svetih besedilih, vendar nikjer niso prikazani v enem poglavju, kakor so v katekizmu. Zato mladim še posebej priporočam ‘mladinski katekizem’ (Youcat), saj se obe besedili, svetopisemsko in katekizemsko medsebojno osvetljujeta in pojasnjujeta.
● Pri slovenski škofovski konferenci ste odgovorni za laike. Tudi v Sloveniji občutimo pomanjkanje duhovnih poklicev. Ali menite, da se bodo morali laiki bolj dejavno vključevati v življenje Cerkve?
Pravzaprav smo duhovniki in verniki ena sama Cerkev, v kateri vsak uresničuje svoje poslanstvo. S tega izhodišča priporočam, naj verniki opravljajo svoje naloge v Cerkvi tudi brez ozira na to, koliko je duhovnikov – morda pa število duhovnikov pri nas trenutno rahlo pada tudi zato, ker so duhovniki včasih opravljali tudi naloge, ki zdaj bolj razvidno pripadajo vernikom?
● Kje konkretno naj da Cerkev laikom več odgovornosti?
Na vseh treh področjih delovanja Cerkve je vedno mogoče spodbujati dejavnost vernikov: pri oznanjevanju bi poudaril zlasti potrebnost in učinkovitost verskega pouka v družini, pri bogoslužju bi naglasil zlasti molitev hvalnic in večernic po župnijah, pri dobrodelnosti pa bi poudaril zlasti sedmera duhovna dela usmiljenja.
ŠKOF NAJ BO SRCE, KI POGANJA KRI V VSE UDE
● Škof mora skrbeti za oznanjevanje evangelij v svoji škofiji, njegova naloga so namestitve duhovnikov po župnijah, bedeti mora nad bogoslovci in skrbeti za nove duhovne poklice. Vodi mnogovrstno pastoralno dejavnost v škofiji. Poleg tega je na njegovih ramenih skrb za stik z drugimi škofijami in Cerkvami ter oblastjo. Od njega marsikaj pričakujejo ljudje, ki iščejo ali so daleč od Cerkve. Želijo si, da je moralna avtoriteta in pravičen. Glasbeniki pričakujejo, da bo imel čut za glasbo, drugi umetniki, da bo razumel njihovo umetnost, podobno pričakujejo od njega tudi drugi sloji prebivalstva. Poleg tega je odgovoren za gospodarstvo (ekonomijo) v škofiji in še marsikaj drugega. Nemogoče je vse našteti. Ali ne človeku zastane dih, ko ga imenujejo na tako odgovorno mesto? Ali ne to presega človeške moči? Kako ste vi to doživljali?
Vprašanje je zelo umestno in še veliko bolj kot se zdi na prvi pogled. Rešitev je v redu in v razporedu! Kakor je Gospodu odgovoril stotnik: »Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: ‘Pojdi’ in gre; in drugemu: ‘Pridi’ in pride; in svojemu služabniku: ‘Stori to’ in stori« (Mt 8,9). Rešitev je v izbiri in sestavi ustreznega moštva: Škof naj bo srce, ki poganja kri v vse ude, da lahko opravljajo vsak svojo vlogo!
Za konec še trije pregovori, ki lepo označujejo škofovo službo:
Škof opravlja trojno službo: učiteljsko, pastirsko, posvečevalno. Svoje poslanstvo lahko označi tudi s sledečimi tremi pregovori.
Prvi: »Bodite previdni kakor kače in preprosti kakor golobje!« (Mt 10,16). Kača je znamenje modrosti in previdnosti, golob pa je znamenje preprostosti in lahkotnosti. Škof naj bo moder in previden kakor kača in preprost in sproščen kakor golob.
Drugi: »Boljše je biti rep med levi kakor glava med mačkami!« Škof naj ne nikoli ne počiva na lovorikah, temveč naj vedno hrepeni po še večjih darovih. Kakor pravi apostol Pavel: »Hočem pa vam pokazati še mnogo odličnejšo pot« (1 Kor 21,31). Kajti: »Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj!« (Flp 3,13).
Tretji: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove!« (Mt 10,16). Škof naj bo krotek in potrpežljiv. Jagnje se je pritožilo, ker mu Stvarnik ni dal močnih rogov, krempljev, zob, kakor drugim zverinam … Stvarnik ga je potolažil: Dal ti bom orožje proti vsemu – dal ti bom krotkost! O Mojzesu je zapisano, da je bil krotek, bolj kot vsi ljudje na zemlji (4 Mz 12,3). Kristus je rekel: Učite se od mene, ker sem krotak in srca ponižen! (Mt 11,29).
gost meseca 07_2012
pogovarjal se je Božo Rustja
»Ne, nisem bila nesrečen otrok …«
S tem znanjem je pozneje kot prevajalka služila kruh zase in za svoje otroke. Petnajstletna se je vrnila Ljubljano in z močjo lastne volje ob podpori strica Alberta Kramerja, ministra in senatorja, končala gimnazijo in se po maturi vpisala na pravno fakulteto. Študij pa je kmalu opustila, kajti poročila se z Borisom Pucem, sinom tedanjega ljubljanskega župana, in pri devetnajstih letih je rodila hčerko Nevo, kmalu za njo še drugo hčerko Katarino. Ko je bila v šestem mesecu nosečnosti za sina Andreja, je zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju končala v nemških zaporih (to ji je dalo snov za dramo Svet brez sovraštva, 1945). Po vojni je rodila še sina Matjaža, vendar je bil zakon že v krizi. Po ločitvi se je poročila s slikarjem in grafikom Francetom Miheličem.
»Kot otrok sem napisala igrico, ki smo jo igrali v Trbovljah,« je povedala Mira. Temu mladostnemu poskusu so sledila leta brez literarnih ambicij, potem pa se ji je nenadoma odprlo in napisala je svoj prvi roman Obraz v zrcalu. »Roman je izšel v začetku marca 1941, torej tik pred vojno. Ko sem zagledala svoje ime ‘Mira Pucova’ na platnicah knjige v izložbi ljubljanskih knjigarn, mi je bilo, kakor da sem dobila krila. Plavala sem po ljubljanskih ulicah in si govorila: Mira Pucova, Mira Pucova … Napisala sem roman, ki je izšel, kakšen čudež, pisala bom še, pisati moram, to je slednjič moj pravi poklic, edino, za kar je vredno živeti.« Že naslednje leto je izšel njen drugi roman Tiha voda. Med vojno zaradi težkih razmer ni mogla pisati. Po vojni, med razcvetom socialističnega realizma, ki ji je bil tuj, se je nekaj let posvečala dramatiki: v tem času so nastale tridejanske drame Svet brez sovraštva (1945), Ogenj in pepel (1949) in Operacija (1950) ter komedija Zlati oktober (1954). »Preživljala sem se s prevajanjem, to je bil moj vsakdanji kruh, pisanje daljših tekstov sem si morala šele zaslužiti … Kakih osem mesecev na leto sem opravljala to tlako …, da sem si zaslužila nagrado – štiri mesece časa za lastno delo.« Prevedla je nad 80 proznih in dramskih del, predvsem iz angleščine, francoščine in nemščine.
V njenih romanih (vseh je sedemnajst) je prisotna avtoričina življenjska zgodba. Njeno temeljno delo je roman Plamen ali dim (1973), ki ga je s presledki ustvarjala deset let in je v bistvu šest romanov, kronika meščanske družine, ki jih je združila v sago po vzoru evropskih družinskih sag (John Galsworthy, Thomas Mann). Od vseh njenih knjig ji je bila najljubša mladinska povest Pridi, moj mili Ariel (1965).
Pisateljski vrh je Mira Mihelič doživljala v desetletjih od 1950 do 1970. V svojih romanih je dajala prednost ženskim likom: njene ženske so dinamične, v spopadu s seboj in zase, za svoje može, ljubimce in sinove, predvsem pa za življenjski smisel. Moški so v bistvu le spremljevalci ženskih usod, bolj ali manj negativni liki, slabiči ali brezčutna, preračunljiva bitja. Takšne je pač srečevala v svojem življenju! Zelo so jo bolele krivične sodbe. »Sem hči meščanske družine in v tistih prvih povojnih letih sem to občutila, saj sem morala večkrat slišati, da sem ‘buržujka’. To je bilo zame tem bolj boleče, ker sem, kakor mislim, vsaj toliko delala kot povprečna delavska žena.« Kot pisateljica ni imela ‘manjvrednostnih kompleksov’ v odnosu z moškimi kolegi. »Zmerom sem se počutila enakopravno. Moram pa priznati, da sem včasih naletela na podcenjevanje svojega dela, ker sem ženska. Toda rekla sem si: Ni ženske ali moške literature, je samo dobra ali slaba literatura.« V pisateljskih krogih je bila tudi družbeno dejavna. Leta 1962 je bila soustanoviteljica obnovljenega slovenskega centra PEN in v njem je delala skoraj vse do svoje smrti. Njen poseben prispevek v okviru PEN je bila pomoč pisateljem v zaporu. Njeni spomini se končujejo z odstavkom: »V hiši živita tudi moja dva mala vnuka in kadar prideta domov iz vrtca in šole, ni več tako tiho. Martin, starejši, pride k meni, me objame in mi reče: “Moja stara princesa!” In potem: “Dobra si. Ko boš umrla, bom zelo jokal za teboj!” Hm, ampak meni se še nikamor ne mudi.« Sestra Smrt pa je potrkala na njena vrata prav kmalu: 4. septembra 1985.
»Kristusu moramo slediti tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor.«
Za te plemenite cilje se je ogrel v globoko verni kmečki družini v Dolenjah v župniji Planina pri Ajdovščini, kjer se je rodil 1. julija 1924 kot šesti od osmih otrok. Že kot otrok je začutil duhovniški poklic. Po značaju je bil miren, blagega srca, marljiv in zelo pozoren do bratov in sester. Zlasti je zelo spoštoval starše. Vsi so ga imeli radi in so se po njem zgledovali. V osnovno šolo je hodil štiri leta na Planini, leta 1936 je odšel v Gorico na pripravnico, kot gimnazijec je bil v Malem semenišču. Po maturi leta 1944 se je vpisal v bogoslovje in postal gojenec v goriškem Velikem semenišču, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Hrvati, Italijani in Furlani. Bil je v skupini bogoslovcev, ki so konec avgusta 1944 obiskali slovenske bogoslovce v Ljubljani. To je bilo zanj veliko doživetje, ki ga je podrobno opisal v svojem dnevniku. Ob začetku akademskega leta je vanj zapisal: »Ves čas bom pridno delal, posebno študiral predmete, ki so najbolj potrebni v pastirovanju (delu na župniji). Če je res, da me je Jezus poklical na to pot, mora biti tudi res, da on zahteva od mene popolnost in na polovičarstva.«
Komunistom ni bilo po volji, da je Emil šel v semenišče. Iz raznih okoliščin se da sklepati, da so načrtovali njegov umor. V okolici so imeli svoj štab in po vaseh svoje zaupnike. Ketejevi so materialno podpirali partizane, kot verni ljudje pa se niso mogli strinjati z gibanjem, ki so ga vodili komunisti pod krinko Osvobodilne fronte. Družino so strogo nadzirali. Ko je najstarejši sin Jože ušel partizanski mobilizaciji, so aretirali očeta, ga odvedli v štab ter ga tam zasliševali in mu grozili. Ko je prišel domov, si ni upal povedati, kako so ravnali z njim. Moralo je biti nekaj hudega, ker je resno zbolel. Ko so Emilu sporočili, da oče umira, je sklenil, da gre domov. Sošolcem, ki so ga svarili, naj se ne podaja na to nevarno pot, je rekel: »Nič se ne bojim, saj sem nedolžen. Kaj mi morejo. Če pa se mi kaj zgodi, če me ubijejo, kakor so pobijali v Mehiki, bodo tudi moje zadnje besede: Živel Kristus Kralj!« Domov je odšel 9. novembra, vračal se je 11. novembra. Prenočil je pri sorodnikih v Ajdovščini, naslednjega dne pa se je odločil, da gre v Gorico peš. Na poti med Osekom in Ozeljanom sta ga ustavili dve partizanki in zahtevali dokumente. »Aha, ravno pravi je!« sta rekli in ga izročili dvema partizanoma. Po večerji v hiši Emilove sorodnice so ga odvedli v neki svinjski hlev.
Terenci so se posvetovali, kaj naj z njim naredijo. Po nekaj dneh so ga gnali v gozd pod Šempasom. V dolinici Ovčji plac so ga ustrelili in plitvo zakopali. Po očetovi smrti 14. novembra so bili domači v skrbeh za Emila. Sorodnica iz Šempasa jim je sporočila, kaj se je dogajalo z njim. Njegov grob so odkrili, ko so grabili listje. Mati je srčno želela, da bi bil pokopan v blagoslovljeni zemlji. Leta 1948 so prišli njegov brat in dve sestri ter posmrtne ostanke brata mučenca spravili v vrečo. Brat Florijan jih je na kolesu peljal k sestri in čez nekaj dni so jih pokopali grob sorodnikov v Braniku. Na kraju Emilove nasilne smrti, so 13. novembra 2011 blagoslovili spominski križ. Škof Jurij Bizjak je v svojem nagovoru dejal: »Zbrani smo na kraju, ki se imenuje Ovčji plac … Tudi naše današnje opravilo nam zbuja misel na ovce in na jagnje, ki ju v opisu Gospodovega služabnika omenja prerok Izaija: “Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne” (Iz 53,7). Vse besede, pisane na kožo našemu junaku!«
Luč sveta je zagledal 9. januarja 1856 v revni koči v Globokem pri Rimskih Toplicah kot prvorojenec kmeta, ki je s slabim gospodarjenjem posestvo zapravil. Ko je bil star tri leta, se je skupaj s starši preselil v Senožeti k teti Agati (Ajtki), očetovi sestri, ki je bila kot kopališka strežnica v Rimskih Toplicah premožna žena in je s svojimi prihranki odkupila tudi njegov rodni dom. Po končani ljudski šoli ga je poslala v celjske šole, kjer je končal gimnazijo. Po maturi leta 1877 je stopil v mariborsko bogoslovje, čeprav do duhovniškega poklica ni imel pravega veselja. Iz hvaležnosti do tete je pridno študiral in bil že po tretjem letniku 22. julija 1880 posvečen za mašnika. Po dokončanih bogoslovnih študijah je julija 1881 postal kaplan v Podsredi in tam ostal dve leti. Zatem je bil šest let (1883–1889) kaplan v Šmarju pri Jelšah. V svoji bojeviti narodni zavednosti se je tam zapletel v spore z nemškim uradništvom in nezavednimi tržani, ki so mu narekovali politično budnico Mi vstajamo. Notranje je bil vedno bolj razdvojen in naslednja leta se je vedno pogosteje selil: iz Šmarja pri Jelšah k Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, od tam v Vitanje, eno leto je bil upravitelj svoje rojstne župnije Sveta Marjeta pri Rimskih Toplicah, od tam je bil poslan za kaplana v Mozirje.
Kot kaplan v Škalah pri Velenju, zadnji postaji svoje duhovniške službe, je leta 1898 stopil v pokoj. Nekaj mesecev kasneje je nastopil službo mestnega arhivarja v Ljubljani, ki jo je vestno opravljal vse do svoje smrti. Zaradi svojega duhovnega nemira in kritik na račun svojega pesniškega ustvarjanja je postajal vedno bolj vase zaprt in razdražljiv. Za posledicami kapi je 10. junija 1912 v Ljubljani umrl in pokopali so ga v grobnici Pisateljskega društva na Navju.
Kot kaplan v Podsredi se je resneje posvetil poeziji. Ko je Zvonu poslal svojo romanco Madonna (poznejšo Slikarjevo sliko), je urednik Fran Levec takoj spoznal njegov odlični epski dar in mu svetoval, naj se posveti predvsem pripovednemu pesništvu. Od decembra 1882 so se v Zvonu vrstile dovršene balade, romance in prilike. Motive zanje je zajemal najrajši iz burnih časov slovenske preteklosti (Brodnik, Stari grad, Slovenska legenda), posebej velja omeniti venec devetih balad Stara pravda o tragediji slovensko-hrvaškega kmečkega punta leta 1515. Navdihovala ga je tudi zgodovina slovanskih narodov (Svetopolkova oporoka, Mutec osojski).
Bogat vir mu je bilo narodno izročilo (Mejnik, Godčeva balada, Botra). Aškerčeva posebnost so njegove parabole, v katerih je izpovedoval svojo življenjsko filozofijo (Čaša nesmrtnosti, Prva mučenica, Dvorski norec, Kristus in Peter). Leta 1889 je Anton Mahnič ostro grajal mnoge Aškerčeve pesmi. Aškerc je odgovoril tako, da je o veliki noči 1890 izdal izbor svojih najboljših pesmi v knjigi Balade in romance in sicer s pravim imenom. Ta nam kaže Aškerčevo poezijo na višku. Z leti je njegova pesniška moč pešala. Zelo rad je potoval po slovanskih deželah in Bližnjem vzhodu. Tuji kraji so mu vračali veselje do literarnega dela. Pisal je hitreje in tudi več, izdal je še nekaj svojih zbirk in del, ki pa niso bila na višini pesmi v prvi zbirki. Spričo odklonilnih kritik je bil vedno bolj zagrenjen.
Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih (Leta mojega popotovanja) pripoveduje: »V Ljubljani sem se mnogo družil tudi z Aškercem. Shajala sva se večkrat zvečer v kolodvorski restavraciji … Tedaj (1900–1902) je bil kljub civilni službi še vendar ves kaplanski. Kolikokrat sva se pogovarjala o dogodivščinah po raznih kaplanskih službah, o obhajilih ponoči, v snegu, dežju. Bil pa je po svoje nervozen, kar siten … Zelo ga je bolelo, ko so ga mladi začeli kritizirati. “Poglejte, te ljudi sem jaz vzgajal, sedaj me pa psujejo!” se je ves nesrečen pritoževal. Aškerc ni bil srečen. Nekaj ga je grizlo. Zvedel sem, da je rekel sestri, ko je vsako leto za brata odbiral nekoliko ponošeno obleko in vzel iz omare tudi talar. Gledal ga je in obesil nazaj v omaro: “Morda ga bom še rabil.” Gospa Tavčarjeva pa mi je rekla pri Čadu, ko smo slučajno prišli skupaj ob kavi: “Kaj menite o Aškercu? Vse duhovsko je odložil. Zdi se mi, da so to le tako veliki in skrivnostni blagoslovi, da se jih nihče ne more popolnoma otresti.” Tako je sodila žena, ki je prav gotovo bila zelo svobodoumna, a vendar … Menda je bil Aškerc prav zato nazadnje tako bojevit.«
Naslednja pridejo na vrsto polena, ki bi jih lahko zmetali vi. Pa jih niste. Tudi teh se nabere za celo skladovnico. Upam vsaj, da ste jih več zložili na kup, kot pa vrgli bližnjim (in daljnim) pod noge. Sicer se lahko zgodi, da vas v svoj nori tek na to skrivnostno noč potegne divja jaga.
Skale okrog mlina so bile kakor iz pravljice. Poraščene z mehkim mahom in skrivnostno resne. Kar pričakoval si, da se izza katere prikazal droben palček ali pa nad njo zaprhutala nežna vila. Brat je v mrtvih ovinkih potoka, kjer se je voda malo umirila, postavljal lesene mlinčke. Ko sem se ga naveličala opazovati, sestopila v mlin. Mlinar je bil star in gluh, zame pa čudovit starček. Klical me je Drobižek ali Škratek in na vsa moja vprašanja je odgovarjal s smehom ali kimanjem. Vedela sem, da me ne more slišati, pa so iz mene vprašanja kar vrela. Ure in ure bi lahko strmela v slap rumene ali bele moke, ki se je usipal iz ogromnih kamnitih čeljusti. Včasih me je mlinar dvignil na lestev in imela sem vso skrivnost mletja kakor na dlani. Ne vem, če se je kdaj kaka princeska na svojem prestolu počutila tako čudovito kakor jaz v tistih trenutkih.
»Lepo je res, lepo. Ampak poglejte te rože tukaj,« je pokazal na velik šopek travniških ivanjščic, ki so se družile z lepo zeleno pšenico, »te so pa čudovite. Se vam ne zdi, da so te lepše? Le poglejte od blizu. Ali ni tem vrtnicam prav videti, da so umetne? Njihova sredina, pa kljub temu, da so tako lepo zavite pa še pozlačene, je videti, da je sredina cveta prazna. Čez čas boste videli, da bodo najprej začele gniti v sredini. Sedaj pa poglejte te ivanjščice. Prav sredina je najlepša. Na rumeno izbočeni blazinici so pripeti snežno beli cvetni lističi. Pa pšenica – klasje, ki je ravnokar začelo poganjati, še tako nežno in ranljivo, že sedaj nakazuje na zrnje, na sad, na pridelek. Ali ni ta šopek veliko lepši, bolj mil in lahkoten; nasprotno od vrtnic, ki delujejo kar malo bahavo nadute in kljub vsej velikosti, barvi in pozlati – prazno in težko. Prav vidi se, da jih je pomagal ustvariti človek. Bog tudi rožam vdihne dušo, človek je ne more.«
No, kmalu prideva tudi midva na vrh tega lepega dne (lani naju je snežna kaša prej obrnila nazaj).
Najstarejše in najbolj pogosto znamenje za Kristusa je riba. Črke, ki sestavljajo grško besedo riba (IKTHS = Iesous Kristos Theou Hyos Soter) pomenijo: Jezus Kristus Božji Sin, Odrešenik. Zaradi tega so znamenje ribe zelo pogosto uporabljali v zgodnji krščanski umetnosti. Kristjani so vedeli, kaj pomeni, pogani pa ne.