Riba – prepoznavno znamenje
Najstarejše in najbolj pogosto znamenje za Kristusa je riba. Črke, ki sestavljajo grško besedo riba (IKTHS = Iesous Kristos Theou Hyos Soter) pomenijo: Jezus Kristus Božji Sin, Odrešenik. Zaradi tega so znamenje ribe zelo pogosto uporabljali v zgodnji krščanski umetnosti. Kristjani so vedeli, kaj pomeni, pogani pa ne.
Riba se uporablja tudi kot znamenje krsta. Kakor riba ne more živeti brez vode, tako kristjan ne more biti odrešen in prejeti božje življenje brez krstne vode.
- Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil. (Jn 14,12-14)
Znamenje ribe nas spominja tudi na dogodek, ko apostoli vso noč niso nič ujeli, ko pa so vrgli mreže na Jezusovo besedo, so jih napolnili. Če živimo in delamo v Jezusovem imenu, bo naše življenje dobro in rodovitno.
RUSTJA, Božo. (Božja znamenja), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 43.
Omenjena prepoved se nanaša na češčenje malikov, kot se jasno vidi iz nadaljevanja: »Ne delajte srebrnih bogov, da bi bili poleg mene, in ne delajte si zlatih bogov« (2 Mz 20,23). Vse se je spremenilo z učlovečenjem Jezusa Kristusa, ki je, kot piše apostol Pavel, “podoba živega Boga” (Kol 1,15). Kdor zavrača upodobitve Kristusa, zanika resnico o njegovem učlovečenju. »Boga, ki nima ne telesa ne oblike, nekdaj sploh ni bilo mogoče predstavljati s podobo. Toda sedaj, ko je postal viden v telesu in je živel z ljudmi, lahko upodobim, kar sem videl božjega« (sv. Janez Damaščan). Katoliški nauk o češčenju svetih podob je razglasil sedmi vesoljni cerkveni zbor v Niceji leta 787. V odlokih tridentinskega koncila (1545-1563) beremo, da “je treba Kristusove podobe ter podobe deviške Matere božje in drugih svetnikov imeti in obdržati zlasti v cerkvah”. Ko te podobe (slike, kipe) častimo, tedaj molimo Kristusa in častimo svetnike, ki jih podobe predstavljajo.
Če ne lipove veje, vas bo Sveti Duh prav gotovo obvaroval pred pozebo ledenih mož. Pa ne tistih koledarskih, ampak tistih pravih: ki vam s svojo ledeno sapo lahko pogubijo dušo in telo (Mt 10,28). Taki ljudje so prave ‘cvetke’: govoriti znajo kot bi ‘rožice sadili’, za njimi pa ostaja vonj po gnilobi in razpadanju.
Prihajam tja do roba, kjer so klopce za kratkotrajen počitek. Nenadoma jo zagledam. Proti meni gre dekle. Od daleč vidim, da je preprosto oblečena. Na hrbtu nosi škatlo, v kateri je njen violončelo. Inštrument, s katerim gre v glasbeno šolo. Nič nenavadnega. Ko je že čisto blizu, jo dobro vidim. Iz moje umirjenosti in zadovoljstva nenadoma izbruhe nekakšno neobvladano veselje. Pogledam jo in rečem: »Mi lahko zaigraš Schumannovo Sanjarjenje?« Dekle se nenadoma ustavi. Zagledam neverjetno čist, iskren nasmeh. Saj sem vedel: le redko vidim ljudi, ki mi gledajo v oči in so neskončno lepi. Dekle hitro sname škatlo in jo položi na klopco. Zadržim dih. Odpre jo, vzame inštrument in sede k meni. Blag vetrič zamaje veje dreves. Zaigra mi Schumannovo Sanjarjenje – moje večno sanjarjenje. Čudoviti mili zvoki glasbe dokončajo vsa prejšnja občutja miru, neizmerne hvaležnosti Bogu, da mi je poklonil ta nezasluženi dar večnosti. Veter mi boža obraz, ne čutim telesa. Plavam v brezčasu tiste človeške sreče, ki ima svoj dom v ljubezni. Zdaj imam svoj dom, svoje staro lepo mesto. Vse okrog mene se blešči v nepopisni pozlati navadnega dne. Objel bi vse in vsakogar.
Od časa so časa je prišlo kakšno pismo od sester, ki so se vse poročile, imele otroke, zidale hiše … V Faniko se je zajedlo ljubosumje. Pomislila je: To imam zdaj, ker sem skrbela za bolne starše, delala pri kmetih – ostalo mi je samo tisto, kar imam za nohti. Zasmilila se je sestri Nani, ki jo je povabila k sebi, da bo pri hiši za pomočnico. Nana in njen mož sta ji uredila, da je pričela prejemati nekakšno invalidnino. Fanika je prvič v življenju začela dobivati denar. Njena samozavest je sunkovito narasla. Ko je Nana nepričakovano umrla, je menila, da bi bilo najbolje, da bi jo Janez poročil – zdaj ko sta dva odrasla v hiši. A Janezu ni bila všeč Fanika, odkrito se je začel zanimati za Fanikino starejšo sestro Viko, ki je bila že dvajset let vdova in so jo vsi hvalili zaradi njene podjetnosti in preudarnosti. Vika pa je Janezovo snubljenje gladko odbila ter mu namignila, naj se rajši ogreje za Faniko, ki si želi moža. Janez je Faniko zavrnil in Fanika je spet izgubila streho nad glavo.
Pogrešala je dom v Barkovljah, morje, Kras
Zora se ni hotela vpisati v italijansko šolo, temveč se je zaposlila v nekem modnem salonu, kjer je delala skoraj deset let. Ko se je oče upokojil, se je družina iz Pise preselila v Gorico, kjer je Lado študiral za duhovnika. Zora je med vojno hudo zbolela: vsak teden je nosila težke pakete v taborišče Gonars, kjer sta bila tudi njena dva bratranca, in zaradi tega si je pokvarila hrbtenico tako hudo, da je tri leta ležala. »Zdravila sem se na Lidu v Benetkah, kjer sem se spet učila hoditi kot otrok.«
Pisati je začela že med vojno. Njena prva povest Petnajstim v spomin (nedolžnim žrtvam v Cerknem, pobitim 3. februarja 1944) je izhajala v Goriškem listu (1944-1945). Urejala je mesečno glasilo goriške Marijine družbe Vijolica in v njem objavljala svoje črtice. Od leta 1952 do upokojitve je bila upravnica verskega tednika Katoliški glas. Ves čas je pisateljsko ustvarjala; sad njenega dela so bile povesti in romani, vseh njenih knjig je bilo osem in vse (razen povesti Most čez ocean, 1984) so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi. Povedala je, kaj jo je vodilo pri pisanju. »Vedno se zamislim, kaj bo to koristilo ljudem, kako jim bo všeč. Zelo rada bi videla, da bi naši ljudje postali boljši in bolj verni. Pišem tudi zato, da bi naši ljudje ostali Slovenci …
Sicer pa pišem iz srca. Lahko rečem, da v vsako knjigo vložim vso svojo ljubezen, vso svojo notranjost.« Literarni zgodovinar Martin Jevnikar je njeno pisateljsko poslanstvo ocenil: »Zora Piščanc se je v svojih povestih in romanih zazrla v svoje življenje in v življenje domače družine, v težke razmere rojakov pod Italijo, ki jih je mučil in preganjal fašizem, v usodo slovenskih uradnikov, ki so jih prestavljali v Italijo, kjer so bili odrezani od korenin, tuje okolje pa jih ni sprejelo. Zato so ta njena dela kos slovenske zamejske zgodovine polpretekle dobe, napisane po lastnem doživljanju in po vzorih sorojakov. Vse pa preveva iskrena ljubezen do slovenskega naroda.« V druge čase in v drugačno okolje sta postavljena njena obsežna zgodovinsko-življenjepisna romana Pastirica Urška (1979) in Blagovestnika Slovanov (1984). Oba sta izšla tudi pri založbi Ognjišče.
Zora Piščanc se je za rehabilitacijo svojega brata-mučenca borila brez prestanka na vseh ravneh. Posebno jo je bolelo, “da je brezvestni slovenski pisatelj (Tone Svetina) še njegov spomin oskrunil z bogokletnimi lažmi”. Svojo povest zaključuje: »Pesnik Simon pa bo živel med nami. Še tako spretna lažna propaganda ne bo mogla oskruniti njegovega svetlega lika. Ostal bo med nami kot duhovnik in pevec v besedi in zvokih in njegov spomin bo večen, kakor sta večna dobrota in ljubezen.« V tej večnosti se mu je pridružila 23. novembra 1989, ko je za vedno odložila pero.
»Ljudje okoli mene, vključno s časnikarji, me niso nehali spraševati, če bo moj brat postal papež. Moj odgovor je bil vedno enak: “Ne, gotovo ne bo!” Konklave nikoli ne bi izvolil moža njegove starosti – kmalu bo dopolnil 78 let … Neposredno sem doživljal habemus papam, prižgal sem televizijo in videl, kaj se je zgodilo,« je zapisal v knjigi svojih spominov Moj brat, papež Georg Ratzinger, starejši brat Josepha Ratzingerja ob njegovi presenetljivi izvolitvi za papeža Benedikta XVI. Georg gre večkrat k njemu in ostane pri njem, zato ga dobro pozna. »Ostal je isti, da se razumemo, to ga ni spremenilo. Delovanje Svetega Duha je omejeno na njegovo uradno dejavnost, kot človek pa se ni spremenil … Kaže se takšnega, kakršen je, ne mara igrati neke vloge … Za javne nastope mu Sveti Duh podeli določene karizme, sicer pa je ostal dober, ljubezniv in preprost človek, nenarejen in prisrčen.«
Georg je sicer tri leta starejši, vendar sta prejela mašniško posvečenje isti dan: 29. junija 1951, kajti Georg je bil jeseni 1942 mobiliziran v nemško vojsko in se je iz ameriškega ujetništva vrnil leta 1945 ter sta naslednje leto skupaj z mlajšim bratom začela bogoslovni študij. Knjiga je napisana v obliki pogovora, ki ga je imel z njim časnikar in zgodovinar Michael Hesemann. »V pogovoru sem se osredotočil na človeški lik Josepha Ratzingerja. Moja knjiga je papeževa biografija, napisana po pripovedi njegovega brata, in dopolnjuje knjigo Petra Seewalda Luč sveta.«
O svojem sogovorniku Georgu Ratzingerju je Hesemann dejal: »Ima zlato srce. Redkokdaj sem srečal tako ponižnega, tako prijateljskega in prikupnega človeka kot je on.« Rodil se je 15. januarja 1924 v kraju Marktl am Inn na Bavarskem kot drugi otrok v globoko verni družini, ki sta jo osnovala oče Joseph, orožnik, in mati Maria, izučena kuharica. Pred njim je prišla na svet sestra Maria, za njim pa Joseph (16. aprila 1927). Georg je že v otroških letih kazal veselje do glasbe, ki je ob duhovništvu postala njegov življenjski poklic. Oče mu je kupil harmonij, ob katerem je tako naglo napredoval, da je že pri enajstih letih sédel za orgle v župnijski cerkvi. Zaradi očetovega poklica (mož je odločno zavračal proticerkveni nacizem) se je družina večkrat selila. Druga svetovna vojna je poleg drugega gorja povzročila tudi nered v šolanju in šele po vojni sta oba sinova lahko stopila na pot priprave na duhovništvo v Freisingu in bila 29. junija 1951 posvečena v duhovnika. Georg je po novi maši deloval na raznih župnijah, obenem pa je študiral glasbo. Leta 1964 je postal dirigent stolnega zbora v Regensburgu in ‘šef’ Regensburških stolniških vrabčkov, najslavnejšega deškega zbora katoliškega sveta, ki ga je vodil trideset let in je z njim prepotoval velik del sveta. »Ljubi Bog je v mojem življenju vse čudovito urejal,« priznava na stara leta, ki jih preživlja v družbi upokojenih duhovnikov. Rad sede za klavir in si zaigra melodije, ki jih zna na pamet, not ne more več brati, ker mu je vid močno opešal. Ohranil pa je življenjsko vedrino, ki diha tudi iz njegove knjige.
V pogovoru za knjigo je povedal, da je že večkrat preživljal krajše počitnice z bratom papežem. Po jutranji maši je papež opravljal nujno delo, po kosilu pa sta šla na sprehod. »Leta 2002 je trdno upal, da se bo upokojil. Toda vedno je imel tak čut odgovornosti, da je po svojih najboljših močeh nosil vsako breme, ki so mu ga naložili. Tako se je dal prepričati papežu Janezu Pavlu II., da je ostal v Rimu. Tudi če bi šel v pokoj, ni imel namena, da bi se vrnil v Nemčijo. Prav nič ga ni mikalo, da bi še enkrat prevažal čez Alpe ves tisti tovor knjig, ki so se mu nabrale. Hotel je ostati v Rimu, da pa bi večkrat za daljše obdobje prihajal v Nemčijo, da bi lahko bila več časa skupaj. Imel je tudi namen napisati še nekaj knjig in dokončati nekatera dela.« Na vprašanje, kako njegov brat papež zmore opravljati naporno delo od jutra do večera, je Georg odgovoril: »Vedno je ogromno delal. Vendar po večerji navadno ne dela več. To je bilo od nekdaj. Čez dan se zbere in dela zelo naglo, ni pa nočni delavec.« K bratu papežu gre na obisk bolj poredko, sta pa v stalnem stiku. »Imam telefon, katerega številko pozna samo on. Ko pozvoni, takoj vem, da je on. Pokliče me pa večkrat na teden … Ko se pogovarjava, mu seveda rečem Joseph, vse drugo ne bi bilo normalno, saj sva vendar brata, Pogovarjava pa se v bavarščini, ki je najin materni jezik.«
Velikokrat gremo v tuji svet in občudujemo umetnine, lepih preprostih stvari, ki jih imamo vsak dan pred očmi, pa ne opazimo. Med te spadajo tudi naše domače rože, zelenje in drevje. Pomislite na prve zvončke, ki pokukajo iz tal spomladi, na travnik v cvetju, gozd … Na prostoru tako majhne dežele, kot je naša (samo 20.273 km2), se zvrsti do 3500 rastlinskih vrt. Več, kot jih ima prostorna Poljska, prav malo manj kot velika Nemčija, trikrat več kot Anglija ali Belgija. Prav je, da bogastvo, ki nam ga je dala narava spoštujemo in zanj skrbimo. Nekaj tega bogastva je zbranega v Botaničnem vrtu v Ljubljani.
Botanika je veda o rastlinah, botanični vrt je kraj, kjer so zbrane rastline; ne samo tiste, ki rastejo na naših tleh tudi iz različnih koncev sveta. Malokdo ve, da so bili botanični vrtovi sprva namenjeni predvsem študentom medicine, da so se učili prepoznavati rastline, ki so jih uporabljali za zdravljenje. Ljubljanski botanični vrt je zasadil Franc Hladnik teolog, ki je bil prvi profesor botanike na takratnem Liceju. Pravzaprav je v vrt presadil iz Licejskega vrta (danes je tam Vodnikov trg, stavbe z vrtom ni več) na novo zemljišče ob Karlovški cesti ob Gruberjevemu kanalu. To se je zgodilo leta 1810, v času Ilirskih provinc, ko so Francozi naše visoke šole povzdignili na univerzitetno raven, ki so v svoji sestavi morale imeti tudi botanični vrt. Vrt je v zgodovini odigral pomembno izobraževalno in raziskovalno vlogo, pa tudi narodnostno in kulturno, saj je v tistem času veljal za Vrt domovinske flore in so tam zbirali in proučevali domače rastline. V ljubljanskem botaničnem vrtu so zbirali rastline tedanje dežele Kranjske. Letos mineva dvesto let od kar je bil napisan prvi seznam rastlin v botaničnem vrtu v Ljubljani, in ga še danes hranijo v arhivu Republike Slovenije.
Ta seznam je že takrat obsegal 766 rastlinskih vrst, ki so rasle v vrtu. Število je bilo za tisti čas že izredno veliko. Ljubljanski vrt spada med srednje stare vrtove v Evropi; v tistem času je bilo zasajenih precej vrtov po evropskih mestih, vendar ta v Ljubljani deluje neprekinjeno na istem prostoru in to mu med poznavalci zelo dviga ceno. V letu 2007 je bil tako predstavljen v knjigi, ki je izšla v Londonu med le 178 svetovno pomembnimi zgodovinskimi botaničnimi vrtovi od preko 2800 vrtov po celem svetu. Leta 2008 je bil Botanični vrt v Ljubljani razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Deluje pod okriljem Oddelka za biologijo, Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Vsak vrt je prostorsko omejen vendar nudi celovit pogled na rastlinstvo. V ljubljanskem botaničnem vrtu raste med 4500 in 5000 različnih rastlinskih vrst, kar ga v tem pogledu uvršča med bogatejše tovrstne vrtove, čeprav se razprostira na samo dveh hektarjih površine. To so posebnosti starih Botaničnih vrtov, velikosti do osem hektarjev. Vrtove so običajno zasajali na obrobju mest, kjer je bilo zemljišče cenejše, sčasoma pa jih je mesto nekako ‘vsrkalo’ vase in se zato kasneje niso mogli več širiti.
Delo v vrtu nikoli ne počiva v nobenem letnem času. Tudi za obiskovalce ni prekinitve sezone, saj si lahko vedno (zlasti pozimi je to zanimivo) ogledajo precej velik tropski rastlinjak z mnogimi eksotičnimi rastlinami. Prava zelena in topla oaza sredi zime. V zimskem času sicer predvsem čistijo semena. Med letom namreč tako v samem vrtu kot v naravi zbirajo semena rastlin. Potem jih očistijo in popišejo ter naredijo seznam, ki natisnjen izhaja že vse od leta 1889. Seznam je uradna publikacija, ki služi za izmenjavo z drugimi vrtovi. Na začetku so ga pošiljali tridesetim vrtovom, sedaj ga pošiljajo več kot tristotim; povezani pa so z nad 2800 botaničnimi vrtovi po vsem svetu.
Vrtovi si izmenjujejo sezname na njih osnovi pa potem semena in rastline. To je izmenjava, ki služi za raziskovalne in izobraževalne namene. Ta navada izhaja iz časov, ko so si botaniki po prijateljski oziroma znanstveni ‘liniji’ izmenjevali semena, danes pa poteka to po uradnih seznamih in publikacijah. Ukvarjajo se npr. z raziskavami zvončkov, ciklam, žafranov in z njihovo raznolikostjo, oziroma raznolikostjo slovenske flore na sploh, ki so jo že uspešno predstavili v svetu in predvsem z zvončki in ciklamami dosegli izredno zanimanje in to v Angliji, kjer je hortikultura na višku. Te naše velike raznolikosti se velikokrat veliko bolj zavedajo tujci kot mi sami, zato se v vrtu posebej trudijo skrbeti za domovinsko floro.
Zunanjih del je seveda največ spomladi, vendar pa je vrt vedno nikoli dokončano delo, in je treba neprestano skrbeti zanj. Začeti je treba vsako pomlad znova, zasaditi enoletne ali dvoletne rastline. Vsako leto posejejo približno tristo različnih enoletnic. V vrtu so zaposleni štirje vrtnarji in vodja vrta, začasno pa pomaga še nekaj ljudi. V tujini imajo taki vrtovi s toliko dejavnosti okrog petindvajset ljudi. Posebnost ljubljanskega vrta je, da nudi precej vodenih ogledov, marsikateri vrtovi po Evropi tega nimajo. Lani so zabeležili 15.000 obiskovalcev, 8.500 vodenih ogledov, drugo pa so ljudje, ki se udeležujejo raznih prireditev in delavnic, ki jih pripravljajo. Ogled vrta je prost, le za tropski rastlinjak je vstopnina. Vseh obiskovalcev, ki vrt obiščejo letno pa je gotovo preko 50.000. V lepih, sončnih dneh je ljudi, ki si pridejo ogledat vrt, res veliko.
Glasnik Marijinega sporočila: živite evangelij, ostanite zvesti svojim obljubam.
V akademskem letu 1969/70 se je s pristankom svoje žene vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Ko je žena zbolela za multiplo sklerozo, sta sklenila cerkveni zakon, in stregel ji je vse do njene smrti 24. decembra 1992. Že osem let poprej, 24. decembra 1984, ga je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar posvetil v stalnega diakona. Po ženini smrti so se uresničile tudi njegove sanje, da postane duhovnik. Zakrament mašništva je prejel 21. novembra 1993 v Bohinjski Bistrici.
Njegovo življenje in kasnejše duhovniško delovanje je tesno povezano z Madjugorjem in Kureščkom. V Medjugorje je šel prvič leta 1987 kot turist, naslednje leto pa ga je tam ‘ujela’ Marija. V naslednjih letih se mu je tam Marija večkrat prikazovala. 8. decembra 1989 mu je Gospa rekla: »Sin moj, ljubi moje in Sinovo srce. Vabi in opozarjaj ljudi, naj se zatekajo po mojem srcu v Marijino srce, da bodo našli pravi mir, ki ga tako potrebujete. Obnovite molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju.« Marijini častilci so brž spoznali, da je ta kraj Kurešček. Na razvalinah Kureščka je imel France Špelič 10. februarja 1990 videnje, med katerim mu je Marija rekla: »Kraljica miru sem, na tem kraju obnovite molitev.
Obiskovali so ga številni ljudje z vseh koncev Slovenije in tudi iz mnogih evropskih držav. Bil je velik služabnik Božjega usmiljenja v zakramentu sprave. »Nemalo jih je reklo, da so bili po dobro opravljeni spovedi sto kilogramov lažji.« Pisatelj Alojz Rebula je imel 6. februarja 1997 z njim dolg pogovor (objavljen je v dopolnjeni izdaji knjige Vrnil se bom k Očetu, 1998).