Skip to main content

Za tiste, ki jih Bog ljubi, preizkušnje niso kazen, ampak milost.(sv. Janez M. Vianney)

zgodba1 04 2012

Veliki petek

Veliki petek je. S počasnimi koraki hodim ob reki. Sonce blešči na vodi in pomladni veter nemirno ziblje veje vrbe žalujke. Namenjen sem v cerkev k popoldanski pobožnosti križevega pota.
Tam pod mostom zagledam veliko gručo mladine. Konec pouka je in pred vrati so prazniki. Kakor običajno stojijo in sedijo v gručah s steklenicami alkohola v rokah. Obstanem in jih gledam. Na teh lepih, mladih obrazih je strašna praznina, odtujenost, izgubljenost. Sploh ne vedo, kaj hočejo – brez idealov, brez resnične sreče? Zdaj se jih ne bojim več. Moje usmiljenje je nekakšna vdanost. Božam jih s pogledi – polnimi sočutja in resničnega razumevanja. Ne vedo, kateri dan je danes! Čas odteka v gluho praznino človeške nemoči in bede. In koliko jih je! Nenavadno. Gledajo me in zazdi se mi, da jih je v resnici sram. Bruhajo v kalno vodo reke, ki teče dalje v neskončnost. V obraz me boža veter davnih, sladkih spominov.
zgodba1 04 2012Poženem se po ozki ulici proti starodavni cerkvi. Odrinem težka vrata in vstopim. Enaka tišina, a drugačne. Enak prostor sveta, a drugačen. Sveče gorijo z ognjem nekega težkega upanja. Začenja se križev pot – velikega petka. Sklenem roki. Z enkratnim pogledom preštejem ljudi. Kakih dvajset. Niti enega mladega človeka. Spomnim se prizora ob reki. Ki je za nas težki križ nesel! … Kam gre ta rod? Kam odhajamo prazni, odtujeni? Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil!
Slišim, da se za mano počasi odpro cerkvena vrata. Nekdo je vstopil. Ustavi se tik ob meni. Nehote se obrnem in začuden ostrmim. Ob meni stoji mlada srednješolka. Najina pogleda se nekam ponižno srečata in čudovito dotakneta. Mlado dekle. Na hrbtu ima šolsko torbo. Takšna je, kot vsi drugi, njej podobni. Preprosto oblečena, skromna, a neskončno živa in lepa. Moj občutek je nezgrešljiv. Doma je nekje tam daleč iz vasi pod hribi. Stoji ob meni in moli. Ena sama in edina, ki je začutila neustavljivo nujo, da to popoldne pride v cerkev. To je vera njene babice, njene mame, ki jo ima neizmerno rada. Začutila je čudno sveto dolžnost, da izpriča svojo vero v Odrešenika sveta. Začutim potrebo, da bi jo nežno pobožal. Nenadoma je polno tudi moje upanje. Prevzame me lahkotnost in sreča, ki se je ne da opisati. Skozi misli se vrstijo vprašanja in odgovori. Ena od vseh tam pod mostom, ki hočejo pozabiti, da so ljudje! Pokleknem. Ki je padel prvič pod križem … O Gospod, na kako strašni preizkušnji smo! Pomagaj nam.
Nenadoma dekle nemirno pogleda na uro. Vem, mudi se ji na vlak. Svojo dolžnost je opravila. Obrne se in obzirno odide. Tam nekje v domači vasi jo čaka dom, njeni dragi domači. Čakajo jo prazniki Vstajenja – novega, dokončnega Upanja in Ljubezni. Ko bo starejša in bo v tem mestu morda zdravnica, morda profesorica – bo za praznike še vedno hvaležno potovala tja, kjer so ji podarili največji dar človeškega življenja – smisel in človeško dostojanstvo. Tako je podobna meni, srečnežu … Pokleknem. Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil …
Stanislav. Ognjišče (2012) 04, str. 24

pismo 04 2012a

Obhajanje evharistije je velik čudež

Pri sveti maši se pri spremenjenju kruh in vino spremenita v Jezusovo telo in kri. To se zgodi po prihodu Svetega Duha in po Jezusovih besedah, ki jih je izrekel pri zadnji večerji (izgovarja pa jih duhovnik). To je velik čudež, pri katerem smo udeleženi tudi mi verniki. Zdi se mi, da se tega niti ne zavedamo. Zato vas sprašujem, kakšni so sadovi tega čudeža za nas vernike? Naj še nekoliko ponazorim: zdi se mi, da bi se tudi v nas moralo zgoditi nekaj čudovitega. To vprašanje sem že postavil duhovniku, pa mi je govoril le o tem, da nas to dejanje združuje kot skupnost. To se mi ne zdi dovolj, saj kristjani še vedno delujemo premalo enotno, se med seboj premalo poznamo in, če poenostavim, smo velikokrat še slabši kot tisti, ki ne verujejo. Če se pri pričevanju in po delovanju raznih karizmatikov dogajajo čudežne stvari, se upravičeno sprašujem: kaj pa evharistija, kakšni so njeni sadovi?
Robert

pismo 04 2012aVprašanje, ki ga bralec postavlja sebi in verjetno vsem nam, ki obhajamo sveto evharistijo in verujemo v zakramentalno dogajanje v njej, je zares temeljno. Ker vero v resnično, stvarno in bistveno navzočnost vstalega Jezusa Kristusa kot človeka in Boga pod podobama kruha in vina bralec predpostavlja, jo predpostavljam tudi pri odgovoru. Torej, kakšni so sadovi obhajanja svete maše; ali kot se mi zdi, da je vprašanje naravnano, kakšni so sadovi svetega obhajila?
Za to, da se podstat (substanca, bistvo) kruha in vina spremenita v podstat poveličane Jezusove človeške narave, ki je neločljivo povezana z Božjo naravo, ‘poskrbi’ Bog sam. Oblika kruha in vina pa nam govorita o Jezusovi želji, da bi se pri obhajilu tako združili z Njim, kot se združi hrana, ki jo človek zaužije, z njegovim telesom. Seveda so nadaljnji sadovi evharistije bolj odvisni od nas, prejemnikov obhajila, kot od Kristusa. On se nam daje povsem na razpolago, da bi z njim aktivno zaživeli: v sreči in nesreči, na ‘gostiji’ (Galilejska Kana) in na križevem potu (Kalvarija).
Vsako vredno prejeto obhajilo najprej poveča zedinjenje s Kristusom, saj je njen poglavitni sad osebno srečanje in notranje zedinjenje z osebo Jezusa Kristusa. Pomislimo, kaj sprožajo v nas posamezna srečanja: npr. dveh prijateljev, zaročencev na zmenku, moža in žene, staršev in otrok, srečanje s svetim človekom, morda s karizmatikom, ki je posebno Božje »orodje«; seveda tudi v negativnem smislu razumemo, da ima lahko srečanje s človekom, ki je poln zla, sovraštva in jeze, negativne učinke na udeležence. Če že srečanja z ljudmi lahko tako močno, celo usodno, pritegnejo in delujejo na nas, kaj šele telesno srečanje z živim in vstalim Jezusom Kristusom. To srečanje v nas ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti, ki se je v nas naselilo pri krstu. To življenje pa vsak živi po svoji lastni poklicanosti.
Zelo pomemben sad združenja s Kristusom je ločitev od greha. Saj se Jezusovo telo in kri dajeta za nas v odpuščanje grehov, kot slišimo pri sami sveti maši. Bog ni združljiv z grehom, zato ga s svojo navzočnostjo odstranjuje; če pa je človek pri tem zakrknjen in vztraja v težkem grehu brez zakramenta sprave in vseeno prejema obhajilo, s tem svoje grešno stanje še poslabšuje, saj takšno stanje žali Boga. Obhajilo nas ne more zediniti s Kristusom, ne da bi nas istočasno očistilo grešnega stanja; a ne brez našega sodelovanja. Ta sad se nadaljuje tudi v tem, da nas združenje s Kristusom v obhajilu varuje prihodnjih smrtnih grehov. Bolj ko napredujemo v prijateljstvu z Jezusom, težje je to prijateljstvo prelomiti z velikim grehom. Zato evharistija ni prvenstveno naravnana na odpuščanje smrtnih grehov (temu je namenjen zakrament sprave ali spoved), čeprav je njena vsebina Kristusova daritev, ki je temu namenjena, ampak je zakrament tistih, ki so v polnem občestvu s Cerkvijo, ki je Kristusovo skrivnostno telo.
Iz teh izhajajo občestveni, cerkvenostni, sadovi obhajila. Ker se vsi, ki vredno prejmejo obhajilo, najtesneje združijo s Kristusom, se v tej povezanosti z Njim povežejo tudi med seboj. Zato sveta evharistija tudi uresničuje ali gradi Cerkev naprej, potem ko posameznik stopi vanjo s krstom. Prav to dejstvo pa nas usmerja v živ odnos do najbolj ubogih okoli nas, saj so bili prav ti prednostna izbira Jezusa samega. Zato je sv. Avguštin ob sveti evharistiji vzkliknil: »O zakrament dobrotljivosti! O znamenje edinosti! O vez ljubezni!« V tem smislu nas vsaka sveta maša spodbuja tudi na poti iskanja vedno popolnejše edinosti med kristjani in nato med vsemi ljudmi, saj so vsi po Bogu ustvarjeni, da bi bili Njegovi otroci.
Ne nazadnje pa je sveta evharistija tudi “poroštvo prihodnje slave”, saj je na neki način že ‘košček’ nebes med nami. Pod podobo kruha in vina je namreč resnično navzoče Kristusovo poveličano telo, torej On kot poveličani človek, kar pa je namenjeno tudi nam, nam je obljubljeno in ‘pripravljeno’, če se sami ne bomo temu ‘odpovedali’ z vztrajanjem v grehu, ki ločuje od Boga. »Če je evharistija spomin Gospodove velike noči, če smo prek svojega obhajila z oltarja napolnjeni z vso milostjo in vsem nebeškim blagoslovom, potem je evharistija tudi predujem (anticipacija) nebeške slave« (KKC 1402).
Sveta evharistija je prav gotovo največji čudež na tem svetu in vsi drugi ob njem zbledijo in postanejo celo nepotrebni. Tudi Jezus v zemeljskem življenju ni predvsem delal čudežev, ampak je praktično le tu in tam naredil kakšnega kot ‘prometni znak’ Božjega kraljestva, ki se je v Njem približalo. Zato tudi naprej v zgodovini Kristus po svojih prijateljih, ki so z Njim zedinjeni po svetem obhajilu, ne deluje prvenstveno tako, da bi delal čudeže, ampak da po njih vzpostavlja svoje kraljestvo tam, kjer z njim zedinjeni žive; in to največkrat na tih in skrit način, kot je to delal v času svojega zemeljskega življenja. Tu in tam pa naredi tudi kakšen na zunaj očiten čudež, če je v tistem okolju to ljudem v korist in seveda, če tam najde primernega ‘prijatelja’, ki je dovolj zedinjen z Njim, da lahko deluje v Njegovem imenu.
Naj se velika noč uresniči v vseh vas, dragi bralci in snovalci Ognjišča!

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 28, št. 4, str. 54-55.

pismo meseca 04 2012

Nisem imela družbe, pa je kot naročeno prišlo Ognjišče

Oglaša se vam babica, ki je bila najstnica, ko je Ognjišče začelo izhajati. Živela sem po takratnih pravilih, ko so se vsi mladi, ki se niso mogli šolati, zaposlili. Jaz sem ostala doma na kmetiji, da bi pomagala staršem, dokler se ne vrne kateri od bratov od vojakov. Bila sem osamljena, nisem imela druščine, pa je kot naročeno prišlo Ognjišče, katerega naročnica sem od prve številke. Lahko rečem, da mi je nadomeščalo prijatelje. To je bila samo ‘moja’ revija in me je poleg staršev tudi vzgajala, poučevala itd. Hvala Bogu, da je bilo tako, saj sem se v mladostnih viharjih vozila na dobri ladji …
Sedaj vam pišem, ker bi morala o pravilnosti mojega življenja in o vzgoji mojih otrok dvomiti. Tudi moji otroci so imeli krščansko vzgojo, no, zaradi pomanjkanja časa morda nekoliko bolj površno kot jaz. Imeli pa so tudi Ognjišče in Mavrico in mladinski verouk … Pa so vendar šli po nekih čudnih ‘sodobnih’ poteh. Sedaj se sicer nekako vračajo na stare tirnice, a meni so skoraj strli srce. Res, zanje vedno molim. Morda sem prepozno začela? Ko sem bila prepričana, da me bo najmlajša vendarle poslušala, pa me je kot strela oplazila pripomba našega župnika. Ob neki priliki je namreč članom neke skupine rekel, da ga beseda ‘koruzniki’ moti, da on te besede nikoli ne uporablja, ker da “mladi pač še zorijo” … Vsi z menoj vred smo bili tiho in ne vem, kaj si je kdo mislil. Ampak jaz se s tem nisem nikoli strinjala in se svoje otroke tako tudi učila. Če župnik mladim tako reče, kot je nam, pa res ne vem … ?
Tako sedaj mlad par, ki očitno živi ‘na koruzi’ (neporočen) pa sodeluje pri maši z branjem itd, pa še vedno pristopa k obhajilu. Pa takih je več.
Saj pravzaprav razumem današnjo mladino, da je v tako zmešanem času res težko čisto živeti. Če jim pa ob tem še duhovnik daje nekakšno potuho, pa to sploh ni več problem, ampak iz tega delamo problem samo mame! Kaj če neki dan najmlajša odide živet k fantu? Ali sem vsem drugim brez potrebe ‘težila’. Naj skomignem z rameni in si rečem: “da se mladi pač še razvijajo”? Le komu naj dajemo za zgled blaženega Lojzeta Grozdeta in sveto Marijo Goretti … ?
Angela

pismo meseca 04 2012Ko dobim tako pismo, kot je tvoje, s katerim kdo od naših bralcev odkrije, kako mu je Ognjišče, zlasti v mladosti, pomagalo, sem zelo srečen. Ne zato, ker bi si želel pohvale, ampak zato, ker se po tolikih letih izhajanja Ognjišča (prav ta mesec – za veliko noč – obhajamo 48-letnico), še globlje zavem, da naš trud ni bil zaman. Sam čutim, da nam je bil v vsem tem času Bog blizu s svojimi izrednimi milostmi, zlasti pa v prvih letih. Zavedam se, da brez dobrih sodelavcev in posebni božji pomoči, to bi ne bilo mogoče. Hvala Bogu, da se je hotel posluževati Ognjišča za svoje delo in vas, bralci Ognjišča, ki ste nam s svojo naročnino in z molitvijo pri tem pomagali. Tako kot tebe, nas skrbi kako bo naprej. Vedno manj se bere, vedno manj se išče odgovore na probleme tega našega trenutka. Vemo pa: »Če je Bog z nami, kdo je proti nas«, kot je zapisal apostol Pavel.
Lotimo se tvojega vprašanja, ki je obenem vprašanje vseh nas vzgojiteljev, duhovnikov, staršev in vseh, ki se čutijo odgovorne za srečo otrok in mladine, sedanjo in večno. Ni važno, kako označimo pojave v naši družbi, ki so nam včasih bili pohujšljivi, danes pa postajajo vse bolj običajni ali za mnoge ‘normalni’. Osebno sem mnenja, da so posamezni padci v odnosih med fantom in dekletom znak človeške slabosti in to se je dogajalo tudi v preteklosti, odkar ‘svet stoji’. Glede tega bi lahko tudi razumel ‘široke rokave’ duhovnika, ki ga omenjaš, ker pač “mladi še zorijo”. Toda tudi v tem slučaju ne bi postavil kot ‘normalno’ popuščanje v spolnosti, saj se krepost utrjuje prav v premagovanju. ‘Koruzništvo’, kot ga uporabljamo v preprostem govoru, pa pomeni, da fant in dekle živita, kot da bi bila poročena. To pa ni greh, ki se ga lahko kesaš in “skleneš poboljšanje”. Tu ni nobenega namena ‘poboljšanja’, tudi ni nobenega obžalovanja, torej tudi ne more biti odpuščanja. Sklicevati se na to, da danes pač “vsi tako delajo”, nič ne pomaga. Kar je proti božjim zapovedim je greh, tudi če vsi tako delajo.
Biti kristjan pomeni živeti po božji volji, po božjih zapovedih. Prvi kristjani so živeli v poganskem svetu, ki je bil zelo pokvarjen. Žena je bila predmet gospodarja ali moža. Če oče ni sprejel na svoja kolena novorojenega otroka, so ga izpostavili, zavrgli. Toda kristjani se niso ravnali po tem “kar so delali vsi”. Izrečno je rečeno v prvih krščanskih spisih, da kristjani “ne izpostavljajo svojih otrok”.
Danes živimo zopet v ‘poganskih časih’, toda kristjani moramo biti ‘drugačni’. Če se bomo prilagajali temu poganskemu svetu zato, da ne bi zgubili “mladih, ki še zorijo”, namesto da bi jim postavljali pred oči krščanski način življenja, ne samo da jih bomo vseeno zgubili, ampak jim bo naše popuščanje v pohujšanje in v izgovor, da lahko “živijo po mesu”, kot pravi apostol Pavel. Jezusov nauk ni iskanje čim več ugodja in čim manj trpljenja. Nagrada za to, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za Jezusom, je notranji mir in veselje ob tem, da tudi drugim pomagamo nositi njihove križe. Zakaj so danes med zakonci toliki spori, prepiri, nezadovoljstvo, sebičnosti, iskanje lastnega ugodja in zato taka lahkota pretrgati zakonsko zvezo za kaj bolj ‘obetavnega’, kar pa se potem izkaže kot samoprevara.
Naj ti ne bo žal, da si dosledno in krščansko vzgajala svoje otroke. Ti storila svojo dolžnost. Za svoja dejanja smo sami odgovorni, za druge pa samo posredno. Vsak človek ima svobodno voljo in odgovarja za svoja dejanja. Ljudje pa eden na drugega vplivamo, zlasti v družini, zato smo odgovorni tudi za druge. Tudi sama si ugotovila, da se otroci počasi vračajo k temu, kar si jih učila. Zato nikoli ne smemo obupati, ne soditi po trenutnem stanju. Moliti pa ne začnemo nikdar prepozno. Bog vidi tudi vnaprej in lahko da milosti tistim otrokom in dušam na račun naše poznejše molitve.
Naj končam z molitvijo bl. matere Terezije iz Kalkute, ki je obenem velikonočno voščilo: »Gospod Jezus Kristus, v veri in ljubezni te spremljamo na tvojem križevem potu. Tvoja bolečina naj bo naša bolečina. Tvoj križ naj bo naš križ. Tvoja smrt naj bo naša smrt. Tako bomo s teboj v slavi vstajenja.« Aleluja!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 8-9.

Januar 2026

Arhiv

2026

Januar 2026

Januar 2026

Februar 2026

Februar 2026

Marec 2026

Marec 2026

April 2026

April 2026

Maj 2026

Maj 2026

Junij 2026

Junij 2026

Julij 2026

Julij 2026

 
       

2025

Januar 2025

Januar 2025

Februar 2025

Februar 2025

Marec 2025

Marec 2025

April 2025

April 2025

Maj 2025

Maj 2025

Junij 2025

Junij 2025

Julij 2025

Julij 2025

Avgust 2025

Avgust 2025

September 2025

September 2025

Oktober 2025

Oktober 2025

November 2025

November 2025

December 2025

December 2025

2024

Januar 2024

Januar 2024

Februar 2024

Februar 2024

Marec 2024

Marec 2024

April 2024

April 2024

Maj 2024

Maj 2024

Junij 2024

Junij 2024

Junij 2024

Julij 2024

Avgust 2024

Avgust 2024

September 2024

September 2024

Oktober 2024

Oktober 2024

November 2024

November 2024

December 2024

December 2024

2023

Januar 2023

Januar 2023

Februar 2023

Februar 2023

Marec 2023

Marec 2023

April 2023

April 2023

Maj 2023

Maj 2023

Junij 2023

Junij 2023

Julij 2023

Julij 2023

Avgust 2023

Avgust 2023

September 2023

September 2023

Oktober 2023

Oktober 2023

November 2023

November 2023

December 2023

December 2023

2022

Januar 2022

Januar 2022

Februar 2022

Februar 2022

Marec 2022

Marec 2022

April 2022

April 2022

Maj 2022

Maj 2022

Junij 2022

Junij 2022

Julij 2022

Julij 2022

Avgust 2022

Avgust 2022

September 2022

September 2022

Oktober 2022

Oktober 2022

November 2022

November 2022

December 2022

December 2022

2021

Januar 2021

Januar 2021

Februar 2021

Februar 2021

Marec 2021

Marec 2021

April 2021

April 2021

Maj 2021

Maj 2021

Junij 2021

Junij 2021

Julij 2021

Julij 2021

Avgust 2021

Avgust 2021

September 2021

September 2021

Oktober 2021

Oktober 2021

November 2021

November 2021

December 2021

December 2021

2020

Januar 2020

Januar 2020

Februar 2020

Februar 2020

Marec 2020

Marec 2020

April 2020

April 2020

Maj 2020

Maj 2020

Junij 2020

Junij 2020

Julij 2020

Julij 2020

Avgust 2020

Avgust 2020

September 2020

September 2020

Oktober 2020

Oktober 2020

November 2020

November 2020

December 2020

December 2020

2019

Januar 2019

Januar 2019

Februar 2019

Februar 2019

Marec 2019

Marec 2019

April 2019

April 2019

Maj 2019

Maj 2019

Junij 2019

Junij 2019

Julij 2019

Julij 2019

Avgust 2019

Avgust 2019

September 2019

September 2019

Oktober 2019

Oktober 2019

November 2019

November 2019

December 2019

December 2019

2018

Januar 2018

Januar 2018

Februar 2018

Februar 2018

Marec 2018

Marec 2018

April 2018

April 2018

Maj 2018

Maj 2018

Junij 2018

Junij 2018

Julij 2018

Julij 2018

Avgust 2018

Avgust 2018

September 2018

September 2018

Oktober 2018

Oktober 2018

November 2018

November 2018

December 2018

December 2018

2017

Januar 2017

Januar 2017

Februar 2017

Februar 2017

Marec 2017

Marec 2017

April 2017

April 2017

Maj 2017

Maj 2017

Junij 2017

Junij 2017

Julij 2017

Julij 2017

Avgust 2017

Avgust 2017

September 2017

September 2017

Oktober 2017

Oktober 2017

November 2017

November 2017

December 2017

December 2017

2016

Januar 2016

Januar 2016

Februar 2016

Februar 2016

Marec 2016

Marec 2016

April 2016

April 2016

Maj 2016

Maj 2016

Junij 2016

Junij 2016

Julij 2016

Julij 2016

Avgust 2016

Avgust 2016

September 2016

September 2016

Oktober 2016

Oktober 2016

November 2016

November 2016

December 2016

December 2016

2015

Januar 2015

Januar 2015

Februar 2015

Februar 2015

Marec 2015

Marec 2015

April 2015

April 2015

Maj 2015

Maj 2015

Junij 2015

Junij 2015

Julij 2015

Julij 2015

Avgust 2015

Avgust 2015

September 2015

September 2015

Oktober 2015

Oktober 2015

November 2015

November 2015

December 2015

December 2015

2014

Januar 2014

Januar 2014

Februar 2014

Februar 2014

Marec 2014

Marec 2014

April 2014

April 2014

Maj 2014

Maj 2014

Junij 2014

Junij 2014

Julij 2014

Julij 2014

Avgust 2014

Avgust 2014

September 2014

September 2014

Oktober 2014

Oktober 2014

November 2014

November 2014

December 2014

December 2014

2013

Januar 2013

Januar 2013

Februar 2013

Februar 2013

Marec 2013

Marec 2013

April 2013

April 2013

Maj 2013

Maj 2013

Junij 2013

Junij 2013

Julij 2013

Julij 2013

Avgust 2013

Avgust 2013

September 2013

September 2013

Oktober 2013

Oktober 2013

November 2013

November 2013

December 2013

December 2013

2012

0112-nasl

Januar 2012

Februar 2012

Februar 2012

Mare 2012

Marec 2012

April 2012

April 2012

Maj 2012

Maj 2012

Junij 2012

Junij 2012

Junij 2012

Julij 2012

Avgust 2012

Avgust 2012

September 2012

September 2012

September 2012

Oktober 2012

November 2012

November 2012

December 2012

December 2012

 2011

December 2011

December 2011

     
       
       
cusin kolumna 04 2012

… pravilna uporaba velikega tedna

cusin kolumna 04 2012Cvetna nedelja – z blagoslovom zelenja in s hozano! Pustite se zapeljati blagemu vonju kadila in harmoniji, prisluhnite pa tudi branju Jezusovega trpljenja, ki vas nikakor ne sme pustiti ravnodušnih. Tako boste, sploh
če ste spoved opravili pravočasno, v velikem tednu odprti za razkošje občutij, ki se vam obetajo.

Na Veliki četrtek smo, kot je to že običajno, pripeli spomin Prve Evharistije oziroma Zadnje Večerje. Naj vas nekoliko nenavadni, predvsem pa čudežni spoj prvega in zadnjega ne zmede, temveč spodbudi, da vsaj v srcu obudite, ponekod žal že nekoliko pozabljen, običaj umivanja nog! Ponižnost, ki je potrebna da bosih nog stojite pred svojim Bogom, je vsebinsko in smiselno vgrajena v obred.

Veliki petek je priložnost, da preizkusite svojo moč. Naložiti si svoj križ na rame ali pa vsaj del poti nesti križ namesto Jezusa, je nekaj, kar ne gre zamuditi ali preskočiti. Na tak ali drugačen način pa to v življenju slej ko prej čaka  vsakogar.

Na Veliko soboto naj vam vonj blagoslovljenih jedil le odpre čutila za resnično pristni dogodek tega dneva oziroma noči: Velikonočna vigilija! Naj vas ožge sveti in božji ogenj … Naj vas objamejo valovi blagoslovljene, krstne vode … Naj vas nagovore božja usta, božja beseda … Da boste spet postali otrok … Kajti otroška vera je potrebna, da boste na Veliko nedeljo pokleknili pred Vstalega, položili prst v Njegove rane in izrekli: Moj Gospod in moj Bog!

Od pravilne uporabe Velikega tedna je odvisen ves preostali april, zato vas prosimo, da se, kolikor se le da, držite priloženih navodil, saj reklamacije ob neupoštevanju le-teh niso mogoče. Resda smo letošnjemu aprilu priložili še nedeljo Božjega usmiljenja cendar njena moč prav tako temelji na skrivnostni zmagi Življenja nad smrtjo.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

bozja znamenja 03 2012

Križ – znamenje poslušnosti

bozja znamenja 03 2012Križ velja za najbolj razširjeno in najbolj prepoznavno znamenje krščanstva. Kot ikonografsko znamenje je bilo znano že veliko pred Kristusom (npr. svastika). Pribijanje na križ so si izmislili Feničani, od njih so to prevzeli tudi Rimljani. Imeli so ga za tako kruto kazen, da niso križali rimskih državljanov.
Križ je bil orodje za mučenje, na katero je bil tudi Kristus pribit in je tam umrl. S svojim trpljenjem in križem nas je odrešil. Tako je križ iz znamenja ponižanja in sramote postal znamenje odrešenja, slave in poveličanja.
V prvih stoletjih krščanstva so kristjani znamenje križa zaradi preganjanja upodabljali v drugih oblikah (sidro, svastika, krog). To je razumljivo. Od 4. stoletja se začne uveljavljati Konstantinov križ in iz spoštovanja, da je na njem viselo Zveličarjevo telo, so ga začeli krasiti z dragimi kamni. V zgodovini so se razvili križi različne vrste (latinski, grški, malteški, ruski, nadškofovski, papeški …). Materiali, iz katerih so delali križe, so različni, prav tako so se razvijale podobe križa in Križanega. Vse pa naj bi v nas vzbujale ljubezen do Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je trpel in umrl za nas in za naše zveličanje.

    Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. (Lk 9,23-24)

Jezus lahko tudi ne bi trpel ali pa bi izbral kakšno manjše trpljenje kot je smrt na križu. Zakaj je pustil, da so ga križali? Zato, ker je bil tak skrivnostni načrt Očeta, ki se je odločil, da bo tako pokazal svojo brezmejno naklonjenost do nas. Da bi pokazal, kako se Božja ljubezen do človeka ne ustavi niti pred križem in trpljenjem. Tako je Jezus, čeprav je bil Božji Sin, pustil, da so ga mučili kakor hudodelca.
Zato nam križ govori o Jezusovi pokorščini skrivnostni Božji volji.
Tudi za nas kristjane je sprejeti križ znamenje pokorščine Očetu in naše hoje za Kristusom.

B. Rustja, Božja znamenja, v: Ognjišče 3 (2012), 43.

Kos Milko1

Milko Kos

* 12. december 1892, Gorica, † 24. marec 1972, Ljubljana.

Kos Milko1Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1962) pripoveduje, kako ge je Janez Evangelist Krek spodbudil k pisanju romana Pod svobodnim soncem, ‘povesti davnih dedov’. »Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo leta 1902. Tako me je vprašal: “Fantič, ali si to knjigo prebral?” – “Nisem je še.” – “Beri in študiraj!” Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: “Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda.” Samo to mi je navedel. Nato je rekel: “Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se kaj takega.”« Krek je imel pred seboj prvo knjigo obsežnega Gradiva za zgodovino Slovencev, življenjskega dela zgodovinarja Franca Kosa. Peto knjigo, ki je izšla leta 1928, po njegovi smrti, je za tisk pripravil njegov sin Milko, kot zgodovinar najzvestejši učenec svojega očeta. Velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega zgodovinopisja. Kot profesor na ljubljanski univerzi je vzgojil več rodov zgodovinarjev.

Že kot dijak ‘poklicni’ zgodovinar

Osemdesetletna zgodovina življenja Milka Kosa se je pričela 12. decembra 1892 v Gorici, kjer je bil njegov oče Franc profesor zgodovine na ženskem učiteljišču. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v rojstnem mestu, potem pa je po očetovem zgledu odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis. Že kot dijak je objavil svojo prvo zgodovinsko razpravo Zemljiške razmere po Selški dolini leta 1630 (od tam je izviral njegov rod). Njegov oče Franc Kos sodi v vrsto tistih slovenskih na dunajski univerzi izšolanih zgodovinarjev, ki so postavljali temelje slovenske zgodovinske znanosti. Po končanem študiju je služboval najprej v Ljubljani. Po krajšem ‘postanku’ v Beogradu in Zagrebu, se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil najprej izredni profesor za občo zgodovino srednjega veka in pomožne zgodovinske vede, leta 1934 je postal redni profesor. Bil je dekan filozofske fakultete, v hudih letih druge svetovne vojne rektor univerze. Ob ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti leta 1938 je postal njen redni član, v letih 1950-1972 je bil glavni tajnik SAZU. Kot primorski rojak si je zelo prizadeval za pravično (jezikovno) mejo med Italijo in staro (1918), kakor tudi nov Jugoslavijo (1945). Leta 1919 je v brošuri v francoskem jeziku objavil razpravo o slovenski zahodni jezikovni meji, po drugi svetovni vojni pa je o tem važnem vprašanju napisal razpravo Zgodovinski razvoj slovenske zahodne meje. Zelo si je prizadeval za vrnitev dragocenega arhivskega gradiva iz Avstrije in umetnostnih dragocenosti iz Italije, odnesenih iz primorskih mest po drugi svetovni vojni.

Raziskovalec starejše slovenske zgodovine

Kos Milko2Milko Kos je kot zgodovinar hodil po stopinjah svojega očeta Franca: raziskoval je predvsem starejšo slovensko zgodovino. To usmeritev kažejo že njegove prve objave in temu je ostal zvest do konca življenja. Proučevanje srednjega veka na Slovenskem je potekalo v nekaj smereh: objava virov, pomožne zgodovinske vede (diplomatika, paleografija), kolonizacijska zgodovina. Njegova usmeritev v raziskovalno delo kaže v mnogih primerih za nadaljevanje tistega, kar je pričel njegov oče. Spremljal je njegovo zbiranje gradiva za zgodovino Slovencev, ki se ga je nabralo za kakih deset knjig po 600-700 tiskanih strani. Oče je dočakal izid štirih knjig, peto je med bralce z uvodom pospremil sin Milko (1928).S sodelovanjem umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta je opisal srednjeveške rokopise v Sloveniji, z jezikoslovcem Franom Ramovšem pa je pripravil faksimilirano izdajo Brižinskih spomenikov. Izdal je znamenito zgodovinsko delo ‘Conversio Bagaoriorum et Carantanirum’ (Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev). Seznam njegovih strokovnih in znanstvenih objav obsega nad 350 enot, objavljenih tudi v tujini. Njegovo temeljno delo pa je Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije (1933, drugam dopolnjena izdaja 1955), ki je postala temeljni kamen za proučevanje slovenske zgodovine tega obdobja. Knjiga je nastajala več kot dvajset let kot sad njegovih številnih razprav o starejši slovenski zgodovini. Knjiga v petih poglavjih (Pred prihodom Slovencev, Od naselitve do madžarskih navalov, Doba velikega nemškega osvajanja, Borba za politično prevlado nad slovensko zemljo, Konec srednjega veka) na zgoščen, strokoven, a vsem umljiv način oriše začetno obdobje zgodovine našega naroda.

Kakšna je res bila srednjeveška Ljubljana

Kos Milko4Ob zbiranju natančnih arhivskih podatkov je Milko Kos ‘mimogrede’ odkril kaj novega. Tudi o zgodovini Ljubljane, našega glavnega mesta, o kateri pripoveduje v drobni knjigi Srednjeveška Ljubljana (1955), ki je vsekakor zanimiva za njene sedanje prebivalce, marsikaj pa pove tudi vsem, ki tja prihajajo. Pisec nas vodi po Ljubljani in na podlagi zanesljivih virov posamezne dele mesta in njihove prepoznavne zanimivosti. V predgovoru pravi: »Moja naloga začenja šele s časom, ko se pred dobrimi osem sto leti Ljubljana omenja prvič v znanih pisanih virih in sledi poglavitno virom te vrste do začetka 16. stoletja z namenom, da na kritičen način obdela do danes v marsikaterih virih zelo nekritično in zanemarjeno topografijo Ljubljane.« Za marsikoga bo novo, da je stara Ljubljana zrasla iz treh delov: Starega trga, Novega trga in Mesta. Te tri dele predstavlja v prvem poglavju, v katerem se dalj razpiše o cerkvi sv. Jakoba, središču Starega trga. Potem nas popelje v nekatere dele mesta, ki jih danes več ne poznamo. Ko piše o cerkvi sv. Nikolaja, današnji ljubljanski stolnici, pravi: »Neverjetna in nemogoča je vest, da je prva cerkev sv. Nikolaja stala že v 7. ali 8. stoletju … Vse več vere bi bilo treba prisoditi izročilu, da so prvo cerkev sv. Nikolaja zgradili čolnarji oziroma ribiči. Nikolaj, ki mu je cerkev posvečena, je veljal za zavetnika čolnarjev in ribičev.« Po drugi svetovni vojni se je posvečal zgodovini svoje rodne Primorske. Veliko gradiva je ostalo v rokopisu. Njegove načrte je prekrižala božja dekla smrt, ki ga je iz minljive zgodovine poklicala v neminljivo večnost 24. marca 1972.

Kobariski01

Kobariški muzej

Kobariski01Kobarid (ital. Caporetto, nem. Karfreit)

(* ob obletnici) Današnjo podobo Kobarida, gručastega naselja v dnu srednje Soške doline, izjemno dopolnjuje Kobariški muzej. Svoj prostor je našel v neposredni bližini spomenika pesniku Simonu Gregorčiču ter skladatelju Hrabroslavu Volariču. Odprli so ga 20. oktobra leta 1990 v baročni Mašerovi hiši. Muzejska zbirka v Kobariškem muzeju je zaradi legendarnih zgodovinskih okoliščin, svoje vsebine in postavitve naletela na izjemen odmev v Sloveniji in tujini. Že leta 1992 je muzej dobil Valvasorjevo nagrado, ki jo podeljujejo za dosežke na področju slovenskega muzealstva in za izjemne prispevke pri ohranjanju, predstavljanju in popularizaciji premične kulturne dediščine na Slovenskem in v zamejstvu. Najvišja slovenska nagrada je bila ustanovljena leta 1971 ob 150-letnici nastanka prvega slovenskega muzeja – Kranjskega deželnega muzeja (danes Narodni muzej Slovenije). Leta 1993 je Kobariški muzej prejel Muzejsko nagrado Sveta Evrope za leto 1993, kar daje muzeju mednarodni ugled. Po številu obiskovalcev je Kobariški muzej med slovenskimi muzeji med prvimi, med obiskovalci pa jih je kar dve tretjini iz tujine. (več na spletni strani Kobariški muzej)

»Čudež pri Kobaridu«Kobariski00

Ogled muzejske zbirke, ki še posebej natančno predstavlja zaključne operacije na soški fronti v prvi svetovni vojni – dvanajsto soško bitko od 24. oktobra do 9. novembra 1917, pričnimo v multivizijski sobi v pritličju muzeja. V besedi in sliki spremljamo enega največjih spopadov v gorskem svetu v vsej zgodovini. Dogajanje v teh dneh, ko je ob Soči Italija in Avstro-Ogrska zbrala več kot milijon vojakov, so kasneje poimenovali “čudež pri Kobaridu”. Spopad je bil eden največjih spopadov v gorati pokrajini v zgodovini, spada med prve vojne operacije z elementi bliskovite vojne, bitka je bila najbolj uspešen preboj v prvi svetovni vojni, poleg 11. soške bitke je bil to največji spopad na slovenskih tleh in hkrati zaključek krvavega vojskovanja ob Soči.

Kobariski02

Podoživljanje bojevanja vojakov v visokogorskem svetu

Obiskovalec si lahko na stalni razstavi muzeja (razdeljena je v Krnsko sobo, Belo sobo, Sobo zaledja in Črno sobo ter veliko maketo z zemljevidi ter visokogorsko kaverno) ogleda več kot 500 fotografij, 50 vojaških zemljevidov in originalnih dokumentov poveljnikov enot (italijanskega generala Cadorne, nemškega generala Kraussa, nadporočnika Rommla), čez 1000 kosov orožja, orodja, uniform, medalj in spominskih predmetov. Vse našteto oz. kar danes imenujemo materialna zgodovinska dediščina soške fronte, pričuje o strahotnih razsežnostih prve svetovne vojne, pa tudi vseh vojn. Zloglasna bojišča na strmih pobočjih, tisoči mrtvih in ranjenih, nečloveško trpljenje.
Številne zgodbe, podatki, osebni predmeti, nepregledne količine orožja so bili za vedno izgubljeni. Javnost se je za preostalo dediščino začela zanimati šele v devetdesetih letih. Zato je muzejska predstavitev ohranjene dediščine dragocena.
Grozote vojne prikazuje Črna soba. Iz fotografij zrejo na nas ledeni obrazi. Edino besedilo v tej sobi so napisi, ki so jih vojaki napisali ali vrezali na vrata vojaškega zapora v vasi Smast na levem bregu Soče.

Kobariski03

Poljska bolnišnica 3/15

Ob vhodni veži v muzeju običajno postavijo občasne razstave v treh razstavnih prostorih. Ob Dnevu kobariškega muzeja so oktobra 2011 odprli eno do sedaj najbolj pretresljivih razstav. Avtor Željko Cimprič iz Kobariškega muzeja je razstavo zasnoval na fotografijah, ki jih je med delovanjem v bolnišnici v spominskem albumu zbral zdravnik kirurg, katerega ime žal ni znano. Razstava nam prek fotografij različnih avtorjev razkriva pomembno pričevanje o ustroju in delovanju sanitetne službe avstro-ogrske vojske. Hkrati pa nam fotografije ponujajo tudi širši pogled na dogajanje in kraje v zaledju soške fronte, kjer je zdravnik-kirurg preživel obdobje od prvih bojev do kobariške bitke. Poljska bolnišnica je 29 mesecev delovala v takrat novi tovarni in žagi v Klavžah pri Podmelcu.

 

Kobariška zgodovinska pot in Pot miru
Kobariski04aObisk muzeja dopolnjuje tudi Kobariška zgodovinska pot. Pot se začne v muzeju, nato pa na pet kilometrov dolgi poti lahko odkrivamo še druge pomembne zgodovinske, kulturne in naravne spomenike: italijansko kostnico na Gradiču okoli cerkve sv. Antona, Tonocov grad na skalni vzpetini blizu Kobarida, italijansko obrambno črto, sotesko Soče, slapove potoka Kozjak, Napoleonov most ter Muzej sirarstva. Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju« je leta 2007 v Pot miru vključila muzeje na prostem, pomembnejše spomenike in obeležja soške fronte ter naravne znamenitosti. Pot miru vodi mimo šestih muzejev na prostem: Ravelnik, Čelo, Zaprikraj, Kolovrat, Mrzli vrh in Mengore. Na poti vidimo vojaška pokopališča in kapele, trdnjavo Kluže, soteske Soče, Koritnice in Tolminke, slap Kozjak, kostnici v Kobaridu in Tolminu, spominsko cerkev Sv. Duha na Javorci …Kobariski04
Cerkev Sv. Duha na Javorci predstavlja enega najlepših spomenikov 1. svetovne vojne na slovenskem ozemlju. Leta 2007 je bila cerkev uvrščena med zgodovinske spomenike z znakom evropske kulturne dediščine. Cerkev je zgrajena v spomin padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte (1915–1917).

VEBER, Alenka. Kobariški muzej. (Slovenski muzeji). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 47-49.

VS 2012 01a

Doživetje – živeti v skupnosti

VS 2012 01aNaše življenjske poti so zelo različne: nekdo hodi počasi kot želva in dela majhne korake, drugi teče hitro kot zajec … Ne bodite tako nespametni, da bi se na pot odpravljali sami, da bi morda mislili, da ste sami dovolj in ne potrebujete nikogar. Bolje je delati majne korake in iti naprej skupaj z drugimi, kot pa narediti kilometre sam! Zato se potrudite, in začnite ‘graditi skupnost’…

Preberi iz Svetega pisma: 2 Mz 4,10-16

Mojzes pa je rekel Gospodu: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.« Gospod mu je tedaj rekel: »Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, Gospod? Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti.«
In je rekel: »O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!« Tedaj se je Gospod razjezil na Mojzesa in rekel: »Ali ni tvoj brat levit Aron? Vem, da je spreten v govorjenju. Prav zdaj ti prihaja naproti in razveselil se bo v svojem srcu, ko te bo ugledal. Govôri z njim in mu položi besede v usta! Jaz pa bom s tvojimi in z njegovimi usti. In učil vaju bom, kaj morata storiti. Govoril bo ljudstvu namesto tebe. On bo namesto tvojih ust in ti boš njemu kakor bog.

Čudežna palica
Izraelsko ljudstvo je po izhodu iz egiptovske sužnosti in po dolgih letih blodenj po puščavi prispelo na goro Nebo, od koder so lahko od daleč videli obljubljeno deželo. Mojzes je ves zamaknjen občudoval zeleno ravan v daljavi, ko je nenadoma zaslišal glas, ki je prihajal iz palice, ki jo je imel vedno pri sebi. »Koliko dogodivščin sva doživela skupaj, kajne, stari moj,« mu je dejala. »Pomagala sem ti, ko si bežal pred faraonom in ko si postal pastir, si z mano štel ovce … Se še spomniš, kdaj te je Gospod poklical? Kakšne izgovore si si izmislil! Jaz pa sem se spremenila v kačo, in ti si se tudi zaradi te čarovnije počutil veliko bolj varnega. Tako si se, namesto da bi živel v strahu, zaupno oklenil Boga … in izpolnjeval zahteve svojega ljudstva. Od tistega trenutka dalje te nisem več zapustila, in ti nisi več zapustil svojega ljudstva. Šla sem s teboj k faraonu in udarec z menoj je delal čudeže: Nil in pritoki so postali kakor kri, zemeljski prah se je spremenil v komarje … vode Rdečega morja so se razdelile na dvoje in tako ste lahko ušli egiptovski roki. Dragi moj Mojzes,« je nadaljevala palica, »jaz sem te rešila pred kamnanjem, ko sem ti pomagala da je iz skale privrela voda in si je ljudstvo potešilo žejo. S teboj sem bila tudi na gori, ko si bil sam z Jahvejem (Jhwh), z mojo pomočjo si prinesel table Postave z gore in kaznoval tiste, ki so naredili zlato tele. Kako trmasto ljudstvo si moral voditi, ubogi Mojzes. Zato ti gre vse priznanje! V obljubljeno deželo zdaj to ljudstvo vstopa veliko bolj zrelo, prečiščeno, srčno: s postavo, sodniki, z vojsko … Skrivnost uspeha se skriva v eni sami besedi … SKUPAJ. Ti z menoj, jaz s teboj, ti za ljudstvo … in »Jaz sem, ki sem« vedno blizu nas. SKUPAJ, prava ‘zavarovalna polica’ za uspešno življenje!«
Mojzes je naenkrat začutil veliko utrujenost. Palica mu je padla iz rok in zgrudil se je na tla. Težko je dihal. V naslednjem trenutku se je pred njim odvrtelo vse življenje in lahko je videl, kako ga je Gospod spremljal in varoval. Jhwh je bil njegov stalni spremljevalec, njegova moč, njegov vodnik: »Jaz sem s teboj« … »Jaz sem ti blizu …«, ali ni bilo to njegovo ime? Zdaj je razumel, da je bil za Gospoda to, kar je bila palica zanj: orodje. »Pridi, Gospod,« je zamrmral Mojzes. »Če sem naredil kaj narobe, potem sem se pregrešil v tem, da sem imel moje ljudstvo rajši kot tebe.« Gospod se mu je približal, ga poljubil in postavil poleg sebe.
Mojzesovega mrtvega telesa niso nikoli našli. Ni se še rodil prerok, ki bi bil večji od njega!

 

ZAPOVEDI DO BLIŽNJEGA

4. Spoštuj očeta in mater.
5. Ne ubijaj.
6. Ne nečistuj.
7. Ne kradi.
8. Ne pričaj po krivem.
9. Ne želi svojega bližnjega žene.
10. Ne želi svojega bližnjega blaga.

 

ZgodbE

Ni moja dolžnost …
V neki vasi so pripravljali praznovanje. Vsi vaščani so bili povabljeni, da sodelujejo s tem, da prinesejo večjo steklenico vina, in ga zlijejo v sod. Ko se je začelo praznovanje so odprli pipo in iz soda je pritekla navadna voda. Vsak si je mislil: »Če zlijem steklenico vode v sod vina, se ne bo veliko poznalo,« toda niso računali, da bodo vsi naredili prav to.

Dovolj je malenkost!
Nekega dne je starogrški filozof Diogen sedel na cestnem vogalu in se “smejal kot utrgan”. Njegov prijatelj Aristip ga je vprašal: »Kaj se je vendar zgodilo, da se tako smeješ?« – »Vidiš tisti kamen na sredi ceste? Odkar sedim tu, se je obenj spotaknilo že vsaj deset ljudi! Vsi so se pošteno brcnili in hudo ranili, toda nihče se ni spomnil, da bi to oviro odstranil, da se ne bi spotaknili še drugi.«

Vsi koristni
Mizarsko orodje se je nekega dne zbralo na ‘občnem zboru’. Takoj so začeli s pritožbami. Prvo orodje je dejalo: »Naša sestra žaga grize, škrta z zobmi, škripa … ne bomo je več prenašati v naši skupnosti.« Drugi je dejal: »Naš brat oblič je preveč oster in izravna vse, česar se dotakne. Tudi njega moramo odstraniti!« – »Kaj mislite, ali ne bi bilo treba izključiti tudi kladivo?« je pripomnil naslednji govorec? »Težko je, razbija in nas stalno vznemirja.« – »Kaj pa žeblji? Ni varno sobivati z nekom, ki je tako oster? – Potem je tu še smirkov papir, kar naprej nekaj praska, z njim se res ne da živeti, nič ni dovolj gladko. – Tudi meter ni prav nedolžen? Njegovo življenje je preveč lagodno:: meri druge po svojih pravilih, kot bi bil on popoln. – Tako so razpravljali in ugotovili, da imajo vsi preveč napak in zato ne morejo več bivati skupaj. Ko se je mizar vrnil, so nenadoma vsi utihnili. Krepak možakar je prijel desko in jo prežagal z nabrušeno žago, pooblal jo je z ostrim obličem. Potem je vzel v roke dleto in z njim zasekal nekaj utorov … s smirkovim papirjem je zgladil vse grbine. Poiskal je ostre žeblje in jih s kladivom zabil v les … Pri delu je uporabljal prav vse tisto orodje, ki je prej ugotovilo, da ne more več bivati skupaj, ker imajo vsi po vrsti preveč napak … in z njim je naredil zibelko. Da bi sprejela otroka, ki se bo kmalu rodil. Da bi sprejela življenje. Ko je mizar odšel in končal delo, se je pogovor med orodji nadaljeval. Do besede je naprej prišlo kladivo in reklo: »Zdaj se je lepo videlo, da imamo morda res vsi napake. Toda mizar je pri delu uporabil naše dobre lastnosti in to je tisto, kar nas dela učinkovite.« Vsi so se strinjali, da je kladivo močno, da žeblji spajajo, da smirkov papir zgladi grobosti … da je meter natančen in se nanj lahko zanesejo. Zdaj so spoznali, da so skupaj sposobni narediti čudovite reči. In bili so ponosni, vsak na svojo moč in na to, kar zmorejo vsi skupaj.

 

SKUPNOST

Jaz naredim ‘tik’, ti narediš ‘tak’. Oba skupaj sva budilka. Samo skupaj lahko narediva nekaj koristnega. (Pino Pelegrino)

Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi (Paul Valery)

Strop enega človeka so tla drugega.(Robin Williams)

Zakaj ne bi mogel prenašati drugih, če Bog prenaša tebe? (Sveti Avguštin)

 

Kako hitro in učinkovito razbiti skupnost?

1. Delaj kot polž: skušaj priti na srečanja vedno z zamudo in rahlo zadihan. Sodeluj samo ko ‘se počutiš’, ali ko nimaš početi nič drugega.
2. Obnašaj se kot mula: ko enkrat prideš do določene točke, se ne premakni, tudi če te tolčejo, in nikar ne pomisli, da se morda ti motiš.
3. Ko se domisliš kakšne rešitve, ki se ti zdi zelo dobra, se obnašaj kot kokoš, ki je pravkar znesla jajce: to razglaša vsemu svetu! S sto besedami poskušaj povedati nekaj, kar se da povedati v dveh stavkih.
4. Obnašaj se kot žirafa: na življenjska vprašanja in težave glej zviška. Če kdo kaj predlaga, odločno povej, da se tega problema ne da lotiti, če prej ne rešite vseh drugih.
5. Za zgled si vzemi krta: deluj pod zemljo, pregrizi korenine vsem predlogom, ki so jih dali prijatelji ali vzgojitelj.
6. Posnemaj raka: pred napori, ki vas še čakajo, vedno naredi korak nazaj.
7. Poišči grešnega kozla in vedno zvračaj nanj krivdo za vse tisto, kar ni v redu.

 

NALOGA

Povej mi, s kom hodiš, in povedal ti bom, kdo si. Ali si romar z zelo natančnimi napotki (točno določeni cilji, izkušen vodnik …), si morda nomad, ki gre s tistim, na katerega slučajno naleti, ali pa si volk samotar?
Ne prosjači in ne moleduj pri drugih, češ naj ti oni pomagajo in naredijo kaj zate, raje se sam potrudi in prispevaj nekaj koristnega pri načrtovanju skupne poti (P.S,: sprejmemo tudi vsak najmanjši prispevek)

 

MOLITEV

Življenje je kot tekma

Gospod, življenje je kot nogometna tekma.
Če te sprejmemo kot trenerja,
bo vsakdo našel svoje mesto,
in ko bo izvršil dobro svojo nalogo
ter se dal na razpolago ekipi,
je zmaga zagotovljena!
Pomagaj mi,
da se izognem vsakemu izživljanju,
posameznim ‘junaštvom’,
želji po razkazovanju
ali da bi stal bolj miren na rezervni klopi.
Pomagaj mi,
da se ne prepustim malodušju
zaradi napačnih korakov, nedovoljenih položajev
in žvižgov navijačev,
prav tako pa naj ne bom preveč ‘pijan’
ob ploskanju in zmagah.
Tvoja želja je,
da bi ljudje kot eno moštvo
odigrali dobro tekmo!
Pomagaj nam,
da nam bo to uspelo uresničiti,
brez prevelikih obrambnih nalog.
Bodi ti naš prijatelj in navijač,
trener in sodnik na tekmi. (prim. Ps 133)

 

SMS

»Nič in nihče nas ne ovira, da bi bili drugačni in kljub temu med seboj povezani v dobri harmoniji.« »Nihče naj ne bo verz brez rime. Bodimo vsi skupaj del iste božanske pesnitve. (Janez Pavel II.)

 

PREMISLI

Jaz sem s teboj, kaj pa ti, ali si tudi ti z drugimi? Po svoji podobi sem naredil ljudi, ki so drug od drugega odvisni kot vezne posode. Iz vseh ljudi želim narediti veliko, enotno družino. Zato odpuščaj svojim prijateljem, bodi prizanesljiv do svojih nasprotnikov, poslušaj svoje vzgojitelje, bodi vrstnikom dober zgled, vsem, najprej pa sebi izkazuj spoštovanje. Zapomni si, da ti bom ob sodnem dnevu postavil samo eno vprašanje: »Kaj pa drugi? …« Upam, da mi ne boš dejal, da si prišel sam pred moje obličje!
podpis: BOG

pripravlja: ČUK Marko