Obhajanje evharistije je velik čudež
Pri sveti maši se pri spremenjenju kruh in vino spremenita v Jezusovo telo in kri. To se zgodi po prihodu Svetega Duha in po Jezusovih besedah, ki jih je izrekel pri zadnji večerji (izgovarja pa jih duhovnik). To je velik čudež, pri katerem smo udeleženi tudi mi verniki. Zdi se mi, da se tega niti ne zavedamo. Zato vas sprašujem, kakšni so sadovi tega čudeža za nas vernike? Naj še nekoliko ponazorim: zdi se mi, da bi se tudi v nas moralo zgoditi nekaj čudovitega. To vprašanje sem že postavil duhovniku, pa mi je govoril le o tem, da nas to dejanje združuje kot skupnost. To se mi ne zdi dovolj, saj kristjani še vedno delujemo premalo enotno, se med seboj premalo poznamo in, če poenostavim, smo velikokrat še slabši kot tisti, ki ne verujejo. Če se pri pričevanju in po delovanju raznih karizmatikov dogajajo čudežne stvari, se upravičeno sprašujem: kaj pa evharistija, kakšni so njeni sadovi?
Robert
Vprašanje, ki ga bralec postavlja sebi in verjetno vsem nam, ki obhajamo sveto evharistijo in verujemo v zakramentalno dogajanje v njej, je zares temeljno. Ker vero v resnično, stvarno in bistveno navzočnost vstalega Jezusa Kristusa kot človeka in Boga pod podobama kruha in vina bralec predpostavlja, jo predpostavljam tudi pri odgovoru. Torej, kakšni so sadovi obhajanja svete maše; ali kot se mi zdi, da je vprašanje naravnano, kakšni so sadovi svetega obhajila?
Za to, da se podstat (substanca, bistvo) kruha in vina spremenita v podstat poveličane Jezusove človeške narave, ki je neločljivo povezana z Božjo naravo, ‘poskrbi’ Bog sam. Oblika kruha in vina pa nam govorita o Jezusovi želji, da bi se pri obhajilu tako združili z Njim, kot se združi hrana, ki jo človek zaužije, z njegovim telesom. Seveda so nadaljnji sadovi evharistije bolj odvisni od nas, prejemnikov obhajila, kot od Kristusa. On se nam daje povsem na razpolago, da bi z njim aktivno zaživeli: v sreči in nesreči, na ‘gostiji’ (Galilejska Kana) in na križevem potu (Kalvarija).
Vsako vredno prejeto obhajilo najprej poveča zedinjenje s Kristusom, saj je njen poglavitni sad osebno srečanje in notranje zedinjenje z osebo Jezusa Kristusa. Pomislimo, kaj sprožajo v nas posamezna srečanja: npr. dveh prijateljev, zaročencev na zmenku, moža in žene, staršev in otrok, srečanje s svetim človekom, morda s karizmatikom, ki je posebno Božje »orodje«; seveda tudi v negativnem smislu razumemo, da ima lahko srečanje s človekom, ki je poln zla, sovraštva in jeze, negativne učinke na udeležence. Če že srečanja z ljudmi lahko tako močno, celo usodno, pritegnejo in delujejo na nas, kaj šele telesno srečanje z živim in vstalim Jezusom Kristusom. To srečanje v nas ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti, ki se je v nas naselilo pri krstu. To življenje pa vsak živi po svoji lastni poklicanosti.
Zelo pomemben sad združenja s Kristusom je ločitev od greha. Saj se Jezusovo telo in kri dajeta za nas v odpuščanje grehov, kot slišimo pri sami sveti maši. Bog ni združljiv z grehom, zato ga s svojo navzočnostjo odstranjuje; če pa je človek pri tem zakrknjen in vztraja v težkem grehu brez zakramenta sprave in vseeno prejema obhajilo, s tem svoje grešno stanje še poslabšuje, saj takšno stanje žali Boga. Obhajilo nas ne more zediniti s Kristusom, ne da bi nas istočasno očistilo grešnega stanja; a ne brez našega sodelovanja. Ta sad se nadaljuje tudi v tem, da nas združenje s Kristusom v obhajilu varuje prihodnjih smrtnih grehov. Bolj ko napredujemo v prijateljstvu z Jezusom, težje je to prijateljstvo prelomiti z velikim grehom. Zato evharistija ni prvenstveno naravnana na odpuščanje smrtnih grehov (temu je namenjen zakrament sprave ali spoved), čeprav je njena vsebina Kristusova daritev, ki je temu namenjena, ampak je zakrament tistih, ki so v polnem občestvu s Cerkvijo, ki je Kristusovo skrivnostno telo.
Iz teh izhajajo občestveni, cerkvenostni, sadovi obhajila. Ker se vsi, ki vredno prejmejo obhajilo, najtesneje združijo s Kristusom, se v tej povezanosti z Njim povežejo tudi med seboj. Zato sveta evharistija tudi uresničuje ali gradi Cerkev naprej, potem ko posameznik stopi vanjo s krstom. Prav to dejstvo pa nas usmerja v živ odnos do najbolj ubogih okoli nas, saj so bili prav ti prednostna izbira Jezusa samega. Zato je sv. Avguštin ob sveti evharistiji vzkliknil: »O zakrament dobrotljivosti! O znamenje edinosti! O vez ljubezni!« V tem smislu nas vsaka sveta maša spodbuja tudi na poti iskanja vedno popolnejše edinosti med kristjani in nato med vsemi ljudmi, saj so vsi po Bogu ustvarjeni, da bi bili Njegovi otroci.
Ne nazadnje pa je sveta evharistija tudi “poroštvo prihodnje slave”, saj je na neki način že ‘košček’ nebes med nami. Pod podobo kruha in vina je namreč resnično navzoče Kristusovo poveličano telo, torej On kot poveličani človek, kar pa je namenjeno tudi nam, nam je obljubljeno in ‘pripravljeno’, če se sami ne bomo temu ‘odpovedali’ z vztrajanjem v grehu, ki ločuje od Boga. »Če je evharistija spomin Gospodove velike noči, če smo prek svojega obhajila z oltarja napolnjeni z vso milostjo in vsem nebeškim blagoslovom, potem je evharistija tudi predujem (anticipacija) nebeške slave« (KKC 1402).
Sveta evharistija je prav gotovo največji čudež na tem svetu in vsi drugi ob njem zbledijo in postanejo celo nepotrebni. Tudi Jezus v zemeljskem življenju ni predvsem delal čudežev, ampak je praktično le tu in tam naredil kakšnega kot ‘prometni znak’ Božjega kraljestva, ki se je v Njem približalo. Zato tudi naprej v zgodovini Kristus po svojih prijateljih, ki so z Njim zedinjeni po svetem obhajilu, ne deluje prvenstveno tako, da bi delal čudeže, ampak da po njih vzpostavlja svoje kraljestvo tam, kjer z njim zedinjeni žive; in to največkrat na tih in skrit način, kot je to delal v času svojega zemeljskega življenja. Tu in tam pa naredi tudi kakšen na zunaj očiten čudež, če je v tistem okolju to ljudem v korist in seveda, če tam najde primernega ‘prijatelja’, ki je dovolj zedinjen z Njim, da lahko deluje v Njegovem imenu.
Naj se velika noč uresniči v vseh vas, dragi bralci in snovalci Ognjišča!
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 28, št. 4, str. 54-55.
Ko dobim tako pismo, kot je tvoje, s katerim kdo od naših bralcev odkrije, kako mu je Ognjišče, zlasti v mladosti, pomagalo, sem zelo srečen. Ne zato, ker bi si želel pohvale, ampak zato, ker se po tolikih letih izhajanja Ognjišča (prav ta mesec – za veliko noč – obhajamo 48-letnico), še globlje zavem, da naš trud ni bil zaman. Sam čutim, da nam je bil v vsem tem času Bog blizu s svojimi izrednimi milostmi, zlasti pa v prvih letih. Zavedam se, da brez dobrih sodelavcev in posebni božji pomoči, to bi ne bilo mogoče. Hvala Bogu, da se je hotel posluževati Ognjišča za svoje delo in vas, bralci Ognjišča, ki ste nam s svojo naročnino in z molitvijo pri tem pomagali. Tako kot tebe, nas skrbi kako bo naprej. Vedno manj se bere, vedno manj se išče odgovore na probleme tega našega trenutka. Vemo pa: »Če je Bog z nami, kdo je proti nas«, kot je zapisal apostol Pavel.
Cvetna nedelja – z blagoslovom zelenja in s hozano! Pustite se zapeljati blagemu vonju kadila in harmoniji, prisluhnite pa tudi branju Jezusovega trpljenja, ki vas nikakor ne sme pustiti ravnodušnih. Tako boste, sploh
Križ velja za najbolj razširjeno in najbolj prepoznavno znamenje krščanstva. Kot ikonografsko znamenje je bilo znano že veliko pred Kristusom (npr. svastika). Pribijanje na križ so si izmislili Feničani, od njih so to prevzeli tudi Rimljani. Imeli so ga za tako kruto kazen, da niso križali rimskih državljanov.
Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1962) pripoveduje, kako ge je Janez Evangelist Krek spodbudil k pisanju romana Pod svobodnim soncem, ‘povesti davnih dedov’. »Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo leta 1902. Tako me je vprašal: “Fantič, ali si to knjigo prebral?” – “Nisem je še.” – “Beri in študiraj!” Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: “Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda.” Samo to mi je navedel. Nato je rekel: “Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se kaj takega.”« Krek je imel pred seboj prvo knjigo obsežnega Gradiva za zgodovino Slovencev, življenjskega dela zgodovinarja Franca Kosa. Peto knjigo, ki je izšla leta 1928, po njegovi smrti, je za tisk pripravil njegov sin Milko, kot zgodovinar najzvestejši učenec svojega očeta. Velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega zgodovinopisja. Kot profesor na ljubljanski univerzi je vzgojil več rodov zgodovinarjev.
Milko Kos je kot zgodovinar hodil po stopinjah svojega očeta Franca: raziskoval je predvsem starejšo slovensko zgodovino. To usmeritev kažejo že njegove prve objave in temu je ostal zvest do konca življenja. Proučevanje srednjega veka na Slovenskem je potekalo v nekaj smereh: objava virov, pomožne zgodovinske vede (diplomatika, paleografija), kolonizacijska zgodovina. Njegova usmeritev v raziskovalno delo kaže v mnogih primerih za nadaljevanje tistega, kar je pričel njegov oče. Spremljal je njegovo zbiranje gradiva za zgodovino Slovencev, ki se ga je nabralo za kakih deset knjig po 600-700 tiskanih strani. Oče je dočakal izid štirih knjig, peto je med bralce z uvodom pospremil sin Milko (1928).S sodelovanjem umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta je opisal srednjeveške rokopise v Sloveniji, z jezikoslovcem Franom Ramovšem pa je pripravil faksimilirano izdajo Brižinskih spomenikov. Izdal je znamenito zgodovinsko delo ‘Conversio Bagaoriorum et Carantanirum’ (Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev). Seznam njegovih strokovnih in znanstvenih objav obsega nad 350 enot, objavljenih tudi v tujini. Njegovo temeljno delo pa je Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije (1933, drugam dopolnjena izdaja 1955), ki je postala temeljni kamen za proučevanje slovenske zgodovine tega obdobja. Knjiga je nastajala več kot dvajset let kot sad njegovih številnih razprav o starejši slovenski zgodovini. Knjiga v petih poglavjih (Pred prihodom Slovencev, Od naselitve do madžarskih navalov, Doba velikega nemškega osvajanja, Borba za politično prevlado nad slovensko zemljo, Konec srednjega veka) na zgoščen, strokoven, a vsem umljiv način oriše začetno obdobje zgodovine našega naroda.
Ob zbiranju natančnih arhivskih podatkov je Milko Kos ‘mimogrede’ odkril kaj novega. Tudi o zgodovini Ljubljane, našega glavnega mesta, o kateri pripoveduje v drobni knjigi Srednjeveška Ljubljana (1955), ki je vsekakor zanimiva za njene sedanje prebivalce, marsikaj pa pove tudi vsem, ki tja prihajajo. Pisec nas vodi po Ljubljani in na podlagi zanesljivih virov posamezne dele mesta in njihove prepoznavne zanimivosti. V predgovoru pravi: »Moja naloga začenja šele s časom, ko se pred dobrimi osem sto leti Ljubljana omenja prvič v znanih pisanih virih in sledi poglavitno virom te vrste do začetka 16. stoletja z namenom, da na kritičen način obdela do danes v marsikaterih virih zelo nekritično in zanemarjeno topografijo Ljubljane.« Za marsikoga bo novo, da je stara Ljubljana zrasla iz treh delov: Starega trga, Novega trga in Mesta. Te tri dele predstavlja v prvem poglavju, v katerem se dalj razpiše o cerkvi sv. Jakoba, središču Starega trga. Potem nas popelje v nekatere dele mesta, ki jih danes več ne poznamo. Ko piše o cerkvi sv. Nikolaja, današnji ljubljanski stolnici, pravi: »Neverjetna in nemogoča je vest, da je prva cerkev sv. Nikolaja stala že v 7. ali 8. stoletju … Vse več vere bi bilo treba prisoditi izročilu, da so prvo cerkev sv. Nikolaja zgradili čolnarji oziroma ribiči. Nikolaj, ki mu je cerkev posvečena, je veljal za zavetnika čolnarjev in ribičev.« Po drugi svetovni vojni se je posvečal zgodovini svoje rodne Primorske. Veliko gradiva je ostalo v rokopisu. Njegove načrte je prekrižala božja dekla smrt, ki ga je iz minljive zgodovine poklicala v neminljivo večnost 24. marca 1972.
Kobarid (ital. Caporetto, nem. Karfreit)
Obisk muzeja dopolnjuje tudi Kobariška zgodovinska pot. Pot se začne v muzeju, nato pa na pet kilometrov dolgi poti lahko odkrivamo še druge pomembne zgodovinske, kulturne in naravne spomenike: italijansko kostnico na Gradiču okoli cerkve sv. Antona, Tonocov grad na skalni vzpetini blizu Kobarida, italijansko obrambno črto, sotesko Soče, slapove potoka Kozjak, Napoleonov most ter Muzej sirarstva. Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju« je leta 2007 v Pot miru vključila muzeje na prostem, pomembnejše spomenike in obeležja soške fronte ter naravne znamenitosti. Pot miru vodi mimo šestih muzejev na prostem: Ravelnik, Čelo, Zaprikraj, Kolovrat, Mrzli vrh in Mengore. Na poti vidimo vojaška pokopališča in kapele, trdnjavo Kluže, soteske Soče, Koritnice in Tolminke, slap Kozjak, kostnici v Kobaridu in Tolminu, spominsko cerkev Sv. Duha na Javorci …
Naše življenjske poti so zelo različne: nekdo hodi počasi kot želva in dela majhne korake, drugi teče hitro kot zajec … Ne bodite tako nespametni, da bi se na pot odpravljali sami, da bi morda mislili, da ste sami dovolj in ne potrebujete nikogar. Bolje je delati majne korake in iti naprej skupaj z drugimi, kot pa narediti kilometre sam! Zato se potrudite, in začnite ‘graditi skupnost’…
Kristus naj bo z menoj,