* 11. januar 1917, Puštal, † 17. julij 2000, Dimapur, Indija

Bralci Ognjišča so se s Pavlom Bernikom srečali maja 1975, ko je kot gost meseca med drugim povedal, da leta in leta ne sreča nobenega rojaka, da bi se z njim pogovoril. “Slovensko govorim samo z Bogom.” O njegovi “misijonski metodi” veliko pove droben dogodek, ki ga je povedal v pogovoru s p. Jožetom Kokaljem. “Po prihodu v Indijo smo se bogoslovci učili domači jezik in smo šli v vas k ljudem. Srečal sem skupino mladih, vsi so prestrašili in zbežali, ostal je le en osemletni deček. Približal sem se mu in se z njim prijazno pogovarjal. Čez nekaj let je prejel krst. Pred nekaj meseci (1989) sem ga srečal in obiskal na domu, kjer ima številno družino. V njegovi vasi je le njegova družina katoliška. Rekel mi je, da je bil za njegovo željo po krstu odločilen prav pogovor z menoj pred tolikimi leti.”

Pavel Bernik se je rodil 11. januarja 1917 v kmečki družini v Puštalu pri Škofji Loki kot četrti v družini z enajstimi otroki. Trije so umrli v detinski dobi, trije bratje pa so žrtve komunističnega nasilja med drugo svetovno vojno. Prvih pet razredov osnovne je obiskoval v Škofji, kjer je pri sestrah uršulinkah prvič slišal o misijonih. Po petek razredu so ga poslali v Ljubljano, kjer je bil dijak na klasični gimnaziji in gojenec pri salezijancih na Rakovniku. “Dobro sem se počutil pri salezijancih in po petem razredu gimnazije sem prosil za vstop v salezijansko družbo.” Z zanimanjem je prebiral misijonske strani v Salezijanskem vestniku. “Za misijone sem se odločil leta 1934 z namenom, da bi me poslali v Indijo.

To mi je tudi uspelo. Kot sedemnajst let star fant, salezijanski klerik, študent, sem odpotoval ob koncu tistega leta in prispel v Indijo 7. januarja 1935.” V Indiji je dokončal gimnazijo, filozofijo in teologijo ter bil 30. januarja 1944 posvečen v duhovnika. Za vodilo na duhovniški in misijonarski poti si je izbral besede apostola Pavla: “Živeti je zame Kristus in umreti dobiček” (Flp 1,21). Novo mašo je “pel” v semeniški kapeli; enajst let pozneje je imel ponovitev nove maše v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki ob svojem prvem obisku domovine (1955).

Ko je kot zlatomašnik leta 1993 zadnjič obiskal domače kraje, je na vprašanje tedanjega škofjeloškega župnika Alfonza Grojzdka povedal: “Svoje misijonsko in duhovniško delovanje bi razdelil na tri obdobja. Kot mlad duhovnik sem deloval najprej v malem in pozneje v velikem škofijskem semenišču, katerega vodstvo je bilo zaupano salezijancem. Pozneje sem imel enako delo pri vzgoji salezijanskega naraščaja na raznih stopnjah, od višje gimnazije do bogoslovja … V bogoslovju sem poučeval lep predmet: cerkvene očete. Vsa ta leta sem imel ob koncu vsakega tedna ter ob nedeljah in praznikih lepo priložnost za dušnopastirsko delo po cvetočih župnijah velikega mesta Madrasa na jugu in Shillongu na severu.

Tretje – vmesno obdobje mojega misijonskega delovanja je bilo v letih 1964 do 1974 in sicer v Nagalandu, gorski državici Indije, ki je malo manjša od Slovenije.Tam se je misijonsko delo začelo leta 1950. Prvi katoličan v Nagalandu je bil krščen leta 1952. Jaz sem prišel tja leta 1964, za menoj je prišlo pozneje še nekaj duhovnikov domačinov iz južne Indije. Delo je lepo napredovalo. Leta 1973 je postal Nagaland skupaj s sosednjo državico Manipur škofija z okoli 50.000 katoličani.” Prebivalci Nagalanda so veljali za bojevito ljudstvo. Ko so sprejeli evangelij, so se zelo umirili. Bernik je še srečal “lovce na človeške glave”: ko so sovražnike ujeli, so jim odsekali glave ter jih odnesli s seboj v spomin na zmago. Po letu 1975 je naš misijonar opravljal pomembne vzgojne naloge v raznih krajih, nazadnje v Salezijanskem študijskem središču v mestu Dimapur, kjer je poučeval liturgiko, salezijansko duhovnost in Sveto pismo. Vsako jutro in vsak večer je dolgo ure presedel v spovednici. Za veliko noč leta 1996 je pisal svoji nečakinji v Piran: “Oba potna lista, ki ju imam, indijski in slovenski, sta veljavna do leta 2003. To bi bilo za moja zemeljska potovanja več kot dovolj.” Čutil je, da se bliža dan, ko bo prejel “potni list” za nebesa. To se je zgodilo 17. julija 2000.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 12, str. 14.

* 28. februar 1915 Rees; 12. avgust 1945, Dachau

Karl Leisner se je rodil 28. februarja 1915 v kraju Rees v Porenju, odraščal pa je v mestecu Kleve, kjer se je kot gimnazijec vključil v katoliško mladinsko gibanje. Podarilo mu je ne le družbo mladih in lepih doživetij na taborjenjih in potovanjih, približalo mu je tudi Sveto pismo in bogoslužje, zlasti evharistijo. Kristus je bil sonce njegovega mladega življenja. Po maturi leta 1934 se je vpisal v prvi letnik bogoslovja v Münstru. Tamkajšnji škof Clemens August von Galen, ki so ga zaradi njegovega odločnega nasprotovanja nacizmu imenovali ‘munstrski lev’, mu je zaupal vodstvo mladinskih ‘odredov’ v škofiji. Gestapo je budno spremljal vse njegove korake.

Po kratkem notranjem boju, ali naj izbere zakon in družino ali duhovništvo, se je odločil za slednje. 25. marca 1939 je prejel diakonsko posvečenje in čez nekaj mesecev naj bi bil posvečen v duhovnika, toda Bog mu je začrtal drugačno pot. Zbolel je za tuberkulozo in moral je v zdravilišče. Po ponesrečenem atentatu na Hitlerja 8. novembra 1939 je enemu svojih sotrpinov dejal: »Škoda, da ga ni bilo tam!« Ta ga je izdal in gestapo je Karla aretiral. Šel je skozi več zaporov, 14. decembra 1940 pa je pristal v Dachauu. Leta 1942 je spet nevarno zbolel in preselili so ga v barako za bolnike. Mladi diakon je svoje sotrpine hrabril in ji tajno delil sveto obhajilo. Živel je po besedah apostola Pavla: »V svojem mesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24). 6. novembra 1944 so v Dachau privedli francoskega škofa Gabriela Piqueta iz Clermont-Ferranda. Jezuit p. Otto Pies, Karlov prijatelj, je začel razmišljati, kako bi omogočil njegovo mašniško posvečenje, po katerem je bolni Karl tako hrepenel.

Svoj načrt je izpeljal s pomočjo pogumne Josefe Mack, kandidatke v bližnjem samostanu notredamk (kasnejše s. Imme), ki se je pogosto s kolesom pripeljala k plantaži taborišča Dachau. Prinašala je živila in hostije za duhovnike. Za posvetitev diakona Karla Leisnerja v duhovnika je francoski škof v taborišču moral dobiti dovoljenje krajevnega ordinarija – to je bil münchenski nadškof kardinal Mihael Faulhaber. Josefa, ki so ji pravili ‘Madi’, je v spremstvu jezuitskega brata Zawackega potovala v München in kardinalu izročila prošnjo p. Piesa za dovoljenje. »Kardinal mi je izročil pismo z dovoljenjem za posvečenje, tajnik pa je prinesel sveta olja in potrebne liturgične knjige,« pove v svojih spominih s. Imma. Slovesnost mašniškega posvečenja je bila na tretjo adventno nedeljo, 17. decembra 1944. Karl je bil po posvečenju tako izčrpan, da svojo prvo sveto daritev – novo mašo – imel šele na praznik sv. Štefana, prvega mučenca, 26. decembra 1944. Ta je bila zanj tudi edina.

Ko so ameriški vojaki 29. aprila 1945 osvobodili Dachau, je mladi duhovnik Karl “z nepopisnim veseljem jokal”. 4. maja ga je p. Otto Pies dal iz taborišča prepeljati v zdravilišče Planegg pri Münchnu. Po začetnem izboljšanju se je stanje nenadoma poslabšalo. 29. junija so ga obiskali starši. 25. julija je v svoji bolniški sobi sodeloval pri maši: oltar je bil na hodniku in nanj je gledal s svoje postelje. V nedeljo, 12. avgusta 1945 ob petih zjutraj je ob navzočnosti p. Otta Spiesa izročil svojo dušo Gospodu.

Dva tedna pred smrtjo je zaupal materi: »Mama, moram ti nekaj povedati, vendar ne smeš biti žalostna. Vem, da bom kmalu umrl, vendar sem pri tem vesel.« Umrlega so sestre oblekle v rdeča mašna oblačila in s tem nakazale njegovo mučeništvo. 20. avgusta je bil pogreb v Kleveju, leta 1966 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v kripto stolnice v Xantnu. 7. decembra 1977 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Ko ga je papež bl. Janez Pavel II. 23. junija 1996 na olimpijskem stadionu v Berlinu razglasil za blaženega, je dejal: »Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mlade ljudi, ki živijo v okolju, zaznamovanim z nevero in brezbrižnostjo, bili spodbuda in vzor.«

pričevanje 01_2012

* 15. septembra 1946 Pobrežje, župnija sv. Vid – Videm pri Ptuju; † 29. oktobra 2011, Ndola, Zambija

Slovenski misijonar, ki so ga imenovali ‘črnec v beli koži’

Svoje razmeroma kratko življenjsko potovanje – trajalo je le nekaj tednov več kot petinšestdeset let – je začel 15. septembra 1946 v Pobrežju, župnija Sv. Vid – Videm pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, potem pa je odšel v minoritsko semenišče v Zagreb. Po drugem letniku gimnazije je opravil noviciat na Cresu in leta 1964 tam naredil prve redovne zaobljube. Bogoslovne študije je opravil na Teološki fakulteti v Ljubljani; leta 1971 je naredil večne zaobljube, 2. julija 1972 pa je bil v cerkvi sv. Jurija na Ptuju posvečen v duhovnika. V času študija, leta 1969, je s tremi drugimi bogoslovci v Sostrem ustanovil že omenjeno glasbeno skupino Minores, ki je s svojimi nastopi doma in v tujini na nov način oznanjala evangelij.

Po treh letih kaplanske službe v Sostrem je v njem dozorela odločitev za misijone. Leta 1975 je šel v Anglijo, da se je naučil angleščine, ki je v Zambiji, kamor je bil namenjen, uradni jezik. »29. januarja 1977 ob šesti uri sem prvič stopil na zambijska tla.« V spominskem zapisu njegovih sobratov ob Mihovi smrti beremo: »Hitro je ugotovil, da je tam vse drugače kot doma: drugače so delali, drugače so se smejali, se drugače pogovarjali. V prvem hipu bi vse spremenil, vse poslovenil. A kmalu je odkril, da to ne bi bila prava pot. Začel se je učiti. V tem procesu učenja, sprejemanja drugačnosti je postal del njih.« Najprej se je naučil njihovega jezika, za kar se od tujcev potrudijo edino misijonarji. Prvi dve leti je bil ‘kot ptica selivka’ na šestih mestih, potem pa se je ustalil v Ndoli. Kot župnik velike župnije, ki je štela več deset tisoč duš, je deloval ob pomoči malih občestev, ki so jih sestavljale katoliške družine.

Veliko se je posvečal otrokom in samo zanje je imel vsako nedelo mašo, pri kateri je sodelovalo 1.500 otrok, ki so sami vse vodili. »Majhna punčka, deset let stara, dirigira celi cerkvi (starejši se lahko skrijemo pred otroci). Sami preberejo evangelij, sami pridigajo in navadno tudi zaigrajo. Potem pride še nekdo gor in s svojimi besedami pove, kako je razumel evangelij, potem poveže z njihovim praktičnim življenjem. Jaz poslušam in se od njih učim.« Pater Miha je ustvaril verski, kulturni, izobraževalni in zdravstveni center. Najprej pa je z drugimi sobrati misijonarji naredil semenišče, nadaljeval z osnovno šolo, kasneje še s poklicno šolo. Leta 1991 sprožil blagodejen načrt: botrstvo na daljavo.

Čez tisoč zambijskih otrok je dobilo slovenske botre in s tem možnost za izobrazbo. Sredi devetdesetih let je ustanovil katoliški radio Ičengelo, posvetil se je delu v tiskarni. S kritično besedo je opozarjal na krivice oblasti in na revščino ljudi. Bil je glas preprostega, domačega lačnega, bolnega, neukega človeka. Najprej je bil duhovnik, toda kot misijonar je postal tudi gradbenik, novinar, tiskar, mizar, ključavničar, mehanik, pri vsem delu tudi glasbenik, ki je rad vzel v roke kitaro in pel skupaj z otroki. Z raznimi skupinami je prihajal tudi v Slovenijo.

Ob njegovi smrti je ugledni koroški duhovnik Jože Kopeinig, velik podpornik misijonov, zapisal: »Težko se je posloviti od dobrih ljudi, najtežje od dobrega prijatelja. Miha Drevenšek bo s svojim vedrim in sončnim značajem od sedaj naprej iz nebes spodbujal za nadaljnjo misijonsko vnemo med mladimi na Koroškem, v Sloveniji in v Zambiji.

Naj uživa pri dobrem Bogu neminljivo radost med vsemi, katerim je tako nesebično služil.«

(pričevanje 12_2011)