Pismo katehistinji
Ljuba moja možinja!
Ne pomnim, kdaj sem ti nazadnje pisal pismo. Tisto leto, ko sem ‘služil narodu’, sva si res pisala tako rekoč vsak dan, a to je bilo v neki drugi državi in v nekem drugem času, ko še nismo poznali mobilne telefonije. Kasneje sem ti pisal samo še enkrat: Ko sva kot mož in žena zatrmoglavila do te mere, da si nisva mogla nič več reči, pa sva si pisala.
In tudi tega pisma ti ne pišem kot ženi: ženski, ki me je, iz meni popolnoma neznanih in nerazumljivih, če ne celo nerazumnih, razlogov vzljubila in mi obljubila ljubezen in zvestobo, temveč kot katehistinji, kot nekomu ki, kot me pouči SSKJ, poučuje verouk. In prav to: Kaj pomeni poučevati verouk, kaj verouk sploh je, ali še bolje, kaj naj bi bil, so teme, ki so se z novim šolskim in veroučnim letom, ko spet prevzemaš svoje poslanstvo, ponovno razplamtele na najinem domačem ognjišču.
Je verouk res le pouk o veri? O tem, kdo in kaj smo kristjani, kaj in zakaj verjamemo, od kod prihajamo in kam se vračamo? Je to res le prenos podatkov? Prenašanje datotek iz ene mape v drugo? Ali je morda v ozadju še kaj več? Ali celo v ospredju? Morda ne le več, ampak tudi večje? Je naloga oziroma poslanstvo veroučitelja, veroučiteljice, kateheta, katehistinje in res ne nazadnje duhovnika, da posreduje znanje o veri ali izkustvo vere? Vse, kar ve, ali vse, kar je?! Govori o Jezusu, ki je živel na zemlji, ali o Jezusu, ki je premagal smrt? Če bi o tem povprašali starše in otroke, bi dobili zelo pomešane odgovore. Če bi odgovor sploh dobili. Zato je vprašanje o smiselnosti in načinu poučevanja verouka namenjeno tebi, katehistinja, in pa tvojim ‘nadrejenim’, če smem uporabiti ta izraz. Ali bi bilo morda bolje, da bi rekel: tvojim ‘soudeleženim’, duhovnikom in škofom, torej.
Kot starš si seveda želim, da bi moj otrok, najin otrok, obvladal matematiko, vendar si še bolj želim, da bi jo vzljubil, ker jo bo le tako lahko tudi razumel. A ne eno ne drugo, ne znanje matematike ne njeno razumevanje ni mogoče brez poznavanja številk. To poudarjam zato, da ne bi mislila, da hočem kar povprek odpraviti veroučne učbenike in uvesti, ne vem, molitvene skupine. Mislim, da se strinjaš, da sta si matematika in verouk zelo različna: medtem ko je pri matematiki vse preverljivo in je res le tisto, kar se dokaže, je pri verouku precej drugače. Vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo, ki se ne dajo izračunati in ki dostikrat presegajo meje in mere razumnega. Pa vendar se tako matematika kot verouk ocenjuje. Oboje se preverja na enak način: s kontrolnimi nalogami in izpraševanjem!?! Vem, vem, ocenjuje se znanje. Vere nam, hvala Bogu, še ni dano izmeriti, božje tehtnice dobijo svojo vlogo šele na oni strani. In vesel sem, da se strinjaš z mano, da je pri verouku poleg znanja (ali morda celo pred znanjem) pomembno izkustvo vere. In to izkustvo se, ob vsem trudu veroučitelja, veroučiteljice, kateheta, katehistinje in res ne nazadnje duhovnika, pridobi in pridobiva v prvi vrsti v družini! Ob očetu in materi ter od očeta in matere!
Če ti prikličem v spomin Jezusovo priliko o sejalcu (prim Lk 8, 4-8) in njegovo razlago te prilike (prim Lk 8, 11-15), je seveda kristalno jasen obisk in osip naših veroukarjev. Pa mi dovoli, da veroukarje, kljub temu, da je sejalec po vsej verjetnosti sejal žito, primerjam z rožami: Seveda je najmanj dela in skrbi z rezanim cvetjem. V vazi bo tako cvetje zdržalo kar nekaj dni, sploh če nekajkrat zamenjamo vodo, poljubno ga lahko premikamo z mize na omaro, pred oltar, pred Marijin kip, pa spet nazaj. Predvsem pa ga lahko povežemo v čudovite, pisane šopke, ki vzbujajo zavist in občudovanje, predvsem pa krasno izgledajo, sploh če je treba škofu na obisku kot darilo kaj potisniti v roke. A to cvetje bo slej ko prej ovenelo. In ga vržemo stran. Drugače je z rožami v lončku. Te že zahtevajo več pozornosti. Morda so malo dolgočasne na pogled, a njihova življenjska doba je ob skrbi lahko kar dolga. Rože na vrtu pa lahko svobodneje poženejo korenine – a tudi tu ločimo med enoletnicami in trajnicami. »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Lk 8, 8).
Blagoslovljeno veroučno leto ti želim, čim manj ljuljke in trnja. In obljubim, da bom brez godrnjanja čuval najmlajšega med tem, ko boš oznanjala.
ČUŠIN, Gregor. (Na začetku), Ognjišče, 2011, leto 47, št. 10, str 3.
Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)
Najprej bi rad pojasnil, da pri Župnijskem pastoralnem svetu ne gre za duhovnika na splošno, marveč za župnika, ki mu je zaupana župnija in bi naj bil vez edinosti vseh služb in vseh darov (karizem) v župnijskem občestvu. To službo edinosti ali morda bolje povezovanja imajo v Cerkvi papež za vesoljno Cerkev, krajevni škof za krajevno (škofijsko) Cerkev in župnik za župnijsko Cerkev oziroma župnijo. To pomeni, da za papeža, škofa in župnika ni najbolj pomembno, da je najbolj pameten, najboljši teolog, najboljši pridigar, najboljši katehet, najboljši pevec, najboljši ekonom, najboljši računalničar, najbolj svet, kar je sicer vse zaželeno, toda osrednja papeževa, škofova in župnikova vloga je, da ima dar edinosti, tj. dar povezovanja vseh vernikov, predvsem sodelavcev, in dar odkrivanja talentov in animiranja vseh služb in karizem v skupnosti, ki mu je zaupana. To pa zahteva, da ima zraven naravnih darov predvsem odprtost za poslušanje Svetega Duha in dar ter občutek za branje znamenja časov. S karizmo edinosti bo odkrival, omogočal in pospeševal razvoj vseh talentov posameznikov in omogočil, da bodo vsi darovi in vse karizme, ki jih Bog podarja posameznikom, v službi graditve župnijske, škofijske in vesoljne cerkvene skupnosti. V tem smislu je papež Janez Pavel II. prosil nekatoliške kristjane, naj mu pomagajo, da bo svojo papeško, tj. petrinsko službo izvrševal v duhu razodetja in kot vez edinosti. Papež Gregor Veliki že ob koncu 6. stoletja opredelil papeško službo kot službo ‘služabnika božjih služabnikov’, kar je odlično izhodišče za zborno (kolegialno) vodenje vesoljne Cerkve. Šlo mu je za duhovno blaginjo Cerkve. Gregor Veliki je v svojem Pastoralnem vodilu zapisal, da je “vladanje z najvišjega mesta dobro tedaj, ko tisti, ki stoji na vrhu, bolj kot nad svojimi brati vlada nad svojimi grehi”. Sicer pa beremo v Novi zavezi (prim. Rim 16, 1 Kor 16) o tesni povezanosti apostolov in vernikov laikov. Patrolog A. Faivre, ki je napisal knjigo o laikih v zgodnji Cerkvi, je dal enemu od poglavij hudomušni naslov : »Lepi časi, ko ni bilo klerikov in ne laikov«, kar pa je potrebno seveda pravilno razumeti. Pozneje je žal vzorec svetne družbe vplival in spremenil odnos med duhovniki in verniki laiki. Prišlo tako daleč, da je v nekem obdobju pomenilo biti duhovnik in klerik sinonim za aktivnega člana Cerkve. Na 2. vatikanskem koncilu so piramidalno podobo Cerkve ‘znižali’ v duhu svetopisemskega služabništva in zelo poudarili zbornost škofov, iz česar izhaja odgovornost vseh škofov in ne samo papeža za vesoljno Cerkev. Poudarjen je občestveni model Cerkve na vseh ravneh. To pa posledično velja tudi za škofijo in župnijo, kar pomeni, da smo vsi škofljani soodgovorni za škofijo in vsi župljani za župnijo in ne samo škof in župnik. Škof je dolžan odkrivati in povezovati vse darove, ki jih Sveti Duh podarja duhovnikom in krščanskim vernikom njegove škofije, župnik pa bi naj odkrival, animiral, pospeševal in povezoval darove, ki jih imajo župljani.
Zibelka ji je tekla v preprosti kmečki hiši v Horjulu, kjer se je rodila 22. oktobra 1911. Imela je dve sestri, bratje so umrli še kot otroci. Na otroštvo, čeprav ga je skalila prva svetovna vojna, ko je bil oče na fronti, je imela lepe spomine. Po končani osnovni šoli v domačem kraju so jo starši desetletno poslali v Maribor, kjer je bila njena teta redovnica šolska sestra. Tam je končala meščansko šolo in učiteljišče. Potem se je odločila za študij pedagogike in psihologije na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Med študijem se je ob pomoči staršev vzdrževala tudi z inštrukcijami. Leta 1935 je iz obeh predmetov diplomirala, leta 1939 je doktorirala iz pedagogike. Še pred tem se je poročila s Francetom Brenkom, svojim študijskim kolegom. V skladnem zakonu, ki je trajal 54 let (mož France, znan filmski zgodovinar, je umrl leta 1990), sta se jima rodila dva sinova.
Rada sta se z njima pogovarjala. »Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne … Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.« To spoznanje jo je vodilo tudi pri njenem pisanju, za katero je zajemala snov iz svojega otroštva in iz življenja svoje družine. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v odporniškem gibanju. Takoj po vojni je bila med ustanovitelji založbe Mladinska knjiga, od leta 1949 do upokojitve leta 1973 je bila urednica za mladinsko književnost pri tej založbi. Kot urednica je spodbujala domače pisatelje k pisanju za otroke in mladino, izbirala je zanje tuja dela in tudi sama pisala. Malo pred koncem svojega življenja, ki se je izteklo 20. novembra 2009, je dejala: »Še zmerom gledam naprej z vsem humorjem, kar ga premorem.«
Kristina Brenkova je začela pisati že pred drugo svetovno vojno ter objavljala v Ljubljanskem zvonu in Sodobnosti. Pisala je dejansko ves čas, nikoli veliko, a vztrajno. Po vojni je pisala igre za mladino s pravljičnimi besedi. Njena prva knjiga mladinske proze (Golobje, sidro in vodnjak) je izšla šele leta 1960. Potem pa so se porajale vedno nove, tako da se jih je ‘nabralo’ okoli trideset. Na vprašanje, odkod so vrele ideje, je odgovorila: »Ideje nikoli niso vrele. Če se je nekaj dotaknilo mojega srca, sem imela tiho željo to sporočiti naprej. Samo to! Pa saj nikoli nisem mislila, da sem pisateljica. To se mi je zdelo tako nekaj veličastnega.« Večino svojega pisateljskega dela je namenila mladim bralcem, tudi najmlajšim. Kot urednica za mladinska dela je priklicala v življenje legendarne zbirke Čebelica, Zlata ptica, Mladi oder, Cicibanova knjižnica, pa tudi čudovite slikanice, ki so po njeni iznajdljivosti izhajale v številnih evropskih jezikih. Knjižnica Čebelica, namenjena otrokom v začetnem bralcem obdobju, obsega že približno 400 naslovov, izšli pa so v skupni nakladi več kot šest milijonov! Bila je presrečna, ker so otroci in tudi odrasli vse z veseljem sprejemali. »Zelo rada se spomnim na edinstveno zbirko Zlata ptica, v kateri je zbranih sto knjig ljudskih pripovedi z vsega sveta. Kolikor poznam tuje izdaje, take zbirke nima nobena založba na svetu.«
Od njenih del za otroke je najbolj znana pravljica Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. Kristina Brenkova je k nam pripeljala nagajivo Piko Nogavičko švedske pisateljice Astrid Lindgren. Prva jo je prevedla v slovenščino in si z dovoljenjem pisateljice izmislila slovenska imena za osebe v knjigi. Za svoje delo je dobila tudi nekaj priznanj in nagrad, toda več kot te ji je pomenilo priznanje mladih bralcev.
»Veliko sem potovala, čeprav je bilo precej naporno,« je dejala Kristina Brenkova. »Najprej so me ravnatelji vprašali, ali imam avto. Nisem ga imela, vendar nisem nikoli zavrnila povabila. Imela sem občutek neke dolžnosti.« Povedala je, kako so se ta srečanja začenjala: »Ko sem prišla v šolo, so vsi pričakovali, da bom kaj povedala. Zelo dobro se spomnim, da sem v nekem razredu sredi Bele Krajine rekla: “Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama na odru, kar vi me kaj vprašajte!” In so začeli: “Ali imate kaj otrok, koliko so stari …”« Ob teh srečanjih pa tudi pri svojem pisanju se je ravnala po pravilu: »Mene nikoli ni zanimalo vzgajati. Vedno sem imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.« Kako so ji bila ta srečanja z otroki po slovenskih šolah dragocena, potrjuje njeno priznanje: »Vse spominke, ki so mi jih dali po šolah, sem uvrstila med svoja odlikovanja.« Vse njeno življenje je bilo povezano s knjigo, zato upa, da bo bralna značka mladi rod spodbujala k branju. »Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.«
Pred odhodom v Brazilijo (julija leta 2013) si je papež Frančišek ogledal popolnoma zastekljen papamobil s katerim naj bi se prevažal na svetovnem dnevu mladih. Zavrnil je to možnost in poudaril, da ne moreš priti na obisk ljudem v ‘stekleni kletki’ – sploh pa ne k prijateljem, k tistim, ki jih imaš rad. Potreben je živi stik, brez vmesne zasteklitve. Kasneje je v intervjuju na brazilski TV poudaril: »Treba je spodbujati ‘kulturo srečanja’!«
Besede, ki so naslov tega prispevka, so bile izrečene na enem od zemeljskih sloves v Solčavi. Prevzele so me, saj z blago prijetnostjo nakazujejo naš večni dom, tam za mejami časa in prostora. Prav tako me je prevzela duhovna oporoka, ki jo je zapisal eden od klenih solčavskih gorjanov. Njegove besede so vredne, da jih sprejmejo za dobro doto ne le njegovi sorodniki, pač pa tudi mi, preostali:
Ta svet je za človeka premajhen, da bi mogel utešiti vse njegove želje. Zato ne navezujte nanj svojega srca. Svet je poln prevar, a najhujša je prevara srca. Ostanite zvesti veri, a spoštujte prepričanje vsakega človeka. Ne bojte se nikogar bolj kot samega sebe. V tihih urah se vračajte vase in mislite na poslednje reči.
Dobra spoved da bolniku zaupanje v božje usmiljenje. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu. Molitev za srečno zadnjo uro je bila včasih zelo razširjena. Vedno znova si moramo ponavljati: veruj, zaupaj, vse izroči Bogu in moli, posebno k Božji Materi Mariji. Imamo tako lepo molitev: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tebi priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati. K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.«
Na zastavljeno vprašanje ne bom odgovoril preprosto z da ali ne, saj je preveč aktualno in tudi zapleteno. Raje poskušajmo na to temo skupaj razmišljati. Ali je pri posamezniku nekaj greh, pa prepustimo pogovoru pri spovedi.
Družinski pevski in glasbeni koncerti
Poleti jih je obiskoval skladatelj Slavko Osterc, ko je prihajal na počitnice v domači Veržej. Večkrat se mu je pridružil violinist Franc Serajnik. »Ob takih prilikah se je v našem domu živahno razlegala glasba. Oče je igral klavir, Osterc na violo, Serajnik na violino.« Ko se je družina sredi dvajsetih let preselila v Maribor, se je Dragotin vpisal v glasbeno šolo Glasbene matice, ki mu je nudila sistematično strokovno izobrazbo. »Septembra 1932 sem v skladu s svojimi načrti odšel v Ljubljano, kjer sta bili instituciji, ki sta me zanimali: konservatorij in univerza.« Za ‘svojega’ profesorja na konservatoriju je izbral Slavka Osterca. Preživljal se je z instrukcijami. Leta 1936 je diplomiral na filozofski fakulteti, naslednje leto na konservatoriju, leta 1938 pa je promoviral za doktorja filozofije, ob tem se je hkrati izpopolnjeval v kompoziciji v mojstrski šoli praškega konservatorija.
Takoj po končanem šolanju, leta 1938, je postal predavatelj na Glasbeni akademiji v Ljubljani, leta 1945 pa je postal profesor za glasbeno zgodovinske in teoretske predmete na Akademiji za glasbo ter vodja oddelka za glasbeno zgodovino, poznejšega zgodovinsko folklornega oddelka. Leta 1962 je ustanovil oddelek za muzikologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani in ga vodil do upokojitve. Leta 1965 je pod njegovim uredništvom začel izhajati Muzikološki zbornik s prispevki domačih in tujih strokovnjakov. V letih 1970-1972 je bil dekan filozofske fakultete. Tržaški skladatelj Pavle Merkú (1927) pričuje, da se mu je leta 1950, glasbenemu novincu, Dragotin Cvetko “predstavil kot mentor, predvsem kot prijatelj”. Imenoval ga je ‘kolega’, ga pritegoval k muzikološkemu raziskovanju, sledil njegovemu osebnemu in družinskemu življenju. »To je bila njegova posebna odlika: mlade je vedno podpiral in jim dajal poguma ter jih vzpodbujal, da so se lotili temeljitega, načrtnega, poglobljenega del.« Ob raznih srečanjih z muzikologi vsega sveta se je videlo, je zapisal Merkú, “kako so ga vsi imeli radi zaradi globoke človečnosti in osebne radodarnosti”.
Dragotin Cvetko je leta 1938 doktoriral z disertacijo Problemi občega muzikalnega vzgajanja ter izobraževanja in kot mlad profesor se je sprva zanimal za probleme glasbene teorije in vzgoje. Po drugi svetovni vojni pa se je osredotočil na glasbeno zgodovino, predvsem slovensko in jugoslovansko. Slovenska glasbena preteklost je bila dosti manj raziskana kot literarna in likovna, zato si je naprtil težko nalogo, da zapolni to praznino. Tako je nastajalo njegovo, lahko rečemo, življenjsko delo Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem (1958-1960) v treh knjigah, ki obsegajo 1373 strani! To je prvo temeljno delo te vrste. V svoji Zgodovini uporablja Cvetko stilno periodizacijsko lestvico iz likovne umetnosti: temelji (najstarejša doba) – romanika – gotika – renesansa – barok – klasika – romantika.- moderna. Svoj pogled na razvoj stila v zgodovini slovenske glasbe je Cvetko še natančneje prikazal v knjigah Stoletja slovenske glasbe (1964), ki je izšla tudi v francoščini (1967), in Slovenska glasba v evropskem prostoru (1991). V nemščini je izšla njegova Glasbena zgodovina Južnih Slovanov (1975).
Pomembne so tudi njegove monografije, posvečene posameznim slovenskim skladateljem (Risto Savin, Davorin Jenko, Gojmir Krek, Anton Lajovec, Slavko Osterc). Med njimi gre posebno mesto knjigi Jacobus Gallus Carniolus (1965), ki je izšla tudi v nemščini in angleščini in je v njej predstavil našega velikega rojaka. Pripravil je tudi kritične izdaje del starih slovenskih skladateljev. Skladba njegovega življenja je izzvenela 2. septembra 1993, na pragu dvainosemdesetega rojstnega dne.
Pesnik in teolog Vladimir Truhlar se je rodil 3. septembra 1912 v Gorici. Njegov oče je bil Čeh František Truhlar, ki je bil kot železničar prestavljen k južni železnici v Divačo, kjer se je leta 1897 poročil z Marijo Malnerčič, hčerjo tamkajšnjega gostilničarja in župana. Družina je živela v znameniti Škratljevi hiši, kjer se je rodila večina otrok. Vladimir, osmi in zadnji, pa je zagledal luč sveta v Gorici, kamor je bil prestavljen oče. Maja 1915 se je morala družina zaradi soške fronte umakniti na Jesenice, kjer je Vladimir preživel svoje otroštvo. V železarskem mestu je končal osnovno šolo, potem pa nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Ljubljani. Preživljal se je v glavnem z instrukcijami; tri leta v družini pesnika Otoka Župančiča, katerega sin Marko je bil njegov sošolec.
Po maturi leta 1933 se je vpisal v bogoslovje. Na teološki fakulteti ga je najbolj pritegnila filozofija in profesor Aleš Ušeničnik ga je priporočil za študij na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je bil 29. oktobra 1939 posvečen v duhovnika. Ob branju moderne filozofske in teološke literature si je izoblikoval »eksistencialno-izkustveni« k stvarnosti. To razodeva tudi njegova doktorska disertacija Proces pobožanstvenja pri Vladimiru Solovjevu (v nemščini). Po doktoratu se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil do leta 1945 spiritual v bogoslovju. Maja 1945 je spremljal večjo skupino ljubljanskih bogoslovcev v Praglio pri Padovi. Iskal je pot, kako bi mogel združevati kontemplacijo z akcijo, o čemer je že dolgo razmišljal. Leta 1946 je vstopil v Družbo Jezusovo. Po noviciatu je bil leta 1949 zaradi razgledanosti na področju duhovne teologije, na katero so opozarjali njegovi članki v teoloških revijah, povabljen za profesorja na papeško Gregorijansko univerzo v Rimu, kjer je predaval petindvajset let.
Vladimir Truhlar se je kot profesor duhovne teologije in mentor doktorskih disertacij prizadeval, da bi teologija odkrila sodobnemu človeku izkustveno pot k Bogu. To spoznanje je v njem zorelo postopoma, kot razodevajo njegovi spisi – vseh (knjig in člankov) je okoli 180. Strokovne razprave je pisal najprej v latinščini, pozneje pa v nemščini in italijanščini, mnoga njegova dela so bila prevedena v druge svetovne jezike. Snov, ki jo je na Gregorijani predaval, je sprva dajal ime ‘mistično izkustvo’ in leta 1951 izdal latinska skripta s tem naslovom. Potem pa je postal “vse bolj pozoren na mesto Kristusa v tem izkustvu (leta 1964 je izšla knjiga Christuserfahrung – Izkustvo Kristusa) … Tako mi je duhovna teologija prešla v stroko o izkustvu Absolutnega, Boga v Kristusu, in o duhovnih temah znotraj izkustvene razsežnosti.« Tega se je dosledno držal pri pisanju svojega najobsežnejšega dela – Leksikona duhovnosti. V uvodu italijanske izdaje (1973) je izrazil željo, da bi verni in neverni bralci, ki spričo današnje duhovne razcepljenosti iščejo v svoji eksistenci vsebine, trdnosti in poštenja, mogli v njegovih sestavkih doživeti in ‘okusiti’ odgovor na lastna življenjska vprašanja.
Cerkev na Slovenskem je skušal »prevetriti« s svojimi knjigama Pokoncilski katoliški etos (1967) in Katolicizem v poglobitvenem procesu (1970), ki sta izšli v redni zbirki Mohorjeve družbe v Celju. Z njima je hotel slovenske kristjane opozoriti na ‘vetje Duha’ in na podlagi vseh koncilskih dokumentov nakazati nove poglede in drže, ki jih narekuje koncil. Vzbudili sta nekaj ostrih kritik, vendar pa je prevladalo prepričanje, da sta bili napisani z dobrim namenom.
Tako je Truhlar v pesniški slutnji izpovedal v svoji pesmi ‘Razpadajoči most’. V rokopisnem seznamu svojih del iz leta 1974 je Truhlar zapisal, da se je njegova ustvarjalnost začela utelešati najprej v pesmi in šele pozneje hkrati tudi v znanosti. Pesniti je začel v gimnazijskih letih; pesmi je objavljal najprej v listih Žar, Zrelo klasje, Plamen, nato v Mentorju, Mladiki, Naši Zvezdi ter v bogoslovskih letih v Dom in svetu. V njegovi poeziji je bilo od vsega začetka ‘nekaj mističnega’. Po dvajsetletnem molku se je Truhlar oglasil s svojo prvo pesniško zbirko Nova zemlja (1958), ki je izšla v založbi SKA v Buenos Airesu, leta 1961 je pri isti založbi izšla zbirka Rdeče bivanje. Obe je potem združil v eno z naslovom V dnevih šumi Ocean (Mohorjeva družba, Celje 1970). Tematsko je razpeta med tihožitjem in svetopisemskimi vzgibi, spremno besedo ji je napisal Edvard Kocbek. Sledilo je še nekaj drugih zbirk. Izbor njegovih pesmi vsebuje knjiga Temni karmin (Celjska Mohorjeva družba 2007).
Po božiču leta 1974 se je Truhlar vrnil v Slovenijo z iskreno željo, da bi mogel svojim rojakom nuditi duhovno bogastvo, ki si ga je pridobil z dolgoletnim delom. Upal je, da bo lahko predaval na teološki fakulteti v Ljubljani, pa so mu dali le specialna predavanja o duhovnosti v slovenski književnosti. Ta so izšla po njegovi smrti z naslovom Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju (Župnijski urad Dravlje 1977). Nerazumevanje, ki ga je doživljal, ga je nagnilo, da z bolečino v srcu julija 1976 zapustil domovino in tiho odšel v vasico Lengmoos na Južnem Tirolskem, kamor je iz Rima zahajal na počitnice. V tej samoti se je 4. januarja 1977 zaradi možganske kapi končala njegova služba življenju.