Imam zelo kratko vprašanje, ki pa se po mojem prepričanju precej zapleteno ali celo nerešljivo: Kako postati dobri starši? Na kakšen način postanemo dobri starši in kaj je merilo pri tem? Ali naj gledamo na prizadevanje, ki smo ga vložili, ali na rezultat – naše otroke? Imam nekaj prijateljev, mladih družin, ki se zelo bojijo, kaj bo iz teh njihovih otrok. Nekateri tudi tako zelo, da se ne morejo odločiti za več otrok, ker bi radi imeli neko gotovost … Verjetno bi vsi radi imeli neko gotovost, neko čarobno formulo, po kateri bi lahko prišli do nekega spodobnega rezultata. Pa se ljudi, ki nam je Bog dal svobodno voljo ne da oblikovati tako preprosto, zato ni odgovora, ki bi veljal za vse in za vedno. In verjetno je tako prav, kajne gospod Žorž. Sam sem prepričan, da je pri vzgoji najbolj nevarna prav prepričanost in zagledanost v lastne ideje, v neko zaprtost svojega ‘prav’ … Nekje sem prebral neko primerjavo, da je vzgoja podobna plovbi na oceanu, kjer se lahko srečamo z vsemi možnimi presenečenji. Tako mi je prijatelj zadnjič rekel, da se včasih zgodi, da so dobri starši taki, ki sploh ne vedo, da so res dobri, drugim pa, ki mislijo, da se ne bodo nikoli zmotili in da ne rabijo nobenega nasveta, pa nič ne uspeva. Kakšno (kaj) je pa po vašem prepričanju tisto odločilno merilo, po katerem lahko nekaterim upravičeno rečemo, da so res dobri starši? Ali je to priznanje in ta etiketa sploh pomembna? Ali ni to le neka zunanja nalepka, statusni simbol?
Tilen

Dragi Tilen!
Hvala za zelo zanimivo vprašanje. Pa ste pravzaprav na vse najpomembnejše odgovorili že sami, meni ostane tako le še potrditev, da razmišljate prav, da imate zelo zdrave poglede na vzgojo. Na koncu pa vendarle ostaja odprto vaše vprašanje: ali sploh lahko govorimo o ‘dobrih’ starših, ali ni morda tudi ta označba ‘dobri starši’ le neka nalepka, statusni simbol …
Kakorkoli gledamo na vzgojo, vendarle imamo neke osnove za to, da ocenimo, presodimo neke starše za ‘dobre’. Pa se bom ustavil že tu: ‘dobre’ sem dal v narekovaje. Iz več razlogov. Tu se bom omejil na dva:
Najprej zato, da dovolj jasno poudarim, da ‘dobri’ ne pomeni ‘idealni’, ‘popolni’ …, ker takih staršev preprosto ni! Sam bi tu najraje uporabil opredelitev, ki jo je postavil angleški pediater in psihoterapevt leta 1992. Govorimo raje o ‘dovolj dobrih starših’! To pomeni o starših, ki niso idealni, popolni, ki delajo tudi napake!
Potem zaradi posebnega paradoksa vzgoje. Otrok se namreč v procesu vzgoje pripravlja za vstop v odraslo življenje, v katerem nič ni ‘idealno’. V tem svetu se kar naprej dogajajo napake, še več, kar naprej doživlja neke krivice, nesreče … Ali je lahko ‘dobro’ vzgojen otrok, ki ni pripravljen na te krivice? Najbrž ne. Po nekih idealiziranih pričakovanjih starši otroku ne bi smeli povzročiti nobene krivice, ampak otrok se vendar vzgaja ob starših, zgled je najmočnejše vzgojno sredstvo … Dobri so torej starši, ki otroka vzgajajo za resnično življenje in ne za neko iluzijo, idealizirano podobo tega življenja.
Toda ob tem se takoj postavi vprašanje: kaj pa je potem z vrednotami? Mar niso vrednote neki ideali? So ideali, vendar ideali, ki naj človeka vodijo, usmerjajo skozi življenje, h katerim človek nenehno stremi. Dobri starši otroka vzgajajo v zdravih, pravih in večnih vrednotah, vendar ne za sužnja teh vrednot, ampak za človeka, se ki bo zavestno trudil udejanjati, živeti te vrednote!
Omenil sem zgled kot najpomembnejše vzgojno sredstvo. V sodobni psihoterapevtski govorici rečemo, da se vzgoja dogaja v odnosu, v stiku med otrokom in staršem. In tu smo pri naslednjem pomembnem kriteriju. Vprašanje je torej v kakovosti tega odnosa, stika. Če pa naj bo starš v dobrem stiku s svojim otrokom, mora biti v tem odnosu pristen, iskren. Ne more biti v dobrem odnosu s svojim otrokom starš, ki “igra vlogo idealnega starša”, ki ni pristen, ki ni v tem odnosu iskren. Dobri so torej starši, ki so v odnosu z otrokom pristni, iskreni, spontani!
In še nekaj bom poudari! V vašem pismu ste večkrat postavili vprašanje ‘rezultata’, torej vprašanje merljivosti ‘starševskega uspeha’. V tem vprašanju pa tiči, po mojem prepričanju, bistvo vprašanja dobrega starševstva. Morda bo to, kar bom sedaj zapisal, malo pretrdo za današnji čas (poudarim: za današnji čas, našim prednikom je bilo to povsem jasno, in upam, da bo spet postalo jasno tudi zanamcem), a bom zapisal vseeno: starši, ki so pretirano zaskrbljeni, kakšen bo rezultat njihove vzgoje, ne morejo biti dobri starši. Otrok ni računalniški program, ki deluje pač natanko tako, kot ga je avtor sprogramiral. Otrok je samostojna osebnost, od spočetja dalje. Na to osebnost v veliki meri vplivajo že dedni dejavniki (genski zapis), v veliki meri vpliva vzgoja v najširšem smislu, ne samo starševska vzgoja, in na koncu vpliva otrok sam s svojimi svobodnimi izbirami in odločitvami. Če starše pretirano skrbi “rezultat njihove vzgoje”, se za tem lahko skriva nevarnost, da na svojega otroka sploh ne gledajo kot na samostojno osebnost, ampak kot na neki svoj ‘produkt’. Za kristjane, ki verjamemo, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi, pa je takšna drža celo zanikanje Božje vloge v oblikovanju človekove osebnosti.
Dobri starši so torej starši, ki se nenehno zavedajo, da je njihov otrok samostojno bitje, od spočetja dalje!
Seveda pa se dobri starši tudi nenehno zavedajo svoje velike starševske odgovornosti! Za nekoliko lahkotnejši konec tega odgovora, ki ne more biti popoln, ker ne bi vsega povedali niti, če bi popisali ves papir tega sveta, pa si bom privoščil neko prispodobo. Kar nekaj filmov sem že videl, v katerih je dovolj dobro prikazana vloga vzgojiteljev, učiteljev kraljevskih ali cesarskih otrok. Skrbni monarhi izberejo za bodoče vladarje najboljše vzgojitelje, kar jih lahko najdejo. Ta vzgojitelj se potem v celoti posveti vzgoji, kar zagotavlja dober stik, trden odnos. Bodočega vladarja na zahtevo staršev vodi skozi zelo trde preizkušnje, velikokrat za otroka zelo boleče. Toda, pazite: tega otroka dosledno naslavlja z »vaše veličanstvo’ in se do njega tudi iskreno obnaša v skladu s tem nazivom!
Ne moremo biti vsi starši takšni vzgojitelji svojim otrokom, a to naj bi nam bilo vsaj nek ideal, h kateremu stremimo!
Pa, ostanite ‘dovolj dober starš’ še naprej!

ŽORŽ, Bogdan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 11, str 58-59.

V septembrskem Ognjišču ste pisali o Knjigi resnice, v kateri pisateljica trdi, da je bil papež Benedikt XVI. “zadnji pravi papež na zemlji” in da bo “naslednji papež lažni prerok”. Zavrnili ste njeno pisanje in dokazali, da je sleparka.
Sedaj sem pa prebrala, da se je skupina teologov in vernikov obrnila proti papežu Frančišku. Očitajo mu, da je krivoverec. Zelo me je prizadelo tako pisanje. Ali ni papež poklican, da brani pravo vero, ne pa da je krivoverec? Omenjena skupina naj bi papežu očitala, da ni naredil prav, ker je dopustil obhajilo ločenim in ponovno poročenim. Je res to dopustil? Prosim vas, da napišete, kako je s tem. Meni je papež Frančišek všeč, ker je preprost, skromen in dober. In me boli, da pravijo, da je krivoverec. Strinjam se z dubrovniškim škofom, ki je napisal, da ni pričakoval, da bodo proti papežu prav ljudje iz Cerkve, ne neki sovražniki Cerkve. Kaj vse to pomeni? Slišala sem, da so papeža kritizirali ‘konservativni’ ljudje, tisti, ki bi radi imeli tudi mašo v latinščini in da jo duhovnik daruje obrnjen proč od ljudi. Sedaj se bomo še v Cerkvi delili, ali kaj? Vesela bom, če mi boste odgovorili, saj omenjena dogajanja begajo tudi druge ljudi.
Tilka
Strinjam se z vami, gospa Tilka, da je papež poklican, da je steber pravovernosti in vez edinosti kristjanov. Papeška služba je nastala iz posebnega Petrovega položaja med apostoli, saj je Petru Jezus podelil posebno veljavo: “Ti si Peter (skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev” (Mt 16,18). Cerkvi, ki je zgrajena hierarhično, daje Kristus, ki je glava Cerkve, zborno (kolegialno) strukturo. Od vstalega Kristusa izhaja vsa oblast in avtoriteta v Cerkvi. Hierarhični element v Cerkvi je v tem, da Kristus v njej deluje, saj pravzaprav Kristus – po duhovnikih in škofih deli zakramente, posvečuje. V njegovem imenu kristjani oznanjamo evangelij odrešenja. Kolegialni element pa je v tem, da je Kristus celoto vere zaupal skupnosti dvanajstih apostolov, katerih nasledniki pod vodstvom petrinske (papeške) službe vodijo Cerkev. Zaradi te zborne zasnove (zbornosti) so v Cerkvi potrebni koncili; v zadnjih desetletjih imamo zato tudi škofovske sinode. Papež ima, kot Petrov naslednik, prvenstvo v zboru škofov in je zato najvišji pastir Cerkve; ima najvišjo dušnopastirsko oblast in najvišjo avtoriteto v odločitvah v zvezi z naukom in disciplino. Papež, kot naslednik apostola Petra in glava zbora škofov, je tudi zanesljiv porok edinosti Cerkve.
Seveda pa so papež, škofje in duhovniki predvsem služabniki in sodelavci Jezusa Kristusa. Papežev odnos do Kristusa zgovorno simbolizira velika podoba Kristusa v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. V njej je nad glavnim oltarjem (v apsidi) velik mozaik v polkrožnem prostoru, v katerem je upodobljen veliki Kristus z manjšimi apostoli in nekaterimi svetniki. Eden od najmogočnejših papežev, Honorij III., pa je upodobljen tako majhen, kot je na mozaiku Kristusov palec na desni nogi, kar nakazuje, da vstali Kristus, tudi danes na neviden, toda stvaren način, vodi svojo Cerkev in da je papež samo njegov služabnik. Najbrž čutite, da se tega zadnji papeži dobro zavedajo, tudi sedanji papež Frančišek, ki je med svojim prvim nastopom po izvolitvi prosil zbrano množico na Trgu sv. Petra v Rimu in televizijske gledalce po svetu, naj molijo zanj, kar pogosto ponavlja. Tudi upokojeni papež Benedikt XVI. je prav tako na začetku svojega papeževanja prosil vernike: “Molite zame, da se bom vedno bolj učil ljubiti vas – sveto Cerkev, vsakega posameznika in vse skupaj. Molite zame, da ne bom prestrašen pobegnil pred volkovi.” Spomnim se, kako smo se pred desetletji ob neki priložnosti pogovarjali s teološkim profesorjem, danes že Božjim služabnikom Antonom Strletom, in je eden od teologov takratnega papeža kritiziral. Dr. Strle pa je v svoji zavzetosti in ljubezni do papeštva pristavil: »Kardinali so ga izvolili, zdaj ga imamo in ga imejmo radi in zanj molimo.« Čeprav je nekoč isti teolog Strle v svoji vzhičenosti nad Božjo veličino med predavanjem vzkliknil: »Kaj papež, to ni nič, Bog to je nekaj!« S tem je hotel reči, da je papež samo človek in da je samo Bog trikrat sveti.
V zgodovini Cerkve so se papeži radi posvetovali z moškimi in tudi z ženskami. Zelo znana svetovalka papeža je bila sv. Katarina Sienska, ki je prispevala k prečiščenju papeške službe in k vrnitvi papeža iz Avignona v Rim. Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je papež ustanovil Škofovsko sinodo, ki mu pomaga skupno iskati Božjo voljo za konkretne izzive Cerkve. Zadnji posinodalni dokument ‘Radost ljubezni’ (Amoris Laetitia) želi pomagati vsem zakoncem in družinam, tudi tistim, ki so nepopolne, da bi jih verniki skušali razumeti in sprejemati, čeprav seveda greh ostane greh, kar poudarja tudi dokument. Pastoralno problematiko je Cerkev začela konkretno reševati že na 2. vatikanskem cerkvenem zboru, predvsem s Pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu (CS 47–52). Vsi pokoncilski papeži, posebno še sv. Janez Pavel II., so v luči koncila izdali številne cerkvene dokumente o pastorali zakoncev in družine. Radost ljubezni, ki jo je podpisal lansko leto sedanji papež Frančišek, je nekatere vznemirila. Že lansko leto so napisali štirje kardinali svoje ‘Pomisleke’ (Dubia) o nejasnem razlaganju glede možnega prejemanja obhajila razvezanim in drugič poročenim. Letos pa je skupina 40 teologov in katoliških laikov, med njimi ni sicer nobenega kardinala, (od dveh škofov je Švicar Bernard Fellay, vrhovni predstojnik Duhovniškega bratstva sv. Pija X., katerega položaj je že desetletja kanonično neregularen) napisala papežu Frančišku besedilo ‘Sinovsko opominjanje glede širjenja krivoverstev’ (Correctio Filialis De Haeresibus Propagatis). Besedilo, dolgo 26 strani, so najprej poslali osebno papežu, pozneje, pa so ga objavili na spletni strani, kjer je med zbiranjem novih ‘podpisov’ prišlo do zlorab, saj nekateri ’podpisniki“ (npr. Alejandro Bermudez, direktor Catholic News Agency) trdijo, da se niso podpisali. V njem so papeža razglasili za krivoverca in mu očitali sedem točk njegovih zmot in stranpoti ter mu ponujali spravo, če se pokesa in prekliče, kar je zapisano v apostolski spodbudi Radost ljubezni. Nekateri podpisniki so pred leti obsojali tudi papeža sv. Janeza Pavla II., ker si je upal preveč odločno govoriti o ekumenizmu in ker se je v Assisiju udeležil molitve za mir z nekatoliškimi kristjani in predstavniki velikih nekrščanskih verstev.
Na besedilo Radost ljubezni so se oglasili tudi štirje pomembni kardinali: Gerhard Müller, Marc Qullet, Fernando Sebastián Aguilar in Pietro Parolin. Nemški kardinal Gerhard Müller, bivši prefekt Kongregacije za nauk vere meni, da bi bilo dobro, če bi papež imenoval skupino kardinalov, ki bi vodili teološko razpravo s podpisniki ‘Pomislekov’ in ‘Sinovskega opominjanja’. Po­zorni bi naj bili predvsem na 8. poglavje spodbude Radost ljubezni. Kardinal Müller je tudi poudaril, da papež Frančišek, kot naslednik sv. Petra “zasluži polno spoštovanje”, njegovi kritiki pa zaslužijo tudi odgovor. »Preprečiti moramo novi razkol in ločitev od katoliške Cerkve, katere trajni princip in temelj je njena edinost in občestvo z Jezusom Kristusom ter sedanji papež Frančišek in vsi škofje v popolni edinosti z njim.« Podobno misel, neodvisno od Müllerja, je izrazil kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, ki je omenil “pomembnost dialoga znotraj Cerkve”, “poskušati moramo razumeti drug drugega”. Kanadski kardinal Marc Oullet, prefekt Kongregacije za škofe, je poudaril pomen cele apostolske spodbude, Radost ljubezni zasluži več pozornosti od navadne javne debate o ‘spornih točkah’ Pred 80-timi kanadskimi škofi na letni škofovski konferenci je Qullet obsodil ‘alarmantne’ in ‘permisivne’ razlage Radosti ljubezni. “Katerakoli alarmantna razlaga”, ki trdi, da je dokument “v sporu s tradicijo” ali “permisivna razlaga, ki proslavlja prejemanje” zakramentov za razvezane in ponovno poročene “ni zvesta besedilu in namenom papeža”. Španski kardinal Fernando Sebastián Aguilar je na vprašanje o heretičnosti spodbude Radost ljubezni odgovoril: »So olajševalne okoliščine, celo oprostilne okoliščine, ni pa izjeme v postavi.«
Tudi sam papež Frančišek se je oglasil med nedavnim obiskom v Kolumbiji in se lotil kritik na račun svoje apostolske spodbude Radost ljubezni. »Slišim številna mnenja, ki jih je sicer treba spoštovati, saj so jih izrekli Božji sinovi, vendar so zmotna. Za razumevanje Radosti ljubezni je treba to spodbudo prebrati od začetka do konca,« je papež dejal v pogovoru, ki je objavljen na spletni strani rimske jezuitske revije Civiltá Cattolica. Vsem, ki trdijo, da dokument ne temelji na katoliški morali, papež jasno sporoča, da temelji na tomistični teologiji. Ob tem pojasnjuje, da filozofije kot tudi teologije ni mogoče ustvarjati v laboratoriju, ampak v življenju, v dialogu z realnostjo. Tudi Benedikt XVI. – pravi papež Frančišek – o resnici govori kot o srečanju, torej ne več v smislu klasifikacije, ampak resnice na poti. Filozofije ni mogoče oblikovati kot logaritemske tablice, ki se je povrh vsega ne uporablja več. Enak način dialoga velja za teologijo, kar ne pomeni, da jo naredimo za nečisto. Res je ravno nasprotno, je dejal Frančišek in dodal, da je Jezus vedno začel pri resničnih življenjih ljudi in jih od tam vodil k Bogu. Če želi nekdo biti dober teolog, mora poleg študija, notranjega vpogleda in razumevanja resničnosti razmišljati in moliti na kolenih, je dejal papež. Človek, ki ne moli, ne more biti teolog. Lahko pozna vsak nauk, ki je kdajkoli obstajal, a ne živi teologije, je še dejal papež.
Spoštovana gospa Tilka, skušal sem nakazati, za kaj pravzaprav gre. Prav je, da se o zadevah govori, poznavalci cerkvene zgodovine pravijo, da so se kristjani v zgodnjih stoletjih krščanstva o verskih resnicah pogovarjali tam, kjer so se pač družili, tudi na mestnih trgih.
V tem kratkem odgovoru žal nisem mogel predstaviti maše v latinščini in podrobneje razmišljati o izjemnih primerih glede prejemanja obhajila razvezanih in samo civilno poročenih, čeprav je danes takih parov vse manj in vse bolj raste število tistih parov, ki se tudi civilno ne poročijo in celo tistih, ki zavračajo naravni in svetopisemski nauk o spolnosti.
Srečen sem, da nam Bog podarja v zadnjem stoletju tako dobre in svete papeže. Papež Frančišek ne samo, da ni heretik, ampak je papež z veliko moralno avtoriteto tudi zunaj Cerkve in predvsem dobri pastir, ki “diši po ovcah”. Že z izbiro imena Frančišek je nakazal, da želi biti s svojim papeškim imenom čim bolj pristen ‘evangeljski človek’ (homo evangelicus), kot radi imenujejo življenjepisci sv. Frančiška Asiškega. Bogu se zahvalimo za oba papeža, upokojenega Benedikta XVI., ki ima vse lastnosti ‘cerkvenega učitelja’ (Doctor Ecclesiae) in Frančiška, da bi posnemal svojega zavetnika in bil vedno bolj ‘evangeljski človek“. Tisti, ki ljubi Cerkev, rad moli za papeža, škofe in svoje duhovnike.

ŠKAFAR, Mirko. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 47, št. 11, str 44.

Kaj bo ob vesoljni sodbi z mojim telesom (takrat naj bi se pred Sodnikom pojavili v svojih zemeljskih telesih), če se dam po smrti upepeliti?
Jasmina

Vaše vprašanje je vedno zanimivo, še posebej pa v začetku novembra, ko se ob prazniku vseh svetih in vernih rajnih pogosteje kot sicer sprašujemo o onstranstvu in o življenju po smrti.
Pogrebni obrednik, če je pogreb z žaro in je bil opravljen obred pred upepelitvijo, pravi: »Od telesa pokojnega smo se že poslovili s posebnim obredom pred upepelitvijo, sedaj pa bomo njegovo upepeljeno telo pospremili v cerkev in na pokopališče, kjer bomo zanj molili, da ga vsemogočni Bog sprejme v svoje kraljestvo.« Po položitvi žare v grob duhovnik moli: »Prah smo in pepel in vračamo se v zemljo. Upepeljeno telo izročamo zemlji v trdnem upanju, da ga bo Kristus, ki je prvi vstal od mrtvih, preustvaril, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.« V tem besedilu ni samo izraz pepel, ampak ‘upepeljeno telo’, kar je lahko dobro izhodišče za odgovor na vaše vprašanje. Uporablja pa za človeka tudi izraz ‘prah in pepel’, ki je star in so ga kristjani že uporabljali, ko Cerkev še ni dovoljevala upepelitve. Kajti vse, kar razpada, pripada zemlji, in vse, kar nam je drago pripada nebu.
Biološko človeško telo vedno razpade, upepelitev ta razpad, ki bi se zgodil postopno, samo pospeši. Cerkvenemu gledanju je naravni razpad sicer bližji, saj ima Cerkev do človeških ostankov, predvsem svetniških, poseben odnos: ostankom svetniških teles, relikvijam izkazuje tudi danes posebno spoštovanje in celo neke vrste češčenja. Imamo pa tudi svetnike, od katerih nimamo relikvij (telesnih ostankov), ker so mučitelji mrtva mučeniška telesa prepustili zverem za hrano, ali so, kot npr. med drugo svetovno vojno ali po njej, v nacističnih ali drugih krematorijih bila upepeljena ali so morilci, podobno kot drinskim mučenkam in številnim po vojni pobitim ljudem, onemogočili pokop in zato številni mrliči zaradi človeške zlobe ne bodo nikoli pokopani. Lahko bi še naštevali. Kristjani verujemo, da so ti ljudje, torej tudi vsi upepeljeni, “očiščeni v velikonočnih skrivnostih”, v Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Poudarek je na Kristusu, ki je začetek in konec stvarstva, “rešitev sveta, življenje človeštva in vstajenje mrtvih”. V njem bodo mrtvi vstali, kar tako ganljivo in simbolično izraža ena od vzhodnih ikon, ko vstali Kristus obišče Adama in Evo in jima sporoči, da sta zaradi njega, njegove izpolnitve Očetovega načrta, odrešena. V hvalospevu pri mašah za rajne zato duhovnik moli: Kristus je “rešitev sveta, življenje človeštva in vstajenje mrtvih”. Božja “očetovska dobrota nas oživlja s Kristusom, ki nas je odrešil s svojo zmago nad smrtjo”. Božje učlovečenje in odrešenje je tako enkraten poseg v stvarstvo in človeštvo, da je z velikonočnim jutrom začelo nastajati novo nebo in nova zemlja in tudi novo človeštvo, kar izrekamo v veroizpovedi, ko molimo “verujem v občestvo svetih”. Tega Kristusovega velikonočnega, brezpogojnega in zastonjskega daru, če ga človek ne zavrne, ne more onemogočiti noben razpad človeškega telesa, ne naraven in ne postopen in tudi ne pospešen z upepelitvijo. Tudi za upepeljene velja hvalospev pri mašah za rajne, da jim je v Kristusu zasijalo novo upanje vstajenja, in ko jim razpade “šotor bivanja na zemlji, jim je že pripravljeno večno bivališče v nebesih”, uživanje sprave, blaženega miru in večne luči v božji slavi, kar pomeni večni dan, ki ne pozna zatona in popolni razcvet vseh človekovih zmožnosti.
Kristjani verujemo, da bodo ob vesoljni sodbi vstala vsa telesa, morda bolj razumljivo vsi ljudje, ne glede na to, na kakšen način so njihova telesa razpadla. Gre za neumrljivost človeka kot osebe. Neumrljivost je odrešilno delo Tistega, ki ljubi in ima moč, da človeka znova obudi k življenju oziroma mu je podaril neumrljivost. Teolog Joseph Ratzinger, sedanji papež, to obuditev imenuje ‘dialoško neumrljivost’, kar po njem pomeni, da človek, ki je nekoč živel, ne more več popolnoma preminiti, ker je predmet božjega spoznanja in božje ljubezni. Če že vsaka ljubezen hoče biti večna, potem božja ljubezen to večnost ne samo hoče, temveč jo ustvarja in je ta večnost sama. Zato se človeško življenje samo spremeni in ne uniči.
Seveda pa ostaja veljavna starodavna teološka trditev, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez našega sodelovanja, brez njega ne bo odrešil, ker neizmerno spoštuje naše sodelovanje z božjo odrešenjsko ljubeznijo in človekovo svobodno voljo glede soodločanje o večni prihodnosti.
Cerkev bo vedno s posebno spoštljivostjo pokopavala človeška telesa, kot sta sočutna Jožef iz Arimateje, Jezusov učenec, in Nikodem, tisti, ki je prvič ponoči prišel k Jezusu, verjetno ob navzočnosti Marije, pobožnih žena in evangelista Janeza, položila Jezusovo telo v podarjen grob, v katerem je ostal samo do velikonočnega jutra (Jn 19,38-42; 20,1-10); z enako spoštljivo držo pa bomo kristjani tudi v prihodnje zemlji izročali upepeljena telesa v trdnem upanju na vstajenje telesa in večno življenje.

ŠKAFAR, Mirko. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str 50.

Okrog Vseh svetih in dneva Vernih rajnih vsako leto hodimo na grobove, plačujemo maše za naše pokojne, prižigamo svečke, krasimo grobove, molimo za duše pokojnih … Zakaj to počnemo? Ali ne bi bilo dovolj, da bi molili le za tiste, ki na tem svetu niso živeli prav krščansko, niso bili krščeni, niso hodili v cerkev in potrebujejo molitve za rešitev iz vic. Nekje sem bral tudi o zdravljenju družinskega debla z molitvijo in mislim, da imajo to prakso tudi nekatere krščanske skupnosti. Ali mi lahko, prosim, kaj napišete o tem?
Janko
Postavili ste prav primerno vprašanje za mesec november, ki pa je pravzaprav aktualno vedno. Smiselnost molitve za rajne in obhajanja svetih maš zanje, kot najvišje oblike molitve, se pravzaprav postavlja v okvir smiselnosti vsake prosilne molitve. Ker je molitev osebni pogovor z Bogom, verjetno ni nič nenavadnega, če se s tako pomembno osebo, kot je Bog sam, pogovarjamo tudi o svojih dragih rajnih. Ker o nikomer, razen o razglašenih svetnikih, ne moremo biti gotovi o njegovem stanju ob smrti in po smrti, je verjetno primerno, da v tem pogovoru spregovorimo z Bogom tudi o usodi naših dragih rajnih in mu jih znova in znova priporočamo ali pa se zanje zahvaljujemo. Tega pravzaprav ne potrebuje Bog, ki ga gotovo ni treba spominjati na nič, ampak mi, da lažje ohranjamo občestvo z rajnimi, ki so prestopili v povsem nov način bivanja. Svetopisemsko sporočilo pa je tudi zelo jasno, da Bog želi, da pri nekaterih stvareh sodelujemo, da nas želi imeti pri njih za sodelavce in da določenih dogodkov ne bo, če z njim ne bomo sodelovali. Celo tako veliko dejanje, kot je npr. stvarjenje novega človeka, je Bog povezal s sodelovanjem s človekom, z očetom in materjo. Zato ni nič nenavadnega, če želi naše sodelovanje tudi pri dokončnem podarjanju večnega življenja človeku, ki sicer pripada samo Bogu. Ali ni nadvse častno, da smo lahko pri tako veliki stvari soudeleženi!?
Še en vidik naše molitve za rajne je lahko zgovoren in spodbuden. Molitev je vsekakor ena izmed najbolj duhovnih dejavnosti človeka in ima zato močan nadčasovni in nadkrajevni značaj, saj Bog ni ujet v prostor in čas, ki ga doživljamo samo telesno duhovna bitja. Zato lahko morda vsaj skromno dojamemo, da ima molitev pri Bogu svoj ‘učinek’ tako za ‘naprej’ kakor za ‘nazaj’. Kar pomeni, da ima smisel moliti za rajne tudi, če so oni sicer že ‘onkraj’ vic, če se malo po domače izrazim. Saj je Bog tudi to našo molitev nekako že ‘v naprej’ ‘vračunal’. Ko razmišljamo o teh razsežnostih našega duhovnega sveta, smo malo v zadregi, kako se izraziti, ker imamo na razpolago omejen besednjak in izkušnjo življenja v zemeljskem življenju, izraziti pa moramo presežne resničnosti, ki so pravzaprav onkraj teh naših izkušenj (zato sem nekatere izraze postavil v navednice). A vendar nam je v Svetem pismu in tradiciji Cerkve razodeto, da lahko zaslutimo pomembnost molitve za naše rajne.
Obisk grobov naših rajnih je nekaj plemenitega in dobrega. Je kot nek ‘dotik’ naših dragih, saj je grob kraj, kjer počivajo njihovi posmrtni ostanki. Za ljudi, ki smo telesno duhovna bitja, je pomemben tudi kraj. Bog se je učlovečil v Jezusu Kristusu prav zato, da bi za nas postal tudi ‘prostor’, ‘kraj’. Obisk groba naj pomeni obisk človeka, ki smo ga imeli radi in da, kljub smrti, potrebujemo njegovo telesno bližino. V vsej polnosti se te potrebe in njene pomembnosti zavemo ob razglašenih svetnikih in njihovih posmrtnih ostankih, ki jih imenujemo relikvije. In če so tudi naši dragi rajni že končali svojo pot očiščevanja, so tudi že med ‘vsemi svetimi’ in so njihovi posmrtni ostanki v grobu tudi relikvije ali ‘moči’ svetnikov, kakor so relikvije mučencev imenovali v prvi Cerkvi in jih na krščanskem Vzhodu še vedno. Tudi zato je primerno in vredno ter dobro obiskovati grobove. Seveda brez pretirane ‘navlake’; v smislu pretiranega krašenja grobov – še posebej če je zato, da bi drugi videli; tudi sveča je dovolj ena.
Izrednega pomena pa je poskrbeti, da se za rajne obhajajo svete maše. Te oblike pobožnosti in molitve za naše pokojne, nismo uspešno prenesli mlajšim generacijam. Sveta maša je seveda najpopolnejša molitev: je zahvala za njih življenje in prošnja za njih večno življenje pri Očetu. Ker je v vseh obhajanjih svete daritve ponavzočena ena sama in edina Kristusova daritev, ni najbolj pomembno, da se daruje vedno samo v domači župniji, če ni več prostega mašnega namena, ampak se lahko daruje tudi drugod, sami pa se udeležimo svete maše doma. A smo vseeno pri isti Kristusovi daritvi, kakor če bi domači duhovnik maševal po tem namenu. Zato je prav, da verniki velikodušno dovolijo, da župnik odda njihov mašni namen drugemu duhovniku, ki morda nima več dovolj mašnih namenov za vsakdanje obhajanje svete maše, sami pa z enako gorečnostjo prisostvujejo sveti daritvi v domači cerkvi. S tem pa storimo tudi dobro delo pomoči tistim duhovnikom, ki morda nimajo več rednega mašnega namena, saj pri nas duhovniki pretežno živijo prav od tega daru, ker nimajo redne mesečne plače.
Kar se pa tiče molitve za ozdravitev družinskega debla, naj omenim samo nekaj najpomembnejših vidikov. Samo ime in prvotni način ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Se pa je v zadnjem času ta oblika molitve pojavila tudi v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v katoliški Cerkvi in je povezana največkrat z drugimi molitvami in zakramenti. V osnovi je pojmovanje, da ima greh več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice. Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali popolnem kesanju, prav tako večne kazni. Časne kazni pa ostanejo tudi po spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi in zato lahko ostajajo prisotne tudi v naslednjih rodovih. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni ‘vzorci’ pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost, preklinjanje … Sicer ima vsak človek gotovo v svojem življenju tudi možnosti, da se s svojo svobodo in z Božjo pomočjo osvobodi teh negativnih posledic grehov svojih prednikov. In pri tem lahko pomaga tudi molitev za osvoboditev od teh posledic grehov, ki ostajajo prisotne v družinskem deblu. Dokaz, da te posledice ne delujejo avtomatsko, so primeri, ko so v neki družini nekateri posamezniki obremenjeni z določenim zlom, ki lahko izvira iz grešnosti prednikov, drugi pa ne. Kadar tako pojmujemo to molitev, se mi zdi sprejemljiva in je pravzaprav nekaj običajnega ter lahko marsikomu pomaga, da se osvobodi določenih »vezanosti«, ki imajo lahko svoj izvor v posledicah grešnih odločitev prednikov. Nikakor pa ni edini zveličavni način. Saj je končno vsaka sveta maša najmočnejše zdravilo proti vsaki odvisnosti od zla in vsaki posledici greha, ker je neposredno posedanjenje Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja. In samo v Njem je prisotna vsaka resnična zmaga nad zlom.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str 47.