* 28. februar 1915 Rees; 12. avgust 1945, Dachau

Karl Leisner se je rodil 28. februarja 1915 v kraju Rees v Porenju, odraščal pa je v mestecu Kleve, kjer se je kot gimnazijec vključil v katoliško mladinsko gibanje. Podarilo mu je ne le družbo mladih in lepih doživetij na taborjenjih in potovanjih, približalo mu je tudi Sveto pismo in bogoslužje, zlasti evharistijo. Kristus je bil sonce njegovega mladega življenja. Po maturi leta 1934 se je vpisal v prvi letnik bogoslovja v Münstru. Tamkajšnji škof Clemens August von Galen, ki so ga zaradi njegovega odločnega nasprotovanja nacizmu imenovali ‘munstrski lev’, mu je zaupal vodstvo mladinskih ‘odredov’ v škofiji. Gestapo je budno spremljal vse njegove korake.

Po kratkem notranjem boju, ali naj izbere zakon in družino ali duhovništvo, se je odločil za slednje. 25. marca 1939 je prejel diakonsko posvečenje in čez nekaj mesecev naj bi bil posvečen v duhovnika, toda Bog mu je začrtal drugačno pot. Zbolel je za tuberkulozo in moral je v zdravilišče. Po ponesrečenem atentatu na Hitlerja 8. novembra 1939 je enemu svojih sotrpinov dejal: »Škoda, da ga ni bilo tam!« Ta ga je izdal in gestapo je Karla aretiral. Šel je skozi več zaporov, 14. decembra 1940 pa je pristal v Dachauu. Leta 1942 je spet nevarno zbolel in preselili so ga v barako za bolnike. Mladi diakon je svoje sotrpine hrabril in ji tajno delil sveto obhajilo. Živel je po besedah apostola Pavla: »V svojem mesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24). 6. novembra 1944 so v Dachau privedli francoskega škofa Gabriela Piqueta iz Clermont-Ferranda. Jezuit p. Otto Pies, Karlov prijatelj, je začel razmišljati, kako bi omogočil njegovo mašniško posvečenje, po katerem je bolni Karl tako hrepenel.

Svoj načrt je izpeljal s pomočjo pogumne Josefe Mack, kandidatke v bližnjem samostanu notredamk (kasnejše s. Imme), ki se je pogosto s kolesom pripeljala k plantaži taborišča Dachau. Prinašala je živila in hostije za duhovnike. Za posvetitev diakona Karla Leisnerja v duhovnika je francoski škof v taborišču moral dobiti dovoljenje krajevnega ordinarija – to je bil münchenski nadškof kardinal Mihael Faulhaber. Josefa, ki so ji pravili ‘Madi’, je v spremstvu jezuitskega brata Zawackega potovala v München in kardinalu izročila prošnjo p. Piesa za dovoljenje. »Kardinal mi je izročil pismo z dovoljenjem za posvečenje, tajnik pa je prinesel sveta olja in potrebne liturgične knjige,« pove v svojih spominih s. Imma. Slovesnost mašniškega posvečenja je bila na tretjo adventno nedeljo, 17. decembra 1944. Karl je bil po posvečenju tako izčrpan, da svojo prvo sveto daritev – novo mašo – imel šele na praznik sv. Štefana, prvega mučenca, 26. decembra 1944. Ta je bila zanj tudi edina.

Ko so ameriški vojaki 29. aprila 1945 osvobodili Dachau, je mladi duhovnik Karl “z nepopisnim veseljem jokal”. 4. maja ga je p. Otto Pies dal iz taborišča prepeljati v zdravilišče Planegg pri Münchnu. Po začetnem izboljšanju se je stanje nenadoma poslabšalo. 29. junija so ga obiskali starši. 25. julija je v svoji bolniški sobi sodeloval pri maši: oltar je bil na hodniku in nanj je gledal s svoje postelje. V nedeljo, 12. avgusta 1945 ob petih zjutraj je ob navzočnosti p. Otta Spiesa izročil svojo dušo Gospodu.

Dva tedna pred smrtjo je zaupal materi: »Mama, moram ti nekaj povedati, vendar ne smeš biti žalostna. Vem, da bom kmalu umrl, vendar sem pri tem vesel.« Umrlega so sestre oblekle v rdeča mašna oblačila in s tem nakazale njegovo mučeništvo. 20. avgusta je bil pogreb v Kleveju, leta 1966 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v kripto stolnice v Xantnu. 7. decembra 1977 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Ko ga je papež bl. Janez Pavel II. 23. junija 1996 na olimpijskem stadionu v Berlinu razglasil za blaženega, je dejal: »Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mlade ljudi, ki živijo v okolju, zaznamovanim z nevero in brezbrižnostjo, bili spodbuda in vzor.«

pričevanje 01_2012

* 15. septembra 1946 Pobrežje, župnija sv. Vid – Videm pri Ptuju; † 29. oktobra 2011, Ndola, Zambija

Slovenski misijonar, ki so ga imenovali ‘črnec v beli koži’

Svoje razmeroma kratko življenjsko potovanje – trajalo je le nekaj tednov več kot petinšestdeset let – je začel 15. septembra 1946 v Pobrežju, župnija Sv. Vid – Videm pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, potem pa je odšel v minoritsko semenišče v Zagreb. Po drugem letniku gimnazije je opravil noviciat na Cresu in leta 1964 tam naredil prve redovne zaobljube. Bogoslovne študije je opravil na Teološki fakulteti v Ljubljani; leta 1971 je naredil večne zaobljube, 2. julija 1972 pa je bil v cerkvi sv. Jurija na Ptuju posvečen v duhovnika. V času študija, leta 1969, je s tremi drugimi bogoslovci v Sostrem ustanovil že omenjeno glasbeno skupino Minores, ki je s svojimi nastopi doma in v tujini na nov način oznanjala evangelij.

Po treh letih kaplanske službe v Sostrem je v njem dozorela odločitev za misijone. Leta 1975 je šel v Anglijo, da se je naučil angleščine, ki je v Zambiji, kamor je bil namenjen, uradni jezik. »29. januarja 1977 ob šesti uri sem prvič stopil na zambijska tla.« V spominskem zapisu njegovih sobratov ob Mihovi smrti beremo: »Hitro je ugotovil, da je tam vse drugače kot doma: drugače so delali, drugače so se smejali, se drugače pogovarjali. V prvem hipu bi vse spremenil, vse poslovenil. A kmalu je odkril, da to ne bi bila prava pot. Začel se je učiti. V tem procesu učenja, sprejemanja drugačnosti je postal del njih.« Najprej se je naučil njihovega jezika, za kar se od tujcev potrudijo edino misijonarji. Prvi dve leti je bil ‘kot ptica selivka’ na šestih mestih, potem pa se je ustalil v Ndoli. Kot župnik velike župnije, ki je štela več deset tisoč duš, je deloval ob pomoči malih občestev, ki so jih sestavljale katoliške družine.

Veliko se je posvečal otrokom in samo zanje je imel vsako nedelo mašo, pri kateri je sodelovalo 1.500 otrok, ki so sami vse vodili. »Majhna punčka, deset let stara, dirigira celi cerkvi (starejši se lahko skrijemo pred otroci). Sami preberejo evangelij, sami pridigajo in navadno tudi zaigrajo. Potem pride še nekdo gor in s svojimi besedami pove, kako je razumel evangelij, potem poveže z njihovim praktičnim življenjem. Jaz poslušam in se od njih učim.« Pater Miha je ustvaril verski, kulturni, izobraževalni in zdravstveni center. Najprej pa je z drugimi sobrati misijonarji naredil semenišče, nadaljeval z osnovno šolo, kasneje še s poklicno šolo. Leta 1991 sprožil blagodejen načrt: botrstvo na daljavo.

Čez tisoč zambijskih otrok je dobilo slovenske botre in s tem možnost za izobrazbo. Sredi devetdesetih let je ustanovil katoliški radio Ičengelo, posvetil se je delu v tiskarni. S kritično besedo je opozarjal na krivice oblasti in na revščino ljudi. Bil je glas preprostega, domačega lačnega, bolnega, neukega človeka. Najprej je bil duhovnik, toda kot misijonar je postal tudi gradbenik, novinar, tiskar, mizar, ključavničar, mehanik, pri vsem delu tudi glasbenik, ki je rad vzel v roke kitaro in pel skupaj z otroki. Z raznimi skupinami je prihajal tudi v Slovenijo.

Ob njegovi smrti je ugledni koroški duhovnik Jože Kopeinig, velik podpornik misijonov, zapisal: »Težko se je posloviti od dobrih ljudi, najtežje od dobrega prijatelja. Miha Drevenšek bo s svojim vedrim in sončnim značajem od sedaj naprej iz nebes spodbujal za nadaljnjo misijonsko vnemo med mladimi na Koroškem, v Sloveniji in v Zambiji.

Naj uživa pri dobrem Bogu neminljivo radost med vsemi, katerim je tako nesebično služil.«

(pričevanje 12_2011)

* 31. oktober 1931, Osilnica, † 1. oktober 2011, Kočevje

»Grob bi bila dokončna, zadnja postaja, če ne bi bilo vere v vstajenje.«

Rodil se je 31. oktobra 1931 v Osilnici ob Kolpi (“Osilnica – to je senčna dolina”) kot najmlajši od devetih otrok v družini očeta rezbarja, ki je delal predvsem za cerkve. Mati je ob tropu otrok imela na skrbi hiško, v kateri je danes Jarmova galerija, in kravico, ki jih je preživljala. »Mene je mati učila, da je najbolj pomembno biti dober človek: dober namen moraš ti imeti, pa bo tudi drugi do tebe dobronameren.« Po končani osnovni šoli v Osilnici je bil leta 1946 po uspešno opravljenih izpitih sprejet na srednjo šolo za umetno obrt v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na likovni akademiji, kjer je študiral kiparstvo pri bratih kiparjih Borisu in Zdenku Kalinu.

Po diplomi je pri njiju opravil tudi kiparsko specialko. Po končanem študiju se je preselil v Kočevje, kjer je bil zaposlen kot likovni pedagog na osnovni šoli in gimnaziji do upokojitve leta 1995. Ko se je po dveh letih samskega življenja v Kočevju nekoč peljal z vlakom v Ljubljano, se je z dvema sopotnicama – ena od njiju je bila njegova bodoča žena – “tako prisrčno zapletel v pogovor in ko smo prišli v Ljubljano, je tako treščilo vame, da bi se takoj oženil in pet mesecev kasneje sva se res poročila”. Imela sta štiri otroke, eden je umrl, živijo pa še Vaclav, Staš in Rosana. O svoji pokojni zvesti družici je dejal: »Žena je bila zame najlepša na svetu in dobra, znala se je postaviti tudi zame in za vse. Bila je poštena pokončna, bila je zelo verna in to je tudi javno pokazala: pri glavnih vratih je vstopala v cerkev, na nič se ni ozirala razen na svoj pošten odnos do življenja in vsega.«

S svojimi zgovornimi sakralnimi deli je kipar Stane Jarm obogatil številne cerkve po naši domovini. V njih, zlasti v križevih potih, je upodabljal velikonočno skrivnost: Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Eno njegovih prvih del je Križani na nosilnem stebru ob vhodu v cerkev v Idriji, ki je bila posvečena leta 1969. »Delo za cerkve me je mikalo, ker sem lahko po svoje delal, lahko sem izrazil sebe.« Všeč so mu dela kiparjev Franceta Kralja in Franceta Goršeta, vendar ni maral nikogar posnemati, hotel je ostati zvest samemu sebi. Rad je povedal, kako mu je znani slovenski slikar Nikolaj Omerza, ko je prišel k njemu v Kočevje in je občudoval njegova dela, dejal: »Veš, Jarm, ostani Jarm in se ne pusti podjarmiti!« Njegova posebnost je, da ‘kipari’ z motorno žago. Prvič jo je uporabil leta 1976 pri kipih, ki so mu jih naročili kočevski gozdarji. »Motorna žaga je zelo primerno orodje za takega kiparja, kot sem jaz, ki rad hitro uresničim zamisel, ki jo imam v glavi … Motorka zapusti za seboj posebno sled, podobno žuljem, koži, hrapavim dlanem.«

Jože Zadravec je v spominskem zapisu ob Jarmovi smrti lepo izpovedal: »Ob pogledu na njegove skulpture se človeku vselej izlije iz prsi vzdih: Oh, v les vklesani jok, v les vklesani kriki po odrešenju. V molk in bolečino zazrti liki, melanholično zavezani človekovi stiski. To je Jarmova zgodba o krhkosti in minljivosti bivanja, trpka pripoved o bivanjski stiski sodobnega človeka, grozljiva velika črna maša o dvanajsttisočglavi množici mučencev Kočevskega Roga in stotine drugih molčečih domovanj v nedrjih slovenske zemlje.« Njegov pogled na trpljenje je zaznamoval vojni čas in strahotna morija po končani vojni, ki je kakor svinčen oblak tlačila ljudi, pa se o tem ni smelo govoriti. Njegov pogled na trpljenje odseva z obrazov trpečega Kristusa. »Kristus zame ni samo Kristus iz krščanstva, ampak je zame podoba človeka, ki trpi … Ko sem gledal Kristusovo trpljenje, se mi je zdelo, da ljudje podobno trpijo. Name je trpljenje naredilo velik vtis, da se mi je zdelo, da je življenje polno trpljenja, da drugega v življenju ni.« Ko je ustvarjal križev pot za cerkev Kristusa Odrešenika, ga je prešinil poseben božji navdih: »Pri križevem potu sem nizal postajo za postajo, ko pa sem prišel do smrti na križu (dvanajsta postaja), sem tam naredil samo križ in srce, ki ga je razgnalo, ki je umrlo iz ljubezni. Tisti Kristus, ki bi moral biti tam, je ob strani. To je vstali Kristus, ki se dviga v nebo. Je že Odrešenik, ki je odrešil človeka smrti, ker je vstal od mrtvih.«

pričevanje 11_2011