Daj se voditi,
toda ne zapeljati.
Daj se spremljati,
toda ne omejevati.
Daj se ljubiti,
toda ne vkleniti.
Daj se posvariti,
toda ne obsoditi.
Daj se objeti,
toda ne zadušiti.
Daj se na rokah nositi,
toda ne izgubiti
trdnih tal pod nogami.
Daj se v Božje roke
varno skriti.
BROCK Michael. (Pogled v nebo). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 9, str. 41.
28. avgusta goduje sv. Avguštin (354-430), ki ga je Bog vodil v spoznanje, da pametni ne “pametujejo” le s pametjo
zanimiva zgodba njegovega življenja opisuje, kako se je ta veliki cerkveni oče Zahoda – kasneje so ga poimenovali ‘učitelj milosti’, sprehajal po morskem obrežju. Bilo je pred praznikom Svete Trojice in Avguštin je razmišljal, kako naj razloži ljudem skrivnost: en Bog je, v njem pa so vendarle tri osebe. V pozornost ga je pritegnil otrok, ki je zajemal s kanglico v morje in zlival vodo v jamico, ki jo je izkopal na peščeni obali. Seveda je voda takoj poniknila nazaj v morje. A otrok je vztrajal in prenašal in prelival … Pametnega Avguština je seveda zmotilo otrokovo nespametno početje.
»Ja, kaj pa počneš?« ga je vprašal.
»Morje bom prelil,« mu je pojasnil.
»Kako boš prelil veličino morij v to majhno jamico?« je bil zgrožen Avguštin nad neumnostjo otroka.
In ta – pravijo, da je bil Gospodov angel, mu je odvrnil: »Prej bom jaz pretočil vodo iz globin oceanov, kot boš ti s svojo glavo doumel veličino Boga.«
Ja, mi smo zelo pametni! – Vsaj domišljamo si tako. Obvladati želimo vse. Ni nam bilo dovolj, da spravimo ‘pod kontrolo’: zemljo, rastline, živali …, skoraj popolnoma je ‘ujet’ tudi človek in ‘obvladan’ sam Bog. No, tu se je pojavila težava. Boga ne moreš doumeti – ne moreš ga ujeti in obvladati s spoznanjem. Pomislite na mravljico, ki si domišlja, da bo razumela človeka. Čeprav izhajamo iz istega božjega izvora, smo vendarle vsak v svojem redu, zato mravljica ne zmore “do-umevati po človeško”. In Bog v neskončno presega človeka! Kako ga bomo obvladali s svojo pametjo, če pa z njo nismo uspeli priti niti do svoje prve zvezdne sosede – to je Proksima (v prevodu: Najbližja), ki se nahaja v ozvezdju Kentavra? (Z naše zvezde – Sonca potuje do nas svetloba 8 minut, s Proksime pa približno 4,3 leta.) Vesoljska sonda Voyager 1 je sicer na poti proti njej in to že trideset let; potovala bo še ‘samo’ 74.000 let. In ‘Najbližja’ je le ena izmet približno sto milijard zvezd, kolikor jih je v naši Galaksiji – Rimski cesti. In galaksij z milijardami zvezd naj bi bilo tudi tam nekje sto milijard.
»Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« se sprašuje psalmist (Ps 8,4-5). In vendar nas Bog obiskuje! Kljub razodetju pa ga lahko ‘razumemo’ le nebogljeno. Pamet razuma je nemočna, močnejše je spoznavanje v izkustvu duha!
»Racionalizem je crknil! Bogu hvala!« sem prebral na enem izmed vagonov, ki vozi ta grafit po slovenskih železnicah. Čeprav tudi: hvala Bogu za naš razumski uvid, pa ima ta svoje meje, za povrh pa ni edini. Tudi naše telo ima svojo pamet, pa duša, pa duh … In razum lahko iz teh pametnosti le nekaj razbere …
V teh dneh sem se pogovarjal z mlado ženo, ki pričakuje rojstvo prvega otroka. »Ne bojim se!« mi je rekla. »Ko bo prišel čas, bo moje telo vedelo, kaj mora storiti. Dovolj je pametno!« Ob njenih besedah sem bil prevzet – še toliko bolj, ker sem se, nedolgo tega, ob obisku knjigarne, čudil nad poplavo spolnih priročnikov. In sem videl najstnika, ki je ves zbegan brskal po enem izmed njih. Kaj se bo šel spolnost s knjigo v roki? V danem trenutku bo telo vedelo, kaj mora storiti! S prevelikim razumskim razglabljanjem področij, ki imajo svojo ‘pamet’, se budimo le v negotovost, strah, frustracije, zbeganost … Telo bo vodilo – dovolj je pametno! Mi pa bomo umni, če bomo v spolnost pritegnili tudi dušo in globino duha – naše notranje osebno in takrat bo spolnost mistični obred – ne le potešitev, v povezanosti z Bogom tudi pot v odrešitev.
Tudi srce ima svojo pamet – pravimo, da ima ‘svoje razloge’. In tudi naša duhovnost ima svojo pamet. Po svojem razumu smo lahko neverujoči, nikoli pa po svoji duhovni inteligenci. Ljudje, ki so mi razumsko zatrjevali, da so ateisti, so bili z mano najbolj ognjeviti razpravljavci o Bogu. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« pravi sveti Avguštin iz izkustvenega spoznanja (Izpovedi I,1). Naša duhovna razsežnost sama po sebi teži k Bogu; ona ve, da je. O tem je popolnoma prepričana, saj je v Njem in ga okuša.
Upam, da se bomo iz ‘shizofrenosti’, v katero nas je (med drugimi) zavozil tudi racionalizem, počasi vendarle povrnili k celovitosti svoje osebnosti. Vse na svojem mestu in vse po pameti – a ne le pameti razuma, pač pa tudi telesa, srca, duha … Vsa ta pametnost nas vodi sama po sebi k Lepoti, ki ni daleč od nas, saj je najbolj osebno v nas … v njej smo … v nedoumljivi skrivnosti Svetega, kot je zapisal Avguštin v svojih Izpovedih: »Tako pozno sem te vzljubil, ti lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil. Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.« Vrnimo se k sebi!
GRŽAN, Karel, (Zapisi izvirov), Ognjišče (8) 2011, str. 34
Upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej je že v 90. letu. Pa je bil do nedavnega izredno čil. Rad je hodil na sprehode, ki jih je izkoristil za molitev in premišljevanje. Pred časom pa so ga prepeljali v bolnišnico. Dovolj velik povod, da smo ga obiskali in povprašali, kako je, ko se škof znajde v bolnišnici.
»Vesel sem obiska in rad pristanem na pogovor,« mi je dejal ob prihodu, »a samo zato, da bi spregovoril o pomenu trpljenja. Morda bo komu to pomagalo.« Prosil me je še, da bi se tiho pogovarjala, saj njegov sosed počiva. Bolnik, ki je bil s škofom v sobi, je namreč Madžar. V Sloveniji je doživel hudi prometno nesrečo in škof se je v bolnišnici spremenil še v prevajalca. Bil je edini, ki je razumel njegov jezik.
Kar nekaj truda je bilo potrebno, da sem izvedel, zakaj je v bolnišnici. »To ljudi ne zanima,« je zamahnil z roko škof. Potem pa je vendarle nadaljeval: »Letos sem imel že dvakrat neke vrste pljučnico. Kašelj mi ni dal ponoči spati. Dobil sem antibiotike. Poleg tega sem veliko delal in premalo počival. Pred 27 leti sem prevedel Ivanocyjevo disertacijo Sveto pismo in klinopisni spomeniki. Prosili so me, naj napišem njegov življenjepis v romanizirani obliki, podobno kakor sem napisal o prvem prekmurskem pisatelju Miklošu Kuzmiča Po sledovih zlatega peresa.« In tako je škof Smej delal, morda preko mere. Gotovo je premalo počival, sprašuje se, če je tudi premalo molil, a dodaja, da je tudi delo molitev, če ga posvetiš Bogu. »Vedno sem prosil Jezusa: Samo ti mi ostani. Če je po božji volji, naj to napišem.«
Tej bolezni pa se je pridružil še zlom noge: »Zgodilo se je že lani za binkošti, da sem padel na stopnicah župnišča v Murski Soboti. Tam sem si zlomil nekaj kosti na roki, a sem vseeno birmoval. Veste, zelo me moti, če me kdo gleda ali opazuje. In v Soboti se je to zgodilo. Letos pa se na nedeljo Svete Trojice zjutraj vračam od sester, kjer sem maševal. Namesto da bi šel z dvigalom v prvo nadstropje, sem šel po stopnicah. V rokah sem imel dežnik ter evangeljsko knjigo. Stopnice nimajo opore, pa še malo višje so. Najbrž sem stopil na talar in znašel sem se na tleh. Nekaj časa sem tam ležal, saj sem mislil, da bo kdo prišel mimo. Ker ni, sem poklical na pomoč. Odpeljali so me v bolnišnico in še isti dan je sledila operacija kolka, saj sem bil še tešč.«
V dneh, ko sem ga obiskal, je že naredil prve korake s hojco. In kaj je delal, ko je bil cele dneve priklenjen na posteljo? »V bolnišnico sem nalašč vzel s seboj francoski bogoslužni molitvenik (brevir).« Pokaže mi polepljen molitvenik in zatrdi: »To je znamenje, da ni šele prišel iz tiskarne, ampak da ga uporabljam.« Ko se pozanimam, zakaj je vzel francoski molitvenik, mi razloži: »Ker ima himne (pesmi v začetku posameznih molitev) drugačne kakor so v latinskem. V eni izmed himen pravi: Sveti Duh, ti si ogenj in ti izžgi iz naš plevel. Dovolj je, da boš ti naš dih! Še to: beseda ognjišče prihaja od besede Ogenj. Ogenj pa je simbol za Svetega Duha.
Sprašujem se, zakaj sem v bolnišnici že skoraj dvajset dni. Vse je za nekaj dobro! Ko je človek tako sam, gre vase. Veliko, izredno veliko premišljujem o svojem življenju. V francoskem brevirju je himna, ki pravi: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka? Čudovita misel. Francozi, veste, to so možgani Evrope! Dalje pravi: Kdo je ta naš Bog, ki potrebuje najmanjše, da ga lahko najdemo? Tu se skriva evangeljska misel: karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili. In še tretja: Kdo je ta naš Bog, ki joka nad našo slabostjo in nad našo boleznijo kakor mati? Že te misli bi bile dovolj, da bi jih še in še premišljevali.
Trpljenje je skrivnost
V tem brevirju je tudi vrstica, ki je v slovenskem prevodu ni: Velika armada tam zgoraj se bojuje za nas. Kako velika tolažba je to! Tudi za bolnike. Tudi zato sem namenoma vzel s seboj francoski brevir, čeprav ga imam v slovenskem, latinskem, madžarskem in francoskem jeziku. Manjkata mi italijanski in nemški.« Škof Smej zelo rad bere duhovne knjige in jih premišljuje. Tudi v tujih jezikih. »Vsak dan po maši molimo s sestrami hvalnice. Potem pa vzamem v roke Sveto pismo in preberem eno stran Nove zaveze v grščini, v jeziku, v katerem je bila napisana.
Tu, v bolnišnici imam čas. Lahko se ustavim pri eni ali drugi vrstici. Ustavim se, premišljujem in si kaj tudi podčrtam! Spominjam se duhovnih vaj, kjer je pater jezuit rekel: »Naglica pri molitvi brevirja je zelo nevarna!« O tem tudi raje govorim kakor o svoji bolezni.«
Bolnišnica mu je tudi priložnost, da premišljuje svoje življenje. »Sem namreč že v 90. letu. Sprašujem se, ali sem čas preizkušnje, ki mi ga je dal Bog, dobro prestal ali ne? Ko je človek v letih, ga najbolj bolijo grehi zoper bližnjega. To je zanimivo. Kakor pravi v francoskem brevirju: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka?«
»Ni človeka, ki ne bi trpel. Bodisi na duši ali na telesu. Moj sosed zelo trpi. Zelo ga boli, da je šestnajstletno dekle, ki je bila z njimi v avtu, umrla v prometni nesreči. Ni njegova hčerka, samo podpiral jo je, potem ko ima že dva svoja odrasla otroka. Vprašal me je, zakaj ni on umrl, ne pa tako mlado dekle? Žalostne tolažiti je dobro delo, zato sem ga tolažil. Dejal sem mu: Trpljenje je skrivnost! Kakor je sploh skrivnost naše življenje! Koncilska poslanica bolnikom lepo pravi: Tudi Jezus Kristus nam ni popolnoma razodel skrivnosti trpljenja. Zakaj tudi nedolžni trpijo? Poglejte, v nesreči je umrlo dekle, voznik ni bil poškodovan, moj sosed malo bolj … Jezus Kristus ni do konca razodel skrivnosti trpljenja, vendar ga je Božji Sin vzel nase in je s tem pokazal, kako dragoceno je!
Konec junija smo se postili in molili za našo domovino. Koncilska poslanica še pravi, da je v Božjih očeh veliko vredno trpljenje bolnikov. Tako sem skušal tudi svoje trpljenje, svoje noči brez spanja darovati Bogu za našo drago domovino.«
Vsi hrepenimo po sreči
Preden je odšel v bolnišnico, je škof Smej napisal tudi letošnje vrtnice. »Tako sem prvo poglavje v knjigi vrtnic Odrešeniška ljubezen v psalmih naslovil Sreča. Vsak človek hrepeni po sreči, pa naj se tega zaveda ali ne. Zelo me je prizadelo, ko sem slišal, da je v bolnišnici mlad fant, ki je skušal iti pod vlak. Njegovo življenje je sedaj v veliki nevarnosti. Najbrž je tudi on mislil, da bo tako dosegel srečo … Tudi veliko delo svetovne književnosti Faust se ukvarja z vprašanjem sreče. Faust Mefistu proda svojo dušo. V zameno mu Mefisto zagotovi: “Srečen boš vse življenje in ko boš na višku sreče, takrat reči: ‘Obstoj trenutek!’” Dolgo časa Faust uživa vse. “Trenutek obstoj!” pa reče šele takrat, ko je opravljal dobra dela. To je bil obenem tudi trenutek njegove smrti. Dokončne sreče na zemlji ni. To čudovito izrazi Goethe. Pesnik Gregorčič prosi Boga, naj ustvari karkoli, samo človeka, ki bi moral trpeti in ne bi bil srečen, naj ne ustvari. Nasprotno pa psalmi govorijo o sreči. Kje najdemo srečo? Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi. Ali: Ti me osrečuješ z večjim veseljem kot vse zemeljske dobrine.«
Kaže, da so škofu vrtnice zelo blizu, saj se ob tej knjigi večkrat ustavi. »Ker se pogovarjava za Ognjišče, naj še to povem: V knjigo nisem dal naslova Žareče ognjišče ljubezni (fornax ardens caritatis), čeprav je to vzklik v litanijah Srca Jezusovega. V latinščini fornax ardens dobesedno pomeni žareča peč. Mi pa smo prevedli ognjišče. Vsaj štirikrat na leto grem pomagat k Sv. Ani v Slovenskih goricah. Tam vidim, kako župnik po maši sam deli naročnikom revijo Ognjišče. Tako, da boste videli, kakšno skrb imajo naši duhovniki za Ognjišče!«
Naj sklenem še z enim posebnim škofovim doživetjem v bolnišnici: »Ko sem bil prvo nedeljo v bolnišnici, je prišel zgodaj zjutraj k meni p. Kranjc. Vprašal me je, če bi maševal. “Če je mogoče, bi,” sem mu odgovoril. Prinesel mi je potrebne svari. Vprašal sem ga, po kakšnem namenu naj mašujem. Odgovoril mi je: “Za vse bolnike v bolnišnici, pa za vse zdravnike in drugo zdravstveno osebje …” Jaz pa sem dodal in še za oba bolniška duhovnika.« Gotovo se škof Smej v svojih molitvah kdaj spomni tudi nas, dragi bralci Ognjišča.
Rustja B., Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2011) 8, str. 24.
Hčerka dobiva vašo revijo Ognjišče. Tudi jaz ga včasih vzamem v roke, saj je v njem dosti lepih člankov. Zlasti v njem iščem, kadar mi kaj ni povsem jasno. Sredi avgusta (15.) je v koledarju praznik Marijinega vnebovzetja. Zanima me, kaj to pomeni, ker mi tega ni še nihče pojasnil in tudi v Svetem pismu nisem našel odgovora. Sveto pismo poroča samo o Jezusovem vnebohodu, vnebovzetje Jezusove matere Marije pa ni omenjeno.
Sam pri sebi razmišljam, da je preveč knjig, ki razlagajo Sveto pismo in da vsak razlagalec trdi, da ima samo on prav. Gre mu za to, da proda svojo knjigo in zasluži. Zato pa je že samo v katoliški veri toliko različnih mnenj, da se Bog usmili, kaj šele v drugih krščanskih verah. Ko bi bilo vsaj malo edinosti, saj smo se učili pri verouku, da je samo en Bog. Z zanimanjem sem začel brati Sveto pismo in ga tudi počasi prebral, kar me je še bolj utrdilo v mišljenju, da obstaja samo en Bog.
Prihajam do prepričanja, da bi Jezus tudi danes moral pretrpeti enako kalvarijo kot jo je pred dva tisoč leti, ker je resnica na tem svetu, v katerem se šopiri laž, še kar naprej preganjana in jo hočejo utišati.
Izpovedal sem svoje mišljenje. Ne vem, če to spada pod rubriko Pisma. Upam, da bo nekdo prebral to moje razmišljanje, za odgovor pa se odločite sami, če mislite, da je moje vprašanje omembe vredno.
Tone
Tvoje vprašanje je še kako omembe vredno in tudi spada med Pisma, le da si moral počakati na odgovor do zdaj, ko je spet ‘aktualno’ z ozirom na praznik Marijinega vnebovzetja. Res je, v Svetem pismu nove zaveze, predvsem v evangelijih, ki poročajo o Jezusovem življenju in nauku, se ne omenja Marijino vnebovzetje, kakor se ne omenja tudi toliko drugih stvari o Jezusu, njegovem nauku in delovanju, saj je evangelist Janez zapisal na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi vse to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (Jn 21,25). Veliko se je ohranilo v ustnem izročilu, ki je tudi del razodetja. Čim dlje nazaj, že v prvi dobi krščanstva, je kakšen dogodek v zvezi z Jezusom omenjen, toliko bolj je zanesljiv.
Že v prvih krščanskih stoletjih so nastali številni apokrifni spisi, podobni svetopisemskim, ki pa jih Cerkve ni sprejela v seznam knjig Svetega pisma (kanon), čeprav vsebujejo nekatera dejstva, ki so se iz roda v rod ohranjala kot ustno izročilo. Mnogi od njih poročajo tudi o Marijinem ‘prehodu’ s tega sveta. Zatrjujejo, da Marija ni umrla, temveč je le ‘zaspala’. Ti spisi, pričevanja cerkvenih očetov in mašni obrazec za 15. avgust, ko so že od 6. stoletja dalje obhajali kot praznik spomin dneva, ko je Marija ‘zaspala’ v Gospodu, so spodbudila papeža Pija XII., da je na prošnjo škofov vsega sveta 1. novembra 1950 razglasil versko resnico, da je bila Marija z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Najstarejše cerkve na evropskih tleh, tudi pri nas, so posvečene prav Marijinemu vnebovzetju ali Vnebovzeti.
Temelj naše vere je božje razodetje: to je Sveto pismo in ustno izročilo. Glede Marijinega vnebovzetja je naš priznani mariolog dr. Anton Strle zapisal: »O dejstvu, da je bila preblažena Devica tudi s telesom vzeta v nebesa, nam Sveto pismo izrecno ne govori. Pove pa to, da je bila kar najtesneje povezana s svojim Sinom in dejavno navzoča ob odločilnih trenutkih Jezusovega odrešeniškega delovanja … Kakor je torej Kristus vstal od mrtvih in šel v nebesa, tako je morala preblažena Devica biti poveličana tudi v svojem telesu.« Kaj je vsebina verske resnice o Marijinem vnebovzetju, zgoščeno pove Konstitucija o Cerkvi drugega vatikanskega koncila: »Ko je brezmadežna Devica, obvarovana v nedotaknjenosti od kakršnega koli madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo; Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva, da bi bila v popolnejši meri upodobljena svojem Sinu, Gospodu gospodov in zmagovalcu nad grehom in smrtjo.«
Katoličani in pravoslavni zelo častimo Božjo Mater Marijo, protestanti pa ne. Vloge Marije v zgodovini odrešenja ne moremo odmisliti. Marijo častimo, ker je mati Kristusova. Njena moč izvira iz njenega božjega materinstva. Če jo je Jezus imel rad, zakaj bi je ne imeli tudi mi?
Ne bi rekel, da gre piscem knjig z razlago Svetega pisma za zaslužek. Večina piše iz prepričanja in zavzetosti. Prav si zapisal, da bi bilo dobro “ko bi bilo vsaj malo edinosti”. Danes je, hvala Bogu, verske nestrpnosti mnogo manj kot v preteklosti, zlasti na katoliški strani. Postaviti moramo svojo vero na temelj Svetega pisma. Ločiti pa moramo pomembne stvari od nepomembnih in s proučevanjem Svetega pisma razumeti, kaj je posamezni pisatelj hotel povedati, odkriti bistvo. Danes nam pri tem pomagajo tudi druge znanosti kot so zgodovina, zemljepis, arheologija. Hvalevredno je, da si prebral (in upam, da še prebiraš) Sveto pismo. Ne smeš ga pa razlagati samovoljno, temveč se držati razlage Cerkve, ki je varuhinja Božje besede. Preberi si opombe in tehtne razlage. Takih knjig je danes veliko tudi v slovenščini. Kar precej strokovnih in poljudnih knjig o tem smo izdali tudi pri založbi Ognjišče in marsikaj napišemo v revijo Ognjišče. Takih iskalcev kot si ti, bi moralo biti več. Včasih ni bilo denarja in časa za to, danes pa nam v glavnem ne manjka ne enega ne drugega, če imamo dobro voljo.
F. Bole, Pismo meseca, v: Ognjišče 8 (2011), 6-7.
* 2. avgust 1901, Šmartno pri Litiji, † 3. avgust 1949, Zagorje ob Savi
Priljubljen zdravnik, sam pa bolnik
Slavko Grum je v svojem razmeroma kratkem življenju močno doživljal krizo razklanosti med duhom in telesom, kar se odraža v njegovih delih. Rodil se je 2. avgusta 1901 v Šmartnu pri Litiji, kjer je bil njegov oče usnjar in trgovec. Družina se je kmalu preselila v Novo mesto in se potem še večkrat selila, Slavko pa je ostal v Novem mestu, kjer je končal tako osnovno šolo kot tudi gimnazijo. Njegovi prijatelji so bili takrat Anton Podbevšek, Miran Jarc, Marij Kogoj in Božidar Jakac. Po maturi leta 1919 se je odločil za študij medicine na Dunaju. Vestno je študiral, obiskoval je gledališče in tudi pisal svoje dramske poskuse (Pierrot in Pierrette, Trudni zastri). Med počitnicami je režiral igre, med njimi tudi Cankarjevo Lepo Vido, v kateri je glavno vlogo igrala Joža Debelak, hči šmarskega nadučitelja, študentka elektrotehnike. Med njima se je spletla ljubezenska zveza, ki pa ni bila trdna in je po sedmih letih umrla. Tudi kasneje Slavko Grum, ki je leta 1926 postal doktor medicine, zaradi svoje zapletene osebnosti in zaradi svoje močne navezanosti na mater, ni našel nobene ženske, s katero bi osnoval družino. Po doktoratu je nekaj časa služil pri vojakih, potem je bil na stažu v bolnišnici v Ljubljani. Pritegovala sta ga zlasti oddelek za duševne bolnike na Studencu in porodnišnica.
Plačanega mesta pa v Ljubljani ni mogel dobiti, zato je leta 1929 prevzel službo splošnega zdravnika v Zagorju ob Savi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Veljal je za res dobrega zdravnika in bil je zelo priljubljen. V sebi pa je bil načet: vdajal se je pijači in morfiju. Posledica tega je bil rak na jetrih, ki je 3. avgusta 1949 prestrigel nitko njegovega življenja.
Kratka proza se mu je sama silila
Slavko Grum je prijel za pero že kot gimnazijec v Novem mestu, o čemer priča kratka zgodba Dobro mleko, z grotesknim humorjem narisana podoba ljudi, ki vidijo samo sebe, ki je bila objavljena v Dolenjskih novicah leta 1917. Pisal je razmeroma malo časa: med študijem medicine na Dunaju in tista leta, ko je kot zdravnik deloval v Ljubljani. Za razliko od večine slovenskih ekspresionistov (Anton in France Vodnik, Srečko Kosovel, Miran Jarc), ki so se ukvarjali predvsem s poezijo, se je Slavko Grum posvetil proti in dramatiki. Ustvaril je najboljša dela slovenske ekspresionistične proze s črticami in novelami, ki se dogajajo v bolniškem, napol patološkem svetu, tudi med blazneži. V pogovoru z Božidarjem Borkom leta 1931 je povedal, da se mu je kratka proza sama silila, ker ga je prevzelo doživetje, ki ga je moral izpisati, medtem ko je dramo hotel napisati, lotil pa se je iz ljubezni do gledališča. Vendar glede snovi med obema zvrstema ni trdne ločnice. Pri svojem pisanju se je opiral na medicinska dejstva o telesnem in psihičnem stanju junakov, se ukvarjal in razlagal njihova dejanja s podzavestnimi motivi. Sklicevaje se na Freuda je Grum razlagal, da je temeljni motiv umetnosti beg iz trpljenja, iz katerega se drugi zatekajo v podzavest, sanje ali smrt. Njegovi pripovedni spisi so ostali raztreseni po revijah in časopisih (v glavnem v Ljubljanskem zvonu in Jutru) in bili skoraj pozabljeni. Njegovo umetniško veljavo je naša literarna kritika zaznala šele veliko let po njegovi smrti. Leta 1957 je prišlo do prve predstavitve v knjigi Goga, proza in drame – izbor črtic, novel in dram, ki ga je pripravil Herbert Grun, leta 1976 pa je Lado Kralj uredil Grumovo Zbrano delo, ki je izšlo v dveh knjigah.
“Dogodek v mestu Gogi”, vrh Grumovih dram
Zgodovinar slovenskega gledališča France Koblar je zapisal, da stoji v središču in na vrhu slovenskega ekspresionizma dramsko delo Slavka Gruma. “V času svojega medicinskega študija na Dunaju 1920 do leta 1927, ko je bil že zdravnik, je dovršil štiri po vsebini in slogu samosvoje drame in z njimi segel v skrajnosti tedanjega slovstvenega ustvarjanja. Iz vseh štirih del odseva poleg trpke poetičnosti duh brezizhodnega družbenega stanja, sled pisateljevega časa ter nakaže tragiko mračnih zapletov sedanjosti. Freudova psihoanaliza mu nakazuje odgovor na nedoumljive pojave življenja.” Njegova prva drama je tridejanka Pierrot in Pierrette (napisana 1921, tiskana 1957), sledita štiridejanka Trudni zastori (1924, uprizorjena 1963) ter enodejanka (1927, uprizorjena na AGRFTV 1963).
Njegovo najboljše in najbolj znano delo je Dogodek v mestu Gogi (1927), igra v dveh dejanjih, groteska, v kateri raziskovalci vidijo že napoved evropske antidrame. Igra je na natečaju prosvetnega ministrstva v Beogradu 1929 dobila drugo nagrado. Slovenska matica pa jo je odklonila “zaradi dvoma v izvirnost, zaradi nekaterih prehudo naturalističnih scen, zaradi organskih umetniških napak, skrajno slabega jezika in zato, ker je satira na malomeščana in ima kot taka programatičen pomen”. Leta 1930 je izšla v knjigi (samozaložba), leta 1931 pa je prišla na oder Narodnega gledališča v Ljubljani in bila pravi gledališki dogodek, ki je ostal v spominu kot eno najmočnejših doživetij. Mesto Goga je simbol malomeščanskega življenja v provinci; v svoji utesnjenosti čaka na dogodek, ki bi prevetril zatohlo življenje. Tega dogodka pa ni, čeprav ga vsi napeto pričakujejo.
(obletnica meseca 08_2011)
* 20. november 1912, Reichenau an der Rax, Avstro-Ogrska, † 4. julij 2011, Pöcking, Nemčija
Vrednote, prepojene s krščanstvom, bi morale biti temelj Evrope
Pogrebne slovesnosti so se zvrstile v petih krajih; vstajenja čaka v ‘cesarski grobnici’ (Kaisergruft) v kapucinski cerkvi na Dunaju. Zadnji je bil tam položen k zadnjemu počitku njegov ded, cesar Franc Jožef I., ki je vladal celih oseminšestdeset let (1848–1916) avstro–ogrski monarhiji, tudi našim dedom. To poteka po posebnem obredu. Krsta s pokojnim se ustavi pred zaprtimi vrati kapucinske cerkve. Eden od pogrebcev s palico potrka na vrata. Glas kapucina v notranjosti vpraša, kdo je. Trkajoči predstavi pokojnika z njegovimi vladarskimi naslovi. Glas iz notranjosti odgovori, da ga ne pozna. Ponovno potolče po vratih in na vprašanje, kdo je, pokojnika predstavi z drugimi častnimi naslovi. Odgovor se glasi: “Ne poznam ga.” V tretje pa ga predstavi samo z imenom ter doda “smrtnik in grešnik”. Tedaj se vrata cerkve odpro. Ottu von Habsburg so se odprla 16. julija 2011.
Od leta 1916, po smrti cesarja Franca Jožefa, je bil kot prvorojenec njegovega naslednika cesarja Karla I., prestolonaslednik. Po prvi svetovni vojni habsburška monarhija razpadla in Republika Avstrija je leta 1919 nacionalizirala imetje cesarske družine, odpravila plemiške naslove, članom monarhije pa prepovedala politično udejstvovanje v domovini. Otto von Habsburg se je rodil 20. novembra 1912 nadvojvodu Karlu Avstrijskemu (ki je postal cesar Karel I.) in kneginji Ziti Burbonski (kasnejši cesarici). Šolanje je začel po starih avstrijskih učnih načrtih, ki so vključevali tudi madžarščino in hrvaščino. Po razpadu monarhije je cesarska družina odšla v izgnanstvo v Švico, nato pa na portugalsko Madeiro, kjer je oče, zadnji avstrijski cesar Karel I. leta 1922 umrl “kot cesar in kristjan”, star komaj 35 let (papež Janez Pavel II. ga je oktobra 2004 razglasil za blaženega). Svoj položaj je prepustil takrat komaj devetletnemu sinu Ottu. Vdova z otroki se je za nekaj časa preselila v Belgijo, kjer je Otto študiral in na univerzi v Louvainu leta 1935 dosegel doktorat iz družbenih ved. Bil je nadarjen za jezike in je tekoče govoril in pisal vse svetovne jezike in latinščino. Bil je odločen nasprotnik Hitlerja. “Če ste prebrali Mein Kampf, ne morete dvomiti, da nas bo ta človek zapeljal v vojno,” je opozarjal svoje rojake. Po nemški zasedbi Belgije in Francije se je družina umaknila na varno v ZDA. Otto se je leta 1944 vrnil v Evropo. Leta 1951 se je nadvojvoda Otto von Habsburg poročil s princeso Regino Saško. V srečnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok: pet hčerk in dva sinova. Od leta 1954 je družina živela v bavarskem mestecu Pockingu. Na avstrijska tla je smel Otto stopiti šele leta 1966, potem ko je pet let poprej podpisal izjavo, da se odpoveduje vsem pravicam prestola in brezpogojno sprejme ustavo Republike Avstrije. Svoje politične cilje je usmeril k združevanju Evrope, toda ne kot zgolj interesne skupnosti, temveč kot družine narodov, ki se zaveda svojih krščanskih korenin. Veliko je tudi pisal: njegova bibliografija obsega 37 knjig v devetih jezikih, posvečenih zgodovini, socialni politiki, predvsem pa vprašanjem evropskega združevanja. Bil je soustanovitelj Panevropske unije in v letih 1973–2004 njen predsednik. Leta 1979 je postal bavarski poslanec v evropskem parlamentu, kjer se je odločno zavzemal za krščanske vrednote. Ko se je razprava nekoč dotaknila vprašanja kloniranja (umetnega izdelovanja človeških zarodkov), je brez ovinkov dejal: “Človek je vendar božja podoba na zemlji – tako nas uči krščanska vera – in kar počnemo /s kloniranjem/, pomeni kratko malo uničenje te podobe. Tovrstni poskusi jasno kažejo, da je svet brez vere pravi pekel.” Ob razpadu Jugoslavije se je zavzemal za diplomatsko priznanje Slovenije in Hrvaške. Bil je tudi vnet zagovornik širitve Evropske unije na Vzhod. Ko je nehal biti evropski poslanec, so ga vabili na vse strani, da bi ljudem spregovoril o združeni Evropi, kakor si jo zamišlja on, ki deluje v politiki kot iskren in prepričan kristjan. Evropa brez krščanskih korenin zanj ni bila razumljiva, zato je gotovo z grenkobo v srcu doživljal njeno oddaljevanje od njih. Iz javnosti se je umaknil po smrti svoje ljubljene žene Regine (3. februarja 2010). Veliki Evropejec, ki je dosegel častitljivo starost svetopisemskih očakov, kaže pot, na katero bi morala stopiti Evropa, da bi postala resnična družina narodov, povezana z duhovnimi in materialnimi vezmi.
(pričevanje 08_2011)
Ljubi Gregor!
Tikal te bom! In tega nikar ne jemlji kot izraz nespoštovanja, saj se, kakorkoli že obrneš in obračaš, vendarle poznava že vse življenje. Priznam pa, da bi bilo vikanje bolj na mestu. Sploh, če pomislim, kolikokrat sva bila v tem času sprta in kako redko sva izmenjala nekaj besed ali pa si pogledala v oči (brez pomoči ogledala, seveda)!
Prišlo je poletje in z njim zaslužene počitnice. Možinja prav ta trenutek pakira kovčke, jaz pa sedim pred računalnikom in se pogovarjam s tabo. Oziroma s sabo.
Leto, ki ga puščaš za sabo, je pustilo svoje posledice. Daleč od tega, da bi bilo brez blagoslovov. Kar se tiče tvojega osebnega in družinskega življenja, prej lahko govoriva o celi kopici nezasluženih milosti. A vendar nisem mogel kaj, da ne bi opazil grenkega nasmeha, ki je preletel tvoj obraz, ko si pred nekaj trenutki zaprl ‘službeni’ koledarček po opravljeni letni bilanci. In verjemi mi, da vem, zakaj in da te razumem. Če kdo, te bom jaz! Razumel, namreč. Saj na nerazumevanje naletiš tako rekoč na vsakem koraku, oziroma vsaki besedi, ki jo izrečeš ali zapišeš. Praviš, da se trudiš za Božje kraljestvo, Kraljestvo Resnice, ki ni od tega sveta? Prav. In prav nobenega razloga nimam, da ti ne bi verjel. A oprosti, če se mi zdi tvoje razočaranje, ko ti svetni varuhi tega istega Kraljestva zapirajo vrata pred nosom in ti skrivajo ključ, smešno in otročje! Si mar večji kot Kristus? Seveda ne! In če še njemu ni uspelo prepričati in spreobrniti farizejev, čemu pričakuješ, da bi to lahko uspelo tebi?! In On zanje ni našel lepih besed, kar preberi si še enkrat 23. poglavje v Matejevem evangeliju, niti ni besed izbiral, čeprav je z njimi, s farizeji torej, večkrat sedel za mizo pri kakem obedu. Podobno kot ti z njimi posedaš na kakem sestanku. In tako kot Kristusove besede niso naredile vtisa na nekdanje farizeje, tudi sodobni in posodobljeni farizeji ne vejo, kaj bi počeli s tvojimi besedami. A stop! Bolje, da se ustaviva, preden ti kak golob poštar prinese ukor vznemirjenih pobožnih duš zaradi primerjanja s Kristusom! A s kom, če ne z Njim, pa naj se, za božjo voljo, primerjam!
Poletje je, vroče, ti pa že tako ali tako bolj razgrete glave, tako da … Vrzi v kovček kopalke, brisačo in Sveto pismo, čeprav ti ga nekateri odsvetujejo brati, in odpotuj! Čeprav kam daleč ne boš šel, toliko te že poznam in morda poznam tudi razlog tvojega ‘zapečkarstva’. So ljudje, ki prepotujejo svet po dolgem in počez, se potapljajo v morske globine, osvajajo ledene višine… vse v želji, da “bi se našli”, da bi našli “od trnja do zvezd”! A za nekoga, ki je bil najden (Lk 15, 32) je ta pot ponavadi zelo kratka, saj ve, da je pot do zvezd le delček krožne poti do sebe, ali, kot je zapisal sveti Pavel: »Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarite na svetu kakor zvezde« (Flp 2, 14-15). Če torej poznaš ‘bližnjico’, res ni potrebe, da se potikaš križem kražem in se izgubljaš po brezpotjih!
Si že zaprl kovček? Krasno! Zdaj pa samo še ugasni telefon, izklopi računalnik in premakni v ‘prosti tek’! Poletje je! Če lahko premnogi gospodje svoje poslanstvo opravljajo ‘v leru’, si lahko tudi ti privoščiš kak mesec oddiha. Pogrešali te ne bodo! Vsaj ti gospodje ne. Pogrešali pa so te preko leta tvoji otroci, ko si opravljal poslanstvo … namesto koga že??!
Otroci so že v avtu. Možinja zaklepa vrata. Samo še tebe čakajo. Pojdi že! Pojdi, Gregor! Ne skrbi: božje kraljestvo ne bo propadlo, če si boš ti malo oddahnil. Ne obnašaj se, kot da moraš ti rešiti svet. To je Kristusova naloga! In opravil jo je izvrstno. Ti pa nikar ne misli, da si kaj posebnega, če kdaj pa kdaj vskočiš namesto Simona iz Cirene. Nisi ne prvi ne zadnji! In tudi edini ne, hvala Bogu!
Uživaj!
ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 8, str. 3.
Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)
Škrlatica je najvišji vrh gorskega masiva med dolinama Velika Pišnica in Vrata in druga najvišja gora v Sloveniji. Najlepši pogled na njeno strmo S steno, ki pada v krnico Velika Dnina (19oo m) je s poti na Vršič (SZ).
»… kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, sedmi dan pa je počival in si oddahnil« (2 Mz 31, 17).
Tako je zapisano v Svetem pismu. In kljub temu, da se število dni v tednu močno razlikuje od števila mesecev v letu, se zdi kar prav, da po šestih mesecih bolj ali manj napornega dela, v sedmem mesecu nekoliko počijemo. In si oddahnemo. Vzvalovana žita, pokošene senožeti, prvi vročinski val … vse nas vabi k temu, da zaustavimo korak. Da stopimo v senco. Da nekoliko počijemo. In si oddahnemo.
Zato ne bo odveč nekaj nasvetov, kako spakirati svoj počitniški kovček. Ali pa torbo. Potovalko. Nahrbtnik. Culo. Karkoli pač. Odvisno od vaše usmeritve, smeri in domišljije. Le plastične vrečke toplo odsvetujemo, zaradi ekoloških, estetskih in čisto praktičnih razlogov! In nikar ne prenehajte z branjem vsi vi, ki si zaradi raznoraznih finančnih, družinskih, zdravstvenih, službenih in nevemkakšnihše recesij letos ne morete privoščiti dopusta. Oddih, in mislim: pravi oddih – tak kot si ga je privoščil še Bog, ni vezan na denarnico, ne na družbo, ne na službo, še manj na zdravje… Oddih je stvar srca! Počitnice so sad duha! Zato res ni pomembno, ali ste svojo zadnjico odnesli do Copacabane ali do prve kopice sena, ali ste na obali ali na balkonu, ste šli na safari ali ‘furate safr’, ste splezali na streho sveta ali le do vrha stopnic … Pravilno spakirana prtljaga – to šteje! Torej …
Prva stvar, ki jo običajno vržemo v kovček, so obleke in perilo. A vi tega ne potrebujete! Adam in Eva sta se po Rajskem vrtu sprehajala gola! Brez obleke in brez sramu! Šele, ko sta jedla sad s prepovedanega drevesa, ki je bilo “dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja” (1 Mz 3,6) sta si morala sešiti ‘sfižene’ predpasnike. (1 Mz 3,7) Da ne bo pomote: ne priporočam nudizma! Priporočam pa, da se namesto počitniškemu brezdelju predate brezgrešju!
Naslednji korak pri pakiranju je – toaletna torbica. A tudi tega ne potrebujete! Morda le majhno brisačko za noge. Kajti “kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist” ( Jn 13,10). No, brisačko boste kar potrebovali, če se boste le sprehajali po takih krajih, kjer Bog pravi, da je bolje, če ste sezuti (2 Mz 3, 5). In če boste šli malo vase, boste slejkoprej prišli do gorečega grma!
Nazadnje v kovček vržemo še počitniško branje. Običajno kaj lahkega, da “pošljemo možgane na pašo”! A zakaj ne bi letos vzeli kaj za »dušno pašo«? Naj se vaša duša napoji in prepoji s čim svetim. Da se bo vaš duh oddahnil in nadihal na Oddihu!
In če se vam zdi, da za tako malo prtljage ne potrebujete kovčka, le pomislite, na kaj merimo, ko rečemo, da imamo vsega ‘poln kufer’?!
ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 7, str. 3.
Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)
* 27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna.
“Proč mračne misli, nov se dan rodi, / zdaj grem na pot, srce se ne boji, / saj moja pot se ne gubi v megli, / jasno začrtano jo zró oči …”
“Lani med evharističnim kongresom v Celju (13. junija 2010) je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije.” S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca. Duhovna priprava na to slavje je potekala tri tedne pod geslom “Srce se ne boji”, vzetim iz Grozdetove pesmi Jutrnica. S svojo mučeniško smrtjo je dokazal, da to niso bile prazne besede.
Zunanje slavje v čast našega prvega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta, ki je pred božjim prestolom glasnik številne množice slovenskih mučencev iz tistih krvavih časov, se je pričelo 23. maja z izkopom njegovih zemeljskih ostankov na pokopališču v Šentrupertu na Dolenjskem, ki so jih počastili in položili v poseben sarkofag. Potem se je začelo romanje relikvij po ‘Grozdetovi poti’. Prva postaja je bila naslednji dan župnija Tržišče, kjer se je 27. maja 1923 rodil za ta svet in bil pri krsti zaznamovan za večnost. Somaševanje duhovnikov z ljubljanskim pomožnim škofom Antonom Jamnikom, h kateremu so posebej povabili župnijske sodelavce, kajti Grozde je bil dejaven krščanski laik, so pričeli z blagoslovitvijo krstne vode in obnovitvijo krstnih obljub. 25. maja je bil sprejem relikvij v župniji Šentrupert, kjer je bil bl. Grozde doslej pokopan. Mašo je daroval beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar, ki je bil na začetku škofijskega postopka za beatifikacijo njegov postulator.
Večer so oblikovali birmanci. Iz Šentruperta so relikvije blaženega prenesli na Mirno, župnijo njegovega mučeništva. Med somaševanjem, ki mu je predsedoval ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, so pri darovanju prinesli pred oltar Hojo za Kristusom (nabožno knjigo), Rimski misal (bogoslužni molitvenik) in zgibanke o Fatimi, ‘gradivo’, ki so ga Grozdetovi morilci imeli za dokaz o njegovi krivdi. Relikvije so nosili potomci in bližnji sorodniki otrok, ki so 23. februarja 1943 našli Grozdetovo truplo. V petek, 27. maja, na dan prvega praznovanja godu bl. Alojzija Grozdeta, je novomeški škof Andrej Glavan blagoslovil Grozdetovo kapelo v svetišču na Zaplazu in sprejel njegove relikvije. Mladi so tisti večer romali iz Mirne na Zaplaz, kjer so imeli od dveh do pol osmih zjutraj molitveno bedenje, imenovano ‘Grozdetova noč mladih’. To je bila, kot je zapisano v gradivu, “noč iskanja Gospoda, ki je neusahljiv vir Božje ljubezni s svojo navzočnostjo v presveti evharistiji, iz katere raste naša vera v življenje, v dobroto in resnico”. Namen te molitvene noči, med katero je mlade s katehezo nagovoril koprski pomožni škof Jurij Bizjak, je bil: spoznavati blaženega mučenca kot priprošnjika za svojo mladost in vero, poživiti iskanje Jezusa v tihi molitvi in evharistiji, poglobiti osebno in skupno molitev, krepiti veselje nad življenjem ter množiti svoje socialno, karitativno in družbeno delovanje.
V soboto, 28. maja 2011, je bila po zaključku ‘Grozdetove noči mladih’ molitvena priprava na slovesno mašo ob desetih, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval novi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof Juliusz Janusz, romarje, ki so napolnili svetišče in šotor ob njem, pa je s homilijo nagovoril ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Pol ure pred mašo so mladi k oltarju prinesli krsto z relikvijami blaženega Alojzija Grozdeta, ki so jih po maši slovesno prenesli v njegovo kapelo. Pri darovanju so predstavniki vseh šestih naših škofij prinesli vsak svojo s škofijskim grbom okrašeno svečo, ki so zdaj ob oltarju v Grozdetovi kapeli v znamenje, da je blaženi Alojzij Grozde priprošnjik za vse Slovence. “Ko so sedaj njegovi mučeniški posmrtni ostanki dobili svoj dom pod oboki tukajšnje romarske cerkve na Zaplazu,” je v svoji homiliji dejal nadškof Stres, “bodo to božjo hišo in vse, ki bomo kot romarji prihajali sem, razsvetljevala in krepila v veri, pogumu in zvestobi tri sonca: sonce svete evharistije, ki se tukaj obhaja, sonce milostne podobe Matere Božje na Zaplazu, kateri je ta cerkev posvečena, in končno sonce zvestobe v veri in pogumnega pričevanja zanjo blaženega Alojzija Grozdeta, na kar nas bo spominjal njegov tukajšnji grob.”
(pričevanje 07_2011)