Ko se spominjamo obletnice naše samostojnosti in neodvisnosti, se ozrimo v zgodovino. Nekaterih dogodkov iz novejše se nekateri še spominjamo, o drugih nam govori zgodovina … Mlajše generacije se slovenske potiv samostojnost in neodvisnost ne spomnijo in marsikomu je povsem samoumevno, da živimo v svoji in urejeni državi. V resnici pa to ni nikoli samoumevno; ni bilo niti pred skoraj tridesetimi leti niti nikoli prej v zgodovini.

Karantanci – naši predniki
Slovani, ki jim takrat še nismo mogli reči Slovenci v današnjem smislu besede, saj kot narod še nismo bili izoblikovani, so vzhodne Alpe in porečje tamkajšnjih rek poselili v času med drugo polovico 6. in začetkom 9. stoletja. Naseljeni Slovani sprva niso bili popolnoma svobodni, saj so bili vključeni v gospostvo Avarov. Plačevati so jim morali davek ter se udeleževati njihovih bojnih pohodov. Leta 623 so se Slovani uprli in pod vodstvom Sama osnovali lastno državno tvorbo, katere naslednica je bila država Karantanija, ki je bila neodvisna v letih 658 do 745. Ljudstvo Karantancev je bilo večetnična skupnost, čeprav vsekakor velja, da so bili to Slovani. Karantanija je bila kneževina, kneza pa so ustoličevali na knežjem kamnu pri Krnskem gradu. Pomembno vlogo so imeli tudi t. i. kosezi, ki jih imamo lahko za zametek karantanskega plemstva, katerega razvoj je bil prekinjen po letu 745, ko je Karantanija padla pod bavarsko in frankovsko nadoblast. S tako rekoč popolno likvidacijo domačih plemičev, torej vodilnega sloja ljudi, je ljudstvo ostalo brez domačih voditeljev in je bilo tako »obsojeno«, da ostane »narod hlapcev«, kot se je izrazil Cankar.
Približno v tem obdobju lahko govorimo o postopnem pokristjanjenju Karantancev, ki je bilo sicer versko dejanje, a je imelo tudi politične posledice – pomenilo je prevzem osnovnih etničnih norm in s tem podlago za skupno življenje z drugimi nastajajočimi narodi.
Kot najpomembnejšo pričo vstopanja Karantancev (oz. Slovencev) v krščansko skupnost lahko omenimo Brižinske spomenike, ki so sicer versko besedilo, a hkrati prva zapisana slovenska beseda.

Pomen samostanov v srednjem veku
Kot je bila prva zapisana slovenska beseda versko besedilo, velja enako tudi za naslednja stoletja, v katerih je bilo prav krščanstvo glavni motor  napredka in kulture, pa tudi narodnega zavedanja v tistem času. Gotovo velja nekaj: Samostani so bili na Slovenskem najpomembnejši nosilci kulturnega življenja v srednjem veku.
Prvi samostani so v slovenskem prostoru nastali v 12. stoletju. Najstarejši in tudi najpomembnejši je cistercijanski samostan v Stični, ustanovljen leta 1136, ki je kmalu postal kulturni, gospodarski in verski center širšega območja. Tam je nastala obsežna zbirka besedil, ki po kakovosti ne zaostajajo za evropskimi. V prvi polovici 15. stoletja so tam nastali tudi Stiški rokopisi, ki nam pričajo, da je ljudstvo prepevalo in molilo v domačem jeziku, čeprav je uradno bogoslužje potekalo v latinščini. Največjo zbirko spisov pa je v svoji zbirki imela kartuzija v Žičah. Imela naj bi nad dva tisoč knjig! Prepisovanje spisov je spadalo med redna opravila menihov. Kulturna dejavnost samostanov se je izražala na različnih področjih, predvsem pa v rokopisih, ki so jih zbirali v samostanskih knjižnicah. Samostan brez knjižnice je bil namreč kot grad brez orožarne. V meniških knjižnicah je v glavnem mogoče najti verska besedila, ki pa vseeno izražajo široka vsebinska področja (Sveto pismo in biblični spisi, zapisi cerkvenih očetov, življenjepisi svetnikov, filozofska, jezikovna, pravna, farmacevtska, medicinska besedila …). Od avtorskih del velja omeniti Knjigo resničnih zgodb opata Janeza Vetrinjskega, ki velja za najpomembnejše srednjeveško delo latinske literature iz prostora, kjer so govorili tudi slovenščino.
Iz poznega srednjega veka poleg Celovškega, Rateškega in Stiškega rokopisa poznamo še najmanj osem različnih zapisov v slovenščini.

Reformacija ter katoliška obnova
Tudi na Slovenskem se je reformacija začela z zahtevami po obnovi Cerkve. Vrhunec se je odvijal v drugi polovici 16. stoletja, ko se je organizirala Protestantska cerkev, ki je uživala visoko podporo s strani plemstva. Po mestih so začele nastajati protestantske šole. Med najvidnejše predstavnike reformacije spada Primož Trubar, ki s svojima knjigama Katekizem in Abecedarij iz leta 1550 stoji na samem začetku slovenske književnosti. S Cerkveno ordingo pa je postavil temelje Protestantski cerkvi na Slovenskem. Med pomembne pridobitve, ki jih je Slovencem dal protestantizem, šteje prvi prevod Svetega pisma (1584), delo Jurija Dalmatina. Knjiga Zimske Urice avtorja Adama Bohoriča pa je veljala za prvi slovenski pravopis oz. slovnico. To delo je kot edina knjiga naših protestantov doživljalo ponatise in priredbe še v 18. stoletju! Nadaljnji razvoj reformirane Cerkve je prekinila
odločna protireformacija. Vzporedno z njo je potekala tudi notranja obnova Katoliške cerkve. Nosilca sta bila redova kapucinov in jezuitov. Prvi so se ukvarjali s pridigarskim in spovedniškim delom med najširšimi sloji prebivalstva, drugi pa so svoje delo zastavili predvsem na vzgojni in (versko)izobraževalni ravni. Sad njihovega marljivega dela je bila recimo boljša izobrazba med duhovniki, ki so bili večinoma domačini (skoraj edini intelektualci tistega časa), poleg tega se je razmahnilo tudi versko življenje (ustanavljale so se številne bratovščine, kongregacije itd.). Dijaki jezuitskih
kolegijev so prirejali gledališke igre, kapucini pa pasijonske procesije za širše množice (tak primer je znameniti Škofjeloški pasijon patra Romualda Štandreškega. Gre za prvo znano v celoti ohranjeno slovensko dramsko besedilo). K rabi slovenščine pri verskih obredih je spodbujal ljubljanski škof Tomaž Hren. Po njegovem prizadevanju je papež duhovnikom dovolil uporabljati Dalmatinov prevod Biblije. (12. stol. po Kr.)

Narodni »preporod«
Z izidom Kraynske grammatike avguštinca Marka Pohlina leta 1768 se je na Slovenskem začelo prvo obdobje narodnega gibanja, imenovano narodno prebujenje oz. narodni »preporod«. Pohlinu so kmalu sledili razni pisci, ki so se marljivo lotili izdajanja slovnic, slovarjev, pesmaric, priročnikov itd., obenem pa zapisovali ljudske pesmi ter prevajali Sveto pismo in druga verska besedila. Slovenščini se je tako odpirala pot v javno rabo. K »preporodu« so seveda precej pripomogle razsvetljenske ideje, ki so vdirale tudi v naš prostor. Širila so se nova znanja in spoznanja (družboslovje, naravoslovje), v deželnih glavnih mestih so se odpirale javne knjižnice in liceji. V tem času je delovalo veliko mož, ki so s svojimi talenti, znanjem in prizadevnostjo pripomogli k notranjemu bogatenju in plemenitenju slovenskega naroda. Če recimo omenimo le najpomembnejše: Giovanni Antonio Scopoli,
Baltazar Hacquet, škof Janez Herberstein, Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj, Jurij Vega, Žiga Zois (ki je deloval kot mecen), Janez Krstnik Novak, Valentin Vodnik in Jernej Kopitar. Narodni »preporod« je bil sicer zelo nepovezano gibanje, a je kljub temu dobil pristaše v večini dežel, kjer so živeli Slovenci. Tudi kasneje, v prvi polovici 19. stoletja, se je število narodno usmerjenih Slovencev vztrajno večalo. Med ljudmi, ki so se imeli za Slovence, so bili ljudje različnih poklicev, največ je bilo med njimi duhovnikov. Razvijala se je slovenska književnost. Krog ustvarjalcev okrog jezikoslovca Matije Čopa in pesnika Franceta Prešerna se je trudil, da bi slovenščina imela še večjo veljavo. V štiridesetih letih 19. stoletja je začel izhajati tudi prvi slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice, ki ga je urejal Janez Bleiweis.

Kaj so Slovencem dali Francozi?
Leta 1809 so našim krajem zavladali Francozi, Napoleon je ustanovil Ilirske province, katerih sedež je bil v Ljubljani. Ljudje so bili francoski okupaciji v glavnem nenaklonjeni, predvsem zaradi težkih davčnih bremen in vojaške obveznosti. Zemljiške reforme, ki so jo vsi pričakovali, Francozi niso izvedli, nekaj pridobitev pa je le bilo: ukinjeni so bili plemiški davčni privilegiji, sodišča so postala državne ustanove, posebej pomembna za razvoj slovenske
zavesti pa je bila uvedba slovenskega jezika v osnovne šole in gimnazije. Kot uradni jezik pa slovenščina še ni bila sprejeta. Krog tistih, ki so se navduševali nad francosko politiko, je bilo zelo ozek. V glavnem so to bili nekateri uradniki, trgovci in izobraženci, med njimi tudi Valentin
Vodnik, ki je kot hvalnico Napoleonu spesnil Ilirijo oživljeno. (16. stol. po Kr.)

Progam Zedinjene Slovenije
Progam Zedinjene Slovenije je bil skupna ideja večine političnih programov za združitev ozemlja, ki so ga poseljevali Slovenci. Prvič se je zahteva po »Zjedinjeni Sloveniji« pojavila že v revolucionarnem letu 1848 (celovški kaplan Matija Majar), oglasili so se tudi na Dunaju živeči slovenski izobraženci in študentje. Poleg združitve naroda v enotno politično telo (pod Avstrijo) so bile v programu navedene tudi zahteve po javnem priznanju slovenščine, po univerzi ter povezavi z ostalimi slovanskimi narodi. Gibanje ni imelo podpore pri kmetih in večjem delu meščanstva, ker so se njegove ideje marsikomu zdele preveč skrajne. Slovencem je namreč takrat še primanjkovalo samozavesti, niso namreč še verjeli v to, da lahko živijo kot en narod. Živeli so v različnih deželah (Štajerska, Koroška, Kranjska, Istra in Goriška) in se bolj kot Slovence čutili za pripadnike teh dežel. Zedinjeni Sloveniji je močno nasprotoval tudi nemški del prebivalcev monarhije. Po uvedbi dualizma (rojstva Avstro-Ogrske) leta 1867 je program Zedinjene Slovenije končno padel v vodo. (17. stol. po Kr.)

Čitalnice in tabori – javno izkazovanje narodne zavesti
Šestdeseta leta 19. stoletja veljajo za zlato dobo čitalniškega gibanja. Prva čitalnica je bila ustanovljena v Trstu, nato v Mariboru, Ljubljani in Celju, skozi vsa šestdeseta leta pa še po drugih slovenskih mestih in trgih. Ob koncu desetletja je bilo na Slovenskem 57 čitalnic s 4000 člani. V njih so se zbirali izobraženci, meščani in razni veljaki, na Primorskem tudi kmetje. V prostorih čitalnic so prirejali t. i. besede, prireditve s predavanji, govori ter kulturnim programom (glasbene točke, gledališke igre). Temu je ponavadi sledil zabavni del – ples. Za branje je bilo vedno na voljo časopisje ter knjige. Čitalnice so tako imele velik pomen pri utrjevanju narodne zavesti in medsebojnih vezi. V letih 1868–1871 je prvič prišlo do množičnih zborovanj, ki so imela
narodnozaveden značaj. Po češkem zgledu so jih imenovali »tabori«, pobudo zanje pa so dali štajerski Slovenci. V omenjenem obdobju je bilo na celotnem slovenskem ozemlju 18 taborov, največji pa se je odvijal v Vižmarjah pri Ljubljani, ki se ga je udeležilo kar 30.000 ljudi. Če ni šlo drugače, so ljudje na tabore prihajali tudi peš, nekateri oblečeni v noše in z zastavami. Prvi so tabore organizirali mladoslovenci (»liberalci «), ki so se jim kasneje pridružili tudi staroslovenci (»klerikalci«). Osrednji del taborov so predstavljali govori narodnih voditeljev in poslancev, ki so se zavzemali za Zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine na urade ter v šole, za ustanovitev slovenske univerze ter rešitev gospodarskih problemov. Po končanih taborih so udeleženci ponavadi sprejeli resolucije, ki so jih naslovili na oblasti. (18. stol.)

Država SHS in boji za severno mejo
Konec prve svetovne vojne ter propad Avstro-ogrske monarhije sta za Slovence pomenila veliko prelomnico. 29. oktobra 1918 je namreč nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta je sicer obstajala le kak mesec, a Slovenci smo si v njej vladali sami. Prvič v zgodovini! Slovenski del države je do združitve vodila Narodna vlada, ki je organizirala tudi slovensko vojsko. Država SHS sicer ni bila mednarodno priznana, vendar je več držav z njo navezalo diplomatske stike in tako priznalo njen obstoj. Slovenski voditelji so v tistem času preveč optimistično upali, da bo pri določanju državnih meja upoštevano načelo samoodločbe. V nasprotju s tem je Italija zasedla ozemlje, ki ji je bilo obljubljeno z Londonskim paktom. Enako kot zahodna ni bila urejena severna meja nove države. Slovenska stran se je zavzemala za to, da bi vse s Slovenci poseljeno ozemlje prišlo v novo državo, nemška pa si je želela mejo na reki Dravi. Do odločne akcije za zaščito slovenskega ozemlja je prišlo na Štajerskem, kjer je general Rudolf Maister v imenu Narodnega sveta prevzel oblast v Mariboru. Do akcije je prišlo tudi na Koroškem. Slovenski prostovoljci in bivši srbski ujetniki so zasedli ozemlje južno, ponekod pa celo severno od Drave. Zaradi nezmožnosti dogovora v Narodni vladi, kolikšen del Koroške naj zahtevajo, je vprašanje meje ostajalo odprto (boji so se medtem nadaljevali), dokončno pa je postalo zapečateno s porazom slovenske strani na Koroškem plebiscitu oktobra 1920. 1. decembra 1918 se je Država SHS s kraljevino Srbijo, ki se ji je že pred tem pridružila Črna Gora, združila v Kraljevino SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Kraljeva vlada je do leta 1921 odpravila vse avtonomne narodne vlade, tudi slovensko, v korist centralistično naravnane države po srbski zamisli. Tudi prekmurske Slovence so doletele korenite spremembe. 12. avgusta 1919 je bilo po odredbi Pariške mirovne konference Prekmurje priključeno Kraljevini SHS. Tako lahko rečemo, da je severna slovenska meja, ki se je oblikovala v tistem času, v glavnem v veljavi še danes. (1900-1920)

Prvi protifašizem v Evropi
Z Rapalsko pogodbo leta 1920 je skoraj tretjina Slovencev – Primorcev – prišla pod Italijo. Z naraščajočim pritiskom fašizma se je rodilo podtalno odporniško gibanje, imenovano TIGR (Trst, Istra, Gorica in Reka). V zgodovino se je zapisalo celo kot prvo protifašistično gibanje v Evropi! Njena glavna cilja sta bila združitev Primorske z matico ter upor proti raznarodovanju slovenske manjšine. »Tigrovci« so izvajali atentate na pomembne fašistične veljake in napade na centre poitalijančevanja, čez mejo na Primorsko so prinašali slovenske knjige, sodelovali so z britansko obveščevalno službo itd. Leta 1930 je sledil prvi tržaški proces, na katerem so na smrt obsodili in usmrtili štiri pripadnike gibanja, mnoge pa obsodili na zaporne kazni. Leta 1941 se je odvijal drugi proces, na katerem so usmrtili še pet »tigrovcev«. Po tem letu se je večji del članov gibanja pridružil partizanstvu

Odpor med drugo svetovno vojno
Leta 1941 je Slovenijo doletela velika tragedija, ko se je začela druga svetovna vojna in so jo »razkosali « kar trije okupatorji – Nemci, Italijani in
Madžari. Tudi slovenska politika tistega časa se je znašla v težkem položaju. Kar se tiče oboroženega odpora, so se predstavniki predvojnih političnih strank odločili za taktiko »čakanja«, kar pomeni, da bi z odporom počakali toliko časa, dokler ne bi bil okupator dovolj šibak, da med civilnim prebivalstvom ne bi povzročal preveč žrtev. Ta taktika je bila mogoče primerna za dogajanje v ljubljanski pokrajini, ki so jo zasedli Italijani, žal pa ne za Gorenjsko in Štajersko, kjer se je nad civilnim prebivalstvom z vso ihto (izseljevanja itd.) začel znašati nemški okupator, dosti bolj nasilni od italijanskega. Komunisti so s pridom izkoristili počasnost ostalih  strank – sami so aktivirali določen del ljudi ter jih vključili v lasten odpor proti okupatorju. Med partizane se je kljub komunističnemu predznaku vključil velik del Slovencev, ki so bili med drugim tudi verni in so si iskreno prizadevali za osvoboditev lastne dežele. Njim gre vse priznanje. Seveda pa je partizansko gibanje že skoraj od samega začetka umazal madež revolucije. Tako je protifašistično naravnanost Slovencev komunistična oblast zlorabila že med vojno, še bolj pa ob njenem koncu in po njem.
Življenje slovenskega naroda v novi Jugoslaviji prav gotovo ni bilo takšno, kakršnega si je zamišljal velik del nekdanjih partizanov – zavednih Slovencev. Tito je jugoslovansko ladjo sicer speljal stran od najtršega stalinističnega tipa komunizma, vendar pa je v Jugoslaviji še vedno vladala diktatura. Poleg tega je bila Slovenija kot najbogatejša izmed republik pogosto molzna krava, od katere so imele korist le druge republike oz. oblast v Beogradu. Tudi kar se nacionalnih čustev tiče, Slovenci nismo mogli izražati svojih pravic. Izražanje narodne zavesti je veljalo za nekaj slabega in je bilo v imenu internacionalizma prepovedano. Da raznih čutenj (tako pozitivnih kot negativnih) ni mogoče kar tako izničiti, se je pokazalo, ko je z razpadom Jugoslavije izbruhnilo silovito nacionalistično nasilje. »Država bratstva in enotnosti« je tako razkosana v mlaki krvi dočakala svoj konec.

Smrtni krči Jugoslavije in rojstvo Slovenije
Za simbolni začetek konca Jugoslavije imamo lahko smrt Josipa Broza Tita leta 1980. Z gospodarsko krizo, ki je nastopila v osemdesetih letih, je prihajalo do vse večjih nesoglasij in prepirov med republikami. Slovenci so bili za večjo demokratizacijo družbe, nasprotovali so politični togosti Zveze komunistov Jugoslavije. Leta 1987 so izobraženci iz kroga Nove revije objavili prispevke za slovenski narodni program, kjer so se zavzeli za večstrankarski sistem in večjo neodvisnost Slovenije. Na aretacijo treh novinarjev Mladine in podčastnika JLA ter proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl) se je slovenska javnost odzvala z odporom ter zahtevala spremembe. Leta 1990 je na prvih večstrankarskih volitvah zmagala koalicija »pomladnih« strank DEMOS. Ker so se razmere v Jugoslaviji še naprej zaostrovale, je Slovenija začela priprave na razglasitev neodvisnosti. 26. junija 1991 je bila na osnovi plebiscita (več kot 88 % glasov »za«) razglašena samostojna država. Sledilo je posredovanje Jugoslovanske vojske v  desetdnevni vojni, ki se je končalo neuspešno. Ustavo je Slovenija dobila dva dni pred božičem istega leta, 15. januarja naslednje leto pa je novorojeno državo diplomatsko priznala Evropska skupnost.

OBLAK, Sandro. (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2011) 6, str. 68-73.