»Če vam pade težak kamen na palec, a vas zaboli?« je vprašal Ješua otroke, ki so se vsak dan zbirali okoli njega. Imeli so ga radi, ker so čutili v njem moč, ki jih je varovala pred hudim.
Metijahu je zastokal: »Auuu!« in s tem povedal, kako bi ga bolelo, če bi mu padel kamen na prst. Vsi so se zasmejali in pokimali. Da, bolelo bi in bolečina bi se sprostila v krik ali pa vsaj v ječanje.
»Poznate še kako drugo bolečino, razen te, no, pač telesne?« je vprašal Učitelj.
Grbančili so čela in se niso mogli spomniti nobene druge, Tedaj pa je zažarel obraz sedemletne Rahele. Rekla je: »Vso noč nisem spala, ker me je Karmela obdolžila, da sem ji ukradla dateljne. A jaz tega nisem storila.«
In oglasil je Mordah, povedal je: »Tudi moja mama ni spala celo noč, ko sem se izgubil v puščavi. Iskal sem ovco in zataval. Vso noč je moja mama jokala. Saj je to tudi bolečina, a ne?«
Ješua je prikimal. Molčal je, potem pa je dejal otrokom: »Ne morete si predstavljati, niti v sanjah ne, koliko skrbi in bolečine mora prenašati materino srce, vse življenje. Najbolj jo skrbi za vas zdaj, ko ste še otroci, a trpi tudi potem, ko odrastete in ko se znajdete v težavah. Recimo, da se vam zgodi nesreča ali pa da zaidete na nepoštena pota in postanete tat ali celo morilec. Na tisoče različnih obrazov ima tudi očetova skrb oziroma bolečina.«
Dolgo so molčali. Ješua je s paličico risal v pesek nekakšna znamenja. Potem pa vprašal: »Vsi ljudje na tem svetu imajo skupno pramamo in skupnega praočeta. Predstavljajte si, kako je obema hudo, ko vidita, kakšne grdobije počno na tem planetu njuni otroci. In predstavljajte si, da čutita vse bolečine, telesne in one druge; vse trpljenje vseh ljudi. Neprestano, vsako sekundo, milijone in milijone let dolgo. Si lahko predstavljate?«
Otroci so odkimavali. Ne, česa takega niso mogli razumeti in ne začutiti. Pa jim je Učitelj za milijardinko sekunde dal čutiti skrbi, težave, stiske, bolečine … vseh živih bitij na Zelenem planetu. To, kar jih je prizadelo v neskončno kratkem delčku sekunde, je bilo tako močno, da jim je vzelo sapo. Če bi trajalo le delček časa dlje, bi od hudega lahko tudi umrli. Srce bi se jim ustavilo, padli bi na tla in umrli.
Zgroženi so zrli v žalost na obrazu svojega velikega prijatelja. Zdaj so razumeli, o čem jim je bil govoril. Sklanjali so glave in vsak od njih je v sebi naredil trden sklep: živel bo tako, da bo kar se da malo bolelo mamo in očeta, sestre in brate, prijatelje in znance in tudi neznance.
Tako so se bili odločili, sedeč na bregu nemirno vrtinčaste reke.

M. Tomažin, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2011), 102.

Kadar je pogovor nanesel na smrt, si vedno dejal: »Ko bom umrl, naj bo pogreb čisto preprost. Nobenih govorov! Kakšno lepo pesem naj mi zapojejo, pa molite zame.«
Takrat sem ti ponavadi rekla, da ti bom govor spisala jaz in ti ga prebrala še za časa življenja. V mislih sem ga kar nekajkrat pisala, zlasti v teh zadnjih mesecih, ko si bil bolan in sem se bolj kot poprej zavedala, da je življenje na tem svetu minljivo in da prej ali slej mora priti tudi slovo. Seveda ti ga prebrati nisem več utegnila!
Sva pa skupaj mnogokrat obujala spomine. Tiste, h katerim se človek rad vrača, ker ga razvedrijo in mu dajo novo moč in upanje, ko se v življenju kaj ustavi in ne gre, kot bi človek rad. In spomini živijo ter ohranjajo vezi med nami za vedno.
Kot prvorojenka sem pravzaprav imela privilegij, da si bil navzoč ob mojem rojstvu, ker sem bila rojena doma. Ne spominjam se, da bi se kdaj posebej ukvarjal z nami otroki. Si pa znal delo spremeniti v igro in igro v delo. Kjer se je le dalo, si nas otroke vključeval v delo in nam na nevsiljiv način privzgajal veselje in zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu.
Dve ali tri letna sem capljala za teboj po hlevu in ko si vse postoril, si se usedel na stolček k zidu, jaz pa sem od nasprotnega zidu tekala k tebi v naročje. Med tvoje razprte roke sem se podajala tako dolgo, da sem se utrudila in zadihana obstala v tvojem objemu.
Menda si mi večkrat rekel, da bi bila prav »fejst« punčka, če ne bi toliko klepetala. Pa vem, da ti je bilo všeč, ker sem te ves čas ogovarjala, saj sem te imela priložnost opazovati, kako potrpežljivo in s kakšnim veseljem si se kasneje pogovarjal z vnuki, ko so bili taki, kot jaz takrat. Sem si pa tvojo pripombo pozneje večkrat priklicala v zavest, saj sem spoznala, da je res bolje, če človek manj govori, predvsem pa, da dobro premisli, preden kaj reče.
Znal si presenečati z drobnimi radostmi. Še majhno si me vzel s seboj v Hrib, kamor sva šla pogledat, če je kostanj že dozorel. Ker nisva imela s seboj košare, kostanja pa je bilo na tleh vse polno, sva ga nabrala kar v tvojo kapo. Kako se mi je zdelo to imenitno!
Tisto zimo, preden sem šla v šolo, si mi obljubil Prvo berilo. Kako težko sem čakala, kdaj mi ga boš prinesel. Še danes živo vidim zavitek na prtljažniku motorja, v katerem je bilo spravljeno. Tisti dan je snežilo in s peči sem opazovala, kako si z njim na motorju zavil za hišo. To je bila moja prva knjiga in preden sem šla v šolo, sem jo znala vso na pamet.
Ko danes predlagam kakšno delo svoji hčerki in se pogovarjava o tem, zakaj ga je treba opraviti in zakaj ravno zdaj, ne morem verjeti, kako si nas znal ti navdušiti za delo. Ob pobiranju krompirja smo tekmovali, kdo ga bo več nabral, kdo bo našel najdebelejšega, kdo najbolj zanimivega s čimveč različnimi izrastki. Tako smo vztrajali pri tem delu dva dni ali še več.
Ko sva s sestro nosili seno iz tiste močvirne Lipalce, je bilo kljub napornemu delu zabavno. Tu pa tam sva kaj stresli na nepravem mestu, ker je katera od naju stopila v pregloboko močvirje, pa smo se vsi smejali. In ko smo obračali ali grabili seno na senožeti nad vasjo, si nas po opravljenem delu povabil v senco pod divjo češnjo. Z grabljami si nam nasmukal temnih plodov, da smo se posladkali. Spominjam se, kako si me pohvalil, ko sem potlačila prvi voz sena.
V najstniških letih si pred nas otroke postavljal večje zahteve. Bil si dosleden in včasih kar preveč strog do opravljenega dela. Ne bom pozabila, kolikokrat sem morala pomesti po hlevu, da si bil zadovoljen. Ali pa dvorišče ob sobotah. Bila sem prepričana, da bolje sploh ne bi mogla opraviti, pa si že našel kaj v kakšnem kotu da sem morala popravljati. V šali si rad dejal: »Otroci morajo delati – četudi škodo!«
Nepozabni pa so bili dolgi jesenski in zimski večeri, ko smo kartali ali igrali šah. Užival si z nami otroki in zato smo se tako radi igrali s teboj,
Ko smo si ustvarili družine in smo odšli vsak po svoje, si nam vsem stal ob strani in nam pomagal, kolikor si mogel. Z nami si delil radosti in bridkosti, ki nam jih je prinašalo življenje. Vedno smo se lahko vračali pod domačo streho, v tvoje in mamino zavetje. Tudi z vnuki in pravnuki si se veselil življenja in jim podaril mnoge dragocene življenjske modrosti.
Ko se danes oziram nazaj, sem hvaležna. Hvaležna Bogu zate, da sem te imela polnih petdeset let. Sestri in brat nekaj manj, ker so mlajši. Hvaležna tebi, ata, ker si mi v življenju toliko dal. Naučil si me delavnosti, skromnosti, poštenja, vztrajnosti in potrpežljivosti. Ne tako, da bi mi o tem govoril, pač pa s tem, ker si tako živel. Nikoli se nisi pehal za denarjem, delo samo ti je prinašalo zadovoljstvo. Kako neizmerno rad si imel zemljo in kmetijo. In to ljubezen si prenašal tudi na nas otroke. Z njo si nam posredoval tudi zahvalo Bogu, ki nam naklanja vse te darove.
Največ, kar si nam otrokom dal, je bila tvoja ljubezen do naše mame. Greli smo se in rasli ob vajini ljubezni, ki sta jo živela brez velikih besed. Ko si bil že bolan in potreben pomoči, nikoli nisi pozabil vprašati, kako je z mamo, in nam naročal, naj skrbimo zanjo.
Vse to je dota, ki mi je nihče ne more vzeti. Ves čas bolezni sem želela, da ob uri slovesa ne bi bil sam. Bogu hvala tudi za to uslišano prošnjo! In zdaj, ko si sklenil svoje zemeljsko delo, trdno verujem, da si naš priprošnjik pri Bogu, da nam pripraviš prostor za ponovno in trajno snidenje.
SAMOTORČAN, Marta. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 28-29.

Kaj je človek, da se ga spominjaš s svojo tolažbo, ko je na milost in nemilost prepuščen sočloveku? Zakaj mu daješ mir, ko ga najmanj pričakuje? Zakaj mu daješ kraljevsko dostojanstvo, ko je najbolj ponižan? Zakaj se ti zdi vreden, da se ga dotakneš s svojo milostjo? Da pobožaš z mehkimi rokami njegovo razgreto čelo, njegovo razbolelo dušo. Da mu sredi največje bolesti odvzameš trpljenje in oživiš upanje.
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Zakaj mu daješ pogum, da vztraja v kletki telesa in ne obupuje? Zakaj mu daješ dvoje žarečih oči, skozi katere se pretaka tvoja ljubezen? Zakaj se njegov vonj dviga v prijetno daritev tebi? Zakaj v tebi počiva njegova duša? Zakaj iz solz bolečine vedno znova vzbrsti nov nasmeh?
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Ustvaril si ga po svojo podobi, v njem odprl vrelec žive vode, ga prerodil s svojim duhom, ga oblekel v neminljivost, mu nakazal, da je telo samo senca prihodnjega, njegove poti samo drobec večnosti.
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Pa vendar si ga postavil na svojo desnico, ga izpeljal iz pustinje, ga rešil pred rjovečim levom, ga zavil v svojo milost. Ga postavil na vrh vsega stvarstva, da so mu podložna vsa bitja.
Kaj je človek, da se ga spominjaš, da ga kličeš brat in da ga kličeš sestra?
NEVENKA. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 56.

Na vratih piše: Dom za onemogle in ostarele. Skozi vrata butne vame neprijeten vonj po kuhanem korenju. Premagam še nekaj strmih stopnic in že se znajdem v velikem, skoraj praznem in tujem prostoru. Nekakšna sprejemnica za obiske je. Sedem za mizo in dolgo čakam. Skozi okna sili bleda svetloba, v kateri začutim izničenje, absolutno praznino. Možgani mi premlevajo strašno količino misli, podatkov, spoznanj, vedenj, resnic, dvomov. Kaj je sploh človek; to nedoumljivo bitje na robu veličine in bede, tako začasen in tako večen? …
Zagledam ga na temačnem hodniku, ko ga mlada, prijazna sestra vodi proti meni. Vstanem in vznemirjeno spet sedem. Približa se mi. Sežem mu v roko in poda mi svojo – čisto mehanično, brezosebno. Ko ga posadijo v stol nasproti mene, pomislim: Je mogoče, da je bil ta človek pred desetimi leti ugleden znanstvenik, ki je pisal knjige o psihologiji, filozofiji, teologiji? Doktor znanosti – izjemen mislec in človek? Strme me gleda brez izraza na dobro ohranjenem, skoraj gladkem obrazu. Pred leti je zaradi težke bolezni izgubil – spomin … Ničesar več se ne spominja, ničesar več ne ve. Je kakor gmota življenja, ki je samo sebi namen, ki ga ni mogoče preprosto uničiti, čeprav je uničeno. Kaj mi pomeni, če mu ne moreč reči niti tega, da zunaj sije sonce? Kako naj mu potožim nad svojo človeško usodo, če je brez čustev? Gleda vame z izrazom majhnega otroka, pa še to ni. Kljub temu se ga dotaknem in vprašam nekako zaigrano: »Kako si, Aleksander?« Molk. »Dobro, je dobro,« pohiti z odgovorom zgovorna strežnica, ki je ni nihče nič vprašal. Sam se pa zamislim. Si sploh lahko predstavljam, da bi nenadoma takole potonil v temo, ko mi spomin pomeni vse na svetu: spomin na srečno otroštvo, prodorna misel na prihodnost, ko lahko nenehno igram na karto besedne igre in človeškega sprenevedanja? Je to smrt, ali še kaj strašnejšega?
Skozi vrata privihra gospa upravnica. Takoj je izvedela, da je na obisk prišel znan prijatelj in me zasipa z vprašanji. Meni pa ni do pogovora. Gospod Aleksander jo gleda molče, z dolgimi, praznimi pogledi … »Mene gotovo pozna …« sili vanj upravnica. »No, Aleksander, povejte, kdo sem jaz?« Zazdi se mi, da bo človek prenehal dihati. Njegove oči se razširijo. Na obrazu se prikažejo drobne potne kaplje. Kakor da se nekje globoko počasi premikajo skale. Kakor da strašna, neznana sila ne more na dan. Tudi sam zadržim dih in strmim vanj, ker se bo vsak hip zgodilo nekaj nepričakovanega. Na njegovem obrazu je nekaj dokončnega, do kraja obupanega. Mrtev je, pomislim. Upravnica se mu še nekoliko bolj približa. Gospod Aleksander počasi, trudoma odpre usta in izdavi boleče, obnemoglo in odrešilno, kakor otrok, ki se je pravkar prebudil: »MA-MA …«Osuplo molčimo. Z vso silo, kar je še premorem, se skušam obvladati. Zaman. Po licih mi teko solze. O Bog, ki si, pomagaj! Glejte, človek …«
V moji duši poje otožna pesem iz najsrečnejših spominov mojega življenja: O mama, o dom, o sreča …! Jokam za vse, ki se ne morejo spominjati …
Stanislav. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 56.

Kraju smo rekli Amerika. Ne vem natančno, odkod kraju to ime, mislim pa, da ga je dobil zaradi svoje skrivnostnosti in oddaljenosti od vasi. Amerika, ki leži ob vznožju Jelovice, je bila nekoč prostrana senožet, poraščena s travo in obdana s smrekami, brinjem in grmičevjem Ameriko so sosedje kosili le enkrat na leto in takrat so rabili veliko ljudi. Tudi po tistem, ko so kose zamenjale kosilnice, ni bilo nič drugače. Površina za grabiti je ostala ista.
V Ameriko sem rada šla vedno, kadar so me povabili zraven. Ko smo se tja vozili s konji, je bila pot prijetna. Na vozu smo se otroci vedno radi peljali, kričali od veselja in navdušenja, tako da je bila pot tja kar prekratka.
Kadar sem šla sama tja, pa mej bilo vedno zelo strah. Pot, ki je držala v Ameriko, je bila samotna in nevarna, cesta je vodila le do zadnje hiše v vasi, naprej pa je bila gozdna pot, polna ostrega kamenja in strmih kotanj. Na sredi najožje in najbolj nevarne poti sta se križala dva hudournika. Divje vode, ki so vsako leto prihrumele z Jelovice, so izdolble dve globoki, strmi strugi. Če sem hotela priti v Ameriko, je bilo treba prečkati obe strugi in vsakič bolj strašljivi sta se mi zdeli. Ko se je na koncu tistih skal svet odprl, so se mi oči vedno znova razprle od navdušenja. Pred mano je ležal prostran travnik, tak kot najlepše pregrinjalo božjega stvarstva. Na travniku v Ameriki so rasle rože vseh vrst, med njimi veliko zdravilnih, pa tudi zelo strupenih. V Ameriki sta rasli hermelika in šentjanževka, rasla je arnika in materina dušica, više, pod smrekami, pa divji volčin. Na eni strani travnika so bezgovi cvetovi pokrivali skoraj ves svet, ki se je strmo spuščal, na drugi strani, proti gori, pa sta se razraščala volčja češnja in češmin.
Sredi tega pisanega razkošja so stale svisli, narejene iz ozkih lesenih brun, streha je bila iz skodel. Tudi žlebovi, ki so bili pritrjeni pod napuščem, so bili leseni, globoko izdolbeni. Kadar je bila še posebej dobra seča, se je veliko sena natlačilo v svisli. Otroci smo skakali po senu, da smo ga tlačili in da je šlo več noter, skakali pa smo tudi iz čistega veselja.
Travnik je bil bogat tudi s kumino, ki so jo ljudje radi hodili nabirat in včasih so pomendrali veliko trave, ki se je potem težko kosila. Opojni vonj zelišč in cvetja pokošenih trav pa je ostal, vsepovsod se je razlezel, v nosu sem ga čutila še zvečer, ko smo utrujeni šli spat. Košnja ali seča v Ameriki je bila vsako leto znova posebno doživetje.
Po delu tam smo ob koncu dneva posedli k malici. Na široke rjuhe iz domačega platna je sosedova mama pogrnila prt, nanj pa je na sredino položila veliko skledo s fižolom, zraven je dala hleb doma pečenega kruha in na lesenem krožniku posušeno gnjat. Vedno se je od te svinjine en kos pojedel ob Veliki noči, drugi pa se je hranil za srečo v Ameriki. Vse nam je šlo v slast, vse je bilo tako dobro, veliko boljše kot doma. Moški so pili sadjevec; zlato rumen mošt, ki je že odvrel, je bil naše domače vino, otroci pa smo pili malinovec, tudi ta je bil narejen doma. Maline smo nabirali na Jelovici, zrele smo potem doma stiskali skozi gazo, da je iz njih nastal gost malinov sirup. Najboljša in najbolj osvežila pijača v Ameriki pa je bila voda. Mrzla studenčnica, ki je pritekla skozi skale izpod Jelovice. Kadar je vode zmanjkalo, smo jo hodili iskat v eno od tistih strašljivih sotesk. Hudournik tam se je v poletnem času spremenil v studenec, ki je mirno in ponižno tekel z gore. Po ostro izdolbenem koritu je šumljala bistra studenčnica in se natakala v plitve tolmunčke, poraščene z mahom.
Nekega poletja sem morala po vodo sama. Vzela sem rdečo kanglico, služila je samo za to, in šla. Do gozda je še šlo, tekla sem, ne da bi se ozirala nazaj, ko sem prišla do prvega korita in strmine, pa se je zataknilo. Okoli mene se je kar naenkrat stemnilo zaradi visokih in gostih smrek, ki so rasle tam, je postalo senčno in hladno. Visoke smreke je obraščal tudi bršljan, ki smo mu pravili vršelc. Fantje so tam vršelc, ki je bil zelo bogat s črnimi jagodami, velikokrat nabirali pred cvetno nedeljo, da so ga vpletali v boganice, butarice, ki smo jih nosili k žegnu na cvetno nedeljo. Kljub sončnemu poletnemu dnevu je bilo tam zelo temno in hladno. Hlad mi je prijetno del, le ostro kamenje se mi je zajedalo v bose noge in prečkati sme morala tisto ozko pot, da sem prišla do druge. Do hudournika, do korita, kjer je studenčnica tekla izpod jeloviških skal. Stala sem sredi korita tistega hudournika in gledala navzgor. Vrh korita se je dobro videl, skale tam so se bleščale v soncu, med njimi je bila luknja, podobna vhodu v rov. »V luknji v Ameriki so bele žene!« sem slišala velikokrat govoriti starejše. »Včasih se pokažejo ljudem, vendar to ni dobro! Takrat se vedno kaj slabega pripeti,« sem slišala. »Ja, nevarno je tam,« je govorili tudi babica, ki je za tisto votlino vedela. »Ampak dobrim ljudem se nič ne more zgoditi. Jih angel varuje! Angel varuh!« Ob tej misli sem prestavila ročaj kanglice iz ene roke v drugo, obe sta bili potni in obe sta se tresli. »Ampak če hočem priti do vode, moram više gor!« sem pomislila. »Nič ne pomaga! Treba bo čez in navzgor …« Spet sem stisnila ročaj kanglice z obema rokama. »Gotovo so že žejni! Moram priti do vode! Visoko moram priti, najvišje, da bo voda čim bolj bistra!« Prestopila sem graben, pogledala navzdol, tam je bil prepad, voda, ki je tekla med čermi, mi je bila nedosegljiva. Pogledala sem še enkrat navzgor in pogumno naredila prvi korak čez … Kamni, položeni čez strugo, zdaj, poleti ponižnega hudournika, so se mi zdeli kot brv. Kakor nevarna ozka brv, tista, ki sem jo imela na sliki v frčali, svoji podstrešni sobici, kjer sem spala. Na tisti sliki se je penila deroča voda v soteski, čez tisto vodo je bil postavljen lesen mostič, nekaj desk vmes je že manjkalo, na mostiču pa sta stala dva otroka, držala sta se za roke in stopala po ozki, nevarni brvi. Nad njima je bil naslikan angel, velik in lep, z visokimi krili. Njegov mili obraz je zrl na otroka spodaj in roke, ki jih je imel sklenjene, so govorile, da moli zanju, da ju varuje. Skozi glavo mi je kar naenkrat stekel tisti prizor dveh pogumnih otrok na razkopani brvi in angela nad njima. Dvignila sem glavo in odločno stopila na prvi kamen nad deročo vodo … »Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani …« sem šepetala, nazadnje pa že na glas izgovarjala svojo prvo otroško molitev.
Po nekaj težkih, a zanesljivih korakih sem srečno prešla čez, na drugo stran. Tam sem se sklonila nad plitev tolmunček z vodo in v pokrovček zajela mrzlo, dragoceno vodo. Najprej sem sama pila, toliko da sem se odžejala, nato pa sem hitro začela polniti kanglico. Ko je bila polna, sem se spet vzravnala, pogledala navzgor, proti votlini, pa se tam ni nič zganilo. Še enkrat sem pogumno pogledala tja. Nič! Nobene žene ni bilo tam, ne bele ne kakšne druge. Bila sem samo jaz in hudournik, ki se je zlival kot potoček mirno pod mojimi nogami v dolino in dolbel naprej, proti Savi …
Ko sem prinesla vodo na senožet, je mama vanjo vmešala malinovec. Zadišalo je po pravih, gozdnih malinah in po sladkem. Drug za drugim so hlastno pili mrzlo, osvežujočo pijačo in govorili, kako sem pogumna, da sem si upala sama v korito po vodo.
Spet smo se lotili dela. Ko smo pograbili in naložili še zadnji voz, je sosedov ata čez seno pritrdil dolgo žrd in vse skupaj še močno prevezal z vrvjo. Tako naložen in z vrvjo prepreden voz je bil varnejši. Če bi se zvračal, bi se moški uprli vanj in ga celega dvignili. Tudi to se je že zgodilo, vendar tistikrat ne. »Bog in sveti križ božji, pa je za letos končano!« je rekla mama in se pokrižala. Potem smo šli. Konj z vozom je templjal naprej, mi pa za njim. Ko je pot postala bolj varna, gladka in položna, je oče ustavil. Drug za drugim smo splezali na voz, vsi smo bili zelo utrujeni, vendar zadovoljni. Domov na pod smo peljali že četrti voz, svisli v Ameriki pa so bile tudi do vrha natlačene s senom, ki bo še kako prav prišlo pozimi, ko bo začelo zmanjkovati krme. Takrat bo spet treba tja, v Ameriko, vendar s konjem in sanmi …
Danes v Ameriki nihče več ne kosi. V senožet se je že kdaj zajedel gozd, robove okrog sta prerasla glog in brin, redki se še podajo tja, a le po arniko in šentjanževke. Te so ostale, kumina pa se je porazgubila. Izgubila se je, tako kot mi, vsak na svoji poti čez čeri in hudournike smo šli in le še lep spomin mi tu in tam prinese Ameriko v misli. Posebno v lepih in vročih poletnih dneh.
Ko pogledam okrog v času košnje, povsod brnijo traktorji in kosilnice; ko gremo k malici, so to jedi z žara; odžejamo se s kokakolo in podobnimi napitki, ponarejenimi in obarvanimi. Nič preprostega ne more biti več, ker tisto ni več dobro. Da bi se kdo odžejal z vodo, s studenčnico, pa tudi ne verjamem, ker ni več izvirov, presahnili so … Kadar doma omenim Ameriko, pravijo: »Ali ni ta kraj prav daleč, pod Jelovico? Tam, kjer zdaj vikend stoji? Z dobrim terencem se da priti do tja, drugače ne! Cesta je obupna in vse je že zaraščeno.« »Vem,« rečem medlo, »saj tako ne morem več tja.« Potem se mi prizanesljivo nasmehnejo in rečejo, da naj mi ne bo hudo za to. Da v Ameriki tako nimam več kaj videti. Le grmovje in skale! Nič takega ni tam da bi morala iti gledat. Staro pa naj gre v pozabo … Ali je prav tako?

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 6, str. 22-23.