Naj vam na kratko opišem svoj problem. Bila sem v zvezi s fantom, pravzaprav sem še. Imela sva se rada in sva se nameravala poročiti. Toda prišlo je do težke prometne nesreče. Fant ni bil nič kriv. Vanj se je zaletel vinjen voznik in ga močno poškodoval. Nekaj časa smo vsi strašno trepetali za njegovo življenje. Sprva so mi namreč zdravniki dali malo obetov. Čakali smo na najhujše in v tistem času sem zelo trpela, skupaj z njegovimi starši. Pozneje pa si je telesno kar opomogel. Bil je na rehabilitaciji in sedaj lahko sam jé, ne more pa se sam gibati. Kar pa je najhuje, ostala je prizadeta njegova osebnost in psiha. Lahko napišem, da je ostala njegova sposobnost razmišljanja na ravni otroka. Ne vem, če se bi bil sposoben poročiti.
Njegovi starši so mi rekli, naj ga pozabim. Naj ne hodim k njemu, saj ne more biti moj mož in ne oče najinih otrok. Oni tudi skrbijo zanj. Niso jezni name, mislim, da mi želijo dobro. Tudi sama sem si skušala dopovedati, da ne bova nikoli mož in žena. Imela sem že tudi novo zvezo in eno avanturo z drugim fantom. Pa sem oboje pustila. Zlasti tista avantura se mi je zdela neumna. Kakšno plehkost sem odkrila v tistem fantu in potem sem pomislila na bogastvo, ki ga je imel prvi fant. Bilo mi je težko. Več let sva resno hodila skupaj, se razumela, se nameravala poročiti. Zavedam se, da mi sedaj ne bo lahko najti drugega fanta, nisem več najmlajša.
Ko mi je fantov oče prvikrat rekel, naj pozabim na fanta, se mi je zdelo, da bom lahko. Toda ko sedaj včasih pomislim nanj, ga imam še rada. Veliko mi pomeni. Del mojega življenja je pri njem. Sedaj se že dolgo nisem srečala z njim, a mi manjka. Nisem si mislila, da ga bom tako pogrešala. Ali ga smem kar tako pustiti? Saj sem mu obljubila, da se bova poročila, da bova skupaj, da si bova pomagala … Če ga sedaj pustim, se mi zdi, da izdam svojo besedo in prelomim svojo obljubo, ki sem mu jo dala. Obenem pa se mi zdi, da se ne bom mogla z njim poročiti, saj je pretežak invalid. Kdo bo v bloku skrbel zanj, ko bom jaz v službi? Bi zmogla skrb zanj? Poglejte, to se prepleta v meni. Ne vem, kaj naj storim in ne vem, če delam prav. Hvaležna bom za vaš odgovor in nasvet.
Andreja
Odnos med dvema osebama lahko vključuje zelo različne življenjske položaje, srečne trenutke pa tudi preizkušnje. Vaš opis odnosa s fantom prav gotovo sodi med tiste najbolj pretresljive dogodke, ki si jih človek komajda predstavlja, kaj šele, da bi razumel, kako človek doživlja takšno preizkušnjo na osebni ravni. Prometna nesreča, nezavest, bolnišnica, trajne poškodbe, invalidnost, vse to je prekinilo vajin globok in iskren odnos. Prav tako pa ste zapisali, da nobeden izmed vaju ni bil kriv za nastanek omenjene nesreče. Takšne življenjske preizkušnje daleč presegajo zmožnost človeškega razumevanja in raje kot besedi, odpirajo prostor molku in molitvi. V pismu ste tudi zapisali, da fanta ne morete preboleti in da si želite vajinega skupnega življenja navkljub spoznanju, da je takšno življenje v praksi nemogoče uresničiti. Čeprav se tega na tiho zavedate, pa je v vas še vedno hrepenenje in upanje, da bo mogoče živeti tisto, kar ste mu obljubili.
Njegovi starši so vam rekli, da je njihov sin sedaj trajni invalid, nesposoben sklenitve zakonske zveze, prav tako pa ne bo mogel postati oče. Obenem so vas prosili, da ga pozabite in da vam v vaše dobro odsvetujejo obiske. Z vaše strani je to seveda lažje reči, kot pa to tudi storiti. Razlog vaše velike preizkušnje, je lahko za zunanjega človeka večplasten. Na eni strani je v tem, da se kot njegovo dekle dejansko soočate s t.i. nerešenim procesom žalovanja za vašim fantom. Podobno kot ovdoveli zakonci žalujejo za svojim pokojnim sozakoncem, tako se v vas in vajinem odnosu prebujajo podobna čustva in stanja. Preboleti sozakonca ni enostavno. Vključuje čas, molitev in podporo vaših najdražjih. Zato je vsak žalujoči povabljen, da se ne zapira v svoj miselni in čustveni svet, temveč najde kakšno osebo, kateri se bo lahko izpovedal, se v molitvi stalno obrača na Boga in mu izroča svojo bolečino kot tudi, da se zaveda dolgotrajnosti takšnega žalovanja. Popolnoma razumljivo je, da v bo v vašem primeru takšen proces žalovanja še posebej dolgotrajen in čustveno globok, saj je vaša ljubljena oseba še vedno živa in prebiva pri svojih starših. Prav tako pa je potrebno poudariti, da ob procesu žalovanja ni mogoče pričakovati, da boste pozabili na ljubljeno osebo. Dogodkov, besed, odnosa med dvema osebama ni mogoče nikoli pozabiti. Vse to se zapiše v naše telo in človek se vsega tega lahko vsak dan spominja in na svoj način znova in znova podoživlja. Res pa je tudi, da lahko te spomine skozi besede in molitve tako preoblikujemo, da nas osvobodijo notranjih napetosti in naredijo odprte za nove življenjske izzive in odločitve.
Druga misel, ki se poraja ob vaših besedah, je povezana s spoštovanjem vašega fanta in njegovih staršev. Vedno znova si je potrebno zastaviti vprašanje, kaj bi vaš fant od vas pričakoval v takšnem življenjskem položaju? Ali je res, da pričakuje vašo zvestobo do groba? Ali pa vas v svoji ljubezni vendar ne omejuje in vas pusti odprto za nova življenjska obzorja? Njegovi starši, ki ga verjetno dobro poznajo, se tega globoka zavedajo. Zato vam želijo tisto, kar si želi njihov sin – to je, da ste srečni in da na drugačen način uresničite svoje življenjsko poslanstvo. Obenem pa upravičeno pričakujejo, da spoštujete njihovo željo in v imenu vajine ljubezni storite tudi tisto kar je najtežje storiti – to je, zapustiti svojo najdražjo osebo.
V svojem pismu ste zapisali, da ste mu obljubili sklenitev zakonske zveze. To je prav gotovo dejanje, ki ga je potrebno spoštovati in ima svoje mesto v vajinem življenju. Ob tem pa seveda ni mogoče spregledati, da se zaradi tragično spremenjenih življenjskih okoliščin postavlja resno vprašanje, ali je v takšnih razmerah sklenitev zakonske zveze sploh mogoča in smiselna? Že sami ugotavljate, da si življenje z njim zelo težko predstavljate. Prav tako pa se zavedate, da se za sklenitev zakramenta zakonske zveze pričakuje, da je bodoči sozakonec sposoben treh stvari: medsebojne ljubezni, spoštovanja vas in vaših najdražjih ter starševstva. Vaš fant je, kot sami ugotavljate, telesno, intelektualno in osebnostno tako prizadet, da ni sposoben zadostiti tem pričakovanjem, prav tako pa na poroki verjetno ne bi bil zmožen privolitve. Takšen opis vajinega stanja prav gotovo ni spodbuden, je pa prav gotovo resničen in pošten. Zato je samo sprejetje takšnih razmer lahko tehtno izhodišče za kakršnekoli resne življenjske odločitve.
Mnogi ljudje, ki se znajdejo v podobnih življenjskih položajih, radi zapustijo svoje življenje in se umaknejo v svoj svet razmišljanja, spominov in čustev. Velikokrat so prepričani, da se jim je zgodila krivica, za katero niso krivi. Prav tako pa takšno preizkušnjo razumejo kot velik življenjski neuspeh. Ob takšnih razmišljanjih je pomembno, da se spomnimo na Jezusovo življenjsko zgodbo. Ko je bil na križevem potu, ni zaman trikrat padel. Nasprotno – na simbolni način nam je sporočil, da trije padci pod križem niso največja življenjska tragedija. Največja tragedija bi bila takrat, ko človek ne bi več vstal. Zato Jezus po vsakem padcu vstane in nam s tem sporoča, da nas življenjske preizkušnje vedno znova vabijo k ponovnemu vzponu in življenju. V vašem primeru to pomeni, da se osvobodite začaranega kroga bolečine in vstanete ter nadaljujete svojo življenjsko zgodbo. Zato naj bo vaša življenjska preizkušnja predvsem priložnost, da sprejmete ta križ, da pod njim ne obležite, temveč vstanete in ga v molitvi izročite Kristusu. Takšen napor je sestavni del vsake čustvene ozdravitve, ki je običajno dolgotrajna in ne vključuje pozabe. Dejansko je to duhovna pot, ko nas vera in sprejetje križa osvobaja teh notranjih napetosti in nam daje energije za nov življenjski začetek.
Znano je, da obstajajo ljudje, ki vedno trpijo in so celo zasvojeni s svojo bolečino in negativnimi čustvi. V takšnih položajih so molitev, osebni odnos z Bogom, prijateljevanje z bližnjimi in, če je potrebno, tudi strokovna pomoč, lahko pot, ki nas osvobaja za naše nadaljnje življenjsko poslanstvo. Prepričan sem, da si vaš fant ne želi vašega žalovanja kot tudi, da si ne želi zastoja v vašem življenju. Vaše življenjsko poslanstvo in ljubezen do njega sta odprta za več, kot je samo bolečina, neuresničeno hrepenenje in spomini, ki vam jemljejo življenjske energije. Zato vam želim, da bo vaša težka preizkušnja navkljub vsemu tudi duhovno rodovitna, če ne drugače, vsaj tako, da boste lažje razumeli in pomagali tistim, ki so se znašli v enakih oz. podobnih življenjskih položajih.
dr. Tadej Strehovec

Ognjišče (2011) 3, str. 107

Dolgo časa sem se odločala, ali naj vam pišem. O čem? O mami, ki bi ji rada rekla hvala. O možu, ki mu je družba vse.
Danes sem sama s srednješolko in študentom. Mama je šla k Bogu po večno plačilo. Danes vem, da me je edina ljubila. Dala mi je lepe zglede, ko je ostala vdova z mladoletnimi otroki … Reševala se je z delom, s poštenostjo in molitvijo. Koliko rožnih vencev je premolila. Hvala ji! Verujem in upam, da pri Bogu prosi za nas.
Mož si je našel ljubico v soseščini. Otroka sta z menoj. Ničesar mi ne očitata, ker se zavedata, da sem se trudila, oče pa jim je vse prevečkrat delal »sramoto«. Toda kljub vsemu temu, kljub vsej skrbi zanju, sem včasih tako sama! Redno hodimo k maši in vsak dan molim, da bi vzdržali …
V zakonu sem v glavnem sama skrbela za vse potrebno. Možu sem večkrat pomagala, tudi denar sem mu dajala, kajti, ko ga je potreboval, ga pogosto ni imel (meseca ni nikoli znal deliti s 30).
Saj ne rečem, marsikaj zna narediti, popraviti, kuhati na piknikih… Zato ga imajo prijatelji radi!? Družina pa je zanj že vse predolgo na stranskem tiru. Najprej je bilo nekaj mladih deklet, s katerimi se je srečeval, ko smo pred leti zadnjič skupaj dopustovali. Potem je bila ljubica (za katero sem tedaj samo sumila), in sedaj je nova ljubica, ki je ne skriva v javnosti. Tudi v navzočnosti mlajšega sina se je z njo objemal in poljubljal. Lahko si mislite, kako boli otroke in mene.
Odločila sem se, da mu bom dala »prosto pot«. Ne bom več prenašala zaničevanja in poniževanja, ki mi ga je namenjal, pogosto tudi v družbi, že nekaj let.
Ko sem uvidela, da vse prošnje in prigovarjanja, tudi rotenje, ne pomaga nič, sem zanj le še molila, redno vsak večer, vsaj pet let. Tolažim se, da Bog že ve, zakaj je to dobro. Morda bo nekoč spoznal, kaj je izgubil.
Pomagala bom otrokom, kolikor bom mogla, in upam, da mi bo Bog pomagal, da bom vzdržala.
Silva

Že Sveto pismo stare zaveze blagruje ženo, ki skrbi za svojo družino: »Vrlo ženo, kdo jo najde? Visoko presega bisere njena cena. Moč in milina sta njen okras. Nadzira pota svoje družine. Njeni sinovi se dvigajo in jo blagrujejo. Žena, ki se boji Gospoda, ta je hvale vredna« (Prg 31,10-30). V teh besedah mnogi najdemo podobo svoje matere. Tako tudi ti. Naj bo tudi tvoja podoba.
Žal danes mnogi mislijo, da življenje lahko napolniš z iskanjem čim bolj »lahkega« življenja. Kako s tem druge prizadeneš, ni važno, le da ti zadovoljiš svoje želje, ki pa so vse po vrsti čutne narave. Človeka pa ne more zadovoljiti samo čutno življenje, zato prej ali slej doživi poraz in njegovo srce ostane prazno. Zato leta »s cveta na cvet«. In zapušča za seboj nesrečne ljudi. Toda takega človeka to ne briga, dokler ne bo postal sam pogorišče. Človek se razlikuje od živali, ki poznajo samo čutne potrebe. Človek ima duha, razum, duhovne potrebe. Žival nikdar ne misli, kaj bo jutri, dovolj ji je, da so zadovoljeni njeni nagoni ta hip. Če jih zadovolji, je »srečna« in ne potrebuje nič drugega. Pri človeku pa ni tako. Občuduješ svojo mater, ker ni iskala svojih ugodij, ampak je skrbela za dobro svoje družine, tudi če se je bilo treba za to odpovedati lastnim potrebam. Zato so tako dragoceni zgledi naših mater.
Poglejmo okrog sebe. Čeprav imajo ljudje v našem okolju s čim zadostiti svoje telesne potrebe: niso lačni, imajo streho nad glavo, imajo obleko … se vam zdijo presrečni? Še zdaleč ne! Polni so nevoščljivosti, ker vidijo, da imajo drugi še nekaj več kot oni. Človek se nikdar ne zadovolji; ko je dosegel nekaj, kar je mislil, da ga bo osrečilo, takoj vidi, da »to ni to« in že išče nekaj drugega. Ne išče pa tega, kar bi ga dejansko pomirilo, to je, duhovne vrednote: živeti za nekaj, za nekoga. To so znale naše matere in čeprav so morda živele v revščini in so garale, sem prepričan, da so bile srečne. Cenile so prave duhovne vrednote. Redovnica v misijonih gara cele dneve. Kaj ima od tega? Nič. Kljub temu je srečna in bi ne zamenjala za udobje, ki bi ga lahko imela doma.
Praviš, da se včasih čutiš »tako sama«. To tvojo samoto lahko napolni samo Bog. Misliš, da se tisti, ki živijo tako, kot tvoj mož, ne čutijo »osamljene«? Pa še kako, prav zato hočejo napolniti svojo osamljenost in praznino z novimi avanturami. In ko bo tega konec, ko bo telo odpovedalo za avanture? Ko pride bolezen in te vsi pustijo na »stranskem tiru«, zato, ker tudi oni »mislijo samo nase«, kdo bo mislil nate? Hvala Bogu, da so še ljudje, ki mislijo tudi na druge. Tako vzgajaj tudi svoje otroke.
Glede ločitve pa nisem prav razumel, ali še mož »prihaja domov«? Imaš vso pravico, da mu pokažeš vrata.

BOLE, Franc. Moj mož je našel v soseščini ljubico. (Pisma). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 74-75.

Danes je zelo moderno vse, kar prihaja z Vzhoda (verstva, verske prakse, reinkarnacija, joga, borilne veščine …). Veliko slišimo tudi o pozitivni energiji, mineralih, kristalih in zunajzemeljskih bitjih. Poleg tega so zelo moderni tudi astrologija, spiritizem, vegetarijanstvo, fanatična zagretost za ekologijo, razni kulti. Sprašujem se, ali ni to zelo nevarno za naše krščanstvo? Vem namreč, da ima vse našteto lahko tudi pozitiven vpliv na naše življenje, pomešan in pripravljen z verskimi recepti pa je verjetno ta zvarek škodljiv. Mislim, da nekaj podobnega trdi new age. Morda se motim, toda zdi se mi, da je največja nevarnost tega gibanja prav verski sinkretizem – mešanica ver, ki se zapakira v neko na zunaj prijetno podobo (ekološko, joga, vegetarijanstvo, zdravilstvo …) Toda poglejte: po tej logiki bi veljalo, da so vse vere enake. Če so vse vere enake, ali so res vse resnice enake? Torej lahko ni tudi nobene resnice?
Danes veliko govorijo o new ageu, vendar pa nikjer ne najdem dovolj tehtne zavrnitve tega pojava, glede katerega sem prepričan, da je največje zlo današnjega časa. Vem, da ste pri Ognjišču pred letom 2000 izdali tudi knjigo New age in krščanstvo, vendar pa se je ta pojav v zadnjem desetletju še zaostril in med nami je vedno več ‘volkov v ovčjih oblačilih’ (»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi« – Mt 7,15). Polna usta imajo miru, medsebojnega sodelovanja, solidarnosti, pozitivne energije … in tako zavajajo predvsem mlade, ki niti ne slutijo, kdaj jim padejo v kremplje. Zdi se mi, da je prav new age, hrepenenje po modernosti za vsako ceno, glavni razlog za širjenje praznoverja in magije. Mladi se danes hitro navdušijo za razne predmete, ki jim prinašajo srečo, za kristale, ki imajo čudežno moč in morejo vplivati na njihovo življenje, to naj bi jim rešilo življenjske probleme, v resnici pa je to ezoterična past. Prav tako new age zelo poudarja pomoč angelov, posladkanih bitij, ki naj bi vplivala na človekovo življenje, zato so tudi angeli v zadnjem času zelo popularni … Mislim, da o angelih naša vera uči drugače – morda lahko o tem kaj napišete.
Kaj mislite o problemu new agea? Meni se zdi zelo pereč. Ali bi mi lahko kaj napisali in me vsaj nekoliko pomirili?
Albin
Človek je po naravi religiozno bitje, kar pomeni, da po svojem bistvu hrepeni po Bogu in se tako dolgo njegovo srce ne umiri, dokler ne počiva v Gospodu, tj. dokler se osebno ne sreča z Bogom, pravi veliki mislec sv. Avguštin. Pravoslavni teolog Aleksander Schmemann človeka definira najprej kot ‘homo adoransa’, kot bitje, ki je po svoji naravi častilec, molivec in duhovnik in ne samo ‘homo faber’, ‘homo economicus’, ‘homo turisticus’ itd (človek, ki dela, ki je gospodar, ki potuje …). Iz tega lahko sklepamo, da na svetu ni človeka, ki se ne bi nikoli vpraševal o bivanju Boga in ga, ali pa njegovo nadomestilo, na neki način častil. Človek se je zato od pradavnine zatekal k božanstvom, o čemer se lahko poučimo v različnih znanstvenih knjigah o verstvih.
Ob naravnih verstvih, ki so sad človekovega iskanja in odkrivanja smisla življenja in Boga, pa poznamo tudi razodeto verstvo, kjer ne gre toliko za človekov napor, temveč za božji ljubeči sestop k človeku, ki je ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Bog se je pred nekaj manj kot štiri tisoč leti razodel Abrahamu, ki ga imamo za praočeta judov in kristjanov. Judovskemu ljudstvu, s katerim je Bog sklenil zavezo, je bil zaradi človeške grešnosti obljubljeni odrešenik. Pred dva tisoč leti se je Bog v najprimernejšem zgodovinskem trenutku človeške zgodovine učlovečil v Jezusu Kristusu, ki nam je razodel Boga kot ljubezen, odpuščanje, sočutje in dobroto. Od takrat lahko govorimo o dveh zgodovinah, o zgodovini, ki jo opisujejo zgodovinske knjige (vojne, ekonomija, znanost, politika itd.), in o zgodovini odrešenja, ki pomeni Božji milostni poseg v človeška srca, ki je po Kristusu namenjen vsem ljudem in vsemu človeštvu. Kristusa kot Božjega Sina danes sprejema skoraj dve milijardi kristjanov različnih krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti.
Po mojem globokem prepričanju krščanstvo ne samo da najbolj celovito odgovarja na človekova temeljna vprašanja: od kod prihajam, čemu živim in kam sem namenjen, temveč mu po Kristusu pomaga, da lahko na vsa tri vprašanja v luči razodetja odgovarja tistim, ki ga sprašujejo o razlogih njegove vere. Zato odgovarjam, da niso vsa verstva enaka.
In kako je z new ageom? New age izraža razočaranje današnjega človeka nad včerajšnjim optimizmom zaradi precenjevanja znanstvenega napredka, potrošništva, itd., kar človeka ni osrečilo in pomeni vračanje k arhaičnosti, astrologiji, okultizmu, ezoteriki, ideološkemu vegetarijanstvu, parapsihologiji in nekaterim prvinam vzhodne duhovnosti. New age kljub temu, da v globini pomeni človekov krik po Bogu, človeka za dalj časa ne more osrečiti, ker si ustvarja božanstvo po svoji človeški podobi s pomočjo številnih astroloških, okultističnih, ezoteričnih, parapsiholoških in drugih prvin. Srečen je lahko samo tisti, ki se odloči za ljubezen z veliko in malo začetnico, za ljubezen do Boga in bližnjega. New age je namreč ves prežet z narcizmom: saj sem pogosto pomemben samo jaz: ‘jaz se iščem’, “jaz se ukvarjam z jogo”, “jaz se samouresničujem”, “jaz iščem srečo za sebe”, “jaz se z določenimi tehnikami samoodrešujem”, če ne uspem, pa se tolažim še z reinkarnacijo. Novodobsko (new age) strastno iskanje ‘instant’ sreče je dejansko prevara: saj čim bolj tečem, da bi srečo ujel, tem bolj mi se sreča izmika. Tistemu, ki drugega zastonjsko in brezpogojno ljubi, in tistemu, ki je pošten, pravičen, sočuten in solidaren, pa je sreča podarjena. New age sicer pomeni v jedru iskanje Boga, toda na nepravi in samoodrešenjski način, ki prej ali slej prinese razočaranje. To vedo povedati tisti, ki so se po negativni izkušnji v new ageu radostni vrnili v krščanstvo ali so se z njim prvič srečali.
Krščanstvo je optimistično verstvo, saj je božji Sin tako ljubil svet, da je za nas daroval svoje življenje na križu. Oče pa je bil tako vesel Sinove zastonjske in brezpogojne ljubezni do človeštva, da ga je na velikonočno jutro obudil od mrtvih, in s tem nakazal tudi našo prihodnost. Vstali Kristus pa, kot je rad poudarjal Roger Schutz, ustanovitelj taizéjske skupnosti, dobrohotno in ljubeče spremlja vsakega človeka, najsi se tega zaveda ali ne, na njegovi življenjski poti. Velikonočni optimizem, ki je sad Jezusove ljubeče kalvarijske daritve na križu, je odsoten tako v new ageu kot v drugih verstvih in prav v tem se krščanstvo razlikuje od drugih verstev in od new agea.

ŠKAFAR, Vinko. (pisma) Ognjišče (2013) 4, str. 54

Nekaj let je minilo od najinega prvega srečanja. Lahko bi mi bil oče. Mož je vreden spoštovanja, zaupanja, zgodovinskega spomina, čeprav vem, da se o njem ne bo pisalo.
Naj vsaj jaz nekaj povem o njem, o njegovi silni ljubezni do slovenskega naroda, jezika, običajev, o bolečini, ko zapušča vnuke, ki bodo nadaljevali rod v Sloveniji, o bolečini, ko zapušča vnuke, ki ostajajo na drugem koncu sveta, ko odhaja na obisk v Slovenijo. Razmišljam pa predvsem o njegovem odnosu do Marije. O zaupanju vanjo, o njegovem trdnem prepričanju, da mu je v moravških hribih prav ona rešila življenje, ko mu je v neposredni bližini Marijine kapelice mogočen grm dajal zavetje pred nasilniki. Tistikrat mu je Marija nakazala rešitev: »Sin moj, pojdi, reši svoje mlado življenje.« In je šel. Za mnogo let. Za zmeraj. Tujina mu je dala drugi dom, tujina mu je dala kruh, ki ga je s svojo pridnostjo lahko dostojno rezal svojima otrokoma. Kako težka je bila prva pot v Slovenijo po toliko letih. Kako so boleli spomini: starši, dom, Teharje, Marija Pomagaj na Brezjah – tolikokrat poslana prošnja k njej čez daljni ocean. Spomnim se zadnjega srečanja. To je bilo romanje, ki je postalo svetinja v mojih očeh. Utrujen gospod, hvaležen za prevoz do Marije Pomagaj na Brezjah, je zaupno molil kleče pred milostno podobo, za pokojno ženo, za hčerki, za pokojne starše, za Slovence, da bi ostali verni … S težkimi koraki je zapustil baziliko. Trdno prepričan, da ga Marija Pomagaj vodi skozi življenje in spremlja vsak trenutek. Neomajno zaupa v nebeško Mater. Hvaležen je, da mu je bilo dano še zadnjič, kot je rekel sam, priti na ta Marijin sveti kraj. Ni lahko gledati srebrne solze v njegovih očeh. Začutim moč ljubezni in neomajnega zaupanja v nebeško Mater. Zato razmišljam tudi danes o tem. Ne morem, da ne bi. Vleče me nekaj, da tole zapišem. Moram. Da bo nekaj zapisano o njem. O gospodu, ki zaupa v Marijo. Utrdil je tudi mojo otroško zaupljivost do nebeške Matere, ki ji iz dneva v dan izročam svoje drage.
Zaupam v Marijo!
Bernarda

Ko razmišljam, kakšno gorje je prinesla druga svetovna vojna prav v našo Slovenijo, si ne morem kaj, da ne bi zapisal: kako nizko lahko pade človek, naš človek! Saj je bila grozna tudi prva svetovna vojna, vendar le ni bilo sovraštva med ljudmi iste slovenske matere. Ti si razgrnila tančico skrivnosti enega človeka, eno usodo. Kaj pa je z množico, ki so jih kruto pomorili bratje iste slovenske matere? Biti v tujini, je bridko, ker mati domovina je samo ena. Če ti pa je domovina grob, je še bolj kruto; za pomorjene, za njihove očete, matere, brate in sestre, otroke, prijatelje. Verni ljudje imamo še eno Mater, Kraljico mučencev, ki je trpela ob svojem Sinu, našem Odrešeniku. To je mati Marija, h kateri se zatekamo na Brezjah, na Sveti Gori, na Ptujski Gori in v številnih drugih njenih cerkvah. Marija je povsod ista, trpeča in sočutna mati. Mož, ki živi daleč od domovine, ni pozabil za to Mater. Dala mu je moči, da je premagoval težave, bridkosti, ločenost od domovine, od svojih domačih … S seboj je odnesel vero, ki mu jo je dala rodna mati, domača hiša. To je ohranjal kot najdragocenejši zaklad. Še sedaj na stara leta črpa moč iz tega zaklada.
Žal so doma na Slovenskem mnogi pozabili na brezjansko Mater Božjo in ne znajo več jokati ob njeni podobi. Marija nas čaka, da nas potolaži in nam da novih moči za življenje.
Franc Bole, Ognjišče (2010) 5, str. 76