Moj mož je našel v soseščini ljubico
Dolgo časa sem se odločala, ali naj vam pišem. O čem? O mami, ki bi ji rada rekla hvala. O možu, ki mu je družba vse.
Danes sem sama s srednješolko in študentom. Mama je šla k Bogu po večno plačilo. Danes vem, da me je edina ljubila. Dala mi je lepe zglede, ko je ostala vdova z mladoletnimi otroki … Reševala se je z delom, s poštenostjo in molitvijo. Koliko rožnih vencev je premolila. Hvala ji! Verujem in upam, da pri Bogu prosi za nas.
Mož si je našel ljubico v soseščini. Otroka sta z menoj. Ničesar mi ne očitata, ker se zavedata, da sem se trudila, oče pa jim je vse prevečkrat delal »sramoto«. Toda kljub vsemu temu, kljub vsej skrbi zanju, sem včasih tako sama! Redno hodimo k maši in vsak dan molim, da bi vzdržali …
V zakonu sem v glavnem sama skrbela za vse potrebno. Možu sem večkrat pomagala, tudi denar sem mu dajala, kajti, ko ga je potreboval, ga pogosto ni imel (meseca ni nikoli znal deliti s 30).
Saj ne rečem, marsikaj zna narediti, popraviti, kuhati na piknikih… Zato ga imajo prijatelji radi!? Družina pa je zanj že vse predolgo na stranskem tiru. Najprej je bilo nekaj mladih deklet, s katerimi se je srečeval, ko smo pred leti zadnjič skupaj dopustovali. Potem je bila ljubica (za katero sem tedaj samo sumila), in sedaj je nova ljubica, ki je ne skriva v javnosti. Tudi v navzočnosti mlajšega sina se je z njo objemal in poljubljal. Lahko si mislite, kako boli otroke in mene.
Odločila sem se, da mu bom dala »prosto pot«. Ne bom več prenašala zaničevanja in poniževanja, ki mi ga je namenjal, pogosto tudi v družbi, že nekaj let.
Ko sem uvidela, da vse prošnje in prigovarjanja, tudi rotenje, ne pomaga nič, sem zanj le še molila, redno vsak večer, vsaj pet let. Tolažim se, da Bog že ve, zakaj je to dobro. Morda bo nekoč spoznal, kaj je izgubil.
Pomagala bom otrokom, kolikor bom mogla, in upam, da mi bo Bog pomagal, da bom vzdržala.
Silva
Že Sveto pismo stare zaveze blagruje ženo, ki skrbi za svojo družino: »Vrlo ženo, kdo jo najde? Visoko presega bisere njena cena. Moč in milina sta njen okras. Nadzira pota svoje družine. Njeni sinovi se dvigajo in jo blagrujejo. Žena, ki se boji Gospoda, ta je hvale vredna« (Prg 31,10-30). V teh besedah mnogi najdemo podobo svoje matere. Tako tudi ti. Naj bo tudi tvoja podoba.
Žal danes mnogi mislijo, da življenje lahko napolniš z iskanjem čim bolj »lahkega« življenja. Kako s tem druge prizadeneš, ni važno, le da ti zadovoljiš svoje želje, ki pa so vse po vrsti čutne narave. Človeka pa ne more zadovoljiti samo čutno življenje, zato prej ali slej doživi poraz in njegovo srce ostane prazno. Zato leta »s cveta na cvet«. In zapušča za seboj nesrečne ljudi. Toda takega človeka to ne briga, dokler ne bo postal sam pogorišče. Človek se razlikuje od živali, ki poznajo samo čutne potrebe. Človek ima duha, razum, duhovne potrebe. Žival nikdar ne misli, kaj bo jutri, dovolj ji je, da so zadovoljeni njeni nagoni ta hip. Če jih zadovolji, je »srečna« in ne potrebuje nič drugega. Pri človeku pa ni tako. Občuduješ svojo mater, ker ni iskala svojih ugodij, ampak je skrbela za dobro svoje družine, tudi če se je bilo treba za to odpovedati lastnim potrebam. Zato so tako dragoceni zgledi naših mater.
Poglejmo okrog sebe. Čeprav imajo ljudje v našem okolju s čim zadostiti svoje telesne potrebe: niso lačni, imajo streho nad glavo, imajo obleko … se vam zdijo presrečni? Še zdaleč ne! Polni so nevoščljivosti, ker vidijo, da imajo drugi še nekaj več kot oni. Človek se nikdar ne zadovolji; ko je dosegel nekaj, kar je mislil, da ga bo osrečilo, takoj vidi, da »to ni to« in že išče nekaj drugega. Ne išče pa tega, kar bi ga dejansko pomirilo, to je, duhovne vrednote: živeti za nekaj, za nekoga. To so znale naše matere in čeprav so morda živele v revščini in so garale, sem prepričan, da so bile srečne. Cenile so prave duhovne vrednote. Redovnica v misijonih gara cele dneve. Kaj ima od tega? Nič. Kljub temu je srečna in bi ne zamenjala za udobje, ki bi ga lahko imela doma.
Praviš, da se včasih čutiš »tako sama«. To tvojo samoto lahko napolni samo Bog. Misliš, da se tisti, ki živijo tako, kot tvoj mož, ne čutijo »osamljene«? Pa še kako, prav zato hočejo napolniti svojo osamljenost in praznino z novimi avanturami. In ko bo tega konec, ko bo telo odpovedalo za avanture? Ko pride bolezen in te vsi pustijo na »stranskem tiru«, zato, ker tudi oni »mislijo samo nase«, kdo bo mislil nate? Hvala Bogu, da so še ljudje, ki mislijo tudi na druge. Tako vzgajaj tudi svoje otroke.
Glede ločitve pa nisem prav razumel, ali še mož »prihaja domov«? Imaš vso pravico, da mu pokažeš vrata.
BOLE, Franc. Moj mož je našel v soseščini ljubico. (Pisma). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 74-75.
Človek je po naravi religiozno bitje, kar pomeni, da po svojem bistvu hrepeni po Bogu in se tako dolgo njegovo srce ne umiri, dokler ne počiva v Gospodu, tj. dokler se osebno ne sreča z Bogom, pravi veliki mislec sv. Avguštin. Pravoslavni teolog Aleksander Schmemann človeka definira najprej kot ‘homo adoransa’, kot bitje, ki je po svoji naravi častilec, molivec in duhovnik in ne samo ‘homo faber’, ‘homo economicus’, ‘homo turisticus’ itd (človek, ki dela, ki je gospodar, ki potuje …). Iz tega lahko sklepamo, da na svetu ni človeka, ki se ne bi nikoli vpraševal o bivanju Boga in ga, ali pa njegovo nadomestilo, na neki način častil. Človek se je zato od pradavnine zatekal k božanstvom, o čemer se lahko poučimo v različnih znanstvenih knjigah o verstvih.
Ko razmišljam, kakšno gorje je prinesla druga svetovna vojna prav v našo Slovenijo, si ne morem kaj, da ne bi zapisal: kako nizko lahko pade človek, naš človek! Saj je bila grozna tudi prva svetovna vojna, vendar le ni bilo sovraštva med ljudmi iste slovenske matere. Ti si razgrnila tančico skrivnosti enega človeka, eno usodo. Kaj pa je z množico, ki so jih kruto pomorili bratje iste slovenske matere? Biti v tujini, je bridko, ker mati domovina je samo ena. Če ti pa je domovina grob, je še bolj kruto; za pomorjene, za njihove očete, matere, brate in sestre, otroke, prijatelje. Verni ljudje imamo še eno Mater, Kraljico mučencev, ki je trpela ob svojem Sinu, našem Odrešeniku. To je mati Marija, h kateri se zatekamo na Brezjah, na Sveti Gori, na Ptujski Gori in v številnih drugih njenih cerkvah. Marija je povsod ista, trpeča in sočutna mati. Mož, ki živi daleč od domovine, ni pozabil za to Mater. Dala mu je moči, da je premagoval težave, bridkosti, ločenost od domovine, od svojih domačih … S seboj je odnesel vero, ki mu jo je dala rodna mati, domača hiša. To je ohranjal kot najdragocenejši zaklad. Še sedaj na stara leta črpa moč iz tega zaklada.
Družina smo: druži nas ista kri,
V vašem razmišljanju sem zaslutil nekaj zelo lepega, željo namreč, da bi bili brez vseh slabih misli. Tudi jaz bi si to zelo želel. Da bo odgovor na vaše vprašanje bolj jasen, najprej dobro razločimo med grešnimi mislimi in slabimi mislimi, ki se pojavljajo kot skušnjave. Teh drugih, se verjetno trajno ne da osvoboditi, razen če to milost podeli na izreden način Bog sam. Na to nas navede misel, da se jim celo Jezus ni mogel izogniti. Saj si lahko skušnjave hudega duha v puščavi, kakor one, ki so prišle po ljudeh, ko je Jezus visel na križu, zlahka predstavljamo kot misli, ki jih je Jezus zaznal. A zanj gotovo vemo, da ni grešil, čeprav se mu je pojavila misel, da naj ob lakoti, ki jo je čutil, kamne spremeni v kruh; in kot Bog bi končno to tudi lahko storil (če malo poenostavimo). Torej je naše prvo spoznanje, da slaba misel, ki se nam pojavi spontano oz. brez naše volje ali posebne dejavnosti, ni greh. Grešna misel je lahko skušnjava, ni pa že greh. Za grešno misel (kasneje tudi besedo in dejanje) namreč velja, da mora biti slaba, hotena, zavestna in svobodna. To bi pomenilo, ko misel, ki me vabi v greh, svobodno sprejmem, se hote pri njej zadržujem in jo z domišljijo še dopolnjujem, takrat jo »spremenim« v greh v mislih. Podobno je tudi z željami in hrepenenji ter človeškimi potrebami (po hrani, pijači, spolnosti, uveljavljanju …), ki jih misel sproži.
Na desnem bregu Drave, zelo blizu reke, je imel bogat mož veliko parno žago. Pri žagi je bilo ogromno rezanega lesa vseh vrst, zloženega tako natančno kakor vžigalice v škatlici. Veliko delavcev je bilo tukaj zaposlenih. Tako so hiteli delat, kakor da gledaš roj pridnih čebel. Lastnik vsega tega bogastva je bil človek, ki se je delavcem zdel trd in neusmiljen. Enaka je bila tudi njegova hčerka, stara že trideset let. Od jutra do večera je priganjala delavce, da se še oddahniti niso mogli. Zato so ji na skrivaj dali ime »pes čuvaj«. Ona je tudi odločala, katerega delavca bodo odpustili ali katerega bodo najeli.
Umetnostni zgodovinar France Mesesnel je v svoji knjižici Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940) zapisal: “O slovenskih umetnikih, ki so živeli, ustvarjali in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel … Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna dela; o smrti tega moža noben slovenski list ni zabeležil najmanjšega podatka … Njegova dela, ki so prišla leta 1908 v roke Rihardu Jakopiču, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je bil močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov.” Petkovškova najbolj znana slika je Doma (1889), s katero je izpovedal občutek samote in odtujenosti. Ivan Cankar je podobo mojstrsko opisal v črtici Petkovškov obraz (1914). Ta slikar, ki ga je “strašni objem umetnosti dušil do obupa” (Cankar) stopa pred nas ob 150-letnici rojstva.
Slikarjev oče Andrej Petkovšek se je rodil leta 1793 na Vrhniki, leta 1819 se je poročil s 24-letno premožno vdovo Nežo Vehar na Verdu. Imela sta pet otrok. Po smrti žene Neže (1845) se je Andrej leta 1852, ko je bilo Matevžu, najstarejšemu otroku iz prvega zakona, že 32 let, vnovič poročil z dvajsetletno Marijo Stopar, gostaško hčerko. Iz tega zakona so bili trije otroci: Frančiška, Ivana in Jožef, naš slikar, ki se je rodil 7. marca 1861. Že tri leta po njegovem rojstvu je oče umrl in posestvo je prevzel Veharjev Matevž, a je že dve leti zatem umrl in posestvo je prešlo na polbrata Jožefa. Zaradi njegove mladoletnosti so gospodarili razni varuhi. Jožef je obiskoval osnovno šolo najprej na Vrhniki in potem v Idriji z dobrimi spričevali. Na realki v Ljubljani je slabo napredoval in po treh letih je šoli dal slovo. Doma se je družil s kmečkimi tovariši in zapravljal čas. Zaradi nenehnih materinih opominov je pri osemnajstih letih (1879) kot prostovoljec odšel k vojakom v Bosno. Vojaščina mu je pomagala do večje samostojnosti. Ko se je leta 1882 vrnil domov, se je začel ukvarjati s slikarstvom in znanci so ga napotili k slikarju Simonu Ogrinu na Vrhniko. Ta je odkril njegov slikarski talent, ga nekoliko poučeval v slikarstvu in ga poslal v Benetke. Že jeseni tega leta ga najdemo v Münchnu, kjer se je vpisal na slikarsko akademijo. Spričevala, izdana pa prvih dveh semestrih študija potrjujejo “veliko marljivost, mnogo zmožnosti ter zelo lep napredek”. Spomladi leta 1884 je odšel v Pariz, kjer se je v galerijah seznanjal s francoskim “kmečkim” slikarstvom. Januarja 1885 se je vrnil v München, a zaradi težav z očmi se je kmalu vrnil na Verd. Naslednja leta je slikal doma in v okolici.
Jožef Petkovšek je s prijatelji rad zahajal v gostilno Pri Marjančniku, ki jo je vodila njegova sestrična Ivana. Jožef se je zaljubil v njeno hčerko Ivanko, ki pa se je poročila z drugim, kar ga je močno prizadelo in pospešilo izbruh njegove duševne bolezni. Nekateri menijo da je bil dedno obremenjen, da pa je tudi neredno življenje pospeševalo bolezen. Jeseni je odšel v zdravilišče Lipik na Hrvaškem in nekega dne “skočil” v Zemun, kjer je srečal sedemnajstletno Marijo Filipescu, ji sledil do doma, se tam zaročil in se 2. oktobra 1888 poročil. Poročno potovanje ju je vodilo po vsej Italiji, vse do Sicilije. Na povratku je v Benetkah dobil napad bolezni, da sta se morala naglo vrniti domov. Jeseni je Petkovšek dokončal svojo Beneško kuhinjo ter izdelal celopostavni ženin portret v poročni opravi (sliko je kasneje v bolezenskem napadu sam uničil). 20. septembra 1889 so ga prvikrat odpeljali na Studenec, a se je kmalu vrnil začasno zdrav in se vnovič lotil slikanja. Verjetno je tedaj nastala njegova najbolj znana slika Doma, na kateri je naslikal domačo izbo na vogalu z dvema oknoma, za mizo pa svojo mater, sestro, nečaka in sebe. “Med njimi ni navidezno nobenega duševnega kontakta, otožni in obtožujoči pogovor se plete skrivnostno od duše do duše” (Stane Mikuž). Zaradi velikih stroškov, ki so jih imeli z njim domači, je Petkovšek sam maja 1889 uvedel delno razprodajo premoženja ter del posestva. Takrat je nastal tudi spisek njegovih obstoječih slik, o katerih je varuh Gregor Maček zapisal, da je “njihova umetniška vrednost enaka ničli”. 10. maja 1892 so ga zadnjič odpeljali na Studenec. 20. avgusta 1892 so prodali Petkovškovo posestvo, poravnali dolgove, tako da je slikarju ostala samo domačija. Po šestih letih “ždenja” v bolnišnici se je njegovo nemirno srce 22. aprila 1898 ustavilo.
»Včeraj mi je dal Gospod vedeti: rešen si. To je potrdil z znamenjem. Sedi za volan in pelji skozi predora proti Mariboru!« Zajela me je groza. Nikoli ne vozim tujih avtomobilov. Sedaj pa … Sedel sem za volan in prosil Njega, v katerega verujem, naj me reši moje nevere. Čutil sem kako mi pot obliva telo. Še nekaj deset metrov in …
Katekizem navaja štiri glavne (človeške) kreposti: modrost, srčnost, zmernost in pravičnost. Krepost zmernosti goji človek z obvladovanjem poželjivosti na vseh področjih. Na začetku postnega časa, ko imamo pred očmi telesni post, pritrgovanje v jedi in pijači, se bomo ustavili pri zmernosti pri jedeh. Pri tem moramo upoštevati tri temeljne resnice: 1. pravilnost dejanja presojamo najprej po namenu, ki ga hočemo doseči; 2. smoter hranjenja je telesno zdravje; 3. telo mora biti v takšnem stanju, da služi duši, smoter duše pa je nadnaraven. Tomaš Špidlik modro svetuje: »Narava sama nas uči, kako naj se ponašamo. Rastline in živali iščejo in jemljejo toliko hrane, kolikor jo potrebujejo, nič več in nič manj. Človek kot razumno bitje bi se tega naravnega zakona, ki se sam po sebi uresničuje v nerazumni naravi, moral držati zavestno in svobodno, z namenom, da bi dosegel cilj, kakršnega hoče z njim doseči Bog.«
Zibelka mu je tekla v vasi Drstelja pri Ptuju, ki spada pod župnijo Sv. Urbana (Destrnik), kjer se je rodil 10. februarja 1861, na pustno nedeljo. “In tako sem za vse življenje prinesel s seboj na svet nekaj veselosti in optimizma.” Oče Martin, ki se je k hiši priženil, je bil sedem let mlajši od matere Lize Kramberger. Njihov dom je bil lesen, pobeljen z apnom in s slamnato streho. Dan po rojstvu je bil krščen na ime apostola Matija. Oče je bil dolga leta župan in je umrl že pri 59 letih, mati pa je učakala 83 let. V družini se je rodilo devet otrok, trije pa so umrli kot dojenčki. “Prvih deset let sem preživel bogato in pestro življenje podeželskega fantiča, ki je moral pasti živino in pomagati pri vseh poljskih in drugih delih.” Prve korake v svet učenosti je napravil v šoli, ki je bila za vso župnijo pri cerkvi sv. Urbana. Kot šolar je bil tudi ministrant v cerkvi in na pogrebih, saj je bila družina – kot vse družine tedaj – verna. “Molili smo pred jedjo in po jedi in zvečer, zlasti pozimi, je oče molil naprej in z nami času ustrezajoči del rožnega venca. V cerkev smo hodili redno sleherno nedeljo in praznik.” Na dom je ohranil prijetne spomine. Ko je kot desetleten fantič odšel od doma v šole, se je o počitnicah in za praznike rad vračal domov. “Tako sem ostal do neke mere vse življenje podeželan; ohranil sem spoštovanje do težkega kmečkega dela.” Jeseni 1871 je odšel na Ptuj, kjer je končal štiri razrede nižje gimnazije. Večinoma se je preživljal sam z majhno štipendijo in številnimi inštrukcijami. Zaradi svoje pridnosti je zvabil za sabo v študij tudi oba mlajša brata. Višje razrede gimnazije je obiskoval v Mariboru in tudi tam se je vzdrževal sam z inštrukcijami.
Do svojega dvanajstega leta je Matija Murko v svojem srcu pestoval misel, da postane duhovnik, kajti duhovniki so bili tedaj najbolj ugledne osebnosti na podeželju. V srednji šoli ga je najprej zamikalo naravoslovje, nazadnje pa se je ogrel za študij slavistike in germanistike. “Za vseučiliški študij si nisem izbral najbližjega mesta Gradca, marveč Dunaj, deloma zato, da bi poslušal Miklošiča, deloma pa kot glavno mesto države … Najbolj me je zanimal Franc Miklošič … Miklošič je postal ustanovitelj slovanskega primerjalnega jezikoslovja enako kot Jakob Grimm za germansko.” S tem velikim učiteljem sta kot rojaka Prleka hitro našla skupen jezik.
“Obilo so mi koristili osebni stiki z Miklošičem, ki me je zaposloval s prepisovanjem raznega gradiva za svoja dela zlasti za besednjake.” Miklošič je deloval na dunajskem vseučilišču 35 let in bil deležen največjega spoštovanja profesorskega zbora, v Akademiji znanosti in v vsem svetu. Murko je leta 1886 doktoriral kot študent germanistike z delom Nemški vplivi na začetke slovanske romantike. Češka romantika in sicer s posebnim priznanjem: s čestitkami cesarja. Le redkokdaj je bil slovenski študent na Dunaju deležen te časti. S štipendijo dunajske univerze je še istega leta odpotoval v Rusijo, kjer je ostal osemnajst mesecev, se temeljito seznanil s starejšo rusko literaturo ter navezal stike z odličnimi ruskimi učenjaki. Leta 1897 je postal docent za slovansko jezikoslovje na dunajski univerzi, leta 1902 pa je bil imenovan za rednega profesorja slovanskega jezikoslovja na univerzi v Gradcu, kjer je ostal petnajst let. Leta 1903 je ustanovil družino: poročil se je z Gabrijelo (Jelo), hčerko znanega celjskega odvetnika Janka Serneca. Sad njune zakonske ljubezni so bili trije sinovi in hčerka.
Proti koncu prve svetovne vojne je bil nekaj časa redni profesor za slovansko jezikoslovje na univerzi v Leipzigu, od 22. julija 1920 pa do upokojitve (15. februarja 1931) pa je bil redni profesor za jugoslovanske jezike in slovstva na filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Leta 1932 je bil izvoljen za predsednika Slovanskega inštituta v Pragi. Kot uglednega znanstvenika so ga svojega člana imenovale številne akademije in znanstvene ustanova. Profesor Murko je veliko pisal (v Spominih je na koncu bibliografija njegove slovstvene dejavnosti, ki obsega 32 strani).
“Zbirajmo in hranimo svoje starine, ker človeka, ki ni barbar, bo vedno zanimalo, kako so živeli njegovi predniki.” Veliko delo je opravil kot raziskovalec jugoslovanske narodne pesmi. Od leta 1912 do leta 1932 je opravil sedem daljših potovanj po hrvaškem in srbskem jezikovnem področju ter z zapisovanjem, fonografom in fotografijo neposredno na terenu ugotavljal stanje in značilnosti južnoslovanske ljudske epike. Med drugo svetovno vojno je v češčini napisal knjigo, ki pa je zaradi povojnih razmer na Češkem izšla leta 1951 v Zagrebu z naslovom Tragom srpsko-hrvatske narodne epike. Njegovo dolgo in bogato življenje se je izteklo 11. februarja 1952 v “zlati” Pragi.