Gianfranco Ravasi
“Od logike dvoboja moramo preiti na logiko dvospeva”
Zanimiva je življenjska pot Gianfranca Ravasija, na katero je stopil 18. oktobra 1942 v kraju Osnago v Lombardiji kot prvi od treh otrok v družini. Oče je bil finančni uradnik in antifašist, mati pa je bila učiteljica. Sprva se je ogreval za učiteljski poklic, potem pa je šel v semenišče, kjer je pokazal izreden dar za jezike: poleg živih svetovnih jezikov se je naučil tudi svetopisemskih jezikov – grščine in hebrejščine. Po mašniškem posvečenju v Milanu 28. junija 1966 je nadaljeval bogoslovne študije na Gregorijanski univerzi v Rimu in na Papeškem bibličnem inštitutu, ki ga je končal z licenciatom iz svetopisemskih ved. Čeprav danes velja za enega največjih strokovnjakov na tem področju, nima doktorata (častni doktorat mu je dala univerza v Urbinu).
Po končanem študiju v Rimu je postal profesor Svetega pisma v nadškofijskem semenišču v Milanu in na teološki fakulteti za severno Italijo ter član Papeške biblične komisije. Veliko se je ukvarjal tudi z biblično arheologijo. Leta 1989 je bil imenovan za prefekta Ambrozijanske knjižnice v Milanu, ki je stara nad 400 let, in to službo opravljal do leta 2007. Ves čas je veliko pisal v strokovne revije, poljudne sestavke s svetopisemskega področja je objavljal tudi drugje (med drugim je še zdaj redni sodelavec tednika Famiglia cristiana). Pri raznih založbah je izšlo veliko njegovih knjig, ki pod različnimi vidiki obravnavajo področja njegove stroke, med drugim tudi tehtne razlage nedeljskih beril kot gradivo za mašne homilije.
V postu leta 2007 mu je papež Benedikt XVI. zaupal nalogo, da napiše premišljevanja za tradicionalni križev pot v rimskem Koloseju na veliki petek zvečer. Istega leta, 3. septembra, pa ga je imenoval za predsednika Papeškega sveta za kulturo, zaupal mu je tudi vodstvo Komisije za kulturno dediščino Cerkve in Komisije za cerkveno arheologijo, naloge, ki jih redno opravlja škof. Škofovsko posvečenje mu je podelil papež Benedikt XVI. v baziliki sv. Petra v Rimu 29. septembra 2007. “Moj prihod v Vatikan je bila osebna izbira Benedikta XVI.,” je povedal Ravasi. “Z njim sem vedno imel zelo prisrčen odnos. Ko sem postal član Papeške biblične komisije, sem bil najmlajši med vsemi, zato sem si lahko dovolil, da sem bil bolj ‘ustvarjalen’ in sproščen. Kardinal Ratzinger je bil vedno ljubezniv in pozoren, ko smo bili skupaj pri mizi.
Vedno je vladalo sproščeno vzdušje tudi zaradi njegove izredne osebne uglajenosti v medsebojnih stikih.” Kot svojega pomembnega sodelavca ga je papež Benedikt XVI. 20. novembra 2010 ‘poklical’ v kardinalski zbor. Papež ga ceni, ker je odprt za vprašanja ljudi današnjega časa in zato mož dialoga. Pravi, da moramo kot ljudje in kot kristjani imeti v življenju visoke cilje. “Če se navadimo na majhne stvari, postanemo nesposobni za velike.”
(pričevanje 05_2011)
Na teh straneh nam bo o svoji pobožnosti do Marije, Odrešenikove Matere in Matere Cerkve, govoril v glavnem papež Janez Pavel II. sam: po pričevanju iz njegovih knjig, okrožnic in drugih dokumentov. V svoji knjigi Dar in skrivnost (1996), ki je izšla ob petdesetletnici njegovega duhovništva, pripoveduje: “Ko govorim o začetkih svojega duhovniškega poklica, seveda ne morem pozabiti na povezanost svojega življenja z Marijo. Češčenja Božje Matere v svoji tradicionalni obliki sem se naučil v družini in župniji v Wadowicah. Spominjam se, da so se v župnijski cerkvi v stranski kapeli, posvečeni Materi nenehne pomoči, zjutraj pred začetkom pouka zbirali gimnazijski dijaki. Tudi po pouku, v popoldanskih urah, so mnogi prihajali in molili k Mariji. Poleg tega je bil v Wadowicah na griču karmeličanski samostan. Prebivalci Wadowic so ga obiskovali v velikem številu in to se je odražalo v razširjeni škapulirski pobožnosti Karmelske Matere Božje. Tudi jaz sem prejel škapulir, mislim, da sem bil takrat star deset let, ki ga nosim še sedaj. H karmeličanom smo hodili tudi k spovedi. Tako se je zgodilo, da se je tako v župnijski cerkvi kot v cerkvi karmeličanov oblikovala moja marijanska pobožnost, in sicer od mojih otroških in mladostnih let do obdobja zrelosti. Ko sem bil v Krakovu v četrti Dębniki, sem vstopil v skupino “živi rožni venec” v salezijanski župniji. Tu so na poseben način častili Marijo Pomočnico. V Dębnikih je v obdobju, ko se je oblikoval moj duhovniški poklic, moj način razumevanja češčenja Matere Božje doživel neko spremembo. Bil sem že prepričan, da nas Marija vodi h Kristusu, toda v tem času sem začel dojemati, da nas tudi Kristus vodi k svoji Materi. Bil je trenutek, ko sem se zamislil nad svojim češčenjem Marije, misleč, da se je preveč razširilo in končno prizadelo prednost pobožnega češčenja, ki ga dolgujemo Kristusu. Tedaj mi je prišla na pomoč knjiga, ki jo je napisal sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort in nosi naslov Razprava o pravi pobožnosti do Device Marije. V njej sem našel odgovore na svoje dvome. Da, Marija nas približa Kristusu, nas vodi k njemu, če živimo njeno skrivnost v Kristusu … Njegova marijanska misel ima svoje korenine v skrivnosti Svete Trojice in v resnici o učlovečenju Božje Besede.”
V svojem pričevanju, kako je zorela njegova pobožnost do Marije, Janez Pavel II. pravi: “Tedaj sem dojel, zakaj Cerkev trikrat na dan moli angelovo češčenje. Dojel sem, kako izredno pomembne so besede te molitve. Zares odločilne besede! Izražajo jedro največjega dogodka, ki se je zgodil v zgodovini človeštva. Ob tem lahko razložim, od kod geslo Totus Tuus. Izraz sem prevzel od sv. Ludvika Marije Grigniona de Montforta. To je skrajšava bolj popolne izročitve Materi Božji, ki se glasi takole: Totus Tuus ego sum et omnia mea Tua sunt. Accipio Te in omnia mea. Praebe mihi cor Tuum, Maria (Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje srce).” V svoji knjigi Prestopiti prag upanja (1994) papež piše: “S pomočjo sv. Ludvika Marije Grigniona de Montfort sem doumel, da je ravno resnična predanost Materi Boga kristocentrična, še več, da je najgloblje ukoreninjena v skrivnosti Božje Trojice in skrivnosti učlovečenja in odrešenja … Kar zadeva marijansko pobožnost,” razlaga, “mora biti vsakomur med nami jasno, da ne gre samo za srčno potrebo, čustveno nagnjenje, marveč da to ustreza objektivni resnici o Božji Materi. Marija je nova Eva, ki jo Bog postavlja nasproti novega Adama Kristusa, od oznanjenja prek rojstva v Betlehemu, svatbe v Kani Galilejski, križa na Golgoti do binkoštne dvorane: Mati Kristusa Odrešenika je Mati Cerkve.” Svojemu geslu Totus Tuus je ostal zvest do zadnjega diha. Po operaciji grla (zaradi težav z dihanjem) 24. februarja 2005 ni mogel več govoriti in z okoljem se je sporazumeval z listki. Enega je namenil Mariji, svoji Kraljici, in nanj je zapisal: “Še vedno sem ves Tvoj!”
Občestvo, v katerem se je rodil njegov duhovniški poklic in je v njem zorela njegova vera, je bila Cerkev na Poljskem, v kateri ima posebno mesto narodno svetišče Jasna Gora-Čenstohova s svojo podobo črne Marije, Kraljice Poljske. “To je božja pot vsega naroda. Poljski narod je stoletja iskal in še išče pri svoji Gospe in Kraljici podporo in moč za duhovni preporod. Jasna Gora je kraj posebne evangelizacije. Veliki dogodki v življenju Poljske so vedno nekako povezani s tem krajem: tako stara kot sodobna zgodovina mojega naroda ima na jasnogorskem griču točko svoje najmočnejše zbranosti,” je zapisal poljski papež v svoji knjigi Prestopiti prag upanja. Ob svojem prvem obisku v domovini junija 1979 se je seveda ustavil v Čenstohovi in med svojim nagovorom dejal: “Poljaki so se navadili prihajati na Jasno Goro, da bi o vsem govorili svoji Materi … Kaj je torej čudnega, da tudi jaz prihajam semkaj? Saj se vendar vzel s seboj na Petrov sedež v Rimu “sveto navado” ki jo je izoblikovala vera celih rodov … To, da je bil na Petrov sedež poklican sin poljskega naroda, ima očitno nekakšno zvezo s tem krajem.” Tri dni zatem je obiskal Kalvarijo Zebžidovsko, svetišče Žalostne Matere Božje, kamor je pogosto romal v svoji mladosti. “Velikokrat sem obiskal ta kraj, začenši v deških in mladeniških letih. Obiskoval sem ga kot duhovnik. Posebno pogosto sem obiskoval kalvarijsko cerkev kot krakovski nadškof in kardinal. Velikokrat smo prihajali sem z duhovniki in somaševali pred Materjo Božjo. Prihajali smo semkaj na vsakoletno romanje avgusta in prav tako na stalno romanje spomladi in jeseni. A največkrat sem prišel semkaj sam, da bi po stezicah Gospoda Jezusa in njegove Matere premišljeval njune najsvetejše skrivnosti, a tudi da bi priporočal Kristusu po Mariji posebno težke in odgovorne zadeve v vsem svojem službovanju. Lahko rečem, da nobena od teh zadev ni dozorela drugače kot tukaj.” Nagovor je končal s prošnjo: “Prosim, da tukaj molite zame, ko sem še živ, in po smrti.”
“Mati moja od vselej in posebej tistega 13. maja 1981, ko sem začutil ob sebi tvojo rešilno pomoč,” je v svoji posvetitvi Fatimski Materi Božji molil papež Janez Pavel II. na zahvalnem romanju v Fatimo 13. maja 1982, na obletnico atentata med splošno avdienco na Trgu sv. Petra v Rimu. “Ko me je 13. maja 1981 na Trgu sv. Petra zadela atentatorjeva krogla, se sprva nisem zmenil za dejstvo, da se je to zgodilo na obletnico dneva, ko se je Marija prikazala trem otrokom v Fatimi na Portugalskem in jim namenila besede, ki se zdaj proti koncu stoletja, kot je videti, približujejo dopolnitvi,” pričuje Janez Pavel II. v svoji knjigi Prestopiti prag upanja. Na vprašanje, kakšen pomen so imeli v njegovem življenju atentat in dogodki, povezani z njim, je Janez Pavel II. odgovoril: “Vse to je pričevanje Božje milosti. V tem vidim določeno podobnost s preizkušnjo, ki ji je bil izpostavljen kardinal Wyszynski, ko je bil zaprt. Izkušnja primasa Poljske je trajala tri leta, moja pa samo kratek čas, nekaj mesecev. Agça je vedel, kako streljati, in streljal je, da bi zadel. Bilo pa je, kakor da bi nekdo vodil in preusmeril tisto kroglo …” (Spomin in istovetnost). Krogla je šla nekaj milimetrov od glavne srčne žile. Če bi jo zadela, bi to pomenilo takojšnjo smrt. Ni poškodovala ne hrbtenice ne kakega drugega življenjsko pomembnega organa. Zares, nekaj čudežnega, so zatrdili zdravniki s klinike Gemelli. “Nisem se bal smrti, ne iz junaštva, temveč zato, ker sem tisti hip, ko sem se na Trgu sv. Petra zgrudil, živo slutil, da bom preživel … Ena roka je sprožila, druga pa vodila kroglo,” je dejal Janez Pavel II. v pogovoru z Andrejem Frossardom (Ne bojte se). Trdno je bil prepričan, da je bila tista roka Marijina. “Brž ko sem po atentatu zbudil iz nezavesti, sem v mislih nemudoma pohitel k temu svetišču, da bi nebeški Materi položil v srce zahvalo, da me je rešila v nevarnosti,” je dejal ob prihodu v Fatimo 12. maja 1982. V Marijino krono so ‘vložili’ eno od krogel, ki so jo odstranili iz njegovega telesa.
Ko je bil Karol Wojtyla izvoljen za papeža, mu je njegov učitelj in vzornik kardinal Wyszynski napovedal, da bo popeljal Kristusovo Cerkev v tretje tisočletje krščanske zgodovine. V pripravi na “veliki jubilej 2000” je Janez Pavel II. razglasil Marijino leto (od Binkošti 1987 do Vnebovzete 1988). To je storil z Okrožnico o Božji Materi s podnaslovom Blažena Devica Marija v življenju potujoče Cerkve (25. marca 1987). “Četudi ni mogoče natančno določiti datuma Marijinega rojstva, se vendarle Cerkev stalno zaveda, da je Marija na obzorju zgodovine odrešenja nastopila pred Kristusom … Ta njen nastop pred Kristusovim prihodom dobiva vsako leto odsev v bogoslužju adventa. Če torej leta, v katerih se bližamo koncu drugega tisočletja po Kristusu, vzporedimo z onim starodavnim pričakovanjem Odrešenika, potem nam postane docela razumljivo, zakaj se v tem obdobju želimo obračati k njej, ki je v ‘noči’ adventa začela sijati kot prava “zvezda danica”. Kakor namreč ta zvezda hkrati z ‘zarjo’ vzhaja pred soncem, tako je Marija od svojega brezmadežnega spočetja naprej nastopala pred Odrešenikovim prihodom, pred vzhodom ‘sonca pravičnosti’ v zgodovini človeškega rodu.” Na koncu okrožnice, ki ima tri ‘poglavja’ (Marija v Kristusovi skrivnosti; Božja Mati v središču potujoče Cerkve; Materinsko sredništvo), papež razloži, da je smisel Marijinega leta “spodbuditi novo in poglobljeno branje tudi tega, kar je koncil povedal o blaženi Devici Mariji, Božji Materi, v skrivnosti Kristusa in Cerkve”. Sklicuje se na tisto obliko marijanske pobožnosti, ki se je on sam naučil pri sv. Ludviku Grignionu de Montfortskem. “Ta je priporočal kristjanom posvetitev Kristusu po Marijinih rokah kot učinkovito sredstvo za zvesto življenje po krstnih obljubah.”
“Dostojanstvo žene in njena poklicanost sta dobila v zadnjih letih poseben pomen.” To so začetne besede apostolskega pisma O dostojanstvu žene Janeza Pavla II., njegovega najpomembnejšega dokumenta o ženi, ki je izšel ob koncu Marijinega leta, 15. avgusta 1988. Pismo je bilo napisano s sodelovanjem žena, katerih vlogo v Cerkvi je papež visoko cenil. Zgledoval se je po Kristusu. Med drugim piše: “Kristus govori z ženami o Bogu in one ga razumejo. Bile so z njim pod križem in prve so prišle h grobu, prve slišijo sporočilo: “Ni ga tukaj. Vstal je.”” Na koncu piše: “V Marijinem letu se želi Cerkev zahvaliti troedinemu Bogu za skrivnost žene in za vsako ženo – za to, kar sestavlja večno merilo njenega ženskega dostojanstva, za “velika božja dela”, ki so se v teku človeških rodov zgodila v njej in po njej. Ali se končno ni v njej in po njej uresničilo to, kar je največjega v človeški zgodovini na zemlji – učlovečenje samega Boga?”
V svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi (2003) je zapisal: “Želimo podpirati polno sodelovanje ženske v življenju in poslanstvu Cerkve, da se bodo njeni darovi močneje uveljavili tudi s sprejemanjem cerkvenih služb, ki so po pravu pridržane laikom.” Odločen pa je bil glede vprašanja duhovništva žensk in je to utemeljeval: “Dejstvo, da Marija, Božja Mati in Mati Cerkve, ni prejela poslanstva, kakršno je bilo dano apostolom, niti službenega duhovništva, jasno kaže, da to, da se ženskam ne podeljuje duhovniško posvečenje, ne more pomeniti njihove manjvrednosti niti njihove diskriminacije.”
Ko je maja 1996 prvič obiskal Slovenijo, se je – mimo “voznega reda” – z brniškega letališča odpeljal na Brezje v narodno svetišče Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev. Pri vseh svojih srečanjih je imel v mislih Marijo. Duhovnikom in redovnikom, zbranim v ljubljanski stolnici, je naročil: “Gojite globoko predanost Mariji, Devici Materi in Kraljici Slovenije, na katero se obračate s tako lepim imenom ‘Marija Pomagaj’.” Mladim v Postojni je položil na srce: “Dragi mladi, ozrite se na Marijo! Ona je odličen zgled poguma in upanja, ki ga ima, kdor veruje v božjo besedo in jo sprejme v svoje življenje. Kakor Marija, tudi vi zaupajte v Gospoda! Če se boste naslonili nanj, ne boste razočarani.”
Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, na 25. obletnico svojega nastopa papeške službe, podpisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem pove, kakšno vlogo je ta molitev odigrala v njegovem življenju. “Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala posebno mesto v mojem duhovnem življenju. Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo … Pred štiri in dvajsetimi leti, 29. oktobra 1978, točno dva tedna po moji izvolitvi na Petrov sedež, sem tako rekoč odprl svoje srce in dejal: “Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in globini … Zares, na ozadju besed Zdrava Marija se pred očmi duše vrstijo najpomembnejši dogodki življenja Jezusa Kristusa. Skupaj sestavljajo veseli, žalostni in častitljivi rožni venec, ki nas vodi – tako bi mogli reči – skozi srce njegove Matere k živi povezanosti z Jezusom. Hkrati more naše srce vključiti v zaporedje skrivnosti rožnega venca vse dogodke, ki sestavljajo življenje posameznika, družine, naroda, Cerkve in človeštva; osebne izkušnje in izkušnje bližnjega, posebej še tistih ljudi, ki so nam najbližji. Tako v preprosti molitvi rožnega venca utripa ritem človeškega življenja”.” Po papeževih besedah je rožni venec “povzetek evangelija”, zato je trem dosedanjim delom rožnega venca dodal četrtega, “ki vključuje skrivnosti Kristusovega javnega delovanja med krstom in trpljenjem … V letih javnega življenja se Kristusova skrivnost na poseben način kaže kot skrivnost luči: “Dokler sem na svetu, sem luč sveta” (Jn 9,5).” Ta novi del rožnega venca, ki je po časovnem zaporedju dogodkov Jezusovega življenja na drugem mestu, se v slovenskem prevodu imenuje ‘svetli del’.
V začetku februarja smo dobili slovenski prevod knjige Luč sveta (založba Družina Ljubljana, strani 226, cena vez. 22 €), ki so jo v Vatikanu predstavili 23. novembra 2010. Knjiga s podnaslovom Papež, Cerkev in znamenja časa prinaša pogovore, ki jih je imel nemški časnikar in pisatelj Peter Seewald zadnji teden lanskega julija (vsak dan eno uro) s papežem Benediktom XVI. v Castelgandolfu. Njegovi knjigi pogovorov s kardinalom Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem, Sol zemlje (1998) ter Bog in svet (2003) sta prevedeni v številne jezike in sta svetovni uspešnici. Isto velja tudi za to knjigo pogovorov s papežem. Knjiga ima tri dele: Znamenja časa, Papeževanje, Kam gremo? ter Dodatek s pomembnimi besedili Benedikta XVI. in s pregledom papeževega življenja in dela. “Pri Benediktu XVI. ni treba nikomur trepetati,” pove Seewald na koncu svojega Predgovora. “Ko mu prisluhneš in sediš poleg njega, tedaj začutiš natančnost njegovega mišljenja in upanja, ki izhaja iz vere. Tedaj prav posebej zasije tista luč sveta, obličje Jezusa Kristusa, ki hoče srečati vsakega človeka in nikogar ne izključuje.”
Pogovor sta začela s tem, kako je 19. aprila 2005 sprejel izvolitev za papeža že drugi dan konklava. “Dejansko sem pričakoval, da bom končno imel mir in spokojnost. Zame je bil pravi šok, kakor vsi vedo, ko sem se na lepem znašel pred to silno nalogo. Odgovornost je v resnici neznanska … Bil sem povsem prepričan, da ta služba ni moje poslanstvo. Tedaj sem si mogel samo reči in si dopovedovati: Božja volja je očitno drugačna, in zame se začenja nekaj povsem drugega, novega. Bog bo z menoj … Že v trenutku, ko me je to (izvolitev) zadelo, sem mogel preprosto reči Gospodu samo tole: ‘Kaj mi delaš? Zdaj si ti odgovoren. Ti me moraš voditi. Jaz tega ne morem. Če si me hotel, potem mi moraš tudi pomagati.” Ko je po izvolitvi pozdravil množico na Trgu sv. Petra, je dejal: “Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me, da Gospod ve, kako ravnati tudi z nevrednim orodjem, predvsem pa se zaupam vašim molitvam.” V knjigi zvemo, da je vesel pisem, s katerimi mu verniki z vseh koncev sveta zagotavljajo: “Molimo zate, ne boj se, radi te imamo.” Na vprašanje, kako moli on sam, je odgovoril: “Tudi papež je preprost berač pred Bogom – še bolj kakor vsi drugi ljudje.” Vedno je poudarjal, kako zelo ceni in spoštuje papeža Janeza Pavla II., s katerim je bil kot najožji sodelavec “v globokem notranjem soglasju”, vendar se ni obremenjeval s tem, da je po značaju in darovih povsem drugačen kot on. “Preprosto sem si rekel: Sem, kdor sem. Ne poskušam biti nekdo drug. Dam, kar morem dati. Česar pa ne morem, tega tudi ne poskušam dati. Ne poskušam iz sebe narediti nečesa, kar nisem.” Zelo je bil presenečen in vesel, da je našel tako neposreden stik z mladimi na dveh svetovnih dnevih mladih, najprej v Kölnu leta 2005, zatem pa še v Sydneyu leta 2008. “Povsem preprosto nas je prevzemalo skupno veselje vere.” Govoril je tudi o svojih apostolskih potovanjih, ki se jih je nabralo že okoli dvajset.
Marca 2009 je obiskal revni afriški državi Kamerun in Angolo, da bi jima prinesel sporočilo upanja in sprave. Ves svetovni tisk pa je o tem potovanju “znal sporočiti” samo papeževo izjavo, da problema AIDS-a “ni mogoče obvladati z razdeljevanjem zaščitnih sredstev” (kondomov). Ob predstavitvi knjige je Seewald dejal, da je izrecno osredotočenje časnikarjev na vprašanje kondoma “smešno”, pozabili so na vprašanje spremembe sveta, ki jo predlaga papež.
Nista mogla obiti vprašanja križa, ki bi ga marsikje v (ne)krščanski Evropi radi pregnali z javnih mest. “Tu je treba najprej vprašati, zakaj se mora križ pregnati. Če bi križ vseboval sporočilo, ki bi bilo za druge nerazumljivo ali nevzdržno, bi bilo to res vredno premisleka. Toda križ pomeni, da sam Bog trpi, da nas ima v svojem trpljenju rad, da nas ljubi. To je trditev, ki ne žali nikogar.” Velike upe polaga v duhovno prenovo Cerkve, da bo ljudem in narodom še svetlejša “luč sveta”. “Cerkev je za ljudi vidna v marsičem, v dobrodelnosti, v misijonski dejavnosti. Toda Cerkev kot Cerkev najbolj doživljamo v bogoslužju. In tako je tudi prav. Končno je smisel Cerkve v tem, da nas vodi k Bogu in omogoča Bogu, da prihaja na svet.”
Naj začnem to pismo z opravičilom. Opravičilom za vse krivične in pristranske obsodbe, ki si jih bil skozi zgodovino deležen s strani vernega, oziroma ‘nejevernega’ božjega ljudstva. Ti, ki nisi verjel! Ki nisi hotel verjeti, dokler se ne prepričaš na lastne oči, dokler sam s prsti ne otiplješ! Kot so nekdaj Judje svoje grehe prelagali na grešnega kozla, tako smo kristjani skozi vse čase svoje strahove zapisovali na tvoj račun in svoje dvome opravičevali s tvojim.
Pa sem se odločil, da ne bom bežal in bom prebolel krizo. Ko naj bi poslušal poročila, sem se odpravil v hlev ali k potoku; ko naj bi gledal televizijo, sem prižgal svečko in bral ali se preprosto z molitvijo prebujal v božje sočutno; ko naj bi po nepotrebnem šaril po računalniku, sem se odpravil na potep in pogosto kar tako, brez pravega razloga, mimogrede pozdravil še sosede; ko naj bi kar naprej poslušal glasbo, sem prisluhnil zvenenju same narave. In skušnjava, da bi zbežal vsaj v hrup, če že ne iz samote, je bila vedno bolj neznatna, dokler mi ni postal poseben privilegij v tihih nočnih urah stopati pod zvezdno nebo in prisluškovati vsemu, kar zveni iz svojega bistva k naši osebni resničnosti, da bi zazveneli v medsebojnem sočutju.
Pa še nekaj se zgodi, ko odstranimo tisti hrup in toliko vsega, s čemer smo bežali od sebe: čas začne teči počasneje. Kar naenkrat zaznaš kot osebni dih vsak trenutek v času in prostoru, ki ti je dan kot dobra priložnost. Mnogi bežijo pred smrtjo, tako da begajo od dogodka k dogodku. Delajo si slabo uslugo: čas se jim v njihovem doživljanju izteka samo še hitreje. Ko se v življenju ustavljamo in vstopamo v območje tihote in samote (ki ni nikoli sama), ustavljamo čas – še več, zaznavamo, da smo v njem že večni.
Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, mi je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezen krhkih kosti) praktično ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo pičla. Na vprašanje: »Zakaj?«, mi je razlagala o moči gibanja na Soncu, ki se s svojimi močmi v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločujoč, da kalcij utrjuje moč kosti.
Razpoznavni in zaščitni znak slovenske televizije, ki se je ‘rodila’ leta 1957, je Deček s piščalko, čigar pravo ime je Pastirček. Njegov oče je kipar Boris Kalin, kateremu posvečamo ta spomin ob stoletnici rojstva. Bronasti kip dečka, ki igra na pastirsko piščalko, so pred prvim majem leta 1946 postavili nad otroško igrišče v ljubljanskem tivolskem parku, kjer stoji še danes. Pionirji slovenske televizije so v njeno ‘osebno izkaznico’ na ozadje bežečih oblakov (simbola gibljive televizijske slike) vnesli obris ljubljanskega gradu (mesto) in lik Pastirčka (podeželje). Zdenko Kalin je sredi prejšnjega stoletja postal eden od vodilnih kiparjev na Slovenskem. Njegove umetnine v bronu, marmorju in žgani glini obsegajo portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, poleg številne male plastike tudi nagrobne in javne spomenike. Predvsem je veljal za mojstra portreta. Posebno poglavje njegove umetnosti je otroški portret. Med njegovimi stvaritvami na tem področju je poleg Pastirčka najbolj znan cikel Otroške igre. Njegov veliko delo (skupaj s kiparjem Karlom Putrihom) so kipi na portalu palače Slovenskega parlamenta.
Zdenko Kalin je zagledal luč sveta 11. aprila 1911 v Solkanu, skoraj šest let za bratom Borisom, ki je šel za umetniškim klicem in postal priznan slovenski kipar. Ob njem se je za isti poklic ogrel tudi Zdenko. Oče Tomaž Kalin, doma iz Ajdovščine, višji računski svetnik v Gorici, in mati Hedvika Žvokelj, poštarica v Solkanu, sta imela sedem sinov in vsem sta zagotovila primerno izobrazbo. Na začetku prve svetovne vojne se je družina preselila v Ljubljano. Tam je Zdenko v letih 1926-1929 študiral na Tehnični srednji šoli, kjer sta bila med njegovimi profesorji kiparja Alojzij Repič in France Kralj. Šolanje je v letih 1930-1934 nadaljeval na likovni akademiji v Zagrebu, ker Slovenci takrat še nismo imeli svoje umetniške visoke šole. Po diplomi v Zagrebu se je izpopolnjeval v Italiji in Franciji. Francoski mojstri so precej vplivali na njegov umetniški razvoj, predvsem velika kiparja Rodin in Maillol. Po vrnitvi v Ljubljano se je Kalin vključil v skupino Neodvisnih in z njo tudi pogosto razstavljal: pred drugo svetovno vojno po raznih mestih tedanje Jugoslavije, po vojni pa tudi na tujem. Bil je prvi slovenski kipar, ki je bil izbran za beneški bienale (1952). Sprva je živel kot svobodni umetnik, leta 1948 pa je postal profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve leta 1978. Leta 1976 je postal dopisni, leta 1981 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1959 za kipe na pročelju palače Slovenskega parlamenta, leta 1982 pa za življenjsko delo na področju likovnega ustvarjanja. Njegova bogata življenjska pot se je iztekla 11. novembra 1990.
V prvem obdobju Kalinovega umetniškega ustvarjanja izstopajo predvsem portreti. V iskanju osebnega izraza se je sprva opiral na francoske mojstre, zlasti na Rodina, očeta moderne plastike, in Maillola, ki je bil mojster v oblikovanju ženskih likov. Vpliv prvega se kaže v hrapavi površini (Moj oče, 1937), drugega pa v čisti in uglajeni kiparski formi (Ženski akt, 1945). Vrhunec portretne plastike je njegov ženski portret Marion (1940). Številnejši, zlasti v kasnejših obdobjih, so moški portreti. “Družijo jih nekatere osnovne značilnosti njegove portretne plastike: psihološko poglobljen izraz, skrbna kompozicijska forma glave in močna težnja po podajanju čistega volumna” (Zoran Kržišnik). Za spomenik v Ljubljani je ustvaril portret Simona Gregorčiča (1937). Izmed zgodnejših moških portretov sta portreta Otona Župančiča in Alojza Gradnika še “najbolj zrasla iz duše” (Franc Šijanec).
Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev je Zdenko Kalin s svojim Pastirčkom uresničil svoja prizadevanja, da bi ustvaril umetnino s čistimi kiparskimi sredstvi. Nastal je leta 1942, se pravi med vojno, ko so bili povojni tokovi še nepredvidljivi. Publicist Peter Kolšek vidi v tem kipu nekaj ‘preroškega’ in pravi, da je umetnik v kip “zajel duha bližnjih migracij s podeželja v mesto”. Pastirčka povezuje s kmečkim okoljem njegova pastirska piščalka in “novopečeni meščani so v njem videli idealno pričevanje o svojem izvoru in hkrati dosegljive blagodati novega socialnega položaja”. Vsekakor je ta Kalinov deček lep primer modernistične skulpture, v kateri utripa živa ljudska tradicija.
Na neki način prav gotovo, kajti četrta božja zapoved ne govori samo o dolžnostih otrok do staršev temveč našteva tudi dolžnosti staršev do otrok. Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) jasno pove: »Otroci dolgujejo staršem spoštovanje, hvaležnost, učljivost in pokorščino. Tako prispevajo, tudi z dobrimi odnosi med brati in sestrami, k rasti harmonije in svetosti vsega družinskega življenja. Če bi se starši znašli v stanju pomanjkanja, bolezni, osamljenosti ali starosti, so jim odrasli otroci dolžni moralno in gmotno pomagati.« Starše pa poučuje: »Starši, deležni božjega očetovstva, so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok in prvi oznanjevalci vere, Starši imajo dolžnost ljubiti in spoštovati otroke kot osebe in kot božje otroke. Kolikor mogoče, se morajo zavzemati za njihove telesne in duhovne potrebe, izbrati zanje primerno šolo ter jim pomagati s pametnimi nasveti pri izbiri poklica in življenjskega stanu. Prav posebej imajo poslanstvo vzgajati jih v krščanski veri.« (sč)
Dejal bi, da je Jezus ‘ponosen’ na to, da ima tako popolno mater, in je vesel, da svoje prošnje v naših vsakdanjih skrbeh in težavah “pošiljamo na njegov naslov” po njenem posredovanju. Sin, ki ima srce za vse ljudi, nam bo postal rešitev iz stisk in naših številnih nevarnosti na posredovanje Nje, po kateri smo prejeli Začetnika življenja. Kot temelj vere v Marijino sredništvo teologi navajajo angelove besede ob oznanjenju: »Zdrava, milosti polna« (Lk 1,28): njena polnost milosti se pretaka na druge. Slovenske Marijine pesmi, ki jih doživeto prepevamo, posebej pri šmarnični pobožnosti v mesecu maju in na romanjih v Marijina svetišča, s katerimi je posejana naša domovina, so polne zaupnih prošenj za Marijino ‘posredovanje’ pri Očetu in Sinu. Po prvi svetovni vojni je Cerkev uvedla poseben praznik Marije, srednice vseh milosti, ki se pri nas obhaja 6. maja. (sč)