Avgust Žigon
* 8. januar 1877, Ajdovščina, † 15. julij 1941, Ljubljana
Rojstni kraj Avgusta Žigona je bila Ajdovščina, kjer je zagledal luč sveta 8. januarja 1877. Oče Alojz je bil krojač, mati Frančiška, rojena Kalin, pa gospodinja. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Gorici, kjer so mu bili sošolci pisatelj Ivo Šorli, skladatelj Vinko Vodopivec, odvetnik in politik Karel Podgornik. Po maturi je najprej na Dunaju študiral pravo, potem pa je dokončal slavistični in umetnostno zgodovinski študij , združen s klasičnim jezikoslovjem in estetiko v Gradcu. Zatem je za dve leti študij prekinil in je kot suplent (namestnik) poučeval slovenščino, latinščino in nemščino na gimnaziji v Kranju in na učiteljišču v Ljubljani. Leta 1905 je nadaljeval študij umetnostne zgodovine in slovenske književnosti na univerzi v Gradcu in bil sodelavec profesorja J. Strzygowskega na Inštitutu za zgodovino umetnosti. Leta 1909 je dosegel naziv doktorja s svojo disertacijo o Leonardovi sliki Marija v votlini. Ko se je leta 1910 odločal, ali naj sledi svojemu profesorju na Dunaj in se s tem opredeli za zgodovino umetnosti, je v njem zmagala želja, da se posveti slovenski literarni zgodovini, predvsem Prešernu.
Priznani umetnostni zgodovinar France Stele je o Žigonu izrekel sodbo: “Bil je izrazit znanstveni tip, ki se mu je obetala lepa bodočnost v umetnostni zgodovini.” Ko je leta 1910 dobil službo v ljubljanski Licejski knjižnici (predhodnici NUK), je imel za sabo že nekaj objav, ki so ga označevale za prešernoslovca. Leta 1915 je bil imenovan za ravnatelja takratne Državne študijske knjižnice. Njegov način vodenja knjižnice je vzbujal kritike, zato je bil leta 1925 prisilno upokojen. Tudi potem je svoje delo nadaljeval vse do tragične smrti: 15. julija 1941 so ga italijanski karabinjerji ustrelili, ko se je med policijsko uro vračal domov pod Rožnik.
Vse življenje se je ukvarjal s Prešernom
Avgust Žigon se je vse življenje ukvarjal s Prešernom: z njegovim življenjem in ustvarjanjem v povezavi z Matijem Čopom, Prešernovim prijateljem in mentorjem, in literarnimi razmerami tiste dobe. Odkrival, objavljal in komentiral je pomembno gradivo (Prešernov zapuščinski akt, popis Zoisove knjižnice, dokumenti o cenzuri Kranjske čbelice), prispeval je bibliografske članke o Prešernu. Največ pozornosti pa je vzbudila njegova teorija o arhitektonski zgradbi Prešernovih pesmi, ki jo je razvijal od leta 1905. V njej izhaja iz prepričanja, da je umetnina zgrajena okrog idejno-vsebinskega središča po načelih simetrije in pravilnega sorazmerja sestavnih delov. Njegovo delo je bilo deležno precej podpore, še več pa zavračanja, češ, da je bil Prešeren tako genialen umetnik, da “ga pri njegovem umetniškem ustvarjanju prav malo brigajo nauki poetike in se, ko ustvarja, nanje ne more ozirati” (France Stele). Svoje gledanje na Prešerna je Avgust Žigon odgrnil v svoji knjigi France Prešeren, poet in umetnik (1914). Za Prešernovo čitanko (1922) je značilno, da je Žigon razbil pesnikovo razporeditev Poezij in uredil pesmi po časovnem nastanku, hkrati pa je grafično označil ter poudaril njihovo arhitektoniko. Knjigi je dodan Kronološki pregled, ki vsebuje mnogo za prešernoslovje pomembnega gradiva. Avgust Žigon je proučeval tudi življenje in dela drugih osebnosti našega slovstva, zlasti Frana Levstika, Frana Erjavca in Antona Janežiča. Zaradi neugodnih življenjskih razmer in prezgodnje tragične smrti so vsi ti njegovi načrti ostali neuresničeni.
Avgust Žigon in “Krst pri Savici”
Anton Slodnjak je v svoji knjigi Slovensko slovstvo (MK, Ljubljana 1968) zapisal, da so Krst pri Savici, to znamenito Prešernovo pesnitev, slovenski slovstveni zgodovinarji že od nekdaj različno razlagali. “Tri najlepše in najgloblje, dasi v nekaterih pogledih precej različne razlage so dali Ivan Prijatelj, Avgust Žigon in France Kidrič. Prvi je videl v Krstu ‘iz obupnega življenja’ porojeno izpoved o svetovnonazorski katastrofi svobodomiselnega pesnika. Avgust Žigon je ocenjal Krst kot veličastno prispodobo pesnikovega romantičnega svetovnega in umetniškega nazora. France Kidrič pa je sodil, da je Črtomir ‘ilustracija pesnikove popolne resignacije’ po Čopovi smrt, Bogomila pa ‘najvzvišenejši ženski lik’.” V študiji Krst pri Savici (Ljubljanski zvon 1918), ki je bila napisana kot nameravani predgovor k Prešernovi čitanki, je Avgust Žigon zapisal, da je to spev, ki je “vsebinsko in umetniško tak, da mu je ni primere v naši zgodovini ne do tedaj ne do danes. Spev nagrobnik! Da pa ni le Čopov, ampak da je Krst po svoje tudi osebno poetov nagrobnik – to je ključ njegove veličine … Že vnanja forma deli Krst pri Savici v dva samostojna dela: v tercinski Uvod in stančni Krst. Svojo individualno idejo, glavno idejo speva, je izrekel poet v drugem zase; v prvem pa je razgrnil zgodovinsko ozadje te glavne ideje, lokaliziral dejanje v dobo in kraj ter tako razbremenil glavni del, da mu omogoči samostojno notranjo enotnost.”
Avgust Žigon je proučeval tudi življenje in dela drugih osebnosti našega slovstva, zlasti Frana Levstika, Frana Erjavca in Antona Janežiča. Toda zaradi neugodnih življenjskih razmer in prezgodnje tragične smrti so mu priprave za izdajo Levstikovih spisov in za biografijo mnogo manj dozorele kako študije o Prešernu.
(Silvester Čuk, obletnica meseca, Ognjišče 07_2011)
Nežne barve mavrice,
Ko se spominjamo obletnice naše samostojnosti in neodvisnosti, se ozrimo v zgodovino. Nekaterih dogodkov iz novejše se nekateri še spominjamo, o drugih nam govori zgodovina … Mlajše generacije se slovenske potiv samostojnost in neodvisnost ne spomnijo in marsikomu je povsem samoumevno, da živimo v svoji in urejeni državi. V resnici pa to ni nikoli samoumevno; ni bilo niti pred skoraj tridesetimi leti niti nikoli prej v zgodovini.
Prvi samostani so v slovenskem prostoru nastali v 12. stoletju. Najstarejši in tudi najpomembnejši je cistercijanski samostan v Stični, ustanovljen leta 1136, ki je kmalu postal kulturni, gospodarski in verski center širšega območja. Tam je nastala obsežna zbirka besedil, ki po kakovosti ne zaostajajo za evropskimi. V prvi polovici 15. stoletja so tam nastali tudi Stiški rokopisi, ki nam pričajo, da je ljudstvo prepevalo in molilo v domačem jeziku, čeprav je uradno bogoslužje potekalo v latinščini. Največjo zbirko spisov pa je v svoji zbirki imela kartuzija v Žičah. Imela naj bi nad dva tisoč knjig! Prepisovanje spisov je spadalo med redna opravila menihov. Kulturna dejavnost samostanov se je izražala na različnih področjih, predvsem pa v rokopisih, ki so jih zbirali v samostanskih knjižnicah. Samostan brez knjižnice je bil namreč kot grad brez orožarne. V meniških knjižnicah je v glavnem mogoče najti verska besedila, ki pa vseeno izražajo široka vsebinska področja (Sveto pismo in biblični spisi, zapisi cerkvenih očetov, življenjepisi svetnikov, filozofska, jezikovna, pravna, farmacevtska, medicinska besedila …). Od avtorskih del velja omeniti Knjigo resničnih zgodb opata Janeza Vetrinjskega, ki velja za najpomembnejše srednjeveško delo latinske literature iz prostora, kjer so govorili tudi slovenščino.
Država SHS s kraljevino Srbijo, ki se ji je že pred tem pridružila Črna Gora, združila v Kraljevino SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Kraljeva vlada je do leta 1921 odpravila vse avtonomne narodne vlade, tudi slovensko, v korist centralistično naravnane države po srbski zamisli. Tudi prekmurske Slovence so doletele korenite spremembe. 12. avgusta 1919 je bilo po odredbi Pariške mirovne konference Prekmurje priključeno Kraljevini SHS. Tako lahko rečemo, da je severna slovenska meja, ki se je oblikovala v tistem času, v glavnem v veljavi še danes. (1900-1920)
Življenje slovenskega naroda v novi Jugoslaviji prav gotovo ni bilo takšno, kakršnega si je zamišljal velik del nekdanjih partizanov – zavednih Slovencev. Tito je jugoslovansko ladjo sicer speljal stran od najtršega stalinističnega tipa komunizma, vendar pa je v Jugoslaviji še vedno vladala diktatura. Poleg tega je bila Slovenija kot najbogatejša izmed republik pogosto molzna krava, od katere so imele korist le druge republike oz. oblast v Beogradu. Tudi kar se nacionalnih čustev tiče, Slovenci nismo mogli izražati svojih pravic. Izražanje narodne zavesti je veljalo za nekaj slabega in je bilo v imenu internacionalizma prepovedano. Da raznih čutenj (tako pozitivnih kot negativnih) ni mogoče kar tako izničiti, se je pokazalo, ko je z razpadom Jugoslavije izbruhnilo silovito nacionalistično nasilje. »Država bratstva in enotnosti« je tako razkosana v mlaki krvi dočakala svoj konec.
Leta 1987 so izobraženci iz kroga Nove revije objavili prispevke za slovenski narodni program, kjer so se zavzeli za večstrankarski sistem in večjo neodvisnost Slovenije. Na aretacijo treh novinarjev Mladine in podčastnika JLA ter proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl) se je slovenska javnost odzvala z odporom ter zahtevala spremembe. Leta 1990 je na prvih večstrankarskih volitvah zmagala koalicija »pomladnih« strank DEMOS. Ker so se razmere v Jugoslaviji še naprej zaostrovale, je Slovenija začela priprave na razglasitev neodvisnosti. 26. junija 1991 je bila na osnovi plebiscita (več kot 88 % glasov »za«) razglašena samostojna država. Sledilo je posredovanje Jugoslovanske vojske v desetdnevni vojni, ki se je končalo neuspešno. 
Ustavo je Slovenija dobila dva dni pred božičem istega leta, 15. januarja naslednje leto pa je novorojeno državo diplomatsko priznala Evropska skupnost.
O, Gospodov Duh,
Pred šestimi leti smo bili na tem trgu ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. Pekoča je bila bolečina ob izgubi, še večje pa je bilo občutje neizmerne milosti, ki je obdajala Rim in ves svet: milosti, ki je bila kot sad vsega življenja mojega ljubljenega predhodnika, še posebej njegovega pričevanja v trpljenju. Že tisti dan smo čutili, kako se širi vonj njegove svetosti in božje ljudstvo je na različne načine izražalo svoje češčenje. Zato sem hotel, da ob dolžnem spoštovanju cerkvenih določil njegov postopek za beatifikacijo lahko napreduje malce hitreje. In glejte, pričakovani dan je napočil; hitro je napočil, ker je bilo tako po volji Gospodu: Janez Pavel II. je blažen!” Tako je začel sveti oče Benedikt XVI. svojo homilijo med mašo beatifikacije papeža Janeza Pavla II. na Trgu svetega Petra v Rimu 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo – nedeljo Božjega usmiljenja. V Rim se ta dan zgrnilo poldrugi milijon romarjev z vsega sveta. “Janez Pavel II. je blažen zaradi svoje vere, močne, velikodušne in apostolske,” je poudaril Benedikt XVI., ki je določil, da bo praznik novega blaženega vsako leto 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe leta 1978.
Papež Benedikt XVI. je kmalu ‘uslišal’ klice ‘Svetnik takoj’ ob pogrebu svojega ‘ljubljenega predhodnika’, tako da je bil postopek razglasitve Janeza Pavla II. za blaženega najkrajši v novejši zgodovini Cerkve. Začel se je 28. junija 2005 (manj kot tri mesece po njegovi smrti), potekal je ‘po redni poti’ na škofijski ravni v Rimu Krakovu, zaključil pa se je 14. januarja 2011, ko je papež dovolil objavo odloka o čudežni ozdravitvi francoske redovnice Marie Simon-Pierre Normand na priprošnjo papeža Janeza Pavla II. in napovedal, da ga bo za blaženega razglasil 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je novi blaženi leta 2000 poimenoval nedelja božjega usmiljenja. V petek, 29. aprila zjutraj so odprli grob papeža Janeza Pavla II. v votlinah pod baziliko sv. Petra in iz njega vzeli trojno krsto: preprosto leseno krsto, v kateri počivajo papeževi posmrtni ostanki (ta je bila na Trgu sv. Petra med mašo zadušnico), pocinkano in zunanjo leseno. V tej neodprti krsti so ga prepeljali v bližino groba sv. Petra, po razglasitvi za blaženega so njegove relikvije postavili v češčenje v baziliki, v ponedeljek zvečer pa so krsto prepeljali na dokončno mesto v kapeli sv. Sebastijana. V soboto zvečer je bilo veliko molitveno bedenje na antičnem stadionu Circo Massimo, ki se ga je kljub slabemu vremenu udeležilo okrog 200.000 ljudi.
Nedeljsko slavje na Trgu sv. Petra, ki so ga množice po rimskih ulicah spremljale na velikih zaslonih, po vsem svetu pa po televiziji, se je začelo s predstavitvijo kandidata za blaženega: papežu ga je predstavil kardinal Agostino Vallini, njegov vikar za rimsko škofijo. Benedikt XVI., oblečen v bogoslužna oblačila svojega prednika, ga je nato z uradno formulo razglasil za blaženega, na kar so na pročelju Petrove bazilike odkrili podobo novega blaženega, portret, ki ga je leta 1995 posnel poljski fotograf Gregor Galazka. Poljska redovnica s. Tobiana, ki je dolga leta skrbela za papeža Janeza Pavla II., in francoska redovnica Marie Simon-Pierre, čudežna ozdravljenka, sta na prostor ob oltarju prinesli relikviarij v obliki prepletenih oljčnih vejic z relikvijo novega blaženega: ampulo krvi, ki so mu jo odvzeli malo pred smrtjo, da bi mu v bolnišnici opravili morebitno transfuzijo. Vse to dogajanje je množica spremljala z globokim ganotjem in svetim navdušenjem, prav tako tudi navdihnjeno homilijo svetega očeta, zlasti ko je ponovil znamenite besede: “Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!”, ki jih je blaženi papež Janez Pavel II. izrekel ob nastopu svoje službe 22. oktobra 1978. “Kar je novoizvoljeni papež prosil vse, je sam prvi storil: Kristusu je odprl družbo, kulturo, politične in gospodarske sisteme in z velikansko silo – z močjo, ki mu je prihajala od Boga – zasukal v drugo smer potek, ki je bil videti nepovraten,” je nadaljeval Benedikt XVI. “S svojim pričevanjem vere, ljubezni in apostolskega poguma, ki ga je spremljal velik čut za človeka, je ta zgledni sin poljskega naroda pomagal kristjanom vsega sveta, da jih ni bilo strah imenovati se kristjani, pripadati Cerkvi, govoriti o evangeliju. Z eno besedo: pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode … Njegovo sporočilo je bilo v tem: človek je pot Cerkve in Kristus je pot človeka.” Sedanji papež je s svojim ‘ljubljenim predhodnikom’ najtesneje sodeloval 23 let kot prefekt Kongregacije za nauk vere. “Zgled njegove molitve me je vedno pretresel in vzgajal; potapljal se je v srečanje z Bogom … In potem njegovo pričevanje v trpljenju: Gospod ga je počasi trgal od vsega, on pa je še vedno ostajal ‘skala’, kakor je hotel Kristus.” Vidno ganjen je homilijo končal s prošnjo: “Blagor ti, ljubljeni papež Janez Pavel II., ker si veroval! Še naprej – te prosimo – podpiraj iz nebes vero božjega ljudstva. Pogosto si nas blagoslovil na tem trgu iz apostolske palače. Blagoslovi nas, sveti oče! Amen.”
“Bohinj je moja ožja domovina in nanjo sem zelo navezan”
Glasbeno ustvarjanje Janka Ravnika ni obsežno, vendar si je kot skladatelj umetniško vrednih stvaritev pridobil ugledno mesto v razvoju slovenske glasbe. Skladati je začel že kot študent, njegovo najbolj plodno skladateljsko obdobje je bil čas Prage in Judenburga med prvo svetovno vojno. Sodeloval je v Novih akordih, zborniku za vokalno in instrumentalno glasbo, kjer je veljal za enega najbolj obetavnih upov novih skladateljskih poti. Njegov opus obsega klavirske in zborovske skladbe ter samospeve, ki sestavljajo temeljni slovenski repertoar vsakega izmed omenjenih področij. “Bil je eden prvih, ki so se oddaljili od čitalniških skladb salonskega tipa; svojo glasbeno govorico je obogatil z impresionističnimi in ekspresionističnimi prvinami” (Andrej Rijavec). Dragotin Cvetko je v svoji Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem o njem zapisal: “Janko Ravnik je dosegel svoj skladateljski višek v območju modernega glasbenega izraza …Vsa njegova izrecno lirična narava je muzikalno ubrana. Zato je vsaka njegova skladba odsev najrahlejših glasbenih občutij in razodeva plemenito igro zvočnih barv… V vseh svojih skladbah je vseskozi ohranil enoten osebni slog, pri tem pa ustvarja malo in izbrano. Najbolj močno se je izpel v zborih … Polni toplega lirizma so tudi Ravnikovi samospevi.” Zapustil je tudi nekaj sakralnih skladb, med katerimi izstopa Requiem (1916-1978), ki ga je začel pisati med prvo svetovno vojno v Judenburgu, končal pa ga je štiri leta pred smrtjo v Bohinju. To je skladba za bariton, moški zbor in orgle. Besedilo so liturgični spevi (v latinščini) maše za rajne. Prvič je bil izveden 1. decembra 2007 v župnijski cerkvi v Srednji vasi.
“Zavest, da mi narava toliko daje, me je zvabila, da sem se začel ukvarjati s fotografijo in fotografiranje pravzaprav poleg glasbe prevladuje v mojem življenju,” je dejal v pogovoru za Ognjišče januarja 1979. Fotografirati je začel, ko je pri osemnajstih letih prišel do prvega aparata. S svojih izrednim posluhom za lepoto in tehniško žilico je naglo napredoval. Najraje je slikal planinske motive, planinske kompozicije. “To ni nekaj mehaničnega: da nastaviš aparat in sprožiš, treba je komponirati, da je fotografija v skladju svetlob in senc.” Sam je razvijal, kopiral in povečeval. Prve njegove so bile objavljene v Planinskem vestniku, z njegovimi umetniškimi fotografijami je ilustriranih precej planinskih knjig (nekatera dela dr. Juliusa Kugyja). Leta 1980 je pri mariborski založbi Obzorja izšla njegova knjiga Odsevi in obličja. To je “neke vrste retrospektiva mojih življenjskih fotografij, nekakšen album, ki obsega 80 fotografij večjega formata”. Komentar k slikam je napisal Marijan Lipovšek, ki je v uvodu predstavil Janka Ravnika kot vrhunskega fotografa. Ta knjiga vsebuje črno bele fotografije. Mojster se je kasneje ogrel za barvno fotografijo in izbrane umetnine so izšle v razkošni knjigi Lepa si, zemlja slovenska (1980). Zgodaj se je vključil v turistični klub Skala, katerega člani so bili navdušeni, ki so ‘deželanom’ skušali prikazati razkošno lepoto naših gora. Med Skalaši se je rodila zamisel prvega slovenskega večernega filma V kraljestvu Zlatoroga. Tema filma je lepota slovenske zemlje, pravzaprav lepota Gorenjske. Besedilo pisatelja Juša Kozaka je za film priredil Janko Ravnik, režiser in snemalec. Naporno snemanje je trajalo dobra tri leta, prvič so ga predvajali v unionski dvorani v Ljubljani 29. avgusta 1931.
Tvoje življenje naj bo kot vrt