France Avčin
* 6. oktober 1910, Ljubljana, † 21. februar 1984, Ljubljana
Že kot deček je okusil “opoj gora”
France Avčin se je rodil 6. oktobra 1910 v Ljubljani, kjer je tudi nabiral znanje od ljudske šole vse do univerze. Posebno šolo, ki ga je oblikovala za vse življenje, mu je nudil oče, ki ga je jemal s seboj, ko je v bohinjskih hribih meril gozdove in tako je že pri desetih letih okusil “opoj gora”, ki ga je očaral za vse življenje. Po osnovni in srednji šoli je študiral elektrotehniko na univerzi v Ljubljani in tam leta 1935 diplomiral. Po diplomi je opravljal prakso v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani, kot asistent v elektrotehničnem inštitutu univerze je pripravljal doktorat iz tehničnih ved. Za doktorja tehniških znanosti je bil promoviran 24. junija 1939. Konec leta 1941 je bil imenovan za docenta na tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Leta 1944 je bil v komisiji za obnovo države po drugi svetovni vojni, leta 1945 je bila nekaj časa v trgovinski misiji v Švici in od tam se je vrnil s težkim motorjem, ki so ga vsi občudovali in mu ga zavidali. Od leta 1945 je redno predaval na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in s svojimi znanstvenimi dosežki je zaslovel po svetu. Znanstveno se je ukvarjal tudi z alpinistično opremo, predvsem s preizkušanjem plezalnih vrvi. Bil je pobudnik za ustanovitev komisije za varnost materiala pri mednarodni planinski zvezi. Kot uspešen gornik je bil leta 1946 izvoljen za prvega predsednika obnovljene Planinske zveze Slovenije (PZS). V svojem nagovoru je poudaril, da se naša planinska organizacija lahko brez zadrege meri z drugimi, celo s Švico, klasično deželo alpinizma. “Slovenske gore so med najlepšimi v Alpah,” je dejal, “in planinstvo je srčna zadeva našega naroda.”
Doktor tehniških ved in izumitelj
France Avčin je vso svojo službeno dobo od leta 1945 vse do upokojitve leta 1975 posvetil pedagoškemu in znanstvenemu delu na univerzi in s svojim delom vidno prispeval, da so drugod bolje poznali ime naše slovenske domovine. Njeno slavo je pel tudi kot mednarodni planinski funkcionar pri Svetovni alpinistični organizaciji, pri kateri je dolga leta vodil znanstveno preizkušanje plezalne opreme in pri tem dobil izredna priznanja uglednih tujih alpinistov. “Avčin je pravzaprav edini slovenski alpinist, ki je s svojim delom za alpinizem, za plezalsko opremo in varnost dosegel mednarodno priznanje, ugled,” je ob njegovi sedemdesetletnici zapisal Tine Orel. Kot gorski reševalec si je veliko prizadeval za varnost planincev in za njihovo opremo. Izumil je nove dereze “avčinke”, znane so tudi njegove “najlonke” (prve povojne plezalne vrvi). Kot znanstvenik in mednarodno priznani strokovnjak na področju elektrotehnike je patentiral izum magnetnega jedra s spremenljivo zračno režo in izoblikoval zamisel za izboljšavo elektronskega magnetoskopa. Izpopolnjeval je tudi elektromedicinske naprave. Ukvarjal se je tudi z balistiko – preučevanjem streljaštva, in izdelal je lovsko kroglo ABC, ki naj tako lahko kot težko divjad zanesljivo usmrti tako, da živali ne trpijo. Slavo Sloveniji je pridobil tudi kot planinski funkcionar. Pri svetovni alpinistični organizaciji je dolgo vodil znanstveno preizkušnjo plezalne opreme. Preplezal je vse slovenske gore in mnogo tujih vrhov, o svojih gorniških izkušnjah je znal čudovito predavati, besede je bogatil s slikami, ki jih je na svojih poteh po gorah posnel. Veliko je pisal v Planinski vestnik in izbrani sestavki so izšli v knjigi Kjer tišina šepeta, ki nedvomno pomeni svojevrsten vrh slovenske planinske literature.
Lovec s srcem in varuh narave
V mladih letih se je po očetovem zgledu hotel posvetiti gozdarstvu, pa se je odločil za elektrotehniko. Kot ljubitelja Narave (vedno je pisal to besedo z veliki začetnico) ga je omrežil tudi lov. Rad je povedal: “Najlepše od lova je samota.” Lov mu je nudil priložnost za razmišljanje in tako se mu je utrnila prenekatera življenjska modrost. “Če se hočemo rešiti,” je zapisal, “je le ena pot. Poleg najvišjega znanja se bo treba zopet učiti navadnih starih življenjskih modrosti, zopet prisluhniti velike vseobsegajoči Naravi. Šele ko bo človek znova sposoben dojeti lepoto jasne noči, bo spet zdrav.” Kot lovec se je vedno zavzemal za “kulturen” lov, z visoko lovsko etiko in moralo. O tem je napisal številne članke v revijo Lovec. Dosledno je zagovarjal human odnos do divjadi. Še v času, ko so šibre gospodarile tudi pri lovu na srnjad in drugo veliko divjad, je vneto zagovarjal lov s kroglo. Tako je nastala tudi njegova krogla ABC.
Bil je med prvimi, ki se je zavzemal za načrtno varovanje okolja, ki ga človek brezvestno uničuje. Klic k streznitvi je njegova knjiga Človek proti naravi (1969), ki jo je posvetil »mladini, da bi ozdravila človekov bolni svet«. O resni vsebini knjige govorijo naslovi poglavij, ki povejo, kako človek postopoma uničuje Zemljo, svoje bivališče. Po upokojitvi se je Avčin umaknil v svoje trentarsko pribežališče v Vrsniku. Z ženo Lilijano sta oskrbela slovenske prevode del dr. Juliusa Kugyja. Avčin je tudi raziskal in dokazal slovensko poreklo tega »pesnika naših Julijcev«. V Trenti se je Francetu Avčinu 21. februarja 1984 iztekel zadnji dan rodovitnega življenja.
(obletnica meseca 10_2010)
Ciril Kosmač je neštetokrat izjavil, da je pri svojem pisanju črpal iz doživetij sveta in sebe do svojega dvajsetega leta. Njegova življenjska pot se je pričela 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci v revni kmečki družini očeta Franca in matere Marjane Trušnovec. Pet let mlajši brat Vladimir pravi: “V družini nas je bilo sedem otrok, dve sestrici sta zgodaj umrli, tako da nas je ostalo pet: midva s Cirilom in tri sestre. Po domače se je pri nas reklo Pri Bukovci. To je bila domačija s skopo zemljo, vse v bregeh. Navadno smo imeli dve kravi in enega vola.” Bistri Ciril je že v domačem okolju dobil veliko kulturnih pobud: oče je bil organist, vodil je cerkveni pevski zbor, ustanovil bralno društvo. Veliko mu je bilo do tega, da bi Cirila izšolal. Po osnovni šoli v domačem kraju je eno leto obiskoval pripravnico v goriškem Alojzijevišču in dva letnika srednje trgovske šole, potem pa je goriške šole zapustil, ker ga starši niso mogli vzdrževati. Ostal je doma in ob kmečkem delu študiral, tako da je kot privatist leta 1928 naredil malo maturo na italijanski klasični gimnaziji v Tolminu. 
Leta 1929, na dan materinega pogreba, so ga fašisti aretirali pod obtožbo protifašističnega mišljenja in delovanja. Bil je v zaporih v Gorici, v Kopru in v rimskem Regina Coeli ter v Trstu. Septembra 1930 je bil na tržaškem procesu zaradi pomanjkanja dokazov oproščen in poslan v domači kraj, kjer naj bi bil pod policijskim nadzorstvom. Pobegnil je v Jugoslavijo in v Ljubljani deloval med primorskimi begunci. Veliko je bral, učil se je jezikov in začel je pisati. Snov je zajemal iz otroštva, mladosti in jetniškega življenja. Ljubljanska leta so bila za Cirila Kosmača leta trdega dela in učenja, pomanjkanja in negotovosti, pa tudi prvih uspehov in zadoščenja.
V svoji pripovedi Pot v Tolmin Ciril Kosmač posreduje pogovor, ki ga je imel z očetom, ko sta hodila s Slapa do Tolmina. Oče je znal prepričljivo pripovedovati o usodah ljudi iz domače doline in iz vsakega pomembnega dogodka je znal izluščiti življenjsko modrost. Eno svojih zgodb na tej poti je končal z besedami: “Ali ne bi bilo vredno to napisati? Škoda, da v naši dolini ni nobenega pisatelja! Zgodb mu ne bi manjkalo. In kakšnih zgodb.” To mu je govoril zato, ker je slutil, da ima njegov Ciril dar za pisanje. Tudi mati je bila zelo načitana, najraje pa je pripovedovala vesele zgodbe. Tudi to se je Cirilu vtisnilo v spomin in to se pozna v njegovem pisanju. Ko bereš Kosmača, pravijo, si lahkoten, vesel, čeprav se veliko ukvarja tudi s smrtjo. Z novelo Hiša št. 14 (1934) je navdušil bralce, med literarnimi sodniki pa si je pridobil ime najboljšega stilista. Po posredovanju Otona Župančiča je Kosmač leta 1938 dobil štipendijo francoskega zunanjega ministrstva in odšel v Pariz, kjer je vztrajno bogatil svoje znanje.
Pred Nemci se je iz Pariza umaknil v Marseille, od tam mu je uspelo priti v London, kjer je delal pri radiu BBC. Proti koncu vojne je prišel v Belo krajino in bil urednik časnika Slovenski poročevalec. Med vojno je izgubil očeta: v taborišču ga je gestapovec ubil z udarcem s coklo po glavi. Po vojni je pripravil za tisk svojo knjigo novel Sreča in kruh (1946). Pri pisanju se je napajal iz dveh virov: iz doživetij v zaporu in med preganjanjem, močnejši pa je bil drugi vir: domača dolina, motiv izgnanstva, potepuha, izgubljene in pesniške duše. Pri srcu so mu zlasti posebneži,med katerimi izstopa Tantadruj, junak njegovega zadnjega pomembnega dela (1980).
Po svoji noveli Očka Orel je napisal scenarij za prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. Njegova sta tudi scenarija za filma Balada o trobenti in oblaku in Tistega lepega dne. (po novelah z enakim naslovom). Po letu 1955 se je preselil v Portorož ter se posvetil pisanju in prevajanju. Sam je povedal: “S pisateljevanjem kot poklicem sem se sprijaznil šele po letu 1945. Poprej sem mislil, da bom v življenju kaj delal.” Pisal je zelo počasi “kakor bi z nožičem rezljal iz hrastovega debla”, a kar je napisal, je do potankosti izbrušeno. Ni se dal preprositi, da bi na stara leta še kaj napisal. “Nimam več kaj povedati.” Prevajal je iz vseh slovanskih jezikov in iz evropskih jezikov, ki se jih je bil naučil. Njegova dela so prevedena v vse slovanske in še mnoge druge evropske jezike. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1949 in leta 1980 za življenjsko delo – deset dni po smrti 28. januarja 1980 v Kliničnem centru v Ljubljani.
Kosmačeva domačija v Bukovci je od leta 2003 preurejena v spominski muzej. Do leta 1998 je v njej živel brat Vlado z ženo Julko in sinom Bogdanom, takrat pa so se preselili v novo hišo. Vlado se spominja: “Nekoč, ko je brat sekal na dvorišču drva, mi je z roko pokazal med okni na pročelju in rekel: ‘Vidiš, tamle bo pa nekoč vzidana spominska plošča!’ In zdaj je res! ” Ciril, ki je občasno prihajal v svojo domačo dolino, mu je naročil, naj ničesar ne spreminja in tako je v hiši ostalo vse po starem. Skromna, s slamo krita hiša ima spodaj vežo, temno in zakajeno kuhinjo z ognjiščem ter svetlo in prostorno izbo. Kosmačeva domačija je na seznamu evropskega združenja Genius loci, ki ima nalogo spodbujati razvoj zapostavljenih podeželskih krajev velikih osebnosti evropske kulture.
Sredi septembra bo papež Benedikt XVI. odšel na pastoralni obisk v Anglijo. 19. septembra bo v Birminghamu proglasil za blaženega kardinala Johna Henryja Newmana, ki je v tem mestu drugo polovico svojega življenja kot oratorijanec. Papeževo potovanje bo potekalo pod geslom “Srce govori srcu” (Cor ad cor loquitur), ki si ga je Newman izbral za svoje življenjsko vodilo, ko ga je papež Leon XIII. leta 1879 imenoval za škofa in kardinala. Bil je duhovni steber, na katerega so se naslanjali katoličani in anglikanci. Ob njegovi smrti 11. avgusta 1890 mu je ugledni londonski dnevnik Times posvetil tri strani. Tam je med drugim pisalo: “Četudi Rim okleva, ali naj ga povzdigne do časti oltarja, v Angliji bo češčen kot svetnik v mislih pobožnih ljudi.” Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je začel leta 1955, vendar je napredoval zelo počasi. Šele leta 1991 mu je Kongregacija za zadeve svetnikov priznala junaško stopnjo kreposti. Newmana uvrščajo med največje krščanske mislece; pogosto ga označujejo kot “cerkvenega učitelja prihodnosti”, kajti v marsičem je bil predhodnik drugega vatikanskega koncila.
Ob stoletnici smrti Johna Henryja Newmana leta 1990 je papež Janez Pavel II. poslal nadškofu v Birminghamu pismo, v katerem poveličuje tega velikega pričevalca vere, ki je bil “goreč učenec resnice”. Odkrival jo je v glasu svoje vesti. “V hoji za lučjo vesti,” piše papež, “je Newman romal po poti vere; to potovanje je z veliko pisateljsko močjo in jasno opisal v svojih delih. Potem ko je prvo polovico svojega življenja velikodušno služil angleški Cerkvi, ki jo je globoko ljubil, je posvetil drugo polovico katoliški Cerkvi, ki ji je bil enako vdan in zvest. Misli in spoznanja, ki so pripeljala do njegovega prestopa, koreninijo in se navdihujejo v spisih cerkvenih očetov, ki so skupno bogastvo vseh kristjanov.”
Poromajmo skozi zgodbo njegovega polnega, svetniškega življenja, ki se je pričelo 21. februarja 1801 v Londonu. Njegov oče je bil bankir in član prostozidarske lože, vendar versko strpen. Mati, potoma francoskih hugenotov, je bila pobožna, a brez čuta za občestvo Cerkve. “Že od otroških let so me vzgajali tako, da sem z velikim veseljem bral Sveto pismo.” Pri petnajstih letih ga je zajela skušnjava nevere. Kmalu za tem pa je ob branju knjige o Sveti Trojici anglikanskega teologa Thomasa Scotta doživel svoje “prvo spreobrnjenje”, kar je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Vzbudila mu je trdno vero v obstoj in navzočnost Boga ter duhovnega sveta. Leta 1817 je šel v Oxford, kjer je študiral najprej literaturo, matematiko in pravo, nato še teologijo. Leta 1824 je bil ordiniran za anglikanskega duhovnika in opravljal je razne naloge v službi študentov. Leta 1828 je postal vikar v univerzitetni cerkvi sv. Marije, leta 1831 pa univerzitetni pridigar. Njegovim pridigam so pozorno prisluhnili vsi, ne samo študenti.
Prevzela jih je globina njegovih misli, ki so bile prežete z nadnaravnim duhom evangeljske širine. Leta 1832 mu je prijatelj omogočil potovanje v Italijo, na katerem so se mu predsodki proti rimsko-katoliški Cerkvi prej okrepili kakor omilili. Na Siciliji je na smrt zbolel, pa je čudežno ozdravel. To je razumel kot namig, da hoče Bog od njega nekaj pomembnega in sicer za ceno velikih žrtev. Zahvalni spev tega ozdravljenja je znamenita pesem “Lead, kindly Light” (Vodi me, dobrotna Luč), ki je iskrena izpoved iskalca resnice. Ko se je vrnil v Anglijo, je proti svoji volji postal voditelj oksfordskega gibanja (začelo se je leta 1833), ki si je prizadevalo za prenovo anglikanske Cerkve v duhu prve, apostolske Cerkve. Newman se je vneto poglabljal v spise cerkvenih očetov. Pripravljal je prevod spisov sv. Atanazija, odločnega borca zoper zmoto arijanstva.
Za vodilo svoje prihodnosti si je izbral besede preroka Jeremija: “Dobro je tiho čakati Gospodove pomoči.” Tam je pisal svoje delo Esej o razvoju krščanskega nauka. Prišel je do spoznanja, da je katoliška vera 19. stoletja bistveno ista kakor vera apostolov. Ko je končal to knjigo, je Newman skupaj s svojimi sostanovalci 9. oktobra 1845 prestopil v katoliško Cerkev. Prijatelj Wiseman, ki je medtem postal škof, ga je poslal v Rim na spopolnitev teološkega študija.
Na prošnjo krščanskih laikov iz Anglije je papež Leon XIII. ta spor salomonsko razrešil tako, da je Newmana imenoval za škofa v Edgastonu in kardinala, kardinala Manninga, nadškofa v Westminstru, pa je pohvalil zaradi skrbi za čistost katoliškega nauka. Tudi potem, ko je bil imenovan za kardinala, je Newman živel kot preprost oratorijanec. V kraljestvo Luči, ki ga je vodila vse življenje, je prestopil 11. avgusta 1890. Na njegov grob so postavili napis, ki ga je sam izbral: “Ex umbris et imaginibus od veritatem” (Od senc in podob do resnice)
Nudizem je družbeno gibanje, ki se zavzema za pravico do življenja brez oblačil. Takšno zavzemanje se lahko odvija tako na zasebni ravni kot tudi na ravni javnega in družbenega življenja. Omenjeno gibanje se je najprej pojavilo pred 100 leti v Nemčiji, od koder se je razširilo v Skandinavijo, Veliko Britanijo in ZDA, kasneje pa tudi v druge države po svetu. Zagovorniki nudizma razumejo svoje prepričanje kot naravni življenjski slog, ki ga izražajo z javno goloto. Prav tako pa ga živijo na različnih nivojih npr. na ravni družine (v okviru svojega doma), v javnosti (v obliki manifestacij), najpogosteje pa na plažah ob morju, jezerih oz. rekah pa tudi v savnah in zdraviliščih. Takšna dejanja opravičujejo z zdravjem, vrnitev v svet stare Grčije, češčenjem telesa in z osebno svobodo.
Tvoje razmišljanje je zanimivo in je v njem kar nekaj resnice. »Bog je ustvaril nebo in zemljo«. To je bistveno. Isti Bog je ustvaril tudi človeka. Ko govorimo o »ustvarjanju«, si ne smemo vsega zamišljati kot otroci, ki vse poenostavijo, ker imajo veliko fantazije, pa malo znanja. Ko beremo, kako je Bog oblikoval Adama “iz zemeljskega prahu” (1 Mz 2,7), si ne smemo predstavljati, da ga je »zamesil«, kot gnetejo otroci svoje igrače iz blata. Bog je namreč duh in kot tak ne more »mesiti« zemlje, da naredi Adama. Tudi ni »fizično« vzel rebra od Adama in iz njega naredil Evo. To je prispodoba, da je Eva ustvarjena »po meri« Adama. Bogu je dovolj, da na nekaj »pomisli« in že je ustvarjeno.
Lansko leto (2016) je res izšel v slovenščini prevod “Sporočil Presvete Trojice in Device Marije po prerokinji Mariji Božjega usmiljenja” z naslovom Knjiga resnice (prvi del) (584 strani) s podnaslovom “Pripravite se na drugi prihod”. Avtorica Marija Božjega usmiljenja naj bi dobivala ta sporočila od 8. 11. 2010 do 31. 12. 2011. Na koncu knjige so dodana “Nekatera pomembna sporočila iz leta 2012, 2013, 2014 in 2015”. Poleg Knjige resnice občasno pošilja isti vir na različne naslove podobne oz. iste vsebine. Izdaja Knjige resnice v slovenščini je toliko bolj problematična, ker je prišlo do izdaje, ko je bila avtorica na Irskem že razkrinkana kot marketinška strokovnjakinja in prebrisana goljufica. Odgovor na vaše vprašanje sploh več ne bi bil umesten, če ne bi v Sloveniji še vedno razpečevali Knjige resnice in škapulirjev pečata živega Boga in Križarsko molitev.
Spoštovana gospa Julči, hvala za zaupanje vašega težkega doživljanja. Na vaše direktno vprašanje, ali ste obsedeni, na žalost ne morem odgovoriti takole na daljavo, saj se vsa konkretna duhovna stanja lahko ugotavljajo samo osebno in v neposrednem srečanju. Podobno kot lahko zdravnik na daljavo poda samo neke splošne ugotovitve, ne more pa določiti konkretne diagnoze, saj za to potrebuje še druge dodatne povsem konkretne preiskave. Zato vam svetujem, da se obrnete najprej na kakšnega bližnjega duhovnika, ki mu zaupate, se z njim še podrobneje pogovorite in on bo potem lažje presodil, ali je smiselno, da se morda obrnete na duhovnika, ki je od škofa posebej zadolžen za domnevne težje primere delovanja zla v ljudeh. Ob tem pa bi vam svetoval tudi, da se oglasite tudi pri svojem zdravniku in mu opišete svoje težave – njegovo mnenje bo v veliko pomoč tudi duhovnikom pri nadaljnjem njihovem nudenju pomoči, če bo potrebna. Kar pa lahko prav takoj storite in vam zelo in najprej svetujem, pa je, da se v molitvi, tudi če čutite odpor do nje (to ni nič posebnega, saj ga kdaj čuti večina ljudi) izročite Jezusu Kristusu, ki je edini zmagovalec nad vsakim zlom. V letu stoletnice prikazovanj v Fatimi vam zelo priporočam molitev rožnega venca, kot je to priporočala v Fatimi Marija, saj je to ena izmed duhovno najbolj učinkovitih molitev. K molitvi za vas pa lahko povabite tudi svoje bližnje, prijateljice in prijatelje.