Ali se res vsak dan nekaj novega naučimo?
Začeti je najtežje. Tako je pri skoraj vseh stvareh in pri vsakem posamezniku. Kot je vsaki osebi težko začeti nekaj na novo, obrniti novo, sveže poglavje knjige svojega življenja ali pa vnesti v svoj vsakdan le nekaj sprememb, tako sem tudi jaz zelo počasi in težko začela pisati tole. Sèm, na list papirja, izlivam svoja razmišljanja in ugotovitve, ki se mi čez dan porajajo. Pred meseci sem imela zelo zanimiv pogovor s sošolcem, ki mi bo, se mi zdi, za vedno ostal v spominu, pogovarjala sva se o znanju. Od nekdaj sem imela v svoji zavesti znanje kot eno izmed najpomembnejših vrednot, vendar ne tako znanje, ko po štiriletnem izobraževanju pogledaš nazaj in znaš vsebino skoraj vseh učnih gradiv, ki so bila obvezna, ampak znanje, ki ga, ja, dobiš tudi z učenjem iz obveznih gradiv, vendar tudi znanje, ki ti nudi pomoč v življenjskih situacijah, ki te izoblikuje, na čemer si nekako ustvariš svoja načela in vrednote in seveda znanje, ki te naredi krepostnega. Ravno v tistem času pa sem bila zelo zasedena z izpiti. Bila sem živčna, nejevoljna in nezadovoljna s sabo, ker se kakšen dan preprosto zaradi lenobe nisem nič učila. Pa sem dejala sošolcu, da me občutek, ko se zvečer zleknem v posteljo, vedoč, kako v prazno je šel dan, da se nisem nič novega naučila, spravi v negativno razmišljanje in posledično slab spanec, mi je zelo dobro odvrnil, da se vsak dan vendarle česa novega naučimo. Mogoče sedaj to zveni dokaj klišejsko, oziroma dolgočasno in tako sem sprva tudi sama mislila, pa vendar se v tem stavku skriva nekaj globljega. Osebno mislim, da človek res vsak dan nekaj novega spozna, pa naj bo zavedno ali nezavedno. Človek je zelo zapleteno bitje. Od drugih živih bitij ga loči njegov razum. Kar je v našem razumu, je seveda zavedno, obstaja pa, kot vemo, tudi svet nezavednega.
Koliko je rastlin in živali, za katere (še) ne vemo, oziroma jih še vedno odkrivamo. Vesolje je neskončnost galaksij, in se nam niti ne sanja, koliko jih je. Koliko je stvari, ki jih človeštvo še ni in jih mogoče tudi ne bo nikoli spoznalo, čeprav vemo, da je naš um v teku zgodovine odkril in iznašel toliko novega, Naš um je veličasten, je božanski, saj smo ustvarjeni od Boga. Vendar pa smo ljudje omejeni. Nezavednega dela razuma človek ne more spoznati, kaj šele nadzorovati. Preprosto rečeno, še lastnih zmožnosti oz. svojih razumskih sposobnosti ne poznamo dobro!
Kdor hoče začutiti Božjo navzočnost in biti deležen Božjega kraljestva, mora znati poslušati božji glas in se vsak dan znova kaj naučiti. Ljudje se premalo zavedamo, da so nam dnevi podarjeni a hkrati tudi šteti. Moje sporočilo v tem razmišljanju je: bodimo Bogu hvaležni za naš prečudoviti um in čimbolj odprti za nova spoznanja vsak dan znova, saj je vsak dan priložnost za zbližanje z Bogom.
Špela
Danes govorimo o permanentnem, to je, nenehnem izobraževanju, pri čem ne mislimo samo na šolsko izobraževanje, ampak mnogo širše. Prav si napisala: »znanje je ena najpomembnejših vrednot«, kot je razum tisto, po čemer se ločimo od živali in nam omogoča, da napredujemo, se razvijamo, ustvarjamo, izumljamo, se izpopolnjujemo, česar druga živa bitja ne zmorejo. Še ne tako davno je bilo izobraževanje mogoče samo določenemu čisto ozkemu krogu. Od mojih sošolcev v osnovni šoli nas je bilo za prste ene roke takih, ki smo šli na univerzo. Danes je povsem drugače, saj je študentov zelo veliko. Vendar tu ne govorimo toliko o formalni izobrazbi, ki je lahko samo kos papirja, pač pa o obogatitvi duha.
Tvoje iskreno priznanje, da te vest peče, kako v prazno je šel dan, ker se en dan zaradi lenobe nisi učila, ne velja samo za študenta, za tistega, ki se mora nekaj »napiflati«, ker sicer ne bo znal odgovarjati na izpitu, ampak za tisto razgledanost, ki jo da »permanentno učenje«, predvsem branje. Najbrž se bo sčasoma način učenja spremenil, vendar brez branja v papirnati ali elektronski obliki ne bo šlo. Branje pa zahteva določen napor. Z razumom spoznavamo, kako čudovito smo ustvarjeni, da smo sposobni občudovati svet okrog nas, to je dejansko občudovanje Stvarnika. Koliko »čudežev« je že v našem telesu. Od oči, ki so najbolj popolne snemalne kamere, ušes, ki nas povezujejo z okoljem in soljudmi, do možganov, ki so najpopolnejši računalnik, živčnim sistemom, ki se lahko kosa z vsako električno in telefonsko ali internetno povezavo. Pa se vseeno še najde kdo, ki trdi, da je vse to nastalo »slučajno«, da ne potrebujemo Boga, Inženirja, ki je položil v naravo vse te zakonitosti, ki se skozi tisočletja razvijajo. Ali je slep ali pa noče gledati, kar je eno in isto.
Tvojemu razmišljanju sem dodal še nekaj svojega, da bi vsaj tisti, ki imajo željo in voljo, da bi videli, spregledali.
BOLE, Franc. (Pismo meseca), Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 6-7.
Rožni venec Božjega usmiljenja je notranji (Božji) glas narekoval poljski redovnici Favstini Kowalski (1905-1938), ki jo je Jezus izbral za glasnico Božjega usmiljenja. V svojem dnevniku piše, da je 14. septembra 1935 ob prihodu v kapelo v duši zaslišala, kako naj moli »za pomiritev božje jeze«. Podobno kakor običajni rožni venec: najprej očenaš in zdravamarijo ter vero, nato na velikih jagodah očenaša besede: »Večni Oče, darujem ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in grehe vsega sveta.« Na malih jagodah pa besede: »Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.« Na koncu (zadnje desetke) se trikrat ponovi: »Sveti Bog, sveti Močni sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.« Ko je papež Janez Pavel II. Favstino Kowalsko leta 2000 razglasil za svetnico, je »rožni venec Božjega usmiljenja« dobil cerkveno potrditev.
Čez nekaj dni bodo šolarji spet sedli v šolske klopi. Učenje ni le za šolarje, pač pa za vse. Veliko se lahko naučimo od starejših, ki so v življenju nabrali veliko izkušanj. Ogromno jih ima naš tokratni sogovornik, Boris Pahor, tržaški pisatelj, ki je 26. avgusta stopil v 98. leto življenja. Intervju z njim smo želeli narediti že pred poletjem, a je bil v tistem času neprestano zaseden s predavanji, kjer mladim razlaga bogato življenjsko zgodbo, saj je na lastni koži grobo izkusil vse tri totalitarne režima prejšnjega stoletja: fašizem, nacizem in komunizem. Boris Pahor jo ostal domoljub – zaveden Slovenec, svobodnega in demokratičnega razmišljanja.
Tu bi moral obveljati ideja zvestobe samemu sebi, oziroma svoji tradiciji. Na žalost, skušamo biti Slovenci pretirano univerzalni in se hitro prilagajamo. Pri mladih ljudeh se je zelo prijela levičarska ideja, da moramo prerasti svojo nacionalnost. To je sicer možno, samo ne na škodo lastnega jaza. Srečko Kosovel je umrl mlad, pri 22. letih, leto pred smrtjo je rekel: »Mi smo za evropskega človeka, spoštujmo se in imejmo se radi, ampak ohranimo svoje obraze.« To je norma, ki bi morala bit napisana v vseh slovenskih zgodovinah! Tudi profesorji in šolske knjige bi moral biti zveste predvsem tej ideji. Na žalost, niso.
Slovenci imamo vedno v sebi neko idejo popuščanja v smislu dobrega medsosedskega odnosa in miru. Danes se tudi sprašujemo, kaj bo rekla Evropa. Preveč se na to oziramo. Slovenija ni mogla v Evropo, dokler nismo izpolnili italijanskih pogojev, danes, ko smo mi že del Evrope, mi popuščamo drugim. Znotraj Jugoslavije je Slovenija tako ali tako največ popuščala in delala za druge. Malo več samozavesti nam ne bi škodovalo.
“V Božjem kraljestvu ni mladih in starih, ni profesorjev in učencev, vsi smo samo božji otroci.”
Verjetno je tudi to vplivalo na mojo odločitev za duhovništvo,” jo povedal v pogovoru za Ognjišče junija 1992. Tam je bil samo dobrih šest mesecev, kajti v začetku aprila 1941 so Štajersko zasedli Nemci in zaprli vse slovenske šole. Janežič se je z nekaterimi sošolci umaknil v Ljubljano, kjer je nadaljeval bogoslovni študij. Maja 1954 se je krvavim nasiljem umaknil na Koroško. Mašniško posvečenje je prejel 17. junija 1945 v Zermanu pri Trevisu v severni Italiji. Kot mlad duhovnik je “prijel za plug” med Slovenci na Tržaškem: najprej je deloval kot kaplan župnij Prosek in Kontovel, kjer se je posvečal zlasti otrokom. V letih 1954-1960 je študiral na univerzi Gregoriani in Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu, kjer je doktoriral iz vzhodnega bogoslovja z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem (njegov mentor je bil nedavno umrli Tomaš Špidlik).
Po vrnitvi na Tržaško je deloval v župniji Mačkolje, pri Sv. Ivanu v Trstu je vodil Ekumenski center ter bil urednik zbornika Kraljestvo božje (po vrnitvi v domovino se je zbornik izhajal pod imenom V edinosti in Janežič je bil dolga desetletja njegov urednik). Devet let je pridigal po radiu in s svojimi ognjevitimi besedami privabljal poslušalce tudi v Sloveniji, kamor je segel glas slovenskega radia iz Trsta. O svojem tržaškem obdobju je dejal: “To so bila zelo lepa in razgibana leta, od verske do mnogostranske prosvetne dejavnosti.”
Leta 1969 je prišel domov, v Maribor, kjer je opravljal razne odgovorne naloge: bil je profesor za osnovno in ekumensko teologijo na mariborskem oddelku teološke fakultete v Ljubljani, nekaj let spiritual Slomškovega dijaškega semenišča, študijski prefekt v mariborskem bogoslovju in duhovni asistent za študente v Mariboru. Kot vnet delavec za edinost kristjanov je bil izbran za predsednika Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je že omenjeni ekumenski zbornik V edinosti. Pri vseh teh številnih nalogah je našel čas za leposlovno ustvarjanje. “To je moje veliko veselje, muka in zadoščenje hkrati.” Kot pesnik se je uveljavil že v srednji šoli, ko je sodeloval v semeniškem literarnem listu Brazde, kot maturant je nekaj svojih prispevkov objavil v almanahu Majolika (1940). Njegovo pero nikoli ni mirovalo. Pisal je znanstvene članke in knjige s teološkega področja, zlasti ekumenskega; dragocen je njegov Ekumenski leksikon (1986). Njegove radijske duhovne misli so izšle v knjigi s pomenljivim naslovom Radost življenja (1966).
Še obsežnejša je bera njegovih leposlovnih knjig: izdal je devetnajst pesniških zbirk, enajst knjig proze in štiri knjige pesmi v prozi. Njegova religiozna lirika je zbrana v knjigi Božja obzorja (1990). “Z religiozno pesmijo lahko pomagaš drugemu, da doživi nekaj podobnega, kar si doživel sam.” Ko je razlagal, kaj je hotel povedati s svojo pesniško zbirko Morje (1992), je dejal: “Tudi naše življenje je valovanje. vse pa vodi h končnemu cilju, v pristan, in ta pristan je večnost.”
Sredi septembra bo papež Benedikt XVI. odšel na pastoralni obisk v Anglijo. 19. septembra bo v Birminghamu proglasil za blaženega kardinala Johna Henryja Newmana, ki je v tem mestu drugo polovico svojega življenja kot oratorijanec. Papeževo potovanje bo potekalo pod geslom “Srce govori srcu” (Cor ad cor loquitur), ki si ga je Newman izbral za svoje življenjsko vodilo, ko ga je papež Leon XIII. leta 1879 imenoval za škofa in kardinala. Bil je duhovni steber, na katerega so se naslanjali katoličani in anglikanci. Ob njegovi smrti 11. avgusta 1890 mu je ugledni londonski dnevnik Times posvetil tri strani. Tam je med drugim pisalo: “Četudi Rim okleva, ali naj ga povzdigne do časti oltarja, v Angliji bo češčen kot svetnik v mislih pobožnih ljudi.” Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je začel leta 1955, vendar je napredoval zelo počasi. Šele leta 1991 mu je Kongregacija za zadeve svetnikov priznala junaško stopnjo kreposti. Newmana uvrščajo med največje krščanske mislece; pogosto ga označujejo kot “cerkvenega učitelja prihodnosti”, kajti v marsičem je bil predhodnik drugega vatikanskega koncila.
Ob stoletnici smrti Johna Henryja Newmana leta 1990 je papež Janez Pavel II. poslal nadškofu v Birminghamu pismo, v katerem poveličuje tega velikega pričevalca vere, ki je bil “goreč učenec resnice”. Odkrival jo je v glasu svoje vesti. “V hoji za lučjo vesti,” piše papež, “je Newman romal po poti vere; to potovanje je z veliko pisateljsko močjo in jasno opisal v svojih delih. Potem ko je prvo polovico svojega življenja velikodušno služil angleški Cerkvi, ki jo je globoko ljubil, je posvetil drugo polovico katoliški Cerkvi, ki ji je bil enako vdan in zvest. Misli in spoznanja, ki so pripeljala do njegovega prestopa, koreninijo in se navdihujejo v spisih cerkvenih očetov, ki so skupno bogastvo vseh kristjanov.”
Poromajmo skozi zgodbo njegovega polnega, svetniškega življenja, ki se je pričelo 21. februarja 1801 v Londonu. Njegov oče je bil bankir in član prostozidarske lože, vendar versko strpen. Mati, potoma francoskih hugenotov, je bila pobožna, a brez čuta za občestvo Cerkve. “Že od otroških let so me vzgajali tako, da sem z velikim veseljem bral Sveto pismo.” Pri petnajstih letih ga je zajela skušnjava nevere. Kmalu za tem pa je ob branju knjige o Sveti Trojici anglikanskega teologa Thomasa Scotta doživel svoje “prvo spreobrnjenje”, kar je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Vzbudila mu je trdno vero v obstoj in navzočnost Boga ter duhovnega sveta. Leta 1817 je šel v Oxford, kjer je študiral najprej literaturo, matematiko in pravo, nato še teologijo. Leta 1824 je bil ordiniran za anglikanskega duhovnika in opravljal je razne naloge v službi študentov. Leta 1828 je postal vikar v univerzitetni cerkvi sv. Marije, leta 1831 pa univerzitetni pridigar. Njegovim pridigam so pozorno prisluhnili vsi, ne samo študenti.
Prevzela jih je globina njegovih misli, ki so bile prežete z nadnaravnim duhom evangeljske širine. Leta 1832 mu je prijatelj omogočil potovanje v Italijo, na katerem so se mu predsodki proti rimsko-katoliški Cerkvi prej okrepili kakor omilili. Na Siciliji je na smrt zbolel, pa je čudežno ozdravel. To je razumel kot namig, da hoče Bog od njega nekaj pomembnega in sicer za ceno velikih žrtev. Zahvalni spev tega ozdravljenja je znamenita pesem “Lead, kindly Light” (Vodi me, dobrotna Luč), ki je iskrena izpoved iskalca resnice. Ko se je vrnil v Anglijo, je proti svoji volji postal voditelj oksfordskega gibanja (začelo se je leta 1833), ki si je prizadevalo za prenovo anglikanske Cerkve v duhu prve, apostolske Cerkve. Newman se je vneto poglabljal v spise cerkvenih očetov. Pripravljal je prevod spisov sv. Atanazija, odločnega borca zoper zmoto arijanstva.
Za vodilo svoje prihodnosti si je izbral besede preroka Jeremija: “Dobro je tiho čakati Gospodove pomoči.” Tam je pisal svoje delo Esej o razvoju krščanskega nauka. Prišel je do spoznanja, da je katoliška vera 19. stoletja bistveno ista kakor vera apostolov. Ko je končal to knjigo, je Newman skupaj s svojimi sostanovalci 9. oktobra 1845 prestopil v katoliško Cerkev. Prijatelj Wiseman, ki je medtem postal škof, ga je poslal v Rim na spopolnitev teološkega študija.
Na prošnjo krščanskih laikov iz Anglije je papež Leon XIII. ta spor salomonsko razrešil tako, da je Newmana imenoval za škofa v Edgastonu in kardinala, kardinala Manninga, nadškofa v Westminstru, pa je pohvalil zaradi skrbi za čistost katoliškega nauka. Tudi potem, ko je bil imenovan za kardinala, je Newman živel kot preprost oratorijanec. V kraljestvo Luči, ki ga je vodila vse življenje, je prestopil 11. avgusta 1890. Na njegov grob so postavili napis, ki ga je sam izbral: “Ex umbris et imaginibus od veritatem” (Od senc in podob do resnice)
Ciril Kosmač je neštetokrat izjavil, da je pri svojem pisanju črpal iz doživetij sveta in sebe do svojega dvajsetega leta. Njegova življenjska pot se je pričela 28. septembra 1910 na Slapu ob Idrijci v revni kmečki družini očeta Franca in matere Marjane Trušnovec. Pet let mlajši brat Vladimir pravi: “V družini nas je bilo sedem otrok, dve sestrici sta zgodaj umrli, tako da nas je ostalo pet: midva s Cirilom in tri sestre. Po domače se je pri nas reklo Pri Bukovci. To je bila domačija s skopo zemljo, vse v bregeh. Navadno smo imeli dve kravi in enega vola.” Bistri Ciril je že v domačem okolju dobil veliko kulturnih pobud: oče je bil organist, vodil je cerkveni pevski zbor, ustanovil bralno društvo. Veliko mu je bilo do tega, da bi Cirila izšolal. Po osnovni šoli v domačem kraju je eno leto obiskoval pripravnico v goriškem Alojzijevišču in dva letnika srednje trgovske šole, potem pa je goriške šole zapustil, ker ga starši niso mogli vzdrževati. Ostal je doma in ob kmečkem delu študiral, tako da je kot privatist leta 1928 naredil malo maturo na italijanski klasični gimnaziji v Tolminu. 
Leta 1929, na dan materinega pogreba, so ga fašisti aretirali pod obtožbo protifašističnega mišljenja in delovanja. Bil je v zaporih v Gorici, v Kopru in v rimskem Regina Coeli ter v Trstu. Septembra 1930 je bil na tržaškem procesu zaradi pomanjkanja dokazov oproščen in poslan v domači kraj, kjer naj bi bil pod policijskim nadzorstvom. Pobegnil je v Jugoslavijo in v Ljubljani deloval med primorskimi begunci. Veliko je bral, učil se je jezikov in začel je pisati. Snov je zajemal iz otroštva, mladosti in jetniškega življenja. Ljubljanska leta so bila za Cirila Kosmača leta trdega dela in učenja, pomanjkanja in negotovosti, pa tudi prvih uspehov in zadoščenja.
V svoji pripovedi Pot v Tolmin Ciril Kosmač posreduje pogovor, ki ga je imel z očetom, ko sta hodila s Slapa do Tolmina. Oče je znal prepričljivo pripovedovati o usodah ljudi iz domače doline in iz vsakega pomembnega dogodka je znal izluščiti življenjsko modrost. Eno svojih zgodb na tej poti je končal z besedami: “Ali ne bi bilo vredno to napisati? Škoda, da v naši dolini ni nobenega pisatelja! Zgodb mu ne bi manjkalo. In kakšnih zgodb.” To mu je govoril zato, ker je slutil, da ima njegov Ciril dar za pisanje. Tudi mati je bila zelo načitana, najraje pa je pripovedovala vesele zgodbe. Tudi to se je Cirilu vtisnilo v spomin in to se pozna v njegovem pisanju. Ko bereš Kosmača, pravijo, si lahkoten, vesel, čeprav se veliko ukvarja tudi s smrtjo. Z novelo Hiša št. 14 (1934) je navdušil bralce, med literarnimi sodniki pa si je pridobil ime najboljšega stilista. Po posredovanju Otona Župančiča je Kosmač leta 1938 dobil štipendijo francoskega zunanjega ministrstva in odšel v Pariz, kjer je vztrajno bogatil svoje znanje.
Pred Nemci se je iz Pariza umaknil v Marseille, od tam mu je uspelo priti v London, kjer je delal pri radiu BBC. Proti koncu vojne je prišel v Belo krajino in bil urednik časnika Slovenski poročevalec. Med vojno je izgubil očeta: v taborišču ga je gestapovec ubil z udarcem s coklo po glavi. Po vojni je pripravil za tisk svojo knjigo novel Sreča in kruh (1946). Pri pisanju se je napajal iz dveh virov: iz doživetij v zaporu in med preganjanjem, močnejši pa je bil drugi vir: domača dolina, motiv izgnanstva, potepuha, izgubljene in pesniške duše. Pri srcu so mu zlasti posebneži,med katerimi izstopa Tantadruj, junak njegovega zadnjega pomembnega dela (1980).
Po svoji noveli Očka Orel je napisal scenarij za prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. Njegova sta tudi scenarija za filma Balada o trobenti in oblaku in Tistega lepega dne. (po novelah z enakim naslovom). Po letu 1955 se je preselil v Portorož ter se posvetil pisanju in prevajanju. Sam je povedal: “S pisateljevanjem kot poklicem sem se sprijaznil šele po letu 1945. Poprej sem mislil, da bom v življenju kaj delal.” Pisal je zelo počasi “kakor bi z nožičem rezljal iz hrastovega debla”, a kar je napisal, je do potankosti izbrušeno. Ni se dal preprositi, da bi na stara leta še kaj napisal. “Nimam več kaj povedati.” Prevajal je iz vseh slovanskih jezikov in iz evropskih jezikov, ki se jih je bil naučil. Njegova dela so prevedena v vse slovanske in še mnoge druge evropske jezike. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1949 in leta 1980 za življenjsko delo – deset dni po smrti 28. januarja 1980 v Kliničnem centru v Ljubljani.
Kosmačeva domačija v Bukovci je od leta 2003 preurejena v spominski muzej. Do leta 1998 je v njej živel brat Vlado z ženo Julko in sinom Bogdanom, takrat pa so se preselili v novo hišo. Vlado se spominja: “Nekoč, ko je brat sekal na dvorišču drva, mi je z roko pokazal med okni na pročelju in rekel: ‘Vidiš, tamle bo pa nekoč vzidana spominska plošča!’ In zdaj je res! ” Ciril, ki je občasno prihajal v svojo domačo dolino, mu je naročil, naj ničesar ne spreminja in tako je v hiši ostalo vse po starem. Skromna, s slamo krita hiša ima spodaj vežo, temno in zakajeno kuhinjo z ognjiščem ter svetlo in prostorno izbo. Kosmačeva domačija je na seznamu evropskega združenja Genius loci, ki ima nalogo spodbujati razvoj zapostavljenih podeželskih krajev velikih osebnosti evropske kulture.