Marija in Andrej Štremfelj
Andrej in Marija Štremfelj
Čudovit gorski svet nam nudi neizmerno bogastvo miru in lepote. V teh poletnih mesecih se bo zato marsikdo namenil tudi v gore. Svoj pogled na gore in gorništvo nam tokrat razkrivata zakonca Marija in Andrej Štremfelj, znana in vrhunska gornika. Andrej je bil skupaj z Nejcem Zaplotnikom prvi Slovenec na Mount Everestu (prvič leta 1979), leta 1990 pa še drugič, tokrat z ženo Marijo, ki je bila prva Slovenka na strehi sveta, oba skupaj pa prvi zakonski par na najvišji gori zemeljske oble.
– Kako doživljata gore, gorništvo in alpinizem?
Andrej: Gore so me z neko neznano silo, ki je ne znam razložiti, od nekdaj privlačile. Na začetku je bilo predvsem gorništvo, ki je počasi preraslo v alpinizem, ta pa bo spet prešel v gorništvo. Osebno vedno potrebujem neki izziv, ki ga poplača zadovoljstvo, ko svoj cilj uresničiš. Naj bo še tako zguljena fraza, a zame je alpinizem način življenja. Ne vem, kako bi živel brez njega. Zame je izredno pomemben, saj v njem nove toliko dodatne energije za vsakdanje življenje in celo za najin odnos.
Marija: Sploh se ne spomnim časov v svojem življenju, ki ne bi bili povezani z gorami. Vse je z njimi zaznamovano: počitnice, normalni delovni utrip, prosti čas, otroci. Še ko sem v kakšni puščavi, iščem, kje je kaka vzpetina iz peska! To je res način življenja, ki je zaznamoval najin odnos, pa tudi usmeritev najine družine. Gore so kraji, kjer sem res doživela samoto in s tem tudi možnost za to, da sem začela Boga razumevati na drugačen način.
– Verjetno sta vaju prav ljubezen do gora in vrhunski alpinizem zbližala in sta lažje razumevala drug drugega.
Marija: Sedaj govorimo splošno o alpinizmu, a bili so trenutki, ki so naju močno povezali kot zakonca. To so trenutki, ko se recimo, med plezanjem morda kdaj znajdeva v taki situaciji, ki od naju zahteva absolutno zaupanje. To je potrebno tudi v odsotnosti v času odprav, ko ostaneš lahko več mesecev sam doma. Okvirno sicer veš, kaj se dogaja, živiš pa življenje enostarševske družine. Obe situaciji, ki sta si med seboj absolutno nasprotni, sta močno povezujoči in obe potrebni, tudi odsotnost.
Andrej: Enkrat samkrat je bilo tako, da je Marija šla na odpravo in sem bil jaz sam doma. Ni bilo prijetno, in sem res potem znal toliko bolj ceniti to, da je ona ostala doma in da sem jaz lahko šel. Vse delo doma te sicer lahko zamoti, a pridejo trenutki, ko razmišljaš, kaj se dogaja na drugem koncu sveta, kako je s tvojo ženo, ki je nekje v steni. Preveč dobro veš, kakšne nesreče se lahko zgodijo in to vzbuja v tebi nemir. To je še toliko težje razumeti, če tega ne živiš. Naju to še posebej združuje, saj si res popolnoma zaupava, tako v alpinističnem smislu kot tudi sicer.
– Mnogi so ljubitelji gorništva in poskušajo kdaj tudi kaj preplezati. Kako bi navdušila ljudi za gorništvo oziroma alpinizem?
Andrej: Takim, ki bi to radi počeli samo za občasni konjiček, bi svetoval naj raje počnejo kaj drugega. Alpinizem je lahko tudi nevaren in ga ne moreš imeti samo tako »malo za konjiček«. Zame je čar ukvarjanja z alpinizmom to, da se to dogaja v naravi in da naravo tam doživljam v prvi osebi. Poleg osnov gibanja, ki je hoja, je še drugo gibanje, ki se mi zdi blizu popolnosti, to pa je plezanje. Ko pa sta združena plezanje in narava, se mi zdi, da je res popolnost. Umetne stene mi ne pomenijo veliko, sprejemam jih samo kot kraj za domači in hitri trening. Vsako resno ukvarjanje je povezano z naporom, če človek ni pripravljen prenašati napora, v alpinizmu in gorništvu ne bo našel zadoščenja. Moraš sprejeti neki napor, ki se ti pa na vrhu poplača. Začneš v temni dolini, in višje ko si, več je svetlobe, širše je obzorje, več vidiš in to eden od bistvenih razlogov, da vzljubiš gorništvo.
– Preden prideš do tega, so neke »stopnice«, ne moreš kar takoj iti plezat v Himalajo.
Andrej: Seveda, danes je moderno, da bi brž plezal. Prej nisi nič hodil v hribe, potem pa greš v neko hitro šolo plezanja, pa v kako steno in že pripoveduješ, kakšen plezalec si. To se sicer lepo sliši. Ko včasih koga poslušam, kako govori, si mislim: ta pleza bolje kot jaz, potem pa, ko greva skupaj plezat, vidim, da ni res. To je moda, ki, če bo pomagala, da bo več ljudi začutilo plezanje je lahko tudi v redu, sicer bodo pa »itak« nehali.
Marija: Vprašanje je, kaj kdo hoče. Če gre za koristno izrabljanje prostega časa, je gorništvo zelo priporočljivo, saj je naša dežela zelo dobro opremljena z markiranimi potmi in z oznakami kot le malo kje. Ljubiteljska hoja v gore lahko preraste v zanimanje za višje stopinje: hojo po brezpotju ali celo v alpinizem. Športno plezanje, ki je danes v modi, pa najbrž ne bo pripeljalo do gorništva. Vsaka dejavnost, zahteva vztrajnost in nagrajen si šele potem, ko premagaš začetni odpor in težave, ki se pojavljajo na poti. Če si zelo utrujen, ne misli: to ni zame, temveč vztrajaj. Ko presežeš krizo in dosežeš cilj, potem pride zadovoljstvo. Za gorništvo je smiselno, da si na začetku postavljaš cilje, ki so dosegljivi in ti prinesejo zadovoljstvo. Pravilo naj bo: počasi in postopoma, vedno več.
Andrej: Večina ljudi bi se rada danes na hitro za nekaj ogrela in hitro to tudi dosegla. V alpinizmu pa je to težko. Treba je kar nekaj volje.
Marija: Sistem »hitre hrane« (fastfood) prihaja v vse pore našega življenja. Tudi v šport. Vse na hitro! Tudi mediji razglasijo ljudi in njihove uspehe v kratkem času, njihova preteklost pa se ne omenja in to ustvarja v ljudeh napačen občutek, da jim je vse uspelo v kratkem času. S tem pa se mnogi, zlasti mladi, zelo radi identificirajo.
– Kot starša bi vaju vprašal: kako naj starši, ki čutijo vrednoto gorništva, to posredujejo naprej?
Marija: Tako, kot z vsemi drugimi področji vzgoje: z zgledom. Če starši radi zahajajo v gore, bodo skoraj gotovo peljali s seboj tudi otroke. Midva imava dva odrasla otroka in dvanajstletno hčerko. Zelo paziva, da z gorami ne pretiravava, da ne bi dosegli nasprotnega učinka. Zavedati se je treba starosti otrok; po desetem letu so že nekoliko bolj dovzetni in samostojni. Otrok si seveda ne zna postaviti takega cilja kot odrasli, oziroma si osmisliti napora, zato je treba postaviti krajše cilje ali pa igre in zgodbe, ki se vlečejo čisto do vrha, da je to neka spodbuda, kajti ko otrok pride na vrh, je seveda srečen. Tako vzljubi gore. Vendar pa je zelo pomembno, da mlade vprašamo, kaj si želijo in kam si želijo, da tudi kot mati ali oče točno veš, kaj hočeš in vztrajaš pri tem. Določiš smiseln cilj, in morda kljub začetnemu nasprotovanju, vztrajaš. Najina starejša otroka sta se v določenem obdobju nekoliko odmaknila od tega in včasih nista hotela iti z nama, klub temu pa sta to osnovno dediščino ohranila, saj zdaj gresta tudi sama od sebe in s svojo družino v gore.
Andrej: Midva sva res pazila, da nam je bilo vsakič, ko smo šli v hribe, lepo. Potem to otrok nekako povezuje. Če otroci vidijo, da so starši, ko pridejo s hribov, zadovoljni, potem razumejo smisel hoje v gore.
– V gorah je treba posebej paziti na varnost. Kako se izogniti nesreči?
Marija: Nesreč ni več kot včasih, pač pa je obiskovalcev gora več, zato je tudi več nesreč. Da ljudje več zahajajo v naravo, je sicer dobro, ker se tu sprosti telo in duša. Morda jemljejo nevarnosti premalo zares. Pogosto ne govorimo dovolj o nevarnostih, ker nas prevzame lepota.
Andrej: Ljudje radi pretiravajo. Gredo v gore, ne da bi bili primerno pripravljeni. Sedaj je na razpolago veliko literature, da se lahko doma dobro pripravimo, ali pa obiščemo planinsko šolo. Še vedno pa je najpomembnejše, da ravnamo postopoma in da znamo presoditi, kaj smo sposobni. Raje se malce podcenit, pa če vidiš, da gre dobro, drugič več. Drugo pa so otroci, ti so navadno zelo spretni, niso pa sposobni daljše koncentracije, tu je treba biti pazljiv.
– Oktobra bo minilo dvajset let, ko sta skupaj osvojila streho sveta. Kakšen je bil občutek stati na vrhu?
Marija: Takrat sva bila tam gori skupaj, Andrej je bil že enkrat prej. Sedmi oktober leta 1990 je bil čudovit dan, ponoči je sicer pihal orkanski veter, čez dan pa se je umirilo. Vrh sva res doživela kot vrh, ker sva bila na njem sredi dneva in imela sva dovolj časa, kazalo je, da bo vreme držalo, da sva si lahko privoščila, ostati na vrhu celo uro, kar je na osemtisočakih redko mogoče. Vsa naša družina se vsako leto prav na ta dan zbere. Na Everestu sem se jih spominjala, saj sem vedela, da so vsi, ki mi karkoli pomenijo, takrat skupaj, in tudi sama sem čutila močno vez z njimi. Pa še to: na Everestu si že tako visoko, da tam s prostim očesom vidiš, da je zemlja okrogla, ker se vidi, da se na obzorju krivi, razgled je bil čudovit, ker sva imela čudovito vreme. Na vrhu je bilo res lepo, do njega priti, pa je bilo še in še naporno. Ni lahko prilesti na vrh Everesta: kisika manjka, ustavljaš se na pet minut in si res utrujen, pa še zebe te.
Andrej: Res je, lepo je stati na vrhu, to je res vrh. Pa tudi fantastičen občutek je potem kasneje. Kljub vsem naporom je tam gori neki določen čar, ki te potegne in ga morda razumeš šele kasneje. Pravzaprav je tako, kot z vsemi stvarmi v življenju: težje ko prideš do nekega cilja, več ti pomeni!
Miha Turk Foto: Matej Erjavec
Kaj vam pomeni vera?
Marija: Meni pomeni bistvo življenja, osrednjo os vsega, kar se dogaja.
Andrej: Vedno več.
Kaj vam pomeni družina?
Marija: Družina je bistvena celica, kjer najbolj občutiš življenje. Življenja v smislu rojevanja, prenašanja radosti in žalosti in umiranja.
Andrej: Najpomembnejše udejanjenje človeka na tem svetu.
Kaj vam pomeni denar (materialne dobrine)?
Marija: Nujno potreben dejavnik v življenju, nikakor pa ne prvi na vrednostni lestvici.
Andrej: Nujna potreba tega sveta, a daleč od bistva življenja.
Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Marija: Najbolj trden del mojega življenja, okoli katerega se potem prepleta vse drugo, družina, alpinizem in vse, s čimer se ukvarjam, hkrati pa prostor, kjer se na neki način tudi dokazujem.
Andrej: Ker sem pedagog, me pri mojem poklicu izpolnjuje to, ko vidim, kaj se naredi z učenci, ko pridejo na šolo, in potem ko jo zapuščajo, kako zrastejo in dozorijo. To daje smisel mojemu poklicu.
Kaj vam pomeni prosti čas (kako ga preživljate)?
Marija: Preživljava ga ali v gorah, ali z vnuki in družino.
Andrej: Ko pomislim na prosti čas, mi vedno najprej šine misel, kam bom lahko skočil plezat in s kom. Sicer pa se ta običajno začne s kakimi domačimi opravili in družino.
moj pogled 08_2010
Družina Lajovic, katere bogastvo je bilo dvanajst otrok (devet sinov in tri hčere), se je večkrat selila. Ko se je 19. decembra 1878 rodil Anton, prvi otrok, so bivali na Vačah pri Litiji v rojstni hiši Matevža Ravnikarja (1776-1845), poznejšega tržaško-koprskega škofa. Anton je hodil v ljudsko šolo najprej na Vačah, zatem v Litiji in nazadnje v Ljubljani, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Po maturi je šel s štipendijo škofa Ravnikarja na Dunaj študirat pravo, ker je vedel, da bo v tem poklicu zagotovo prišel do kruha. Njegova prva ljubezen pa je bila že takrat glasba, zato je ob študiju prava na Dunaju obiskoval konservatorij in se dve leti učil kontrapunkta in tri leta kompozicije.
Zaključni izpit iz glasbe je položil leta 1902 z odličnim uspehom in priznana mu je bila umetniška zrelost. Pravne študije je potem nadaljeval v Gradcu in jih končal leta 1906. Leta 1907 je nastopil službo najprej na okrajnem sodišču v Litiji in zatem v Ljubljani. Ko je leta 1911 opravil državni sodniški izpit, je postal sodnik na Brdu pri Lukovici, nato pa v Kranju, kjer se je leta 1914 poročil z Ano Tuma, priči sta bila nevestin oče Ferdinand in pesnik Oton Župančič, ženinov prijatelj. V sodniški službi je lepo napredoval: leta 1918 je bil premeščen k okrajnemu sodišču v Ljubljani in leto zatem k tamkajšnjem deželnem sodišču, leta 1929 je postal sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani, leta 1935 član Stola sedmorice v Zagrebu, najvišjega sodišča v Kraljevini Jugoslaviji, leta 1939 je postal sodnik Vrhovnega sodišča v Ljubljani. Leta 1940 je bil izvoljen za rednega člana Akademije znanosti in umetnosti. 1. januarja 1946 je bil upokojen; njegova prošnja za povišanje skromne pokojnine je bila zavrnjena, v uteho so mu leta 1954 podelili Prešernovo nagrado “za dosedanje delo na področju glasbe”. Postajal je vse večji samotar, le poslušalec brez besed. V svet nebeške glasbe je odšel 28. avgusta 1960.
Glasbeni dar je Anton podedoval po očetu, ki je igral na harmoniko. Na vprašanje Izidorja Cankarja, kje se je muzikalično šolal, je Anton Lajovic odgovoril: “Vsled skromnih domačih razmer sem dovolj pozno prišel do rednega pouka v glasbi. V svojem šestnajstem letu šele sem se mogel vpisati v šolo Glasbene matice ljubljanske za klavir. Začel sem kot pravi začetnik. Dotlej je bilo moje glasbeno znanje popolnoma avtodidaktično in neznatno. Dve leti pozneje mi je bil oče na moje sitnarije kupil star, slab harmonij.” Znanje klavirske igre in harmonije, ki ga je pridobil pri Mateju Hubadu, mu je zelo koristilo, ko je na dunajskem konservatoriju študiral kontrapunkt in kompozicijo. Lajovčev skladateljski opus ni bil kako velik in tudi ni segel na vsa kompozicijska področja (obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in še nekaj drugih del).
Sicer vnet zagovornik slovenske instrumentalne glasbe je Lajovic vanjo razmeroma malo prispeval, piše Dragotin Cvetko. Pač pa je Lajovic posvetil vso svojo pozornost vokalu, samospevu in zboru. V vokalu je bil Lajovic velik mojster: s tem, kar je ustvaril v tej smeri, je daleč presegel vse, kar je v tej zvrsti doslej nastalo v slovenski glasbi. Za uglasbitev je poiskal vsebinsko bogata besedila, med slovenskimi pesniki so mu bili najbolj pri srcu Župančič, Kette, Murn, Gradnik. Njegova uglasbitev Župančičeve pesmi Begunka pri zibeli zaradi izvirnega oblikovanja pomeni enega od vrhov Lajovčeve ustvarjalnosti.
Anton Lajovic je skupaj z Gojmirom Krekom postavil temelje glasbeni kritiki. Strokovno odlično podkovan je objektivno vrednotil skladbe in izvajalce. V pogovoru z Izidorjem Cankarjem je omenil, na kako nizki stopnji je bila nekako do konca 19. stoletja glasbena produkcija pri nas. Temu primerno jo je “kritika in publika vrednotila brez vsakih višjih vidikov”. Močno so bile odmevne njegove kritike v reviji Novi akordi, ki je zaživela leta 1901 na pobudo Gojmira Kreka. Njegove kritike so bile ostre, njihov osnovni namen pa je bil v odpravljanju provincializma in približevanju evropskim glasbenim vzorcem. Lajovca kot glasbenega kritika je v prvi vrsti zanimala tehnična in izrazna zasnova skladbe, manj podrobnosti. V svoji kritiki je bil v mladosti zagnan, v zreli dobi pa umirjeno razmišljajoč, pred očmi je imel aktualne probleme slovenske in evropske glasbe. Njegove sodbe so bile ostre, neprizanesljive, a hkrati spodbujajoče. Velike upe je videl v mladem rodu slovenskih skladateljev (Janko Ravnik, Marij Kogoj, Lucijan Marija Škerjanc). Bil je tudi globok mislec in publicist; v svojih člankih se je ukvarjal zlasti z vprašanji socialne in politične preobrazbe naše družbe in kulture. Kot ugledna javna osebnost – pravnik in skladatelj – je odigral pomembno vlogo v slovenskem glasbenem življenju v prvih desetletjih 20. stoletja, zlasti v organizacijskem smislu. Velik vpliv je imel na ljubljansko Glasbeno matico, do konca prve svetovne vojne pa tudi na nemško usmerjeno Filharmonično družbo, ki jo je temeljito reorganiziral in tako rekoč naredil slovensko. Pri tem si je prizadeval, da bi slovensko glasbo dvignil na evropsko raven, ne da bi se pri tem odpovedala svojemu narodnemu, slovenskemu bistvu.
Ne boste verjeli, ampak tudi poletje, ko nam je vsem malo vroče in iščemo zavetje v senci ali osvežitev v morju ali gorah, mi predstavlja izziv, kako živeti moje krščanstvo. Najenostavneje bi se bilo narediti francoza, kot rečemo, in poslati našo krščansko držo malo na dopust, saj med poletjem menda ne moremo biti tako strogi in zadrti. Prav to bi lahko imenoval dvoličnost med poletnim dopustom.
Če vam je kaj ostane, vrečko tesno zaprite, da ne pridejo metulji. V kozico dajte pol eko mleka in pol vode in ščepec morske soli. Ko skoraj zavre, odmaknite z ognja, s pestjo dodajajte moko in mešajte z metlico za stepanje. Zamesite redko koruzno testo, ki ni ne močnik ne žganci. Polenta bo veliko boljša, če dodajate moko in ne tekočino.
Vaše pismo priča o dejstvu, da je dandanes med ljudmi velika želja po duhovnem, ponudba nove dobe (new age) v številnih ezoteričnih, okultističnih in praznovernih različicah, ki jih omenjate, pa je zelo mnogovrstna in privlačna, ker sodobnemu verskemu brezdomcu vsaj navidezno ponuja varstvo in teši njegova hrepenenja po sreči. Novodobske ponudbe so še posebno privlačne, ker ponujajo osebno srečo brez napora in judovsko-krščanskih moralnih zahtev.
Da ne bo pomote – sem zagovornik zakonske poroke in ne koruzništva. Odraščal sem v verni družini kot zakonski otrok in mi tudi z moralnega vidika poroka dveh ljudi predstavlja vrednoto, ki pa je na žalost v preveliki meri razvrednotena. Po drugi strani pa razmišljam, kako je pravzaprav do t. i. koruzništva sploh prišlo … Kdo je dal povod za takšen način življenja?
Srcu se ne da ukazovati, pravi pregovor. To je sicer res, imamo pa tudi razum. Naš razum ima sposobnost, ki ji pravimo spomin. Veš, da imajo spomin tudi računalniki, saj si to svoje pismo napisala na računalnik in ga poslala po elektronski pošti. Toda naši možgani imajo veliko bolje urejen spomin. Res je, da ga ne moreš kar izbrisati, kot v računalniku, in ga ni več, vendar pa tudi ne ostane za večno, ker bi sicer bil naš možganski računalnik kmalu prepoln. Urejen je tako, da spomin »obledi« in sčasoma povsem izgine. Važni dogodki, zlasti tisti, ki so nas močno čustveno zaznamovali, pa ostanejo veliko časa »na površini«. Vsakokrat, ko se teh dogodkov spomnimo, ponovno oživijo. Če hočeš torej pozabiti na svojega fanta, ne smeš misliti nanj. Tvoji možgani morajo dobiti nove, sveže podatke, ki morda ne bodo tako čustveno močni, kot je bilo tisto, ki ga opisuješ, pa vendar bodo počasi potisnili iz spomina to, kar te moti. Lažje je to napisati in svetovati, kot pa storiti. Naj ti to ne vzame poguma. Moraš imeti toliko modrosti, da ta spomin ne bo ovira, da živiš dalje in iščeš drugačne rešitve. Ne da se živeti od spominov, ki jih sicer moramo ohranjati (spomin na starše, na domače, na prijatelje …), ker naše življenje bogatijo.
“Daroval sem se in se ne umaknem.”
Jerzy Popieluszko se je rodil 14. septembra 1947 v kmečki družini v kraju Okopy pri Bialystoku v vzhodnem delu Poljske. Ko mu je bilo osemnajst let, je vstopil v bogoslovno semenišče v Varšavi. Sredi študija je moral (kot bogoslovci tudi pri nas) na dveletno služenje vojaškega roka, kjer so ga zaman skušali odvrniti od poklica, katerega si je izbral. Mašniško posvečenje je prejel leta 1972 po rokah kardinala Štefana Wyszynskega, granitnega stebra Cerkve na Poljskem za časa komunizma. Po novi maši je vršil duhovniško poslanstvo po raznih župnijah v okolici Varšave. Leta 1979 je bil imenovan za duhovnega asistenta študentov medicine pri univerzitetni cerkvi sv. Ane v Varšavi. Potem ko je resneje zbolel, je bil poslan za duhovnega pomočnika v župniji sv. Stanislava Kostka na severnem robu Varšave.
Na ozemlju te župnije je jeklarna Huta Varšava. Avgusta 1980, ko je bil rojen neodvisni sindikat Solidarnost, so stavkajoči delavci te jeklarne prosili kardinala Wyszynskega, naj jim pošlje duhovnika – želeli so prav Jerzyja, ki je ostal z delavci ves čas stavke: maševal je, spovedoval, pomirjal najbolj prenapete duhove in jih svaril pred prenagljenimi potezami. Zadnjo nedeljo februarja 1982, dva meseca po uvedbi vojaškega stanja v državi in ukinitvi Solidarnosti, je Popieluszko v cerkvi sv. Stanislava daroval prvo “mašo za domovino”. Te maše, pri katerih je govoril o perečih problemih poljske Cerkve in družbe, je ponavljal 31 tednov. Partijski funkcionarji so ga tožili, da “izrablja verska čustva v politične namene” (to so njihovi tovariši govorili tudi pri nas!), njegov župnik pa ga je odločno branil: “Vsi lahko potrdijo, da nikoli nikogar ni spodbujal k sovraštvu in maščevanju. Nasprotno: vedno je pozival k ljubezni in odpuščanju.
Nikdar ni razburjal duhov, temveč je vedno pomirjal srca.” V svojem zadnjem javnem nastopu pri večerni rožnovenski pobožnosti v mestu Bydgoszcz je vernike nagovoril: “Prosimo, da bi bili svobodni strahu in nasilja, predvsem pa želje po maščevanju. Zlo moramo premagati z dobrim in ohraniti svoje človeško dostojanstvo, zato se ne smemo posluževati nasilja.” To je bilo 19. oktobra 1984. Ko se je vračal v Varšavo, so njegov avtomobil ustavili trije pripadniki tajne policije in ga aretirali. Šoferju je uspelo pobegniti. Jerzyja pa so zgrabili, ga pretepali in na razne načine mučili; nazadnje so ga v vreči, obteženi s kamenjem, še živega vrgli v Vislo. Njegovo telo so našli po enajstih dneh. Njegov pogreb 3. novembra 1984 je bil veliko pričevanje vere in upanja. Umorjenega duhovnika je z molitvijo spremljalo nad pol milijona ljudi (ne le 20.000, kot se je pisalo takrat). Brž so začeli moliti za njegovo razglasitev za blaženega in svetnika. Varšavska nadškofija je postopek začela leta 1997, končal se je leta 2001, ko je bila v Rim poslana vsa dokumentacija o njegovem življenju in mučeniški smrti. Papež Benedikt XVI. je 19. decembra 2009 podpisal odlok o njegovem mučeništvu, ki je odprl pot za njegovo razglasitev za blaženega. Voditelji Cerkve na Poljskem upajo, da bo zgled novega blaženega, zlasti med mladimi, pripomogel k oživitvi vrednot, za katere je on daroval svoje življenje.