Nudizem in osebna svoboda
Poleti se naša družina skupaj s prijatelji odpravlja na morje. Ob tem nas nagovarjajo, naj gremo v nudistični kamp, kjer bomo živeli »v svobodi in v skladu z naravo«. Ker s tem nimava nobene izkušnje ter ob tem tudi osebne pomisleke, razmišljava, da bi šli letos sami na morje. Prav tako ne veva, kako bi se na nudistični plaži počutili najini otroci. Zato naju zanima, kakšno je stališče Cerkve do nudizma in podobnih aktivnosti?
Nudizem je družbeno gibanje, ki se zavzema za pravico do življenja brez oblačil. Takšno zavzemanje se lahko odvija tako na zasebni ravni kot tudi na ravni javnega in družbenega življenja. Omenjeno gibanje se je najprej pojavilo pred 100 leti v Nemčiji, od koder se je razširilo v Skandinavijo, Veliko Britanijo in ZDA, kasneje pa tudi v druge države po svetu. Zagovorniki nudizma razumejo svoje prepričanje kot naravni življenjski slog, ki ga izražajo z javno goloto. Prav tako pa ga živijo na različnih nivojih npr. na ravni družine (v okviru svojega doma), v javnosti (v obliki manifestacij), najpogosteje pa na plažah ob morju, jezerih oz. rekah pa tudi v savnah in zdraviliščih. Takšna dejanja opravičujejo z zdravjem, vrnitev v svet stare Grčije, češčenjem telesa in z osebno svobodo.
Kristjani smo do tovrstnih aktivnosti v večini primerov zadržani, čeprav ni nikjer izrecno zapisano, da bi bil nudizem v nasprotju s krščanstvom. Izhodišče za razumevanje nudizma je pripoved o Adamu in Evi, ki sta bila pred t.i. izvirnim grehom gola. Svoje golote sta se zavedla v trenutku, ko sta začudila sramežljivost in strah pred razkritjem svoje intimnih delov telesa. Zato sta se po izhodu iz raja tudi oblekla. Na splošno velja, da je človek ustvarjen po Božji podobi, zato je telo samo na sebi vedno dobro in vredno skrbi ter spoštovanja. Obenem pa je res, da telo nima samo telesnega pomena, temveč vključuje tudi spolno, simbolno in duhovno razsežnost. Človek na vseh teh nivojih s svojim telesom komunicira z okolico. Zato je poklican, da je pri tem odgovoren in da skuša razumeti različne razsežnosti svoje odločitve za nudizem.
Eden od številnih pomislekov, s katerimi se katoličani soočamo pri nudizmu, je spolnost in človekovo dojemanje poželenja. Spolno poželenje se kaže kot »sposobnost«, da človek popredmeti svojega bližnjega ter ga naredi za objekt svojih (spolnih) interesov. Takšen popredmeten odnos do sočloveka, je s stališča krščanskega življenja vedno nesprejemljiv. Prav tako pa lahko pogled na golo človeško telo ogrozi njegovo oz. njeno sposobnost samoobvladovanja na spolnem področju. Odločitev za obisk nudistične plaže je zato vedno dvorezno dejanje. Na eni strani je to lahko smiselno (npr. zaradi zdravstvenih razlogov), na drugi strani pa odpira pomisleke, kako dojemam goloto bližnjega, kako vpliva na moje samospoštovanje in čisto življenje. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da je vsak človek odgovoren za čisto življenje svojega bližnjega in da s svojimi dejanji (goloto) nimamo pravice prebujati poželenja v drugih. Poseben problem nastopi v primeru, ko gre za otroke. Pravica otrok do zasebnosti in običajno neugodnim občutkom do razkazovanja v dobi odraščanja, je potrebno vedno spoštovati. Še zlasti, ker so lahko otroci na nudističnih plažah objekt številnih pogledov, komentarjev pa tudi nadlegovanja. O tem znajo povedati še zlasti tisti ljudje, ki so jih starši pogostokrat celo silili, da so morali na plažah odložiti svojo obleko in so doživeli prave notranje stiske.
Sramežljivost v najbolj plemenitem pomenu besede je oblika kreposti, ki človeka in bližnje varuje pred poželenjem. Zato je vsak poklican, da svojo zasebno in intimno življenje varuje, prav tako pa spoštuje pravico bližnjega do takšnega življenja. Zato je lahko odločitev za nudizem, kolikor se človek izogiba omenjenim dilemam, za nekatere ljudi sprejemljiva. Prav tako pa mora tovrstne določitve vedno spremljati spoštovanje pravice vsakega človeka – še zlasti otroka, da ga nobeden – tudi starši – ne silijo v telesno razgaljenje. Samo spoštovanje človekove svobode, ki se izraža preko spoštovanja telesa, je temelj duhovne svobode, h kateri smo poklicani vsi kristjani.
dr. Tadej Strehovec, Kaj je res, Ognjišče (8) 2010, str. 25


Tvoje razmišljanje je zanimivo in je v njem kar nekaj resnice. »Bog je ustvaril nebo in zemljo«. To je bistveno. Isti Bog je ustvaril tudi človeka. Ko govorimo o »ustvarjanju«, si ne smemo vsega zamišljati kot otroci, ki vse poenostavijo, ker imajo veliko fantazije, pa malo znanja. Ko beremo, kako je Bog oblikoval Adama “iz zemeljskega prahu” (1 Mz 2,7), si ne smemo predstavljati, da ga je »zamesil«, kot gnetejo otroci svoje igrače iz blata. Bog je namreč duh in kot tak ne more »mesiti« zemlje, da naredi Adama. Tudi ni »fizično« vzel rebra od Adama in iz njega naredil Evo. To je prispodoba, da je Eva ustvarjena »po meri« Adama. Bogu je dovolj, da na nekaj »pomisli« in že je ustvarjeno.
Lansko leto (2016) je res izšel v slovenščini prevod “Sporočil Presvete Trojice in Device Marije po prerokinji Mariji Božjega usmiljenja” z naslovom Knjiga resnice (prvi del) (584 strani) s podnaslovom “Pripravite se na drugi prihod”. Avtorica Marija Božjega usmiljenja naj bi dobivala ta sporočila od 8. 11. 2010 do 31. 12. 2011. Na koncu knjige so dodana “Nekatera pomembna sporočila iz leta 2012, 2013, 2014 in 2015”. Poleg Knjige resnice občasno pošilja isti vir na različne naslove podobne oz. iste vsebine. Izdaja Knjige resnice v slovenščini je toliko bolj problematična, ker je prišlo do izdaje, ko je bila avtorica na Irskem že razkrinkana kot marketinška strokovnjakinja in prebrisana goljufica. Odgovor na vaše vprašanje sploh več ne bi bil umesten, če ne bi v Sloveniji še vedno razpečevali Knjige resnice in škapulirjev pečata živega Boga in Križarsko molitev.
Spoštovana gospa Julči, hvala za zaupanje vašega težkega doživljanja. Na vaše direktno vprašanje, ali ste obsedeni, na žalost ne morem odgovoriti takole na daljavo, saj se vsa konkretna duhovna stanja lahko ugotavljajo samo osebno in v neposrednem srečanju. Podobno kot lahko zdravnik na daljavo poda samo neke splošne ugotovitve, ne more pa določiti konkretne diagnoze, saj za to potrebuje še druge dodatne povsem konkretne preiskave. Zato vam svetujem, da se obrnete najprej na kakšnega bližnjega duhovnika, ki mu zaupate, se z njim še podrobneje pogovorite in on bo potem lažje presodil, ali je smiselno, da se morda obrnete na duhovnika, ki je od škofa posebej zadolžen za domnevne težje primere delovanja zla v ljudeh. Ob tem pa bi vam svetoval tudi, da se oglasite tudi pri svojem zdravniku in mu opišete svoje težave – njegovo mnenje bo v veliko pomoč tudi duhovnikom pri nadaljnjem njihovem nudenju pomoči, če bo potrebna. Kar pa lahko prav takoj storite in vam zelo in najprej svetujem, pa je, da se v molitvi, tudi če čutite odpor do nje (to ni nič posebnega, saj ga kdaj čuti večina ljudi) izročite Jezusu Kristusu, ki je edini zmagovalec nad vsakim zlom. V letu stoletnice prikazovanj v Fatimi vam zelo priporočam molitev rožnega venca, kot je to priporočala v Fatimi Marija, saj je to ena izmed duhovno najbolj učinkovitih molitev. K molitvi za vas pa lahko povabite tudi svoje bližnje, prijateljice in prijatelje.






Bilo je po zaključku veroučnega leta. Katehistinja Nadja me je povabila na srečanje vseh otrok, ki so hodili k verouku. V veroučni učilnici smo po tleh razporedili blazine, posedli smo v krog, se prijeli za roke in zmolili uvodno molitev ter zapeli. Otroci so bili zelo živahni. Nadja jih je znala umiriti s pripovedovanjem zgodbe o Janezku, ki se je odpravljal na počitnice in se veselil, da ne bo treba več hoditi k maši, saj so počitnice! Pas mu je mama lepo razložila, da Jezus živi v nas in nas spremlja povsod, njegova ljubezen ne pozna počitnic. Duhovniki bodo maševali tudi med počitnicami, mi pa bomo imeli več časa in se bomo maše še lažje udeležili.
Delavski otroci smo odhajali “na počitnice” k večjim kmetom. Posebno dobrodošli smo bili na velikih kmetijah, ki so ostale brez otrok. Ni nam bilo hudo. Sama sem komaj čakala, da se otresem sitnih sester in brata, ki so kar naprej nekaj zahtevali, in grem tja, kjer sem se kljub napornemu delu lahko pogovarjala s pticami, z rožami in zemljo. “Čudaški, toda priden otrok!” so me pohvalili gospodarji in me domov pospremili z vrečo krompirja, novimi nogavičkami, tisti najboljši celo s kakim svinčnikom in zvezkom za šolo. Nekoč pa sem dobila – saj ne boste verjeli! – čisto pravo knjigo, polno pravljic in celo slike so bile v njej.
Nekega dne sva v kuhinji ostali sami s teto. Prisedla je k meni za mizo in mi rekla: »Rada bi ti pokazala nekaj več kot so črke. Vsi poudarjajo samo pisanje. Meni pa se zdi tudi matematika zelo pomembna.« Prijela je mojo roko, jo položila na mizo in mi razprla prste. Začela je šteti: »Ena, dva, tri, štiri, pet.« Pri štetju je vsakič s svojim kazalcem pokazala na moj prst. Večkrat sva to ponovili, šteli od leve proti desni in od desne proti levi.