Srečala sva se sredi vasi. Bila je čudovita avgustovska nedelja. Nedeljske popoldneve porabim za nujno sprostitev, ko obiščem ljudi, za katere vem, da bodo mojega obiska veseli, mene pa taka srečanja obogatijo z novimi življenjskimi izkušnjami.
Jure je sedel na nizkem zidcu ob potoku in po licih so mu polzele solze. Prisedla sem, in ker ni nič rekel, se mi je zdelo, da mu moja družba ni neprijetna. “Kaj je?” sem ga vprašala. “Nič!” je bil kratek. No, treba bo še malo počakati, da se “skuha” do konca. Molče sva sedela nekaj časa, potrem pa je iz njega izbruhnilo: “Nihče, prav nihče me ne mara! Tadeju sem posodil svojo žogo. Mislil sem, da sva prijatelja, a ni mi je vrnil. Cel teden so se igrali z njo in vsi so mislili, da je njegova. Potem pa je izpuščala in takrat se je Tadej spomnil, da je moja. Taka, prazna, ko ni za nobeno rabo več, je lahko moja!” Dvakrat je jezno posmrkal. “Tako naj nesem domov? Tata mi jo je kupil. Ne vem, kaj bo rekel. Pravi, da brž vse uničim. Tudi kolo se mi je pokvarilo. Skril sem ga v garažo. Ni ga še videl…” Zdaj je dvakrat žalostno posmrkal. Ponudila sem mu robček. Krepko je pihnil vanj in me pogledal. Njegove modre oči so plavale v solzah. Tako, kot tisti dan, ko sva se z Juretom spoznala.
Bilo je po zaključku veroučnega leta. Katehistinja Nadja me je povabila na srečanje vseh otrok, ki so hodili k verouku. V veroučni učilnici smo po tleh razporedili blazine, posedli smo v krog, se prijeli za roke in zmolili uvodno molitev ter zapeli. Otroci so bili zelo živahni. Nadja jih je znala umiriti s pripovedovanjem zgodbe o Janezku, ki se je odpravljal na počitnice in se veselil, da ne bo treba več hoditi k maši, saj so počitnice! Pas mu je mama lepo razložila, da Jezus živi v nas in nas spremlja povsod, njegova ljubezen ne pozna počitnic. Duhovniki bodo maševali tudi med počitnicami, mi pa bomo imeli več časa in se bomo maše še lažje udeležili.
Otroci so se razdelili po starostnih skupinah. Opazovala sem jih, kako pridno so pisali in risali. Nenadoma je k meni stopila Ines, deklica iz skupine najmlajših. “V naši skupini nobeden nič ne dela!” je bila huda. “Kako nihče nič ne dela?” nisem verjela. “Pridi sem, pa boš videla!. Tanja je pojedla čokoladni jajček in zdaj sestavlja igračko, Polona samo čečka po listih, samo jaz se trudim.” Takoj sem se odpravila, da zadevo uredim. Res je bilo tako, kot mi je povedala Ines. Deklica se je odpravila v boj kot kakšen general. Na robu blazine je bil majhen deček. Tiho je sedel in po ličkih so mu polzele solze. “Kako ti je ime?” sem ga vprašala. “Jure,” je dahnil. Njegove plave učke so plavale v solzah. “Zakaj jokaš?” sem ga vprašala. Rekel je, da ne zna hitro brati, deklice v njegovi skupini se vsaka po svoje zabavajo, v drugih skupinah pa vsi pridno delajo. Potem se jaz vzela stvar v roke. Tanji sem vzela koščke plastične igračke iz čokoladnega jajčka in ji obljubila, da ji bomo na koncu vsi pomagali sestaviti igračko. Poloni sem naročila, naj zapiše odgovore na vprašanja, ki sem jim jih prebrala. Jure se je pomiril, ko sem nekaj časa sedela ob njem. Pohvalila sem jih, ko so hitro končali delo in niso bili čisto zadnji. Sledile so igre z žogo. Jure je ves čas spremljal z očmi vsak moj korak. Vedno se je vključil v tisto skupino, kjer sem bila jaz. Postala sva prijatelja. Na koncu smo skupaj zmolil očenaš ter Sveti angel z željo, da bi jih spremljal med počitnicami, jeseni pa jih pripeljal nazaj v naslednje veroučno leto. Tako sva se z Juretom spoznala.
“Mogoče pa žoga ni predrta, ampak je samo spuščala, pa bi jo bilo treba samo napumpati,” sem mu hotela pomagati, kot da se strokovno spoznam na žoge. “Pridi, greva v našo delavnico in bova poskusila.” Še dvakrat je zabingljal z nogami, potem sva skočila na tla in odšla. “Ti, če bo žoga spet dobra, a jo boš še posodil prijateljem?” sem bila radovedna. “Naj si jo kupijo! Ko pa so nesramni in me ne marajo v svoji družbi!” Še je bil zelo jezen. “Najslabši pa je Tadej. Zaradi njega jih bom še dobil od očeta.” “Nič ti ne bo, če se bo dalo žogo napolniti in bo kakor nova!” sem ga pomirila.
V delavnici je delal kompresor. Mož je potreboval samo nekaj trenutkov in žoga je bila spet usposobljena, da poleti v veselje mladih nogometašev. “Jure, kaj pa boš z žogo sam …?” sem znova poskušala. Pogledal me je in dejal: “Saj res ne morem sam igrati nogometa, pa počitnice so!! In odhitel je z žogo pod pazduho iz delavnice, važen kot pravi nogometaš. Pomahal je možu. “Takoj grem poiskat klapo, gotovo so na igrišču, in bomo eno zaigrali,” je dodal.
“Oh, otroci,” je zavzdihnil moj mož ob spominu na čase, ko je tudi sam letal za žogo in zabijal gole. Jure se je na vratih obrnil k meni: “Ja, hvala. Se vidiva spet pri verouku, saj boš prišla?” je rekel. “No, gotovo se bova srečala že kdaj prej. Zdaj pa lepo uživaj počitnice!” sem mu rekla, ko je hitel po poti med hišami.
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 106.

V mojem otroštvu bi zaman iskali zaraščena polja, zanemarjene travnike, potoke, polne odpadkov. V letih po vojni je skoraj vsaka družina na podeželju, celo tiste brez polja, redila prašička, kravico ali vsak nekaj zajčkov. Meso je bilo redka dragocenost. Zato pa je bila zemlja rednica lačnih ust, obdelana do poslednjega koščka z ljubeznijo in velikim spoštovanjem. Kljub temu, da je tudi na podeželje začela vdirati industrija, je bil vsakdo zaljubljen v svojo zemljo, pa naj je to bila velika kmetija ali pa je bilo zemlje le za predpasnik.
Delavski otroci smo odhajali “na počitnice” k večjim kmetom. Posebno dobrodošli smo bili na velikih kmetijah, ki so ostale brez otrok. Ni nam bilo hudo. Sama sem komaj čakala, da se otresem sitnih sester in brata, ki so kar naprej nekaj zahtevali, in grem tja, kjer sem se kljub napornemu delu lahko pogovarjala s pticami, z rožami in zemljo. “Čudaški, toda priden otrok!” so me pohvalili gospodarji in me domov pospremili z vrečo krompirja, novimi nogavičkami, tisti najboljši celo s kakim svinčnikom in zvezkom za šolo. Nekoč pa sem dobila – saj ne boste verjeli! – čisto pravo knjigo, polno pravljic in celo slike so bile v njej.
Ko sem bila “dodeljena” močni kmetiji, ki je imela travnike v strmih senožetih pod Čavnom, se mi je zdelo kakor v sanjah. Kot mala Heidi sem uživala v svežih jutrih, ko sva z gospodinjo nosili zajtrk koscem, in sem globoko vdihavala vonj po borovcih. Sonce je leno polzelo izza Nanosa in vsako drevo, vsak grm in drobno cvetje ob stezi se je izvijalo iz motnega obrisa v novo, čudežno podobo.
Gospodinje sem se nekoliko bala, ker je bila zelo molčeča. Če je že spregovorila, me je opozarjala, naj pazim, da ne bom kar razlila ali razbila. Ker pa je tudi zame odrezala ogromen kos kruha in me obdarila z dišečimi dobrotami enako kot druge, sem jo skoraj občudovala. Med tem, ko so kosci polegli pod drevo in lačno zajemali, sva medve obračali in raztresali pokošene redi trave in pri tem uživali čudoviti vonj, ki ga po moje doslej še ni uspelo ujeti nobeni kemični industriji. Moja najlepša dolžnost pa je bila prinašanje vode. Posoda za vodo je bila sicer nerodna, narejena iz posebnega lesa, ki je dolgo obdržal svežino vode. Imenovali smo jo “barigla” in posebno pridne gospodinje so jo v senci pod grmom pokrile s čisto krpo, da bi se po njej ne usedali nadležni obadi. Ko sem se spuščala v globel proti izviru z bariglo na glavi, sem se počutila kot kraljica. Vse naokrog temno zelenje, le nad glavo zaplata modrine. Škržati so neutrudno prepevali in dišalo je po svobodnem rastju in neomejenem življenju. Zasanjano sem preštevala smreke in premišljevala, kdaj bom dovolj velika, da bom zlezla na najvišjo slovensko goro, s katere baje vidiš vso Slovenijo. Posledica sanjarjenja o visoki gori je bila nepazljivost in noga se je zapletla v štrlečo korenino. Zgubila sem ravnotežje in se kar nekaj časa kotrljala po strmem bregu, preden mi je uspelo zgrabiti vejo in zaustaviti neprostovoljno kotrljanje. Toda groza! Ob padcu sem spustila bariglo. Ta pa še malo ni bila solidarna z mano. Veselo se je kotalila naprej, naravnost proti skali, pod katero je bil izvirek. Ko sem slišala pok in videla, kako se je mali sodček razpočil na kose, se mi je srce skoraj ustavilo.
Opraskani obraz sem potisnila v travo in glasno zajokala. Malce sem svoj jok utišala, ko se me je dotaknila roka. Senca visoke gospodarjeve postave me je vso pokrila. Da bi se krivde čimprej osvobodila, sem hlipaje iztegnila roko proti skali. “Razbila sem bariglo!” mi je uspelo izhlipati. “Joj, ti ubogi škržatek, vsa si potolčena, pa misliš na bariglo! Ob šmarnem dnevu bom na sejmu v Logu kupil novo. Táko z rožami. Pridi zdaj, da ti pomagam. Umiti se moraš v potoku, saj si taka, kot da bi prišla z ruske fronte. Jaz grem po kanto, bo tudi držala vodo, ne boj se!”
Pomagal mi je do potoka, kjer sem v mrzli studenčnici oplaknila praske. Medtem je natočil vodo v aluminijasto kanto in me potem prijel za roko ter mi pomagal v hrib. Pod drevo je potegnil star koc. “Lezi, alo, saj se vsa treseš!” Iz košare je povlekel čudovito rumeno hruško. V dvomu sem poiskala obraz gospodinje. Ta je sicer gledala nekam namrščeno, rekla pa ni nič. Gospodarju ni nikoli nihče oporekal.
Že dolgo so pobočja Čavna podobna preriji , ker travnikov nihče več ne kosi. Živine je pač vse manj. Toda tudi dobrote, take, ki ti kane v dušo, ko jo najmanj pričakuješ, je na tem svetu, žal, vse manj in manj …
Vodo si natakamo pri svetleči pipi ali pa jo srkamo iz neprijetne plastike. Vendar ta ne spominja na to, da se je vanjo ujel duh trave in so se z njo spogledovali sončni žarki, ki so se poredno prerinili skozi gosto grmovje ob izvirih. Kako staro “bariglo” bi se morda našlo le v kakšnem muzeju. Še vedno pa obstajajo ljudje, ki se jim ne zdi, da je biti dober celo v tej čustveni puščavi sedanjega časa edino naravno za človeka.
PIZZONI, Jožica, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 104.

Na začetku novega šolskega leta, še posebej prvo nedeljo v septembru, je pri nas bolj svečano in živahno. Takrat pride večina osnovnošolcev k sveti maši, pri kateri prosijo za blagoslov v novem šolskem letu, ki je pred njimi. Vsi molimo za božje varstvo in vodstvo pri učenju in za modrost ter potrpežljivost tako učencev kot učiteljev.
Ob tem dogajanju mi vsako leto lepo iz spomina privrejo občutki, ki sem jih doživljala, ko sem tudi sama obiskovala osnovno šolo. Eden najlepših spominov pa je povezan z letom, ko sem postala prvošolka.
Spomladi tistega leta, ko sem šla v šolo, so se vsi domači malo bolj ukvarjali z mano. Želeli so, da poznam vsaj kakšno črko, če ne že vseh, da bi se mogoče znala vsaj podpisati, če že ne z imenom in priimkom, da bi znala zapisati vsaj svoje ime. Priznam, da me ni preveč vleklo sedeti za mizo in pisati, pri tem pa se držati mej spodnje in zgornje črte. Veliko truda so vložili, jaz pa sem si prizadevala po najboljših močeh in jim s tem želela izkazati svojo hvaležnost in poplačati njihovo prizadevanje.
Nekega dne sva v kuhinji ostali sami s teto. Prisedla je k meni za mizo in mi rekla: »Rada bi ti pokazala nekaj več kot so črke. Vsi poudarjajo samo pisanje. Meni pa se zdi tudi matematika zelo pomembna.« Prijela je mojo roko, jo položila na mizo in mi razprla prste. Začela je šteti: »Ena, dva, tri, štiri, pet.« Pri štetju je vsakič s svojim kazalcem pokazala na moj prst. Večkrat sva to ponovili, šteli od leve proti desni in od desne proti levi.
»Vidiš, vedno je enako!
Potem mi je skupaj stisnila dva prsta in tri prste, tako da je bil med obojimi rahel razmik.
»Sedaj imaš tukaj dva prstka in tukaj tri, vsi so še vedno tvoji in še vedno jih je pet.« Zopet sva jih prešteli od ena do pet.
»Pa če tako narediva z desne proti levi ali z leve proti desni, vedno je enako. Vedno bo v tvojem življenju dva plus tri ali tri plus dva pet.«
Bila sem očarana in šokirana obenem. Pretreslo me je neko globoko spoznanje, kar močno za mojih dobrih šest let in pol.
»Veš, ko je Bog ustvaril svet, je vanj položil neke zakonitosti, ki bodo veljale za vse večne čase, saj je Bog večen, pisavo pa si je človek izmislil kasneje.«
Teta je odšla, jaz pa sem obsedela za mizo kot vkovana in telo je trepetalo ob globokem spoznanju čudovitega Razuma – večnega Boga in ob misli, kako je moja teta (pa ne vem, če je sploh imela vse razrede osnovne šole) pametna. Takrat sem začutila, kako globoka je njena vera in kako je povezana z Bogom. Spoznala sem, da pozna še nekaj več kot Sveto pismo, ki ga je nam otrokom tako rada razlagala ob dolgih jesenskih in zimskih večerih. Vsakokrat, ko smo čakali, da se vsi vrnejo domov in bomo skupaj molili rožni venec, smo se otroci zbrali pri njej na topli krušni peči. Vzela je debelo Sveto pismo s slikami, ki je bilo stisnjeno med rdeče platnice, na katerih so bile zlate črke, v njem pa je bilo veliko barvnih slik. Prebirala nam je zgodbo za zgodbo, nam razlagala in vedno znova ponavljala, kar smo želeli vedeti. Napeto smo jo poslušali. Zdelo se nam je, kot da pripoveduje pravljice, tako neverjetne stvari smo slišali. Bili smo premajhni, da bi dojeli vso zgodovino odrešenja.
Tisti trenutek, ko me je obšlo spoznanje, da ne pozna samo zgodb iz Svetega pisma, ampak o Bogu ve še mnogo več, se je v meni zgodil neki premik, ki je v meni utrdil prepričanje o pravem znanju moje tete, da sem sklenila: »Vse, kar bo o Bogu povedala moja teta, bom verjela.« Takrat se mi je Bog prvič razodel.
Od takrat verujem. Verujem globoko v svojem srcu. Vsa moja bit veruje. Ne verujem zato, ker bi to zmogla iz svoje pameti ali spoznanj, veliko stvari presega moj razum. Verujem, ker se mi je Bog tako čudovito razodel po moji teti in lahko občudujem in se čudim, kako je lahko vse tako dovršeno ustvaril.
Zaradi teh nekaj prvih petih minut preproste matematike, katere zakonitosti bodo veljale vse večne čase, verujem. In kljub bolj ali manj goreči zavzetosti za sodelovanje v cerkvi nisem nikoli podvomila. Iz srca Bogu hvala!
V času šolanja sem slišala tudi za učenjake, znanstvenike, fizike in kemike, biologe in razne strokovnjake. Nič mi ni omajalo vere, saj mi je že teta razložila, da so vsi talenti, ki jih imamo in so jih ti učeni ljudje prejeli, dar Boga.
Z leti so prišla še druga močno podkrepljena spoznanja, da naravni zakoni ne morejo obstajati sami od sebe – tudi jih niso iznašli fiziki, matematiki in drugi znanstveniki. Vsi ti veliki možje so zakonitosti zgolj odkrili, zakoni sami pa obstajajo že od začetka in kažejo na Zakonodajalca – na Veleum.
Bog se po ljudeh, ki jim je naklonil modrost, razodeva. In večji ko je modrec, bolj se čudi in občuduje čudovito, brez napak ustvarjeno stvarstvo. Ljudje smo tisti, ki se v svojem napuhu hočemo postaviti nad Boga in v svojem egoizmu in pohlepu pustošimo in uničujemo našo Zemljo.
Tako me tudi v preteklih komunističnih časih, ko so hoteli postaviti znanost na mesto vere in Boga ter so se iz vernikov norčevali, to sploh ni prizadelo. V sebi sem bila trdno prepričana, da vse deluje samo zato, ker je te zakonitosti ustvaril Bog.
In Bog je dober in Bog je večen! Učitelj, ki me je tedaj hotel prepričati drugače, je samo človek, ki bo po nekaj letih dela odšel v pokoj in ne bo imel več moči nad mano ali drugimi učenci, Bog pa je večen.
Smilil se mi je učitelj, ki je živel v taki zmoti in zaslepljenosti in zvečer sem zanj tiho molila, da bi se mu odprle oči in bi spoznal vso veličino Boga.
Bogu se zahvaljujem za neizmerno srečo, ki sem jo doživela pred dobrim letom. V naši molitveni skupini se je pojavil nov obraz – obraz učitelja, za katerega sem mnogo, mnogo let molila. Srečna se Bogu zahvaljujem, da ga je obsijal s svojo ljubeznijo in mu podelil milost spoznanja, da bo dve plus tri vedno pet.
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 44.