Ko mene več ne bo … Bo vse še isto? … Morda res? In vendar se sprašujem, bo res tako? Znanost prehiteva s svojimi odkritji samo sebe. Kako daleč si upa človek poseči v obstoj sveta, v življenje samo? Kaj še ostaja sveto, nebeška skrivnost? Zdi se mi, da nam beseda: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«, naenkrat nič več ni dovolj. Za mojo staro mamo je bilo veliko odkritje pralni stroj, nič več ledenih rok. Televizija je postala kot vesoljsko čudo, ki se ga nisi mogel nagledati. Danes si na ekranu ultrazvoka lahko ogledate razvoj človeka od spočetja do rojstva. Moji stari mami je zadoščalo, da je vedela, da prihaja novo življenje. Naši predniki so znali živeti s preprostimi znanji, ki so jim zaznamovala vsakdanjik. Vsi ti novi izumi so dobrodošli, včasih pa ne.
Sprašujem se, zakaj si človek vedno tako močno želi vedeti, kakšen je bil tisti »prvi dan« našega sveta? Ali nam ne zadošča spoznanje, da je bil Bog zadovoljen z ustvarjenim?… “Bog je videl, da je dobro” (1 Mz 1,18). Veliki hadronski trkalnik v švicarskih Alpah je marsikomu razgrel krila domišljije. Skrivnost, ki naj bi razvozlala uganko o nastanku sveta? Ali bi bili bolj zadovoljni, če bi to vedeli? Bi bilo potem drugače, bi bil človek bolj človek? Imela sem srečo, da sem poznala svoje stare starše in vse tiste, ki so pred menoj zoreli za večnost. Iz njihovih pogovorov in pripovedovanj sem uspela spoznati, da je bil npr. pralni stroj kot odkritje zanje nekaj koristnega, ker je močno olajšal delo. Noben izum pa ni uspel povezati človeka s človekom. Pomirja me misel, da je Bog vsemogočen, da vse obstaja tako, kot on hoče! Vzeli naj bi si čas, da bi odrinili na globoko, da bi se zazrli v skrivnost odrešenja. Ugibanja o nastanku sveta pa naj ostanejo nebeška skrivnost.
Laura

Tvoje razmišljanje je zanimivo in je v njem kar nekaj resnice. »Bog je ustvaril nebo in zemljo«. To je bistveno. Isti Bog je ustvaril tudi človeka. Ko govorimo o »ustvarjanju«, si ne smemo vsega zamišljati kot otroci, ki vse poenostavijo, ker imajo veliko fantazije, pa malo znanja. Ko beremo, kako je Bog oblikoval Adama “iz zemeljskega prahu” (1 Mz 2,7), si ne smemo predstavljati, da ga je »zamesil«, kot gnetejo otroci svoje igrače iz blata. Bog je namreč duh in kot tak ne more »mesiti« zemlje, da naredi Adama. Tudi ni »fizično« vzel rebra od Adama in iz njega naredil Evo. To je prispodoba, da je Eva ustvarjena »po meri« Adama. Bogu je dovolj, da na nekaj »pomisli« in že je ustvarjeno.
Kristjane ne »pohujšuje« teorija evolucije, da je človek in vse živo nastalo po nekem razvoju. Gotovo dnevi, ki jih omenja svetopisemsko poročilo o stvarjenju, niso bili dnevi, ki so trajali 24 ur, saj v začetku niti sonca niti zvezd ni bilo. Ljudje, tudi naši predniki, tvoja stara mama, so si vse predstavljali poenostavljeno, ker niso bili še sposobni razmišljanja, ki smo ga sposobni danes, ob takem razvoju znanosti. Ves napredek temelji na sposobnosti našega razuma, ki nam ga je dal Bog. Njegov načrt je, da kot razumna bitja obvladamo zemljo. V Svetem pismu je zapisano o Adamu in Evi: »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28). Tudi imeni prvega človeškega para Adam in Eva dejansko nista njuni imeni v današnjem smislu, pač pa simbolični. Za Evo je zapisano: »Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih« (1 Mz 3,20). Če bi Sveto pismo govorilo v današnjem znanstvenem jeziku, bi ga preprosti ljudje ne razumeli. To, kar mi danes imenujemo »znanstveno«, bo čez nekaj desetletij najbrž že zastarelo. Sveto pismo pa je vedno »sodobno«, če ga znamo prav razlagati.
Človek ima v sebi to od Boga dano »radovednost«, zato je prav, da jo uporablja in odkriva vedno nove stvari. Res to ni za zveličanje nujno potrebno, je pa razlog, da se Bogu zahvaljujemo za dar razuma in da ga pravilno uporabljamo. Za napredek človeštva in ne za njegovo uničenje.
Večkrat si zamišljam, kakšen bo svet čez nekaj desetletij, stoletij. Težko si to predstavljam, sem pa radoveden, čeprav tega ne bom videl. Navdušujejo me nova odkritja, zlasti od računalnika naprej. Tudi sem vesel uspehov, ki jih dosegajo v Švici s hadronskim trkalnikom. Bolj ko poznamo osnove razvoja in delovanja, lepše uspehe bomo lahko dosegli v korist človeštva. To me še bolj prepriča, kako velik je Bog, da je zapisal v naše osnovne celice vso zgodovino našega razvoja.
Druga stvar pa je, da bi si morali vzeti dovolj časa, »da bi odrinili na globoko, da bi se zazrli v skrivnost odrešenja«. Nekoliko pa smo to tudi storili. Če izumi olajšajo človeku življenje, ga lahko tudi zbližajo med seboj.
BOLE, Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2010) 08, str. 75

Od prijateljice, ki je v zadnjem času zelo pobožna, sem dobila Knjigo resnice (Pripravite se na drugi prihod), in sicer prvi del, ki prinaša zasebna sporočila Marije Božjega usmiljenja. Avtorica trdi, da je bil zadnji resnični papež Benedikt XVI. in da je sedanji papež Frančišek lažni prerok, ki vodi katoličane v pogubo. Kmalu naj bi bil tudi konec sveta, saj so ta sporočila zadnji opomin pred drugim Kristusovim prihodom. Knjiga tudi spodbuja ustanavljanje križarskih molitvenih skupin in priporoča tudi škapulir pečata živega Boga. Zelo me moti, da papeža Frančiška imenuje lažni prerok. Kaj menite o tej knjigi in o njenih sporočilih?
Aleša
Lansko leto (2016) je res izšel v slovenščini prevod “Sporočil Presvete Trojice in Device Marije po prerokinji Mariji Božjega usmiljenja” z naslovom Knjiga resnice (prvi del) (584 strani) s podnaslovom “Pripravite se na drugi prihod”. Avtorica Marija Božjega usmiljenja naj bi dobivala ta sporočila od 8. 11. 2010 do 31. 12. 2011. Na koncu knjige so dodana “Nekatera pomembna sporočila iz leta 2012, 2013, 2014 in 2015”. Poleg Knjige resnice občasno pošilja isti vir na različne naslove podobne oz. iste vsebine. Izdaja Knjige resnice v slovenščini je toliko bolj problematična, ker je prišlo do izdaje, ko je bila avtorica na Irskem že razkrinkana kot marketinška strokovnjakinja in prebrisana goljufica. Odgovor na vaše vprašanje sploh več ne bi bil umesten, če ne bi v Sloveniji še vedno razpečevali Knjige resnice in škapulirjev pečata živega Boga in Križarsko molitev.
Kdo se pravzaprav skriva pod imenom Marija Božjega usmiljenja, ki naj bi bila prerokinja? Že pred dvema letoma, leta 2015, je bilo dokazano, da je po petih letih delovanja in po 1200 sporočilih, ki naj bi jih prejela od Svete Trojice, Jezusa Kristusa in Blažene Device Marije, samooklicani prerokinji usahnila njena spletna stran in Facebook, ki ju je spremljalo več sto tisoč naivnih ljudi. Michael O’Farrel, raziskovalni irski novinar, je dokazal, da se pod imenom Marija Božjega usmiljenja skriva Mary Carberry, irska marketinška strokovnjakinja in poslovno propadla ženska iz okolice Dublina na Irskem. Ta je na dan izida raziskovalnega članka, ki jo je razkrinkal, obiskovala trgovine in kioske v svojem delu mesta ter kupovala časopise, da bi tako zmanjšala število prodanih izvodov.
Pozneje je skupina katoliških blogerjev izdala knjigo, v kateri je med drugim bila objavljena poslovna dokumentacija, ki 60-letno Mary Carberry povezuje z irskim milijonarjem in njenim poslovnim partnerjem Breffnijem Cullyjem, ki je bil v času ukinitve spletne strani na Filipinih, kjer je organiziral seminarje Marije Božjega usmiljenja.
Carberryjeva je bila namreč zelo znana v irskem medijskem svetu, saj imela svojo uspešno agencijo, s katero je pomagala številnim podjetnikom. Dokazano je tudi, da je bil eden od glavnih njenih ciljev zaslužek od prodaje Knjige resnice in škapulirja pečata živega Boga.
Marija Božjega usmiljenja oz. Carberryjeva je sebe imenovala “sedmi pečat” (Raz 5,1-14) iz knjige Razodetja. Trdila je namreč, da ji je Bog zaupal nalogo, da vsemu svetu razodene njegova sporočila, da bi se tako svet pripravil na dogodke poslednjih časov. Njena sporočila so objavljena v treh delih Knjiga Resnice.
Dr. Mark Miravalle, stalni diakon in oče osmih otrok, mariolog in znan teološki profesor na Frančiškanski univerzi (TOR) v mestu Steubenville (ZDA), je podrobneje analiziral Carberryjina sporočila in v njih odkril številne teološke, zgodovinske in druge zmote. Omenimo samo nekaj primerov hudih zmot: 1. Trditev, da je bil papež Benedikt XVI. “zadnji pravi papež na zemlji” in da bo “naslednji papež lažni prerok”. 2. Oblika krivoverstva, poznanega kot milenarizem, je prisotna v več primerih domnevnih sporočil. 3. Zanikanje pomembnosti ocene Cerkve glede domnevnih sporočil. 4. Zavrnitev domnevne vidkinje, da bi se ‘odkrila’ in predstavila krajevni cerkveni oblasti za ustrezno teološko in znanstveno oceno, medtem ko sočasno na mednarodni ravni razpečuje domnevna sporočila prek interneta in tiskanih besedil. 5. Teološke zmote. 6. Neizpolnjena datirana napoved ‘opozorila’, ki naj bi se zgodilo v “nekaj mesecih” po 31. maju 2011. 7. Odsotnost verodostojnih krščanskih sadov duhovnega miru, veselja, zaupanja in ljubezni; namesto njih doživljanje večjega strahu, tesnobe in prevladujoče negativnosti.
Mark Miravalle je ob analizi sporočil tudi ugotovil in opozoril, da tisti katoliški kristjan, ki sprejme ta sporočila zapade v razkol s katoliško Cerkvijo, saj sprejetje Carberryjinih sporočil pomeni po Zakoniku cerkvenega prava “odklonitev podrejenosti papežu ali odklonitev občestva s člani Cerkve, ki so mu podrejeni” (ZCP, kan. 751). Resno sprejetje njenih poročil tudi pomeni za katoliškega kristjana izobčenje in onemogočanje prejemanja zakramentov (prim. ZCP, kan. 1364).
Irska marketinška strokovnjakinja tudi zavrača Zakonik cerkvenega prava (prim. ZCP, kan. 349) glede veljavnosti izvolitve papeža. Njena sporočila so polna negativnih praznovernih pripovedi, ki Boga Očeta in Sina predstavljajo na nepravi način in v napačni luči.
Diarmuid Martin, dublinski nadškof, je na straneh uradnega časopisa svoje nadškofije, v kateri živi Carberryjeva, objavil izjavo, v kateri poudarja, da Carberryjina “sporočila in videnja nimajo podpore Cerkve in da so številna njena besedila v nasprotju s katoliško teologijo.”
Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof in generalni vikar, je prav tako opozoril na previdnost glede propagande Knjige resnice, takrat sicer še “neznanega avtorja. Knjiga in njegovo govorjenje glede Cerkve in vere je v neskladju s katoliško vero in učenjem Cerkve; prav tako njegov pogled na papeža Frančiška”.
Mate Uzinić, dubrovniški škof in znan ekumenski delavec, je o Knjigi resnice zapisal: “Ko sem svojčas zatrdil, da se bo tudi papežu Frančišku cvetna nedelja z vzklikanjem ‘Hozana’ spremenila v vzklikanje ‘križaj ga’ velikega petka, nisem niti pomislil, da bo ta ‘križaj ga’ prihajal od tistih, ki se predstavljajo kot dobri in pobožni katoličani. In prav to se dogaja po tistih, ki verjamejo v laži tako imenovane Knjige resnice, ki ni nič drugega kot laž, s katero bi rad oče laži zapeljal in zavajal vernike ter jih naredil za sredstva svojega zapeljevanja.“ Gre za Knjigo laži in ne resnice.
Samo upamo lahko, da je z razkrinkanjem Mary Carberry, podjetne irske ‘vidkinje’, prišel konec manipulacijam s tako imenovanim škapulirjem pečata živega Boga in seminarjem, ki s katoliškim naukom nimajo nič skupnega. Prav tako upamo, da zaradi razkrinkanja Mary Carberry njena sporočila, zbrana v Knjigi resnice, nimajo nobene prihodnosti in da avtorica ne bo uspela z ustanavljanjem nove verske ločine (sekte).
Na spletni strani lahko najdemo različna pričevanja ljudi, ki so se za nekaj časa navdušili ob sporočilih Marije Božjega usmiljenja oz. Mary Carberry in so se pozneje vrnili v katoliško Cerkev. Na spletu je zelo pretresljivo pričevanje Joanne iz Poljske, ki je odkrila, da jo lahko samo pristna Resnica, Jezus Kristus, osvobodi (prim. Jn 8,32).
Vabim vas, spoštovana Aleša, in druge bralce Ognjišča, da tistih, ki so nasedli Carberryjini Knjigi resnice ne bi obsojali, temveč, da bi jim pomagali odkrivati zmote na tak način, da bi se lahko brez hujših ran in posledic vrnili v občestvo katoliške Cerkve in s hvaležnostjo sprejemali papeža Frančiška za vrhovnega pastirja Cerkve. Prav tako molimo zanje in za vse, ki so se v iskanju sreče pridružili številnim novodobskim (new age) in drugim ponudbam. Obenem ohranimo do njih spoštljiv, empatičen in dobrohoten odnos, da bodo lažje odkrili sočutnega in usmiljenega Boga, kot nam se razodeva v Svetem pismu.
Vinko Škafar, Pisma. Ognjišče (2017) 09, str. 46

Želela bi vedeli, ali sem obsedena. V zadnjih mesecih se mi zdi, da nisem več tisti človek kot nekoč. Preveč razmišljam o tuji smrti, imam nekontrolirane izpade jeze in besa, imam črne dneve, ko se izogibam vsakega in nočem z nikomer govoriti. Ne hodim več v cerkev, duhovnika se izogibam. Večkrat sem popolnoma odsotna, cele ure gledam v določeno točko, ljudje se me bojijo. Res ne vem, kaj se z menoj dogaja, zato vas prosim, če mi lahko kako pomagate?
Julči

Spoštovana gospa Julči, hvala za zaupanje vašega težkega doživljanja. Na vaše direktno vprašanje, ali ste obsedeni, na žalost ne morem odgovoriti takole na daljavo, saj se vsa konkretna duhovna stanja lahko ugotavljajo samo osebno in v neposrednem srečanju. Podobno kot lahko zdravnik na daljavo poda samo neke splošne ugotovitve, ne more pa določiti konkretne diagnoze, saj za to potrebuje še druge dodatne povsem konkretne preiskave. Zato vam svetujem, da se obrnete najprej na kakšnega bližnjega duhovnika, ki mu zaupate, se z njim še podrobneje pogovorite in on bo potem lažje presodil, ali je smiselno, da se morda obrnete na duhovnika, ki je od škofa posebej zadolžen za domnevne težje primere delovanja zla v ljudeh. Ob tem pa bi vam svetoval tudi, da se oglasite tudi pri svojem zdravniku in mu opišete svoje težave – njegovo mnenje bo v veliko pomoč tudi duhovnikom pri nadaljnjem njihovem nudenju pomoči, če bo potrebna. Kar pa lahko prav takoj storite in vam zelo in najprej svetujem, pa je, da se v molitvi, tudi če čutite odpor do nje (to ni nič posebnega, saj ga kdaj čuti večina ljudi) izročite Jezusu Kristusu, ki je edini zmagovalec nad vsakim zlom. V letu stoletnice prikazovanj v Fatimi vam zelo priporočam molitev rožnega venca, kot je to priporočala v Fatimi Marija, saj je to ena izmed duhovno najbolj učinkovitih molitev. K molitvi za vas pa lahko povabite tudi svoje bližnje, prijateljice in prijatelje.
Če skušam po vašem opisu vendarle kaj sklepati, moram najprej ugotoviti, da so pojavi, ki jih opisujete, precej splošni in tudi pogosti pri najrazličnejših ljudeh. Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni. To, da imamo ‘črne dneve’, bolj ali manj ‘nekontrolirane izpade jeze in besa’, ali da pogosteje razmišljamo ‘o tuji smrti’, ali pa da se ‘izogibamo ljudi’ in nočemo v ‘cerkev’, ima lahko najrazličnejše vzroke. O tem, kaj se vam sicer dogaja v življenju, katere dogodke ste v zadnjem času doživeli, ki bi lahko vplivali na pojav takšnih doživljanj, ali s kakšnimi dejavnostmi ste se v zadnjem obdobju ukvarjali, iz vašega zapisa ni razvidno, a bi se bilo prav o tem potrebno pogovoriti, da bi lažje sklepali, od kod izvirajo kakšni pojavi, ki jih opisujete. Najpogosteje izhajajo iz konfliktnih situacij z bližnjimi, ali iz neuresničenih pričakovanja ali ‘sanj’, lahko tudi iz različnih neuspehov, navsezadnje so lahko tudi izraz kakšnega predbolezenskega ali bolezenskega stanja, nemalokrat pa tudi ukvarjanja s kakšnimi mejnimi praksami.
Med naštetimi je tudi kakšen pojav, ki ga res zasledimo tudi v primerih izrazitejšega delovanja zla. Iz verske resnice o obstoju hudobnega duha izhaja prepričanje tudi o možnosti njegovega delovanja in učinkovanja znotraj našega zemeljskega načina bivanja. Hudobni duh deluje na človeka na reden način s skušnjavami, z namenom, da bi ga zvabil v greh. Mogoče pa je, da daje čutiti svojo prisotnost tudi na nenavadne in izredne načine, vzbujajoč nenavadno pozornost, vendar so ti pojavi v glavnem zelo redki. Se pa njegovo izredno delovanje lahko spreminja glede na čas in kraj. V to drugo skupino najpogosteje štejemo naslednje pojave: motnje in vznemirjanja (infestacije) prostora ali osebe, obsedenost in posedenost. Razlika med rednim in izrednim delovanjem hudobnega duha je v tem, da je v rednem delovanju hudobni duh vzrok zla le posredno (pri skušnjavi je človek tisti, ki pod demonsko sugestijo izbere zlo), v izrednem delovanju pa zlo ni več plod svobodne odločitve človeka ali zgolj njega, ampak izhaja iz direktnega posega hudobnega duha v človeka z edinim namenom, da bi mu škodoval.
Vendar moram poudariti, da je delovanje Cerkve na tem področju zelo previdno in natančno ter mora vsak, ki se s temi pojavi ukvarja, najprej sklepati, da gre za druge vzroke in ne za delovanje hudobnega duha. Šele ko izključi možnost, da je v ozadju bolezen ali kakšen drug psihološko-odnosni vzrok, lahko pomisli, da gre tudi za izredno delovanje zle sile. Da pa je lahko bolj gotov, potrebuje v večini takšnih primerov, kot jih opisujete vi, tudi mnenja zdravnikov, saj so si pojavi lahko zelo podobni.
Spoštovana gospa Julči, iz povedanega lahko razberete, da takole ‘na daljavo’ ni mogoče iz vašega zapisa reči prav nič določnega. Zato vas še enkrat spodbujam, da se oglasite morda najprej pri zdravniku in nato pri bližnjem duhovniku, ki bi vam po potrebi lahko pomagal tudi do tistega duhovnika, ki ga je v vaši škofiji škof pooblastil, da se ukvarja s tovrstnimi primeri.
Lepo vas pozdravljam v upanju, da boste čimprej naredili kakšen korak v svetovani smeri, čeprav je bolj splošna.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2017) 09, str. 46