Skip to main content

Delaj veselo, delo je Božji dar, ki nam zemljo polepša, živež poslajša, nam zdravje ohrani in nas greha obvaruje. Ni dobro delo, če ni veselo.(bl. Anton Martin Slomšek)

kaj je res 08 2010

Nudizem in osebna svoboda

Poleti se naša družina skupaj s prijatelji odpravlja na morje. Ob tem nas nagovarjajo, naj gremo v nudistični kamp, kjer bomo živeli »v svobodi in v skladu z naravo«. Ker s tem nimava nobene izkušnje ter ob tem tudi osebne pomisleke, razmišljava, da bi šli letos sami na morje. Prav tako ne veva, kako bi se na nudistični plaži počutili najini otroci. Zato naju zanima, kakšno je stališče Cerkve do nudizma in podobnih aktivnosti?

kaj je res 08 2010Nudizem je družbeno gibanje, ki se zavzema za pravico do življenja brez oblačil. Takšno zavzemanje se lahko odvija tako na zasebni ravni kot tudi na ravni javnega in družbenega življenja. Omenjeno gibanje se je najprej pojavilo pred 100 leti v Nemčiji, od koder se je razširilo v Skandinavijo, Veliko Britanijo in ZDA, kasneje pa tudi v druge države po svetu. Zagovorniki nudizma razumejo svoje prepričanje kot naravni življenjski slog, ki ga izražajo z javno goloto. Prav tako pa ga živijo na različnih nivojih npr. na ravni družine (v okviru svojega doma), v javnosti (v obliki manifestacij), najpogosteje pa na plažah ob morju, jezerih oz. rekah pa tudi v savnah in zdraviliščih. Takšna dejanja opravičujejo z zdravjem, vrnitev v svet stare Grčije, češčenjem telesa in z osebno svobodo.
Kristjani smo do tovrstnih aktivnosti v večini primerov zadržani, čeprav ni nikjer izrecno zapisano, da bi bil nudizem v nasprotju s krščanstvom. Izhodišče za razumevanje nudizma je pripoved o Adamu in Evi, ki sta bila pred t.i. izvirnim grehom gola. Svoje golote sta se zavedla v trenutku, ko sta začudila sramežljivost in strah pred razkritjem svoje intimnih delov telesa. Zato sta se po izhodu iz raja tudi oblekla. Na splošno velja, da je človek ustvarjen po Božji podobi, zato je telo samo na sebi vedno dobro in vredno skrbi ter spoštovanja. Obenem pa je res, da telo nima samo telesnega pomena, temveč vključuje tudi spolno, simbolno in duhovno razsežnost. Človek na vseh teh nivojih s svojim telesom komunicira z okolico. Zato je poklican, da je pri tem odgovoren in da skuša razumeti različne razsežnosti svoje odločitve za nudizem.
Eden od številnih pomislekov, s katerimi se katoličani soočamo pri nudizmu, je spolnost in človekovo dojemanje poželenja. Spolno poželenje se kaže kot »sposobnost«, da človek popredmeti svojega bližnjega ter ga naredi za objekt svojih (spolnih) interesov. Takšen popredmeten odnos do sočloveka, je s stališča krščanskega življenja vedno nesprejemljiv. Prav tako pa lahko pogled na golo človeško telo ogrozi njegovo oz. njeno sposobnost samoobvladovanja na spolnem področju. Odločitev za obisk nudistične plaže je zato vedno dvorezno dejanje. Na eni strani je to lahko smiselno (npr. zaradi zdravstvenih razlogov), na drugi strani pa odpira pomisleke, kako dojemam goloto bližnjega, kako vpliva na moje samospoštovanje in čisto življenje. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da je vsak človek odgovoren za čisto življenje svojega bližnjega in da s svojimi dejanji (goloto) nimamo pravice prebujati poželenja v drugih. Poseben problem nastopi v primeru, ko gre za otroke. Pravica otrok do zasebnosti in običajno neugodnim občutkom do razkazovanja v dobi odraščanja, je potrebno vedno spoštovati. Še zlasti, ker so lahko otroci na nudističnih plažah objekt številnih pogledov, komentarjev pa tudi nadlegovanja. O tem znajo povedati še zlasti tisti ljudje, ki so jih starši pogostokrat celo silili, da so morali na plažah odložiti svojo obleko in so doživeli prave notranje stiske.
Sramežljivost v najbolj plemenitem pomenu besede je oblika kreposti, ki človeka in bližnje varuje pred poželenjem. Zato je vsak poklican, da svojo zasebno in intimno življenje varuje, prav tako pa spoštuje pravico bližnjega do takšnega življenja. Zato je lahko odločitev za nudizem, kolikor se človek izogiba omenjenim dilemam, za nekatere ljudi sprejemljiva. Prav tako pa mora tovrstne določitve vedno spremljati spoštovanje pravice vsakega človeka – še zlasti otroka, da ga nobeden – tudi starši – ne silijo v telesno razgaljenje. Samo spoštovanje človekove svobode, ki se izraža preko spoštovanja telesa, je temelj duhovne svobode, h kateri smo poklicani vsi kristjani.
dr. Tadej Strehovec, Kaj je res, Ognjišče (8) 2010, str. 25

pismo 08 2010a

Noben izum ni uspel povezati človeka s človekom

Ko mene več ne bo … Bo vse še isto? … Morda res? In vendar se sprašujem, bo res tako? Znanost prehiteva s svojimi odkritji samo sebe. Kako daleč si upa človek poseči v obstoj sveta, v življenje samo? Kaj še ostaja sveto, nebeška skrivnost? Zdi se mi, da nam beseda: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«, naenkrat nič več ni dovolj. Za mojo staro mamo je bilo veliko odkritje pralni stroj, nič več ledenih rok. Televizija je postala kot vesoljsko čudo, ki se ga nisi mogel nagledati. Danes si na ekranu ultrazvoka lahko ogledate razvoj človeka od spočetja do rojstva. Moji stari mami je zadoščalo, da je vedela, da prihaja novo življenje. Naši predniki so znali živeti s preprostimi znanji, ki so jim zaznamovala vsakdanjik. Vsi ti novi izumi so dobrodošli, včasih pa ne.
Sprašujem se, zakaj si človek vedno tako močno želi vedeti, kakšen je bil tisti »prvi dan« našega sveta? Ali nam ne zadošča spoznanje, da je bil Bog zadovoljen z ustvarjenim?… “Bog je videl, da je dobro” (1 Mz 1,18). Veliki hadronski trkalnik v švicarskih Alpah je marsikomu razgrel krila domišljije. Skrivnost, ki naj bi razvozlala uganko o nastanku sveta? Ali bi bili bolj zadovoljni, če bi to vedeli? Bi bilo potem drugače, bi bil človek bolj človek? Imela sem srečo, da sem poznala svoje stare starše in vse tiste, ki so pred menoj zoreli za večnost. Iz njihovih pogovorov in pripovedovanj sem uspela spoznati, da je bil npr. pralni stroj kot odkritje zanje nekaj koristnega, ker je močno olajšal delo. Noben izum pa ni uspel povezati človeka s človekom. Pomirja me misel, da je Bog vsemogočen, da vse obstaja tako, kot on hoče! Vzeli naj bi si čas, da bi odrinili na globoko, da bi se zazrli v skrivnost odrešenja. Ugibanja o nastanku sveta pa naj ostanejo nebeška skrivnost.
Laura

pismo 08 2010aTvoje razmišljanje je zanimivo in je v njem kar nekaj resnice. »Bog je ustvaril nebo in zemljo«. To je bistveno. Isti Bog je ustvaril tudi človeka. Ko govorimo o »ustvarjanju«, si ne smemo vsega zamišljati kot otroci, ki vse poenostavijo, ker imajo veliko fantazije, pa malo znanja. Ko beremo, kako je Bog oblikoval Adama “iz zemeljskega prahu” (1 Mz 2,7), si ne smemo predstavljati, da ga je »zamesil«, kot gnetejo otroci svoje igrače iz blata. Bog je namreč duh in kot tak ne more »mesiti« zemlje, da naredi Adama. Tudi ni »fizično« vzel rebra od Adama in iz njega naredil Evo. To je prispodoba, da je Eva ustvarjena »po meri« Adama. Bogu je dovolj, da na nekaj »pomisli« in že je ustvarjeno.
Kristjane ne »pohujšuje« teorija evolucije, da je človek in vse živo nastalo po nekem razvoju. Gotovo dnevi, ki jih omenja svetopisemsko poročilo o stvarjenju, niso bili dnevi, ki so trajali 24 ur, saj v začetku niti sonca niti zvezd ni bilo. Ljudje, tudi naši predniki, tvoja stara mama, so si vse predstavljali poenostavljeno, ker niso bili še sposobni razmišljanja, ki smo ga sposobni danes, ob takem razvoju znanosti. Ves napredek temelji na sposobnosti našega razuma, ki nam ga je dal Bog. Njegov načrt je, da kot razumna bitja obvladamo zemljo. V Svetem pismu je zapisano o Adamu in Evi: »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28). Tudi imeni prvega človeškega para Adam in Eva dejansko nista njuni imeni v današnjem smislu, pač pa simbolični. Za Evo je zapisano: »Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih« (1 Mz 3,20). Če bi Sveto pismo govorilo v današnjem znanstvenem jeziku, bi ga preprosti ljudje ne razumeli. To, kar mi danes imenujemo »znanstveno«, bo čez nekaj desetletij najbrž že zastarelo. Sveto pismo pa je vedno »sodobno«, če ga znamo prav razlagati.
Človek ima v sebi to od Boga dano »radovednost«, zato je prav, da jo uporablja in odkriva vedno nove stvari. Res to ni za zveličanje nujno potrebno, je pa razlog, da se Bogu zahvaljujemo za dar razuma in da ga pravilno uporabljamo. Za napredek človeštva in ne za njegovo uničenje.
Večkrat si zamišljam, kakšen bo svet čez nekaj desetletij, stoletij. Težko si to predstavljam, sem pa radoveden, čeprav tega ne bom videl. Navdušujejo me nova odkritja, zlasti od računalnika naprej. Tudi sem vesel uspehov, ki jih dosegajo v Švici s hadronskim trkalnikom. Bolj ko poznamo osnove razvoja in delovanja, lepše uspehe bomo lahko dosegli v korist človeštva. To me še bolj prepriča, kako velik je Bog, da je zapisal v naše osnovne celice vso zgodovino našega razvoja.
Druga stvar pa je, da bi si morali vzeti dovolj časa, »da bi odrinili na globoko, da bi se zazrli v skrivnost odrešenja«. Nekoliko pa smo to tudi storili. Če izumi olajšajo človeku življenje, ga lahko tudi zbližajo med seboj.
BOLE, Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2010) 08, str. 75

pismo 09 2017a

Knjiga resnice ali Knjiga laži?

Od prijateljice, ki je v zadnjem času zelo pobožna, sem dobila Knjigo resnice (Pripravite se na drugi prihod), in sicer prvi del, ki prinaša zasebna sporočila Marije Božjega usmiljenja. Avtorica trdi, da je bil zadnji resnični papež Benedikt XVI. in da je sedanji papež Frančišek lažni prerok, ki vodi katoličane v pogubo. Kmalu naj bi bil tudi konec sveta, saj so ta sporočila zadnji opomin pred drugim Kristusovim prihodom. Knjiga tudi spodbuja ustanavljanje križarskih molitvenih skupin in priporoča tudi škapulir pečata živega Boga. Zelo me moti, da papeža Frančiška imenuje lažni prerok. Kaj menite o tej knjigi in o njenih sporočilih?
Aleša
pismo 09 2017aLansko leto (2016) je res izšel v slovenščini prevod “Sporočil Presvete Trojice in Device Marije po prerokinji Mariji Božjega usmiljenja” z naslovom Knjiga resnice (prvi del) (584 strani) s podnaslovom “Pripravite se na drugi prihod”. Avtorica Marija Božjega usmiljenja naj bi dobivala ta sporočila od 8. 11. 2010 do 31. 12. 2011. Na koncu knjige so dodana “Nekatera pomembna sporočila iz leta 2012, 2013, 2014 in 2015”. Poleg Knjige resnice občasno pošilja isti vir na različne naslove podobne oz. iste vsebine. Izdaja Knjige resnice v slovenščini je toliko bolj problematična, ker je prišlo do izdaje, ko je bila avtorica na Irskem že razkrinkana kot marketinška strokovnjakinja in prebrisana goljufica. Odgovor na vaše vprašanje sploh več ne bi bil umesten, če ne bi v Sloveniji še vedno razpečevali Knjige resnice in škapulirjev pečata živega Boga in Križarsko molitev.
Kdo se pravzaprav skriva pod imenom Marija Božjega usmiljenja, ki naj bi bila prerokinja? Že pred dvema letoma, leta 2015, je bilo dokazano, da je po petih letih delovanja in po 1200 sporočilih, ki naj bi jih prejela od Svete Trojice, Jezusa Kristusa in Blažene Device Marije, samooklicani prerokinji usahnila njena spletna stran in Facebook, ki ju je spremljalo več sto tisoč naivnih ljudi. Michael O’Farrel, raziskovalni irski novinar, je dokazal, da se pod imenom Marija Božjega usmiljenja skriva Mary Carberry, irska marketinška strokovnjakinja in poslovno propadla ženska iz okolice Dublina na Irskem. Ta je na dan izida raziskovalnega članka, ki jo je razkrinkal, obiskovala trgovine in kioske v svojem delu mesta ter kupovala časopise, da bi tako zmanjšala število prodanih izvodov.
Pozneje je skupina katoliških blogerjev izdala knjigo, v kateri je med drugim bila objavljena poslovna dokumentacija, ki 60-letno Mary Carberry povezuje z irskim milijonarjem in njenim poslovnim partnerjem Breffnijem Cullyjem, ki je bil v času ukinitve spletne strani na Filipinih, kjer je organiziral seminarje Marije Božjega usmiljenja.
Carberryjeva je bila namreč zelo znana v irskem medijskem svetu, saj imela svojo uspešno agencijo, s katero je pomagala številnim podjetnikom. Dokazano je tudi, da je bil eden od glavnih njenih ciljev zaslužek od prodaje Knjige resnice in škapulirja pečata živega Boga.
Marija Božjega usmiljenja oz. Carberryjeva je sebe imenovala “sedmi pečat” (Raz 5,1-14) iz knjige Razodetja. Trdila je namreč, da ji je Bog zaupal nalogo, da vsemu svetu razodene njegova sporočila, da bi se tako svet pripravil na dogodke poslednjih časov. Njena sporočila so objavljena v treh delih Knjiga Resnice.
Dr. Mark Miravalle, stalni diakon in oče osmih otrok, mariolog in znan teološki profesor na Frančiškanski univerzi (TOR) v mestu Steubenville (ZDA), je podrobneje analiziral Carberryjina sporočila in v njih odkril številne teološke, zgodovinske in druge zmote. Omenimo samo nekaj primerov hudih zmot: 1. Trditev, da je bil papež Benedikt XVI. “zadnji pravi papež na zemlji” in da bo “naslednji papež lažni prerok”. 2. Oblika krivoverstva, poznanega kot milenarizem, je prisotna v več primerih domnevnih sporočil. 3. Zanikanje pomembnosti ocene Cerkve glede domnevnih sporočil. 4. Zavrnitev domnevne vidkinje, da bi se ‘odkrila’ in predstavila krajevni cerkveni oblasti za ustrezno teološko in znanstveno oceno, medtem ko sočasno na mednarodni ravni razpečuje domnevna sporočila prek interneta in tiskanih besedil. 5. Teološke zmote. 6. Neizpolnjena datirana napoved ‘opozorila’, ki naj bi se zgodilo v “nekaj mesecih” po 31. maju 2011. 7. Odsotnost verodostojnih krščanskih sadov duhovnega miru, veselja, zaupanja in ljubezni; namesto njih doživljanje večjega strahu, tesnobe in prevladujoče negativnosti.
Mark Miravalle je ob analizi sporočil tudi ugotovil in opozoril, da tisti katoliški kristjan, ki sprejme ta sporočila zapade v razkol s katoliško Cerkvijo, saj sprejetje Carberryjinih sporočil pomeni po Zakoniku cerkvenega prava “odklonitev podrejenosti papežu ali odklonitev občestva s člani Cerkve, ki so mu podrejeni” (ZCP, kan. 751). Resno sprejetje njenih poročil tudi pomeni za katoliškega kristjana izobčenje in onemogočanje prejemanja zakramentov (prim. ZCP, kan. 1364).
Irska marketinška strokovnjakinja tudi zavrača Zakonik cerkvenega prava (prim. ZCP, kan. 349) glede veljavnosti izvolitve papeža. Njena sporočila so polna negativnih praznovernih pripovedi, ki Boga Očeta in Sina predstavljajo na nepravi način in v napačni luči.
Diarmuid Martin, dublinski nadškof, je na straneh uradnega časopisa svoje nadškofije, v kateri živi Carberryjeva, objavil izjavo, v kateri poudarja, da Carberryjina “sporočila in videnja nimajo podpore Cerkve in da so številna njena besedila v nasprotju s katoliško teologijo.”
Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof in generalni vikar, je prav tako opozoril na previdnost glede propagande Knjige resnice, takrat sicer še “neznanega avtorja. Knjiga in njegovo govorjenje glede Cerkve in vere je v neskladju s katoliško vero in učenjem Cerkve; prav tako njegov pogled na papeža Frančiška”.
Mate Uzinić, dubrovniški škof in znan ekumenski delavec, je o Knjigi resnice zapisal: “Ko sem svojčas zatrdil, da se bo tudi papežu Frančišku cvetna nedelja z vzklikanjem ‘Hozana’ spremenila v vzklikanje ‘križaj ga’ velikega petka, nisem niti pomislil, da bo ta ‘križaj ga’ prihajal od tistih, ki se predstavljajo kot dobri in pobožni katoličani. In prav to se dogaja po tistih, ki verjamejo v laži tako imenovane Knjige resnice, ki ni nič drugega kot laž, s katero bi rad oče laži zapeljal in zavajal vernike ter jih naredil za sredstva svojega zapeljevanja.“ Gre za Knjigo laži in ne resnice.
Samo upamo lahko, da je z razkrinkanjem Mary Carberry, podjetne irske ‘vidkinje’, prišel konec manipulacijam s tako imenovanim škapulirjem pečata živega Boga in seminarjem, ki s katoliškim naukom nimajo nič skupnega. Prav tako upamo, da zaradi razkrinkanja Mary Carberry njena sporočila, zbrana v Knjigi resnice, nimajo nobene prihodnosti in da avtorica ne bo uspela z ustanavljanjem nove verske ločine (sekte).
Na spletni strani lahko najdemo različna pričevanja ljudi, ki so se za nekaj časa navdušili ob sporočilih Marije Božjega usmiljenja oz. Mary Carberry in so se pozneje vrnili v katoliško Cerkev. Na spletu je zelo pretresljivo pričevanje Joanne iz Poljske, ki je odkrila, da jo lahko samo pristna Resnica, Jezus Kristus, osvobodi (prim. Jn 8,32).
Vabim vas, spoštovana Aleša, in druge bralce Ognjišča, da tistih, ki so nasedli Carberryjini Knjigi resnice ne bi obsojali, temveč, da bi jim pomagali odkrivati zmote na tak način, da bi se lahko brez hujših ran in posledic vrnili v občestvo katoliške Cerkve in s hvaležnostjo sprejemali papeža Frančiška za vrhovnega pastirja Cerkve. Prav tako molimo zanje in za vse, ki so se v iskanju sreče pridružili številnim novodobskim (new age) in drugim ponudbam. Obenem ohranimo do njih spoštljiv, empatičen in dobrohoten odnos, da bodo lažje odkrili sočutnega in usmiljenega Boga, kot nam se razodeva v Svetem pismu.
Vinko Škafar, Pisma. Ognjišče (2017) 09, str. 46

pismo 09 2017b

Imam ‘črne dneve’

Želela bi vedeli, ali sem obsedena. V zadnjih mesecih se mi zdi, da nisem več tisti človek kot nekoč. Preveč razmišljam o tuji smrti, imam nekontrolirane izpade jeze in besa, imam črne dneve, ko se izogibam vsakega in nočem z nikomer govoriti. Ne hodim več v cerkev, duhovnika se izogibam. Večkrat sem popolnoma odsotna, cele ure gledam v določeno točko, ljudje se me bojijo. Res ne vem, kaj se z menoj dogaja, zato vas prosim, če mi lahko kako pomagate?
Julči

pismo 09 2017bSpoštovana gospa Julči, hvala za zaupanje vašega težkega doživljanja. Na vaše direktno vprašanje, ali ste obsedeni, na žalost ne morem odgovoriti takole na daljavo, saj se vsa konkretna duhovna stanja lahko ugotavljajo samo osebno in v neposrednem srečanju. Podobno kot lahko zdravnik na daljavo poda samo neke splošne ugotovitve, ne more pa določiti konkretne diagnoze, saj za to potrebuje še druge dodatne povsem konkretne preiskave. Zato vam svetujem, da se obrnete najprej na kakšnega bližnjega duhovnika, ki mu zaupate, se z njim še podrobneje pogovorite in on bo potem lažje presodil, ali je smiselno, da se morda obrnete na duhovnika, ki je od škofa posebej zadolžen za domnevne težje primere delovanja zla v ljudeh. Ob tem pa bi vam svetoval tudi, da se oglasite tudi pri svojem zdravniku in mu opišete svoje težave – njegovo mnenje bo v veliko pomoč tudi duhovnikom pri nadaljnjem njihovem nudenju pomoči, če bo potrebna. Kar pa lahko prav takoj storite in vam zelo in najprej svetujem, pa je, da se v molitvi, tudi če čutite odpor do nje (to ni nič posebnega, saj ga kdaj čuti večina ljudi) izročite Jezusu Kristusu, ki je edini zmagovalec nad vsakim zlom. V letu stoletnice prikazovanj v Fatimi vam zelo priporočam molitev rožnega venca, kot je to priporočala v Fatimi Marija, saj je to ena izmed duhovno najbolj učinkovitih molitev. K molitvi za vas pa lahko povabite tudi svoje bližnje, prijateljice in prijatelje.
Če skušam po vašem opisu vendarle kaj sklepati, moram najprej ugotoviti, da so pojavi, ki jih opisujete, precej splošni in tudi pogosti pri najrazličnejših ljudeh. Tudi vzroki zanje so lahko zelo različni. To, da imamo ‘črne dneve’, bolj ali manj ‘nekontrolirane izpade jeze in besa’, ali da pogosteje razmišljamo ‘o tuji smrti’, ali pa da se ‘izogibamo ljudi’ in nočemo v ‘cerkev’, ima lahko najrazličnejše vzroke. O tem, kaj se vam sicer dogaja v življenju, katere dogodke ste v zadnjem času doživeli, ki bi lahko vplivali na pojav takšnih doživljanj, ali s kakšnimi dejavnostmi ste se v zadnjem obdobju ukvarjali, iz vašega zapisa ni razvidno, a bi se bilo prav o tem potrebno pogovoriti, da bi lažje sklepali, od kod izvirajo kakšni pojavi, ki jih opisujete. Najpogosteje izhajajo iz konfliktnih situacij z bližnjimi, ali iz neuresničenih pričakovanja ali ‘sanj’, lahko tudi iz različnih neuspehov, navsezadnje so lahko tudi izraz kakšnega predbolezenskega ali bolezenskega stanja, nemalokrat pa tudi ukvarjanja s kakšnimi mejnimi praksami.
Med naštetimi je tudi kakšen pojav, ki ga res zasledimo tudi v primerih izrazitejšega delovanja zla. Iz verske resnice o obstoju hudobnega duha izhaja prepričanje tudi o možnosti njegovega delovanja in učinkovanja znotraj našega zemeljskega načina bivanja. Hudobni duh deluje na človeka na reden način s skušnjavami, z namenom, da bi ga zvabil v greh. Mogoče pa je, da daje čutiti svojo prisotnost tudi na nenavadne in izredne načine, vzbujajoč nenavadno pozornost, vendar so ti pojavi v glavnem zelo redki. Se pa njegovo izredno delovanje lahko spreminja glede na čas in kraj. V to drugo skupino najpogosteje štejemo naslednje pojave: motnje in vznemirjanja (infestacije) prostora ali osebe, obsedenost in posedenost. Razlika med rednim in izrednim delovanjem hudobnega duha je v tem, da je v rednem delovanju hudobni duh vzrok zla le posredno (pri skušnjavi je človek tisti, ki pod demonsko sugestijo izbere zlo), v izrednem delovanju pa zlo ni več plod svobodne odločitve človeka ali zgolj njega, ampak izhaja iz direktnega posega hudobnega duha v človeka z edinim namenom, da bi mu škodoval.
Vendar moram poudariti, da je delovanje Cerkve na tem področju zelo previdno in natančno ter mora vsak, ki se s temi pojavi ukvarja, najprej sklepati, da gre za druge vzroke in ne za delovanje hudobnega duha. Šele ko izključi možnost, da je v ozadju bolezen ali kakšen drug psihološko-odnosni vzrok, lahko pomisli, da gre tudi za izredno delovanje zle sile. Da pa je lahko bolj gotov, potrebuje v večini takšnih primerov, kot jih opisujete vi, tudi mnenja zdravnikov, saj so si pojavi lahko zelo podobni.
Spoštovana gospa Julči, iz povedanega lahko razberete, da takole ‘na daljavo’ ni mogoče iz vašega zapisa reči prav nič določnega. Zato vas še enkrat spodbujam, da se oglasite morda najprej pri zdravniku in nato pri bližnjem duhovniku, ki bi vam po potrebi lahko pomagal tudi do tistega duhovnika, ki ga je v vaši škofiji škof pooblastil, da se ukvarja s tovrstnimi primeri.
Lepo vas pozdravljam v upanju, da boste čimprej naredili kakšen korak v svetovani smeri, čeprav je bolj splošna.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2017) 09, str. 46

povejmo z zgodbo 08 2008

Dajanje

 povejmo z zgodbo 08 2008

Zgodba

Prašič in krava

»Ne vem, zakaj me imajo ljudje za skopuha, ko pa vedo, da bom po smrti vse zapustil cerkvi?« je dejal neki bogataš župniku.
»Poslušajte nauk zgodbe o prašiču in kravi,« je odgovoril župnik. »Prašiča ljudje niso marali, kravo pa so imeli radi. Prašiču se je to zdelo čudno. ‘Ljudje govorijo lepo o tebi. Hvalijo te!’ je rekel kravi. ‘Mislijo, da si velikodušna, ker jim vsak dan daješ mleko in smetano. Kaj pa jaz? Vse jim bom dal. Dobili bodo šunko in slanino. Dal jim bom kožo in klobase. Celo moje parklje bodo lahko koristno uporabili. Pa me nihče ne mara. Zakaj je tako?’«
»In veste, kaj je odgovorila krava?« je vprašal župnik. »Dejala mu je: ‘Morda je to tako zato, ker jim dajem mleko, dokler sem še živa.’«

 

Misel

Darujemo lahko na različne načine. Lahko dajemo zato, ker je to naša dolžnost, ki jo moramo opraviti, ali pa zato, ker ne moremo storiti drugače. Lahko zato, da se s svojim darovanjem razkazujemo. Lahko zato, ker nam je všeč, da se nam ljudje zahvaljujejo…
Lahko pa dajemo drugim kot izraz dobrote našega srca, ko nas k temu priganjata ljubezen in skrb za druge. Najbrž taka vrsta darovanja prinaša več veselja tistemu, ki daje, kot pa tistemu, ki prejema.
Bog ljubi veselega darovalca..

 

Molitev

Gospod, pomagaj nam razumeti,
da ne smemo dajati zato,
da bi se mi počutili lepše
ali da bi nas zaradi tega častili
ali pa se nam zaradi tega zahvaljevali.
Prosimo te, pomagaj nam,
da bomo dajali zato, da bi delali dobro drugim
in jih osrečevali, jim lajšali trpljenje
in jim pomagali iz revščine in stiske.
Odpri nam oči, da bomo videli
potrebe ljudi, ki so manj srečni kakor mi.
Pomagaj nam,da jim bomo pomagali takoj,
brez obotavljanja in odlašanja.
Vedno naj se zavedamo življenjske resnice:
Kdor hitro da, dvakrat da.

 

Iskra

Resnica je, da je človek miren v sebi in zato tudi zadovoljen takrat, ko ve, da več daje, kakor prejema in ne zato, ker je primoran, ampak ker to res hoče.

Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca.
2 Kor 9,7

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 62.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

povejmo z zgodbo 08 2009

Upirati se zlu

 povejmo z zgodbo 08 2009

Zgodba

Ropar

Po sodelovanju v oboroženem ropu se je mladenič vrnil domov, da bi preveril, kakšen delež mu je pripadel. Spreletelo ga je, ko je videl, da v denarnici ne najde vozniškega dovoljenja.
Pravilno je ugotovil, da mu je v hitenju dokument padel iz listnice.
Ko je policija pozvonila na vratih njegovega stanovanja, ni bil niti malo presenečen. Pravzaprav jo je celo pričakoval.

 

Misel

Običajno policija tatov ne odkrije tako hitro kot je tega. Podobno so hudodelci pogosto žrtve svojih napak. Prej ali slej se »ujamejo« – ni rečeno, da se to zgodi v kratkem času – lahko pa jih ujame policija. …
Seveda se ne smemo izogibati slabih dejanj zato, ker bomo zanje kaznovani. Zla se moramo izogibati iz preprostega razloga, ker se slabega ne sme delati.
Tudi ne smemo biti zadovoljni samo s tem, da se ne predamo zlu. Zastaviti moramo vse svoje moči, da delamo dobro, kjerkoli smo: doma, v šoli, v službi, na zabavi… skratka, kjerkoli imamo priložnost za to.

 

Molitev

Gospod Bog,
iz naše tudi zelo zgodnje izkušnje vemo,
kako lahko delamo napake,
kako zelo smo nagnjeni k slabemu
in kako nas privlačijo prepovedane stvari.
Radi bi ti obljubili,
da nikoli več ne bomo zapadli slabim vplivom,
a zavedamo se svoje nemoči in krhkosti.
Iz vsega srca pa bi ti radi obljubili,
da si bomo prizadevali izogibati se slabega
in delati dobro.

 

Iskra

Ljubi, ne posnemaj hudega, ampak to, kar je dobro. Kdor dela dobro, je od Boga; kdor pa dela hudo, Boga ni videl. (3 Jn 1,11)

Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. (Jak 4,7)

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 98.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

povejmo z zgodbo 08 2010

Kdor se prvi ujezi

 povejmo z zgodbo 08 2010

Zgodba

»Vidim, kdo se prvi ujezi«

Neki preprost obrtnik se je pogosto udeleževal razprav na Akademiji. Zato ga je nekdo vprašal: »Ali razumeš latinsko?« Takrat so namreč izobraženci med seboj razpravljali v tem jeziku.
»Ne, ne razumem in ne vem, o čem razpravljajo,« je rokodelec prostodušno odgovoril.
»Kako pa potem veš, kdo ima prav in kdo ne?« je vprašal mojstra.
»To je pa dokaj preprosto. Vidim, kdo postane najprej jezen. Običajno tisti nima prav.«

 

Misel

Jeza je močno čustvo, ki nas prevzame, ko menimo, da se kdo do nas krivično, nepošteno in nesprejemljivo obnaša.
Ko dovolimo, da nas jeza prevzame, se pogosto zgodi, da je ne obvladamo več. Postane neke vrste norost, ki traja kratek čas. Tako omrači naš razum, da ne moremo videti resnice ali trezno presoditi stvari ali sprejeti nasveta drugih. Razdraži in izpridi naše duševne sposobnosti. V nasprotju z drugimi strastmi, ki jih lahko skrijemo in jih obdržimo zase, se jeza ponavadi pokaže tudi na zunaj in lahko povzroči veliko hudega.
Če tej strasti dovolimo, da nas prevzame, se lahko sprevrže v bes, ki ga ne bo moglo nič več zadržati. Sčasoma se spremeni v sovraštvo, maščevalnost in nasilje.

 

Molitev

Gospod Bog, vemo,
da izguba nadzora nad seboj ni pravi način,
da se znebimo tistega, kar nas muči.
Ko izgubimo živce,
pogosto izgubimo tudi pamet.
Takrat izrečemo neprimerne besede
in počnemo neumne stvari.
Vemo, ti hočeš, da se obvladamo,
kakor je zapisano v knjigi Svetega pisma:
»Potrpežljiv človek je boljši kakor junak,
gospodar nad svojim duhom
je boljši kot osvajalec mesta« (Prg 16,32).
Obvladovanje samega sebe nam pomaga,
da ostanemo mirni, ko bi najraje vzkipeli od jeze.
Izkušnja nas uči, da vedno, ko izgubimo živce,
zaidemo v težave, včasih celo v resne.
Gospod, odpusti nam,
ker se tolikokrat nismo imeli v oblasti.
Goreče te prosimo, obvaruj nas,
da ne zapademo v strastna čustva in v jezo.

 

Iskra

Vsakdo se lahko ujezi, toda biti jezen na pravega človeka, v pravi meri, v pravem času in zaradi pravega razloga pa ni v moči vsakega človeka in nikakor ni lahko. (Aristotel)

Začeti prepir je kakor odjeziti vodo,
opusti pravdo, preden se sproži.
Prg 17,14

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2010),110.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 135.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

zgodba2 08 2010

Mali Jure in prazna žoga

Srečala sva se sredi vasi. Bila je čudovita avgustovska nedelja. Nedeljske popoldneve porabim za nujno sprostitev, ko obiščem ljudi, za katere vem, da bodo mojega obiska veseli, mene pa taka srečanja obogatijo z novimi življenjskimi izkušnjami.
Jure je sedel na nizkem zidcu ob potoku in po licih so mu polzele solze. Prisedla sem, in ker ni nič rekel, se mi je zdelo, da mu moja družba ni neprijetna. “Kaj je?” sem ga vprašala. “Nič!” je bil kratek. No, treba bo še malo počakati, da se “skuha” do konca. Molče sva sedela nekaj časa, potrem pa je iz njega izbruhnilo: “Nihče, prav nihče me ne mara! Tadeju sem posodil svojo žogo. Mislil sem, da sva prijatelja, a ni mi je vrnil. Cel teden so se igrali z njo in vsi so mislili, da je njegova. Potem pa je izpuščala in takrat se je Tadej spomnil, da je moja. Taka, prazna, ko ni za nobeno rabo več, je lahko moja!” Dvakrat je jezno posmrkal. “Tako naj nesem domov? Tata mi jo je kupil. Ne vem, kaj bo rekel. Pravi, da brž vse uničim. Tudi kolo se mi je pokvarilo. Skril sem ga v garažo. Ni ga še videl…” Zdaj je dvakrat žalostno posmrkal. Ponudila sem mu robček. Krepko je pihnil vanj in me pogledal. Njegove modre oči so plavale v solzah. Tako, kot tisti dan, ko sva se z Juretom spoznala.
zgodba2 08 2010Bilo je po zaključku veroučnega leta. Katehistinja Nadja me je povabila na srečanje vseh otrok, ki so hodili k verouku. V veroučni učilnici smo po tleh razporedili blazine, posedli smo v krog, se prijeli za roke in zmolili uvodno molitev ter zapeli. Otroci so bili zelo živahni. Nadja jih je znala umiriti s pripovedovanjem zgodbe o Janezku, ki se je odpravljal na počitnice in se veselil, da ne bo treba več hoditi k maši, saj so počitnice! Pas mu je mama lepo razložila, da Jezus živi v nas in nas spremlja povsod, njegova ljubezen ne pozna počitnic. Duhovniki bodo maševali tudi med počitnicami, mi pa bomo imeli več časa in se bomo maše še lažje udeležili.
Otroci so se razdelili po starostnih skupinah. Opazovala sem jih, kako pridno so pisali in risali. Nenadoma je k meni stopila Ines, deklica iz skupine najmlajših. “V naši skupini nobeden nič ne dela!” je bila huda. “Kako nihče nič ne dela?” nisem verjela. “Pridi sem, pa boš videla!. Tanja je pojedla čokoladni jajček in zdaj sestavlja igračko, Polona samo čečka po listih, samo jaz se trudim.” Takoj sem se odpravila, da zadevo uredim. Res je bilo tako, kot mi je povedala Ines. Deklica se je odpravila v boj kot kakšen general. Na robu blazine je bil majhen deček. Tiho je sedel in po ličkih so mu polzele solze. “Kako ti je ime?” sem ga vprašala. “Jure,” je dahnil. Njegove plave učke so plavale v solzah. “Zakaj jokaš?” sem ga vprašala. Rekel je, da ne zna hitro brati, deklice v njegovi skupini se vsaka po svoje zabavajo, v drugih skupinah pa vsi pridno delajo. Potem se jaz vzela stvar v roke. Tanji sem vzela koščke plastične igračke iz čokoladnega jajčka in ji obljubila, da ji bomo na koncu vsi pomagali sestaviti igračko. Poloni sem naročila, naj zapiše odgovore na vprašanja, ki sem jim jih prebrala. Jure se je pomiril, ko sem nekaj časa sedela ob njem. Pohvalila sem jih, ko so hitro končali delo in niso bili čisto zadnji. Sledile so igre z žogo. Jure je ves čas spremljal z očmi vsak moj korak. Vedno se je vključil v tisto skupino, kjer sem bila jaz. Postala sva prijatelja. Na koncu smo skupaj zmolil očenaš ter Sveti angel z željo, da bi jih spremljal med počitnicami, jeseni pa jih pripeljal nazaj v naslednje veroučno leto. Tako sva se z Juretom spoznala.
“Mogoče pa žoga ni predrta, ampak je samo spuščala, pa bi jo bilo treba samo napumpati,” sem mu hotela pomagati, kot da se strokovno spoznam na žoge. “Pridi, greva v našo delavnico in bova poskusila.” Še dvakrat je zabingljal z nogami, potem sva skočila na tla in odšla. “Ti, če bo žoga spet dobra, a jo boš še posodil prijateljem?” sem bila radovedna. “Naj si jo kupijo! Ko pa so nesramni in me ne marajo v svoji družbi!” Še je bil zelo jezen. “Najslabši pa je Tadej. Zaradi njega jih bom še dobil od očeta.” “Nič ti ne bo, če se bo dalo žogo napolniti in bo kakor nova!” sem ga pomirila.
V delavnici je delal kompresor. Mož je potreboval samo nekaj trenutkov in žoga je bila spet usposobljena, da poleti v veselje mladih nogometašev. “Jure, kaj pa boš z žogo sam …?” sem znova poskušala. Pogledal me je in dejal: “Saj res ne morem sam igrati nogometa, pa počitnice so!! In odhitel je z žogo pod pazduho iz delavnice, važen kot pravi nogometaš. Pomahal je možu. “Takoj grem poiskat klapo, gotovo so na igrišču, in bomo eno zaigrali,” je dodal.
“Oh, otroci,” je zavzdihnil moj mož ob spominu na čase, ko je tudi sam letal za žogo in zabijal gole. Jure se je na vratih obrnil k meni: “Ja, hvala. Se vidiva spet pri verouku, saj boš prišla?” je rekel. “No, gotovo se bova srečala že kdaj prej. Zdaj pa lepo uživaj počitnice!” sem mu rekla, ko je hitel po poti med hišami.
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 106.

zgodba1 08 2010

Ko se duše dotakne dobrota

V mojem otroštvu bi zaman iskali zaraščena polja, zanemarjene travnike, potoke, polne odpadkov. V letih po vojni je skoraj vsaka družina na podeželju, celo tiste brez polja, redila prašička, kravico ali vsak nekaj zajčkov. Meso je bilo redka dragocenost. Zato pa je bila zemlja rednica lačnih ust, obdelana do poslednjega koščka z ljubeznijo in velikim spoštovanjem. Kljub temu, da je tudi na podeželje začela vdirati industrija, je bil vsakdo zaljubljen v svojo zemljo, pa naj je to bila velika kmetija ali pa je bilo zemlje le za predpasnik.
zgodba1 08 2010Delavski otroci smo odhajali “na počitnice” k večjim kmetom. Posebno dobrodošli smo bili na velikih kmetijah, ki so ostale brez otrok. Ni nam bilo hudo. Sama sem komaj čakala, da se otresem sitnih sester in brata, ki so kar naprej nekaj zahtevali, in grem tja, kjer sem se kljub napornemu delu lahko pogovarjala s pticami, z rožami in zemljo. “Čudaški, toda priden otrok!” so me pohvalili gospodarji in me domov pospremili z vrečo krompirja, novimi nogavičkami, tisti najboljši celo s kakim svinčnikom in zvezkom za šolo. Nekoč pa sem dobila – saj ne boste verjeli! – čisto pravo knjigo, polno pravljic in celo slike so bile v njej.
Ko sem bila “dodeljena” močni kmetiji, ki je imela travnike v strmih senožetih pod Čavnom, se mi je zdelo kakor v sanjah. Kot mala Heidi sem uživala v svežih jutrih, ko sva z gospodinjo nosili zajtrk koscem, in sem globoko vdihavala vonj po borovcih. Sonce je leno polzelo izza Nanosa in vsako drevo, vsak grm in drobno cvetje ob stezi se je izvijalo iz motnega obrisa v novo, čudežno podobo.
Gospodinje sem se nekoliko bala, ker je bila zelo molčeča. Če je že spregovorila, me je opozarjala, naj pazim, da ne bom kar razlila ali razbila. Ker pa je tudi zame odrezala ogromen kos kruha in me obdarila z dišečimi dobrotami enako kot druge, sem jo skoraj občudovala. Med tem, ko so kosci polegli pod drevo in lačno zajemali, sva medve obračali in raztresali pokošene redi trave in pri tem uživali čudoviti vonj, ki ga po moje doslej še ni uspelo ujeti nobeni kemični industriji. Moja najlepša dolžnost pa je bila prinašanje vode. Posoda za vodo je bila sicer nerodna, narejena iz posebnega lesa, ki je dolgo obdržal svežino vode. Imenovali smo jo “barigla” in posebno pridne gospodinje so jo v senci pod grmom pokrile s čisto krpo, da bi se po njej ne usedali nadležni obadi. Ko sem se spuščala v globel proti izviru z bariglo na glavi, sem se počutila kot kraljica. Vse naokrog temno zelenje, le nad glavo zaplata modrine. Škržati so neutrudno prepevali in dišalo je po svobodnem rastju in neomejenem življenju. Zasanjano sem preštevala smreke in premišljevala, kdaj bom dovolj velika, da bom zlezla na najvišjo slovensko goro, s katere baje vidiš vso Slovenijo. Posledica sanjarjenja o visoki gori je bila nepazljivost in noga se je zapletla v štrlečo korenino. Zgubila sem ravnotežje in se kar nekaj časa kotrljala po strmem bregu, preden mi je uspelo zgrabiti vejo in zaustaviti neprostovoljno kotrljanje. Toda groza! Ob padcu sem spustila bariglo. Ta pa še malo ni bila solidarna z mano. Veselo se je kotalila naprej, naravnost proti skali, pod katero je bil izvirek. Ko sem slišala pok in videla, kako se je mali sodček razpočil na kose, se mi je srce skoraj ustavilo.
Opraskani obraz sem potisnila v travo in glasno zajokala. Malce sem svoj jok utišala, ko se me je dotaknila roka. Senca visoke gospodarjeve postave me je vso pokrila. Da bi se krivde čimprej osvobodila, sem hlipaje iztegnila roko proti skali. “Razbila sem bariglo!” mi je uspelo izhlipati. “Joj, ti ubogi škržatek, vsa si potolčena, pa misliš na bariglo! Ob šmarnem dnevu bom na sejmu v Logu kupil novo. Táko z rožami. Pridi zdaj, da ti pomagam. Umiti se moraš v potoku, saj si taka, kot da bi prišla z ruske fronte. Jaz grem po kanto, bo tudi držala vodo, ne boj se!”
Pomagal mi je do potoka, kjer sem v mrzli studenčnici oplaknila praske. Medtem je natočil vodo v aluminijasto kanto in me potem prijel za roko ter mi pomagal v hrib. Pod drevo je potegnil star koc. “Lezi, alo, saj se vsa treseš!” Iz košare je povlekel čudovito rumeno hruško. V dvomu sem poiskala obraz gospodinje. Ta je sicer gledala nekam namrščeno, rekla pa ni nič. Gospodarju ni nikoli nihče oporekal.
Že dolgo so pobočja Čavna podobna preriji , ker travnikov nihče več ne kosi. Živine je pač vse manj. Toda tudi dobrote, take, ki ti kane v dušo, ko jo najmanj pričakuješ, je na tem svetu, žal, vse manj in manj …
Vodo si natakamo pri svetleči pipi ali pa jo srkamo iz neprijetne plastike. Vendar ta ne spominja na to, da se je vanjo ujel duh trave in so se z njo spogledovali sončni žarki, ki so se poredno prerinili skozi gosto grmovje ob izvirih. Kako staro “bariglo” bi se morda našlo le v kakšnem muzeju. Še vedno pa obstajajo ljudje, ki se jim ne zdi, da je biti dober celo v tej čustveni puščavi sedanjega časa edino naravno za človeka.
PIZZONI, Jožica, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 104.

zgodba2 08 2017

Moja prva ura matematike

Na začetku novega šolskega leta, še posebej prvo nedeljo v septembru, je pri nas bolj svečano in živahno. Takrat pride večina osnovnošolcev k sveti maši, pri kateri prosijo za blagoslov v novem šolskem letu, ki je pred njimi. Vsi molimo za božje varstvo in vodstvo pri učenju in za modrost ter potrpežljivost tako učencev kot učiteljev.
Ob tem dogajanju mi vsako leto lepo iz spomina privrejo občutki, ki sem jih doživljala, ko sem tudi sama obiskovala osnovno šolo. Eden najlepših spominov pa je povezan z letom, ko sem postala prvošolka.
Spomladi tistega leta, ko sem šla v šolo, so se vsi domači malo bolj ukvarjali z mano. Želeli so, da poznam vsaj kakšno črko, če ne že vseh, da bi se mogoče znala vsaj podpisati, če že ne z imenom in priimkom, da bi znala zapisati vsaj svoje ime. Priznam, da me ni preveč vleklo sedeti za mizo in pisati, pri tem pa se držati mej spodnje in zgornje črte. Veliko truda so vložili, jaz pa sem si prizadevala po najboljših močeh in jim s tem želela izkazati svojo hvaležnost in poplačati njihovo prizadevanje.
zgodba2 08 2017Nekega dne sva v kuhinji ostali sami s teto. Prisedla je k meni za mizo in mi rekla: »Rada bi ti pokazala nekaj več kot so črke. Vsi poudarjajo samo pisanje. Meni pa se zdi tudi matematika zelo pomembna.« Prijela je mojo roko, jo položila na mizo in mi razprla prste. Začela je šteti: »Ena, dva, tri, štiri, pet.« Pri štetju je vsakič s svojim kazalcem pokazala na moj prst. Večkrat sva to ponovili, šteli od leve proti desni in od desne proti levi.
»Vidiš, vedno je enako!
Potem mi je skupaj stisnila dva prsta in tri prste, tako da je bil med obojimi rahel razmik.
»Sedaj imaš tukaj dva prstka in tukaj tri, vsi so še vedno tvoji in še vedno jih je pet.« Zopet sva jih prešteli od ena do pet.
»Pa če tako narediva z desne proti levi ali z leve proti desni, vedno je enako. Vedno bo v tvojem življenju dva plus tri ali tri plus dva pet.«
Bila sem očarana in šokirana obenem. Pretreslo me je neko globoko spoznanje, kar močno za mojih dobrih šest let in pol.
»Veš, ko je Bog ustvaril svet, je vanj položil neke zakonitosti, ki bodo veljale za vse večne čase, saj je Bog večen, pisavo pa si je človek izmislil kasneje.«
Teta je odšla, jaz pa sem obsedela za mizo kot vkovana in telo je trepetalo ob globokem spoznanju čudovitega Razuma – večnega Boga in ob misli, kako je moja teta (pa ne vem, če je sploh imela vse razrede osnovne šole) pametna. Takrat sem začutila, kako globoka je njena vera in kako je povezana z Bogom. Spoznala sem, da pozna še nekaj več kot Sveto pismo, ki ga je nam otrokom tako rada razlagala ob dolgih jesenskih in zimskih večerih. Vsakokrat, ko smo čakali, da se vsi vrnejo domov in bomo skupaj molili rožni venec, smo se otroci zbrali pri njej na topli krušni peči. Vzela je debelo Sveto pismo s slikami, ki je bilo stisnjeno med rdeče platnice, na katerih so bile zlate črke, v njem pa je bilo veliko barvnih slik. Prebirala nam je zgodbo za zgodbo, nam razlagala in vedno znova ponavljala, kar smo želeli vedeti. Napeto smo jo poslušali. Zdelo se nam je, kot da pripoveduje pravljice, tako neverjetne stvari smo slišali. Bili smo premajhni, da bi dojeli vso zgodovino odrešenja.
Tisti trenutek, ko me je obšlo spoznanje, da ne pozna samo zgodb iz Svetega pisma, ampak o Bogu ve še mnogo več, se je v meni zgodil neki premik, ki je v meni utrdil prepričanje o pravem znanju moje tete, da sem sklenila: »Vse, kar bo o Bogu povedala moja teta, bom verjela.« Takrat se mi je Bog prvič razodel.
Od takrat verujem. Verujem globoko v svojem srcu. Vsa moja bit veruje. Ne verujem zato, ker bi to zmogla iz svoje pameti ali spoznanj, veliko stvari presega moj razum. Verujem, ker se mi je Bog tako čudovito razodel po moji teti in lahko občudujem in se čudim, kako je lahko vse tako dovršeno ustvaril.
Zaradi teh nekaj prvih petih minut preproste matematike, katere zakonitosti bodo veljale vse večne čase, verujem. In kljub bolj ali manj goreči zavzetosti za sodelovanje v cerkvi nisem nikoli podvomila. Iz srca Bogu hvala!
V času šolanja sem slišala tudi za učenjake, znanstvenike, fizike in kemike, biologe in razne strokovnjake. Nič mi ni omajalo vere, saj mi je že teta razložila, da so vsi talenti, ki jih imamo in so jih ti učeni ljudje prejeli, dar Boga.
Z leti so prišla še druga močno podkrepljena spoznanja, da naravni zakoni ne morejo obstajati sami od sebe – tudi jih niso iznašli fiziki, matematiki in drugi znanstveniki. Vsi ti veliki možje so zakonitosti zgolj odkrili, zakoni sami pa obstajajo že od začetka in kažejo na Zakonodajalca – na Veleum.
Bog se po ljudeh, ki jim je naklonil modrost, razodeva. In večji ko je modrec, bolj se čudi in občuduje čudovito, brez napak ustvarjeno stvarstvo. Ljudje smo tisti, ki se v svojem napuhu hočemo postaviti nad Boga in v svojem egoizmu in pohlepu pustošimo in uničujemo našo Zemljo.
Tako me tudi v preteklih komunističnih časih, ko so hoteli postaviti znanost na mesto vere in Boga ter so se iz vernikov norčevali, to sploh ni prizadelo. V sebi sem bila trdno prepričana, da vse deluje samo zato, ker je te zakonitosti ustvaril Bog.
In Bog je dober in Bog je večen! Učitelj, ki me je tedaj hotel prepričati drugače, je samo človek, ki bo po nekaj letih dela odšel v pokoj in ne bo imel več moči nad mano ali drugimi učenci, Bog pa je večen.
Smilil se mi je učitelj, ki je živel v taki zmoti in zaslepljenosti in zvečer sem zanj tiho molila, da bi se mu odprle oči in bi spoznal vso veličino Boga.
Bogu se zahvaljujem za neizmerno srečo, ki sem jo doživela pred dobrim letom. V naši molitveni skupini se je pojavil nov obraz – obraz učitelja, za katerega sem mnogo, mnogo let molila. Srečna se Bogu zahvaljujem, da ga je obsijal s svojo ljubeznijo in mu podelil milost spoznanja, da bo dve plus tri vedno pet.
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 44.