Anton Vovk
* 19. maj 1900, Vrba, † 6. julij 1963, Ljubljana
“Prav gotovo noben škof doslej ni bil postavljen v tako hude razmere kakor nadškof Anton Vovk. Čez noč so se gmotne in delovne razmere v dušnopastirskem delu popolnoma spremenile in je bilo resnično treba začeti vse znova … V tej dobi je bilo potrebno zlasti eno: vzdržati ljudem vero v Boga, večnost in vrednost žrtve,” je bilo zapisano v okrožnici ljubljanskega nadškofijskega ordinariata z dne 11. julija 1963 o pokojnem nadškofu. To so bili še časi komunistične diktature, zato ni bilo dovoljeno govoriti o preganjanju vere in Cerkve, katerega žrtev je bil dolga leta zlasti škof Vovk. Ko je 1. decembra 1946 prejel škofovsko posvečenje, je izrekel preroške besede: “Volja božja naj bo tudi po meni vedno češčena, volja Cerkve pa do potankosti upoštevana … S pripravljenim srcem in pogumom molim, naj Bog z menoj razpolaga, naj mi križe dopušča in pošilja. Trdno namreč zaupam, da tisti, ki breme ljudem izbere in naloži, po besedi Pavlovi našo slabotnost tudi podpira. V Gospoda zaupam!” Zadnje besede so njegovo škofovsko geslo, ki ga je junaško – svetniško uresničeval.
Od matere je prejel dobroto srca, od očeta močno voljo
Ko prebiramo življenjepis Antona Vovka, spoznavamo, da je res bil “mož božje previdnosti”. Na to poslanstvo ga je Bog pripravljal že od otroštva. Po starših mu je podelil darove, ki jih je Anton vestno in odgovorno razvijal. Rodil se je 19. maja 1900 pri Ribču v Vrbi, v isti hiši, kjer je bil sto let poprej rojen prvak slovenskih pesnikov France Prešeren – pesnikova sestra Mina, poročena z Janezom Vovkom, je bila njegova stara mati. Bil je deveti in zadnji otrok v Ribčevi družini. Oče Jožef je umrl, ko je bilo Antonu komaj štiri leta. Skrb za družino je padla na ramena matere Marije. Najmlajšega sina je poslala v šole v Kranj, po smrti matere pa je zadnja dva gimnazijska razreda končal v Škofovih zavodih v Šentvidu. Po maturi se je brez oklevanja odločil za duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1923 in v svoji duhovni oporoki, ki jo je narekoval tega dne leta 1963, teden dni pred smrtjo, pravi: “Zame je to najbolj srečen spominski dan mojega življenja.” Pred očmi je imel en sam cilj: biti dober duhovnik-dušni pastir, ljudi učiti, tolažiti, odvezovati, voditi, posvečevati, razdajati se jim, se zanje žrtvovati. To je uresničeval na vseh postajah svoje duhovniške in nazadnje škofovske službe. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Metliko, kjer so ga Belokranjci vzljubili kot sto let pred njim Friderika Baraga. Po treh letih je bil iz Metlike prestavljen v delavski Tržič: dve leti je bil kaplan, leta 1928 pa je postal najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanajstih letih nadvse uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je sprejel številne odgovorne naloge, ki jih je tudi v težkih vojnih letih uspešno opravljal.
“Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste!”
Ob koncu vojne je po odhodu škofa Gregorija Rožmana na Koroško na ramena Antona Vovka padlo breme vodstva ljubljanske škofije, ki ga je v svoji zvestobi sprejel. 1. decembra 1946 je prejel škofovsko posvečenje, leta 1950 je postal apostolski administrator ljubljanske škofije z vsemi pravicami rednega škofa. Novi oblastniki so mu od vsega začetka dali vedeti, da ga ne sprejemajo. On pa ni poznal strahu, ker je trdno zaupal v Boga. Nagajali so mu že ob njegovem škofovskem posvečenju. Najhujše pritiske je doživljal v letih 1947 do 1952. “Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste,” mu je dejal notranji minister Boris Kraigher. Mučna so bila nočna zaslišanja, ki so se vrstila, včasih tudi večkrat na teden. “Pošteni ljudje javno nastopajo podnevi, ne ponoči,” je dejal zasliševalcem. Največkrat so ga na zaslišanje vozili v Tacen.
Pozno in zelo utrujen se je vračal domov, o teh zaslišanjih mu je bilo prepovedano govoriti. Vendar je vse te hude izkušnje zapisoval. Zapisi so se kljub vsem preiskavam ohranili in leta 2003 so izšli pri založbi Družina v zajetni knjigi z naslovom V spomin in opomin. Ko te zapise prebiramo, začutimo zlobno pritlikavost tedanjih oblastnikov in duhovno veličino škofa. Mučenje tega pokončnega Kristusovega pričevalca je doseglo višek z zažigom na železniški postaji v Novem mestu 20. januarja 1952. Ameriški škof in pisatelj Fulton Sheen, ki je zaslovel po svojih televizijskih verskih oddajah, je po vrnitvi z drugega vatikanskega koncila dejal: “Imel sem čast, da sem sedel ob škofu mučencu iz komunistične države. Komunisti so ga živega zažgali. Do smrti bo nosil sledove zažiga.”
“Obisk župnij je bil zame oddih in poživitev”
Ves čas svojega škofovanja je bil Anton Vovk najbolj srečen med svojim ljudstvom. V svoji oporoki na praznik sv. Petra in Pavla leta 1963, ob štiridesetletnici mašništva, je zapisal: “Hudo mi je, ko letos zaradi bolezni ne morem na birme. Kako rad sem hodil po župnijah, rad preprosto govoril odraslim in otrokom. Vsak obisk katere koli župnije in slovesnosti je bil zame resničen oddih in poživitev.” V polnih cerkvah je s svojimi nastopi osvajal, vzgajal, vzpodbujal k lepemu življenju. Njegove besede so dajale občutek gotovost in trdnosti. Preplašenim in trpečim množicam je v tistih hudih časih, ko so komunistični oblastniki iztrgani iz src vse, kar je božjega, je vlival poguma in budil upanje. Moč njegove besede ni bila samo v silnem glasu, temveč zlasti v njegovi močni veri, ki jo je oznanjal. Škof je bil v veliko oporo tudi duhovnikom, zlasti preganjanim, da so ostali zvesti svojemu poslanstvu. V oporoki je zapisal: “Gospod, blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delaj.”
Po smrti škofa Rožmana leta 1959 je bil Anton Vovk imenovan za rednega ljubljanskega škofa. Leta 1960 je prvič šel v Rim in se srečal s papežem Janezom XXIII., s katerim sta imela podobnih značajskih potez. Ko je bila ljubljanska škofija 22. decembra 1961 povzdignjena v nadškofijo, je Vovk postal prvi ljubljanski nadškof. Hudo bolan se je oktobra 1962 na koncil v Rim. V bolezni in trpljenju je, podobno kot papež Janez Pavel II., ponavljal: “Kakor in dokler Bog hoče!” Svoj junaški boj je dobojeval 7. julija 1963. 24. aprila 1999 je njegov naslednik nadškof Franc Rode izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njegovo razglasitev za blaženega. Postopek je bil zaključen 12. oktobra 2007, zbrano dokumentacijo so odnesli na Kongregacijo za zadeve svetnikov v Rim.
Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 5, str. 48.
Študent, ki so ga zelo zanimali problemi tretjega sveta, je odpotoval v Indijo. Ob prihodu v novo življenjsko okolje se ni najbolje znašel, veliko reči ga je motilo: podnebje, hrana, življenjske razmere, ljudje, s katerimi se je srečeval. Doživel je pravi kulturni šok. Največje presenečenje pa ga je čakalo v stanovanju, ki ga je najel za čas svojega obiska. Ko si je ogledoval, kako je urejeno in kam bo pospravil svoje stvari, je z gnusom ugotovil, da je v sobi tudi grd kuščar.
“Po božji odredbi je prva naloga škofa oznanjevanje evangelija. Vernikom, zaupanim njegovi skrbi, oznanja vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati svoje življenje,” je zapisal dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije v svojem pismu vernikom ob vzpostavitvi njene samostojnosti (17. oktobra 1977). Močno izstopajoča lastnost škofa Janeza Jenka je bila njegova pravovernost – zvestoba neokrnjenemu evangeljskemu nauku, kakor ga ohranja in iz roda v rod posreduje cerkveno učiteljstvo, škofje v občestvu s papežem. Tega se je držal že pred nastopom škofovske službe, v kateri si je kot vodilo izbral geslo “Vera – zmaga” (Fides – victoria) po besedah apostola Janeza: “Zmaga, ki premaga svet, je naša vera” (1 Jn 5,4). Po tem geslu se je dosledno ravnal. Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: “Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago.” Ob stoletnici njegovega rojstva smo Bogu hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.
Kot “gost meseca” v Ognjišču decembra 1977 je povedal: “Kot enajstletni deček sem leta 1921 prišel v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi sem se prijavil za ljubljansko bogoslovje, sprejel me je škof Jeglič, v duhovnika pa me je po petem letniku 8. julija 1934 posvetil škof Rožman. Nastavljen sem bil za kaplana v Kostanjevici na Krki, a že po sto dneh prestavljen za prefekta v Škofove zavode, kjer sem ostal šest let. V tem času sem opravil doktorat iz teologije (Nauk apostola Pavla o evharistiji). Jeseni 1940 sem nastopil službo profesorja verouka na drugi moški gimnaziji v Beogradu. V Beogradu sem ostal skoraj 24 let. Med vojno sem obiskoval slovenske pregnance. Ob koncu vojne sem se preselil v nadškofijo in sem imel več opravka kot generalni vikar. Šestnajst let sem bil glavni in odgovorni urednik verskega mesečnika Blagovest. Ko je nadškof Ujčić opešal, sem namesto njega opravljal vizitacije in birme in ga tudi nadomeščal pri diplomatskih sprejemih. Mesec dni po Ujčićevi smrti sem prejel dekret za apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije.” Svojim primorskim vernikom se predstavil pri maši v svetogorski baziliki 24. maja 1964, na praznik Marije Pomočnice. 17, julija tega leta je dobil v upravo še tržaško-koprski del primorske Cerkve. Tega dne je bil tudi imenovan za naslovnega škofa akufidskega. Škofovsko posvečenje je prejel 6. septembra 1964 v Logu pri Vipavi.
Od vsega začetka si je prizadeval, da bi bilo vse primorsko ozemlje združeno v eni škofiji, kar je nakazal že s svojim škofovskim grbom, v katerem sta bila na levi strani svetogorska bazilika in znameniti solkanski most (Goriška), na desni pa pročelje koprske stolnice in jadrnica na morju (Koprščina). Njegova prizadevanja so se ob podpori duhovnikov in vernikov uresničila 17. oktobra 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal odlok o obnovitvi koprske škofije v povečanih mejah. Njen prvi nadpastir je bil ustoličen 8. januarja 1978. Kot rezidencialni škof jo je vodil do 16. aprila 1987, ko je pastirsko palico izročil svojemu nasledniku, škofu Metodu Pirihu. Odhajajoči in nastopajoči škof sta ob tej zamenjavi poslala pismi, naslovljeni duhovnikom in vernikom. Škof Janez v poslovilnem pismu duhovnikom zapisal: “Skoraj triindvajset let je trajala moja nadpastirska služba tukaj na Primorskem. V tem času sem opravil okoli 750 kanoničnih vizitacij in birm, posvetil sem 95 škofijskih duhovnikov … Hvaležno moram priznati, da duhovniki v naši škofiji požrtvovalno in neutrudno zastavljate svoje moči in sposobnosti za službo božjemu ljudstvu.”
Preljubi moj slovenski kristjan!
Vedeli smo, da si ti, mami, ne želiš v dom, bala si se, da boš sama. Tako strah te je bilo, kaj vse ti bo prinesla ta bolezen. Ko so ti odpovedovale roke in noge, ko se ti je jezik zatikal in odpovedoval govor, si si želela umreti. Padala si in, če ni bilo koga pri tebi, si kdaj tudi več ur ležala na tleh, ker se nisi mogla več pobrati. Telefoniranje je bilo zate že podoba nekega drugega časa. Ko si bila na vozičku (in vendarle pri meni), si veliko časa presedela pred tipkovnico, kjer si po nekaj urah s težavo napisala nekaj stavkov, saj si le tako še lahko povedala, kaj te teži, česa si želiš, česa te je strah. Vsi smo se vedno znova spraševali: »Ljubi Bog, zakaj takšno trpljenje? Pa komaj na začetku svojih šestdesetih let. O Bog, zakaj?«
Na radiu
“Ko bom velik, bom strojevodja!”
V Trbovljah je odkrival zapuščenost, siromaštvo in propadanje tamkajšnjih rudarjev. Mladega učitelja je globoko pretreslo spoznanje, da živi precejšen del slovenskega naroda človeka nevredno življenje. To je prelil v pesmi, ki so pesmi srda, jeze, premišljevanja o revoluciji, ki pa ima v njegovih pesmih bolj duhovni pomen: pravice ni mogoče dobiti z nasilnim družbenim prevratom, zagotavljata jo le “srce in ljubezen”. V Pesmi revolucionarjev pravi, da njihova pesem ni rušilna, ampak miroljubna: “… svečeniki smo mi / miru in ljubezni, / prostih ljudi in / polnih ljudi”. Pesmi so izšle v Seliškarjevi prvi pesniški zbirki Trbovlje (1923), ki jo je posvetil “vsem sajastim bratom in sestram, ki umirajo na našem s krvjo omadeževanem planetu”. “V pesnitvah te zbirke je Seliškar s prepričljivo zavzetostjo prikazal prizore duhovnega in telesnega životarjenja rudarskih družin in pogrezanja celotnega zasavskega premogokopnega revirja v bedo in propadanje … Kot pesnik in kot socialni tožnik se je najbolj uveljavil v Sedmorojenčkih, nadvse uspeli upodobitvi tedanjega rudarskega družinskega življenja” (Anton Slodnjak). Oton Župančič je Seliškarjeve pesmi ocenil takole: “Vrednost daje tem pesmim velika etična resnoba, silna ljubezen do polnega, zdravega življenja, strastno hrepenenje po obnovitvi sveta. Seliškar je čustveno pravilno usmerjen duh.” Kasneje je izdal še dve pesniški zbirki: Pesmi pričakovanja (1937) in V naročju domovine. Pesmi v teh dveh zbirkah so, po sodbi Antona Slodnjaka, tehnično sicer boljše, a vsebinsko ne tako vznemirljive kot tiste v prvi zbirki.
Tone Seliškar, ki je od leta 1925 do druge svetovne vojne deloval kot učitelj v Ljubljani, je bil nadarjen pripovednik. Resnični umetnosti in čisti človečnosti se je po sodbi literarnih kritikov najbolj približal v nekaterih svojih mladinskih povestih. Za Seliškarjeva mladinska dela so značilna izrazita socialna naravnanost in velika pravičnost njegovih junakov ter živahna, dogodkov polna pripoved. Prvi uspeh je imel s povestjo Rudi (1929), s katero je v naše mladinsko slovstvu uvedel socialno tematiko. Še bolj priljubljena kakor Rudi je bila zaradi razgibane vsebine in živahnega pripovedovanja njegova povest Bratovščina sinjega galeba (1936), pomorska zgodba o fantih, ki v skupnem nastopu proti zlu spoznajo moč tovarištva. Prizorišče zgodbe je otok Brač ter več krajev na srednjem in južnem Jadranu.
Pogumna fantovska “bratovščina sinjega galeba” je simbol, prispodoba nove družbe. Svoje sporočilo mladim bralcem pisatelj polaga v usta Ivovega očeta: “Vsa vas ena sama družina. Vsi ljudje drug za drugega. Nič zavisti, nič pogoltnosti. Prijateljstvo in ljubezen. Vsi smo enako dobri. Prizanesljivi. Vsak čas pripravljeni pomagati.” Bratovščina sinjega galeba je največkrat izdana in v največ jezikov prevedena slovenska mladinska povest. V slovenščini je doslej doživela več kot deset izdaj pri raznih založbah, na srbohrvaškem področji nekdanje Jugoslavije pa celo petnajst. Seliškarjeva mladinska dela – na čelu z Bratovščino – so bila prevedena v številne jezike: hrvaškega, srbskega, makedonskega, madžarskega, češkega, slovaškega, albanskega, romunskega, poljskega, italijanskega in nemškega. Tone Seliškar je napisal tudi več knjig za odrasle. V romanu Tržaška cesta (1947) je postavil spomenik svojemu ljubljenemu očetu. Na zadnji strani knjige življenja Toneta Seliškarja je datum 10. avgust 1969, ko je odšel iz Ljubljane v večnost.
Ta močna žena se je rodila 16. februarja 1895 in po svetnici tega dne je pri krstu dobila ime Julijana. V svojih spominih, ki jih je pisala nerada, “ker me vedno silijo in nagovarjajo”, pove: “Rodila sem se v Bržnikovem mlinu kot drugi otrok v družini. Bilo nas je enajst otrok (sedem deklet in štirje fantje). Tri sestre so postale redovnice usmiljenke. Imeli smo zelo dobre, verne in skrbne starše, za kar bi se ne mogli nikoli Bogu dosti zahvaliti.” Oče je zelo rad bral, če je imel “količkaj prostega časa”. Neizmerno bogastvo za življenje je prejela od mame. “V mami smo imeli lep zgled potrpežljivosti in vdanosti v božjo voljo. Nikoli niso tožili ali obupali. Vedno so rekli: ‘Saj Bog ve za nas, samo zaupati moramo!’ Ni bilo lahko, ko so otroci prosili kruha, pa ga niso mogli dati. Kar je bilo večjih, so že služili, mali pa so bili še doma.” Julijana je napravila samo dva razreda osnovne šole v Šentjoštu pri župniku Lakmayerju. Potem je, kot vsi tedanji revni, bajtarski otroci šla služit za pastirico in deklo. Povsod so jo imeli radi, ker je bila pridna in zanesljiva. Pri petnajstih letih je postala članica dekliške Marijine družbe, katere pravila so bila zelo stroga. Gorje, če je družbenica šla na ples! “Jaz sem se počutila v Marijini družbi kakor otrok v materinem naročju.” Porodila se ji je misel, da bi šla v samostan. “Pa sem povedala mami, kaj mislim. Mama so rekli, meni se zdi, da ti nisi za v samostan. Počasi sem začela misliti, da morda res ne. Čudno se mi je zdelo, že tri moje sestre so šle v samostan, pa jim niso nič branili.”
Njena življenjska naloga se je kmalu pokazala. Na svečnico, 2. februarja 1920, so cerkvene pevke, sicer nerade, šle v Snopkovo gostilno. Tam se je zgodilo “usodno” srečanje s Snopkovim Jožkom, ki je postal njen mož. Poročila sta se 17. maja 1920. “Za ženitovanjsko potovanje smo šli k Mariji Pomagaj na Brezje. Zaupno sem prosila Marijo, da bi imela veliko otrok, in naj mi da milost, da jih hočem vzgojiti za Boga in po njegovi sveti volji. Bila sem uslišana in tudi vzgoja se mi je deloma posrečila. Bilo jih je štirinajst.” Prvi je mamo Julijano osrečil Jože, rojen leta 1921. Za njim pa je Snopkova mama po božji dobroti podarila življenje še trinajstim otrokom. To so bili: Stanko (1922), Lojze (1923), Tine (1925), Lovro (1926), Štefan (1927), Ančka (1929), Matija (1931), Niko (1932), Peter (1934), Janez (1935), Matija (1937), Majda (1938) in Marko (1940).
Ta, zadnji, je dobil ime po svojem botru, Marku Natlačenu, banu Dravske banovine. Mati Julijana pove: “Zdravnik, ki je bil ob meni, je rekel smeje: ‘Dokler bo kaj takih mater, se ni bati za naš slovenski narod.'” Snopkova mama je ljubeče spremljala korake svojih otrok. Prvorojenec Jože se je izučil za mizarja, Stanko je želel postati duhovnik in je bil najprej eno leto pri salezijancih na Rakovniku, potem pa pri lazaristih v Ljubljani, Lojze se je izučil za kolarja, Tineta je mikala krojaška obrt, Lovro je bil pri salezijancih v Veržeju. Pri maši za njen 84. rojstni dan je svojim otrokom naročala: “Za zgled naj vam bodo vaši bratje mučenci, ki so bili tako dobri in verni. Dvakrat bi že gotovo bila nova maša pri nas, ko bi še živeli. Saj sta bila dva brata bogoslovca.” Hči Ančka je šla za božjim klicem kot redovnica pri Marijinih sestrah z imenom s. Miranda. V življenjski zgodi svoje mame je videla “stvarno in pristno svetost, ki dozoreva v navadnih življenjskih okoliščinah … Hodili so po poti evangeljskih blagrov. Bili so duša žrtev. Vse premorem v Njem, ki mi daje moč, so govorili.”
Po vojni je v družini ostalo še osem majhnih, nebogljenih in lačnih otrok. Oče se je leto dni po vojni ponesrečil in mati je ostala sama z nepreskrbljenimi otroki. “Skromno je bilo naše otroštvo – večkrat lačni kot siti,” se spominja sin Matija. “Iskrenega veselja pa je bilo zvrhano mero. Tistega veselja, ki ga danes zaman iščemo. To se imamo zahvaliti naši mami, ki nas je duhovno tako obdarila, da telesne lakote sploh nismo občutili.” Svetilka njene materinske ljubezni je ugasnila 16. decembra 1980. Svojim najdražjim je zapustila oporoko: “Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!”