Matija Malešič
* 30. oktober, 1891, Črnomelj, † 25. junij, 1940, Škofja Loka
“Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! … Tam moli moja mati vsak dan zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti.” Te misli je v črtici Črnomelj, objavljeni leta 1928 v reviji Dom in svet, zapisal pozabljeni in zamolčani belokranjski pisatelj Matija Malešič, ki je bil vse življenje močno navezan na svojo mater. Veliko je objavljal v raznih revijah, nekaj njegovih povesti je izšlo pri Mohorjevi družbi, zato se njegov rojak Vinko Beličič, pesnik in pisatelj upravičeno čudi, da ni predstavljen v obnovljeni izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), v katerega so avtorji “sprejeli celo vrsto imen, ki so se pojavila po letu 1945, četudi z eno samo pesniško ali prozno zbirko”. Predstavljamo ga ob sedemdeseti obletnici smrti.
Visok državni uradnik, ki se je pogosto selil
Matija Malešič je bil kmečki sin, rojen 30. oktobra 1891 v Črnomlju. Dokler je bila mati, preprosta in globoko verna ženica, živa, je rad prihajal domov, kjer je bil brat z družino. Ljudsko šolo je obiskoval v Črnomlju in doma pomagal pri kmečkem delu. Leta 1904 je z materinim blagoslovom odšel na novomeško gimnazijo, kjer je končal štiri nižje razrede, štiri višje pa v Ljubljani, kjer je bil gojenec dijaškega zavoda Marijanišče. Stolni prošt Andrej Kalan, vodja zavoda, na katerega je imelo veliko gojencev Marijanišča lepe spomine, je bil ljubitelj in poznavalec književnosti in je tudi dijake uvajal vanjo. Malešič je pisal črtice in jih pod psevdonimom objavljal v Mentorju, Dolenjskih novicah, Zori, Mladosti. Po maturi je odšel na služenje vojaškega roka, ki naj bi se iztekel julija 1914, toda prav tedaj je po sarajevskem atentatu izbruhnila prva svetovna vojna.
Vsa štiri vojna leta je bil na fronti: najprej v Bosni in Srbiji, leta 1916 pa je prišel na soško fronto, kjer je bil ranjen v levo nogo. Med zdravljenjem se je vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze, študij prava pa je potem nadaljeval kot redni študent na zagrebški univerzi. Študij je končal z odliko leta 1920 in že maja tega leta je nastopil službo na okrajnem glavarstvu v Slovenj Gradcu. Služboval je še na glavarstvih v Murski Soboti, Mariboru, Črnomlju, kjer se je leta 1931 poročil in z ženo Elizabeto sta imela pet otrok: prvorojenka je umrla kmalu po rojstvu, za njo pa so družino pomnožili še štirje otroci, dva dečka in dve deklici. Leta 1933, v črnem letu preganjanja, je bil prestavljen v Banjaluko, leta 1935 je prišel za okrajnega glavarja v Konjice, dve leti zatem v Logatec, jeseni 1939 pa je bil prestavljen v Škofjo Loko, kjer je 25. junija 1940 umrl za svojo pisalno mizo, zadet od srčne kapi.
“Težko mi gredo besede na papir in misli iz srca”
Matija Malešič se je s prvimi črticami oglasil že kot dijak, življenjsko zrelost pa so mi prinesla doživetja v prvi svetovni vojni, ki jih je nazorno popisoval. Od leta 1919 pa vse do smrti je bil zvest sodelavec Doma in sveta, v njem je priobčil celo vrsto črtic: Gospa v kočiji (1919), Kresnica, Na saneh, Adela, Na marofu, Gospa z rdečim nagerlinom, Tam za goro, Črnomelj, Roman brez konca, Skleda leče, Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu (1941). To zadnje besedilo je najdaljše in je osnutek vojnega romana, ki naj bi imel tri dele: Boji na Drini, Ob Soči in V zaledju (v knjižni obliki je povest izšla pri goriški Mohorjevi družbi leta 1960). Za njegovo najboljše delo velja povest Kruh (1927), s katero je v slovensko književnost uvedel dotlej neznano Prekmurje. Po sodbi Vinka Beličiča je “Malešič imel vse lastnosti dobrega pripovednika: oči, ušesa, besedo in domišljijo, ko je pisal Kruh. Dal pa se je zanesti ob prikazovanju močnih čustev in epskih prizorov, kjer se je predolgo zamujal, mogoče prepričan, da bojo ljudje ob branju enako uživali kot on ob pisanju.”
Ko je leta 1938 uredništvo Dom in sveta prevzel Tine Debeljak, je bil Malešič vesel njegovega povabila k sodelovanju (“Vaše povabilo je prišlo ko klic škrjančka v pusto jesensko meglo”). Ko je leta 1940 za Dom in svet pisal povest Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu, se je s pisanjem zelo mučil. Uredniku je večkrat potožil: “Nihče ne more verjeti, kako težko in z muko mi gredo besede na papir in misli iz srca.” Zaradi službenih dolžnosti je lahko pisal le ob nedeljah in ponoči. “Nihče ne ve in ne sluti, kaj se pravi pisati poleg tolikšnega uradnega dela in še z mojim zdravjem povrh … Pri meni je pač tako, da s silo ne gre in ne gre.”
Mehka belokranjska duša, navezan na mamo
Neznani pisec spominskega članka v spomin na Matija Malešiča v Koledarju 1941 celjske Mohorjeve družbe je zapisal: “Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje … Latinski pregovor pravi: ‘Honores mutant mores’ (Časti menjajo nravi), to bi se reklo: čim bolj kdo napreduje, bolj je vzvišen. Prav tega pa pri njem nisi našel niti trohice. Njegov značaj je bil preprost, odkrit, otroško dober in sočuten. Zato so ga tudi povsod hitro vzljubili. Radi so ga imeli šolski tovariši, ljubili so ga uradniki, z zaupanjem so se mu bližali ljudje kot glavarju, bil je sonce svoji ljubljeni družini. Ker je bil Bogu zvest vse dni svojega življenja in je svojo vero vanj možato izpovedoval brez strahu pred ljudmi, zato je bil tudi zvest svojemu narodu in izvrsten uradnik svoji domovini.”
Vinko Beličič je zaprosil križnika p. Pavlina Bitnarja, po rodu Čeha, dolgoletnega dekana in župnika v Črnomlju, ki je Matija Malešiča dobro poznal, naj mu napiše nekaj o njem kot človeku. V pismu z dne 29. marca 1960 je opisal predvsem njegovo veliko ljubezen do matere in navezanost nanjo. Ko je dvakrat služboval v Črnomlju zaradi svojega položaja ni iskal prijateljskih stikov. “Edina oseba v Črnomlju , ki jo je zares spoštoval in ljubil, je bila njegova mati, preprosta, kmečka, globoko verna in ne več mlada ženica … Njegova ljuba mati pa je umrla. Gospod Matija se je udeležil pogrebnega sprevoda, bil v cerkvi pri liberi, šel z nami do groba. Tam se je obrnil in šel stran.” Ko ga je župnik vprašal, kaj se je zgodilo, mu je odgovoril: “Tega jaz ne bi mogel prenesti, da bi gledal, kako mojo mamo v grob položijo in z zemljo zasujejo.”
(obletnica meseca 06_2010)
“Prav gotovo noben škof doslej ni bil postavljen v tako hude razmere kakor nadškof Anton Vovk. Čez noč so se gmotne in delovne razmere v dušnopastirskem delu popolnoma spremenile in je bilo resnično treba začeti vse znova … V tej dobi je bilo potrebno zlasti eno: vzdržati ljudem vero v Boga, večnost in vrednost žrtve,” je bilo zapisano v okrožnici ljubljanskega nadškofijskega ordinariata z dne 11. julija 1963 o pokojnem nadškofu. To so bili še časi komunistične diktature, zato ni bilo dovoljeno govoriti o preganjanju vere in Cerkve, katerega žrtev je bil dolga leta zlasti škof Vovk. Ko je 1. decembra 1946 prejel škofovsko posvečenje, je izrekel preroške besede: “Volja božja naj bo tudi po meni vedno češčena, volja Cerkve pa do potankosti upoštevana … S pripravljenim srcem in pogumom molim, naj Bog z menoj razpolaga, naj mi križe dopušča in pošilja. Trdno namreč zaupam, da tisti, ki breme ljudem izbere in naloži, po besedi Pavlovi našo slabotnost tudi podpira. V Gospoda zaupam!” Zadnje besede so njegovo škofovsko geslo, ki ga je junaško – svetniško uresničeval.
Ko prebiramo življenjepis Antona Vovka, spoznavamo, da je res bil “mož božje previdnosti”. Na to poslanstvo ga je Bog pripravljal že od otroštva. Po starših mu je podelil darove, ki jih je Anton vestno in odgovorno razvijal. Rodil se je 19. maja 1900 pri Ribču v Vrbi, v isti hiši, kjer je bil sto let poprej rojen prvak slovenskih pesnikov France Prešeren – pesnikova sestra Mina, poročena z Janezom Vovkom, je bila njegova stara mati. Bil je deveti in zadnji otrok v Ribčevi družini. Oče Jožef je umrl, ko je bilo Antonu komaj štiri leta. Skrb za družino je padla na ramena matere Marije. Najmlajšega sina je poslala v šole v Kranj, po smrti matere pa je zadnja dva gimnazijska razreda končal v Škofovih zavodih v Šentvidu. Po maturi se je brez oklevanja odločil za duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1923 in v svoji duhovni oporoki, ki jo je narekoval tega dne leta 1963, teden dni pred smrtjo, pravi: “Zame je to najbolj srečen spominski dan mojega življenja.” Pred očmi je imel en sam cilj: biti dober duhovnik-dušni pastir, ljudi učiti, tolažiti, odvezovati, voditi, posvečevati, razdajati se jim, se zanje žrtvovati. To je uresničeval na vseh postajah svoje duhovniške in nazadnje škofovske službe. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Metliko, kjer so ga Belokranjci vzljubili kot sto let pred njim Friderika Baraga. Po treh letih je bil iz Metlike prestavljen v delavski Tržič: dve leti je bil kaplan, leta 1928 pa je postal najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanajstih letih nadvse uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je sprejel številne odgovorne naloge, ki jih je tudi v težkih vojnih letih uspešno opravljal.
Ob koncu vojne je po odhodu škofa Gregorija Rožmana na Koroško na ramena Antona Vovka padlo breme vodstva ljubljanske škofije, ki ga je v svoji zvestobi sprejel. 1. decembra 1946 je prejel škofovsko posvečenje, leta 1950 je postal apostolski administrator ljubljanske škofije z vsemi pravicami rednega škofa. Novi oblastniki so mu od vsega začetka dali vedeti, da ga ne sprejemajo. On pa ni poznal strahu, ker je trdno zaupal v Boga. Nagajali so mu že ob njegovem škofovskem posvečenju. Najhujše pritiske je doživljal v letih 1947 do 1952. “Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste,” mu je dejal notranji minister Boris Kraigher. Mučna so bila nočna zaslišanja, ki so se vrstila, včasih tudi večkrat na teden. “Pošteni ljudje javno nastopajo podnevi, ne ponoči,” je dejal zasliševalcem. Največkrat so ga na zaslišanje vozili v Tacen.
Pozno in zelo utrujen se je vračal domov, o teh zaslišanjih mu je bilo prepovedano govoriti. Vendar je vse te hude izkušnje zapisoval. Zapisi so se kljub vsem preiskavam ohranili in leta 2003 so izšli pri založbi Družina v zajetni knjigi z naslovom V spomin in opomin. Ko te zapise prebiramo, začutimo zlobno pritlikavost tedanjih oblastnikov in duhovno veličino škofa. Mučenje tega pokončnega Kristusovega pričevalca je doseglo višek z zažigom na železniški postaji v Novem mestu 20. januarja 1952. Ameriški škof in pisatelj Fulton Sheen, ki je zaslovel po svojih televizijskih verskih oddajah, je po vrnitvi z drugega vatikanskega koncila dejal: “Imel sem čast, da sem sedel ob škofu mučencu iz komunistične države. Komunisti so ga živega zažgali. Do smrti bo nosil sledove zažiga.”
Po smrti škofa Rožmana leta 1959 je bil Anton Vovk imenovan za rednega ljubljanskega škofa. Leta 1960 je prvič šel v Rim in se srečal s papežem Janezom XXIII., s katerim sta imela podobnih značajskih potez. Ko je bila ljubljanska škofija 22. decembra 1961 povzdignjena v nadškofijo, je Vovk postal prvi ljubljanski nadškof. Hudo bolan se je oktobra 1962 na koncil v Rim. V bolezni in trpljenju je, podobno kot papež Janez Pavel II., ponavljal: “Kakor in dokler Bog hoče!” Svoj junaški boj je dobojeval 7. julija 1963. 24. aprila 1999 je njegov naslednik nadškof Franc Rode izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njegovo razglasitev za blaženega. Postopek je bil zaključen 12. oktobra 2007, zbrano dokumentacijo so odnesli na Kongregacijo za zadeve svetnikov v Rim.
Študent, ki so ga zelo zanimali problemi tretjega sveta, je odpotoval v Indijo. Ob prihodu v novo življenjsko okolje se ni najbolje znašel, veliko reči ga je motilo: podnebje, hrana, življenjske razmere, ljudje, s katerimi se je srečeval. Doživel je pravi kulturni šok. Največje presenečenje pa ga je čakalo v stanovanju, ki ga je najel za čas svojega obiska. Ko si je ogledoval, kako je urejeno in kam bo pospravil svoje stvari, je z gnusom ugotovil, da je v sobi tudi grd kuščar.
“Po božji odredbi je prva naloga škofa oznanjevanje evangelija. Vernikom, zaupanim njegovi skrbi, oznanja vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati svoje življenje,” je zapisal dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije v svojem pismu vernikom ob vzpostavitvi njene samostojnosti (17. oktobra 1977). Močno izstopajoča lastnost škofa Janeza Jenka je bila njegova pravovernost – zvestoba neokrnjenemu evangeljskemu nauku, kakor ga ohranja in iz roda v rod posreduje cerkveno učiteljstvo, škofje v občestvu s papežem. Tega se je držal že pred nastopom škofovske službe, v kateri si je kot vodilo izbral geslo “Vera – zmaga” (Fides – victoria) po besedah apostola Janeza: “Zmaga, ki premaga svet, je naša vera” (1 Jn 5,4). Po tem geslu se je dosledno ravnal. Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: “Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago.” Ob stoletnici njegovega rojstva smo Bogu hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.
Kot “gost meseca” v Ognjišču decembra 1977 je povedal: “Kot enajstletni deček sem leta 1921 prišel v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi sem se prijavil za ljubljansko bogoslovje, sprejel me je škof Jeglič, v duhovnika pa me je po petem letniku 8. julija 1934 posvetil škof Rožman. Nastavljen sem bil za kaplana v Kostanjevici na Krki, a že po sto dneh prestavljen za prefekta v Škofove zavode, kjer sem ostal šest let. V tem času sem opravil doktorat iz teologije (Nauk apostola Pavla o evharistiji). Jeseni 1940 sem nastopil službo profesorja verouka na drugi moški gimnaziji v Beogradu. V Beogradu sem ostal skoraj 24 let. Med vojno sem obiskoval slovenske pregnance. Ob koncu vojne sem se preselil v nadškofijo in sem imel več opravka kot generalni vikar. Šestnajst let sem bil glavni in odgovorni urednik verskega mesečnika Blagovest. Ko je nadškof Ujčić opešal, sem namesto njega opravljal vizitacije in birme in ga tudi nadomeščal pri diplomatskih sprejemih. Mesec dni po Ujčićevi smrti sem prejel dekret za apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije.” Svojim primorskim vernikom se predstavil pri maši v svetogorski baziliki 24. maja 1964, na praznik Marije Pomočnice. 17, julija tega leta je dobil v upravo še tržaško-koprski del primorske Cerkve. Tega dne je bil tudi imenovan za naslovnega škofa akufidskega. Škofovsko posvečenje je prejel 6. septembra 1964 v Logu pri Vipavi.
Od vsega začetka si je prizadeval, da bi bilo vse primorsko ozemlje združeno v eni škofiji, kar je nakazal že s svojim škofovskim grbom, v katerem sta bila na levi strani svetogorska bazilika in znameniti solkanski most (Goriška), na desni pa pročelje koprske stolnice in jadrnica na morju (Koprščina). Njegova prizadevanja so se ob podpori duhovnikov in vernikov uresničila 17. oktobra 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal odlok o obnovitvi koprske škofije v povečanih mejah. Njen prvi nadpastir je bil ustoličen 8. januarja 1978. Kot rezidencialni škof jo je vodil do 16. aprila 1987, ko je pastirsko palico izročil svojemu nasledniku, škofu Metodu Pirihu. Odhajajoči in nastopajoči škof sta ob tej zamenjavi poslala pismi, naslovljeni duhovnikom in vernikom. Škof Janez v poslovilnem pismu duhovnikom zapisal: “Skoraj triindvajset let je trajala moja nadpastirska služba tukaj na Primorskem. V tem času sem opravil okoli 750 kanoničnih vizitacij in birm, posvetil sem 95 škofijskih duhovnikov … Hvaležno moram priznati, da duhovniki v naši škofiji požrtvovalno in neutrudno zastavljate svoje moči in sposobnosti za službo božjemu ljudstvu.”
Vstopila sva v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti … Oziroma mesec šmarnic … Kar pa je navsezadnje eno in isto, mar ne? Razumsko dojeti in razložiti Marijo, njeno vero in poslanstvo, je težka naloga. Mamo ljubiš, ker je pač mama: tvoja, ena in edina, ne razmišljaš o razlogih za ljubezen, ne svojih ne njenih.
Vedeli smo, da si ti, mami, ne želiš v dom, bala si se, da boš sama. Tako strah te je bilo, kaj vse ti bo prinesla ta bolezen. Ko so ti odpovedovale roke in noge, ko se ti je jezik zatikal in odpovedoval govor, si si želela umreti. Padala si in, če ni bilo koga pri tebi, si kdaj tudi več ur ležala na tleh, ker se nisi mogla več pobrati. Telefoniranje je bilo zate že podoba nekega drugega časa. Ko si bila na vozičku (in vendarle pri meni), si veliko časa presedela pred tipkovnico, kjer si po nekaj urah s težavo napisala nekaj stavkov, saj si le tako še lahko povedala, kaj te teži, česa si želiš, česa te je strah. Vsi smo se vedno znova spraševali: »Ljubi Bog, zakaj takšno trpljenje? Pa komaj na začetku svojih šestdesetih let. O Bog, zakaj?«