Josip Gostič
* 5. marec 1900, Stara Loka, † 25. december 1963, Ljubljana
“
Josip Gostič je bil velik umetnik in velik človek, dober kolega in sodelavec ter vzor in voditelj mladih. Bil je pojem opernega pevca najvišjih umetniških kvalitet,” piše Marija Barbieri v veliki monografiji o Josipu Gostiču, ki je izšla leta 2000 ob stoletnici umetnikovega rojstva (pri njej sta sodelovala Marjana Mrak in Edo Škulj). “Krščen je bil kot Jožef Gostič, vendar se v vseh nadaljnjih dokumentih navaja kot Josip Gostič in tega sem se držala.” V zadnjem delu knjige so objavljeni spomini nekaterih glasbenikov, ki so z Gostičem delali ali ga poznali. Znani slovenski dirigent Samo Hubad je zapisal: “Kot človek je bil Gostič silno prijeten, skromen, duhovit, dobrohoten, kot pač večina velikih umetnikov. Samohvale ni poznal.” Mirko Cuderman, dolgoletni dirigent in ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, pričuje, da je Gostič “hodil enkrat na leto pet v stolnico k majniški ljudski pobožnosti – šmarnicam. Vedno je zapel pesem za tenor solo in zbor … Bil je srčno dober, prijazen in neskončno preprost.” Temu velikemu umetniku ter plemenitemu in vernemu možu posvečamo ta zapis ob 110-letnici njegovega rojstva.
Prvi glasbeni pouk pri očetu organistu
“Zelo veliko slovenskih glasbenikov ima očeta ali starega očeta organista,” piše dr. Edo Škulj. “Tudi Josip Gostič je bil sin organista in ob njem je dobil prvo glasbeno izobrazbo.” Leopold Gostič, rojen leta 1869 v Šentvidu pri Brdu, je leta 1889 prišel za organista na Homec, kjer se je leta 1892 poročil z domačinko Ano Jerman. Na Homcu so se jima rodili štirje od šestih otrok: Angela, Albina, Terezija in Leopold. Leta 1898 je odšel za organista v Radovljico, kjer je ostal dve leti, kajti leta 1900 je nastopil službo organista v Stari Loki. Tam sta se rodila sinova Josip (1900) in Ciril (1902). Leta 1902 se je kot organist vrnil na Homec, kjer je ostal do svoje smrti leta 1919.
Josipa Gostiča imajo za “svojega” Staroločani in Homčani: v Stari Loki se je rodil 3. marca 1900, “doma” pa je bil na Homcu, kjer se je družina ustalila. Tam je preživel otroštvo in mladost, tja se je vse življenja vračal in tam tudi čaka vstajenja. Oče Leopold je v cerkvi na Homcu opravljal orglarsko službo, sin Jože pa je od njega prejel prvo znanje o glasbi. Vsi v družini so bili glasbeno nadarjeni. Med prvo svetovno vojno je očeta, ki je bil vpoklican k vojakom, nadomeščala hčerka Terezija (rojena 1895). Ko je oče leta 1917 prišel na dopust, je Jožeta poslal na orglarsko šolo v Ljubljano, na kateri so se šolali mnogi znameniti slovenski glasbeniki. Z odličnim uspehom jo je končal leta 1919. Po očetovi smrti je sprejel orglarsko službo na Homcu, rad pa je zahajal v opero. Leta 1921 se je vpisal na Državni konservatorij v Ljubljani in postal član zbora ljubljanske Opere. Rekli so mu, da je njegov glas “majhen”, zato nima smisla, da bi se učil petja, svetovali so mu, naj se preusmeri na klavir.
Operni pevec v Ljubljani, v Zagrebu, na Dunaju
Leta 1930 je Gostič diplomiral na konservatoriju in od vseh profesorjev dobil odlične ocene iz glavnega predmeta – solopetja. Ko je ravnatelj Matej Hubad slišal njegovo petje, mu je zagotovil nastop v Operi z vlogo Lenskega v Evgeniju Onjeginu Petra Čajkovskega. To se je zgodilo 5. septembra 1929. Romantična vloga Puškinovega Lenskega je bila za mladega, postavnega Gostiča očarljiv gledališki izziv in za njegov lirski glas pravo zmagoslavje. Kritiki so poveličevali njegovo muzikalnost, njegov lep in zdrav glas, razločno izgovarjavo, s kakršno se ne more pohvaliti vsak pevec, ter njegov igralski talent. Vse te vrline so Gostiča kmalu pripeljale med vrhunske operne umetnike. Njegov repertoar je obsegal 115 opernih in operetnih vlog. Prvih devet sezon je nastopal skoraj izključno v ljubljanski Operi; tam je, pozneje kot gost, imel okoli 850 nastopov.
Sledilo je “zagrebško obdobje”. Zagrebškemu občinstvu se je Josip Gostič prvič predstavil 16. decembra 1930 z ansamblom Glasbene matice iz Ljubljane, ki je v zagrebškem Narodnem gledališču izvedla Faustovo pogubljenje Hektorja Berlioza. Kritik je o Gostiču prerokoval: “Njegovo mehko grlo in prijetna barva glasu napovedujeta, da se bo iz njega razvil odličen tenor.” V naslednjih letih je Gostič še nekajkrat nastopil v Zagrebu kot gost, jeseni leta 1937 pa je podpisal stalno pogodbo s Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu, kjer je ostal do smrti; tudi po letu 1960, ko je stopil v pokoj. V 26 letih je imel v zagrebški Operi 970 nastopov in se za zmeraj povezal s hrvaško glasbo. Med drugo svetovno vojno (od 1942 do 1944) ter po njej (od 1951 do 1955) je najprej kot gost, potem pa kot stalni član, 260-krat nastopal v Državni operi na Dunaju. Slavni dirigent Karl Bohm, njegov prijatelj, je o Gostiču dejal: “Takih pevcev danes ni več!”
Njegov zadnji Božič
Na Homcu je bil njegov dom in tja se je vedno rad vračal tudi tedaj, ko je bil angažiran v zagrebški in dunajski Operi. Vsako leto je na Božič pel pri polnočnici v domači župnijski cerkvi. To je čutil kot klic srca, ki se mu ni mogel ustavljati in vse druge obveznosti so morale ta dan odpasti. Leta 1960 je rentgen pri Gostiču odkril raka na dvanajsterniku. Po operaciji je kazalo, da bo bolezen vendarle premagal. Nadaljeval je s petjem, toda njegovo zdravje se je slabšalo. Njegova zadnja predstava je bila v Zagrebu, kjer je 12. oktobra 1963 nastopil kot Manrico v Verdijevem Trubadurju. “Jože je prišel šele dopoldne s Homca; preden sem šel v orkester za pult,” se spominja dirigent Samo Hubad, “in mi je potožil, da ima bolečine in da mora v zadnjem času zelo paziti na prebavo. ‘A brez skrbi, šlo bo, saj smo profesionalci’.” Po bleščečem (zadnjem) nastopu je moral iskati pomoč v bolnišnici v Ljubljani. Na dan pred Božičem je prišel k njemu župnik s Homca, ki mu je podelil zakramente za umirajoče. Pomirjen mu je dejal: “Hvala za vse, pripravljen sem za pot.” Na sam Božič, 25. decembra 1963, je utihnila pesem njegovega življenja. To je bil njegov najlepši Božič, saj se je pridružil petjem angelskih zborov. Ljubljana se je prva poslovila od velikega, malo priznanega umetnika; prisrčno zadnje slovo so mu pripravili njegovi Homčani. Pogreb je bil 28. decembra 1963. Navzoča je bila velika množica ljudi. Mašno slavje in pogreb je vodil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit Jožef Pogačnik. Med mašo je tenorist Rudolf Francl, prvak ljubljanske opere, pel njegove priljubljene pesmi.
Silvester Čuk
Svoje pričevanje je potrdil z daritvijo življenja, podobno kot duhovnik Andrea Santoro, ki je bil umorjen 5. februarja 2006 med molitvijo v cerkvi v mestu Trabzon na severu Turčije. “Odpuščamo tistemu, ki je to storil,” je dejal škof Padovesi ob zadnjem slovesu. “Edina pot, po kateri je treba hoditi, je pot dialoga, medsebojnega poznavanja, dobrega sosedstva in naklonjenosti. Toda kako je mogoče misliti na ozračje miru, dokler na televizijskih oddajah in v časopisih izpostavljajo krščanstvo kot sovražnika islama?”
Leta 2004 je bil, kot rečeno, imenovan za naslovnega škofa in apostolskega vikarja Anatolije s sedežem v mestu Iskenderun, kjer je 7. novembra prejel škofovsko posvečenje po rokah nadškofa Edmonda Farhata, apostolskega nuncija v Turčiji (nekdanjega nuncija v Sloveniji). Turčija ima 70 milijonov prebivalcev, 99% je muslimanov, kristjanov je 0,6%, katoličanov je okoli 30.000, vikariat Anatolija ima 4.450 katoličanov, 7 župnij, 3 škofijske duhovnike, 14 redovnikov in 12 redovnic. “Kaj more narediti škof v Turčiji? Osebno sem začutil nekaj pomembnih področij dela. Na prvem mestu je prizadevanje za zaščito pravic katoliških občestev. Rodovitno področje je po moje dialog s turškim kulturnim svetom, drugo pomembno področje je dialog s pravoslavnimi. V prvih mesecih svojega bivanja v Turčiji sem odkril še neko drugo področje: namreč tiste družine, ki so v prejšnjem stoletju prestopile v islam, ne iz prepričanja, temveč zato, da so ubežali preganjanju in zapostavljanju. Mnogi taki, katerih stari starši so bili kristjani, so postali katehumeni in so bili krščeni,” je povedal škof Luigi Padovesi na predavanju v Padovi 12. februarja 2007. Na vprašanje, kaj je glavna naloga njegovega poslanstva, je škof odgovoril: “Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere in želja skupno graditi prihodnost Turčije.” O sebi je dejal, da je “človek, ki je zaljubljen v Turčijo”.
Bil je mož iskrenega dialoga, znal je stkati prijateljske odnose z vsemi, zato je vse pretresla novica o njegovi kruti smrti 3. junija 2010. Njegov šofer, 26-letni Murat Altun ga je na več mestih prebodel z nožem in ga nazadnje skoraj obglavil, kar naj bi bila “obredna žrtev zoper zlo”. Agencije poročajo, da se je morilec po svojem dejanju povzpel na streho in kričal: “Ubil sem velikega satana! Alah je velik!” Menda je v ozadju tega umora neka tajna organizacija, katere cilj je iztrebiti vse kristjane v državi. Papež Benedikt XVI., ki ga je vest o škofovi smrti močno pretresla, je dejal, da je njegova žrtev klic vsem kristjanom, da pogumno izpovedujejo resnico. Pogrebno maša je bila v stolnici v Iskenderunu 7. junija, zadnje slovo je bilo 14. junija v Milanu, kjer so ga tudi pokopali. Milanski nadškof kardinal Dionigi Tettamanzi je svoj nagovor zaključil z molitvijo, v kateri je prosil Boga, da bi kristjani po zgledu tega škofa-mučenca, v medsebojnih odnosih ne gradili zidov, temveč bi odpirali vrata drug do drugega.
Pa vendar smo si ljudje naredili nekatere dneve za bolj pomembne od drugih. In mesec marec z njimi ne skopari. Dva najpomembnejša stojita v njegovem začetku in koncu, in čeprav oba v svojem bistvu in na videz govorita o isti temi, se v svojem bistvu in na videz močno razlikujeta in si v današnji (politični) stvarnosti morda celo nasprotujeta.
“Chopin je za klavirsko glasbo tako pomemben kot Beethoven za simfonijo, Mozart za opero, Händel za oratorij in Schubert za samospev”, piše David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1973). “Vsa ta področja glasbe so že uspešno negovali, preden so ti mojstri živeli in delali, vendar je bila njihova osebna moč tolikšna, da so tla pod njihovimi rokami postala rodovitna kot nikoli prej in obrodila nove in bogatejše sadove. Čeprav je bilo že pred Chopinovim časom veliko klavirske glasbe, po pravici lahko rečemo, da se je z njim rodila sodobna klavirska glasba.” Zgodovinarji glasbe so si edini, da je bil Chopin eden največjih skladateljev za klavir, kar jih je kdaj bilo. Pravijo pa tudi to, da noben drug skladatelj ni ostal tako dolgo in trajno priljubljen pri toliko ljudeh in njegove skladbe se še vedno pojavljajo na skoraj vsakem klavirju na svetu. Mirno lahko rečemo, da med ljubitelji glasbe ta veliki mojster klavirja živi že dvesto let. Toliko časa je namreč minilo od njegovega rojstva.
Nicholas Chopin, oče Frédérika, “klavirskega pesnika”, je bil sin premožne kmečke družine iz okolice francoskega mesta Nancy, kjer se je rodil leta 1771. Leta 1787, ko mu je bilo šestnajst let, je odšel na Poljsko. Leta 1802 ga najdemo v kraju Želazowa Wola nedaleč od Varšave, kjer je bil učitelj sina kneginje Ludovike Skarbek. Tam je spoznal Justino Krzyzanowsko, ki je bila dvorna dama in daljna sorodnica kneginje. Poročila sta se leta 1806. Frédérik, njun drugi otrok, se je tam rodil 1. marca 1810 (na spomeniku v njegovem rojstnem kraju je kot rojstni datum zapisan 22. februar). Nekaj mesecev po njegovem rojstvu se je družina preselila v Varšavo, kjer je oče Nicholas, ki se je preimenoval v poljskega Mikolaja, dobil službo učitelja francoščine na liceju. Družina se je pomnožila še za dva člana. Gibali so se v aristokratskem okolju, gojili pa so tudi stike s preprostimi ljudmi s podeželja. V družini so gojili tudi glasbo: oče Nicholas/Mikolaj je igral na flavto in violino, mati Justina ga je spremljala na klavirju. To je prešlo na sina Frédérika, ki je zgodaj pokazal svojo glasbeno nadarjenost. To je opazil njegov prvi glasbeni učitelj Wojciech Ziwny. Osemletni Frédérik je s svojim nastopom osupnil poslušalce z igranjem na klavir brez not, iz lastnega navdiha. V tem času je napisal svojo prvo skladbo – polonezo, ki jo je posvetil kneginji Skarbek. Javno je prvič nastopil 21. februarja 1818 na dobrodelnem koncertu in dosegel tak uspeh, da so mu bila potem odprta vrata salonov varšavske aristokracije.
Leta 1823 je Frédérik Chopin vstopil v licej, obenem pa je nadaljeval s svojim glasbenim ustvarjanjem klavirskih skladb, za katere je črpal navdih iz poljske narodne glasbe. Ko je leta 1826 končal svoje šolanje v liceju, je z očetovim dovoljenjem sklenil, da ne bo nadaljeval študija na univerzi, temveč se bo popolnoma posvetil glasbi. Vpisal se je na višjo glasbeno šolo v Varšavi, ki jo je nadvse uspešno končal leta 1829. Ravnatelj je v zaključnem spričevalu zapisal, da je mladi Chopin “izreden talent in glasbeni genij”.
Potem ko so Rusi jeseni 1831 zadušili upor Poljakov, je odšlo v begunstvo okoli 9000 poljskih rodoljubov, večinoma v Francijo. Tem se je pridružil tudi Frédérik Chopin. “Živ in zdrav sem prišel v Pariz,” je pisal prijatelju Alfonzu Kumelskemu v Berlin. “Zadovoljen sem z okoljem, ki sem ga tukaj našel. Tukaj so najboljši glasbeniki in najboljše operne hiše na svetu. Spoznal sem Rossinija, Cherubinija, Paera, Liszta, Meyerbeera, Berlioza. Ostal bom tukaj dlje, kot sem načrtoval.” Povezal se je s poljskimi izgnanci. S svojo glasbo je kmalu osvojil Pariz, zlasti pariške salone. Nerad pa je nastopal pred občinstvom, ker ga je pred vsakim prihodom na oder mučil strah. Ves čas svojega bivanja v Parizu je odigral samo štirinajst koncertov. Ob prvem, ki ga je imel 26. februarja 1832 v dvorani Pleyel, je skladatelj Franz Liszt zapisal: “Ploskanje je trajalo neskončno dolgo, a ni moglo zmanjšati naše osuplosti spričo njegovega genija in umetnosti, ki je s popolnoma novim izrazom razodel toliko poetičnih čustev.” Celo naduti berlinski skladatelj Friedrich Kalkbrenner, ki je bil tedaj v Parizu najbolj priljubljen glasbenik, je ob tem Chopinovem nastopu priznal njegove izredne darove. Dobre poznavalce glasbe je privlačil skrivnosten čar, poezija in izvirnost, popolna sproščenost in bleščeč način njegovega igranja. Ko ga je slišal igrati skladatelj Robert Schumann, je zapisal: “Klobuk dol, gospodje – genij! Priklanjam se Chopinovi samorasli genialnosti, njegovemu mojstrstvu!” Prijateljske zveze s priznanimi skladatelji so mu omogočile, da je dobil dobro plačano poučevanje. Chopin sam se je imel bolj za skladatelja kot za pianista. V sodelovanju s prijateljem Fontano se je kar dobro znašel med glasbenimi založniki in svoja nova dela je prodajal več založnikom po raznih državah, kar je prinašalo dvojno korist: njegove skladbe so postale znane po mnogih evropskih deželah, in to je skladatelju prineslo več dohodkov.
Chopinovo življenje in njegovo glasbeno ustvarjanje zaznamuje več ljubezni, ki pa so bile bolj platonske, poduhovljene. Kot študent na varšavskem konservatoriju se je zagledal v sošolko Konstantino Gladowsko. Ta ljubezen je navdihnila drugi stavek njegovega drugega klavirskega koncerta. V svojih prvih pariških letih se je Chopin zaljubil v grofico Delphino Potocko. Otožni in telesno šibki glasbenik je v njej našel vse, kar je iskal: lepoto, razum, vdanost in razumevanje, a sta se kmalu razšla. Chopin ji je posvetil Koncert za klavir in orkester v f-molu. “Ko sem bil v mislih pri njej, sem pisal Adagio za svoj koncert.”
Leta 1837, ko so bili njegovi ljubezenski načrti povezani še z Marijo Wodzinsko, je nekega večera v stanovanju, kjer je bival prijatelj skladatelj Franz Liszt s svojo ljubico Marie d’Agoult, prvič srečal Aurore Dupin, pisateljico, znano pod imenom George Sand. Rodila se je leta 1804 v Nohantu, podeželskem kraju okoli 300 kilometrov od Pariza. Njen oče je bil konjeniški častnik Maurice Dupin, mati pa pariška modistka Antoinette Delaborde. Po očetovi zgodnji smrti jo je v svobodomiselnih nazorih vzgajala stara mati, sorodnica Burbonov. Deklica je na domu v Nohantu veliko brala in jezdila po okolici. Oprijela se je navad, ki so bile za tiste čase pohujšljive: oblačila se je po moško in kadila je debele in močne cigare. Pri osemnajstih letih se je poročila z baronom Dudevantom, s katerim je imela sina Maurica in hčerko Solange. Zakon je kmalu razpadel in Aurore je odšla v Pariz, kjer je sama vzgajala svoja otroka in se posvetila pisateljevanju. V svojih romanih (Indiana, Greh gospoda Antona, Mala Fadette, Izpoved mladega dekleta) je zagovarjala svobodomiselne ideje. Zahajala je v bohemsko družbo in s svojo ekscentričnostjo privlačila umetnike; med njimi je bil pisatelj Jules Sandeau (on si je izmislil njen psevdonim George Sand), pesnik Alfred de Musset. V njene mreže se je ujel tudi Chopin. Njuna zveza je trajala sedem let (1837-1844), nekateri sodijo, da celo dlje. Po naravi sta si bila popolnoma nasprotna: ona odločna ženska moškega značaja in z materinskim čutom, on pa neodločen, krhkega zdravja, željan mirnega in udobnega življenja. Po prvem srečanju z njo je Chopin zapisal: “Kako malo privlačna oseba je ta Sand! Ali je to sploh ženska?”
Po drugem srečanju kmalu zatem pa se je med njima vzpostavil odnos medsebojne odvisnosti, še najbolj podoben odnosu med materjo in sinom. George Sand je zapisala: “Skrbim zanj, kot da bi bil moj otrok, on pa me ljubi, kot da bi bila njegova mati.” Njemu je prijalo to občutje zavarovanosti. Pravega ljubezenskega odnosa med njima nikoli ni bilo, ta zveza pa je Chopina spodbujala k ustvarjanju in v tem obdobju so nastale številne njegove mojstrovine, ki bi jih brez Sandove najbrž ne bilo. V pariških salonih, kjer je Chopin kraljeval kot neprekosljivi mojster klavirja, sta veljala za par. Ob prvi vznesenosti sta zaljubljenca sklenila, da bosta zimo leta 1838 preživela v Palmi na otoku Mallorca. Chopin je pričakoval ljubezensko idilo, toda nenehen dež in mraz sta načela njegovo krhko telo. Pogosto je bil bolan, bil je žrtev najbolj čudnih prividov in mor. Ko so se začele širiti govorice, da ima Chopin jetiko, sta morala zapustiti hotel in poiskati zavetje v opuščenem samostanu Valdemosa. Tam je Chopin napisal veliko drobnih skladb – preludijev. George Sand je v svojih spominih zapisala: “Prizadeval si je, da bi se smejal, igral nam je prečiščene stvari, ki jih je pravkar napisal; pravzaprav so bile to strašne in srce trgajoče misli – ki so ga, ne da bi se tega prav zavedal – ravno obsedle v času njegove samote, otožnosti in preplaha. Tukaj je objavil tiste najboljše med svojimi kratkimi skladbami, ki jih je skromno imenoval preludije. To so mojstrovine. Veliko jih zbuja misli na mrtve menihe in zvoke njihovega pogrebnega petja, ki ga je preganjalo kot mora¸drugi so blagi in otožni – obiskovali so ga v urah sončne svetlobe in zdravja, med otroškimi glasovi in smehom pod njegovim oknom, oddaljenim brenkanjem na kitaro in petjem ptic med vlažnim listjem; ali pa ob pogledu na blede, drobne vrtnice, ki so cvetele pod snegom. Druge skladbe so spet puste in žalostne, srce trgajoče, čeprav hkrati očarljive za uho.”
Chopin je 1. junija 1839 prvič mimogrede obiskal Sandovo v Nohantu, kjer je poslej preživel vsa poletja (razen leta 1840) in se posvečal komponiranju, zime pa je preživljal v Parizu. Sandova se ni najbolje počutila v družbi poljskih emigrantov, ki je privabljala Chopina; Chopinu pa ni bila všeč bohemska družba njegove prijateljice. Leta 1841 je Chopina prizadelo več smrti: 21. februarja je v Varšavi umrl njegov stari učitelj Wojciech Žywny, 20. aprila prijatelj Jan Matuszynski, 3. maja pa ljubljeni oče. Po tej smrti se je družina Chopin nekoliko približala Sandovi, ki jo je dotlej zavračala. Sredi leta 1845 se je njun odnos iz raznih razlogov začel krhati. George Sand sta povzročala veliko skrbi njena otroka, ki sta zašla v ljubezenske težave. Spričo tega Chopin ni bil več v središču pozornosti svoje drage. Leta 1847 sta se Chopin in Sandova dokaj mirno razšla. Chopin se je posvečal poučevanju v Parizu. Na ponovna vabila svoje nekdanje učenke Jane Stirling je poleti 1848 odpotoval v Anglijo in na Škotsko. V Londonu je imel več nastopov, s katerimi je navdušil poslušalce. 16. novembra 1848 je sodeloval na koncertu za poljske begunce. Menda je Jane Stirling sanjala o tem, da bi se s svojim nekdanjim učiteljem poročila. Njemu pa to še na misel ni prišlo, ker se je zavedal svoje bolezni. Sam o sebi je dejal, da je “bližje grobu kot pa poročni postelji”. Bil je tako slab, da so mu zdravniki naročili, naj se čimprej vrne v Pariz, kjer so se zanj zavzeli prijatelji.
Zimo je preživel bolan, poln skrbi, v mislih na svojo poljsko domovino in njegove življenjske moči so ugašale. Leta 1845 je, kakor da bi slutil svojo zgodnjo smrt, napisal znamenito Žalno koračnico, ki je tretji stavek njegove Sonate številka 2 v b-molu. Eden njegovih pariških prijateljev je poročal, kako je nastala ta skladba, ki je najbolj znana žalostinka v vsej glasbi. V ateljeju umetnika Polignaca so v zabavo vseh navzočih bohemskih gostov posadili na klavir okostje. “Nekaj pozneje je prišel v atelje počivat Chopin po strahotnih morah, ki so ga tlačile vso noč. Njegove more so me spomnile na prizor z okostjem in povedal sem mu o njem. Ni odmaknil oči od mojega klavirja in me je vprašal: ‘Imaš okostje?’ Nisem ga imel, vendar se mu obljubil, da ga do večera preskrbim … Kar je bilo prej nekakšna farsa, je postalo ob Chopinovem navdihu nekaj velikega, strašnega in bolečega. Chopin je bled in strmeč predse obdržal okostje tik ob sebi – in nenadoma so tišino ateljeja pretrgali dolgi, počasni, globoki, mračni glasovi. Žalno koračnico je napisal tam in takrat od začetka do konca.”
“Ljubka Šorli je simbol slovenske matere, ki je nobena težava ne zlomi, pogumno prenaša trpljenje in se prepričano zanaša na Boga, ki ji nikoli ni naložil takega bremena, da bi ga ne mogla prenesti. Nikoli ni obupala, vedela pa je, da ji bo Bog pomagal, zato je hodila pogumno po svoji poti.” Tako je o pesnici in učiteljici, kulturni delavki in trpinki, ki ji z globokim spoštovanjem posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva, zapisal profesor Martin Jevnikar. Ob njeni smrti je pisatelj Alojz Rebula izpovedal: “Z Ljubko Šorli odhaja od nas ne samo velika Slovenka, ki je ob svojem možu Lojzetu Bratužu – mučencu že prešla v naš narodni primorski mit, ampak tudi velika kristjanka.” O svoji trnjevi življenjski poti je pripovedovala v pogovorih z Marijo Češčut na slovenskem Radiu Trst A v nizu šestih srečanj od 14. oktobra do 9. decembra 1975. Izšli so v zborniku ob njeni osemdesetletnici. Tiste njene izpovedi in pripovedi, ki jih bomo povzeli ali navajali dobesedno, naj nagovorijo tudi nas.
Rodila se je 19. februarja 1910 v Tolminu kot drugi otrok v obrtniški družini, za bratcem, ki je že po nekaj tednih umrl, za njo pa sta prišli še sestrici Vida in Marica. Oče Luka je bil sin strojarja, a ga ta poklic ni veselil; trgovino z usnjem je nekaj časa vodila mati Alojzija Mlakar iz Bače pod Podbrdom, ki je preživljala družino. Ob začetku soške fronte v prvi svetovni vojni so se deklice zatekle k sorodnikom na Jesenice, kjer je Ljubka začela hoditi v šolo, po vojni pa je šolo nadaljevala v Tolminu, kjer so se naselili v rodni hiši, ki je bila med vojno skoraj nepoškodovana. Breme za preživljanje družine je bilo na ramenih matere, ki je v njihovi novi hiši odprla trgovinico z mešanim blagom. Ljubka je po končani osnovni šoli obiskovala meščansko, srednjo šolo. Po končani srednji šoli je stala na razpotju. “Vleklo me je na učiteljišče, ker sem si želela postati učiteljica.
Učiteljski poklic sem tako rekoč prinesla s sabo na svet, saj sem že kot deklica najraje igrala šolo.” Ko je videla, kako se mati muči v trgovini in kako bi potrebovala pomoč, predvsem pri knjigovodstvu, se je odločila za trgovsko šolo. Obiskovala je tudi glasbeno šolo, ki ji je v naslednjem obdobju življenja zelo koristila. Svoje sanje o učiteljskem poklicu je mogla uresničiti šele po drugi svetovni vojni, ko je bila ob pomanjkanju učiteljev leta 1946 sprejeta kot učiteljica na osnovno šolo v Tolminu. Opravila je tudi učiteljsko maturo. Od leta 1948 pa vse do upokojitve leta 1975 je poučevala skoraj v vseh slovenskih vaseh v okolici Gorice, zadnja leta pa v Gorici.
V sonetnem vencu Ti in jaz in tri leta najinega življenja (1955) je zapisala: “Stopila v novi stan sva kot v svetišče, / ki mir je v njem doma in blagoglasje”. Po poroki sta se nastanila na Svetogorski cesti v Gorici. Ko se je 19. junija 1934 rodila hčerka Lojzka, se jima je zdelo, da je njuno življenje komaj z rojstvom otroka zadobilo pravi smisel. Njuno veselje je bilo nepopisno, ko se je 27. novembra 1936 Lojzki pridružil bratec Andrej. Njuna družinska sreča je trajala le nekaj več kot tri leta. Fašisti so bili stalno za petami Lojzetu, ki se je pogumno posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti. Redno je hodil v Podgoro, kjer je bil organist in pevovodja. V nedeljo, 27. decembra 1937, po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Strup je začel delovati še isti dan, muke pa so trajale do 16. februarja 1937. “Naslednji dan bi dopolnil 35 let. Pokopali so ga 19. februarja, na moj rojstni dan. Imela sem 27 let.” Fašisti niso prizanesli niti mladi vdovi. Leta 1943 je prestala strašno kalvarijo.
Ljubka je v radijskem pogovoru povedala, da je kot majhna deklica, ki se je komaj naučila brati, dobila v roke Gregorčičeve Poezije, ki so jo tako očarale, da jih je brala v postelji. Ljubezen do slovenskega jezika in slovenske književnosti je v njej zbudil Ivan Matelič, učitelj slovenščine na srednji šoli v Tolminu. Vedno so ji delale družbo knjige. “Ena izmed teh je bila Župančičeva zbirka Mlada pota. Bolj ko sem jo prebirala, bolj me je prevzemala lepota Župančičeve poezije … Župančiča sem občudovala, nisem ga pa skušala posnemati. Moja struna je bila drugače uglašena kot njegova.” Svoje prve pesmi je Ljubka objavila leta 1927 v ilegalnem ciklostilnem lističu Soča, prva njena natisnjena pesem pa je izšla v mohorjevi reviji Mladika leta 1929. Njene pesmi so izšle v petih knjigah: Venec spominčic možu na grob, sonetni venec z akrostihom (1957), Izbrane pesmi (1973), Veseli ringaraja – pesmi za otroke (1983), Rumeni ko zlato so zdaj kostanji – pesmi rodnemu Tolminu (1985), Pod obokom čarobnim – izbor pesmi (1987). Njeno plemenito srce je prenehalo bíti 30. aprila 1993.
