Revija - Revija Ognjišče

Empatija – kaj je to?

Napisal marko na 13. oktobra 2009. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ob poslušanju lokalne radijske postaje o kulturi obnašanja v javnosti, sem ujela besedo »empatija«: predavateljica je govorila, da je le-ta odvisna od mentalitete naroda in posameznikovega značaja. Kako gleda krščanstvo na empatijo? Ali so muslimani res med seboj bolj povezani kot kristjani? (Nuša)
Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe iz leta 2002 razlaga, da beseda empatija v grškem jeziku pomeni strast, psihološka znanost pa z njo označuje sposobnost posameznika, da zazna in razume občutja in razmišljanja druge osebe, vendar se z njo ne poistoveti. Nedvomno je ta sposobnost v veliki meri odvisna od mentalitete naroda in od značaja posameznega človeka. Narodi na severu naše celine so v obnašanju bolj »zapeti«, medtem ko so na toplem jugu zelo sproščeni. Podobno lahko rečemo o značaju ljudi: nekateri iščejo in najdejo stike z ljudmi, drugi pa se zapirajo vase. Za evangeljsko krščanstvo je »empatija« dejansko ljubezen do bližnjega, ki je temeljna zapoved naše vere. Muslimani so morebiti družinsko ali klansko bolj povezani in v tem pogledu nas kristjane vabijo k posnemanju. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2009) 10, str. 34

pesnik Anton Aškerc

Napisal marko na 7. oktobra 2009. Objavljeno v Mojstri besede.

* 9. januar 1856, Globoko pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana

O Antonu Aškercu, velikemu slovenskemu pesniku, mojstru balad in romanc, ki spada med realiste, je treba pisati z ljubeznijo in spoštovanjem obenem. Ni veliko, sinov slovenskega naroda, ki bi tako goreče zagovarjali slovenstvo in se trudili za blagor naroda!

Rodil se je v kmečki družini in otroška leta preživljal v Senožetih pri Rimskih Toplicah, kjer stoji tudi Aškerčeva spominska hiša. (Za obiskovalce jo prijazno odprejo potomci oziroma sorodniki, ki sprejmejo obiskovalca ne glede na uro in dan, če so le doma na kmetiji.) Aškerc je obiskoval I. gimnazijo v Celju, študiral bogoslovje v mariborskem semenišču in leta 1880 prejel mašniško posvečenje.

Profesorica Marja Boršnik, ki je o njegovem delu zbrala obilo podatkov, je objavila, da je bilo Aškerčevo prvo objavljeno delo nepodpisano: leta 1877 je v Zgodnji Danici objavil pesnitev Sv. Ciril in Metod, čeprav večina virov navaja kot njegovo prvo objavo pesem Trije popotniki, ki je tri leta pozneje izšla v Ljubljanskem Zvonu. Pisal je lirske in epske pesmi, temelj njegovih balad in romanc so bile slovenske oziroma slovanske zgodovinske zgodbe, pa tudi ljudsko izročilo in Sveto pismo. Njegova zadnja objavljena pesnitev za časa življenja je bila Grobni vrček, ki je prišla med bralce v letu pesnikove smrti.

Poet, rojen v Globokem pri Rimskih Toplicah leta 1856 (umrl je 1912. v Ljubljani zaradi kapi), je bojeval bitke s seboj in z drugače mislečimi. Ker je odklonil krst v nemškem jeziku, je izgubil že dogovorjeno premestitev v Cirkovce, pa tudi sicer je po mnogih slovenskih župnijah služboval tudi zato, ker so ga nekajkrat kazensko premestili. Sprva se je podpisoval kot Gorazd oziroma Nenad, saj se mu je zdelo, da služba božja in umetnost skupaj ne bosta naletela na razumevanje.

Tudi strog je bil do sebe: čeprav se je pesnitev hitro nabralo za knjigo, je bil prepričan, da mora pesnik najprej celo desetletje zoreti. Ko pa je eden od kritikov zapisal, da naj mu nikar ne pade na pamet, da bi jih zbral in objavil v knjigi, je kot odgovor na prikrite grožnje storil točno to in leta 1890 so ugledale luč sveta Balade in romance, ki jih je pogumno podpisal kar s pravim imenom. Tako nam je zapustil v dediščino pesniški zbirki Balade in romance ter Staro pravdo, njegove znamenite pesmi, ki jih najdemo tudi v šolskih berilih, pa so: Ponočna potnica, Brodnik, Čaša nesmrtnosti, Mejnik, Godčeva balada, Anka, Poslednje pismo, Kronanje v Zagrebu …

Slednja je tudi najljubša pesem njegovega pranečaka Avgusta Aškerca, s katerim smo se pogovarjali. Po njegovih besedah je veliki pesnik prehiteval čas, saj si je že mnogo pred drugimi prizadeval za sožitje med katoličani in evangeličani. Dragocen spomin mu predstavlja podatek, ki ga je našel v celjskem arhivu: Aškerc je imel drugo duhovniško službo v Šmarjah pri Jelšah.

Navada je bila, da so k novemu duhovniku prišli vsi k spovedi. Tako je prišla tudi neka redovnica, Slovenka, ki pa je govorila nemško, a z naglasom, saj je bil nemški jezik tedaj uradni tudi v samostanih. Aškerc jo je vprašal po izvoru in ji kot Slovenki predlagal spoved v maternem jeziku. Kasneje je redovnica še večkrat pripovedovala, da je bila to zanjo nepozabna spoved, saj je smela kesanje, očenaš in zdravamarijo zmoliti v svojem jeziku.

Gospod Avgust Aškerc je še povedal, da stoji ob pesnikovi spominski hiši cvetoč spomin nanj. Ko je ta potoval po Sveti deželi, mu je armenska katoliška Cerkev podarila sadiko vrtnice, ki še vedno cveti. Skromen grmiček obilno cveti, kot bi bil ponosen, da je živ spomin, ki ga je zapustil narodni buditelj.

Karolina, V., Mojstri besede, v: Ognjišče (2009) 10, str. 78.

Alma Karlin

Napisal marko na 30. septembra 2009. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 12. oktober 1889, Celje, † 14. januar 1950, Pečovnik pri Celju

Koristno bom izpolnila vsak trenutek življenja

Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Oče Jakob Karlin je bil kmečki sin iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, upokojeni major avstrijske vojske, mati Vilibalda Miheljak je bila hči prvega slovenskega notarja v Celju; ob njenem rojstvu je imel oče šestdeset, mati pa petinštirideset let. Oba starša sta bila slovenskega rodu, vendar so v družini govorili le nemško, kot je bilo tedaj običajno pri državnih uslužbencih. Zato Alma ni nikoli dobro govorila slovenskega jezika še manj pisala. Rodila se je s poškodovanimi nogami, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet! Pa se je zelo zmotil! Ko je začela odraščati, je pokazala smisel za glasbo, za risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Trinajstletna je prestala težke ortopedske operacije. Po končani srednji šoli je odšla v London, kjer je nadaljevala študij jezikov. Sklenila je, da bo koristno izpolnila vsak trenutek svojega življenja. Napravila si je “urnik”: ob ponedeljkih se je učila norveščino, ob torkih francoščino, ob sredah angleščino in latinščino, ob četrtkih danščino, ob petkih italijanščino in švedščino, ob sobotah je obiskovala svoje azijske prijatelje, ob nedeljah je imela ure španščine in ruščine.

Preživljala se je kot prevajalka in s poučevanjem jezikov. Leta 1914 je v Londonu z najvišjimi ocenami opravila izpite iz osmih tujih jezikov. Po začetku prve svetovne vojne avstrijski državljani v Angliji niso bili zaželeni, zato je odšla na Norveško, od tam pa v Švedsko, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala pisateljica.

“Po svetu hočem potovati, uživati in gledati”

Spomladi 1919 se je vrnila domov v Celje. Ustanovila je šolo za tuje jezike in začela s pripravami na potovanje okoli sveta. Urila se je v slikanju, učila se je zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Sestavila je slovar desetih jezikov, med katerimi je bil tudi slovenski, ki ji je potem služil na poti okoli sveta. 24. novembra 1919 se je z nekaj malega denarja, s pisalnim strojem “erika” in s svojim slovarjem s celjske železniške postaje odpeljala proti Trstu.

Tedaj je bila prepričana, da bo potovanje trajalo največ tri leta. Nameravala je iti naravnost na Japonsko, toda zadnji hip se je premislila in odšla v Južno Ameriko. Tako se je začelo potovanje, ki je trajalo dobrih osem let, do januarja 1928. V Peruju je doživljala črne dneve, v Panami se je v upravi prekopa zaposlila kot prva ženska sodna prevajalka; tam se je srečala z vudujskimi čarovniki. Preko Srednje Amerike je odšla Združene države Amerike, od tam pa na Havaje, ki so bili njen prvi daljši postanek. Prevajala je za muzej v Honoluluju in si s tem zaslužila denar za nadaljevanje poti. Po letu dni je odpotovala na Japonsko. Življenje v deželi vzhajajočega sonca je bilo najlepši del njenega potovanja: dobila je delo na nemški ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala Japonsko. Navdušena je bila nad Novo Zelandijo. Na Novih Hebridih se je srečala z ljudožerci. Nova Gvineja je bila v tistem času na meji znanega sveta. Iz vseh dežel, ki jih je obiskala, je prinesla domov “spominke” – značilne predmete. Večina teh je zbranih v Zbirki Alme Karlinove v celjskem muzeju. Domov se je vrnila januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere vsa bolna, shujšana in obubožana.

Med njenimi spisi so najboljši potopisi

Obiskane dežele je Alma podrobno preučila, od zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih podrobnosti dežel. Vse kraje je tudi natanko skicirala ali naslikala v številnih beležkah. Zelo se je zanimala za družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila. Te svoje zapiske je po vrnitvi domov “pretočila” v knjige – potopise, romane in etnološka dela. Največ knjig je izdala v desetletju 1928 do 1938. V tisku je izšlo 22 njenih knjig, vse so napisane v nemščini (nekatere v več izdajah in tujih prevodih), okoli 40 daljših besedil pa ostalo v tipkopisu. Napisala je nešteto člankov s poljudnoznanstveno vsebino. Zapustila je tudi številne pesmi, notne zapise in risbe.

Po sodbi poznavalcev so med njenimi spisi najboljši potopisi, ki so bili tudi največkrat tiskani in prevedeni (v slovenščino so prevedene njene knjige Samotno potovanje, Japonska novela, Doživeti svet). “V potopisih Alme Karlinove ne gre zgolj za naštevanje in opisovanje dežel in krajev, marveč je v središče dogajanja vedno postavljen človek,” piše Zmago Šmitek. “Pisateljica je iskala, nakazovala in reševala življenjske probleme v posameznih kulturah. Zato imajo njena dela kljub poljudnosti etnološki značaj.” Na splošno so knjige Alme Karlinove doživljale priznanja med bralci in kritiki.

Ob začetku druge svetovne vojne je Almo Karlinovo aretiral gestapo in bila je poslana v koncentracijsko taborišče, od koder ji je uspelo zbežati na osvobojeno ozemlje. Po vojni oblasti niso hotele imeti ničesar s pisateljico, ki je pisala nemško. S prijateljico Theo Gamelin sta v revščini živeli na hribu Pečovnik nad Celjem, kjer je Alma 14. januarja 1950 končala svoje življenje. Pokopana je na Svetini.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 10, str. 76.

Misijonar Andrej Majcen

Napisal marko na 23. septembra 2009. Objavljeno v Pričevanje.

Svoje življenjsko poslanstvo je pričel 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil njegov oče Andrej uradnik na sodišču; prvorojenec Andrej, ki ga je oče, zaveden Slovenec, imenoval Slavko, je namesto rojstnega dneva praznoval svoj krstni dan, ko je 9. oktobra 1904 v frančiškanski cerkvi Matere usmiljenja prejel začetek nadnaravnega življenja. Mati Marija, ki je izvirala iz sloveče Koroščeve družine v Sv. Juriju ob Ščavnici (iz te družine je bil tudi duhovnik-politik Anton Korošec), je želela, da bi njen prvorojenec postal duhovnik. Izročala ga je v varstvo Materi Božji. “Ne pozabi, da si Marijin otrok!” Oče pa mu je namenil poklic učitelja, ki naj bi otroke vzgajal z dobroto. Poučeval ga je: “Slavko, bodi vedno dober z vsemi, pa ti ne bo nikdar žal!” Osnovno in srednjo šolo je Andrej obiskoval v Krškem, kamor je bil po službeni dolžnosti prestavljen oče, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Iz otroških let mu je ostal v lepem spominu kapucin p. Kamil Požar, ki je v svoji meniški kuti imel pravo shrambo jabolk in drugih dobrot. “Pozneje sicer nisem oblekel meniške kute, vendar sem skušal imeti dobro srce za vsakega, posebej za otroke in sirote, vedno srečen, ko sem lahko delil.”

Devetnajstletni učitelj je svojo prvo službo dobil na salezijanski šoli na Radni in že po enem letu je zaprosil za sprejem med sinove Don Boska. Leta 1925 je z izpovedjo zaobljub postal salezijanec. Zatem je deset let preživel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje, obenem pa je deloval kot vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev), kjer se je veliko naučil za pozneje, ko je postal misijonar. Po mašniškem posvečenju leta 1933 je še dve leti deloval na Rakovniku, potem pa se mu je odprla pot v misijone.

Misijonski križ je prejel v cerkvi na Rakovniku 15. avgusta 1935. V svojih štirinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti, ki so mlade uvajale v življenje poštenih državljanov in dobrih kristjanov. Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti “vsem vse”, se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci.

Odpotoval je na Kitajsko, kjer je uspešno deloval salezijanec Jožef Kerec, doma iz Prekmurja. Pričakal ga je v Kunmingu, kjer sta vodila novoustanovljeni misijon do leta 1951, ko so bili misijonarji izgnani iz Kitajske. Zatem je leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam. V Hanoju je dve leti vodil sirotišnico, v kateri je bilo 550 sirot; to je bil začetek salezijanskega dela v Vietnamu. Leta 1954 je bil iz Severnega Vietnama izgnan, po izgonu je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu. Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu (1956-1976). “Tu je bil dejansko vse: inšpektorjev delegat, ravnatelj, prvi magister novincev, ki je vzgajal Vietnamce po vietnamsko v don Boskovem duhu.

Ko je leta 1976 moral oditi, je bilo v Vietnamu kar 141 salezijancev, vsi razen enega mlajši od trideset” (Tone Ciglar). Izgnanec se je za tri leta ustavil na Tajvanu pri legendarnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino, kjer je kot misijonar “iz zaledja” deloval še dvajset let. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator, potem pa se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal isto poslanstvo. Z zlato mašo leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov (Osebna duhovnost, Premišljevanja, Duhovni dnevniki). Proti koncu svojega življenja je zapisal: “Danes se posebej zahvaljujem Bogu za prehojeno pot doma in v misijonih. Bog je čudovit, četudi je pot križeva. Srečen sem, da sem to pot prehodil. Ideal vsakega svetega duhovnika je, da bi bil kot drugi Kristus, z njim na križu za rešitev duš. Nič ni lepšega, kakor se dajati iz ljubezni do drugih.” Tone Ciglar piše: “Vsi, ki smo ga srečevali, smo na njem občudovali dobroto; postal je nekako poosebljena dobrota Boga Očeta. Vsak, kdor ga je srečal, ga je hotel ponovno srečati. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino.” Božji služabnik je odšel k svojemu Gospodarju 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.

(pričevanje 09_2009)

Jakob Ukmar

Napisal marko na 21. septembra 2009. Objavljeno v Pričevanje.

* 13. julij 1878, Opčine, † 2. november 1971, Škedenj, Italija

“Bodimo majhni in skriti pred svetom, da bomo veliki pred Bogom.”

Alojz Rebula se je z Jakobom Ukmarjem prvič srečal 26. januarja 1966 in v svoj dnevnik je zapisal: “Velik dan, da sem mogel osebno spoznati največjega človeka – intelektualca in kristjana – v zamejstvu.” Dva meseca kasneje v njegovem dnevniku (Rebulovi dnevniški zapiski so izšli v več knjigah) beremo: “V škedenjski večer sem odnesel jasen vtis svetosti.” Izbral si ga je za svojega duhovnega voditelja. Očak Ukmar mu je s svojimi kratkimi nasveti, predvsem pa s svojim življenjem, posredoval nauk, ki ga je zapisal v svoji Mariologiji, knjigi, posvečeni Božji Materi: “Bodimo še mi majhni in skriti pred svetom, da bomo resnično veliki pred Bogom.”

Tak je bil Jakob Ukmar vse življenje, ki je trajalo več kot 93 let. Pričelo se je 13. julija 1878 v železniški čuvajnici na Opčinah. Oče Simon, po rodu iz Sežane, kot tudi mati Marija Šušteršič, je bil železniški čuvaj. Po osnovni šoli na Opčinah je šel Jakob na nemško gimnazijo v Trst. Po maturi je študiral bogoslovje v Centralnem semenišču v Gorici. V duhovnika je bil posvečen 14. julija 1901, teden dni zatem je pel novo mašo na Opčinah. Po novi maši je bil najprej duhovni pomočnik v Bazovici, nato kaplan v Rojanu, v letih 1906-1910 pa župnijski upravitelj v Ricmanjah (v času spora tamkajšnjih župljanov s tržaško škofijo). Kot katehet na nemški državni gimnaziji v Trstu je bil obtožen “cesarju sovražne propagande” in bil pet tednov zaprt na ljubljanskem gradu. Med prvo svetovno vojno je na Dunaju študiral cerkveno pravo in študij leta 1917 končal z doktoratom. Jeseni 1919 se je nastanil v škofijski hiši v Škednju, kjer je ostal do smrti. Opravljal je razne škofijske službe in ves čas pomagal pri slovenskem dušnem pastirstvu, zlasti na prižnici in v spovednici; zapustil je nad 3000 skrbno zbranih in ohranjenih govorov, imel je seštete vse svoje spovedi od januarja 1905 do 10. oktobra 1971 (tri tedne pred smrtjo) – 373.896. V svoji pridigi pri novi maši škedenjskega rojaka Placida Sancina 15. junija 1930 je dejal: “Bog nam daj mož, ki se ne strahopetno umikajo pred vsako sencu, temveč z apostolskim pogumom stoje na braniku za pravice Cerkve in vernega ljudstva. Saj Cerkev ni sužnja samo zato, ker jo drugi v sužnost devajo, ampak deloma tudi zato, ker njeni predstojniki včasih brez potrebe v sužnost lezejo.” To so bila leta najhujšega fašističnega divjanja zoper Slovence in Hrvata, ki niso dobili opore in zaščite pri cerkvenih predstojnikih. Apostolski pogum je pokazal Jakob Ukmar v svojem znamenitem govoru v škedenjski cerkvi zadnji dan šmarnic, 31. maja 1931, o krščanskem sožitju med narodi zoper potujčevalno fašistično politiko na Primorskem. Govor je napisan v italijanščini za italijanske vernike, v njem je en sam slovenski stavek: OČE, ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO, KAJ DELAJO. Ko je Alojz Rebula leta 1966 ta Ukmarjev govor prebral, je zapisal: “Tako rekoč oblegan od črnih srajc, sredi morja fašizma… osamljen slovenski duhovnik s prakrščansko neustrašenostjo izreka režimu svoj NE!”

Od leta 1940 do 1960 je član pokrajinskega cerkvenega sodišča v Benetkah, kjer se je osebno spoznal s patriarhom Angelom Roncallijem, poznejšim papežem Janezom XXIII. Ko je papežev osebni tajnik Loris Capovilla zvedel, da so v Trstu začeli postopek za Ukmarjevo beatifikacijo, je tržaškemu škofu Evgenu Ravignaniju izrazil svoje veselje. V svojem pismu je Ukmarja pohvalil: “Bil je eden od prvih prizadevnih duhovnikov, ki je Janezu XXIII. posredoval koristno gradivo za pripravo 2. vatikanskega koncila. Izdelal je vrsto predlogov, ki jih je papež sprejel z naklonjenostjo.” Bil je imenovan za apostolskega administratorja za ozemlje tržaške škofije, ki je 15. septembra 1947 prišlo pod Jugoslavijo, vendar so prevzem te službe preprečili dogodki v Lanišću. Tam so Ukmarja kot birmovalca hudo ranili, mladega duhovnika Mira Bulešića (hrvaškega svetniškega kandidata) pa umorili.

Jakob Ukmar je tudi veliko pisal. Izšli sta dve knjigi njegovih govorov (Naša daritev, Zadnja večerja), Mariologija – nauk o Božji Materi (1969) in Eshatologija – nauk o poslednjih rečeh (1972). Slednja se končuje z besedami apostola Pavla, katere je božji služabnik Jakob Ukmar “podpisal” s svojim življenjem: “Bodimo stanovitni, neomahljivi v veri, bogati v delu Gospodovem, v sreči in nezgodi, v veselju in žalosti, ker vemo, da naš trud ni prazen v Gospodu” (1 Kor 15,58)

(pričevanje 09_2009)

Jožef Borovnjak

Napisal marko na 31. avgusta 2009. Objavljeno v Obletnica meseca.

Skoraj dve tretjini življenja župnik na Cankovi

Jožef Borovnjak je zrastel iz zdravih goričkih korenin. Rodil se je 9. februarja 1826 v Ivanovcih, župnija Sv. Benedikt (Kančevci), očetu Štefanu, gostilničarju evangeličanske vere, ki je prestopil v katoliško vero, bratje pa so ostali evangeličani, in materi Katarini Gomboši. Šolsko učenost je začel nabirati pri Sv. Benediktu, zatem na Tišini; da bi se naučil madžarsko, so ga poslali v Dobrovnik, od tam pa je prišel v Kisek (Koszeg), kjer je kot gojenec sirotišnice končal šest razredov gimnazije. Modroslovje – sedmi in osmi razred gimnazije je obiskoval v Sombotelu. Po maturi je vstopil v sombotelsko bogoslovje. Bil je izredno nadarjen in delaven, zato so ga predstojniki poslali v centralno semenišče v Budimpešto, kjer naj bi študiral na tamkajšnji univerzi in bi verjetno postal prvi doktor teologije slovenskega rodu v sombotelski škofiji. Zaradi političnih homatij leta 1848 prišel domov in potem nadaljeval študije v Sombotelu in tam je bil 13. junija 1851 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v domači župnijski cerkvi pri Sv. Benediktu. Po novi maši je bil pet mesecev župnijski upravitelj v Števanovcih, nato kaplan v Turnišču, Lendavi, Črensovcih, Murski Soboti in pri Sv. Juriju (povsod le malo časa). 20. junija 1858 je prišel na Cankovo, kjer je ostal več kot 51 let, vse do svoje smrti, najprej kot župnijski upravitelj in nato kot župnik. Po matičnih knjigah so izračunali, da je v teh dolgih letih krstil 3268 otrok, poročil 675 parov in pokopal 1940 svojih vernikov. V letih 1898-1900 so prenovili in povečali župnijsko cerkev, leta je dobil zvonik sedanjo baročno obliko. Borovnjakov delavnik se je končal 11. septembra 1909. Pokopal ga je Franc Ivanocy. Na njegovem nagrobniku je napis: “Za vero in narod goreče, milo srce, počivaj v miru.”

Prekmurski duhovniki, edini slovenski narodnjaki

“Čas, v katerem je živel in deloval Jožef Borovnjak,” piše Stanislav Zver v Zborniku, “slovenskim izobražencem, ki so prihajali zgolj iz duhovniških vrst, ni bil naklonjen. Opredeliti se javno za slovenstvo je bilo praviloma škodljivo pred madžarskimi političnimi pa tudi cerkvenimi oblastmi.” Leta 1860, ko je bil Borovnjak že dve leti župnik na Cankovi, je Božidar Raič potoval po Prekmurju in videl, kako hočejo prekmurske Slovence madžarizirati. Zapisal je: “Med svetno inteligenco ni najti slovenskega narodnjaka, tudi če bi ga iskali z Diognetovo svetilnico. Pisci so samo duhovniki, tako katoliški kot protestantski, ki niso zatajili svoje vere.” Ko je bil Borovnjak župnik na Cankovi, je v prekmurskih župnijah birmoval sombotelski škof Imre Szabo (1869-1881), znan kot velik Madžar. V nagovoru birmancem je povedal nekaj stavkov v prekmurščini, nato pa v madžarščini dejal: “Poglejte, če sem se jaz, ki sem v primeri z vami velik gospod, naučil slovensko, se morate tudi vi naučiti madžarsko.” Borovnjak se je vedno zavedal svojih slovenskih korenin. “Njegova mati, ki je morala biti za takratne čase in razmere prebujena žena, je vcepila mlademu Jožefu narodno zavest,” je ob stoletnici njegovega rojstva zapisal časnikar dnevnika Slovenec. Na mladega Borovnjaka je narodnostno vplival tudi Jožef Košič (1788-1867), prvi posvetni prekmurski pisatelj, še bolj pa Marko Žižek, župnik pri Sv. Benediktu v letih 1848-1860, ki je v madžarskih očeh veljal za panslavista in je Borovnjaka ves čas duhovno spremljal. Pozneje sta Žižek in Borovnjak iskala stike s štajerskimi Slovenci ter bila naročnika in širitelja mohorjevk, gostitelja mnogih obiskovalcev.

Utiral je pot do slovenskega knjižnega jezika

Leta 1902 je Jožef Borovnjak svoje narodno-zavedno delo v tretji osebi takole predstavil: “Jožef Borovnjak, č. dekan in župnik na Cankovi, je bil prvi, ki je svojim sobratom kazal pot do slovenske literatura in do slovenskega knjižnega jezika. Pisal je knjige za šolo, dom in cerkev, prevajal je dela iz madžarščine, pesmi in govore.” Borovnjak ni pisal samostojnih knjig, kot sta jih pred njim pisala Mikloš Küzmič in Jožef Košič, skrbel pa je, da slovenska beseda njunih knjig ni zamrla. Oskrbel je številne njihove nove izdaje (najpogosteje Kuzmičevo Knigo molitveno), posodabljal pravopis, dodal svoje in prevzete cerkvene pesmi. Priredil je Mali katekizem za občinske ludske šole (1880), molitvenika Duhovna hrana ali knižica puna lepih navukov, molitev in pesem za kath. Kerščenike in Sveti angel čuvar ali vodnik v nebesa. Borovnjak je vzdrževal stike s slovenskimi izobraženci onstran Mure, vse do Ljubljane. Ti stiki niso bili le obiski, marveč so obstajali v naročanju slovenskih knjig in listov ter v posredovanju teh drugim duhovnikom. Borovnjak se je oglašal tudi kot dopisnik v slovenskih osrednjih listih. Na novi maši Jožefa Klekla na Tišini leta 1897 je Jožef Borovnjak v svoji zdravici goste spodbujal k zvestobi do materinega jezika. “Kdor jezik materin zaničuje in se v njem govoriti sramuje, ni in ne more biti pošten človek, ne dober kristjan, ne zvest državljan.” K zvestobi svojim koreninam je spodbujal ljudi v svojih pridigah. Kot odličnega govornika močne postave in z mogočnim glasom so ga vabili na različne slovesnosti, kjer je imel slavnostne nagovore, v katerih je ljudi spodbujal k zvestobi Cerkvi in narodu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 9, str. 76.

France Bevk

Napisal marko na 7. avgusta 2009. Objavljeno v Mojstri besede.

* 17. september 1890, Zakojca pri Cerknem, † 17. september 1970

Poznavalci menijo, da je nanj močno vplivala tudi rana smrt matere, s katero sta bila močno povezana in zaupna, saj je pri šestnajstih, v letu materine smrti, objavil prvo črtico z naslovom Vstajenje in na hitro dozorel. Njegov talent so v skromni družini, kjer je bil Franček prvorojeni otrok, zgodaj prepoznali in ded je nasprotoval, da bi prevzel družinsko tradicijo čevljarstva, ampak je družino prepričal, da so ga dali v uk. Čeprav se trgovsko šolanje v Kranju ni obneslo, je cerkljanski dekan Franc Knaus znova opazil njegov talent, mlademu Bevku iz Zakojce predlagal vpis na učiteljišče in v času službovanja pred prvo svetovno vojno je tam preživel nekaj najsrečnejših službenih let.

Prva svetovna vojna mu ni prizanesla, vojni je močno nasprotoval. Ker je to ubesedil v nekaterih delih, je imel tudi težave, saj je postal sumljiv. A njegove želje po pisanju (da bo pisatelj, se je odločil menda že v šoli, ko mu je učitelj posojal knjige) niso mogle ustaviti niti vojne grozote in iz leta v leto je pisal več in opazneje, saj je izdal okoli sto knjig zelo različnih tematik, med njimi pa se najde tudi ena sama pesniška zbirka, Pesmi. Po vojni se je povsem posvetil pisani besedi; tudi kot urednik.

Literarni zgodovinarji poudarjajo, da je na Bevka močno vplival Cankarjev literarni slog, zgledoval pa se je tudi po francoskih in ruskih realistih.

Njegovo najznamenitejše delo za odrasle je roman Kaplan Martin Čedermac, ki opisuje raznarodovanje za časa fašistične Italije. Njegovi Pastirci, Pestrna in Grivarjevi otroci so cele rodove slovenskih šolarjev ponesle med cerkljanske bajtarje in dninarje in jim kalile čut za sočloveka ter soočale z življenjem, ki so ga na Slovenskem okušali otroci še ne tako daleč nazaj. Pa tudi Lukec in njegov škorec je povest, ki je ni zaobšla nobena šolska glavica in prav je tako. Število njegovih izjemnih del je tako veliko,d a vseh niti ne moremo našteti, priporočamo pa, da počitniške dni izkoristite za (ponovno) branje kakšne Bevkove knjige, ki bo odkrila vso lepoto in žalost slovenske duše.

Če potrebujete namig za nepozaben avgustovski izlet, vam predlagamo, da obiščete Bevkovo rojstno vas Zakojco in spominsko sobo, ki je urejena v hiši, kjer je odraščal. Da je to rojstna hiša, ne moremo zapisati, saj se je France Bevkov rodil pri sosedovih, do lastne hiše so prišli šele, ko mu je bilo tri leta. A prav njegova življenjska pot in izjemne literarni opus dokazujejo, da se lahko v skromnih razmerah obrusijo pravi narodovi biseri.

mojstri besede 08_2009

piše Alja Napotnik

Fran Saleški Finžgar

Napisal marko na 7. avgusta 2009. Objavljeno v Mojstri besede.

* 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana

Duhovnik in pisatelj, ki je v življenju moral nekajkrat premagati velike ovire, je med Slovenci najbolj znan po romanu Pod svobodnim soncem. Rojen je bil v Doslovčah na Gorenjskem, v objemu Karavank, njegov rojstni dom je sedaj spominska hiša.

Po domače se je reklo Pri Dolencu in hiša je bila ob 100-letnici pisateljevega rojstva preurejena v muzej, ki pripoveduje o pisateljevi mladosti, hkrati pa predstavlja bivalno kulturo kajžarjev v drugi polovici 19. stoletja na Gorenjskem (Finžgarjev oče je tkal platno, šival ovčje kožuhe …) Posebna dragocenost muzeja je, da je delno opremljen še z izvirno opremo.
Za pisatelja, ki je odraščal v revnem okolju, je znano, da je kot otrok kot goba srkal očetovo pripovedovanje in modrost. Ko so ga dali v šolo, je kljub skromnim razmeram, v katerih je odraščal, pokazal veliko nadarjenost in voljo do učenja, tako da sta učitelj in župnik nagovorila očeta, da ga je iz domačega okolja poslal na šolanje v Radovljico. Kasneje se je vpisal na ljubljansko gimnazijo, kjer mu neuspeh v prvem letniku, ki ga je moral ponavljati, ni vzel volje, ampak ga je spodbudil, da je učenje vzel zares in tako je šolanje končal z odliko in ga nadaljeval v bogoslovju. Po mašniškem posvečenju leta 1894 je služboval po različnih župnijah, kot upokojeni duhovnik pa je klic v večnosti kot aktiven pisatelj dočakal v Ljubljani.
Kot pripovednik slovi po delih za staro in mlado; njegove pripovedi govorijo o kmečkem in meščanskem življenju, napisal pa je tudi nekaj ljudskih iger ter sprva celo pesmi (v knjigi je izšel njegov idilični ep Triglav). Njegova dela so odraz njegovega življenja; z njim so tesno prepletena in so osebno pripovedna. Bralci se z nekaterimi izmed njih še danes zlahka poistovetijo. V že omenjenem slovitem delu Pod svobodnim soncem (ki ga je podnaslovil Povest davnih dedov) in je nastalo pred dobrimi stotimi leti, je opisal boj med Bizantinci in Slovani, ki jih v delu imenuje Sloveni.
Fran Saleški Finžgar je znan tudi po ljudskih povestih, v katerih je upodabljal svet svoje mladosti: Dekla Ančka, Beli ženin, Strici. Mnogi pa najbrž še ne vemo, da je ponarodela besedna zveza ‘študent naj bo’ vzeta po naslovu njegovega mladinskega pripovednega dela. Mlajši generaciji je namenil tudi Makalonco, knjigo pravljic. V teh literarnih stvaritvah je mladino skušal tudi vzgajati.
Mojster besede, ki je doživel 91 let, je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

VRTAČNIK, Karolina (Alja Napotnik). Fran Saleški Finžgar. (Mojstri besede). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str 78-79.

Ciril Kosmač

Napisal marko na 7. avgusta 2009. Objavljeno v Mojstri besede.

Tihega zimskega jutra je zgodnje sonce lenobno poljubljalo zmrznjeno zemljo, ko se nam je nenadoma odprl pogled na Slap ob Idrijci. Vasica? Zaselek? Ali morda kraj? Hiše so raztegnjene in ujete med cesto in Idrijco, zdi se, da stojijo le še streljaj od Tolmina. A ko noga sledi skoraj neopaznemu lesenemu smerokazu čez železni most in naprej proti rojstni hiši Cirila Kosmača, si človek zlahka predstavlja, da je bil nekoč to ves svet za nekajletnega dečka Cirila. Najbrž je bil še prevelik, ko je bilo treba skupaj z brati in sestrami popaziti na nekaj glav živine. Najbrž je bil strašljiv, kadar je Idrijca narasla, njeno bobnenje pa je odmevalo v preprosti hiši, ki spada arhitekturno v škofjeloško-cerkljanski slog.
Tu, v Bukovici, kot se reče po domače, se je čas ustavil. Ujet je v trideseta leta prejšnjega stoletja, v leta, ko je Ciril odšel od doma, ne vedoč, da se bo vrnil kot eden velikanov slovenske književnosti, ki ga Evropa uvršča ob bok Lorce in drugih.
Morda pa so slutili njegovi starši; oče, ki je sinu želel kljub pomanjkanju omogočiti kar najboljše šolanje, in mati, ki je opazila njegovo izjemno nadarjenost. Ta je izstopala do te mere, da je mali Ciril nekoč še sam vprašal, če ga imajo morebiti raje od sorojencev. Pa mu je mama le rekla: »Ne, nimamo te raje, le drugačne ljubezni si potreben od bratov.«
O vsem tem nam je pripovedovala gospa Karla Kofol, etnologinja, ki je v Tolminskem muzeju med drugim zadolžena tudi za Kosmačevo rojstno hišo. S tako ljubeznijo in žarom pripoveduje, da človek kar začuti življenjsko moč Tolmincev! Res je prava za to stvar.

Ciril Kosmač se je rodil 28. 9. 1910 na Slapu ob Idrijci, umrl je 28. 1. 1980 in je pokopan v Ročah nad rojstnim Slapom. Nekaj tednov po smrti je prejel Prešernovo nagrado. Napisal je: V gaju življenja, Pot v Tolmin, Tistega lepega dne, Kruh, Gosenica, Očka Orel, Tantadruj, Pomladni dan, Balada o trobenti in oblaku …

Pove, da so v Bukovici v hiši živeli še pred osmimi leti. Dolgo je niso obnavljali, povsod drugod je bilo že kaj postorjenega, a Cirilov brat Ladko, ki sedaj živi v sosednji hiši, se menda še spomni, da je brat slutil, da bo njuna rojstna hiša nekoč morda muzej, pa mu je že za življenja namignil, naj je ne preureja. Podobna sporočila so prihajala iz muzeja, a gospod Ladko se je konec koncev le uklonil in zamenjal ter polepšal kuhinjo. Pa je prišla ponudba za odkup in lepa nova kuhinja je romala na smetišče, delavci pa so se trudili, da so ji spet pričarali videz izpred osemdesetih let, pri čemer je veliko pomagal z nasveti gospod Ladko. (Naj vam prišepnemo: Če se boste na Slap ob Idrijci odpravili podoživet Kosmačev Pomladni dan, ga le zaprosite za ključ. A pomnite, da lepa beseda lepo mesto najde!)
Pri Kosmačevih je bilo sedem otrok, dve deklici sta umrli že v otroštvu, sedaj sta živa še sestra Ivanka in brat Ladko.

Tolminci menijo, da je Ciril morda nasledil literarni čut po očetu. Ta je bil nekakšen vaški modrec, eden redkih pismenih mož, ki je prevajal dokumente, bil je zborovodja in organist … Kosmač v Pomladnem dnevu, enem najbolj znanih romanov, opisuje, da je tudi oče napisal roman, a ga je sežgal. In ker sam ni mogel v polnosti razviti literarne žilice, je vse sile vložil v sina.
Pa je denarja kljub temu zmanjkalo in po treh letih trgovske šole v Gorici se je moral mladi Ciril brez mature vrniti domov. In ko je postal častni član SAZU, ga je menda vedno pekla vest, da teče njegova poklicna pot med uglednimi akademiki.

Na Tolminskem še živijo ljudje, ki so poznali Cirila Kosmača, saj je od njegove smrti minilo manj kot trideset let. In ker nihče ni prerok v svoji deželi, ga nekateri začenjajo ceniti šele sedaj, ko je malo izpuhtela tudi zamera. Socialni realist, kot je bil, je dogajanja v večini del postavil tako rekoč na domače dvorišče; opisoval je resnične like iz resničnega življenja. Balada o trobenti in oblaku se na primer odvija pri Temnikarju, na sosednji domačiji. In ni jih bilo malo, ki so Cirilu zamerili, ko so se prepoznali. Ali pa kakšno lastnost, poudarjeno na humoren način.
Resničen je (bil) tudi Tantadruj, poznavalci pa so si edini, da so na Kosmačev slog pisanja vplivale tudi zgodbe, ki jih je željno srkal ob domačem ognjišču; mama je pripovedovala bolj vesele, očetove so odsevale trpkost in grenkobo.
Kljub temu in kljub težki mladosti, ko je bil brez dokončane šole in zaprt, v njegovih delih ni črnega žolča. Odlikuje ga sočna pripoved in izjemen jezik, zato ga cenimo tudi kot najboljšega povojnega stilista, še pove gospa Kofol, saj ga odlikuje na videz preprosta, a večplastna pripoved.

Pisatelj, ki je preveden v 26 jezikov, je pisal s tako muko in tako počasi, »kot da bi z najmanjšim pipcem podiral hrast,« je dejal.
Pomladni dan, roman, ki se odvija v nepozabnem okolju Slapa ob Idrijci, je poseben. Tako poseben, da ga je v prevodu nemogoče ujeti. Kajti v njem leži prepletena slovenska duša. Bogata, čeprav v revščini rojena. Široka, čeprav med ozkimi grapami zrasla. Čuteča, čeprav v hudem prekaljena. Naša, domača, kot jo je znal ujeti Ciril Kosmač.

K. Kalan (Alja Napotnik). Ciril Kosmač, Slap ob Idrijci: Mojstri besede, Ognjišče 1 (2009),78-79.

Matajurski župnik Paskval Gujon

Napisal marko na 2. avgusta 2009. Objavljeno v Gost meseca.

* 1. april 1909, Matajur; † 25. februar 2002

V Matajurju že pol stoletja pridigam samo slovensko

Tokratni gost meseca je neobičajen “mladenič”, ki ima vsako nedeljo po tri maše na težko dostopnem področju pod goro Matajur v Benečiji. Z optimizmom in zagnanostjo vzdržuje slovenstvo v teh krajih in s svojo vztrajnostjo vliva redkim prebivalcem upanje. Ta optimistični in duhoviti mladenič je skoraj 90-letni matajurski župnik Paskval Gujon. (Prav zaradi te nenavadne mladostnosti smo ga povabili za gosta meseca. Da bi se tudi mi navzeli nekoliko njegove živosti in veselja.)

– Letos slavite 65-letnico duhovništva, pa še vedno vsako nedeljo mašujete v treh župnijah. Katerih? Koliko ljudi živi tam?

Mašujem v župnijah Strmica, Matajur in Gorenji Barnas. Večinoma živijo tam stari ljudje, ker so se mladi izselili v Furlanijo. Tam so si zgradili hišo ali uredili stanovanje. Domov se vračajo posebno za kvaterne nedelje. V Benečiji je navada, da se gre takrat na pokopališče in se moli za pokojne. Sicer pa pridejo k maši vsi ljudje, ki so v vasi in morejo priti. Mogoče nekateri tudi zato, da se srečamo in se zberemo skupaj.

– Med drugim mašujete tudi v Matajurju. Kdaj ste prišli tja?

Na Matajur sem prišel leta 1938. Letos je torej točno šestdeset let odkar nedeljo za nedeljo tam mašujem.

– Mašujete v narečju ali v knjižni slovenščini?

Vedno sem mislil, da mašujem po slovensko. Pred dvema tednoma pa je prišla k maši v vas Matajur skupina ljudi z Liga. Po maši so me počakali pred cerkvijo in mi rekli: “Kako smo veseli, ker mašujete po naše. Naši duhovniki namreč mašujejo v čisti knjižni slovenščini.” To se pravi, da ne mašujem po slovensko. No, naglas pri branju imam beneškoslovenski, sicer je to slovenščina.

– Kako pa ljudje sodelujejo? Pojejo po slovensko?

Vse, kar pojejo, je slovensko. V Strmcu je malo ljudi, samo starejši in tam ne pojemo. V Matajurju pa pojemo stare slovenske pesmi, ki jih poznajo tudi v Sloveniji, zlasti Marijine. Zelo je razvito ljudsko petje in resnično pojejo vsi ljudje v cerkvi in brez spremljave orgel.

– Ste kdaj naleteli na odpor ljudi, ko ste hoteli maševati slovensko?

Ne, ne. Saj razumejo vsi, kar govorim. Pred šestdesetimi leti sem prišel v Matajur in prvo nedeljo sem pridigal po italijansko. Leta 1933 so fašisti namreč slovenščino prepovedali. Tako sem stopil na prižnico in učeno, teološko govoril. Ljudje so mi potem rekli: “Veste, saj nismo nič razumeli, dajte kar po naše.” Neki moder mož mi je samo rekel: “Vendar pazite, da ne boste imeli težav.” Od takrat pridigam samo po slovensko.

– Ali imate tudi pogrebe in druge obrede v slovenščini?

Ne, pogrebe imam kar po latinsko. Pojem Libera me, Domine in drugo. Ljudje so se navadili na latinščino in jo imajo ob pogrebih zelo radi. V Matajurju pri pogrebih med mašo pojemo tudi običajne mašne pesmi.

– Kako pa krste in poroke?

Ne vem več, kako se krsti, kajti že leta in leta nisem imel nobenega krsta. Bila so leta, ko sem imel vsako leto 25 krstov. Sedaj bi moral po obrednik in se učiti krščevati…. Tudi porok ni več. No, pred časom je bila ena, pa je prišel vojaški kaplan in jo imel. Eden od zakoncev je bil Italijan.

– Gora Matajur je pravzaprav simbol Beneške Slovenije. Prav vi ste pozidali kapelico na vrhu te gore. Kako je prišlo do tega?

Leta 1900 so sezidali prvo kapelico. V svetem letu 1900 so na Matajurju zgradili spominski stolp, enega od devetnajstih v Italiji. Matajurci so ga imenovali “Pri koloni”. Pobožni, kakor so, so ob njem sezidali še kapelico. General Olivieri, ki je pozneje deloval v Benečiji, mi je pripovedoval, kako so med prvo svetovno vojno uporabili kamne kapelice, da so zgradili obrambne okope za vojake. Zato sem napisal prošnjo, da bi mi za kapelico dali vojno odškodnino. Takrat so mi dali le 700 tisoč lir odškodnine. Vendar so mi general Olivieri in ljudje od planinskega društva iz Čedada obljubili, da bodo pomagali pri zidavi kapelice. 2. septembra leta 1962 je videmski nadškof kapelico blagoslovil. Na Matajur so ga pripeljali s helikopterjem. V kapelici je enkrat na leto maša, običajno na obletnico posvetitve.

– Ves čas, tudi med fašizmom, ste imeli slovenski verouk. Je bilo težko, so vas zaradi tega preganjali? Kakšne težave ste imeli?

Krščanski nauk sem učil po našem katekizmu, namenjenem posebej Beneškim Slovencem. Doživel je tri natise, zadnjega leta 1928. Te slovenske katekizme, ki jih je odobril videmski nadškof, sem uporabljal pri verouku otrok. Direktno me fašisti niso preganjali. Sem pa vedno imel težave. Očitali so mi tudi, da sem pomagal partizanom in garibaldincem (italijanskim partizanom). Leta 1974 pa so mi italijanski garibaldinci dali tudi priznanje, nekakšno medaljo.

– Veliko ste “dali skozi” v devetdesetih letih življenja. Med vojno ste bili nekakšen “partizan”, saj ste jih pokopavali.

Partizani so se mi velikokrat smilili. Bili so slabo oboroženi, prezebli, brez prave obutve. V vsaki vasi, kamor so prišli, so ustanovili komisijo s petimi člani. Tako sem bil jaz blagajnik v Matajurju. Pa je bila blagajna vedno popolnoma prazna, v njej ni bilo nič. Sem pa obveščal garibaldince, ko so bili na Livku. V župnišču sem imel radio na baterije. Samo jaz sem jih znal napolniti. Baterij se sicer ni dobilo. Tako sem redno poslušal poročila radia London in vsak dan so garibaldinci poslali kurirja, ki sem mu moral povedati, kaj se dogaja po svetu.

– Znano je, da ste po bitki po krščansko pokopal veliko število padlih.

Da, to so bili ubogi fantje in možje. Bilo jih je nad trideset. Bili so brez prave opreme, z orožjem niso znali delati, če so ga kaj imeli, so imeli kakšne stare puške. Nekateri pa so bili sploh brez njega. Ena sama revščina! Tako so bili lahek plen Nemcev. Novembra je bil že sneg. Ko so prišli Nemci, so ti ubogi ljudje morali bežati na Matajur. Pomislite, v tistem snegu so bili nekateri celo brez obuvala. Nemci so imeli dobro orožje in so jih veliko pobili. Med padlimi je bilo veliko Bricev. Padle je bilo treba pokopati. To bi naredil vsak usmiljen človek, kaj šele duhovnik! Vse sem zapisal, kdo je in od kod je doma. Še preden je končala vojna, so ponje prišli domači in jih odpeljali domov ter jih tam pokopali.

– Po vojni je tu nastala demokratična Italija. Pa vendar je ta zelo budno pazila na Slovence. Pred leti so odkrili dokumente, ki so govorili o tistem težkem času.

Pravzaprav je bilo po drugi svetovni vojni še slabše. V času fašizma smo vsaj vedeli, kako je in da je hudo. Po vojni pa se je pojavila organizacija Gladio (Meč). To je bila tajna, paravojaška organizacija. V ozadju je bila Amerika, ki jih je denarno podpirala, da bi preprečevala širjenje ruskega komunizma. Bali so se namreč, da bi komunizem prišel tudi v Italijo, saj je bil na oblasti čez mejo, ki je od tu le nekaj kilometrov. V naših krajih pa je organizacija dobila čisto drugačno vlogo. Spremenila se je v organizacijo za nadzor Slovencev in za boj proti njim. Tako je bil vsakdo, ki je govoril slovensko, komunist. Spet smo bili na udaru duhovniki. Proti nam so pisali po zidovih, nas zasledovali in vohunili. Pred leti se je pokazalo, da niso bili tako nedolžni, saj so imeli orožje in se z njim vadili celo na Sardiniji. Na žalost je bilo med njimi tudi nekaj Slovencev. Bili so izredno dobro plačani. V hiši, kjer sta bila dva, trije, sodelavci Gladia, se je dobro živelo. Vse pa je potekalo tajno. Prišlo je tako daleč, da je bil sodelavec Gladia celo kakšen italijanski duhovnik in ovajal je svoje slovenske sobrate!

– Ne moremo mimo dogodka, ob katerem je onemela civilizirana javnost. Bilo je 13. novembra 1995, ko so prišli karabinerji z nalogom za preiskavo. Iskali so orožje, ki naj bi ga skrivali v matajurski cerkvi.

Ljudje so mi pripovedovali, da so že prejšnje večere večkrat videli orožnike, ki so hodili okrog cerkve. Tisti večer so v cerkev šli brez naloga in brez župnikovega dovoljenja. Ključ jim je dala neka žena, ki ima sicer ključe. Ob preverjanju so jim aparati prej najbrž res pokazali, da je v cerkvi železo, ker so v stenah in stropu veliki žeblji in podobno. Takoj so poklicali posebno enoto iz Vidma, kajti, pomislite, bili so prepričani, da bodo v cerkvi našli orožje, ki naj bi ga jaz skrival. Tako so v zakristiji prevrtali strop. Ko je prvi pogledal skozi luknjo v stropu, ni videl nič. Drugi, ki je bil ob njem, ni mogel tega verjeti, pa je še sam pogledal, pa zopet ni nič našel. Bili so razočarani. Potem so videli, da je v kotu zakristije drugačen tlak. Hitro so pomislili, da je pod tistim tlakom orožje. Prej je bila tam spovednica in zato tlak ni bil tako zrabljen. Spet so šli vrtat. A spet niso nič našli.

– Kako se je zadeva končala? Je bila v ozadju samo gonja proti Slovencem in vam, ki se tako zavzemate za pravice Slovencev?

Jaz sem v to prepričan. Ta poseg je proti zakonu, saj so šli v cerkev razkopavat brez dovoljenja. Kolikor vem, niso za to odgovarjali. Škodo je popravilo podjetje, ki je po potresu popravljalo cerkve, in ne oni, ki so jo povzročili. Najbrž je to tudi maščevanje dela italijanskih oblasti, ker so nekateri Slovenci v našem verskem listu Dom objavili dokumente, ki govorijo, kako je organizacija Gladio zasledovala in vohunila proti Slovencem ter da so bili ljudje za to plačani, kar je za demokratično državo velika sramota! Zato so hoteli dokazati, da smo pravzaprav Slovenci nevarni, ker smo komunisti, ki imajo orožje. Tako bi opravičili svoje početje, da so se morali boriti proti nam. Seveda niso nič našli. Po tistem dogodku sem dobil ogromno pisem iz Slovenije in od drugod, kjer so mi ljudje izrekali podporo in so se zanimali za položaj Slovencev v Benečiji. Iz pisem sem videl, da so vsi ljudje ta dogodek razumeli kot napad na slovenstvo v Benečiji.

– Verjetno ste poznali tudi znamenite beneškoslovenske duhovnike: monsignorja Trinka pa Kufola, ki ga je upodobil France Bevk kot Kaplana Martina Čedrmaca? Kakšne spomine imate nanje?

Trinko je bil profesor, vendar je mene še komaj kaj učil. Bil je nekoliko rezerviran, on je bil profesor, mi pa študentje. Vsako leto pa nas je vse povabil na svoj god. Že takrat se je pokazalo, da so se nekateri študentje bali priti in jih je bilo sram, da bi pokazali, da so Slovenci. Zelo se je zanimal za ljudi iz naših dolin, saj je bil tudi svetovalec v parlamentu. Tudi Kufola sem poznal. Večkrat sem ga obiskal. Vedno mi je govoril, da ga zasledujejo in vohunijo za njim. Ni se motil, saj je bil njegov sosed vohun.

– Beneško Slovenci nikoli niso imeli svojih šol. Zato ne poznajo svoje zgodovine. Vi ste jim zato hoteli povedati, da imajo bogato zgodovino, na katero so lahko ponosni. Tudi pisali ste o tem.

Da, napisal sem knjigo, da bi ljudem povedal, da smo drugačni od Lahov in Furlanov. Vedno smo bili svobodni in smo imeli avtonomijo. Sami smo upravljali svoje ozemlje, imeli smo svoja sodišča. Pripovedujejo, kako je neki mož iz Benečije šel v Furlanijo. Takrat so hodili zamenjavat npr. kostanj za koruzo. Zvečer so se pogovarjali s Furlani. Menili so se o tem, kako živijo in koliko davka mora kdo plačati gospodarjem itd. In naš Benečan je odgovoril: “Mi nimamo nobenega gospodarja!” Furlan ga je vprašal: “Kako morete živeti brez gospodarja!” Imeti svobodo je velika stvar, zlasti za tako majhno deželo kot je Benečija. Čeprav je bilo zapisano, da je neka vas npr. pripadala določenemu samostanu, temu niso nikoli plačevali davkov. Če je kdo od njih to terjal, so se šli pritožit v Benetke. Dož je posredoval v korist naših ljudi.

– Kje ste se naučili slovenščine? Ali v semenišču? Vam je bilo težko preiti iz narečja v knjižno slovenščino?

Mussolini je kriv, da sem imel v semenišču slovenščino. Takrat smo se morali učiti slovenščine z namenom, da bi ljudi, ki govorijo slovensko, lažje poitaliančevali. To se seveda ni zgodilo. Doma smo govorili narečje. Zato sem imel težave pri govorjenju knjižne slovenščine. Sošolec, ki je bil bliže meje, pa se je veliko lažje učil slovenščine. Profesor Trinko nam je posojal in priporočal v branje slovenske knjige, zlasti Mohorjevke. Še danes se spominjam prve knjige, ki mi jo je posodil: Pohod v Indijo.

– Ko ste bili župnik v Matajurju, ste hoteli ustanoviti šolo za odrasle, da bi jih izobraževali…

Bilo je po drugi svetovni vojni, ko so bile hiše še polne ljudi. Odrasli fantje so prišli k meni in mi rekli: “Morate nas učiti, da bomo kaj znali.” Šli smo v šolo. O tem sem moral obvestiti ravnatelja v Čedadu. Nekajkrat smo imeli šolo, potem je prišel gor in dejal: “Dobil sem učitelja, ki bo učil odrasle.” Tako je stvar propadla in na lep način so preprečili pouk v slovenščini. Benečani imamo sedaj dvojezično šolo v Špetru. V njej imajo tudi verouk. Zanjo vlada veliko zanimanje in imajo lepo število učencev.

– Sedaj stanujete na svojem domu in se vsako nedeljo vozite maševat v Matajur in druge kraje. Kdaj ste se preselili domov?

To je moja rojstna hiša. V tej hiši je nekaj časa stanovala tudi družina Zuanela, ki je dala dva duhovna poklica. Semkaj sem se preselil po velikem potresu v Furlaniji. Takrat je bilo župnišče v Matajurju zelo poškodovano. Nekaj časa sem bival v šoli, kjer pa je bilo zelo neudobno in mrzlo. Najprej sem mislil, da bi npr. v velikem tednu stanoval v Matajurju in se ne bi vsak dan vračal domov. A so brez moje vednosti župnišče dali občini, da bo v njem ambulanta.

– Poleg italijanskega odlikovanja ste prejeli tudi slovensko, saj vas je odlikoval predsednik Republike Slovenije, ki Cerkvi in duhovnikom ni posebno naklonjen. Kako ste se počutili ob odlikovanju?

To je bilo v Robidišču, najbolj zahodnem naselju v Sloveniji. Niti malo nisem bil pripravljen na to odlikovanje. Povabili so me, a mi niso povedali, da me bodo odlikovali. Sem pa rekel, da ga sprejemam v imenu vseh slovenskih duhovnikov v Benečiji, ki so si prizadevali za slovenstvo.

– Kako gledate na Slovenijo? Kako na našo mlado demokracijo?

Nekaj mi med Slovenci ni všeč: to je razdeljenost. Ni sloge. Je to v naši naravi? Tako je tudi pri nas. Najbrž bo to najboljši dokaz, da smo tudi mi v Benečiji Slovenci in ne kaj drugega, kot bi nas kdo rad naredil.

– Kako se ljudje pogovarjajo z vami v slovenščini ali v italijanščini?

Zanimivo, da z menoj govorijo slovensko. Tudi če bi prej kdo govoril italijansko, bo ob srečanju z menoj govoril po slovensko. Sicer pa je smešno, da nekoliko južneje od nas govorijo furlansko, vsi Italijani imajo svoje narečje, mi Benečani pa naj bi govorili čisto italijanščino in zavrgli svoj jezik.

– Pravijo, da ste bolj samotar, da vse sami storite: kuhate, pospravljate, prinašate drva…

Ja, sam živim. Sam si kuham, pripravljam drva pa tudi mojih petdeset pradižnikov lepo kaže. Krompirja imam za kakšni dve leti. Samo zorali so mi zemljo, drugo vse delam sam. Moram delati, najboljše zdravilo je delo, gibanje.

– Je tudi to recept za dolgo življenje?

Pa ne ženite si stvari preveč k srcu. Zadnjič so me okradli. Vzeli so mi odlikovanje, pa dokumente in nekaj denarja. Na občino sem moral prijaviti krajo dokumentov. Mislite, da sem se razburjal zaradi tega? Dajte no! Zakaj bi si s tem škodoval?

Velika ljubezen odlikuje matajurskega župnika do svojega jezika in “naših ljudi”, kakor pravi. Tudi iz te ljubezni pri devetdesetih letih vsako nedeljo prevozi v posebnem majhnem “avtu” nemalo razdaljo in mašuje v treh župnijah. Ko sem ga ob koncu vprašal, kdo bo imel mašo, ko on ne bo mogel več, je skomignil z rameni, nato pa se pošalil: “Se bo moral navaditi kakšen mežnar, ker duhovnikov ni.” Nato pa je resno nadaljeval: “Nekaj bodo morali narediti, ne pa samo govoriti. In zakaj bi se drugi bali zmoliti kakšen oče naš v našem jeziku!” .

Ko sva se s kobariškim župnikom Francem Rupnikom poslavljala, naju je pospremil do avta in spraševal, kako gre kaj v Kopru, ki ga je obiskal pred leti. In seveda kako gre kaj pri Ognjišču, kje ga tiskamo. Celo do njive bi naju peljal, a je bila prevelika rosa. Bo kar sam šel.

Gost meseca 08_2009

pogovarjal se je Božo Rustja

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing