Košarica
Prvi zimski dnevi so bili tako kratki, da se je včasih zdelo, kot da sta ostala le še jutro in večer, dneva vmes pa skoraj ni bilo. Po Treh kraljih pa se je kmalu obrnilo na bolje. Sončeva pot se je podaljšala, nad obronki Jelovice so se medli sončni žarki pokazali po zasneženem smrekovju vsak dan prej in vsak dan kasneje tudi izginili. Imeli so že toliko moči, da so se ledene rože na oknih začele taliti. Svet se je začel obračati proti svetlobi.
Zadnje zimske večere smo imeli doma še vedno zapolnjene z delom. Opravki, taki in drugačni, so tekli od Treh kraljev do svetega Antona in Svečnice, vse do pusta. Vse se je dogajalo tako, kot že dolgo vrsto let, mirno in po nekem ustaljenem redu. Ko je bila pospravljena turščica v skrinje in fižol v košare, so začeli k hiši prihajati drug za drugim naši mali obrtniki. Prva je prišla k hiši Mina, šivilja. Pravili smo ji kar teta. Bila je res neka naša daljna sorodnica, nikoli na nisem bila povsem prepričana, ali smo Mino res rabili. Prav tako dobro je znala šivati tudi naša mama. Vendar…
Mina je živela v vasici blizu Bleda v majhni hiši z majhnimi okni in nizkimi vrati, da si se moral skloniti, če si hotel vstopiti. Hišica je bila dovolj velika le za Mino, ki je bila zelo majhne rasti. Imela je kratke noge in majhen život, vsa njena pojava je bila pojava otroka, tudi mil in prijazen obraz je bil tak. Po Mino je šel oče z vozom, če so bile poti zasnežene, pa s sanmi. Mina je k nam pripeljala s seboj tudi šivalni stroj. V cekarju je prinesla debele volnene nogavice, črn predpasnik in presto za mene. Med vsem tistim je imela tudi črno mašno knjižico, v kateri je imela spravljeno obledelo podobico in sliko z birme. Tisto sliko mi je vsakič z veseljem pokazala.
Mina je poleti svojo hiško okrasila z rožami, da se je komaj videla iz bujnega zelenja in cvetja. Pozimi pa ji je snega včasih nasulo do oken in Mina je, vsa v strahu, de na bi ostala sama tam v snegu, rada šla kam šivat. Tako je pozimi priromala k nam. Vsaj za štirinajst dni. Dobro se je kuhalo takrat, mama je vedno kaj sladkega spekla in Minin šivalni stroj je veselo in enakomerno drdral v hiši. Z mamo sta tu pa tam celo kaj skupaj zapeli.
Mina je vsakič mami sešila nekaj predpasnikov, naredila je nekaj srajc očetu, pokrpala je vse, kar je bilo še kaj vredno, in meni je vsak večer povedala eno svojih zgodb. Tam, kjer je Mina živela, nedaleč od Blejskega jezera, jih je krožilo obilo. Poslušala sem jo odprtih oči in ust in potovala z njo po gradovih in po širnem svetu, vsak dan drugam.
Po njenem odhodu je v hiši ostalo nekaj dni tiho, pretiho. Z mamo sva zvijali volno s štren v klopčiče toliko dni, da so me že bolela ramena in roke. Ko je mama začela plesti, sem jaz na drugi strani peči lahko brala dolgo v noč.
Konec januarja je vzel obrt v roke oče. Popravil je lesene vile in grabljam je vstavil zobe, ki smo jih polomili jeseni, ko smo grabili listje na našem lazu. Tam je bilo veliko korenin, gost bukov gozd pa bogato obdarjen z listjem. Iz šupe v lazu smo listje vozili domov pozimi. Ko je oče popravil svoje orodje, je na vrata že trkal pletar Kozma, ki je pletel košare in jerbase. Delal je tudi doma. Svojo robo je spomladi prodajal. Delal je tudi okrogle cajnice, primerne za velikonočni žegen. Kozma je bil pravi umetnik svoje obrti! Iz turščične slame je znal splesti okrogle peharje in ovalne pohlebnice, peharčke za vzhajanje kruha, pletel je predpražnike, copate iz slame in celo punčke! Koruzne punčke je delal tako iznajdljivo, da so bile kakor žive. Imela sem eno: mama ji je našila dva gumbka za oči, naredila ji je laske iz rjave volne in plav predpasniček.
Kozma je bil že star, njegove roke so bile zgarane, prsti so mu bili zatekli in rdeči od mraza. Protjem, ki ga je rezal ob Savi, sredi zime že, je namakal v vodi in brodil po tistem, da je vedel, kdaj je to godno za obdelavo. »Protje se dolgo kali! Trmasto je, a ko se omehča, me uboga,« je pravil. In z neko posebno ljubeznijo je vlekel iz škafa dolgo šibje, ga ostrgal s posebnim nožičem. da je postalo bledo rumeno, in ga naložil na kupčke h pručki, na kateri je sedel. Kozma je opletal tudi flaškone, v katere je oče spomladi nalival žganje, ko ga je kuhal. »Zakaj pa mora biti Kozma pri vas doma? Košare bi lahko pletel tudi pri sebi,« so spraševala ženske našo mamo. »Doma mu moraš še kuhati, pa še opereš mu gotovo kaj, pri vas se najdlje drži! Včasih kar cel mesec…« »Naj se pogreje in kaj toplega poje. Nič dobrega ni staremu človeku, če nima tople hrane. Zavoljo tistih nekaj cunj, ki mu jih operem, me pa tudi ne bo konec,« je odgovarjala mama. »Bomo že.« Hiša je dosti velika, v kamri tako nobeden ne spi, dela mu pa tudi ne bo zmanjkalo.«
Pa je Kozma pletel, ves mesec je bil pri nas. Bilo je veselo tisti čas, ker je bil Kozma družaben človek. Bil je skromen, malo je jedel, tudi pil ni toliko, kot sem slišala, da pije. Nekoč je naredil iz protja tudi ptičjo hišico. Rumeno sijoča je visela že prvi dan na zasneženi jablani, ptice so dolgo ogledovale tisto čudo, nazadnje pa začele plezati po nji.
Kozma je bil res mojster, večeri z njim pa so bili kratki in zanimivi. »Ko sem bil na fronti v Galiciji…« je ponavadi začenjal svoje neverjetne pripovedi. O svojih vojaških časih je rad govoril, tisto mene ni zanimalo, zanimale pa so me dežele, ki jih je videl, in vse je tako slikovito opisoval.
Čisto na koncu že, malo je bilo še šibja namočenega v škafu, se je neki večer, takoj po večerji obrnil k meni: »Tako, zdaj si pa ti na vrsti! Zadnja košarica bo tvoja. Tako ti bom naredil, da jo boš imela še dolgo za spomin!« Sedel je in začel plesti. Z neko posebno zavzetostjo. Sedla sem na pručko nasproti njemu in gledala njegove roke, kako so spretno delale. Kozma je jemal vejico za vejico iz vode v škafu zraven, mrmral si je neko pesem in ob tem mu je bil obraz zamaknjen v delo, da ga dolgo ni dvignil. Tanke vejice je držal kar med zobmi, vlekel je s prsti prepleteno protje sem in tja in zategoval. Začel je v majhnem krogu – kakor da bi pletel ptičje gnezdo je zgledalo najprej, potem pa se je širilo, postajalo je vedno širše in višje. V zgornji dve vrsti je vpletel nekaj temno rdečih šib posebnega protja, ki je raslo samo na visoki, strmi skali, moleči kot previs nad reko Savo. Za tisto skalo sem vedela, gor so lezli fantje, ko so nabirali bršljan ali vršelec, kakor smo mu pravili mi. Temno zeleni bršljan s črnimi jagodami se je vpletal v velikonočno boganico. Pod tisto skalo je raslo tudi bodljikavo brinje. Vmes, med enim in drugim, pa protje. Temno zeleno z rdečkastim lesom. In prav to redko in skrbno nabrano protje je Kozma zdaj vpletal v zgornji del moje košarice. Kozma je postajal z leti bolj počasen in neokreten, zato je redko še upal splezati na tisto skalo. Zavedla sem se, v kakšno nevarnost se je podal, da je nabral tiste pisane vejice za mojo košaro. In ponosna sem bila na to. Med gladko bledo rdeče vejice je Kozma vpletel še nekaj živo rumenega meklina, tako smo pravili protju, ki smo ga uporabljali tudi za špile. Košarica je postajala tako lepa in pisana, da mi je kar sapo jemalo. Ko mi jo je na koncu podal, sem jo prijela z obema rokama, stisnila sem jo k sebi in se zazibala z njo sem in tja. Glasno sem vzkliknila: »Hvala, hvala!« in stekla ven.
Naslednji dan smo že pri zajtrku vsi molčali. Kozma je nadrobil črn kruh v mleko, se sklonil in molče zajemal. Ko je pojedel, je nastavil žlico in popil še zadnje kaplje mleka. Pokrižal se je, odrinil skodelico in žlico od sebe in pogledal okoli mize. Vsakega posebej. Ko je šel z očmi od enega do drugega, je sklonil glavo, prekrižal roki na mizi pred seboj in prišel z besedo na dan. »Zdaj pa moram naprej,« je rekel zamolklo. »Kar sem mislil, sem naredil.« »Kam boš pa šel?« sem vzkliknila in se zagledala vanj. Najprej vanj, potem pa v mamo. »Ne hodi še, saj še ni konec zime.« »Kozma, nič se ti ne mudi. Res je še mraz,« je rekla mama in z očetom sva ji prikimala. »Bom že… K sestri bom šel za en čas. Bogdan bi tudi rad imel ptičnico, tako, kot sem jo naredil vam,« je rekel in pokazal na našo zunaj. »Prav tako mu bom naredil.« Bogdan je bil njegov nečak. Bil je mojih let, pravi ponos družine, velike družine. Imel je dobre ocene v šole pa še delal je rad. Tako doma niso vedeli, kaj naj. Za šolanje niso imeli denarja, za delo doma pa je bilo že drugih dovolj.
Takoj ko je Kozma pospravil svoje orodje v dve veliki vreči in vse tisto, kar mu je mama oprala, v nahrbtnik, se je začel nemirno obračati proti oknu, kdaj bo zagledal Bogdana s konjem in vozom. Sneg je bil za vprego sani že premehak. »Nekaj ti moram dati za boglonaj. Namučil si se,« je rekel oče in tiščal v Kozma oguljen dvajsetak. »Ne, Filip, ne bom vzel,« je odvrnil Kozma in odrinil njegovo roko. »Tako dobro se še nisem imel. Jedel sem in pil in spal kot grof. Tisto, kar sem naredil, sem pa z velikim veseljem. Verjemi!« »Ampak to ni prav!« je rekla še mama.« »Kar sem rekel, sem rekel! Ne bom vzel denarja. Vem, kako težko ga je zaslužiti z golcarijo. Nočem! Punci kaj kupi…« Oče je povesil roko, jaz sem Kozmi hvaležno pokimala in molčala.
Ko se je na dvorišču prikazal Bogdan z vozom s konjem, je Kozma stopil ven in odvlekel svoji dve vreči za sabo. Za njim je odkorakal še oče z njegovim nahrbtnikom. Bogdan je poskočil z voza, vrgel je bič in obe Kozmovi vreči na lojtrnik, oče je na tisto položil še oguljen, zelen nahrbtnik. »Tako, pa je,« je rekel Kozma in tlesknil z rokami. »Saj se še kaj vidimo. Če bo Bog dal…« Sedel je na voz k suhljatemu, črnemu fantu. Ta je že s težavo krotil spočitega konja v ojnicah, Počil je z bičem in pognal. Kmalu sta se s Kozmom skrila za ovinek in čudno hudo mi je bilo pri srcu. Kot da je odhajal od hiše moj najboljši prijatelj. Stopila sem do praga in pomendrala z nogami po tleh. »Sneg se že tali… Kmalu bo pomlad. S pomladjo pa bo prišla Velika noč!« »No, pa imaš novo košarico za žegen,« je rekla mama, ko sem stopila v toplo kuhinjo, kot da je uganila moje misli. »Imam jo,« sem rekla navdušeno. »Res je lepa!«
Tisto zimo je bil Kozma zadnjikrat pri nas. Kmalu po tistem je zbolel in nisem ga več videla. Tudi Bogdana ne. Fant je šel v šolo in od tam k železnici. Dolgo je oboževal vlake, tako dolgo, da so ga odpeljali v svet, od koder se ni več vrnil.
Vse košare in jerbase, peharje in pohlebnice smo še dolgo rabili. Dokler smo bili v stari hiši. V novo pa sem prinesla s sabo le košarico, dokler se ji ni gornji rob razcefral in raztrgal. »Zakaj ne vržeš takih reči stran, saj nikomur več ne služijo,« so rekli otroci in obračali v rokah polomljeni ročaj. »Danes košarico za žegen lahko dobiš kjer hočeš. Vseh barv in velikosti jih imajo!« »Vem, toda tale… Tale je zame nekaj posebnega…« Čudno me pogledajo in nič ne rečejo. Tudi sama vem, da so te stare reči že kdaj neuporabne. Kdo pa ima še danes doma pohlebnice za peko kruha? Toliko vrst ga je naprodaj. In kje je še pred vrati iz turščične slame pleten predpražnik? Je dovolj plastičnih in drugih iz vseh mogočih ščetin naprodaj. V novem, modernem svetu tega ni treba pri hiši. In še marsičesa drugega ne…
Pa je zato res življenje toliko lepše in boljše? Nimam odgovora…
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 2, str. 105-107.
Svetlo otroštvo in mladost v temni kuhinji
Že pri sedmih letih je šel v glasbeno šolo, da se nauči igranja na klavir, pa je prehiteval svoje učitelje. Po končani srednji šoli je šel študirat glasbo: leta 1932 je na ljubljanskem konservatoriju diplomiral iz kompozicije, končal študij klavirja pri Janku Ravniku, potem pa se je izpopolnjeval še v Pragi, Salzburgu in Rimu. Tako se je usposobil za odgovorne službe na področju glasbenega življenja doma. Polnih triinštirideset let je bil profesor na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je direktor Slovenske filharmonije (1956-1964), ki je v tem obdobju doživela svoj najvišji razcvet. Kot odličen pianist je bil dolga leta glasbeni spremljevalec svoje hčerke Marijane, svetovno uveljavljene mezzosopranistke, operne in koncertne pevke.
Lipovšek opisuje stopnje svojega duhovnega razvoja. Kot majhen otrok je užival ob pripovedovanju mame, očeta in stare matere. “Nato se mi je odprl svet knjige. Koliko ur sem presedel pri knjigah in bral s predanostjo, kakor jo zmore le prva mladost! V knjigah pa so stopile predme tudi gore.” Vendar so morale še nekaj časa počakati, kajti pri trinajstih letih je doživel “nedopovedljivo močan pretres prvega doživetja velike glasbe. Ves sem se utapljal v glasbi, srce se je ni moglo nasititi.” Komaj petnajstleten je komponiral Župančičevo pesem Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna. “Vračal sem se od dela v Preporodu, naprednem dijaškem društvu, kjer sem vodil orkester. Mila, prelepa rdeča zarja je bila na zahodnem nebu in svetla večernica je sijala ob njej.” Za gore ga je navdušil Janko Ravnik, njegov drugi profesor klavirja. “Gore so mi bile zatočišče pred spoznanji, kako težko je življenje. Tam je bil svet, kjer ni bilo ne krivic ne tlačenih revnih. Bilo je čistejše, svetlejše življenje.” Potem se s spomini vrača v otroštvo: “Ko sem od sedmega leta igral klavir, sem se utapljal v narodne pesmi kot v najresnejšo glasbo. Saj to tudi so. Spoznamo jih šele, ko se jim približamo … Pozneje sem doživljal najlepše ure v gorah, ko smo s tovariši ležali kje visoko v gorah v bornih kočah in potihoma prepevali te naše pesmi.”
Njegov glasbeni opus, v katerem povezuje staro in novo, nacionalno in svetovljansko, je zelo obsežen. Pavle Merkù je zapisal: “Lipovšek je predvsem lirik, pesnik malih oblik, mojster samospeva in krajših komornih skladb.” Po njegovi sodbi je Lipovškova najlepša skladba Zimska pesem na besedilo Josipa Murna, kjer je “razpoloženje v besedilu našlo odmev v skladateljevem razpoloženju”.
Toda raje naj gre vse skupaj v pozabo (mislim, začasno), kakor da bi se ponižal in kaj takega izmoledoval.” Čeprav je čutil, da ga “gledajo postrani”, je februarja 1988 v pismu Beličiču pravično zapisal: “Našim ‘oblastnikom’ zase ne morem očitati, da bi mi potem, ko sta minili prvi dve leti po koncu vojne, prizadeli kaj hudega. Imel sem odprto delovanje v RTV, osem let sem bil na čelu Slovenske filharmonije, nemoteno sem predaval na univerzi, nikoli pa se nisem vmešaval v politične zadeve, saj jih sploh nisem razumel, toda trdno sem ohranil svoj življenjski nazor, za katerega so sicer vedeli, da nikakor ni materialističen, kaj šele marksističen… Za svoje koncertno delo sem prejel (veliko) Prešernovo nagrado – in vse to, ne da bi se količkaj političnemu oportunizmu.” V zahvali Beličiču za podarjeno knjigo Pesem je spomin (1988) je Lipovšek zapisal: “Naj bi Vam bili življenje – ali usoda ali naš ljubi Bog Oče do konca naklonjeni.
Tako se začenja Kunčičeva pesem Materi v spomin, ki se končuje s kitico: “Prižgal bom, mati, lučki dve, / ah, daleč tam v tujini, / kramljal bom s tabo dolgo v noč – / oj zlati vi spomini!” Mirko Kunčič se je rodil 12. decembra 1899 v Lescah. Njegov oče je bil železničar in družina s štirimi otroki se je preselila na Dovje, kjer je Mirko preživel večino svojega otroštva. V tem idiličnem okolju je spoznaval triglavske bajke in planinsko življenje. Mati je umrla, ko je Mirko komaj začel hoditi v šolo in ta izguba ga je močno prizadela. Po končani osnovni šoli je šel v gimnazijo, vendar je ni mogel dokončati, ker so bile plače železničarjev nizke. Poklican je bil k vojakom, a že po treh mesecih zaradi bolezni odpuščen. Vrnil se je domov, kjer se je seznanil z industrijalcem Medicem, ki mu je priskrbel službo uradnika v zdravilišču za jetične bolnike v Topolšici pri Šoštanju.
Trpljenje teh bolnikov ga je pretreslo in poskušal jim ga je olajšati s tem, da je zanje prirejal literarne in glasbene večere, skupaj z njimi je uprizarjal lažje igre. Tukaj je začel tudi pisati pesmi, ki jih je objavljal v skoraj vseh tedanjih slovenskih revijah. Sprva je pel o resnih življenjskih problemih, kmalu pa se je posvetil mladinski pesmi ter dosegel v njej tak uspeh in tako višino, da je veljal do druge svetovne vojne za najboljšega in najbolj ustvarjalnega mladinskega pesnika. Njegov mecen, industrijalec Medic, mu je hotel priskrbeti službo pri liberalnem časniku Jutro, toda Kunčič zaradi svojega krščanskega prepričanja ni hotel tja. Kmalu je dobil mesto urednika mladinskih strani v dnevniku Slovenec z naslovom Kotičkov striček. V njej je objavljal otroška pisma in svoje odgovore nanje, svoje mladinske pesmi in črtice in vse je bilo lepo ilustrirano.
Njegove igrive, melodične pesmi so izšle tudi v knjižni obliki (Za židano voljo, 1931, Ptiček z dvema kljunčkoma, 1932, Mlada njiva, 1933). V istem času so nastale tudi pripovedi Nebeška lestvica, Krojaček veseljaček, Cmokec Poskokec in igrica Ali je kaj trden most? Do leta 1945 je napisal več kot deset knjig za otroke. Najbolj se je izkazal kot njihov pesnik. Znal se je poglobiti v otroško dušo, v otroški svet, se z otroki veseliti in jokati, hkrati pa jih vzgajati in navajati k ljubezni do bližnjega in domovine. Literarna zgodovinarka Helga Glušič je o Mirku Kunčiču kot pesniku in pisatelju za otroke zapisala: “Pri pisanju otroških pesmi je bila Kunčiču vzor poezija Otona Župančiča. Prav tako kot Župančičeva je Kunčičeva pesem značilna po ritmičnem blagoglasju, humorni presenetljivosti in igrivosti ter po blagi, a nazorni poučnosti … Kunčič zelo rad izbira tematiko, v kateri na tenkočuten način pripoveduje o odnosih staršev do otrok in otrok med seboj. Pogosto se v zgodbah kot motivacija dogajanja pojavljata dedek in babica kot nosilca modrosti in spoštljivosti, s katero razrešita otrokovo stisko.” Kunčič je pisal tudi mladinske igre in zasnoval zbirko Mladi oder (1937). V prvem zvezku z naslovom Slovenska mati je bilo šest Kunčičevih mladinskih prizorov in iger. Višek v mladinski dramatiki je dosegel Mirko Kunčič leta 1940 s svojo pravljično igro s petjem Triglavska roža. Pevske točke je uglasbil Anton Dolinar. Pravljična bitja je prikazal kot žive osebe, kakršne si predstavlja ljudska domišljija. Igra je leta 1944 prišla na oder Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.
Pred vojno se je Mirko Kunčič poročil s Tilko, upravnico Slovenca v Celju, se preselil v Celje in obdržal službo pri Slovencu. Nemci so ga po zasedbi Celja izgnali. Odšel je v Stično, nato pa v Ljubljano. Maja 1945 je bil z ženo in dvema od treh otrok med begunci, ki so hiteli na Koroško (prvorojenko Marijanco sta pustila pri ženinih sorodnikih v Savinjski dolini). Kmalu se je družina preselila v Argentino, v Buenos Aires, kjer je bil Mirko do upokojitve vratar v tekstilni tovarni. Po odhodu iz Slovenije so se jima rodili štirje otroci. Ko si je Kunčič v Argentini – nikoli je ni sprejel za svojo drugo domovino – življenje uredil, je nadaljeval s pisanjem za mladino. Leta 1958 je pri Slovenski kulturni akciji (SKA) izšla njegova mladinska povest Gorjančev Pavlek, v kateri se Kunčič vrača v svet triglavskih bajeslovnih bitij in Gorenjske, kamor dvanajstletni Pavlek odleti iz puste argentinske pampe na letečem krožniku. Ko Pavlek leti nad domovino, pisatelj prikazuje lepote Slovenije, ob njegovem povratku pa opisuje Argentino. Delo je poučno in zanimivo zaradi prikaza stare in nove domovine.
To je najdaljša in najboljša Kunčičeva mladinska povest. Leta 1969 je Goriška Mohorjeva družba izdala Kunčičeve pesmi iz njegovega argentinskega obdobja z naslovom Pisani vrtiljak. Ko jih beremo, začutimo, kako silno je njegovo domotožje. Višek tega čutenja sta pesmi Pismo od doma, ki pretresljivo vabi domov, in Pismo domov, ki izbriše vsako upanje na vrnitev. V svojo rodno domovino mu ni bilo dano priti, vrata v nebeško domovino pa so se mu odprla 3. decembra 1984.
Ta resnični Čedermac je duhovnik z vsem srcem, mila in modra osebnost, zakoreninjen je v kulturo in življenje svojih ljudi, za katere je bil v tistih hudih letih zanesljiva opora. Rodil se je 15. septembra 1889 v Platišču očetu Boštjanu, kmetu, in materi Marjani Špekonja. Sin Anton je ob njeni smrti (1940) v svoj dnevnik zapisal: “Bila je nedosegljiva kristjanska mati, ki je vzgojila v kristjanskem duhu 8 sinov in 7 vnukov. V njeno hišo je vstopil vsak mimoidoči duhovnik in vsak siromak je bil pokrepčan.” Štirinajstleten je po končani ljudski šoli odšel v videmsko semenišče, kjer je bilo takrat 50 slovenskih fantov! Tam je srečal profesorja Ivana Trinka, očeta Beneških Slovencev, in postal njegov najzvestejši učenec. Neizmerno je ljubil svojo “teptano Beračijo” (Benečijo) in se neustrašeno boril za ohranitev slovenskega jezika v cerkvi. Mašniško posvečenje je prejel 12. julija 1914, že čez dva dni se je moral zglasiti v vojašnici. Med prvo svetovno vojno je bil pri sanitejcih v Bologni in Benetkah, nato pa vojaški kurat na soški fronti. Bil je ranjen in zbolel je še za kolero.
Po okrevanju je prevzel dušno pastirstvo v Mirniku, hkrati opravljal županske posle in skrbel za briške begunce. 16. marca 1920 je prišel za vikarja v Laze v Nadiški dolini, kjer je bil tudi prvi župnik, ko so bile Laze leta 1956 povišane v župnijo. Bil je skrben dušni pastir in tudi dober gospodar. V Lazah je razširil cerkev, nabavil nove zvonove, dosegel napeljavo elektrike, skrbel za slovensko petje in bogoslužje v domačem jeziku.
Iz svojih Laz se je ves čas javno potegoval za jezikovne pravice beneških Slovencev, zlasti potem, ko je avgusta 1933 videmski fašistični prefekt vsem duhovnikom v pokrajini prepovedal pridige, branje evangelija, molitve, cerkveno petje in verouk v slovenskem jeziku. Tako videmski nadškof kot Vatikan sta ostala gluha na pritožbe slovenskih duhovnikov. Fašistični oblastniki so po nalogu prefekta preiskovali po hišah, župniščih in cerkvah in zaplenili vsako slovensko knjigo, kot je opisano v romanu Kaplan Martin Čedermac. On je bil tisti duhovnik, ki je v temni noči nesel katekizme v samotno cerkev, da jih reši pred zaplembo. Katoliški katekizem, namenjen vernikom v Beneški Sloveniji, pri katerem je sam sodeloval, je bil natisnjen oktobra 1928 v Gorici; sestavljavci so ga posvetili svojemu nadškofu, ki je zdaj njegovo rabo prepovedal! Zelo verjetno je Kufolo ob prepovedi slovenske besede v cerkvah svoje ljubljene Benečije ljudem spregovoril tako kot kaplan Martin v romanu.
“Rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne!” Ravnal se je po navdihu, da so mu pridige “potekale iz duše kot studenec iz gore. Svojega pričevanja ni gradil na hladni razum, obžaril ga je z ognjem svojega srca.” Topoglavi nasprotniki so ga preganjali tudi po padcu fašizma in še po drugi svetovni vojni so po vasi kričali: “Hočemo, da kaplan pridiga talijansko!” Kaplan pa se jih ni prestrašil in je vernikom prebral v italijanskem jeziku dolgo, skrbno pripravljeno izjavo, v kateri je vernikom dokazal, da je s tem, ko pridiga slovensko, kakor se pridiga že tisoč let, kaplan v redu s svojo vestjo, s cerkvenimi zakoni in tudi z italijansko vlado.
Anton Kufolo je kot markantna osebnost družil svoje slovenske sobrate duhovnike, dajal je pobude, sodeloval pri pisanju spomenic in nastopal pri oblasteh. Dvigal je glas proti izseljevanju beneških Slovencev po drugi svetovni vojni. Zbiral je narodno blago, si zapisoval ljudske pesmi, zgodbe, običaje in izročila. Veliko je pisal, večinoma v beneškem narečju. Njegova življenjska pot se je iztekla pred petdesetimi leti – 13. oktobra 1959.
Oton Župančič, katerega pesmi poznajo mnogi otroci zelo zgodaj, se je znal vživeti v otroško dušo kot le malokdo. Tako se je v svojih zapisih spraševal, če mestni otroci sploh vedo, kakšno je pristno razoglavo in bosopeto otroštvo, kot se ga je spominjal on sam. A zanj je trajalo le kratek čas, saj je moral z osmimi leti iz rodne vasi v Novo mesto. Tja se je podal z veselim otroškim pričakovanjem, ko pa je spoznal, da bo moral sam ostati pri tuji gospodinji, se je obesil na domači voz in so ga morali s silo odtrgati stran. V šoli pa je iz prej slabega učenca postal odličnjak.
Za časa njegovega dunajskega študija je nastala prva pesniška zbirka Čaša opojnosti (1899), prvo zbirko pesmi za otroke pa je poimenoval Pisanice (1900) po belokranjskih pisanicah; tretja pesniška zbirka, Čez plan, je izšla leta 1904.
V Ljubljani se je poročil z Ano Keslerjevo in imel z njo tri otroke; ko je sinček Marko dopolnil prvo leto, je izšla knjiga Sto ugank in še kaj, kmalu za njo pa še zbirka pesmic za najmlajše Ciciban. Slednja je še danes najbolj priljubljena zbirka za otroke, kar jih je kdajkoli izšlo na Slovenskem.
Njegov izjemen talent se je pokazal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, saj je pesem Zima, zima bela (kasneje preimenovano v Pesem Nagajivka) spisal kot otrok. Njegov najpomembnejši navdih je bilo zgodnje otroštvo v Vinici oziroma Dragatušu v rodni Beli krajini, ki ga je duhovno hranila vse življenje, čeprav je veliko živel na tujem.
Njegov zadnji dom na ljubljanskih Žalah je povezan s posebno zgodbo: sin Marko, ki ga je oče za prvi rojstni dan razveselil s pesniško zbirko, se je očetu po svoje oddolžil in mu izpolnil veliko željo, da bi mu ob grobu vedno peli ptički. Sin je namreč na spomeniku naredil jamico, kamor se ob dežju steka voda. Tja hodijo pit in se prhat ptički, ki ob tem veselo žvrgolijo. (Karolina Vrtačnik)
Po stopinjah svetniškega škofa Janeza Gnidovca
Za svoje “orodje” si je Bog izbral skopskega škofa Janeza Gnidovca, ki je teden dni pred Turkovim mašniškim posvečenjem prišel v Ljubljano, da bi pridobil pomočnike za svoj “balkanski misijon”. Oči je vrgel prav na Turka, ki pripoveduje, kako ga je s svojimi milimi prošnjami “ujel”. Poklical ga je k sebi k lazaristom na Tabor. “Vratar me je takoj odpeljal v škofovo sobico. Čim me je škof zagledal, je brez vsakega uvoda vzkliknil: ‘Vi boste šli z menoj!’ Nato mi je začel razlagati, kako mu primanjkuje duhovnikov, potrebe v obširni škofiji pa so velike. Verniki so raztreseni po vseh krajih, a jih nima kdo obiskovati. Umirajo brez zakramentov in otroci rastejo brez vsakega verskega pouka. Kar solze je imel v očeh, ko je ponavljal, koliko duš je v nevarnosti zaradi takih razmer.”
To je Turka ganilo in je pristal. Z dovoljenjem škofa Rožmana je obljubil, da pride v Skopje dva tedna po svoji novi maši. Mašniško posvečenje je prejel 8. julija 1934 v ljubljanski stolnici, naslednjo nedeljo, 15. julija, je bila nova maša v župnijski cerkvi v Prečni. Domači župnik je ljudem razložil, kam novomašnik odhaja, in zbrali so kar lepo vsoto denarja, ki mu je prišel še kako prav, ko je 29. julija odšel na pomoč škofu Gnidovcu med zapuščene rojake in druge katoličane v Makedoniji.
Ko je prišel v Skopje, je na svoje začudenje tam našel škofa Gnidovca, ki je imel svoj sedež v Prizrenu, kmalu zatem ga je prenesel v Skopje. Škof ga je sprejel z velikim veseljem. Polagal mu je na srce, naj bo ljudem vedno na voljo, zlasti mu je priporočal bolnike in reveže. Šel je povsod tja, kjer so ga potrebovali. Najprej je bil duhovni pomočnik v Bitoli, potem se je vrnil v Skopje. “Škof Gnidovec me predstavil vernikom rekoč, da je on župnik, jaz pa kaplan, on da bo vodil škofijske posle, jaz pa župnijske.” Imenoval ga je za kateheta za vse osnovne, srednje in strokovne šole za vso Makedonijo in priskrbel mu je dovoljenje, da je imel vstop v vse vojašnice. Leta 1935 mu je poleg Makedonije naložil “še pol Črne gore”. Gledal je, da je vse vernike obiskal vsaj za Božič in Veliko noč. Prometnih zvez in prometnih sredstev ni bilo, zato je potoval s konjičkom in s kolesom po prašnih poteh. Notranjo moč mu je dajala hvaležnost teh ljudi, ki so ga prosili: “Pridite še!” Pravoslavni in muslimani so mu govorili: “Pridi tudi k nam, tudi mi smo tvoji!” Pravoslavni v Makedoniji so bili zelo naklonjeni katoličanom, v Srbiji pa so se prijateljski odnosi med katoličani in pravoslavnimi gradili po zaslugi slovenskih usmiljenk, ki so z izredno predanostjo služile bolnikom po raznih bolnišnicah v Beogradu in drugih mestih.
Alojzij Turk je ostal v Makedoniji, kjer je opravljal različne službe, do leta 1955, ko se je moral od tam umakniti. Nekaj časa je bil v Sloveniji (tudi v zaporu), leta 1959 pa ga je tedanji nadškof Josip Ujčić poklical v Beograd, kjer je veliko delal v dušnem pastirstvu. Po odhodu dr. Janeza Jenka za škofa v Koper je prevzel tudi urejanje Blagovesti, tedaj edinega verskega lista v Jugoslaviji, ki je prinašal novice iz katoliškega sveta. Po smrti nadškofa Gabrijela Bukatka je bil imenovan za beograjskega nadškofa; škofovsko posvečenje je prejel 20. aprila 1980 v Plečnikovi cerkvi sv. Antona. Imel je že 71 let, a v svoji škofovski službi se je ravnal po geslu: “Ne branim se dela”. Po površini prostrano, po številu vernikov pa neznatno nadškofijo je vodil do 16. decembra 1986, ko je dobil naslednika dr. Franca Perka. Po upokojitvi se je nastanil na Kapitlju, sedanjem škofijskem domu v Novem mestu. Okoli kapiteljske cerkve, sedanje stolnice, se je vsak dan sprehajal z rožnim vencem v roki. Novomeščani so mu pravili “naš škof”. Njegov naporni, toda srečni življenjski delavnik se je iztekel 20. aprila 1995, na petnajsto obletnico škofovskega posvečenja. Jutro večnega življenja pričakuje na novomeškem pokopališču Ločna.
Na tvoje vprašanje odgovarjam s tem, kar je zapisano v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve (2005). Osma božja zapoved prepoveduje krivo pričevanje, krivo prisego, laž; predrzno sodbo, opravljanje, obrekovanje; laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti če je to povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih ugodnosti. Po drugi strani pa osma božja zapoved zahteva spoštovanje resnice: pri obvestilu in informaciji, ki morata vselej upoštevati osebni in skupni blagor; pri varovanju poklicnih tajnosti, ki jih je treba vedno držati, in tudi pri zaupnih sporočilih, ki so bila posredovana pod pečatom tajnosti. Osma božja zapoved torej velja kot pravilo poštenosti v medčloveških odnosih in tudi na področju javnega obveščanja. (sč)
Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe iz leta 2002 razlaga, da beseda empatija v grškem jeziku pomeni strast, psihološka znanost pa z njo označuje sposobnost posameznika, da zazna in razume občutja in razmišljanja druge osebe, vendar se z njo ne poistoveti. Nedvomno je ta sposobnost v veliki meri odvisna od mentalitete naroda in od značaja posameznega človeka. Narodi na severu naše celine so v obnašanju bolj »zapeti«, medtem ko so na toplem jugu zelo sproščeni. Podobno lahko rečemo o značaju ljudi: nekateri iščejo in najdejo stike z ljudmi, drugi pa se zapirajo vase. Za evangeljsko krščanstvo je »empatija« dejansko ljubezen do bližnjega, ki je temeljna zapoved naše vere. Muslimani so morebiti družinsko ali klansko bolj povezani in v tem pogledu nas kristjane vabijo k posnemanju. (sč)
O Antonu Aškercu, velikemu slovenskemu pesniku, mojstru balad in romanc, ki spada med realiste, je treba pisati z ljubeznijo in spoštovanjem obenem. Ni veliko, sinov slovenskega naroda, ki bi tako goreče zagovarjali slovenstvo in se trudili za blagor naroda!
Profesorica Marja Boršnik, ki je o njegovem delu zbrala obilo podatkov, je objavila, da je bilo Aškerčevo prvo objavljeno delo nepodpisano: leta 1877 je v Zgodnji Danici objavil pesnitev Sv. Ciril in Metod, čeprav večina virov navaja kot njegovo prvo objavo pesem Trije popotniki, ki je tri leta pozneje izšla v Ljubljanskem Zvonu. Pisal je lirske in epske pesmi, temelj njegovih balad in romanc so bile slovenske oziroma slovanske zgodovinske zgodbe, pa tudi ljudsko izročilo in Sveto pismo. Njegova zadnja objavljena pesnitev za časa življenja je bila Grobni vrček, ki je prišla med bralce v letu pesnikove smrti.
Tudi strog je bil do sebe: čeprav se je pesnitev hitro nabralo za knjigo, je bil prepričan, da mora pesnik najprej celo desetletje zoreti. Ko pa je eden od kritikov zapisal, da naj mu nikar ne pade na pamet, da bi jih zbral in objavil v knjigi, je kot odgovor na prikrite grožnje storil točno to in leta 1890 so ugledale luč sveta Balade in romance, ki jih je pogumno podpisal kar s pravim imenom. Tako nam je zapustil v dediščino pesniški zbirki Balade in romance ter Staro pravdo, njegove znamenite pesmi, ki jih najdemo tudi v šolskih berilih, pa so: Ponočna potnica, Brodnik, Čaša nesmrtnosti, Mejnik, Godčeva balada, Anka, Poslednje pismo, Kronanje v Zagrebu …
Navada je bila, da so k novemu duhovniku prišli vsi k spovedi. Tako je prišla tudi neka redovnica, Slovenka, ki pa je govorila nemško, a z naglasom, saj je bil nemški jezik tedaj uradni tudi v samostanih. Aškerc jo je vprašal po izvoru in ji kot Slovenki predlagal spoved v maternem jeziku. Kasneje je redovnica še večkrat pripovedovala, da je bila to zanjo nepozabna spoved, saj je smela kesanje, očenaš in zdravamarijo zmoliti v svojem jeziku.
Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Oče Jakob Karlin je bil kmečki sin iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, upokojeni major avstrijske vojske, mati Vilibalda Miheljak je bila hči prvega slovenskega notarja v Celju; ob njenem rojstvu je imel oče šestdeset, mati pa petinštirideset let. Oba starša sta bila slovenskega rodu, vendar so v družini govorili le nemško, kot je bilo tedaj običajno pri državnih uslužbencih. Zato Alma ni nikoli dobro govorila slovenskega jezika še manj pisala. Rodila se je s poškodovanimi nogami, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet! Pa se je zelo zmotil! Ko je začela odraščati, je pokazala smisel za glasbo, za risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Trinajstletna je prestala težke ortopedske operacije. Po končani srednji šoli je odšla v London, kjer je nadaljevala študij jezikov. Sklenila je, da bo koristno izpolnila vsak trenutek svojega življenja. Napravila si je “urnik”: ob ponedeljkih se je učila norveščino, ob torkih francoščino, ob sredah angleščino in latinščino, ob četrtkih danščino, ob petkih italijanščino in švedščino, ob sobotah je obiskovala svoje azijske prijatelje, ob nedeljah je imela ure španščine in ruščine.
Preživljala se je kot prevajalka in s poučevanjem jezikov. Leta 1914 je v Londonu z najvišjimi ocenami opravila izpite iz osmih tujih jezikov. Po začetku prve svetovne vojne avstrijski državljani v Angliji niso bili zaželeni, zato je odšla na Norveško, od tam pa v Švedsko, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala pisateljica.
Tedaj je bila prepričana, da bo potovanje trajalo največ tri leta. Nameravala je iti naravnost na Japonsko, toda zadnji hip se je premislila in odšla v Južno Ameriko. Tako se je začelo potovanje, ki je trajalo dobrih osem let, do januarja 1928. V Peruju je doživljala črne dneve, v Panami se je v upravi prekopa zaposlila kot prva ženska sodna prevajalka; tam se je srečala z vudujskimi čarovniki. Preko Srednje Amerike je odšla Združene države Amerike, od tam pa na Havaje, ki so bili njen prvi daljši postanek. Prevajala je za muzej v Honoluluju in si s tem zaslužila denar za nadaljevanje poti. Po letu dni je odpotovala na Japonsko. Življenje v deželi vzhajajočega sonca je bilo najlepši del njenega potovanja: dobila je delo na nemški ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala Japonsko. Navdušena je bila nad Novo Zelandijo. Na Novih Hebridih se je srečala z ljudožerci. Nova Gvineja je bila v tistem času na meji znanega sveta. Iz vseh dežel, ki jih je obiskala, je prinesla domov “spominke” – značilne predmete. Večina teh je zbranih v Zbirki Alme Karlinove v celjskem muzeju. Domov se je vrnila januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere vsa bolna, shujšana in obubožana.
Obiskane dežele je Alma podrobno preučila, od zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih podrobnosti dežel. Vse kraje je tudi natanko skicirala ali naslikala v številnih beležkah. Zelo se je zanimala za družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila. Te svoje zapiske je po vrnitvi domov “pretočila” v knjige – potopise, romane in etnološka dela. Največ knjig je izdala v desetletju 1928 do 1938. V tisku je izšlo 22 njenih knjig, vse so napisane v nemščini (nekatere v več izdajah in tujih prevodih), okoli 40 daljših besedil pa ostalo v tipkopisu. Napisala je nešteto člankov s poljudnoznanstveno vsebino. Zapustila je tudi številne pesmi, notne zapise in risbe.