Božji odgovor Kristini
Kristina je s tesnobo v srcu stopala proti bližnji župnijski cerkvi, ki ji je bila nekoč tako draga. Da, nekoč, še pred nekaj leti, ji je bila ta pot nadvse ljuba, zdaj pa bolj iz navade, še bolj pa zaradi mame, gre k večerni maši na »čisto navaden« delavnik.
Kaj imam od maše? Kaj je v veri sploh resničnega? Takšni in podobni dvomi so jo mučili vsa ta leta, odkar se je iz domačega kraja preselila v mesto, v stanovanje, kjer je od treh deklet samo ona še zahajala k maši. Sostanovalki Sandra in Ines sta se tej njeni zvestobi posmehovali. V času, ki ga je Kristina po njunih besedah »neumno zapravljala«, sta se onidve zabavali, se učili ali spali.
Skrivnost Jezusove navzočnosti v svetem Rešnjem telesu in vprašanje Božje dobrote spričo vsega zla, ki ga Bog dopušča, sta bili verski resnici, ki ju Kristina ni mogla razumeti in sprejemati. Če je Bog res tako dober, zakaj mi ne odgovori, ko ga kličem, ko ga v stiski prosim? Če je pravičen, zakaj se nevernim ljudem pogosto godi bolje kot tistim, ki verujejo vanj in se trudijo po veri tudi živeti? Zakaj? Kdaj bom zbrala toliko poguma, da bom prelomila s preteklostjo in se izenačila z večino mladih? Tako je razmišljala Kristina, ko se je počasi bližala cerkvi. Tedaj ji je prišlo na misel, s kakšnim veseljem je včasih brala berilo pri sveti maši. Kaj ko bi ga brala tudi danes? Pospešila je korak, da bi prišla še dovolj zgodaj v cerkev in bi ji župnik prinesel knjigo beril ter bi, kot nekoč, stopila za ambon in morda doživela vsaj drobno iskrico tistega veselja, kot ga je doživljala nekdanje čase zlasti ob mladinskih mašah. Toda ko je prišla v cerkev, jo je čakalo razočaranje. Knjigo beril je že imela Marička, starejša ženica, ki je že dolga leta redno prihajala k večerni maši. Prvi hip je bila Kristina prizadeta, potem pa jo je obšlo nekakšno zadovoljstvo ob misli, da imajo morda le prav tisti, ki trdijo, da je vera le tolažba za stare ljudi, saj mladih v cerkvi ni bilo.
Sveta maša se je pričela. Ko je bil čas za berilo, je Marička stopila k ambonu in z jasnim glasom razločno pričela z branjem. Nekako sredi berila pa se ji glas zatresel, njen obraz je prebledel, oprijela se je ambona. Župnik je takoj opazil njeno slabost: pomagal ji je do sedeža ter berilo sam prebral do konca.
Kristina je stari ženici privoščila to slabost, češ: kaj pa se sili k ambonu, da bi brala, če tega ne zmore! Toda to grdo misel je hitro odgnala, ker se ji je dobra ženica zasmilila. Zaskrbljeno jo je opazovala ter bila pripravljena priskočiti na pomoč, če bi se ubožica od slabosti zgrudila.
Sveta maša se je nadaljevala. Ko je prišel čas obhajila, je duhovnik s ciborijem v roki stopil k ubogi Marički, ki je vstala in spoštljivo prejela sveto hostijo. Tedaj se je zgodilo nekaj presenetljivega. V trenutku, ko je sveto hostijo zaužila, se je na njen obraz povrnila zdrava barva, povrnil se je nanj tudi njen vedri, prisrčni nasmeh, ki je bil za to dobro ženo tako značilen. Kristina si je pomela oči. Ali vidim prav? se je spraševala. Ne, ni mogoče, da bi se Marička pretvarjala: ko je prejela Sveto Rešnje telo, je bila v hipu rešena vse slabosti. Mrtvaška bledica se je spremenila v rožnato zdravo barvo!
»Ljubi Bog, to je tvoj odgovor na moje očitke, da mi ne pomagaš v mojih dvomih. Zdaj vidim, da nam odgovarjaš o pravem času in na tak način, kakor ga posamezna duša potrebuje,« je razmišljala Kristina, ko se je tisti večer vračala od maše. S trdnim sklepom, da se bo vere še tesneje oklenila in jo poglobila.
ŠKUFCA, Angelca, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 55-566.
Pred sedemdesetimi leti je v Ljubljani umrl pisatelj Ivan Lah, ki ga slovenska literarna zgodovina uvršča med učence in dediče naše moderne. Večini Slovencev je danes skoraj neznan, za časa svojega življenja pa je bil med bralci zelo priljubljen. Zlasti radi so segali po njegovih zgodovinskih povestih in romanih. Med njegova boljša dela spada Knjiga spominov, ki jo je napisal razmeroma mlad: prvi del je izšel leta 1925, ko mu je bilo komaj štiriinštirideset let (drugi del je izšel po njegovi smrti, leta 1940). V Knjigi spominov Ivan Lah pripoveduje o svoji mladosti, študiju in časnikarstvu ter političnem prebujanju in delu; ker je bil vnet zagovornik jugoslovanstva, je bil za avstrijske oblastnike politično nezanesljiv in med prvo svetovno vojno je precej časa preživel po zaporih, na fronto je bil poslan šele tedaj, ko je začelo vojakov primanjkovati.
Rojstni kraj Ivana Laha je bilo Trnovo pri Ilirski Bistrici, kjer je bil njegov oče Ivan davčni uradnik. Rodil se je 9. decembra 1881; že naslednje leto pa je oče opustil to službo in se preselil v Šmarje-Sap na robu Ljubljanskega Barja, od koder je bila doma njegova žena Jera Smole. Tu je Ivan preživljal svoje otroštvo in med počitnicami mladost. “Ta dolenjska vas mu je ostala za vedno v toplem spominu, njena pokrajina, ljudje in zgodovina so ga kot pisatelja nenehno oplajali” (Joža Mahnič). Oče je zaradi finančnih težav odšel v Ameriko “s trebuhom za kruhom”, sledila sta mu še dva sinova in hči, ob materi doma je ostal le Ivan s sestro Micko. Po končani osnovni šoli v Šmarju je tudi Ivan odšel od doma – v Ljubljano v gimnazijo. Tri leta je bil gojenec Alojzijevišča in takrat je začel pisateljevati in zasebno se je učil ruščine. Po maturi (1903) je odšel v Prago študirat slavistiko, klasično jezikoslovje, filozofijo in pedagogiko. Med njegovimi profesorji je bil tudi Tomaš Garrigue Masaryk, poznejši predsednik Češkoslovaške. Kot študent si je Lah izoblikoval svoj nazor v smislu nacionalizma in liberalizma. Po diplomi je bil dve leti domači učitelj v častniški družini ob Gardskem jezeru, leta 1910 je v Pragi končal študij z doktoratom, nato pa se je odpravil na potovanje po raznih slovanskih deželah. Prva svetovna vojna ga je doletela v uredništvu dnevnika Dan. Po zaporih in internaciji je bil poslan na romunsko fronto, kjer je bil ranjen in se je zdravil v praški bolnišnici. Po vojni je nekaj časa bival v Mariboru, kjer je pomagal pri organizaciji gledališča, potem pa se je ustalil v Ljubljani (1920); tu je bil profesor na mestni ženski gimnaziji do smrti 18. maja 1938.
Pisati je začel že v Alojzijevišču kot tretješolec v zavodska rokopisna lista Večernica in Domače vaje, v javnost pa je stopil leta 1900 v katoliškem Domu in svetu, ki mu je ostal zvest do leta 1907, ko je prešel k svobodomiselnima revijama Slovan in Ljubljanski zvon. V Domu in svetu je objavljal “slike” – črtice in krajše novele v romantično realistični smeri, sprva pod močnim vplivom ruskih romantikov in realistov, predvsem Gogolja in Turgenjeva. “Pisatelja, snujočega iz otroških spominov, so pritegovale ‘dobre izgubljene duše’, ki so jih drugi ljudje poniževali, ki so bili ogoljufani za ljubezensko srečo ter obsojeni na bedo in osamljenost” (Joža Mahnič). Za njimi je prišel ciklus “dolenjskih povesti”, kjer srečamo primere, ko dolenjskega kmeta prikazuje dokaj realistično; dotika se tudi bolečega vprašanja množičnega izseljevanja obubožanega dolenjskega kmeta v Ameriko. V slikanju tedanjih družbenih razmer je Lah učenec mladega Ivana Cankarja. “Naš čas ne potrebuje sanjačev in romantičnih vitezov, ampak ljudi dela in energije,” pravi študent Poljanec, ko s sorodniki na Dolenjskem razpravlja o narodno gospodarskih vprašanjih.
Že v srednji šoli ga je privlačila zgodovina, ki jo je slikal z bujno domišljijo. Zajemal je iz ljudskega izročila in preteklih časov dolenjske pokrajine. Nadaljeval je Jurčiča z zgodbami iz turških časov, o Vlahih in Martolazih in iz poznejših francoskih časov. Njegova dela z zgodovinsko snovjo so pisana dokaj poljudno, izšle so večinoma knjižno, zato so jih precej brali. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 pri Mohorjevi družbi kot slovenske večernice, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. V njej slika dolenjske kmete okrog Šmarja, ki so se zaradi samovoljne tlake in desetine v predmarčni dobi uprli graščinama Čušpšerk in Turjak. Zrelejši pogled pisatelja na zgodovino razodeva zbirka novel Vaška kronika (1907), v kateri je hotel Lah prikazati dolenjsko podeželje in ljudi, kako doživljajo razne zgodovinske dogodke in prelomnice. Najobsežnejše zgodovinsko besedilo Ivana Laha je roman Brambovci v dveh delih (Slovenska matica 1910, 1911). Nastal je ob stoletnici francoske Ilirskih provinc (1809-1813). Dogaja se ob času Napoleonovih vojn po dolenjskih gradovih, v Ljubljani in Novem mestu. Pripoveduje o prostovoljskih oddelkih, ki so skušali dolenjsko podeželje obraniti pred francosko zasedbo, v glavnem pa gre za razgibane vojaške dogodke in vroče ljubezenske zgodbe. Vodilna misel je ljubezen do domače zemlje, ki jo pisatelj poetično slika in poveličuje. Ob izgubi Koroške po nesrečnem plebiscitu (1920) je napisal “starokorotanski roman” Angelin Hidar (1922), v katerem “zgodovino skoraj do kraja zamenja fantazija, roman se preliva v pravljico in legendo” (Joža Mahnič), vendar pa iz njega veje njegova resnična bolečina ob izgubi Koroške.
Ko mi kdo reče: »Tudi vaš oče je bil botanik,« jaz odgovarjam: »Ne, tudi jaz sem botanik!« On je bil prej! Oče je bil botanik, kmečki sin s Kozjaka, z avstrijske meje (Kapla). V Mariboru je v letih 1918-1926 obiskoval klasično gimnazijo in se tam srečal z mojo mamo, ki ima kraške korenine. Njun sošolec je bil psiholog in duhovnik Anton Trstenjak, moj birmanski boter. Leta 1935 ju je poročil očetov stric dr. Maks Wraber, lavantinski stolni prošt. Oče je na ljubljanski univerzi študiral biologijo, mama pa klasično filologijo. Po besedah dr. Trstenjaka je bil tudi oče odličen klasik. Leta 1933 je doktoriral v Ljubljani, čeprav je doktorsko disertacijo zasnoval in delal v Münchnu, a se je münchnski mentor ponesrečil v gorah. Do leta 1944 je bil srednješolski profesor, potem pa je prišel na botanični inštitut. Po vojni ga je komunistična oblast za eno leto zaprla. Seveda mu niso mogli nič dokazati, saj je bil v resnici velik narodnjak. Ko je bil izpuščen, je bil najprej na kranjski gimnaziji, potem pa je šel na Gozdarski inštitut, kjer je »odpiral« tisti del stroke, ki se nanaša na biološko gojenje gozdov. Ukvarjal se je z rastlinskimi združbami in je bil eden od pionirjev te stroke pri nas. Specializiral se je tudi v Montpellieru v Franciji. Toda vrgli so ga iz službe – le kako bi mogel delati nekdo, ki je »sovražen socializmu«… K sreči je prišel v prirodoslovni muzej in potem na biološki inštitut akademije, kjer je bilo stanje bolj mirno.
– Vaš oče se je družil tudi s primorskim duhovnikom Alojzom Filipičem, ki je bil dober amaterski botanik. Kako se vi spominjate gospoda Filipiča? Menda vas je on poročil?
“Ko si naložiš deveti križ, se začne neko novo notranje življenje – življenje v spominih. V njih je toliko lepega, da kar vre na dan in da želiš s svojimi doživetji povabiti tudi druge, posebej pa mladino, na podobno pot lepega in dobrega,” je povedal Pavel Kunaver leta 1971 pred začetkom svojih “spominov” na drugem programu Radia Ljubljana. “V svojih spominih hočem povedati najširšemu krogu, da je občevanje z naravo tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje.” Prisrčno prijateljstvo z naravo, ki se je kazalo v njegovem zanimanju za gore, jame, zvezde, predvsem pa za mladino, ga je ohranjalo mladega do konca. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil pred dvajsetimi leti – 19. aprila 1988 – v devetindevetdesetem letu starosti.
Očak Pavel Kunaver je imel tri velike ljubezni: ljubezen do gora, ljubezen do kraških jam in astronomije, ljubezen do mladine, ki jo je modro vzgajal v šolskih klopeh in v veliki učilnici narave. Rodil se je 19. decembra 1889 v Ljubljani, ki je bila tedaj še “dolga vas” in je bil zrak čist, do so se lepo videle gore. “Vse je bilo kar ustvarjeno, da je zbudilo že v mladem srcu ljubezen do narave, posebej pa do tistega, kar se je z vso lepoto in mogočnostjo kar vsiljevalo – do gora,” piše v svoji knjigi Brezna in vrhovi. V družini je bilo pet bratov in ena sestra. Starejša brata Franc in Jože sta ga uvajala v gore zelo počasi. Najprej sta z Jožetom obhodila hribe okoli Ljubljane.
Zanj je bil nepozaben dan, ko je dobil nahrbtnik, znak, da ga imajo za zrelega za kaj večjega. Dobro se je izkazal pri vzponu na Grintovec in v očeh brata Jožeta je bil “zrel za Triglav”, na katerega se je povzpel leta 1908, in predstavil se mu je kot “po lepoti neprekosljivi kralj naših gora”. Po obveznem šolanju je najprej končal učiteljišče v Ljubljani; med službovanjem na osnovnih šolah je opravil tečaj za učitelje na srednjih šolah; v letih 1913-1914 je obiskoval učiteljsko akademijo na Dunaju, obenem pa študiral geografijo na dunajski univerzi. Med prvo svetovno vojno je bil v vojaški skupini za raziskovanje jam v Trnovskem gozdu, kjer so primerne jame uporabljali za zaklonišča in bolnišnice. Po vojni je poučeval geografijo na srednji šoli v Šiški, zatem je bil dolga leta profesor in ravnatelj. Po drugi svetovni vojni je najprej poučeval geografijo na klasični gimnaziji v Ljubljani, nazadnje (1961-1970) pa astronomijo na gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano.
Pavel Kunaver je bil že od otroških let zaljubljen v višine gora, kmalu pa se je začel vnemati tudi za lepote podzemlja. Bil je med ustanovitelji Društva za raziskovanje jam (1910) ; v njegovem okviru je pred prvo svetovno vojno raziskoval jame na Dolenjskem in jih “risal”. Leta 1922 je napisal prvo slovensko poljudnoznanstveno knjigo o Krasu (Kraški svet in njegovi pojavi) . Med prvo svetovno vojno je bil, kot že rečeno, v skupini avstrijske vojske, ki je raziskovala podzemeljske jame na soški fronti. Med tem raziskovanjem je prišel ne vrh Skalnice Svete gore. “Stara, sloveča cerkev na vrhu gore je stala v razvalinah – za spomin sem si vzel košček lepo izrezljanega marmorja od zdrobljenega oltarja.” Podzemeljski svet je odkrival tudi svojim dijakom na ekskurzijah in skavtom/tabornikom. Bil je med prvimi borci za varstvo naravne dediščine, zlasti za varstvo Škocjanskih jam, za ohranitev Cerkniškega in Planinskega polja.
Svetilka njegovega življenja se je prižgala 19. novembra 1929 v kmečki hiši v Krki na Dolenjskem. “Imeli smo majhno kmetijo in veliko dela. Sam sem delal, zato imam še zdaj delovne roke,” je povedal v pogovoru za Ognjišče po svojem škofovskem posvečenju 6. januarja 1987 v Rimu. Pet razredov ljudske šole je končal na Krki; med vojno je hodil na gimnazijo v Škofovih zavodih, ki pa takrat niso bili več v Šentvidu, ampak v Baragovem semenišču v Ljubljani. Leta 1945 je prešel na državno klasični gimnazijo v Ljubljani in tam leta 1949 maturiral. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje kot študent teološke fakultete. “To so bila burna leta: stalno smo imeli preiskave, enkrat so nas zadržali v Ljubljani med počitnicami.” 29. junija 1953 je bil posvečen v duhovnika. Kmalu po novi maši je bil poklican k vojakom. Ko je “cesarja odslužil”, je bil, nedolžen, obsojen na pet let zapora. “Odsedel” je tri leta: najprej v Beogradu, nato v Požarevcu, nazadnje v Ljubljani in Mariboru. “To je bil zame strašen udarec, toda ko gledam nazaj, vidim, da je bil zapor dragocena življenjska šola.”
Ko je bil po treh letih (26. decembra 1957, dan po Božiču!) izpuščen na svobodo, je bil zelo potrt: modri škof Anton Vovk ga je najprej poslal pred milostno podobo Marije Pomagaj na Brezje, potem pa mu zaupal službo kaplana v župniji Šenčur na Gorenjskem, kjer so v stiku z dobrimi ljudmi ugasnile vse njegove skrbi. Nekaj časa je bil kaplan v ljubljanskem Trnovem, nato pa je prišel v Vodice nad Ljubljano, kjer je bil duhovni oče soseske Skaručina. V tem času se je posvetil študiju in leta 1963 na teološki fakulteti v Ljubljani doktoriral s tezo Filozofija in teologija sv. Cirila in Metoda. Prav tisti dan je umrl njegov mentor dr. Franc Grivec, mednarodno priznan strokovnjak za ekumenska vprašanja. Že februarja 1964 je bil dr. Franc Perko imenovan za predavatelja osnovnega in vzhodnega bogoslovja ter starocerkene slovanščine na teološki fakulteti v Ljubljani. V letih 1965-1968 se je študijsko izpopolnjeval v Rimu. Po vrnitvi iz Rima se je vrnil kot profesor na teološko fakulteto, kjer so ga spoštovali zaradi njegove vsestranske razgledanosti v teoloških vprašanjih, zaradi njegove odprtosti in pripravljenosti za dialog. Poleg predavateljskih in drugih dejavnostih je pet opravljal službo dekana (1976-1978, 1981-1983, 1983-1984). Odločilno je sodeloval v prizadevanjih za prenovo taološkega študija v duhu koncilskih in pokoncilskih smernic. “Bil je odličen kolega, sodelavec in svetovalec” (Rafko Valenčič).
Vzhodno bogoslovje – znanje o Cerkvah krščanskega Vzhoda – je profesor Perko razširil v “ekumensko” bogoslovje – iskanje poti do edinosti. Bil je med pobudniki ekumenskih simpozijev, ki so jih od leta 1974 organizirale beograjska, zagrebška in ljubljanska teološka fakulteta. Na njih je dr. Franc Perko s svojo človeško toplino navezal številne stike. “Poznal sem skoraj vse pravoslavne škofe v Jugoslaviji in vse profesorje teologije.” Ta njegova dragocena poznanstva so spodbudila papeža Janeza Pavla II., da ga je 19. decembra 1986 imenoval za nadškofa in prvega metropolita v Beogradu; tri dni poprej je namreč papež ustanovil beograjsko metropolijo s sufraganskima škofijama Subotico in Zrenjaninom.
Dekleta so ga pričakovala na oknih vso noč, obraze so skrivale v rožmarinovih grmičih. Dekleta so ga videla najprej, ko je v svetlem oklepu in s sulico v roki prijezdil čez hrib – nekje visoko nad vasjo je pastirjev rog naznanil njegov prihod. Kot mlada sonca so mu sijale oči, križ na prsih mu je rdeče žarel in z ustnic so se mu vsipale šentjurjevske rože.
Včasih smo bili prepričani, da je preklinjanje lastnost manj kulturnih in manj razvitih narodov. O tem smo se prepričali, ko smo služili vojaški rok na jugu nekdanje Jugoslavije. Zanimivo, da Slovenci sploh nimamo kletvic v domačem jeziku in se jih moramo izposojati pri Srbih, pri Nemcih, Italijanih … To pa podre prepričanje, da preklinjajo manj kulturni narodi. Danes pa se je celo v javnih sredstvih, kot je televizija, udomačilo preklinjanje in opolzko govorjenje.
Res, v nebesih so bili v nemali zadregi!
