Revija - Revija Ognjišče

Zaradi nekaj evrov

Napisal Marko na 13. avgusta 2006. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Ognjeni zublji in ogromen oblak dima so se dvigali v noč, ko so gasilci prišli do večje hiše. Z vsemi razpoložljivimi gasilnimi avtomobili in napravami niso bili kos tako silnemu požaru. Ljudje so v pižamah bežali iz stavbe. Mladi mož je opogumljal nosečo ženo, naj skoči skozi okno v drugem nadstropju in res ji je uspelo skočiti. Gasilci so dobili še dodno pomoč, htro so sestavljali cevi, da bi pogasili požar, a iz izkušnje so vedeli, da ne bo mogoče rešiti stavbe in ljudi, če so slučajno še ostali v njej.
Mladi mož je na tleh objemal ženo in jo spraševal,če je vse v redu z njo … pomagal ji je vstati in opotekaje sta se umaknila nekaj metrov stran od goreče hiše. Zdravnik je prihitel k njima, poskušal ju je pomiriti in jima je pomagal do rešilnega avtomobila.
»Jaz ne grem nikamor!« je v solzah obupano kričala žena: »Moj otrok je tam notri! Moram ga rešiti iz stanovanja.«
Toda njihovo stanovanje je bilo že v plamenih. Mladi zdravnik je žalostno zmajal z glavo in nosečnico odločno odpeljal k rešilnemu avtomobilu.
***
Bilo je že skoraj jutro, ko so na pogorišču našli ostanke petnajstmesečne deklice. Še preden so našli otroško telesce, pa so odgovorni sporočili novico o vzroku požara.
Mož, ki je bil jezen na dolžnika, ker mu ni vrnil osmih evrov, je s signalno pištolo streljal proti stavbi. Ni se menil, za to, da so bile notri vnetljive snovi. Poslopje je zgorelo do tal več deset ljudi je izgubilo dom, sedem so jih odpeljali v bolnišnico, majhen otrok pa je umrl – zaradi borih osmih evrov.

Ker ne ve, kdaj je njegovemu trebuhu zadosti,
se ne reši svoje poželjivosti. (Job 20,20)

Krivični se hvali s poželjivostjo svoje duše,
ropar preklinja in zasramuje Gospoda. (Ps 10,4)

Mil odgovor pomirja togoto,
žaljiva beseda pa zbuja jezo. (Prg 15,1)

Lakomnik izziva prepir,
kdor pa zaupa v Gospoda, ima vsega v izobilju. (Prg 28,25)

Zares, bogastvo je varljivo,
predrzen mož ne bo obstal. (Hab 2,5)

Jaz pa zaupam vate, o Gospod,
pravim: »Ti si moj Bog.«
V tvoji roki so moji časi,
reši me iz rok mojih sovražnikov in preganjalcev. (Ps 30,15-16)

Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: vsak,
kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. (Mt 5,21)

Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta moj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne moj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. (Mt 6,19-21)

Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. (Rim 12,17-18)

Ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva. (1 Kor 6,10)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. (Denar), Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 53.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Lojze Opeka

Napisal Marko na 4. avgusta 2006. Objavljeno v Pričevanje.

* 13. junij 1913, Begunje pri Cerknici; † 6. april 2006, Ramos Mejija (Miramar)

Našega misijonarja na pokojnega očeta nenehno spominja kapelica Svete Družine v Mestu upanja na Madagaskarju, ki jo je po zaobljubi dal zgraditi tam. Ko so ga partizani junija 1945 gnali s Teharij na morišče pri Hrastniku, je klical na pomoč Sveto Družino, naj mu pomaga, da se reši. Uspelo mu je pobegniti in tedaj se je zaobljubil, da bo – brž ko bo mogoče – v zahvalo postavil na tistem kraju križ. Ko sta z ženo leta 1992 prvikrat obiskala Slovenijo in “poromala” tudi v tiste kraje, posvečene z mučeniško krvjo mladih fantov, sta v bližini videla zapuščeno kapelico. Želela sta jo obnoviti, pa jima ni bilo dano. “Pišimo Petru, mogoče bi pa on postavil kapelico na Madagaskarju in izpolnil najino zaobljubo,” je nekega dne predlagala mama. Sin misijonar je bil takoj za to. Ata in mama sta mu poslala potrebni denar za zidavo, Peter pa je poiskal mojstre, ki so zamisel uresničili. Kapelico je poslikal slikar domačin. V njej je upodobil Sveto Družino: v sredini je Jezus, ki tolče kamenje (blizu je kamnolom, kjer si nekdanji smetiščarji služijo kruh), na desni je Marija, ki plete prte, na levi pa sv. Jožef – zidar. Vsak prvi petek pri tej kapelici daruje sveto mašo za svoje starše.

“Ko razmišljam o svoji mladosti ugotavljam, da sem veliko stvari, o katerih mislim, da sem jih odkril veliko pozneje, v resnici doživel že prej,” piše Pedro Opeka v svoji knjigi. Otroštvo in mladost sta zaznamovala očetova čudežna rešitev pred kroglami in trpljenje begunske družine, še bolj pa izredna ljubezen staršev in globoka vera. Lojze Opeka, rojen 13. junija 1913 v župniji Begunje pri Cerknici, je sedem let mlajšo Marijo Marolt spoznal v begunskem taborišču Senigallia. “Njegov mirni glas, njegova pripravljenost in sočustvovanje z drugimi izgnanci, kar so izražale njegove modre oči, vse to me je presenetilo. To je odkrivalo pokončnega človeka, zmožnega brezmejnega spoštovanja,” je Petru nekoč zaupala mama Marija. “Ko je začel moliti, sem začutila odmev svoje lastne vere. Znašla sva se skupaj, v sozvočju tega trenutka zbranosti. Nemudoma sem razumela, da mu je Bog stal ob strani. Uspelo se mu je rešiti in Bog ni bil tam kar tako.” Iz hvaležnosti do Svete Družine za rešitev sta se 3. avgusta 1946 poročila v znanem italijanskem božjepotnem svetišču Loreto. Prva hčerka Bernarda se je rodila v taborišču, z drugim otrokom pod srcem je prve dni leta 1948 odplula proti Argentini. Tam se je na praznik sv. Petra in Pavla rodil sin Peter, misijonar Pedro.

Njegova življenjska pot, ki je bila hkrati “kalvarija” begunske družine, je lepo opisana v reviji Duhovno življenje (junij 2006), verskem listu argentinskih Slovencev. Mlada družina Opeka je pristala v Buenos Airesu 21. januarja 1948. Ata Lojze je kmalu našel delo kot zidarski mojster, vendar pa zdaj tu, zdaj tam, zato se je morala družina kar trinajstkrat seliti iz kraja v kraj. Kmalu je kupil zemljišče v Miramaru in tam sezidal skromno hiško, v katero se je vselila družina in se tam “pomnožila” z dvema hčerkama. Hudo je bilo, ko je ata ostal brez dela. Po nekaj mesecih je dobil ponudbo za zidavo v okolici Buenos Airesa in kmalu je prišla za njim vsa družina. Pričakovali so petega otroka. Ata Lojze je kupil zemljišče blizu drugih sorodnikov v Ramos Mejiji in začel na njem zidati nov dom, v katerega so se preselili leta 1951. Tukaj so se rodile še tri hčerke. V hiši, kjer je doraslo osem Opekovih otrok, sta starša nazadnje ostala sama: Peter je odšel v zavod, v bogoslovje in na Madagaskar, hčerke so se začele poročati in osamosvajati, prav tako sin Lojze. Ata je tudi po upokojitvi še delal in popravljal doma vse, kar se je pokvarilo. Prve zdravstvene težave je začutil pri petinosemdesetih letih. Pred devetdesetim rojstnim dnevom so ga morali operirati na pljučih. Lepo si je opomogel in za rojstni dan so bili ob njem vsi otroci, tudi Peter je priletel z Madagaskarja. Ata in mamo je obiskal tudi januarja letos v Miramarju, kjer ima družina počitniško hišo, ko je zvedel, da so zdravniki pri atu odkrili raka. Zbolela je tudi mama. Ko so jo odpeljali v bolnišnico, ji je ata rekel: “Ne ti, jaz grem prej!” Ob njegovi smrtni postelji je bila tudi ljubljena žena Marija. Ko je začutil njeno bližino, je rekel: “Molit!” Molče je skušal z roko blagosloviti sobo in domače ter rekel: “Mama, bodi korajžna!” To so bile njegove zadnje besede. 6. aprila 2006 so se iztekle ure njegovega življenja na zemlji, zanj se je začelo Življenje z veliko začetnico.

Silvester Čuk

Ivan Jožef Tomažič

Napisal Marko na 3. avgusta 2006. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 1. avgust 1876, Miklavž pri Ormožu, † 26. februar 1949, Maribor

Na 57. rojstni dan prevzel vodstvo škofije

Rodil se je 1. avgusta 1876 v Miklavžu pri Ormožu kot peti sin Antona Tomažiča in Marije roj. Ozmec. Doma so živeli “bolj v pomanjkanju, kakor v obilici”, kot je sam zapisal. Starši so svojim otrokom posredovali bogastvo krščanskih vrednot, iz katerih so tudi sami črpali moč za življenje. Po končani ljudski šoli v Miklavžu je po posredovanju dobrotnikov, posebej kaplana Jožefa Mlaska šel na gimnazijo v Ljubljano (iz hvaležnosti do kaplana je svojemu krstnemu imenu Ivan dodal Jožef). Tik pred maturo mu je umrla mama. Odločil se je za mariborsko bogoslovje, kjer se je v letih 1895-1899 pripravljal na duhovniško službo. Mašniško posvečenje je prejel 5. decembra 1898, ko je imel komaj dvaindvajset let. Za novomašno geslo si je izbral izrek sv. Frančiška Regisa: “Ne jaz, ampak Bog”, ki si ga je že kot dijak izpisoval na svoje zvezke in knjige. Sam ga je razložil ob svojem škofovskem posvečenju: “Ker človek sam iz sebe nič ne premore, je njegovo delo prazno brez pomoči iz nebes. Zato mi bo življenjsko geslo isto, kakor sem si ga izbral ob mašniškem posvečenju: Ne jaz, ampak Bog. Bog bo dovršil, če se bo po meni kaj dobrega doseglo.” Nekaj let je bil kaplan, potem je nadaljeval študije na teološki fakulteti v Innsbrucku in kot mlad doktor opravljal razne odgovorne službe na škofiji. Leta 1928 je postal pomožni škof in generalni vikar, leta 1933 pa škof-ordinarij.

Prvi postulator za beatifikacijo škofa Slomška

Ivan Jožef Tomažič si je, še preden je postal lavantinski škof, goreče prizadeval za beatifikacijo Antona Martina Slomška, ki je lavantinski škofijski sedež prenesel od Sv. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kot najtesnejši sodelavec škofa Andreja Karlina je leta 1926 postal prvi postulator za beatifikacijo škofa Slomška, kot škof pa je leta 1936 priredil Slomškove dneve, ki sodijo med največje verske prireditve takratnega časa, saj so na njih zbrali okoli 400.000 podpisov Slovencev za Slomškovo beatifikacijo. Skrbel je za to, da je komisija, ki ji je zaupal zbiranje gradiva in zasliševanje prič v postopku za beatifikacijo Antona Martina urno poslovala.

Delo je prav lepo steklo in verjetno bi se škofijski postopek uspešno končal, če ne bi nastopila vojna. Nadvse modra odločitev škofa Tomažiča je bila predčasna posvetitev novomašnikov leta 1941: na cvetno nedeljo, 6. aprila, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Po nacistični zasedbi Maribora in celotne škofije tega ne bi mogel več storiti. Bil je zelo preudaren in moder mož: glede kakšnih kočljivih zadev je sodelavcem svetoval previdnost. Rad je ponavljal: “Sicer pa mislim, ne se prenagliti!” Hitro pa je ukrepal v zadevah, ki so se mu zdele nujne. Z denarno pomočjo vse škofije je zgradil novo bogoslovno semenišče, dosegel, da je bila zavodu priznana stopnja visoke šole, razširil je poslopje dijaškega semenišča, poskrbel je za prenovo notranjščine stolnice. V skladu s svojim spravljivim značajem je poudarjal, da morata biti Cerkev in duhovščina nad političnimi strankami.

Sam na škofiji in še kaplan v stolnici

Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovščini, ker je stala na prvem mestu v boju Slovencev proti nemštvu. Škofova posredovanja za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Ko so nemški oblastniki zahtevali od njega, naj zaukaže, da se morajo odslej cerkvena opravila vršiti v nemškem jeziku, je škof odvrnil: “Tega ne morem odrediti. Verniki lavantinske škofije so Slovenci, nemščine ne razume na podeželju niti dva odstotka vernikov.” Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 starih in onemoglih duhovnikov, ki jim je priskočilo na pomoč nekaj nemško govorečih duhovnikov iz sosednje graške škofije. Okupator je upal, da bodo ti duhovniki pomagali ponemčiti Štajersko, toda večinoma so sočustovali z zatiranim slovenskim ljudstvom. Škofu so odvzeli pisarniško osebje, tako da je več kot tri leta osrednjo upravo škofije vodil sam. Razen tega je bil “pomožni kaplan” v stolnici, kot je sebe imenoval.

Nedeljo za nedeljo je imel v stolnici dve maši ter bil dolge ure na voljo spovedancem iz mesta in s podeželja. Na široke je odprl vrata škofijskega doma in sprejemal ljudi, ki so bili potrebni tolažbe in pomoči. Z globoko hvaležnostjo Bogu je pozdravil konec vojne: “Naše molitve, naj Bog skrajša dneve vojne preizkušnje, niso bile zastonj,” je pisal vernikom. Razmeroma čil in zdrav je 1. avgusta 1946 obhajal svojo sedemdesetletnico, sredi leta 1947 pa ga je zadela kap. Več mesecev ni mogel maševati, potem pa si je toliko opomogel, da je sede 5. decembra 1948 daroval zlato mašo, 26. februarja 1949 pa je dokončal bogato daritev svojega življenja.

(obletnica meseca 08_2006)

Nikola Tesla, genij s tisoč patenti

Napisal Marko na 4. julija 2006. Objavljeno v Priloga.

* 10. julij 1856, Smiljan pri Gospiću, Lika, Avstrijsko cesarstvo (današnja Hrvaška), † 7. januar 1943, New York, New York, ZDA.

SRBSKEGA RODU, “PO NAKLJUČJU” ROJEN NA HRVAŠKEM

Ko se ob obletnici njegovega rojstva oživlja spomin na tega genialnega moža, si ga lastijo Hrvati in Srbi. Prvi se sklicujejo na njegov rojstni kraj, drugi pa trdijo, da je bil Nikola Tesla “po naključju” rojen na Hrvaškem, po narodnosti pa je Srb – in ti imajo prav, kajti Nikola Tesla se je vedno imel za člana srbskega naroda. Rodil se je 10. julija 1856 v Smiljanu pri Gospiću. Oče Milutin je bil pravoslavni duhovnik (pop), mati Djuka Mandić pa je bila hči pravoslavnega duhovnika. Nikola je bil eden od njunih petih otrok (izredno nadarjeni brat je umrl mlad, ostale so mu tri sestre). Nikola je bil rojen sredi viharne noči in babica, ki je materi Djuki pomagala pri porodu, je ob blisku in gromu dejala:”To bo otrok neurja.” Mati pa je odgovorila: “Ne, to bo otrok svetlobe.” Krstni boter novorojenca je bil Jovan Drenovac, častnik Vojne Krajine. Družina se je 1862 preselila v Gospić, kjer je Nikola hodil v osnovno šolo.

Šolanje je nadaljeval v Karlovcu, potem pa je odšel na tehnično šolo v Gradec. Leta 1879 je moral prekiniti študij, ker je Matica srbska iz Novega Sad zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev štipendije. Zaposlitev je našel v Mariboru: delal je pri nekem inženirju, a je kmalu odpotoval v Prago, kjer je dokončal študij. Zatem je bil nekaj zaposlen v Budimpešti, a se je znova vrnil v Maribor. Nekateri njegovi življenjepisci trdijo, da se je tam strastno predal igram na srečo. Zaradi smrti očeta in matere je doživel živčni zlom. Umirajoča mati ga je z zadnjimi močmi pozdravila: “Prišel si, Nidžo, moj ponos.” Dobro ga je poznala in vedela je, kakšne izredne darove je Bog položil vanj.

PREKO PARIZA V AMERIKO – NOVO DOMOVINO

Mladi inženir tehnike in elektrike je leta 1882 odšel v Pariz, kjer je postal uslužbenec družbe za električno industrijo, katere ustanovitelj je bil ameriški izumitelj Thomas Alva Edison. Tesla se je v Parizu proslavil z izumom motorja na izmenični tok in to mu je leta 1884 omogočilo preselitev v Ameriko, “deželo neomejenih možnosti”. Čez veliko lužo je odpotoval z nekaj drobiža v denarnici in s priporočilnim pismom svojega podpornika Charlesa Bachelorja, v katerem je bilo zapisano: “Poznam dva velika moža in vi ste eden od njiju, drugi pa je ta mladi mož.” Edison ga je nemudoma sprejel v svojo družbo, najprej kot navadnega inženirja, ko pa se je izkazal s svojimi genialnimi zamislimi, mu je Edison predlagal, naj izpopolni delovanje družbe ter mu obljubil 50.000 dolarjev nagrade, če to uresniči. Tesla se je naloge resno lotil in jo tudi uspešno končal, toda Edison mu obljubljene nagrade ni izplačal, temveč mu je dejal: “Dragi Tesla, vi ne razumete ameriškega humorja!” Namesto nagrade mu je obljubil skromno plačo: 10 dolarjev na teden. Genialna izumitelja sta se kmalu razšla, pa ne toliko zaradi finančnih nesoglasij, saj Tesla nikoli ni bil “udarjen” na denar, ampak zaradi različnih pogledov na strokovno delo. Edison je vse gradil na enosmernem toku, pri katerem gredo elektroni po vodu samo v eno smer, od generatorja do porabnika in nazaj. Velika pomanjkljivost enosmernega toka je, da se mora proizvajati z napetostjo, s kakršno se uporablja. Moč, ki jo lahko pošiljaš po žici ali kablu, je odvisna od dveh stvari: od jakosti toka, ki jo merimo v amperih, in od napetosti, ki jo merimo v voltih.

Zmnožek jakosti in napetosti nam da moč toka v vatih. Za prenos elektrike na velike razdalje je koristno, da ima čim večjo napetost, zato je gospodarno čim bolj zvišati napetost toka in zmanjšati njegovo jakost. To omogoča izmenični tok, na katerem je gradil Tesla; ta tok, ki ga proizvajajo sedanje elektrarne, menja v vodih smer velikokrat na sekundo. Potrebne spremembe pri napetosti v vodu iz enega kraja omrežja do drugega opravimo s transformatorjem. V elektrarni generator proizvaja izmenični tok z napetostjo, recimo, 11.000 voltov, visokonapetostni transformator zviša njegovo napetost na 220.000 voltov. Nadzemni vod, ki visi na jeklenih ali keramičnih izolatorjih in se razpenja od enega nosilnega stebra do drugega (daljnovod), prenaša visokonapetostni tok do nizkonapetostnega transformatorja za varno “razdelitev” električne energije med porabnike. Napetost se zniža na 250 do 110 voltov.

Končno prinaša par tankih žic veliko množino elektrike nizke napetosti v stanovanja. Največ zaslug za vse to ima Nikola Tesla, ki se je ločil od Edisona in je ustanovil lastno podjetje Tesla Electric Company. Osnovna sredstva zanj je pridobil s fizičnim delom. Znanstveni javnosti se je predstavil 16. maja 1888, ko je imel v New Yorku predavanje “Novi sistem motorjev in transformatorjev izmeničnega toka”. Vzbudil je pozornost izumitelja in denarnika Georgea Westinghousa, ki je odkupil 40 Teslinih patentov. Velike vsote denarja, ki jih je s svojimi izumi (Tesla je rajši govoril o odkritjih, ker je trdil, da so vse zakonitosti “skrite” v svetu okoli nas, samo “odkriti” jih je treba), je Tesla vlagal v orjaške poskusne naprave v Coloradu Springsu in na Long Islandu pri New Yorku. “Posvetil se je predvsem študiju visokofrekvenčnih tokov z napetostjo več milijonov voltov, delal je poskuse z umetnimi strelami in s svetili brez žarilne nitke ter z brezžičnim prenosom signalov in energije na daljavo” (Sandi Sitar). On Niagarskih slapovih je Tesla dal zgraditi veliko elektrarno za proizvodnjo izmeničnega toka, ki je bila eno največjih tehničnih čudes tistega časa. Ob hidrocentrali zdaj stoji Teslov spomenik, ki je ponoči osvetljen, da bi poudarili njegovo delo, brez katerega bi nas obdajala tema.

“OKRADENI” OČE RADIOTEHNIKE

Leta 1891 je 35-letni Nikola Tesla pridobil ameriško državljanstvo in nastanil se je v središču New Yorka, kjer je imel svoj laboratorij. Devetdeseta leta so bila obdobje njegove največje ustvarjalnosti na raznih področjih znanosti in tehnike. Čeprav je bil po značaju bolj vase zaprt in kar malo čudaški, se je v tem času kar pogosto pojavljal v javnosti, kjer je srečeval mnoge znane osebnosti. Sprejemi, ki jih je prirejal, so se ponavadi končali s predstavo v laboratoriju. Njegov redni gost je bil znani ameriški pisatelj Mark Twain (1835-1910). Na strokovnem področju je stike z mnogimi slavnimi znanstveniki, med katerimi so bili Thomas Alva Edison, George Westinghouse, William Kelvin, Albert Einstein in mnogi drugi. Med njimi je imel kar veliko občudovalcev. Mnogi od njih so pošteno priznali, da so svoje uspehe dosegli ob proučevanju dela Nikola Tesle. Nekateri drugi pa so Teslova odkritja pripisovali sebi in dosegli nezaslužena priznanja in nagrade.

Med temi je tudi italijanski elektroinženir Guglielmo Marconi (1874-1937), ki uradno velja za očeta brezžičnega prenosa vesti z elektromagnetnimi valovi in je za svoje delo leta 1909 prejel Nobelovo nagrado za fiziko (skupaj z nemškim fizikom Ferdinandom Braunom). Sam Tesla je v zvezi s tem dejal: “Marconi me je okradel, ker vsi vedo, da sem nekaj let pred njim izvedel poskuse radijske povezave in demonstriral daljinsko vodenje ladij in podmornic v Madison Square Gardenu v New Yorku. To imam za svoje največje odkritje.” Tesla je svoje prvenstvo na tem področju dosegel po sodni poti, vendar je bilo razglašeno šele nekaj mesecev po njegovi smrti, vseeno pa kot začetnika tovrstnih komunikacij navajajo Marconija.

GENIALNI ZNANSTVENIK BREZ NOBELOVE NAGRADE

Na vprašanje, če je jezen na Marconija, je Tesla odgovoril, da bi raje videl svoje ime na svojih patentih, kot da bi dobil sto Nobelovih nagrad. Večkrat se je govorilo o tem, da bi temu nadvse zaslužnemu iznajditelju vendarle podelili Nobelovo nagrado, vendar je ostalo le pri govoricah in ugibanjih.

Menda je bil za to najvišje priznanje uradno nominiran leta 1937, nekateri pišejo, da je bil kandidat za Nobela že leta 1912, vendar naj bi se nagradi odpovedal zato, ker mu je niso prisodili leta 1909 namesto Marconiju, kar pa je malo verjetno, saj Tesla po značaju in svojem gledanju na znanost ni bil častihlepen. Leta 1915 so nekateri ameriški časniki objavili vest, da si bosta Nobelovo nagrado za fiziko tega leta delila Nikola Tesla in Thomas A. Edison, dejansko pa sta jo prejela angleška fizika Henry in William Bragg (oče in sin). Kako je prišlo do tega? Nekateri viri trdijo, da je Tesla nagrado odklonil, ker se mu je zdelo žaljivo, da jo mora deliti prav z Edisonom, s katerim sta bila že skoraj od vsega začetka huda nasprotnika. Druga, bolj verjetna razlaga pa je, da so bile časopisne novice napačne, kar se je v preteklosti večkrat dogajalo. Že pred temi zapleti glede Nobelove nagrade je Tesla zapisal: “Bodočnost naj sodi in pokaže resnico o mojem delu in mojih dosežkih.” Leta 1917 je Tesla za svoje delo prejel Edisonovo medaljo, najvišje odlikovanje ameriškega instituta elektroinženirjev. Številne univerze v ZDA in Evropi so mu podelile častni doktorat (vseh je prejel petnajst), nekateri življenjepisci so ga razglasili za “svetnika znanosti” in ga postavili ob bok Leonardu da Vinciju.

PO MATERI JE PODEDOVAL IZREDEN SPOMIN

Nikola Tesla je leta 1919 napisal avtobiografijo z naslovom Moje iznajdbe (My Inventions), v kateri razgrinja spomine iz svojega otroštva, iz let šolanja, znanstvenega dela in podrobno opisuje večji del svojih odkritij. Tam pripoveduje tudi o svoji materi Djuki, ki je bila nepismena (ni hodila v šolo, ker je zaradi težke materine bolezni morala skrbeti za svoje brate in sestre), imela pa je izreden spomin. Na pamet je znala dolge odlomke Svetega pisma in številne pesmi. Tesla je večkrat dejal, da je prav po mami podedoval odličen spomin in tudi iznajdljivost. Bil je obdarjen s tako imenovanim “fotografskim” ali “slikovnim” spominom. Sandi Sitar v svojem zapisu o Tesli poroča, da je kot šolar reševal matematične naloge, še preden jih je učitelj do konca napisal na tablo. V optični spomin si je vtisnil celotne logaritemske tablice. V živih slikah si je predstavljal še tako abstraktne zamisli. Večino svojih načrtov in eksperimentov je naredil kar v glavi, brez papirja in tehničnih naprav. Na pamet je znal cele knjige, med njimi tudi Goethejevega Fausta. Ko je nekoč prijatelju deklamiral verze iz Fausta, ga je nenadoma zadela ideja kot strela z jasnega, takoj nato pa je s palico zarisal v pesek tehnično rešitev za motor večfazni vrtilni izmenični tok! Na podoben način je oblikoval še druge pomembne zamisli, tudi takšne, ki jih tehnično še ni bilo mogoče uresničiti ali pa to ni mogoče niti na sedanji stopnji znanstvenega razvoja. Bil je tako genialen, da so ga mnogi imeli za norega. “Ko sem leta 1896 naznanil, da sem odkril kozmične žarke, so govorili, da sem nor. Znova in znova so se norčevali iz mene, čez nekaj let pa so videli, da sem imel prav.”

KIPAR IVAN MEŠTROVIĆ O NIKOLU TESLI

Slavni hrvaški kipar Ivan Meštrović (1883-1962) v svojih Spominih (prvič so izšli v tujini leta 1962, slovenski prevod smo dobili leta 1971) na treh straneh pripoveduje o svojem srečanju z Nikolom Teslo ob svojem bivanju v New Yorku leta 1924. – S Teslo sem se seznanil že v prvem mesecu svojega bivanja v New Yorku. Nekajkrat sva se srečala in zdelo se mi je, da sva se tudi vzljubila. Bil je nenavadno simpatičen človek, skromnega vedenja, z nekakšnim zadržanim ponosom in malce tragičnim izrazom obraza kot kak razočaran vitez. Ni bil kaj preveč zgovoren, toda kadar je začel kak predmet pogovora, ga je gnal do konca in ni preskakoval z enega predmeta na drugega. Pri prvem srečanju mi je pripovedoval spomine na svoja prejšnja leta, o svojem študiju v Avstriji, o odhodu in bivanju v Parizu ter o prihodu v Ameriko, brez namena in želje, da bi tam ostal. Iz Pariza je odšel po pretepu s Francozom, ki ga je v besedni igri imenoval “autre chien” (Autrichien – Avstrijec, autre chien – drugi pes, prvi je Nemec). Potem je popisoval, kako se je težko znašel v Ameriki, in o svojih prvih sporih na izumiteljskem področju. Drugič je govoril o književnosti – nemški, francoski in angleški. Na pamet je znal veliko Goethejevih in Heinejevih pesmi kakor tudi pesmi Victorja Hugoja in Shakespeara. Iz naše književnosti je znal na pamet skoraj vsega Gundulića. S priznanjem je govoril o Mažuraniću in Njegošu… Nekoč mi je po večerji dolgo pripovedoval o svojih izumih kakor tudi o tem, kako sta ga okradla Edison in Marconi, končno pa še Pupin. Tukaj je bil videti kot kak junak iz grških dram. Večkrat je poudaril, da ni nikoli delal za denar, do katerega da mu ni, kako je revež in da tudi želi umreti kot revež. Njegov ideal in vsi njegovi napori so veljali temu, da bi koristil napredku človeštva. Potem je krenil v mistiko in mi pravil, kako je že od mladosti molil pred spanjem kleče na kolenih. Ko sem ga vprašal, kakšne molitve moli, mi je odgovoril: “Tiste, ki sem jih molil v otroških letih. Vendar sem tako molil tja do svojih petdesetih let. Od takrat molim drugače, vendar je to vseeno, bistvo je isto, in molim vsak dan.” Potem je začel pogovor, v katerem je dokazoval, da so umetnost, pesništvo, glasba in izumi eno in isto. Njegovim primerjavam in dokazom, da je umetnost isto kot izum na področju fizike, nisem mogel slediti, in sem mu to tudi povedal. “Kako da ne razumete? Ideja je prva; tisto, čemur pravimo odkritje ali praktična uporaba ideje, pa je samo posledica ali naključje, tako kot pri glasbeniku, ko svojo glasbo izrazi z notami, ali če vi izklešete iz kamna” (Ivan Meštrović, Spomini, 233-235).

UMRL JE OSAMLJEN IN REVEN

Življenjska pot Nikole Tesle je zgodba o hitrem uspehu v državi, ki mu je nudila možnosti za to, o štiridesetletnem vztrajanju na vrhuncu znanstvene in tehnične ustvarjalnosti ter dvajsetletnem pogrezanju v izčrpanost, hkrati z vse mračnejšim vpraševanjem lastnem početju in še bolj o tem, kam vodita človeštvo vedno bolj nenadzorovani razvoj znanosti in njene tehnične uporabe (S. Sitar). Po velikih dosežkih v elektrotehniki se je Tesla ob koncu prvega desetletja 20. stoletja usmeril v strojništvo (izumljal je vodne, parne in plinske turbine) ter v kemijo (pridobivanje ozona). Praviloma je vse delal sam, kakor da bi drugi dušili njegove ustvarjalne misli. Njegove nenavadne lastnosti so z leti postajale skoraj patološke. Ni ustanovil lastne družine niti ni imel prijateljev, s katerimi bi se lahko družil. Bal se je telesnih dotikov z ljudmi, posebej še z ženskami, ljubil pa je živali, predvsem golobe. Zaradi revščine je bival v najcenejših hotelih; z njim je bila v stanovanju bela golobica, za katero je skrbel kot za svojega otroka. Revščina ga je trla zato, ker je denar daroval v dobre namene.

Doživel je dve svetovni vojni, ki sta v njem vzbudili razmišljanje o človeški razdiralnosti, nevredni kulturne ravni v 20. stoletju. Sanjal je o tem, da bi opustili delitve po narodih in bi vsi ljudje postali državljani sveta. Leta 1931, ob 75-letnici njegovega rojstva, je znana revija Time izšla z njegovo sliko na naslovnici, kar je pomenilo veliko priznanje zanj in za njegovo življenjsko delo. Zadnja leta se je vedno manj pojavljal med ljudmi, ki so pozabljali nanj. 7. januarja 1943 so ga našli mrtvega v njegovi hotelski sobi. Pri pogrebni svečanosti v cerkvi sv. Janeza Krstnika se je zbralo nad 2.000 ljudi, ki so molili ali vsaj hvaležno mislili nanj.

VSAK ELEKTRIČNI DROG JE NJEGOV SPOMENIK

Nikola Tesla nima veliko klasičnih spomenikov, ki bi si jih s svojimi deli zaslužil. Če pomislimo, kaj bi bil naš svet brez elektrike, brez radia, brez televizije, brez interneta, brez radarjev, brez rentgenskih aparatov v medicini, ki jih napaja izmenični električni tok, potem lahko rečemo, da je vsak električni drog spomenik Nikole Tesla. Po njegovi smrti so pregledali trideset velikih paketov njegove zapuščine. Najprej so to storile ameriške tajne službe, ki so domnevale v njej načrte za “smrtne žarke”, uničujoče orožje, ki naj bi s svojo strahovito močjo naredilo konec vojnam na našem planetu. Potem so zapuščino prepustili Teslovemu nečaku Savi Kosanoviću, ki jo je leta 1952 izročil tedaj ustanovljenemu Muzeju Nikole Tesle v Beogradu, ki hrani v svoji zbirki 150.000 sistematično urejenih listin in drugo gradivo s pričevanji o velikem znanstveniku. Ta dokumentacija je deloma že doživela študije in objave, potekajo pa še nove raziskave. Ob stoletnici njegovega rojstva (1956) so se znanstveniki in tehniki zbrali na Tesli posvečenem kongresu. Tedaj so na predlog slovenskih udeležencev sprejeli poimenovanje “tesla” za eno izmed elektrotehničnih enot.

Ob 150-letnici njegovega rojstva ga hočejo počastiti tako Hrvati, na katerih ozemlju se je rodil, kot tudi Srbi, ki ga po pravici imajo za sina svojega naroda. Hrvaška na državne stroške obnavlja njegovo rojstno hišo in postavitev spomenika, ki sta bila poškodovana v vojni leta 1993. Pripravljajo pa tudi številne kulturne prireditve, s katerimi bodo zaznamovali jubilej tega velikega genija. V Beogradu, kjer so leta 1957 pokopali žaro z njegovim pepelom, so ustanovili poseben odbor na državni ravni. Napovedali so, da se bo beograjsko letališče v prihodnje imenovalo Letališče Nikole Tesle. Tega velikega znanstvenika imajo za svojega sina, saj je sam vedno dokazoval svojo zvestobo “srbski grudi”; toda ni bil nacionalist in je blaginji človeštva videl uresničeno v nekakšni svetovni državi. Njegov lik in njegovo delo sta navdihovala številne umetnike: pisatelje, slikarje, filmarje. Hrvaški režiser Krsto Papić je posnel igrani film Skrivnost Nikola Tesle, v katerem nastopa znani igralec Orson Welles. Nikola Tesla je sam postavil merilo za presojo njegovega življenja: “Pustimo, da prihodnost pove resnico in vsakogar presojajmo po njegovih delih in namenih.”

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2006) 7, str. 43.

Vittorio Messori

Napisal Marko na 4. julija 2006. Objavljeno v Pričevanje.

“Umrl je, da nam pokaže prazen grob”

Vittorio Messori je zagledal luč sveta v italijanski pokrajini Emilia- Romagna, ki velja za najbolj “rdečo” in je njeno prebivalstvo močno odtujeno veri in Cerkvi. Rodil se je 16. aprila 1941 v mestecu Sassuolo pri Modeni. V njihovem domu se o veri ni govorilo, razen tedaj, če so udrihali čez Cerkev in duhovnike. Leta 1945 se je družina preselila v Torino, kjer je Vittorio nabiral znanje od prvega razreda osnovne šole do doktorata na univerzi leta 1965. Ko je pripravljal svojo doktorsko tezo, je “za neko obrobno raziskovanje” kupil knjigo Misli, v kateri francoski filozof in matematik Blaise Pascal govori tudi o Kristusu. Pascal mu je “potisnil v roke evangelij”. “Bral sem ga in na tistih straneh sem našel prave odgovore na vsa svoja vprašanja, In spoznal sem, da sem, ne da bi se zavedal, Kristusa iskal. Bil sem nadvse srečen, da sem ga srečal. Vendar se moje iskanje tedaj ni nehalo.” Začela je nastajati knjiga o Njem. Pri pisanju je uporabil svoje časnikarske izkušnje. ” Dejal sem si: najboljša pot bo anketa, da izprašam čim večje število ljudi, ki so se soočali z vprašanji glede te izredne osebnosti… Prišel sem do zaključka, da je od vseh ‘domnev’ o Jezusu najbolj razumna domneva vere: On je naš Odrešenik, tisti, ki je spravil svet s seboj in z Bogom.” Ko je pisal to svojo prvo knjigo, je delal kot poročevalec torinskega časnika Stampa Sera, večerni izdaji dnevnika La Stampa ter tednika Tuttolibri. Messorija so vprašali, kakšen odgovor bi, po njegovem, prejel Kristus od današnjih kristjanov, če bi jim zastavil isto vprašanje, kot ga je zastavil svojim učencem pri Cezareji Filipovi: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” Odgovoril je: “Ko sem pisal svojo knjigo o Kristusu, sem imel pred očmi predvsem tiste, ki ne verujejo. Katoličani, sem si dejal, vse te stvari že poznajo, ker so jih slišali pri verouku ali drugje. Toda na svoje veliko presenečenje sem odkril, da povprečen katoličan, tudi tak, ki redno hodi v cerkev, ne pozna niti najbolj osnovnih stvari o Kristusu, o evangeliju… Zato bi bili odgovori bržkone porazni. Moram pa pristaviti, da krščanstvo ni samo znanje, temveč je tudi pričevanje.” Knjigo o Jezusu v Italiji še vedno ponatiskujejo in presegla je naklado milijon izvodov. Po prevodih v razne jezike je na tretjem mestu: za Guareschijevim Don Camillom in Imenom rože Umberta Eca. Med njenimi prvimi bralci je bil tedanji krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki je imel leta 1976 duhovne vaje v Vatikanu. Poljske oblasti niso dovolile, da bi prevod izdali v knjigi, so ga objavljali v tedniku krakovske nadškofije.

Jeseni leta 1978 se je Vittorio Messori preselil v Milan, ker ga je direktor tednika Famiglia cristiana povabil k sodelovanju pri novem mesečniku “Jesus”, katerega prva številka je izšla januarja 1979 in za katerega Messori še vedno zvesto piše. Leta 1982 je izšla njegova druga knjiga Izziv smrti. Veliko negodovanja in protestov “modernih” teologov je vzbudila njegova knjiga Poročilo o veri, ki je nastala poleti 1984 kot sad njegovih pogovorov s kardinalom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., v katerih je izrekel jasne sodbe o raznih “stranpoteh” v teologiji. Poleti 1990 se je Messori preselil v Desenzano ob Gardskem jezeru, rojstni kraj sv. Angele Merici, ustanoviteljice uršulink. V tem mirnem kraju se posveča študiju in pisanju. Vse, kar napiše, trdno preveri. To mu omogoča bogata knjižnica s področja verskih znanosti (nad 20.000 knjig, ki jih je iz dneva v dan več).

Doslej je izšlo izpod njegovega peresa 21 knjig, med katerimi je najbolj znana Prestopiti prag upanja, ki je izšla oktobra 1993 istočasno v okoli petdesetih jezikih. V njej so zapisani njegovi televizijski pogovori s papežem Janezom Pavlom II. ob petnajstletnici njegove papeške službe. “Imel sem edinstveno priložnost: da lahko samega papeža vprašam o tem, kar je srce mojega raziskovanja: o Bogu, o Kristusu, o Cerkvi, o možnosti verovanja, o odnosu do drugih verstev, o prihodnosti evangelija.” Denar od avtorskih pravic je papež obrnil v dobrodelne namene, predvsem za šole v nekdanji Jugoslaviji.

(pričevanje 11_2006)

Giovanni Papini

Napisal Marko na 1. julija 2006. Objavljeno v Pričevanje.

* 9. januar 1881, Firence; umrl 8. julij 1956 Firence

Kristusova zgodba je postala njegova

Zibelka mu je tekla v mestu Firence, ki velja za umetnostno prestolnico Italije: tam so se rodili ali živeli znani umetniki Dante, Boccaccio, Fra Angelico, Leonardo da Vinci, Michelangelo. Rojen je bil 9. januarja 1881 v obrtniški družini. Oče Luigi, nekdanji Garibaldijev vojak, je bil borbeno proticerkven republikanec, mati Erminia Cardini pa je dala sina na skrivaj krstiti. Mali Giovanni je bil čuden otrok: skoraj se ni znal smejati in zaradi te njegove resnosti so mu že sedemletnemu dali vzdevek “stari”. Edino veselje in kar prava strast njegovega otroštva in mladosti so bile knjige. Dolgo časa se je hranil s knjigami iz knjižnice starega očeta, ki je bil svobodomislec. V njih ni zasledil ničesar o Bogu, pa tudi v njihovi hiši se o njem ni govorilo, drugam pa ni zahajal. Ko mu je bilo trinajst let in pol, je dobil dovoljenje, da sme iti v mestno knjižnico (navadno so tako dovoljenje dajali šele šestnajstletnikom). “Svetnik, ki se mu odprejo nebeška vrata, ni tako vesel, kot sem bil jaz tisti dan, ko sem prvič smel v knjižnico,” je zapisal pozneje. Požiral je knjige. Toda zdelo se mu je, kot da bi pil morsko vodo: bolj ko je “pil” iz knjig, bolj žejen je bil. Videl je tudi, da so v tistih debelih enciklopedijah mnoge “luknje”, in pri petnajstih letih je začel pisati novo enciklopedijo, v kateri bo mogoče najti odgovore na čisto vsa vprašanja. Z osemnajstimi leti je končal šolanje na učiteljišču, toda poučeval je le nekaj let, potem pa se je zaposlil kot knjižničar. Pri dvajsetih letih ni bil več tisti “stari” iz otroštva, temveč je postal prav prijeten družabnik, k čemur so pripomogli prvi literarni uspehi, ki so mu vlili samozavest. Kljub svoji mladosti je veljal za vodilno osebnost firenškega literarnega kroga. Skupaj s prijatelji je v trinajstih letih ustanovil in vodil tri književne revije (Leonardo, Anima, Lacerba) in veliko pisal, ob čemer je seveda moral razmišljati. Začelo mu je presedati “živalsko sprejemanje življenja”. Ali je življenje res nesmisel, se je spraševal, potem pa samemu sebi odgovarjal: “Jaz, Papini, bom to življenje spremenil!” V sebi je čutil silno željo, da bi bil močan, da bi vsem ljudem omogočil srečo. Toda še samega sebe ni mogel osrečiti. V njem se je vse močneje oglašalo tisto, kar je izpovedal v svoji avtobiografski pripovedi Propadel človek (1915). “Jaz sem mrtva stvar in ne človek. Potipajte me: mrzel sem kot kamen, hladen kot grob. Tukaj je pokopan človek, ki ni mogel postati Bog… Zame ni ničesar več, sem popoln nihilist.” Zavest nemoči je bila tista “špranja”, skozi katero so v njegovo srce začeli prodirati žarki božje svetlobe. “Prosim in kličem, ponižno na kolenih, z vso močjo svoje duše za nekaj gotovosti za atom resnice,” je zapisal v svoji knjigi Drugo rojstvo, ki je izšla dve leti po njegovi smrti (1958), v kateri opisuje svoje blodnje in iskanja od mladih let do svojega spreobrnjenja. Naznanil ga je ob izidu knjige Kristusova zgodba (1921). Na podlagi pričevanj evangelijev in tudi apokrifov pripoveduje zgodbo Jezusovega življenja s prošnjo, da se Kristus usmili blodnega človeštva (knjiga se končuje z rotečo molitvijo iskalca resnice, ki je natisnjena v stolpcu na levi strani). Prevzet od Jezusovega uboštva je zapisal: “Na svetu so taki ubogi, ki nikoli niso bili sposobni kaj pridobiti. Drugi so ubogi zato, ker zvečer razdelijo tisto, kar so čez dan zaslužili: in več ko razdajo, več imajo. Njihovo bogastvo raste sorazmerno s tem, ko ga delijo. Jezus je eden takih ubogih…” Prav gotovo mu ne dela časti to, da se je klanjal Mussoliniju, ki je njegovo “vdanost” poplača s tem, da je postal profesor italijanske književnosti univerzi v Bologni (1935), nato pa še član italijanske akademije. Svojo zmoto je javno obžaloval in po padcu fašizma leta 1943 je v samostanu La Verna postal frančiškanski tretjerednik. Tudi po vojni je veliko pisal. Znamenita je njegova knjiga Pisma papeža Celestina vsem ljudem (1946), v kateri graja naše “malodušno krščanstvo”, ki se razkazuje v obredih in pobožnostih, ne uresničujemo ga pa z življenjem. Po spreobrnjenju je Papini veljal z vernika in imeli so ga za katoliškega pisatelja. Po dolgi bolezni je povsem dozorel kot človek in kot kristjan in Gospodar življenja ga je poklical k sebi 8. julija 1956.

Čuk S., pričevanje, v: Ognjišče (2006) 7, str. 22.

Žalovanje

Napisal Marko na 13. junija 2006. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodnjega nedeljskega jutra v januarju sta starša zvedela za pretresljivo novico, da se je njun najmlajši sin, star komaj 18 let, ustrelil s puško. Ko je duhovnik prišel v njihovo hišo, je povsod, kamor se je obrnil, srečal samo globoko in težko žalost. V hiši in pred njo so bili prijatelji ali sorodniki pokojnega fanta in vsi so bili zelo potrti. Nekateri so kar na glas jokali. Edini prostor, kjer se je duhovnik lahko govoril s staršema, je bila njuna spalnica. Objeli so drug drugega in tako izrazili svojo nemoč, bolečino in žalost. Potem so sedli na posteljo in duhovnik je zanju molil. Nato pa je predlagal zakoncema, naj prosita Boga, da bi bedel nad njunim življenjem ob težki nesreči, ki ju je doletela, ter jima pošlje svojega Svetega Duha.
Čez šest mesecev je oče dogodek takole opisal: »Prosil sem Boga, naj napolni moje življenje s Svetim Duhom in skoraj takoj sem začutil mirno toplino po vsem telesu. Bilo mi je, kakor bi me kdo od znotraj odtajal. Takrat sem sklenil mir z Bogom in s svetom … Ne razumite me napačno: tudi kristjani jočemo in tudi jaz jočem za svojo družino in za svojim sinom. A tudi ko to delam, sem miren.«

Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. (Ps 23,4)

Ti sam si štel moje tavanje,
spravil si moje solze v svojem mehu,
mar niso v tvojem štetju? (Ps 56,9)

Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,
mož bolečin in znanec bolezni,
kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz,
je bil zaničevan in nismo ga cenili.
V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine …
On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,
strt zaradi naših krivd.
Kazen za naš mir je padla nanj,
po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. (Iz 35,3-5)

Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana:
Smrt je použita v zmagi. (1 Kor 15,54)

Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim. (1 Tes 4,13-14)

Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas. (1 Pt 5,7)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 6 (2006), 58-59.
knjiga: Obrisal bo solze z njihovih oči, (Zgodbe za dušo. Nova serija 1), Ognjišče, Koper, 2022, 50.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vztrajna molitev

Napisal Marko na 13. maja 2006. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Nečak je skrbel za svojega strica, ki je imel hudo obliko raka. Ljudje iz stričeve župnije so molili, da bi ozdravel. Tudi bolnikove prijatelje so prosili, naj molijo v ta namen. Toda meseci so tekli in minilo je leto, stricu pa se je stanje še poslabšalo.
Nečak ni več obiskoval svojega strica, ko je videl, da mu vsak še tako majhen gib povzroča velike bolečine. Končno se je odločil, da ga še enkrat obišče in se tako poslovi od njega.
Leto in pol po tem obisku pa je bil stric popolnoma zdrav. Res je, da so na njegovem obrazu brazgotine in da je njegovo gibanje omejeno ter ne more povsod, kamor bi rad, a zdravniki pravijo, da je čudežno ozdravel.

Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje opustili molitev, ko po njihovi prvi prošnji ni ozdravel? Pa tudi deseti ali petdeseti?

Bog, ki mu služim v svojem duhu, v evangeliju njegovega Sina, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam v vseh svojih molitvah. Prosim, da bi se mi nekako posrečilo priti kdaj do vas, če je to Božja volja. (Rim 1,9-11).

Prav tako Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. (Rim 8,26-28).

Zato tudi mi … ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnil po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga. (Kol 1,9-10).

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah. (Ef 1,15-16).

Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte. Obenem molite tudi za nas, da bi nam Bog odprl vrata besede in da bi oznanjali Kristusovo skrivnost. (Kol 4,2-3).

Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi.(Rim 12,12)

Ob vsaki priložnosti molite v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molite za vse svete. Molite tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno
oznanil skrivnost evangelija. (Ef 6,18-19)

Zmeraj se zahvaljujemo Bogu za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih molitvah. (Tes 1,2)

Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. (Tes 5,16-18)

Tudi jaz vam pravim: Prosite in se vam bo dalo! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? … Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo. (Lk 11,9-13).

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 45-46.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ahacij Stržinar

Napisal Marko na 7. maja 2006. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 11. maj 1676, Suha, † 17. maj 1741, Nazarje.

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela. Stržinar se je rodil na današnji dan.

Župnik sedeža ljubljanskih škofov

Ahacij Stržinar je bil dvajset let (1713-1733) župnik in dekan v Gornjem Gradu, ki je bil od leta 1144 sedež župnije, le nekaj let prej je bil tam ustanovljen benediktinski samostan. Ta je odigral pomembno vlogo pri župnijskih mrež v osrednjem delu slovenskega ozemlja. Papež Sikst IV. je leta 1473 samostan ukinil, dušno pastirstvo naj bi namesto redovnikov opravljali duhovniki ljubljanske škofije, ustanovljene leta 1462. Gornji Grad je kmalu postal redna rezidenca ljubljanskih škofov, ki so prihajali v Ljubljano le tedaj, ko so to zahtevala cerkvena opravila. Sedanjo mogočno gornjegrajsko stolnico so zgradili za časa ljubljanskega škofa Attemsa (1742-1757), potem ko so podrli prejšnjo, v kateri se je zbiralo župnijsko občestvo, katerega pastir je bil Ahacij Stržinar. –

Rodil se je 11. maja 1676 na Suhi pri Škofji Loki. Gimnazijo je najverjetneje obiskoval pri jezuitih v Ljubljani, potem pa je odšel na Dunaj, kjer je študiral svobodne umetnosti in filozofijo ter dosegel naslov magistra. Tam je dokončal tudi teološki študij in bil leta 1702 posvečen v duhovnika. Leta 1703 je postal kaplan pri Sv. Petru v Ljubljani in bil hkrati prvi vikar na Brezovici pri Ljubljani. V letih 1707-1713 je bil spovednik ljubljanskih klaris. Leta 1713 je postal župnik in dekan v Gornjem Gradu, kjer je bil tudi predstojnik Marijinega kolegija, semenišča ljubljanske škofije. Po dveh letih je v cerkvi sv. Barbare v Radmirju (na Straži) uvedel božjo pot v čast sv. Frančišku Ksaveriju. Ko se je leta 1733 gornjegrajski župniji odpovedal, se je preselil tja. Umrl je v frančiškanskem samostanu v Nazarjah 17. maja 1741.

Ustanovitelj božje poti iz človekoljubja

“Viri pripovedujejo, da je bila okoli leta 1715 v gornjegrajskem okraju tolikšna lakota, da so si ljudje pekli kruh iz drevesne skorje in mladik vinske trte in da jih je mnogo pomrlo. In kakor se v življenju pogosto v stiski poraja iznajdljivost, tako se je tudi v Gornjem Gradu našel človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči,” piše o nastanku božjepotnega svetišča sv. Frančiška Ksaverija v Stražah pri Radmirju umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer. Človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči, je bil Ahacij Stržinar. Kot nekdanji jezuitski dijak se je odločil, da na tem osiromašenem ozemlju vpelje češčenje čudodelnika sv. Frančiška Ksaverija. Nova pobožnost bo pritegovala romarje, z njimi pa bo pritekel tudi denar. Po dogovoru z ljubljanskim škofom je pri ljubljanskem slikarju Janezu Mihaelu Reinwaldtu naročil podobo umirajočega sv. Frančiška (po njej so napravili več kopij za razne kraje po Evropi). Podobo je Stržinar postavil v podružno cerkev sv. Barbare na Stražah 3. decembra 1715, na Frančiškov praznik; le dan pred praznikom sv. Barbare, cerkvene zavetnice, 4. decembra, ko so od vseh strani prihajale procesije. Pridigarji so vernike seznanjali z življenjem in dejanji velikega misijonarja in ga priporočali kot “zaščitnika v smrtnem boju in nevihtah”. Božja pot se je “prijela”. Glas o njej se je naglo širil blizu in daleč. Prihajali so številni romarji, pa tudi bogati darovi z raznih dvorov, ki jih zdaj občudujemo v zakladnici radmirske cerkve. Zgrajena je bila v letih 1721-1725, posvečena pa leta 1728, ob njej pa hiša za duhovnike in goste. Vanjo se je leta 1733 vselil Ahacij Stržinar, ki se je z vsem srcem posvetil “svoji” božji poti, priljubljeni do današnjih dni.

Prva slovenska katoliška pesmarica

Božjo pot v Radmirju je Stržinar opisal v knjigi, ki je izšla šestkrat v nemščini, po enkrat pa v latinščini in italijanščini, ter v dveh latinskih spisih, ki sta ostala v rokopisu. Za slovensko literarno in versko življenje je pomemben, ker je leta 1729 izdal pesmarico Katoliš keršanskiga vuka pejsme, katere se per keršanskimo vuko, božih potih, per sv. misionu inu zlasti per svetimo Francisco Ksaverjo Na straže Gorniga grada fare nucno pojo. “To je prva slovenska katoliška knjiga, ki vsebuje le pesmi, torej prvi takšen samostojen tisk, ki je izšel 134 let po zadnji protestantski pesmarici. Gre za izrazito katehetično verzificirano prozo brez pesniškega duha” (Alfonz Gspan). Na pesmarje, kakor pravimo piscem nabožnih pesmi v 18. stoletju, so najbolj vplivali predpisi tridentinskega koncila, naj se zaradi velikega neznanja krščanskega nauka gojijo katehetične pesmi; pojo naj se med mašo takoj po pridigi. Stržinarjeva zbirka vsebuje 30 pesemskih besedil deloma z notami; v njej je objavljena tudi prva slovenska peta maša. Svoje pesmi je izdal ne samo z namenom, da bi se mladi ljudje učili krščanskega nauka, temveč tudi, “de bi te druge prazne, nanucne, folš pejsme opustili”. V mislih ima tiste, ki so jih skladali godci in so bile po vsebini sicer verske, “vendar so folš, čez to božjo vejro in več k špotu koker k časti teh svetnikov”. Njegove pesmi so povečini brez pesniškega duha, vendar mu gre zasluga, da je s to svojo zbirko ustregel potrebi svojega časa. Bil je tudi eden izmed redkih, “ki se je spomnil, da bi bilo dobro, ko bi mladina znala brati,” ga pohvali literarni zgodovinar Mirko Rupel. V uvodu svoje pesmarice je namreč zapisal: “K zadnimo tedej vas opominam, de se bel slovenskiga druka vučite.”

(obletnica meseca 05_2006)

Vabilo za teto Lizo

Napisal Marko na 29. aprila 2006. Objavljeno v zgodbe.

V pobočju strme gore stoji na samem med smrekami hiša. Že stara. V njej sameva teta Liza, Elizabeta Gričarska. Že stara ženička. Le redko kdo se odpravi k njej. Edini, ki je stalen gost, je Justi, ki ji na starem motorju v hrib dovaža mleko, kruh in kar mu pač naroči in doline, da preživi. Večkrat ji prinese več, kajti tako skromno, kot živi teta Liza, se zares ne da živeti. Justi ve, koliko človek potrebuje za preživetje, čeprav je to teta Liza – suha, da bi jo lahko v pest stisnil. Vedno ga krega, da je preveč zapravil, ona pa nima denarja. Justi ji ponudi pomoč v takih trenutkih, ko jo popadejo te muhe. Stara Liza pa je ponosna, noče miloščine! Še njemu, prijatelju Justiju, bi rada poplačala vse usluge, saj bencin potrebuje tudi ta njegova škatla, s katero prijaha vsak dan v hrib k njej. Pa se kregata, a bolj za zabavo kot zares. Navezana sta eden na drugega kot mož in žena – ali pa še bolj.
Spomini bežijo v njuno mladost, ko je Justi delal v tovarni v mestu, Liza pa je od jutra do večera garala na kmetiji. Že od malih nog je pomagala očetu in mami, v hribih je pač potrebno več truda, da pokosiš strme laze, da znosiš seno v rjuhah na senik. Delala je kot živinče. Še bolj trdo, ko se je oče smrtno ponesrečil v gmajni. Od takrat je šlo vse narobe: mama je hirala od žalosti in skrbi in čez nekaj let ji je že zvonilo pri farni cerkvi. Tridesetletna Liza je ostala sama. Justi jo je rad videval v cerkvi, v trgovini. Smilila se mu je in skočil je kdaj pa kdaj na njen grunt in ji pomagal. Da, rad jo je videl in rad bi ji povedal, da jo ima rad, pa je bila vedno tako nedostopna, zaverovana v delo, da ni videla drugega. Delo in samo delo. Samo enkrat je bilo, ko ji je predlagal, da bi šla z njim v mesto. Imel je sicer skromno službo, a bi že šlo. A ona je bila je bila z debelo korenino vraščena v svojo zemljo. To staro mater zemljo – Bog ne daj, da bi jo zapustila! In tekla so leta.
Pa Liza tega teka ni čutila, bila je zdravo, kmečko dekle. Nekoč – ona misli, da je že cela večnost od tega – je obležala. Kravica je mukala ob praznih jaslih in Liza je prosila najbližje sosede, da so priskočili na pomoč. Onstran smrekovega gozdiča je bila še ena kmetija na samem. V tistem času sta tam živela Janez in njegova žena, oba mlada in polna moči, v pričakovanju prvega otroka. Takoj sta bila pripravljena pomagati. Tudi Justi se je pripeljal z avtobusom iz mesta in dal eno roko. Liza si je hitro opomogla in bila hvaležna tem dobrim ljudem. Stiska jih je povezala, te gorjance.
In tekla so leta.
Pri sosedovih so zibali še enkrat, Liza pa je bila še vedno sama. Kmalu je lahko povrnila delček dobrega, ki so ji ga bili storili v njeni stiski. Mlada mamica je morala po rojstvu drugega otroka na delo v mesto, kmetija ni bila dovolj. Tonka in Andrej sta potrebovala varuško in teta Liza je bila prava! Vsako jutro je na hišnem pragu z veseljem sprejela sosedova otroka, zavita v deko. Ljubkovala ju je in razvajala, kot da bi bila njena (ali še bolj). Še vedno je pridno obdelovala svojo njivico, skrbela za kravico, najsrečnejša pa je bila ob otrocih. Spremljala je Andrejeve prve korake, poslušala Tonkine prve besede. Z njima je prebolevala vse otroške bolezni.
In tekla so leta.
V mislih ju je spremljala v šolo, bila z njima v šoli in na poti domov. Komaj je čakala, da sta pritekla k njej. Pa sedaj sta bila že velika in prihajala sta navadno ob nedeljah popoldne. Takrat je za Lizo sijalo sto sonc. Imeli so se radi.
In tekla so leta.
Najprej je v dolino odšel Andrej – v srednjo šolo. Za njim je odšla v srednjo šolo tudi Tonka. Potem sta oba šla študirat v Ljubljano. Redki so bili obiski na gori. A Liza je živela za te obiske. Sanjala je o njih. Hranila je čokoladne bonbone v nizki omarici v svoji kamrici in jih varovala pred vsiljivimi mravljami. Pa Andrej in Tonka nista hodila k njej zaradi čokoladnih bonbonov, ampak zaradi njenih toplih dlani, njenega razumevajočega srca, njenih prijaznih besed. Kamor koli sta šla, je šlo z njima Lizino sonce.
In tekla so leta.
»Njena otroka« sta končala študij. Slišala je, da se bosta poročila: najprej Tonka, leto kasneje Andrej. In bila je srečna zanju. In kako je plesala tisti dan na poroki! Lica ji zažarijo, ko se spomni na to. Kje je že to! Takrat, se ji zdi, je bila že v letih. Pa Justi jo je zasnubil – tako sramežljivo – tisti dan. Še danes ve, kako mu je odvrnila, da nima smisla sedaj, na stara leta, vezati se. Pa ga še vidi, kako mu je ugasnil žar v očeh, takrat. Ah, Justi, Justi! Koliko dobrega je storil zanjo.
Tam ob steni ima kredenco – tako omaro s stekli, ki drsijo levo ali desno, ko odpiraš omaro. Tam, za tistimi stekli, so njeni spomini: Andrejček in Tonka ob torti s tremi svečkami, Andrejček in Tonka ob vstopu v šolo, Andrejček in Tonka pri prvem svetem obhajilu… Tam je na sliki tudi ona, pa na dan njune birme. Tonka jo je prosila za botro. O, tega pa res ne smeš odkloniti. Liza se spomni, kako se je posvetovala z Justijem, kaj naj ji kupi: verižico ali uro? S kakšnim veseljem je podarila uro, ko je spraskala na kup tisti denar, in kako je bila Tonka vesela. Da, Liza ima za seboj lepe trenutke, v srcu lepe spomine. Tam so, da jih lahko vsak trenutek pogleda. Andrejček in Tonka sta zrasla v Drejca in Antonijo. Med šipama srečna zreta v Lizo. Kot vojaka, resna in zbrana, stojita pred oltarjem: Andrej s svojo izvoljenko, in Tonka s svojim princem. Kdaj se bosta oglasila pri meni, ju v mislih sprašuje. Saj ve, da imata družino, službo, da niti k svojim staršem ne prihajata pogosto. E, čakala vaju bom, jima pove, in se nasmehne. Postavi lonček bele kave na štedilnik in počaka, da se malo segreje. Vzame skodelico in lesen stolček ter sede na prag pred hišo. Počasi srka kavico in gleda v dolino. Ne vidi več dobro, ne sliši več dobro, a zelena barva pomirja njene oči, petje ptic zdravi njen sluh, mir zdravi njeno dušo. Pa zaropota pred hišo in jo predrami iz misli. O, Justi! »Pošto imaš, Liza!« kliče že od daleč, še preden ugasne motor. »Liza, kako kaj gre?« prijazno vpraša in radovedno čaka, da bo odprla ovojnico. Na zlatem papirju z velikimi črkami piše VABILO. Tudi sama je nestrpna. Hitro bere.
Draga teta Liza! Najin sin Nejc bo 26. maja prejel zakrament svete birme. Vsi bomo zelo veseli, če pridete na praznovanje tudi Vi. Sveta maša bo ob desetih. Pridemo po Vas. Lepe pozdrave Vam pošiljamo Tonka, Rudi in Nejc
»Oh, ta moja Tonka pa res ne pozabi name! In Nejc je že tak fant? K birmi bo šel!« se čudi, mežika in v soncu pogleduje Justija. »Pomisli, Justi, k birmi bo šel in mene vabi!« Justi sede k njej. Tiho sta. Vsak v svojih mislih. Bogu hvala za tako dobre ljudi, moli Liza. Hvala, hvala, ljubi Bog! Hvala, da imam vero, hvala za sosede, hvala za Tonko in Andreja, hvala za Nejca. Pridi, Sveti Duh. Utrdi vero birmancem, vsem mladim. Tako radi pozabljajo na Boga. Prehitro živijo.
»Prišli bodo pome!« ne more verjeti. »Kaj pa bom oblekla?« je v skrbeh. »Boš šel z mano, Justi? Tako sem stara,« govori in rahlo pozibava z glavo. »Da, tako bo: oba bova šla. Šla bom, da jih vidim še enkrat! Saj boš šel z mano, Justi, boš?«
On je tiho, nežno privije njeno glavo na svojo ramo. Nasmehne se in komaj slišno dahne: »Seveda, Liza, moja Liza!«

P. Bizjak, (zgodbe), Ognjišče 5 (2006), 53-54.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing