sv. Frančišek Saleški, učitelj zdrave pobožnosti
“Povej mi, Filoteja (duša, ki ljubi Boga), ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobiti nikakega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna. Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.” Tako je v znameniti knjigi Filoteja – Uvod v bogoljubno življenje (1609), v kateri se pogovarja s svojo namišljeno učenko, zapisal ženevski škof Frančišek Saleški. Kot izkušen in trezen mož jo uči, naj bo njena/naša pobožnost takšna, da bo, po Jezusovih besedah, “svetila naša luč pred ljudmi” in bomo z deli slavili našega nebeškega Očeta.
Ta ljubeznivi svetnik se je rodil 21. avgusta 1567 v Savoji. Njegov oče je bil iz rodu, ki je imel svoj dom na gradu Sales, po njem je postal (latinsko) Salesius, po naše Saleški. Bil je prvi otrok v družini, za njim jih je prišlo še deset. Bil je izredno nadarjen otrok in oče je želel, da postane ugleden pravnik in državnik, zato mu je omogočil študij na najboljših šolah v Franciji in Italiji. Izbral mu je tudi nevesto po svojem okusu. Ko je kot diplomirani pravnik prišel iz Padove domov, je očetu dal vedeti, da se hoče posvetiti službi Cerkve – “osvajanju duš za Boga”. Leta 1593 je bil posvečen v duhovnika in kmalu je zaslovel kot odličen pridigar in zaradi svoje modrosti zelo iskan spovednik. Za duhovnega voditelja so si ga izbrali celo njegovi starši in drugi domači.
Ženevski škof je želel pripeljati nazaj v naročje katoliške Cerkve tiste vernike svoje škofije, ki so se oprijeli kalvinskega nauka. Med nje sta šla misijonarit Frančišek in njegov bratranec Ludvik. Frančišek je pozornost kalvincev privabil z letaki, na katerih so bile na kratko zapisane osnovne resnice katoliške vere. Po njegovi zaslugi se je v katoliško Cerkev vrnilo nad 70.000 ljudi. Frančišek je postal najprej pomočnik ženevskega škofa, po njegovi smrti pa njegov naslednik. Kot škof je postal “vsem vse”: nikomur ni odrekel osebnega pogovora, obiskal je vse dele svoje škofije, ob nedeljah in praznikih je vernikom sam razlagal krščanski nauk, posebno skrb je posvečal vzgoji in izobrazbi duhovnikov. Pri vsem tem je veliko pisal. Njegovo življenje se je izteklo 28. decembra 1622; njegov god pa obhajamo 24. januarja, ko so ga slovesno pokopali v Annecyju. Zaradi njegove uspešne pisateljske dejavnosti ga je papež Pij XI. leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev.
Pobožnost je pozimi kot ogenj in poleti kot rosa. Veselje in žalost sprejema skoraj vedno z enakim srcem in nas napolnjuje s čudovito milino. (sv. Frančišek Saleški)
ČUK, Silvester. sv. Frančišek Saleški (1567-1622) – učitelj zdrave pobožnosti. (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 11, str 84.
Mesec januar v Sloveniji velja za mesec verskega tiska. Radio Ognjišče, sicer ne spada med tisk, je pa logično nadaljevanje tistega, kar je pred dobrimi štiridesetimi leti začelo Ognjišče, v moderni, elektronski obliki. V današnjem času, ko tisk, kot opažamo, izgublja na moči, so elektronski mediji njegovo primerno in nujno nadaljevanje. Radio je vsem dostopen, nevsiljiv in zelo koristen medij. Evangelij, ki ga je Jezus Kristus prinesel na svet, moramo danes njegovi učenci oznanjati z vsemi sredstvi in eno od teh tudi radijski valovi.
Radio Ognjišče je ustanovila založba Ognjišče pred dobrimi 12 leti. O njem smo zlasti v njegovih začetkih veliko poročali. V teh letih se je zelo dobro »prijel med ljudmi« in ima veliko stalnih in občasnih poslušalcev. V zadnjih dveh letih, pa se je nekoliko prostorsko povečal ter prenovil. Zato se nam je zdela odlična prilika, da vas na teh straneh popeljemo na obisk osrednjega studia Radia Ognjišče, ki se nahaja v Škofovih Zavodih v Šentvidu pri Ljubljani.
Programsko je naš radio zvest svojim začetkom: oddaja 24 ur na dan, vsak dan pa je sedemnajst ur vodenega programa. Pred leti so v nočnih urah uvedli tudi ponovitve nekaterih oddaj. Za to skrbi šestindvajset zaposlenih in približno petinštirideset honorarnih sodelavcev. »Prednost našega radia je, da nimamo posebnih delavnih in organizacijskih razdelitev. Ko sem bi na obisku na hrvaškem katoliškem radiu, sem bil šokiran, ko sem videl uredništvo za verski program. Pri nas je celoten program versko obarvan. Ne gre za ozko poimenovanje verski, duhovni, ampak vse, kar delamo, oziroma o čemer, poročamo in govorimo, govorimo v duhu evangelija in s stališča katoliške Cerkve,« razlaga glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak. Seveda pa imajo delo po svoje razdeljeno po sektorjih: tehniki, novinarji, voditelji in marketing ter tajništvo. »Ves čas se vsi, vsak na svojem področju, trudimo, da je program dober, da nas ni sram v primerjavi z drugimi radijskimi postajami. Dela je veliko. Seveda imamo tudi kakšno hibo, še več pa neuresničenih zamisli in želja, za katere upamo, da jih bomo lahko počasi uresničevali.«
Zanimiva posebnost Radia Ognjišče je, da je velika večina tistih, ki so ob ustanavljanju radia in njegovih začetkih sodelovali, kasneje tudi ostala v službi. »Vsi skupaj smo ustvarjali program in radio in ob tem verjetno tudi tako vzdušje in pogoje, da radi delamo tu in se zavedamo našega poslanstva.« Druga posebnost Radia Ognjišče pa je, da je zelo povezan s svojimi poslušalci. Že na začetku so se poslušalci nanj »prilepili« in imajo širok krog izredno zvestih poslušalcev. »To dokazuje, da je tak radio manjkal in so si ga ljudje želeli. Po drugi strani pa smo s svojim resnim delom ljudi prepričali, da se splača ostati ob naših valovih.«
Ta vez se je še poglobila s Prijatelji Radia Ognjišče, ki so dobrotniki Radia. Trenutno jih je nekaj več kot petnajst tisoč. »Brez prijateljev, ki nam prostovoljno pomagajo, radio ne bi mogel delovati, ker bi bil neprestano v rdečih številkah: vprašanje je, če bi sploh še lahko deloval. S takim programom, ki zagotovo ni komercialnega značaja, v ekonomskem smislu radio ne bi preživel. Z dobroto mnogih ljudi, pa lahko tudi tak nepridobitni program, kot ga imamo mi, redno in dovolj kvalitetno oddajamo. Zato tudi skrbno negujemo stike s poslušalci. Pripravljamo razne prireditve, koncerte, radijske počitnice in tudi v tem se utrjujejo vezi in zvestoba,« poudarja Trstenjak.
Obseg radijskega dela in število sodelavcev se je vsako leto povečevalo in v letu 2005 se je pokazala možnost, da pridobijo še nekaj prostorov. Novi prostori so bili velika pridobitev, saj se sedaj ne tiščijo in ima vsak svoj prostor, kjer lahko dela. Posebno so veseli radijske kapele,ki je postala srce Radia in kjer se vsak dan zberejo k opoldanski molitvi angelovega češčenja. Iz nje lahko tudi prenašajo sveto mašo. »Osrednji studio pa smo po dvanajstih letih morali obnoviti. Hvala Bogu, da je vsa ta leta mešalna miza zdržala in se ni že prej pokvarila. Studio je bil digitalni že prej, sedaj pa smo ga posodobili, da uporabljamo novejše in boljše aparature. Poleg tega smo prostor osrednjega studia preuredili in ga napravili prijaznejšega in bolj uporabnega. Ob studiu smo postavili še posebno kabino za branje poročil, da gostom ni treba zapuščati studia, ko more novinar na hitro posredovati novice med oddajo. Nismo pretiravali, storili smo vse, da se bomo v teh prostorih dobro počutili, saj voditelj in tehnik v njih preživita veliko ur.«
“Ivana Kobilca je morala streti prenekateri stereotip, da se je lahko uveljavila v po splošnem prepričanju povsem moškem poklicu,” je ob njenem Avtoportretu v belem (ok. 1910) zapisal umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar. Ta podoba izžareva njen bojeviti značaj; kroj njene obleke spominja na uniformo športnikov-mečevalcev. “Čeprav je brez floreta in skoraj nepogrešljive cigarete, je v njenem drobnem obrazu mogoče razbrati vso neustrašnost, odločnost in energičnost, ki jih je takšna življenjska pot zahtevala od slikarke.” Rodila se je 21. decembra 1862 v Ljubljani, ki je bila takrat še “dolga vas”. Njen oče Jakob je imel delavnico in trgovino z dežniki, mati Marija Škofič je bila doma iz Podbrezja. Ivana je osnovno in meščansko (srednjo dekliško) šolo obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Že zgodaj je čutila posebno veselje do slikarstva in sklenila je, da bo to njen življenjski poklic. Sklep je začela uresničevati že kot srednješolka v Ljubljani, ko je obiskovala risarske ure pri slikarki Idi Kunl. Ta “mala šola” ji je dala prve pojme o slikarstvu in smernice za naprej.
Po končani meščanski šoli je leta 1879 proti volji svojcev odšla študirat slikarstvo na Dunaj, kjer je dobro leto dni v galeriji tamkajšnje akademije kopirala stare mojstre portreta, tihožitja in značilnih prizorov iz vsakdanjega življenja, zvrsti, ki jih je kasneje največ gojila. Leta 1881 se je preselila v München, tiste čase mesto, ki je v svoje učilnice privabljalo trume mladih umetnikov iz vseh koncev Evrope. Tam se je pričelo njeno devetletno šolanje, sedem let pri slikarju portretov in žanra Aloisu Erdteltu. Med počitnicami je doma zbirala in risala kmečke starožitnosti.
Za münchensko šolo je bilo značilno ateljejsko slikarstvo s temnejšimi barvami. Dober portret je pomenil skrbno preslikano glavo in oprsje v smislu realizma, jasne obrise, natančno modeliranje obraza, ki kot svetla lisa izstopa iz temnega ozadja in gmote telesa. Barve so temačne, predvsem rjave, osvetljava je zmerna. Glavna dela Ivane Kobilce iz te dobe so: Glava starca, Kofetarica (Mamica kavopivka), Citrarica, Babičina skrinja. Poleg teh so nastali tudi številni oljni in pastelni portreti njenih ožjih sorodnikov in znancev ter mnoge študije. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah po raznih evropskih mestih. Na počitnicah v domovini je precej slikala v naravi in na teh slikah je premagano temno šolsko slikanje. Primer take slike je Sestra Fani (1889), ki je bil prvikrat razstavljena še isto leto v Ljubljani. Sama je povedala: “V decembru 1889 sem priredila razstavo svojih del tudi v Ljubljani, to pa zato, ker so toliko govoričili, češ, toliko časa se je učila in učila, ne napravi pa ničesar. Razstava je bila v prvem nadstropju realke in njeni dohodki so bili namenjeni za dijaško kuhinjo. Vsa slikarska stojala iz Ljubljane smo takrat zvlekli na realko, da smo tistih 31 slik postavili nanje. Med drugim sem razstavila takrat tudi Mamico kavopivko, ki mi je bila vedno ena izmed najljubših slik. Portret moje sestre Fani v rožnati obleki pa rajnemu dobričini Jeranu ni hotel ugajati in prijel me je bil nekoliko v Danici zaradi naslikanih golih rok. Takrat so namreč precej moralizirali v umetnosti.”
Na pomlad leta 1891 je Ivana Kobilca odšla v Pariz. “Srečanje s Parizom in francosko umetnostjo ji odpre oči – barve postanejo svetlejše in bolj žive, poteza s čopičem je krepkejša, barve nanaša v vidnih slojih brez glajenja, tudi sence imajo svojo barvo, sončni prebliski pa že tako in tako svetle slike prežarjajo s pravimi pomladnimi poudarki.” Kasneje je dejala: “Na vso moč sem zasovražila črne glave, ki smo jih slikali v Monakovem (tako so nekdaj imenovali München).” Naša umetnica je torej spoznala tudi impresionistično slikarstvo, vendar pa ji njen temperament in tudi način razmišljanja ni dopuščal, da bi “skočila” iz svojega barvitega akademskega realizma. “Francoske” svetle barve sijejo iz njene znane slike Poletje, ki pa je nastala pred njenim odhodom v Pariz. V mladi ženi, ki se na vrtu igra s srčkanimi otroki, je Ivana Kobilca upodobila poletje življenja – zrelo ženskost. Po socialnem izvoru, načinu življenja, umetnostnih idealih in delu je bila izrazito meščanska umetnica. V svojih slikah ni načenjala globljih likovnih ali socialnih problemov. V letu 1892 je slikala v Barbizonu, shajališču navdušenih pristašev slikanja na prostem, v neposredni naravni svetlobi. Od tam je šla v Ljubljano, iz Ljubljane pa v Sarajevo, kjer je živela med letoma 1897 in 1905. Tam je med drugim slikala tudi za jezuitsko in za protestantsko cerkev. Leta 1896 je ilustrirala Pesmi Simona Jenka, z ilustracijami je sodelovala tudi v avstrijski enciklopediji. Leta 1903 je za prenovljeno dvorano ljubljanskega magistrata dokončala alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani. Leta 1914 se je za stalno naselila v Ljubljani in tam se je 4. decembra 1926 njeno življenje izteklo.
Nekoč je živel kralj, ki je modro, pravično in v miru vladal svoji deželi.
Deklica sanja o izobrazbi in srečni družini
Zaradi težkih družinskih razmer je bila Zofka v svoji zavesti kmalu emancipirana – enakovredna moškim, še preden je slišala to besedo. Že v tržaški Slovenki, “glasilu slovenskega ženstva”, je začela objavljati črtice in feministične članke. Med njenimi prvimi motivi je bila tragična ljubezen žene ob možu pijancu, kar je trpko izkusila v svoji mladosti doma. V Pragi je urejala mesečnik Domači prijatelj, ki izhajal od leta 1904 do 1914; izdajal ga je v raznih “avstrijskih” jezikih češki tovarnar Vydra za boljšo prodajo izdelkov svoje tovarne hranil. Urednica Zofka Kvedrova je k sodelovanju povabila slovstvene začetnike, med njimi Lovra Kuharja-Prežihovega Voranca in Franceta Bevka. Najplodovitejša sodelavka mesečnika je bila urednica sama, ki je bila v odkrivanju umazanij življenja naturalist, v sanjarjenju po sreči pa romantik. Za Zofkino prvo knjigo velja zbirka črtic Misterij žene, ki je izšla v samozaložbi v Pragi leta 1900 s posvetilom svojemu možu Vladimiru Jelovšku. V njej odkriva, da je žena “že zaradi svoje telesne in duhovne konstitucije nesrečno bitje in da je ta njena prvotna tragika še hujša zaradi moške trdosrčnosti in posledic kapitalističnega gospodarstva” (A. Slodnjak). Pri vseh teh mračnih pogledih pa je Kvedrova v nekaterih črticah te zbirke izpovedala vero, da je ženska individualna sreča vendarle mogoča v idealni ljubezni. Ta njena knjiga je sprožila vihar ogorčenja in pritrjevanja. Med tistimi, ki so pisateljici dali prav, je bil Ivan Cankar.
Zofka Kvedrova je kot urednica družinskega in reklamnega časopisa Domači prijatelj napisala vrsto črtic in zgodbic o svojih treh hčerkah, ki so v knjižni izdaji izšle najprej v češčini (1913), v slovenščini pa šele po njeni smrti. Zofka Kvedrova je v imela v svojem življenju zelo malo sončnih dni – sonce njenega življenja so bile njene hčerke, zlasti dokler so bile čisto majhne. “Ko bi bila slikarka, bi slikala samo svoje otroke, vse tri svoje hčerke…” Tudi sreča njenega materinstva ni bila neskaljena. Najprej zato, ker sta se z možem Vladimirom Jelovškom, očetom njenih treh deklic: Vladke, Mitke in Mirice, razšla; še huje pa jo je prizadela smrt prvorojenke Vladke, obetajoče študentke (1920). Sama teh zgodbic za slovensko bralstvo ni nikoli zbrala; šele po njeni smrti jih je v dveh knjigah – Vladka in Mitka (1927) ter Vladka, Mitka in Mirica (1928) pripravil dr. Ivan Lah. Sledilo je še več novih izdaj, kajti ljudje so zgodbe iz življenja Zofkinih hčerkic zelo radi brali in še zmeraj so dvojno mikavne. “Niso samo podobe rasti in dozorevanja otrok,” meni pesnica Erna Muser v spremni besedi k izdaji te lepe knjige ob stoletnici pisateljičinega rojstva (1978), “so tudi podobe časa, podobe pisateljice same, njenega življenja, dela in hotenja, njenega čustvovanja in temperamenta. In podobe njene sreče, zakaj zdi se, da se je kakor v varno zavetje zatekala k svojim otrokom in njihovim drobnim doživetjem in modrostim, v njihova še sončna življenja; zatekala iz vsega, kar je sama doživljala hudega…” Njena trnjeva življenjska pot se je končala 21. novembra 1926 v Zagrebu, ko je dopolnila komaj oseminštirideset let.
24. novembra 1906, je v Gorici umrl duhovnik Simon Gregorčič, priljubljen in priznan slovenski pesnik. Njegova smrt je bila zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja pričakovana. Tiskarski delavci v uredništvu dveh slovenskih listov v Gorici so tisti dan ostali dlje na svojih mestih. Ko je prišla vest o smrti, je liberalna (veri nenaklonjena) »Soča« na tretji strani z mastnimi črkami zapisala: »Pesnik Simon Gregorčič – umrl ob 10.10 dopoldne. Pogreb v ponedeljek ob 10. uri dopoldne.« Desničarska »Gorica« pa je čez celo tretjo stran objavila že prej pripravljeno osmrtnico: »Ob sklepu lista – NAŠ PESNIK SIMON GREGORČIČ MRTEV. Pravkar smo prejeli pretužno vest, da je pesnik Simon Gregorčič preminul ob 10. uri 10 minut predpoldne, pogreb bo v ponedeljek zjutraj. Truplo se prepelje na Libušnje. Pokoj njegovi duši.« Njegov pogreb je bil veličastna manifestacija, kakršne Gorica še ni doživela, in obenem dokaz, da je Gregorčič neizbrisno zapisan v srca ljudi.
V pripovedi o indijanskem plemenu Širokezov, ki so ga prisilili, da se preseli iz Severne Karoline na ozemlje Indijancev Oklahoma, je tudi opis tega težkega potovanja. To je bilo res polno preizkušenj in žalosti. Med pohodom je zaradi bolezni in lakote umrlo skoraj polovico ljudi. Pogreb za pogrebom. Umirali so mladi in stari, to je še ena od zgodb, ki govori o krivicah, ki so se zgodile Indijancem.
Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim.
Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Rekel je: Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.«
Mati Terezija je pripovedovala o možu, ki so ga sestre pobrale na ulicah Melbourna. Več let je bil alkoholik in je živel na ulici, dokler ga sestre niso sprejele v svojo hišo usmiljenja. Iz tega, kako so skrbele zanj in kako so mu pomagale, je kmalu spoznal: »Bog me ljubi!« Zapustil je hišo in ni več poskusil alkohola. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom in na svoje nekdanje delovno mesto.
Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba
“Kraljeva hči sem. Oče mi je obljubil, da se bom poročila s kraljevičem. Poroka bo jutri. Morala bi ti že prej to povedati, a moja ljubezen je bila hitrejša od mojih besed. Sedaj je prepozno. Vem, kako trpiš, in ti veš, kako trpim jaz, in kako bom trpela, kajti moja ljubezen do tebe je tako močna, kakor je tvoja ljubezen do mene. Vendar pomni, da bo moje srce pripadalo le tebi vse do mojega zadnjega dne. Še več: celo večnost. In če me Bog, ki ljubi vse iskreno zaljubljene, sliši, bo že našel način, da se bosta najini poti srečali. Vedi, da te bom vedno, vedno čakala.”
Mislim, da bo takrat, ko bo prišel čas poroke in bomo šli v nebesa ter bo izginila tančica, ker bomo dvignili pogled, odkrili, da obličje, ki ga vidimo, odseva v neizmerni lepoti in dostojanstvu skrivnostno zvestobo in v podrobnosti obraze vseh tistih ljudi, ki smo jih ljubili v tem življenju, da ta nasmeh izžareva veselje, ki smo ga doživeli tu, da oči zrcalijo pokrajine, ki smo jih občudovali in da njegov glas odmeva v pesmih, ki smo jih peli na zemlji. Mladenič, v katerega smo se zaljubili, je, ne da bi vedeli, naš zaročenec. Veselje tega življenja je priprava na nebesa. Naš sosed in v njem naš prijatelj, naš sozakonec, naš znanec, vsak človek, ki smo mu storili dobro – je bil Bog.