Josip Demšar
* 12. marec 1877, Škofja Loka, † 31. maj 1980, Ljubljana
Utelešenje Božje ljubezni in človeške dobrote
“Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali,” je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. “Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov.” Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. “Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik,” je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.
Josip Demšar je bil v svojem življenju, dolgem kot življenja svetopisemskih očakov, polnih šestdeset let profesor verouka na raznih srednjih šolah ter profesor katehetike in pedagogike na ljubljanski teološki fakulteti. Bil je majhne postave, toda velikan srčne dobrote, s katero je osvojil svoje učence in slušatelje. Nadškof Jožef Pogačnik, ki je profesorja Demšarja nasledil kot katehet na učiteljišču, je ob njegovem stotem rojstnem dnevu dejal: “Ko sem prevzel vaše mesto, sem ugotovil, da ti moji učenci zelo malo znajo verouk, po enem letu pa sem prišel do spoznanja, da ste jih vi s svojo dobroto naučili več kot jaz s svojimi učenimi razlagami.” Bil je “živa legenda dobrote”; beseda legenda pomeni: treba je brati. Torej berimo skupaj življenjsko zgodbo tega glasnika Božje dobrote in človeške topline.
V Ognjišču smo ga “na zvijačo”, ker zaradi izredne skromnosti ni maral, da bi pisali o njem, predstavili ob stoletnici rojstva (marca 1977) in ob osemdesetletnici mašništva (julija 1979). Urednik Franc Bole je moral reportažni magnetofonček skriti pod plašč, da je imel pogovor videz prijateljskega kramljanja, kateremu se je častitljivi mašnik vendarle odprl. Preprosto je spregovoril o svojem življenju, ki se je začelo 12. marca 1877 v Škofji Loki, kjer je končal ljudsko šolo in odšel v Ljubljano na klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na ljubljansko bogoslovje in bil posvečen v duhovnika 22. julija 1899. Prva štiri leta je bil kaplan v Kočevju, zatem je bil dve leti prefekt v dijaškem zavodu Alojzijevišče v Ljubljani. V tem času je bil vpisan na teološki fakulteti dunajske univerze, kjer je dosegel doktorat. V letih 1905-1914 je bil profesor verouka, nemščine in latinščine ter vzgojitelj na Škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, ki jo je ustanovil škof Jeglič. Zatem je bil do leta 1932 profesor verouka na ljubljanskem učiteljišču. “Spotoma” je na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani študiral psihologijo in pedagogiko ter leta 1926 (pri 49 letih!) dosegel svoj drugi doktorat. Tretjega, častnega, pa mu je leta 1970 podelila ljubljanska teološka fakulteta, na kateri je bil profesor katehetike in pedagogike od jeseni leta 1920 pa do 25. maja 1965, torej skoraj polnih petinštirideset let, do svojega 88. leta!
Leta 1914, ko se je pričela prva svetovna vojna, se je naselil v župnišču pri Sv. Petru v Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje smrti, šestinšestdeset let. V šempetrski cerkvi je čisto vsak dan maševal: izračunali so, da je daroval okoli 30.000 maš in je tudi s tem postavil svojevrsten rekord. “Odkar sem duhovnik, noben dan nisem bil tako bolan, da ne bi mogel maševati,” je dejal dobro leto pred smrtjo. “Sem premajhen, zato me bolezen ne more zgrabiti,” se je pošalil v pogovoru z Ognjišče ob svoji stoletnici. “V bolnišnici še nisem bil.” Zadnjo sveto mašo je daroval 3. maja, točno štiri tedne pred svojim srečanjem z evharističnim Gospodom “iz obličja v obličje”. Njegova posebna ljubezen je bila nastavljati mreže božje dobrote in usmiljenja v spovednici. “Še leta po smrti so, zlasti ob praznikih, mnogi prihajali v cerkev sv. Petra v Ljubljani in iskali človeka, ki jih je znal pri spovedi potolažiti, dvigniti in pohvaliti,” pričuje dr. Rafko Valenčič, ki je nekaj let živel pod isto streho z dr. Josipom Demšarjem. “Iz njegovih besed so čutili, da jih ljubi in spoštuje. S takšnim ravnanjem jim je približal božjo ljubezen in usmiljenje, saj je spoštoval vsakega človeka.”
Silvester Čuk
* 21. december 1839, Smokuč, † 8. marec 1937, Okroglo pri Kranju
Dnevnik Jutro je Toma Zupana ob 97. obletnici rojstva imenoval “naš najuglednejši narodni svečenik in najstarejši pismeni Slovenec, naslednik slovanskih apostolov.” Rodil se je 21. decembra 1839 v vasi Smokuč, ki spada pod župnijo Breznica, ki je dala Slovencem mnogo znamenitih izobražencev; Zupan sam jih je opisal 120. Oče Matija je bil posestnik in trgovec s suknom, mati Marija roj. Fertin je bila sestrična pesnika Franceta Prešerna. Prvo šolsko modrost je zajemal v enorazrednici na Breznici; v letih 1848-1858 je obiskoval v Ljubljani normalko (osnovno šolo), kot gojenec Alojzijevišča pa klasično gimnazijo, ki jo je končal z odliko. Po maturi je študiral bogoslovje in bil leta 1863 posvečen v duhovnika. Tega leta je romal na Velehrad na proslavo tisočletnice prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko in tam si je postavil za življenjski cilj službo narodu. Še kot bogoslovec in nato kot mlad duhovnik je bil prefekt v Alojzijevišču. Zasebno je študiral slavistiko in iz nje napravil izpit pri znamenitem jezikoslovcu Franu Miklošiču na Dunaju. Leta 1867 je postal profesor verouka v Kranju, leta 1879 pa je bil kot profesor prestavljen na ljubljansko gimnazijo, kjer se je odločno zavzemal za slovenski jezik. V letih 1881-1893 je bil vodja Alojzijevišča; ko ga je ljubljanski škof Jakob Missia odstavil, ga je to zelo prizadelo. Po upokojitvi leta 1904 je živel na svojem gradiču na Okroglem pri Kranju, kjer je v 98. letu življenja 8. marca 1937 umrl. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah – v istem grobu je Prešernova sestra Lenka. V oporoki je svoj gradič zapustil slepim, svojo bogato knjižnico Licejski knjižnici, svoje spomine na slavne može pa Narodnemu muzeju.
Tomo Zupan je bil eden številnih duhovnikov iz brezniške župnije; dočakal je redek jubilej – železno mašo (70- letnico duhovništva). Ko so 28. avgusta 1912 v župnijski cerkvi na Breznici odkrili spomenik ljubljanskemu škofu Janezu Zlatoustu Pogačarju, ki je bil rojen v Vrbi, je imel Tomo Zupan dolg govor, v katerem je naštel in opisal znamenite brezniške župljane zadnjih 130 let. Vseh je bilo 120, vendar se je »iz previdnosti« omejil na umrle. V svojem ognjevitem govoru je poslušalce vodil po vseh enajstih vaseh brezniške fare. To so: Breg, Moste, Žirovnica, Selo, Zabreznica, Breznica, Dosloviče, Smokuč, Rodine, Studenčice in Vrba. Iz Žirovnice sta bila doma Prešernova mati in njegov najboljši prijatelj Matija Čop. Kaj je povedal o njima?
O Vrba, srečna, draga vas domača! Kakor neki novozakonski Aron sredi domače duhovščine nam stopi tu pred oko Boštijanov stari stric Josip Prešeren. Imenoval bi ga vrbensko in narodovo drevo. Pripomogel je v šolo sorodnika dvema Ribičevima gospodoma: starejšemu župniku Francetu, ki je pokopan v Vodicah, in mlajšemu župniku Jakobu, ki počiva na Šmarni gori. Ta gospoda sta prava pesnikova strica. Segal je pod roko pesnikovemu bratu Juriju, ki je kot župnik umrl na Koroškem. Tako ima Ribičeva hiša štiri duhovnike… In Ribičev pesnik Prešeren! Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja, nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici. Pogan Črtomir se bojuje v tej pesmi za svojo vero in silno sovraži krščanstvo; ki se vzbuja na Kranjskem. Na otoku Blejskega jezera biva to dobo z očetom vred Bogomila. Oba oskrbujeta tukajšnji hram boginje Žive. Bogomila postane Črtomirova nevesta. Po nesrečni bitki s kristjani ubeži edini ostal živ Črtomir ter se ob Savičinem slapu snideta z Bogomilo.
“Rad sem zahajal v mizarsko delavnico”
Pisati je začel v mariborske dijaške liste. Med ljubljanskim študijem se je začel oglašati v dnevnikih z reportažami: tako je pisal o Parizu, o poti po Češkem. K pisanju ga je spodbujala tudi življenjska nuja: že v svojem drugem visokošolskem letu se je namreč poročil z učiteljico Adelo in kmalu se jima je rodila hčerka Alda (nekaj let kasneje še sin Borček). Po diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družinici na Polenšak v Slovenskih goricah, kjer so bivali v dokaj revni viničariji. Čeprav z diplomo v žepu je bil brez dela. “Morali smo se preživljati zgolj od več kot skromne ženine učiteljske plače pa od vrtička pred hišo in gozdnih sadežev pod njo… V največji stiski, duševni in socialni, sem se slednjič lotil pisanja. Najprej sem napisal žalostno zgodbo iz svojih otroških let: med vojno (prvo svetovno) je mama nas otroke na božični večer poklicala v kuhinjo, kjer so moji dve sestri in mene čakala pod skromno osvetljenim in okrašenim božičnim drevescem še skromnejša darila.” Konec leta 1932 je njegovo pisateljevanje (borbo za kruh) pretrgal dekret, s katerim je bil imenovan za suplenta na gimnaziji na Ptuju, kamor se je vsak dan vozil s starim kolesom. Med počitnicami leta 1933 se je družina preselila v Dornavo, kamor je bila premeščena Ingoličeva žena. V ta kraj je postavljeno dogajanje njegovega romana Lukarji (1936), katerega prvi del je izhajal v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Zemlja in ljudje, in si z njim pridobil ime. V njem, kot v vseh svojih drugih predvojnih delih (Soseska, Na splavih, Matevž Visočnik) je po načelih socialnega realizma največkrat oblikoval kot glavni motiv spopad med delodajalci in delavstvom. Z njimi je v slovensko pripovedništvo vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev, bajtarjev, gruntarjev, lukarjev in splavarjev. Ta svet je poznal od blizu, čutil ga je na “lastni koži”, zato je lahko o njem tako prepričljivo pisal.
Od junija 1941 pa do maja 1945 je Anton Ingolič kot izgnanec z družino živel v Srbiji (Arandjelovac, Zaječar, Ćuprija, Beograd). PO vojni se je vrnil na Ptuj, kjer je bil gimnazijski profesor eno leto, zatem je odšel v Maribor, leta 1955 pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ingolič postal profesor slovenščine na klasični gimnaziji. Ves ta čas so izpod njegovega peresa prihajala številna dela, s katerimi je “zavestno pisal politično tendenčno slovstvo v smislu socialističega realizma, da bi pomagal pri ‘obnovi domovine in izgradnji socializma’, kakor so označevali politična in gospodarska prizadevanja v prvih povojnih letih” (Anton Slodnjak). Posebej velja omeniti njegove izseljenske romane (Kje ste, Lamutovi?, Lastovka čez ocean, Črni labirint), ki jih je napisal, ko je obiskal domala vse dežele, kjer bivajo Slovenci. Ingolič je eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino.
Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, ki je bila dramatizirana, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). “Gradiva sem si dovolj nabral med dolgotrajnim delom v šoli… V roman sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj manifestativnega zanimanja naše družbe za mladino… Kakor so otroci povest o pegecejevcih sprejeli za svojo, tako si je mladina prisvojila Jelkino zgodbo.” Svoje rodovitno pero je Anton Ingolič odložil 11. marca 1992.
Pred kratkim smo praznovali god sv. Valentina, nekdaj prvega pomladina, za mlajše generacije pa vse bolj praznik zaljubljencev. A Slovenci imamo čisto svojega zavetnika »zaljubljenih«; na Gregorjevo, 12. marca, je v naših krajih dan, ko se še ptički ženijo. Nekoč, ko je veljal še stari julijanski koledar, je bil to prvi pomladni dan.
Slovenska dediščina je bogato prepredena z običaji, povezanimi z gregorjevim: Kroparski kovači so včasih na ta praznik prenehali z delom in v sprevodu odšli na »ptičjo vohcet«. Ker je takrat dan že malo daljši, delavcem na Krasu začno nositi popoldansko malico, za to velja rek, da »sveti Gregor južino prinese«. Mojstrom pa ni več treba delati pri luči, zato so ponekod spuščali luč v vodo. Na vnaprej določenem kraju so stari in mladi večer pred Gregorjevim skupaj kurili kresove, drugod delali papirnate ladjice, vanje postavili po več gorečih sveč in jih spustili po vodi. Ponekod pa so v stare peharje nasuli s smolo oblite oblance in jih spuščali po vodi, da bi voda odnesla neprijetno delo pri slabi luči.
Henri Groues – to je njegovo civilno ime – se je rodil 5. avgusta 1911 v Lyonu. Po končani srednji šoli je šel h kapucinom in po sedmih letih redovne priprave in bogoslovnega študija je leta 1938 prejel mašniško posvečenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju. Po gorskih krajih okoli Grenobla je reševal Jude in borce, da ne bi prišli v roke Nemcem. Za to svoje delo je prejel visoko odlikovanje: križec častne legije. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v francoski parlament. “To je bilo zelo dolgočasno delo, nisem imel nobenih izkušenj in kmalu sem začutil, da to ni poklic zame!” Ko se je kot poslanec mudil v Parizu, se je na vsakem koraku srečeval z bedo in želel jo je po svojih močeh lajšati.
“Bil sem še poslanec, ko sem zvedel, da je v pariškem predmestju Neuilly-Plaisance na razpolago zapuščena hiša z večjim parkom. Bila je v bednem stanju, vendar kot nalašč za moje načrte: nuditi streho družinam, ki so bile brez stanovanja. Tako sem jo najel in jo začel lastnoročno popravljati na veliko pohujšanje svojih sosedov, ki so videli redovnika v kuti in poslanca z odlikovanjem, kako pleza na streho in postane tesar, zidar, elektrikar, vodovodar, kakor so pač narekovale potrebe. Nekega dne pride k meni moški, ki je bil pravkar izpuščen iz zapora, kjer je odsedel dvajset let zaradi umora.
Bil je ves obupan in ni vedel, od česa naj živi in kam naj gre prenočevat. Rekel mi je, da je poskušal narediti samomor in da te misli še ni zavrgel. Ime mu je bilo Georges in umrl je pred nedavnim. Ta mož je spremenil moje življenje. Rekel sem mu: ‘Jaz ti nimam kaj dati, če pa hočeš delati z menoj, bova skupaj lahko pomagala drugim.'” To srečanje je bilo na neki način rojstni dan občestva Emavs, kajti Georgesu so se kmalu pridružili drugi, večina z roba družbe. Začeli so zbirati cunje in druge odpadke, jih prebrali in očistili, nato pa prodali, izkupiček pa namenili gradnji hiš. “Previdnost nam je pokazala, da je mogoče človeka, ki je postal izvržek družbe, rešiti prav z odpadki.”Med izredno ostro zimo leta 1954 je Abbe Pierre sprožil “vstajo dobrote” in tudi po radiu potrkal na vest ljudi, da so nudili pomoč brezdomcem. Leta 1972 je Emavs prestopil meje Francije in zdaj po vsem svetu deluje nad 350 občestev.
“Živim v nestrpnem pričakovanju smrti. Vem, da je smrt odloženo srečanje s prijateljem,” je zapisal v svoji knjigi Oporoka, ko mu je bilo osemdeset let in je bil še poln moči. Rodil se je 5. avgusta 1912 kot peti od osmih otrok družine Groues v Lyonu. Pri krstu je dobil ime Henri. Ko mu je bilo šestnajst let, se je med potovanjem po Italiji ustavil v Assisiju in tam se je odločil, da bo v življenju šel po Frančiškovih stopinjah. Po vrnitvi domov je vstopil v kapucinski red ter bil po študiju filozofije in teologije leta 1938 posvečen v duhovnika. Iz zdravstvenih razlogov je že naslednje leto izstopil iz reda in postal duhovnik škofije Grenoble in nastavljen za stolnega kaplana v tem mestu. Ohranil pa je svoje redovniško ime Pierre in pod tem imenom je postal znan. Med drugo svetovno vojno se je pridružil francoskemu odporniškemu gibanju.
Izvoljen je bil tudi za poslanca v francoskem parlamentu, kjer je ostal pet let. Ves svoj prosti čas, ki ga ni prebil v parlamentu, je posvetil ubogim, brezdomcem. Že v tem času je ustanovil prvo skupnost Emavs. To se je zgodilo leta 1949 po srečanju z nekim moškim, ki je bil izpuščen iz zapora, pa ni imel kam iti in je hotel narediti samomor. Abbé Pierre ga je sprejel pod streho in mu rekel: “Pomagal ti bom, če mi obljubiš, da bova oba skupaj pomagal drugim.” Rojeno je bilo prvo občestvo Emavs in danes po vsem svetu deluje nad 150 teh občestev.
Na vprašanje, če ga kaj moti, ker ga toliko ljudi pozna in ga ustavljajo na cesti, je dejal: “Dostikrat je to res nadležno; moram pa priznati, da je slava včasih tudi koristna: pozornost ljudi lahko usmerim v to, da mi pomagajo uresničevati načrte za naša občestva.”
“Namesto cvetja in vencev,” je zapisal pred smrtjo, “prinesite na moj grob sezname tisočev družin in otrok, ki ste jim izročili ključe stanovanja.”
Sošolec in prijatelj Dragotina Ketteja
Leta 1910 se je dokončno naselil v Ljubljani, kjer se je že uveljavil na mnogih razstavah. Med prvo svetovno vojno je kot vojni slikar deloval na Primorskem, kjer je slikal prizore z raznih bojišč. V letih 1927-1929 je bil scenograf Narodnega gledališča v Ljubljani, potem pa je živel kot svobodni umetnik.
Še s posebno ljubeznijo je, razumljivo, spremljal svoje družinske člane, zlasti hčerko, plesalko Rut, in sina, slikarja in scenografa Bruna” (M. Komelj). Povezan je bil tudi z gledališčem, kjer je kot scenograf z režiserjem Osipom Šestom pripomogel k njegovi evropeizaciji. Vselej se je znal prilagoditi vsakokratni režijski zamisli in literarni predlogi. S svojimi scenami je včasih izražal tudi svoj melanholični in nekoliko resignirani miselni odnos do življenja. “Njegovo delo je z motiviko in slikarskim načinom prava ilustracija slovenskega meščanskega življenja v prvi polovici 20. stoletja, njegovih protagonistov in ambienta, hkrati pa tudi podoba umetnikovega odnosa do upodobljencev in njihovega časa ter do same umetnosti, pa tudi prikrito zrcalo njega samega in njegovih doživetij,” je zapisal Milček Komelj. Naslikal je tudi vrsto vedro občutenih pokrajin, posebej ljubljanskih panoram, tivolskih parkov in drevoredov ter tihožitij in žanrskih slik. Bil je prefinjen risar, v barvi pa si je prizadeval za njihov pretanjen sijaj in harmonično prelivanje. Po letu 1929 je ustvarjal kot svobodni umetnik. Neutrudno je delal vse do svoje smrti 11. januarja 1943.
Slovenski likovni umetnosti je Ivan Vavpotič vtisnil najmočnejši pečat kot knjižni ilustrator. Njegova umetnost na tem področju je dosegla vrh, ki je bil za slovensko risarsko umetnost naravnost zgodovinskega pomena. Najbolj znane so njegove ilustracije nekaterih knjig Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske založbe. Najprej je z domiselnimi risbami obogatil prvi slovenski roman – Desetega brata Josipa Jurčiča (1911 in 1912; ker ilustrator ni utegnil o pravem času dovršiti vseh slik, je leta 1912 izšel Jurčičev roman v ponatisu z vsemi ilustracijami, toda v majhni nakladi – leta 1911 pa so ga natisnili v 85.000 izvodih!). Sledile so knjige: Jurij Trunk, Amerika in Amerikanci (1912), Fran Detela, Trojka (1915), Ksaver Meško, Mladim srcem (1915), Frančišek Pengov, Podobe iz narave (1916, 1917). Ko je Vavpotič risal podobe za Desetega brata in kasneje Mladim srcem, je njegova umetnost dosegla vrh, beremo v Mohorjevem koledarju 1978. Besedilo resnične umetnine je slikarja povsem prevzelo in navdihnilo. S pisateljem je krenil v gostilno k Obrščaku, od tam na grad Slemenice in dalje po vseh potih in stezah, ki jih je zarisal v dolenjski svet genialni Jurčič. Tu je doživel usodo “faliranega študenta” strica Dolefa, vraževerni svet in tragiko desetega brata Martina Spaka ter lepo ljubezen Lovra Kvasa in grajske Manice. 
Prav Vavpotičeve ilustracije so v veliki meri pripomogle, da so se omenjene knjige med narodom tako priljubile. Ilustriral je tudi nekaj knjig drugih založb, Frana Milčinskega Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917), pesniško zbirko Miška osedlana Iga Grudna (1922) in pri tem pokazal poseben smisel za pravljično, romantično srhljivo, fantastično vsebino in otroško igrivost. Manj je znano, da je bil Ivan Vavpotič tudi avtor prvih jugoslovanskih znamk.
Konec leta 2006 smo Slovenci dobili prevod Kumranskih rokopisov, ki ga je opravil Janez Zupet, katoliški duhovnik in znani prevajalec ter profesor latinščine na Škofijski gimnaziji v Vipavi. V letu Sv. pisma nas je zanimalo, kaj prevajalec in poznavalec teh spisov meni o njih.
– Zakaj pa ste se lotili prevajanja kumranskih rokopisov?
– Veljalo je, da so rokopisi delo esenov, posebne ločine v judovstvu. Ker so se ne tako dolgo pojavile govorice, da je bil Jezus pod vplivom esenov, če že ne kar njihov član, najprej razloživa, kdo so bili eseni?
– So torej avtorji kumranskih rokopisov eseni?
– Med rokopisi so tudi prepisi vseh svetopisemskih knjig, razen Esterine. Gre za najstarejše ohranjene rokopise Svetega pisma. Prej znani rokopisi so tisoč let mlajši od kumranskih. V čem so obogatili ali celo preobrnili dosedanja spoznanja o nastanku Svetega pisma?
– Zanimiva je pisava rokopisov. Brez ločil, od desne proti levi, jezik …
– Na trgu je veliko knjig, ki govorijo o vzgoji. Zanje vlada tudi veliko zanimanje. Torej se starši in vzgojitelji danes počutijo nebogljene pred nalogo vzgoje. Zakaj je po vašem mnenju vzgoja danes tako težka in zakaj je toliko vzgojnih problemov? Če samo pomislimo – pred sto leti je bilo malo vzgojnih knjig, a ne?
– Družina, ki naj bi bila nosilka vzgoje, je sama v krizi. Zakoni razpadajo, starši se med seboj kregajo. Najbrž ima to usodne posledice za otroke in njihovo vzgojo?
Po besedah Jožice Ličen, namestnice ravnatelja Škofijske karitas Koper je Bogdan Žorž tudi marljiv in zaželen sodelavec Karitas. »Z nami je sodeloval še v času begunske problematike v glavnem na goriškem območju skupaj z Gašperjem Rudolfom. Leta 1996 je naša Škofijska karitas namenila izkupiček druge likovne kolonije Umetniki za karitas njegovemu Mladinskemu centru v Čepovanu. Od takrat smo stalno povezani. Že drugi mandat je pri Škofijski kartas voditelj odbora za svetovanje in član njegovega tajništva. V okviru tega je že tretja generacija prostovoljcev Karitas opravila 120-urni seminar za neprofesionalno svetovanje, ki sta ga vodila z Matejem Kobalom. Seminarji so potekali na Sinjem Vrhu, Mirenskem Gradu in v Klancu, udeležilo se ga je 85 sodelavcev, ki v centrih karitas in drugih programih delujemo z ljudmi v stiski. Poleg tega, da je v naši karitas je vodil 120-urni seminar, je podobno nalogo opravil tudi za škofijski karitas Ljubljana in Maribor, dvakrat pa tudi v Banja Luki, kjer je imel seminar za sodelavce karitas o izgorevanju… Je pobudnik programa Popoldan na Cesti, pri katerem tudi sodeluje, predvsem s podporo prostovoljcem. Je član Zavoda Samarijan Karitas.- Posebno se je angažiral lansko leto ob potresu, ko smo v Bovcu imeli delavnice za odpravo strahu pri otrocih. Poleg delavnic je bil enkrat tedensko še na razpolago za individualni pogovor… in kar veliko staršev in otrok je prišlo. Skratka,« sklene svoje besede Jožica Ličen, »zelo rad priskoči, kjer je potrebno, če le utegne, kajti v resnici je zelo zaposlen«.
Zadnji ravnatelj zavoda Alojzijevišče
Po odhodu tržaško-koprskega škofa Franca Nagla na Dunaj je bil za njegovega naslednika 21. decembra 1910 imenovan Andrej Karlin. Škofovsko posvečenje je prejel v tržaški stolnici sv. Justa na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1911. Kot tržaško-koprski škof je ostal v Trstu dobrih osem let (do decembra 1919), ko ga je papež Benedikt XV. zaradi vedno hujših nasprotovanj italijanskih krogov razrešil vodstva škofije. Kot škof v Trstu je Andrej Karlin prvo skrb namenil svojim sodelavcem duhovnikom: priporočal jim je redne duhovne vaje, dobro pridiganje, resno poučevanje katekizma. Župnijskim občestvom pa je zelo priporočal Marijine družbe, Katoliško akcijo, močno se je ogreval za češčenje Jezusovega Srca, zato se je zavzemal za posvetitev družin Jezusovemu Srcu. Kot prvi pastir je večkrat obiskal vse župnije svoje škofije. Med prvo svetovno vojno je bil prisiljen podpreti vojno posojilo Avstriji in oddajo zvonov, kar je cerkvenim ustanovam prineslo škodo, ki nikoli ni bila poravnana. Po koncu prve svetovne vojne so se italijanski nacionalisti zakleli, da slovenskega škofa Karlina izženejo iz Trsta. Povod jim je dala škofova odklonitev zahvalne pesmi, ki naj bi jo pel v polastitev italijanske zmage. Sredi novembra leta 1919 je iz Rima prišlo jasno sporočilo, naj se škofiji odpove. Od svojih vernikov se je poslovil s pismom 2. decembra 1919. Iz Trsta se je preselil v Šentvid nad Ljubljano, kjer je prevzel vodstvo Jegličevega Zavoda sv. Stanislava za svetniškim Janezom Gnidovcem. Njegovo bivanje tam je bilo le priprava na nove odgovornosti, ki jih je tudi sprejel.
Po skoraj štirih letih “izgnanstva” ga je papež Pij XI. imenoval za lavantinskega (mariborskega) škofa: ustoličen je bil 29. julija 1923 v mariborski stolnici. V Mariboru je nadaljeval svoje delo po smernicah, ki si jih je začrtal v Trstu: skrb za duhovnike in nove poklice. Že prvo leto je obnovil dijaško semenišče, mu dal novo vodstvo z zahtevo, naj celotno poslopje služi samo gojencem. Novo vodstvo je nastavil tudi v bogoslovju, kjer je študij raztegnil na pet let. Njegovi skrbi nadpastirja je bilo 1. septembra 1923 zaupano Prekmurje, dotedaj pod sombolteljsko škofijo na Madžarskem. 1. maja 1924 je prenehala tisočletna zveza lavantinske škofije s Salzburgom.