* 22. maj 1906 – Rim; † 27. marec 1972

“Bradati kapucin”, kakor so ga imenovali, se je na malih zaslonih prvikrat pojavil za polnočnico o božiču leta 1953, njegova znamenita oddaja Pošta patra Mariana pa je stekla zadnjo nedeljo januarja leta 1955. Na sporedu je bila takoj po televizijski maši ob nedeljah opoldne. V prvi oddaji je padre Mariano četrt ure govoril o božjem češčenju. Najbrž je imel zelo malo poslušalcev. Televizijski voditelji so menili, da se verska oddaja na televiziji lahko obdrži kvečjemu kak mesec, potem pa bo prenehala – ali zato, ker njen voditelj ne bo imel več kaj povedati, ali pa zato, ker bodo vsi ugasnili televizorje, kadar bo na sporedu. Padre Mariano se ni dal ostrašiti. S svojo dolgo brado in širokim nasmehom, predvsem pa s svojo prepričljivo besedo, je osvajal televizijske gledalce, katerih število je od oddaje do oddaje naraščalo, da jo je potem dolga leta spremljalo okoli 15 milijonov ljudi. Na vprašanje, kje je skrivnost tega uspeha, je padre Mariano s svojim značilnim nasmehom odgovoril: “Imam dva samostana sester karmeličank in samostan kapucinskih sester, ki neprenehoma molijo zame. Te molitve in nič drugega so ključ mojega uspeha.”

Naš “televizijski misijonar”, prvi v Evropi (v Ameriki, kjer so imeli televizijo prej kot na naši stari celini, ga je prehitel škof Fulton Sheen, ki se je na televizijskih zaslonih prikazal že za veliko noč leta 1940), se je rodil pred sto leti – 22. maja 1906 v Torinu, v družini Roasenda. Dva dni po rojstvu je bil krščen na ime Paolo. Po končani osnovni šoli in klasičnem liceju (gimnaziji) v rojstnem mestu se je vpisal na tamkajšnjo univerzo. Študiral je grško in rimsko književnost in že leta 1927 diplomiral. Pri enaindvajsetih letih je bil takrat najmlajši srednješolski profesor v vsej Italiji. Svojo prvo službo je dobil v Tolminu, kjer pa je ostal manj kot eno leto (od 10. septembra 1928 do 25. julija 1929). Zatem je dvanajst let po raznih krajih Italije na srednjih šolah poučeval grščino in latinščino. Ves čas se je ukvarjal s študijem krščanske prazgodovine in je o tem tudi pisal. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: dajati, osrečevati. V njem je vedno bolj zorelo spoznanje, da bi to mogel najbolje uresničiti v redovniškem in duhovniškem poklicu, zato je 28. decembra 1940, ko je bil že v petintridesetem letu, vstopil v kapucinski red. “Vzel sem si ime Mariano, da počastim (vsaj tako) Njo, ki ji toliko dolgujem.” Kot redovni novinec je nekdanji profesor moral postati učenec. Bogoslovne študije je opravil na frančiškanski univerzi Angelicum v Rimu, kjer je dosegel doktorat iz teologije. 29. julija 1945 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil nastavljen za kaplana v rimskih zaporih Regina Coeli. Svojim “ovčicam” je odprl srce na stežaj. Njegovi prvi oskrbovanci so mu v znak hvaležnosti podarili preprosto usnjeno mapo, ki so jo bili sešili sami. V tej mapi je potem nosil pisma gledalcev in drugi gradivo za svoje televizijske oddaje.

Predstojniki so hitro odkrili, da zna mladi padre Mariano najbolj globoke stvari povedati jasno in razumljivo, zato so mu zaupali vodstvo srednješolskih in študentskih skupin. Tako se je začela njegova pot “služabnika besede”. Leta 1949 ga je italijanski radio povabil, da bi imel vrsto verskih konferenc; dal jim je naslov “Vedra hiša”(Casa serena). Na vatikanskem radiu pa je vodil oddajo za bolnike “Četrt ure vedrine”. Vsem je hotel prinesti nekaj vere in zaupanja v življenje. Potem je prišla na vrsto televizija z oddajo Pošta padre Mariana, v kateri je v luči vere obravnaval najrazličnejša vprašanja sodobnega življenja. Leta 1958 so mu zaupali oddajo “V družini”, ki je bila, izmenoma s prvo, na sporedu vsakih štirinajst dni. V njej se je lotil problemov, ki zadevajo zakonsko in družinsko življenje. Postal je “kamen spotike” za vnete zagovornike razporoke. Leta 1959 je padre Mariano v spored verskih televizijskih oddaj vpeljal še tretjo rubriko “Kdo je Jezus” (moderni človek išče Kristusa). Ko so ga vprašali, koliko s svojimi televizijskimi oddajami zasluži, je padre Mariano smeje odgovoril: “Niti sam ne vem, koliko! Ves denar gre za misijone, ki jih ima kapucinski red po svetu. Jaz ljubim Boga in hočem, da bi ga ljubili vsi. Morda mi po televiziji le uspe koga približati Bogu in to je moja najlepša plača.” Delal je skoraj do zadnjega. Ko je tri tedne pred koncem zvedel, da ga čaka neizogibna smrt, je dejal: “Vedra smrt je najlepše dejanje, ki ga lahko še opravim v tem življenju.” Sestra Smrt ga je pobrala 27. marca 1972, v šestinšestdesetem letu življenja.

“Pustite me oditi v Očetovo hišo.”

Ko se je 2005 s tednom po velikonočnem prazniku začenjal mesec april, so se iztekali zemeljski dnevi papeža Janeza Pavla II. V sredo pred cvetno nedeljo, 23. marca, se je iz klinike Gemelli vrnil domov v Vatikan, za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov “mestu in svetu”, v sredo po veliki noči so verniki, zbrani Trgu sv. Petra, še zadnjikrat videli na oknu njegove sobe trpeči obraz svetega očeta. V soboto pred belo nedeljo (2. aprila 2005), ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, je ob 21.37 odšel v Očetovo hišo. Njegov tajnik Stanislaw Dziwisz, ki je bil vseskozi ob umirajočem, je povedal, da je sveti oče, ko je opazil, da mu zdravniki hočejo pomagati, z utrujenim glasom, toda povsem razumljivo dejal: “Pustite me oditi v Očetovo hišo.” “Tisti hip sem razumel, da se končuje njegovo zemeljsko bivanje in se zanj pričenja drugo, prav tako pomembno poslanstvo.”

Veličasten pogreb v petek, 8. aprila 2005, ki se ga je udeležila milijonska množica ljudi z vsega sveta, vernih in nevernih, je pokazal, koliko je pokojni papež dal svetu s svojo neomajno zvestobo evangeliju. Med njimi je bilo ogromno mladih, katere je “stari papež”, kakor je samega sebe imenoval, silno ljubil in jim zaupal, ker je v njih gledal bodočnost sveta in Cerkve. “Magnet”, ki je mlade pritegnil k papežu, je bila njegova doslednost: čutili so, da trdno veruje, kar govori, in da tako tudi živi.

Naj nam o prvem papežu Slovanu, ki bo, upamo, kmalu uradno razglašen za blaženega in za svetnika, spregovori njegov tajnik Stanislaw Dziwisz, ki ga je papež Benedikt XVI. imenoval za nadškofa v Krakovu in pred nedavnim za kardinala. Stanislaw Dziwisz je duhovnik krakovske škofije, ki jo je od leta 1964 do 1978 vodil Karol Wojtyla. Bodoči papež je Stanislawa poznal še kot bogoslovca, brž po novi maši leta 1963, ko mu je bilo 24 let, ga je imenoval za svojega osebnega tajnika. To službo je opravljal vsa leta v Krakovu in potem v Rimu. Za papeža je bil kakor sin, vedno ob “očetu”, zato ga je poznal bolj kot vsi. Ko so ga pol leta po papeževi smrti, tedaj že krakovskega nadškofa, vprašali, kdo je bil zanj Karol Wojtyla, je dejal: “Ni lahko v nekaj besedah povzeti veličino take osebnosti. Lahko pa rečem, da je bila bistvena značilnost, da je bil človek, ki nikoli ni ločeval dela in molitve. Zdelo se je, da je njegovo bivanje nenehna molitev, tako da zanj resnično velja, da je bil poosebljena molitev. Moč, s katero se je soočal s tako številnimi nalogami, ki so ga čakale vsak dan, ni bila toliko telesna krepkost, čeprav mu tudi ta sprva ni manjkala, temveč duhovni sok, ki je izviral iz nenehne povezanosti z Bogom.” V zvezi z njegovim škofovskim in papeškim geslom “Totus Tuus” (Ves Tvoj) je Dziwisz pojasnil, da se ne nanaša samo na Marijo, katero je častil z otroško vdanostjo, ampak je bil usmerjen na skrivnost Svete Trojice. “Ohranil se je košček močno porumenelega papirja, na katerega je mladi Wojtyla lastnoročno napisal besedilo posvetitve, in ga je večkrat prepognjenega vedno nosil pri sebi kot škapulir. Besedilo se končuje z besedami: ‘Vse za Te, presveto Jezusovo Srce’, kar pove, da je bila njegova popolna posvetitev kristocentrična.”

Janez Pavel II. je živel popolnoma v luči vere in sad tega, pravi nadškof Dziwisz, je bila njegova sposobnost, da je z ljubeznijo in odprtostjo sprejel vsakega sogovornika in je spoštoval vsako mnenje, čeprav je včasih moral jasno povedati nasprotno. Kje je korenina tega zadržanja, je povedal papež sam in sicer s kratkim stavkom, ki ga je zapisal v sovji prvi okrožnici Človekov Odrešenik: “Pot Cerkve je človek.” “V vsakdanjem življenju je izpričeval globoko spoštovanje vsake osebe, ker je v vsakomer videl Božjo podobo.”

Krakovski nadškof je povedal, da so v teh mesecih po papeževi smrti mnogi ljudje zaupali številne osebne vtise o njem. “Največkrat so mi pravili, da je iz njega izžareval neki nadnaravni mir. Za kristjane je bilo to znamenje njegove bližine z Bogom, za neverne pa sad širine njegovega srca. Zame je bilo to potrditev dejstva, da je globoko veroval v tisto, o čemer je govoril, in je to živel v popolnem skladju med vero, ki jo je oznanjal, in vsakdanjim življenjem.” Med pogrebno mašo na Trgu sv. Petra je kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež, dejal, da nas “pokojni sveti oče gleda skozi nebeško okno”. Kaj bi rekel, če bi se vrnil na svet, so vprašali nadškofa Dziwisza. “Mislim, da bi ponovil, naj se ne bojimo Kristusa, iste besede, ki jih je izrekel ob nastopu svoje službe in so odmevale po vsem svetu.” Prav po teh besedah “Ne bojte se” se imenuje mednarodna ustanova, ki so jo naznanili 16. oktobra 2005 (na obletnico izvolitve Janeza Pavla II.) v svetišču Lagiewniki, posvečenem Božjemu usmiljenju, katere naloga bo ohranjati in poglabljati nauk papeža Janeza Pavla II.

Silvester Čuk

* 2. marec 1907, Novo mesto, † 30. september 2006, Novo mesto

Pravi ples je tudi prava molitev

“Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo… Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu.” Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta “korakala v dvoje” (Pas de deux) – na plesnem odru in v življenju – od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno “poskušal peljati po svoji vesti”, izteklo.

Pino in Pia Mlakar sta bila legendi slovenskega in svetovnega baleta in omenjena sta v prav vseh svetovnih baletnih leksikonih. Pino se je rodil 2. marca 1907 v Novem mestu, kjer je družina živela v stavbi okrajnega sodišča, kajti oče je bil sodni uradnik “s povprečno plačo”, je tik pred koncem življenja zapisal v Pino v knjigi Srečne zgodbe bolečina (2005), v kateri obuja svoje spomine na mladost in na dolgo življenjsko pot. “Bili smo tradicionalna uradniška družina, brez imetja, pravzaprav proletarci,” je povedal. “Oče je imel službo, nas pa je bilo sedem otrok. Od vseh Mlakarjev sem še edini, zgodaj so mi pomrli. Najstarejši brat je bil profesor zgodovine, drugi inženir. Tudi sam sem se odločil za učiteljsko pot.” Pa se je zasukalo drugače in bilo mu je žal, ker je bila mama nad njim razočarana. Zamikal ga je ples. Še preden je videl prvi balet, je že nekaj časa sam zase plesal po stanovanju. “Da sem dobil potreben prostor za gibanje, sem najprej znesel pohištvo iz sobe, kar je vznemirjalo mamo, ki je ljubila red in mir.” Gimnazijo je začel obiskovati v Novem mestu, nato pa v Mariboru, kamor se je družina preselila k teti, očetovi sestri. Na tamkajšnji klasični gimnaziji so med drugimi bili njegovi sošolci Edvard Kocbek, Bratko Kreft, Vasja Pirc, Anton Trstenjak. Po maturi se je vpisal na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani vpisal na fiziko, kemijo in matematiko. Bil je odličen risar in mikalo ga je, da bi šel študirat na slikarsko akademijo v Zagrebu. Premamil ga je ples. “V sedmem razredu gimnazije sem se začel zavedati, kako je telo v gibanju svojevrstni posrednik duhovnosti, kateri sem se čutil močno zavezanega.” Tedaj je sestavil svojo prvo “koreografijo” – simbolično prosto vajo za dekleta ob petju znane pesmi Gor čez izaro. Leta 1928 ga najdemo na baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu in pozneje v Berlinu. Na tej šoli je spoznal svojo Pio; njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Pino je povedal, kako je potekalo šolanje pri Labanu: “Učenci so morali z vajo priti do občutja, kako se iz sredine telesa rojeva plesni gib-impulz. Raziskovali smo napetost-popuščanje, ozkost-širokost gibov, priteg-odriv, sunkovitost-lagodje, smeri zamahov in gibov po točkah ikozaedra vse v razmerju do prostora in časa.” Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. “Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu,” je zapisal kritik. Kot plesni in koreografski par sta se kmalu uveljavila v evropskih mestih, predvsem v Münchnu in Zürichu, kjer sta prevzela štiriletno baletno službo ter s celovečernim baletom Vrag na vasi doživela veličasten uspeh (1935). Na Bokalcah v Ljubljani sta spomladi 1937 pripravljala celovečerno baletno pripoved, svojo najznamenitejšo izvirno plesno umetnino Lok (Mladost, Ljubezen, Zrelost). Takrat jima je že delala družbo hčerka Veronika, rojena 8. decembra 1935; po Veroniki se je rodil še Tomo. Oba sta šla po stopinjah svojih staršev: Veronika je bila znana baletna plesalka v Ljubljani, Münchnu, Parizu in New Yorku; Tomo, prav tako uspešen baletni plesalec, živi v svojem rojstnem domu v Münchnu z ženo balerino, ki je vodila odlično baletno šolo. Oba otroka bi rada ostala pri starših. Pino in Pia sta načrtovala, da bosta v Novem mestu napravila baletno domačijo, na katero bodo hodili talentirani mladi ljudje. Zemljišče v Ločni je Pino kupil že leta 1937, po vojni pa sta na njem začela graditi dom in baletno domačijo, pa so oblastniki nadnju poslali buldožerje. Ob pomoči prijateljev sta komaj nekaj rešila. “Kot težka mora leži to na mojem srcu; polastili so se mojega koščka zemlje, otrokom so vzeli ne le dom, temveč tudi domovino…. Tega nista mogla prenesti, to ju je odgnalo od doma: hčerko v Ameriko, sina pa v Nemčijo.” Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture. Baletnik Vojko Vidmar je zapisal, da ga je nekdo vprašal, če sta Pia in Pino Mlakar imela srečno življenje. “Ožarjenost, s katero smo odhajali z obiskov pri njiju, je dovolj zgovoren dokaz.”

pričevanje 12_2006

* 9. marec 1883, Dolinčiče, Koroška, † 16. november 1959, Cleveland, Ohio,ZDA

Po krivici obsojeni dobri pastir

Pred šestdesetimi leti, 30. avgusta 1946, je vojaško sodišče v Ljubljani na montiranem sodnem procesu “obsodilo” v njegovi odsotnosti ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana zaradi “izdajstva naroda in domovine” in “neštetih vojnih zločinov” na “odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 18 let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo desetih let po izdržani kazni in zaplembo celotne imovine”. S procesom so preganjali predvsem katoliško Cerkev, ki jo je škof predstavljal, in je bila za komunistične oblastnike največja ovira, da bi po krvavi zmagi zavladali tudi na dušami slovenskih ljudi. Obsodba je bila posmeh pravici. “Sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da je škof pri okupatorju interveniral za nešteto ljudi, za katere so svojci ali prijatelji pri njem iskali pomoč,” piše zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar. “Skozi dolgo vrsto let sem imela priliko opazovati škofovo dobro srce za vse, ne glede na njih prepričanje,” je hotela pričati zanj mati komunista Toneta Tomšiča.

Njeno pisno pričevanje je sodišče zavrnilo, češ “da je že sam predlog zaslišanja priče, ki bi se sklicevala na slavno ime padlega narodnega heroja Toneta Tomšiča, neumesten, zato, ker žali najgloblja čustva slovenskega naroda, zlasti ker so ga v smrt pognali prav isti ljudje, ki sedaj sede na zatožni klopi”. Sodišče ni bilo pripravljeno upoštevati kakršnekoli olajševalne okoliščine v procesu proti škofu Rožmanu. “Komunistična partija je namreč škofa že pred tem politično obsodila in je potrebovala zaradi domače in tuje javnosti le še formalnopravni akt, ki bi njeno obsodbo potrdil in ji tako dal videz legalnosti” (dr. France M. Dolinar).

Gregorij Rožman je bil doma s Koroškega. Rodil se je 9. marca 1883 v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku, kot najmlajši od šestih otrok Franca in Rožmana in Terezije roj. Glinik. Po končani osnovni šoli v Šmihelu je obiskoval gimnazijo v Celovcu. Po maturi leta 1904 je vstopil v celovško bogoslovje. Po treh letnikih bogoslovnega študija je bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Po novi maši je študij nadaljeval in končal ter leta 1908 postal kaplan v Borovljah, toda že naslednje leto ga je škof Kahn poslal študirat na Dunaj. Študij je “okronal” z doktoratom in se leta 1912 vrnil v Celovec, kjer je bil najprej prefekt v malem semenišču, jeseni 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem učilišču v Celovcu ter hkrati spiritual (duhovni vodja) v celovškem bogoslovju. Kot zaveden Slovenec se je moral proti koncu leta 1919 pred nemškimi nacionalisti umakniti v Ljubljano, kjer je postal profesor kanonskega (cerkvenega) prava na Teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze. Bil je nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Zmote teh dveh totalitarizmov je tudi javno v pridigah pobijal. Zvest nauku Cerkve je kasneje enak odnos zavzel tudi do komunizma. Ko je OF pod krinko NOB sredi sovražne okupacije sprožila komunistično revolucijo, je izjavil: “Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod.” “In zgodovina mu je dala prav,” je zapisala zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar.

Sveta stolica je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana imenovala z pomožnega škofa ljubljanskemu škofu Jegliču s pravico nasledstva. Kot da bi slutil, kakšne preizkušnje ga v škofovski službi čakajo, si je izbral geslo “Crucis pondus et praemium” (Križa breme in plačilo). Ko je leta 1930 prevzel vodstvo ljubljanske škofije, je nadaljeval versko in moralno prenovo, ki jo je korenito zastavil njegov prednik škof Jeglič. Škof Rožman je pospeševal verske in apostolske organizacije, kot Marijine družbe in Katoliško akcijo. Slednja naj bi se razvila po vseh župnijah po stanovskem načelu, zelo pomembna je postala dijaška KA. Leta 1935 je v Ljubljani organiziral veličastni II. evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 pa VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Leta 1940 je s škofijsko sinodo ter izdajo Zakonika ljubljanske škofije in Pastoralnih inštrukcij dopolnil škofijsko ureditev, kar pa zaradi izrednih razmer med drugo svetovno vojno in po njej ni moglo zaživeti.

Ob sovražni okupaciji aprila 1941je bila ljubljanska škofija razdeljena. V delu, ki so ga zasedli Nemci (Gorenjska), je ostalo 142 župnij, izgnanih je bilo 193 duhovnikov, 200.000 vernikov je ostalo brez dušnih pastirjev, Škofovi zavodi v Šentvidu so bili zasedeni in spremenjeni v zapore. Italijani so na okupiranem ozemlju (Dolenjska in del Notranjske) duhovnikom dovolili ostati na službenih mestih in bolj ali manj nemoteno opravljati svoje dušnopastirsko delo v slovenskem jeziku, skladno z obljubljeno kulturno avtonomijo v začetku okupacije. Vendar tudi tu ni teklo vse gladko. Škof je na prošnjo slovenskih demokratičnih strank s svojo avtoriteto pogosto interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve. Kljub temu so ga komunisti razglašali za “narodnega izdajalca”. Po nasvetu najbližjih sodelavcev se je maja 1945 umaknil v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Avgusta 1946 je bil na sramotnem procesu v Ljubljani obsojen. V Ameriki je škof Rožman deloval kot potujoči misijonar med našimi rojaki v ZDA in Argentini. Ko je 16. novembra 1959 v Clevelandu umrl, komunistični oblastniki niso dovolili niti zvonjenja po župnijah ljubljanske škofije.

S. Čuk, Škof Gregorij Rožman. Po krivici obsojeni dobri pastir: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2006), 22-23.