Anton Ažbe
* 30. maj 1862, Dolenčice pri Javorjah pri Škofji Loki, † 6. avgust 1905, München.
Slovenski slikar Anton Ažbe je bil v bavarski prestolnici znana osebnost, saj je tam vodil zelo cenjeno slikarsko šolo. V njej je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Iz njegove šole so izšli znameniti slovenski impresionisti: Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen. Njegov učenec je bil tudi Vasilij Kandinsky (1866-1944), slavni slikar ruskega rodu, ki je postal svetovno znan s svojimi abstraktnimi umetninami. “Anatomija mi ni šla, zato sem vprašal Ažbeta, ali se je moram res tako brezhibno naučiti. ‘Seveda, dragi moj, anatomijo morate izvrstno obvladati. Gorje vam, če boste pred slikarskim stojalom pomislili nanjo! Umetnik ne misli, ko dela.’ Še danes se ravnam po teh nasvetih,” je izjavil Kandinsky leta 1929.
Ne duhovnik niti trgovec, temveč slikar
Poljanska dolina je dolina omikanih ljudi, ki veliko berejo, in so tudi zelo pobožni. Zato je razumljivo, da je bil Anton Ažbe, rojen 30. maja 1862 v zaselku Dolenčice, ki spada pod župnijo Javorje nad Škofjo Loko, določen za duhovniški stan. Že od ranega otroštva je bil slabotnega zdravja, zaradi poškodbe hrbtenice tudi majhne postave in slabih nog, zato ni bil uporaben za kmečka dela.
Po zgodnji očetovi smrti je ugodil varuhovi volji in je šel v Celovec, da se izuči za trgovca, toda izkazalo se je, da je tudi za to preslaboten, zato so mu dovolili, da je šel za “vajenca” k slikarjem, ker je kazal nadarjenost za risanje. Dvajsetleten je prišel v delavnico uglednega ljubljanskega slikarja Janeza Wolfa (1825-1884), ki je slikarsko znanje pridobil v Benetkah in drugod po Italiji ter je veljal za najbolj izobraženega slovenskega slikarja tedanjega časa. Svoje znanje je znal posredovati tudi učencem, med katerimi je bil tudi Anton Ažbe, ki je v njegovi šoli tako hitro napredoval, da je kmalu postal sodelavec svojega mojstra, ko je s freskami poslikaval župnijsko cerkev v Zagorju ob Savi in potem še frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Wolf je svojega nadarjenega učenca leta 1882 poslal študirat na dunajsko akademijo, kjer je ostal dve leti; leta 1884 pa se je Ažbe vpisal na munchensko akademijo in se med šestletnim razvil v odličnega risarja. Do svojega prvega učitelja, slikarja Janeza Wolfa, je Ažbe ohranil globoko spoštovanje. Večkrat je omenjal, da je od umirajočega mojstra dobil “umetniško oporoko” -navodila, kako je treba vzgajati mladi slikarski rod.
Odličen učenec postane izvrsten učitelj
Anton Ažbe je bil med najboljšimi učenci munchenske Akademije in nekateri profesorji so navezali z njim prijateljske vezi. Neki sodobnik je zapisal, da je bil Ažbe “že med študijem znan kot odličen poznavalec slikarskega postopka in tovariši so ga pogosto prosili za korekture. Vsak študent, ki ni bil doma v anatomiji ali kompoziciji, je odšel k Ažbetu: ‘Svetuj mi – pomagaj mi!’ In Ažbe ni samo svetoval, temveč je tudi zares pomagal in popravljal.” Spomladi 1891 je odprl majhno korektorsko zasebno šolo, ki pa je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval številne študente iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc njegovo šolo lepo predstavi (Enciklopedija Slovenije). “Učil je risanje in slikanje po modelu, anatomijo in perspektivo ter posamezne študije glave, akta in kostumiranih modelov. Pri pouku sta bili posebej cenjeni njegova nezmotljiva korektura in pedagoški žar, osebna dobrota in toleranca. Znamenita je postala šola po letu 1896, ko so se ji priključili številni ruski študentje, med njimi znani aristokrati…
Pri poučevanju je Ažbe izhajal iz lastnih izkušenj in iz analize sočasnega slikarstva… Izhodišče sta predstavljala ateljejska tonska svetlo-temna metoda in študij po modelu, vendar je tudi pri tem poudarjal individualno naravo umetniškega šolanja in učencem puščal popolno svobodo odločitve in izbire… V kolorističnem pogledu je poudarjal temeljno pravilo, da barv ne gre mešati med seboj na paleti, temveč jih je treba polagati drugo poleg druge v intenzivnih potezah na platno, tako da nastane iz ustrezne oddaljenosti bleščeč vtis barvne kristalizacije.”
Samo sedem risb in osem slik
Od celotnega opusa Antona Ažbeta danes poznamo samo sedem risb in osem slik, ki so nastale od leta 1885 do 1904. Vseh teh petnajst del hranijo v Narodni galeriji in v Narodnem muzeju v Ljubljani in v zasebni lasti. Zakaj je tako malo njegovih umetnin? Ne drži domneva, da je Ažbeta tako vsega použivala šola, da od njenega odprtja naprej ni več slikal. Dunajski likovni kritik Arthur Roessler je leta 1902 zapisal, da je obiskal atelje Antona Ažbeta in v njem videl veliko njegovih slik in skic. Zelo verjetno je, da je mnoge svoje slike podaril prijateljem in znancem, nekatere pa so bile tudi uničene med drugo svetovno vojno. Ob njegovi smrti so iz njegovega ateljeja več slik prodali v Munchen in Berlin.
Najstarejša od Ažbetovih ohranjenih slik je Avtoportret s posvetilom bratu iz leta 1886; v levem zgornjem kotu slike plava majhna paleta s poudarki živih barv in nekaj čopičev kakor sporočilo: “Tudi jaz sem slikar.” Iz drugega obdobja Ažbetovega slikanja, ki je trajalo tako dolgo kakor njegova šola, so se nam ohranile samo štiri slike: Starec s črno ovratnico, Zamorka, Pevska vaja in V haremu (naslikana okoli leta 1903). Med vsemi Ažbetovimi portreti, ki so se nam ohranili, je Zamorka iz leta 1895 nesporno mojstrska študija, delo, ki ga med vsem, kar je Ažbe naslikal, najpogosteje navajajo, obenem pa tudi delo, ki je že marsikaj prispevalo k njegovemu umetnostnemu življenjepisu (K. Ambrozić). Čeprav je bil Ažbe ves čas v “visoki münchenski družbi”, je umrl sam in zelo osamljen zaradi raka na grlu 5. avgusta 1905, star komaj triinštirideset let.
(obletnica meseca 08_2005)
Po končani ljudski šoli na Dobrovi je obiskoval nižjo gimnazijo v Ljubljani. Potem pa je prišel usodni maj 1945: skupaj s starši, sestrama in brati se je moral pred komunističnim nasiljem umakniti v tujino. V begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi je, kot mnogi drugi slovenski vrstniki, dokončal gimnazijo, leta 1948 pa se je družina odločila za pot čez “veliko lužo” v Kanado. Alojzij, ki se je ob koncu gimnazije odločil, da postane duhovnik, je brž po prihodu v Kanado vstopil v bogoslovje v Torontu. Prvo leto je bilo zelo trdo: ni znal angleškega jezika, ogromne razlike so bile v načinu življenja in mišljenja med Evropo in Kanado, vzgoja v zavodu je bila izredno stroga. 
“Dopovedoval sem si: eno leto moram na vsak način vzdržati.” Vzdržal je sedem let, kolikor je tedaj v Kanadi trajal bogoslovni študij, 4. junija 1955 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v slovenski župniji Marije Pomagaj v Torontu, novomašni pridigar je bil škof Gregorij Rožman. Po novi maši je šel za kaplana v manjše industrijsko mesto. “Naravnost zaljubil sem se v delo na župniji,” je povedal v pogovoru za Ognjišče novembra 1977. Toda tam je ostal manj kot dve leti, kajti poslali so ga v Rim, kjer se je specializiral v svetopisemskih vedah. Potem je sedem let poučeval Sveto pismo na teološki fakulteti v Torontu, leta 1967 se je vrnil v Evropo in svoj svetopisemski študij končal z doktoratom v Wurzburgu v Nemčiji. Leta 1970 ga spet najdemo kot profesorja na torontski teološki šoli, ki je kombinacija sedmih teoloških fakultet, štirih protestantskih in treh katoliških, da je tam ekumenizem nekaj vsakdanjega.
“Predstavljal sem si, da bom vse življenje profesor, kajti v tem poklicu sem bil zelo zadovoljen.” Maja 1976 ga je “doletelo” imenovanje za torontskega pomožnega škofa in zaupana mu je bila skrb za različne etnične skupine, ki jih je v škofiji Toronto zelo veliko. Temu imenovanju je poleg njegovega znanja jezikov botrovala tudi neposrednost in pristnost v medosebnih odnosih. 22. maja 1986 je papež Janez Pavel II. dr. Alojzija Ambrožiča imenoval za škofa pomočnika s pravico nasledstva ob tedanjem torontskem nadškofu kardinalu Carterju. Maja 1990, ko je nadškof Carter zaprosil za upokojitev, je naš rojak v torontski stolnici sv. Mihaela prevzel vodstvo te velike nadškofije. (Zavetnik stolnice je navdihoval Ambrožičevo škofovsko geslo Kdo kakor Bog – to namreč pomeni ime Mihael.) 18. januarja 1998 je papež Janez Pavel II. objavil njegovo imenovanje za kardinala. Od 22. do 28. julija 2002 je bil kardinal Ambrožič gostitelj 19. svetovnega dneva mladih, ki se ga je udeležil tudi papež Janez Pavel II. Kanadski nadškof, ki svojo “prvo” domovino vedno nosi v srcu, Slovenijo zelo rad obišče.
Na praznik Marije Vnebovzete, 15. avgusta 2005, je v svoji rojstni župniji Dobrova pri Ljubljani obhajal zahvalno daritev ob 50-letnici mašništva kardinal Alojzij Ambrožič, nadškof v kanadskem velemestu Toronto. Ob božjepotni cerkvi Marije v Leščevju, kakor jo imenujejo ljudje, se je zbrala velika množica, ki je pozorno prisluhnila besedam kardinala zlatomašnika v lepi slovenščini, ki je v dolgih desetletjih bivanja “v tujini” ni pozabil. Ob koncu maše je rojakom zagotovil: “Ostajam Dobrovčan, Slovenec.” V soboto, 13. avgusta, je kardinal jubilejno evharistično daritev praznoval skupaj z nekaterimi slovenskimi zlatomašniki pri Mariji Pomagaj na Brezjah. V večnost se je preselil 26. avgusta 2011.
“Iskalci Boga so vir upanja”
Začetke izobrazbe je Roger prejel že doma. Ko mu je bilo trinajst let, je vstopil v srednjo šolo. Stanoval je pri neki plemeniti ženi, ki je bila katoličanka, kar njegovih protestantskih staršev ni motilo – in to razodeva njihovo širino, ki jo je “podedoval” Roger. Po končani srednji šoli je želel postati pisatelj, toda na očetovo željo je začel s študijem teologije na univerzah v Lausanni in Strasbourgu. Proti koncu svojega študija je prišel v stik s skupino mladih, ki so iskali osebnega odnosa z Bogom, kar je zaznamovalo njegovo življenjsko pot.
Ko je iskal kraj, kjer bi se v samoti lahko posvetil Bogu in iz tega črpal moč za službo ljudem, se je avgusta leta 1940 s kolesom odpravil na pot. Ustavil se je v bližnji Franciji, v burgundski vasici Taize, ki se mu je zdela najbolj primerna za uresničitev zamisli, da bi ustanovil majhno skupnost, katera bi razumevajoče sprejemala vse, ki iščejo Boga. Za majhne denarje je kupil neko staro hišo, v kateri se je potem naselil. “Hotel sem najti hišo, kjer bi mogel nuditi pomoč tistim, ki so izgubili vse, in bi obenem bila kraj tišine, kamor bi se lahko zatekli tisti, ki so izgubili smisel življenja.” Za to izbiro je bilo pomenljivo tudi to, da je Taize v bližini Clunyja in Citeauxa, dveh znamenitih samostanov, ki sta bila žarišči verske prenove v 11. stoletju. Spočetka je v hiši nudil zavetje političnim ubežnikom, ki so jih preganjali Nemci. Leta 1942 so ga gestapovci pregnali v Švico.
Ko se je leta 1944 vrnil v Taize, so ga spremljali prvi trije bratje, med njimi Max Thurian, ki je veljal za teologa taizejske skupnosti, in je kasneje prestopil prag katoliške Cerkve. Leta 1949 je bilo bratov že sedem in o veliki noči so slovesno položili meniške zaobljube uboštva, skupnega življenja in celibata. Vodili sta jih dve misli: delati za spravo in zbližanje med ljudmi ter delati za edinost med kristjani.
Od leta 1957 Taize sprejema vedno več mladih, ki se tam zbirajo predvsem v poletnih mesecih. Brat Roger in njegovi bratje jih z veseljem sprejemajo in jim pomagajo, da v molitvi in premišljevanju odkrivajo skrivnost Bog in smisel svojega življenja. Leta 1974 je bil v Taizeju “koncil mladih”. Nekakšno nadaljevanje tega “koncila” so vsakoletna “romanja zaupanja na zemlji”, ki potekajo ob koncu oziroma na začetku leta, vedno v drugem mestu, in se na njih zbere zelo veliko mladih. Papež Janez XXIII., ki je obiskal Taize kot apostolski nuncij v Franciji, je ta kraj imenoval “mala pomlad”. Brata Rogerja in njegovega sodelavca Maxa Thuriana je kot “opazovalca” povabil na koncil. Med papežem Pavlom VI. in bratom Rogerjem je vladalo iskreno prijateljstvo, še tesneje pa je bil z njim povezan papež Janez Pavel II., ki med obiskom leta 1986 Taize imenoval “vir žive vode”.
“Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke”
“Doma sem imel še eno duševno zabavo, ki mi je bila še ljubša nego čitanje. Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke, ki so jih pripovedovale dekle, posebno pa moja bivša pestunja Neža.” Ta “duševna zabava” je bila podlaga za njegovo kasnejše pisateljevanje. Na prigovarjanje učitelja, kaplana in tete so ga domači namenili za šolanje, ki ga je nadaljeval v Ljubljani, kjer je vsa leta stanoval pri “dijaški materi” Mariji Tandler iz Idrije. Vzdrževal se je v glavnem sam z inštrukcijami.
Vseskozi je bil odličen dijak in po maturi (1849) se je odločil za študij zgodovine in zemljepisa na dunajski univerzi, kot stranska predmeta je vzel še grščino in latinščino, poleg tega pa je vpisal še starocerkvenoslovanščino pri Franu Miklošiču. Po diplomi je jeseni 1853 nastopil prvo službo na gimnaziji v Varaždinu, kjer je ostal dve leti; jeseni 1855 ga najdemo kot profesorja zgodovine in zemljepisa na gimnaziji na Reki. O nalogah svojega profesorskega in vzgojiteljskega poklica si je že na začetku zastavil jasne smernice: “Ne bom rekel le včasi v tujem jeziku kako domoljubno besedico kakor moj prof. Martinak (njegov gimnazijski profesor v Ljubljani), ampak oznanjeval in zasajal v mlada srca slovanski patriotizem o vsaki priliki, z vsemi mogočimi dokazi, budili in pripomočki. Srčna žila mojih naukov bo domoljubje… V historiji bom govoril brez straha celo resnico, četudi semtertja koga piknem in zbodem… Ne dotaknivši se jedra in dogem krščanske vere, bom napadal brez milosti na očitno praznoverje…”
V Mojem življenju pripoveduje, da je kot dijak v Ljubljani zapadel v pietizem, neživljenjsko pobožnost, katere ga je rešila prva, nežna ljubezen. “Verska vprašanja sem jel presojati povse hladno in objektivno. Dejal sem si: ‘Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta’.” Na Reki je prišel v spor s spletkarskim ravnateljem Antonom Mažuranićem in 1. septembra 1867 je bil upokojen, čeprav so mu po dvanajstih letih službe priznali sposobnost in največjo priljubljenost med profesorji in učenci.
Komaj 37-letni upokojenec se je pozno jeseni 1867 naselil v Bršlinu pri Novem mestu, leta 1871 pa se je preselil v Novo mesto, kjer je živel do smrti. Zdaj se je lahko povsem posvetil pisateljskemu delu, ki ga je začel že v višjih gimnazijskih razredih. Prvi in najmočnejši vir njegovega navdiha za pisanje je bilo že tedaj živo ljudsko izročilo. Trdina ga je želel soustvarjati, ga razširjati, dopolnjevati in mu “podkladati” svojo misel – zlasti poučno, narodnovzgojno in satirično. Leta 1849 je v Sloveniji objavil Narodne pripovedke iz Bistriške doline, sledila sta pripovedna spisa Pripovedka od Glasan- Boga in Pripovedka od zlate hruške (satiri), zgodovinska novela Arov in Zman (1850) ter kritična razprava Pretres slovenskih pesnikov (1850), v kateri “postavi na prestol” Prešerna. Ime Janeza Trdina pa povprečno poznavalec slovenske književnosti brž poveže z njegovim delom Bajke in povesti o Gorjancih. “Z njimi je želel v slovensko literaturo uvesti pripoved, ki bi bila hkrati narodna in umetna, pri čemer bi se ohranjala zunanja oblika ljudske pripovedi, nova, se pravi realnejša, pa bi bila vsebina” (Matjaž Kmecl). Preden se je lotil pisanja, je petnajst let popotoval po Dolenjskem in Beli krajini ter zapisoval vse, kakor in kolikor je videl, slišal in zvedel (ohranilo se je 27 zvezkov njegovih zapiskov. Njegovo zadnje delo so spomini Moje življenje, ki jih je končal dobra dva meseca pred smrtjo, ki je prišla ponj 14. julija 1905. “Pred smrtjo bom vsaj v duhu povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Presrčna ti hvala, blagi Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka in njegovo slavno zgodovino in vzvišen poklic in namen njegov!”
Moški brez dostojanstva in samospoštovanja izgubi spoštovanje vseh, predvsem pa žensk. – Ženska, ki se odpove svojemu dostojanstvu in se ponuja kot predmet spolnosti, med moškimi vedno naleti na odobravanje in uživa sloves. Tudi če to traja le kratek čas in če se zanimanje zdi resno, jo lahko zavede v zmoto. – Moški so namreč, dokler so lahko, delili ženske na dostojanstvene, resne in zveste, kakršne so hoteli zase in za svoje otroke, ter na lahkomiselne, zlahka dosegljive, zgolj spolne igračke za zabavo in užitek. – Kar danes moški ne morejo več doseči s silo in z zakoni, poskušajo doseči z odobravanjem in z uvrstitvijo v kategorijo emancipiranih, svobodnih žensk, ki ne poznajo tabujev. – Ta past niti ni tako zelo zvita in skrita in ženske se neredko ujamejo vanjo.
Evangelist Luka je z mojstrsko roko naslikal Marijo in nekaj, za kar bi lahko rekli, da je značilno za ženskost: ponotranjenost. Kakor se vse obline ženskega telesa stekajo v naročju, tako prvine ženskega čutenja vodijo v notranjost. – Drugače kakor pri moškem, ki je usmerjen navzven, da napada, osvaja, gospoduje. – Seveda, ko jih vidimo, kako se pozibavajo v bokih na vseh televizijskih kanalih, v vseh oddajah in predstavah, težko verjamemo, da je ponotranjenost značilna za ženske.- Toda dovolj je že, če se srečamo z ženskami, ki se ne postavljajo na ogled v izložbena okna, zlasti potem ko z izkušnjo materinstva postanejo zrelejše; ugotovili bomo, da so ženske resnično ustvarjene za to, da hranijo v svojem srcu življenje in svet. – Jasno je, da ni nobenega daru, podarjenega moškemu in ženski, ki ne bi bil izpostavljen nevarnosti, da ga uničita in zapravita zaradi sebičnosti, površinskosti in preračunljivosti. – Nekdo, njegovega imena se več ne spomnim, je zapisal: “Ženske hočejo ugajati in to je zanje pogubno.” – Morda je res to tista skušnjava, na katero bi morale ženske paziti, da bi ostale ženske.
Ta pošteni švedski diplomat, ki je bil na čelu Organizacije združenih narodov, najpomembnejše svetovne organizacije, skoraj osem let (prvič je bil za glavnega tajnika izvoljen 7. aprila 1953, septembra 1957 pa so mu podaljšali mandat za nadaljnja štiri leta), je bil trn v peti raznim prikritim svetovnim silam (multinacionalkam). Te so med drugim izzvale državljansko vojno v Kongu, podpihovale odcepitev Katange, da bi zlahka prišle do tamkajšnjih rudnih bogastev. “Mister H”, kakor so rekli glavnemu tajniku OZN, si na vse načine prizadeval narediti konec tej nesmiselni bratomorni vojni.
Šel je posredovat osebno, toda v noči med 17. in 18. septembrom 1961 se je letalo, s katerim se je peljal na mirovno poslanstvo, nad ozemljem Konga na nepojasnjen način vnelo. Dag Hammarskjoeld je izgubil življenje. Svetovna javnost se je za nekaj dni zavila v (iskreno ali narejeno) žalost, zgodovina ga je zapisala med “velike može”, Švedska akademija, katere član je bil tudi on, pa mu je soglasno podelila Nobelovo nagrado za mir 1961.
Oče Hjalmar je bil član Švedske akademije. Njegovo mesto je 20. decembra 1954 “podedoval” Dag, ki je na dan sprejema med akademike z lepim govorom počastil spomin svojega očeta in svoje matere. Če je od očeta podedoval zanimanje za književnost in vztrajnost pri delu ter čut za odgovornost, je dejal, je po materi dobil čustvenost. V javnosti je Dag vzbujal videz hladnega in trdega moža, njegovi najbližji prijatelji pa so ga poznali kot zelo mehkega in čustvenega človeka, ki pa je znal svoja čustva obvladovati. Mati Agnes roj. Almquist je na življenje gledala z neko evangeljsko blagostjo. Dag je bil od vseh otrok nanjo najbolj navezan in tudi pozneje, ko je bil že na zelo visokih položajih, jo je ob nedeljah, če je le mogel, spremljal v cerkev. Pri Hammarskjoeldovih so redno prebirali Sveto pismo. Oče je bil predsednik Biblične družbe. Mati je najraje brala evangelije, ker so njenemu blagemu značaju bolj ustrezali.
Dag je kot študent blestel. Njegovi kolegi so o njem govorili, da “pobira nagrade kakor da bi obiral jabolka”. Po končani srednji šoli je na univerzi v Uppsali študiral literarno zgodovino, filozofijo, francoščino in ekonomijo ter pri triindvajsetih letih študij končal. Leta 1933 je na univerzi v Stockholmu dosegel doktorat iz ekonomskih ved ter postal predavatelj politične ekonomije. V naslednjih letih je opravljal razne odgovorne službe v bančništvu – nekaj časa je bil celo predsednik Švedske narodne banke. Leta 1947 je presedlal v politiko. Leta 1951 je postal vodja švedske stalne delegacije pri Združenih narodih. Užival je velik ugled pri kolegih, ki so ga 7. marca 1953 soglasno izvolili za glavnega tajnika svetovne organizacije.
Nalogo je opravljal nadvse odgovorno in pošteno. Iz njegovih zapiskov vemo, da se je o svojem poslanstvu redno pogovarjal z Bogom in ga prosil pomoči. Vse življenje je ostal neporočen: bil je brez družine, da se je lahko posvetil večji družini. Bil je popolnoma na razpolago Bogu, da bi mogel biti čimbolj na razpolago človeštvu.
“Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me, da Gospod ve, kako ravnati tudi z nevrednim orodjem, predvsem pa se zaupam vašim molitvam.” Tako je množico na Trgu sv. Petra v Rimu 19. aprila 2005 zvečer nagovoril naš novi sveti oče – papež Benedikt XVI., 264. naslednik apostola Petra, kateremu je Kristus pred odhodom s tega sveta naročil: “Hrani moja jagnjeta! Hrani moje ovce!” Brž ko je kardinal, ki naznani “veliko veselje: Habemus papam” (Imamo papeža) izrekel ime Joseph, je bilo vsem jasno, da je novoizvoljeni papež kardinal Joseph Ratzinger, ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk skoraj 24 let najtesnejši sodelavec Janeza Pavla II., s katerim ga je vezalo tudi iskreno prijateljstvo.
Kardinali volivci – 115 iz 52 držav z vseh celin – so šli v konklave v ponedeljek, 18. aprila 2005 dopoldne. Že naslednji dan, 19. aprila, po četrtem glasovanju prvega konklava tretjega tisočletja, se je iz bakrenega dimnika Sikstinske kapele sukljal bel dim, ki je naznanjal, da je bil 264. naslednik apostola Petra, 265. rimski škof, že izvoljen. To so potrdili – prvič v zgodovini – tudi zvonovi. To se je zgodilo ob 17.50; kmalu zatem se je v loži bazilike sv.Petra prikazal kardinal Jorge Antonio Medina Estevez, ki je oznanil “veselo novico”, da imamo novega papeža, kardinala Josepha Ratzingerja, ki je (kot se govori) prejel glasove skoraj vseh kardinalov volivcev. Veliko pomeni tudi ime, ki si ga izbere novoizvoljeni papež. Mnogi so pričakovali, da si bo kot dolgoletna “desna roka” Janeza Pavla II. privzel ime Janez Pavel III. in s tem pokazal, da hoče hoditi po njegovi poti. Zakaj je izbral ime Benedikt XVI., je razložil med prvo splošno avdienco na Trgu sv. Petra v Rimu, 27. aprila. Svojo izbiro je povezal predvsem s sv. Benediktom iz Nursije, začetnikom zahodnega meništva, ki ga je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je “s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske”.
Z izbiro imena Benedikt XVI. je novi papež hotel povedati, da naj bi se “stara” Evropa zavedala svojih krščanskih korenin. Svoje papeško ime pa je povezal tudi s svojim daljnim predhodnikom Benediktom XV, ki je krmaril Petrovo barko v viharnih letih prve svetovne vojne in neposredno po njej (1914-1922). Med vojno, ki je izbruhnila dober mesec pred njegovim nastopom, si je prizadeval za vzpostavitev miru in blažitev strašnih posledic vojne zlasti med civilnim prebivalstvom. Po vojni se je zavzemal za reševanje vojnih ujetnikov. Preden je bil izvoljen za papeža, se je imenoval Giacomo della Chiesa in je bil nadškof v Bologni. Veliko skrb je posvečal misijonski dejavnosti Cerkve in delu za edinost med kristjani. Novi papež Benedikt XVI. hoče biti delavec za mir, ki je temeljna vsebina evangelija, in za edinost med kristjani ter za sodelovanje pripadnikov vseh verstev sveta, kot je napovedal v svojem nastopnem govoru.
Brž po izvolitvi, preden je iz lože bazilike sv. Petra pozdravil ljudi in podelil svoj prvi blagoslov “mestu in svetu” (Urbi et orbi), je odšel, kot se je zvedelo kasneje, molit na grob papeža Janeza Pavla II. Potem je bil skupaj s kardinali pri večerji v Domu svete Marte, kjer so kardinali v času konklava stanovali. Po večerji se je umaknil v svoje kardinalsko stanovanje, kjer je sedel k pisalni mizi in sestavil (v tekoči latinščini) 214 vrstic dolgo “poslanico”, ki jo je prebral naslednje jutro kardinalom med mašo v Sikstinski kapeli. V njej se je dotaknil vseh perečih vprašanj, ki jih bo morala reševati Kristusova Cerkev, da bo mogla biti pričevalka ljudem našega časa. Dejal je, da se čuti slabotnega pred tako veliko nalogo, vendar je ob misli na svojega velikega predhodnika Janeza Pavla II. ta strah pregnal. “Zdi se mi, da čutim njegovo močno roko, ki stiska mojo. Zdi se mi, da vidim njegove smejoče se oči in poslušam njegove besede, ki so v tem trenutku namenjene meni: ‘Ne boj se!'”
V nedeljo, 24. aprila 2005 dopoldne je bilo na nabito polnem Trgu sv. Petra (zapolnjeni so bili tudi drugi rimski trgi, saj se je v večnem mestu ta dan zbralo nad 400.000 ljudi) mašno slavje za “začetek petrinske službe rimskega škofa”. Nekdaj je bila to maša, med katero so novega papeža kronali s tiaro-trojno krono, potem pa maša “ob nastopu najvišjega pastirja vesoljne Cerkve”. Med to mašo je Benedikt XVI. prejel znamenja svoje papeške službe: palij in ribiški prstan. Pomen obeh znamenj je razložil v svoji jasni homiliji. Dejal je, da ne bo predstavljal svojega “vladnega programa”. “Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in da se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.” Sešteli so, da je njegovo homilijo spremljalo navdušeno ploskanje, ki se je oglasilo osemintridesetkrat. Na koncu svoje homilije je nagovoril mlade, s katerimi se bo srečal prihodnjega avgusta v Koelnu na 20. svetovnem dnevu mladih: “Dragi mladi: Ne bojte se Kristusa! Ne jemlje ničesar, daje pa vse. Kdor se njemu izroči, prejme stoterno.” Ob navdušenem pozdravljanju množice se je v odprtem belem džipu zapeljal med množico na trgu.
Dan pred začetkom svoje petrinske službe je Benedikt XVI. v dvorani za avdience Pavla VI. sprejel okoli 4.000 predstavnikov “sedme sile”, ki so v Rimu spremljali zadnje dneve papeža Janeza Pavla II., njegovo veličastno zadnje slovo ter volitve njegovega naslednika. “Po vaši zaslugi so zgodovinsko pomembne dogodke v Cerkvi lahko spremljali po vsem svetu. Možnosti, ki so se nam odprle s sodobnimi sredstvi družbenega obveščanja, so čudovite in izredne.” V tednu po “nastopni” nedelji pa je imel celo vrsto srečanj. V ponedeljek najprej s predstavniki raznih Cerkva in verstev, ki so se udeležili tega slavja, zatem pa se je srečal s svojimi presrečnimi rojaki Bavarci, katerim se je najprej opravičil za tričetrturno zamudo. “Nemci smo znani po svoji točnosti,” se je pošalil, “kaže, da sem se že zelo poitalijančil.” V sredo, 27. aprila, je bila prva splošna avdienca na Trgu sv. Petra, kjer se je zbralo okoli 40.000 ljudi, med njimi tudi nekaj Slovencev. Benedikt XVI. se je pripeljal v odprtem belem džipu, v svojem nagovoru se je zopet spomnil svojega ljubljenega predhodnika in povedal, da bo pri teh srečanjih nadaljeval kateheze o psalmih, ki jih je pripravil že Janez Pavel II. Obrazložil je tudi, zakaj si je izbral ime Benedikt XVI., na koncu je romarje pozdravil v številnih jezikih, med njimi tudi v slovenskem in hrvaškem ter s tem pokazal, da je poliglot, kot je bil njegov predhodnik. Srečanje je potekalo v prisrčnem vzdušju; papež je osvojil srca ljudi s svojo ljubeznivostjo, preprostostjo in neposrednostjo. Že takoj na začetku je postavil na laž razne “verske sociologe” pri nas in po svetu, ki so ga v svojem “vseznanju” takoj po izvolitvi razglašali za trdega in mrkega konzervativca.
Znamenito okno papeževega stanovanja v Apostolski palači, kjer smo nedeljo za nedeljo opoldne videvali Janeza Pavla II., ki se je nekaj dni pred njegovo smrtjo zaprlo, se je v nedeljo, 1. maja 2005, na veliko veselje rimskih romarjev spet odprlo. Papež Benedikt XVI. je najprej povedal, da je to okno postalo tako znano zaradi Janeza Pavla II., “ki se nam še vedno zdi bližji kot kdajkoli”. Potem je vernikom pravoslavne Cerkve in drugih vzhodnih Cerkva voščil veliko noč, ki so ta dan praznovali. Spomnil se je tudi sv. Jožefa Delavca, s katerim je pred petdesetimi leti “pokristjanil” delavski prvi maj papež Pij XII. Njegova zadnja misel je bila posvečena Jezusovi Materi Mariji, ki jo v maju častimo s šmarnično pobožnostjo.
“Rodil sem se na veliko soboto, 16. aprila 1927 v Marktlu ob Innu (po naše bi se njegovemu rojstnemu kraju, ki šteje okoli 2.700 duš, reklo Tržič)… To se mi zdi zelo dober dan, ki nekako nakazuje mojo zgodovinsko podobo in lastni položaj: ob vratih velike noči, seveda pa še nisem vstopil.” Krščen je bil še isti dan – štiri ure po rojstvu – z vodo, blagoslovljeno na veliko soboto. Starši – Joseph, bavarski orožnik, in Maria, izučena kuharica – so se poročili pozno in imeli so samo tri otroke: hčerko Marijo ter sinova Georga (1924) in Josepha. “Mati je bila zelo toplega srca in notranje zelo močna, oče bolj razumski in hote poudarjeno, razmišljajočega verskega prepričanja.”
Odraščal je v letih, ko je v Nemčiji zavladal Hitler. Katoliški Bavarci so bili v veliki večini nasprotni njegovemu nacizmu, ker se jim je zdel nezdružljiv z vero, ki so jo izpovedovali. Ratzingerjev oče je ob začetku druge svetovne vojne svojim otrokom dejal: “Če bi v tej vojni zmagala Nemčija, bi bila to zmaga Antikrista!” Ob izvolitvi Josepha Ratzingerja za papeža so se v številnih časopisih pojavile njegove fotografije v vojaški uniformi, češ da je sodeloval v nemški vojski. Leta 1943 je bil – komaj šestnajstleten – vpoklican v protiletalsko službo. Na očitek, da je bil član Hitlerjugenda (kot nekdanje jugoslovanske pionirske organizacije), je povedal, da nikoli ni bil zraven, čeprav bi mu to prineslo materialne ugodnosti. Po vojni je nadaljeval bogoslovni študij v Munchnu. 29. junija 1951 je prejel mašniško posvečenje – tedaj je imela ta nadškofija 44 novomašnikov, zdaj pa jih ima manj kot 10! Po novi maši je bil eno leto kaplan, njegovo srce pa je hrepenelo po poglobljenem študiju. “Kot kaplan sem moral imeti šestnajst ur verouka… Bilo je zanimivo zame, enkrat sestopiti iz umske sfere in se učiti govoriti z otroki.” Svoj teološki študij je poglabljal in pripravljal se je na svoj poklic profesorja teologije. Osvojil ga je veliki cerkveni učitelj sv. Avguštin, kateremu je posvetil svojo doktorsko disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na bogoslovnih šolah v Freisingu, Bonnu, Munstru in Tubingenu, po letu 1962 pa se je “v službi” kolnskega nadškofa kardinala Fringsa vpisal med vodilne koncilske teologe. Tam je veljal za “progresista”. Zagovarjal je misel, da mora “tudi v Cerkvi nastati večja svoboda. Tukaj igra vlogo seveda tudi patos mladega človeka. Toda v glavnem je bila to zavest, ki jo je bilo treba čutiti po vsej Cerkvi, ki je bila povezana s prelomnim razpoloženjem povojnega časa – in z upanjem, da je zdaj vendarle mogoča nova ura krščanstva.”
Kot bogoslovni profesor je opravljal obširno in globoko raziskovalno delo na področju dogemske zgodovine in dogmatične teologije, posebej š še glede nauka o Cerkvi. Sad tega študija so njegove spisi, nekateri zelo obsežni, tudi do 500 strani, ki so jim strokovni ocenjevalci namenili laskave pohvale. V številne jezike je bila prevedena njegova knjiga Uvod v krščanstvo (1968), v kateri so zbrana njegova predavanja o Apostolski veri. Slovenski prevod, ki ga je pripravil Jože Urbanija, je izšel leta 1975 pri celjski Mohorjevi družbi. V slovenskem prevodu imamo tudi dve njegovi novejši knjigi Sol zemlje (1996) ter Bog in svet – Vera in življenje v našem času (2000), ki vsebujeta njegove pogovore z že omenjenim nemškim časnikarjem Petrom Seewaldom. Obe nam lepo odkrivata misel kardinala Josepha Ratzingerja, dolgoletnega prefekta Kongregacije za verski nauk, ki so zdaj, ko je postal papež, še bolj pomembne. “Pri svoji teologiji sem izhajal od teme Cerkve… in pri tem mi je postajalo vedno pomembnejše to, da Cerkev ni sama sebi namen, temveč da je tukaj zato, da bi bil Bog viden. Tako bi dejal, da se ukvarjam s temo Cerkev v tem smislu, da nastane razgled na Boga. In v tem smislu je Bog pravzaprav osrednja tematika mojega prizadevanja.” Poslanstvo bogoslovnega profesorja, ki ga je od leta 1957 do leta 1977 opravljal v Freisingu, Bonnu, Munstru, Tubingenu in Regensburgu, mu je bilo zelo pri srcu, zato je bil zelo iznenaden in celo zaskrbljen – ker je imel zalo malo dušnopastirskih izkušenj – ko ga je papež Pavel VI. leta 1977 kot “pomembnega mojstra teologije” imenoval za naslednika kardinala Juliusa Dopfnerja na nadškofijskem v Munchnu/Freisingu. Sprva je okleval, potem pa je odgovorno službo sprejel, ker je hotel biti med “sodelavci resnice” (ti dve besedi sta njegovo škofovsko geslo).
Škofovsko posvečenje je prejel 28. maja 1977, mesec dni kasneje pa je iz rok papeža Pavla VI. v Rimu prejel kardinalski “klobuk”. Na svojem škofovskem grbu je imel na ščitu, razdeljenim na štiri polja, dvakrat “freisinškega zamorčka” (kronana glava zamorčka je v grbu freisinške škofije, ki je imela svoje posesti tudi v Škofji Loki, od leta 1316), desno zgoraj je “korbinijanski medved”, levo spodaj pa je školjka, ki ima več pomenov. Nadškofijo je vodil do 15. februarja 1982, kajti papež Janez Pavel II., ki je izredno cenil njegovo teološko znanje, ga je 25. novembra 1981 imenoval za prefekta Kongregacije za verski nauk.
S Karolom Wojtylom, tedaj pomožnim škofom in nato nadškofom v Krakovu, sta se bežni srečevala na koncilu, pobliže pa sta se spoznala na škofovski sinodi v Rimu leta 1977. “Pravo poznanstvo je nastalo pravzaprav šele pri konklavu 1978, torej poznanstvo ni bilo tako dolgo. Spontano sem se zelo dobro razumel z njim, a da bi on pomislil name, ta misel me ni obšla.” S papežem se je srečeval vsak dan in pogovarjala sta se v nemščini. Obravnavala sta vsa pereča vprašanja verskega nauka, ki jih je treba na primeren način posredovati ljudem sedanjega časa. Kritiki Cerkve, ki to Kristusovo ustanov presojajo s “sociološkimi očmi” in so obremenjeni s številnimi predsodki, so Ratzingerju zaradi njegovega nemštva, ki naj bi bilo sinonim za hladno trmoglavost, obesili nalepko “Panzerkardinal” (kardinal-tank). Tisti, ki so delali skupaj z njim, vedo povedati, da je bil vedno zelo odprt za pogovor in sprejemljiv za pripombe. Iz svojega stanovanja nedaleč od sedeža Kongregacije za verski nauk je prihajal vsako jutro točno ob devetih. Peš in s črno aktovko. Oblečen je bil kot navaden duhovnik, ob hladnejšem vremenu je imel na glavi črno baretko. Ob četrtkih je ob sedmih zjutraj maševal za nemške romarje v zavodu Tevtonik. Tam je skupaj s študenti sedel k zajtrku. “Bil je preprost, sproščen, vesel in čisto domač,” so rekli tisti, ki so se družili z njim. Da je res takšen, smo se lahko prepričali v teh nekaj tednih, odkar je postal papež – res pravi “sveti oče”. V svojem govoru ob pogrebu Janeza Pavla II. je dejal, da nas pokojni papež “gleda z nebeškega okna”. Mirno lahko rečemo, da je s tistega okna gledal tudi v Sikstinsko kapelo in je “uredil” tako, da je prijatelj Joseph Ratzinger postal njegov naslednik. Svetniki zmorejo veliko!
Milana Vidmarja bo svetovna zgodovina tehnike pomnila zlasti kot izrednega poznavalca transformatorjev (naprave iz železnega jedra in navitja za spreminjanje izmenične napetosti). “Njegove knjige s tega področja so ponatiskovali v nemščini, ruščini, francoščini, romunščini in seveda slovenščini, po njih so se desetletja šolali evropski elektrotehniki. Svetovno pomemben je tudi njegov pionirski prispevek k teoriji gospodarne gradnje električnih strojev” (Sandi Sitar). Rodil se je 22. junija 1885 v Ljubljani. Bil je izredno bister otrok in vse od prvih šolskih let, predvsem pa v srednji šoli, je kar hlastal za znanjem. Po sedmi gimnaziji je maturiral na ljubljanski realki – tako se mu je mudilo iti študirat na Dunaj – čez eno leto pa na gimnaziji v Novem mestu. V letih 1902-1907 je na Dunaju študiral strojništvo in leta 1910 doktoriral z disertacijo o centrifugalnih črpalkah. Od strojništva se je dokončno poslovil leta 1923, ko je zaradi dosežkov v elektrotehniki že užival svetovno slavo.S praktično elektrotehniko se seznanjal v tovarni Elin pri Gradcu. Od tam je odšel v Budimpešto, kjer se je posvetil transformatorskim vprašanjem in vzbudil po svetu pozornost s svojimi rešitvami. Vse življenje je ohranil povezave z industrijo. Po prvi svetovni vojni, ko se je ustalil v Ljubljani, se je težišče njegovega dela preneslo na pedagoško in publicistično področje. Od ustanovitve univerze leta 1919 do leta 1957 je bil redni profesor na tehnični fakulteti. Bil je predstojnik (rektor) univerze in večkrat dekan svoje fakultete. Leta 194o je postal redni član SAZU. Leta 1948 je bil ustanovljen Inštitut za elektrogospodarstvo, ki nosi ime po njem.
Šah je igra za “matematične” možgane. Milan Vidmar je začel šahirati s petnajstimi leti. Kot maturant (1902) je premagal tedanja najboljša ljubljanska šahista. Njegove šahovske sanje so se začele uresničevati, ko je bil študent na Dunaju, tedanjem evropskem šahovskem središču. Kmalu se je njegov ime pojavilo na turnirskih tabelah med zmagovalci. Na mednarodnem turnirju nemške šahovske zveze leta 1904 v Coburgu je delil prvo mesto s tedaj slavnim šahistom Neumannom. Leta 1906 je na mednarodnem turnirju v Nurnbergu tudi formalno dosegel mojstrski naslov. Z uspešnimi igrami na turnirju v Karlovih Varih na Češkem pa je 22-letni Milan Vidmar postal mednarodni mojster. Na turnirju v San Sebastianu v Španiji leta 1911 je za kubanskim velemojstrom Josejem Casablancom zaostal le za pol točke in ta uspeh mu je prinesel naslov šahovskega velemojstra – prvega v Sloveniji in tudi na jugoslovanskih tleh.
Ta njegov uspeh je pri nas vzbudil veliko zanimanje za šah in tedaj je bil ustanovljen Ljubljanski šahovski klub. Turnirji, ki so Milana Vidmarja – ob že omenjenem San Sebastianu 1911 – uvrstili med prve šahiste na svetu, so bili še: London 1922 (3. mesto), Semmering (3. mesto), New York (štirikrožni velemojstrski turnir – 4. mesto). Uveljavil se je tudi kot odličen šahovski sodnik in Svetovna šahovska zveza (FIDE) ga je imenovala za glavnega sodnika na velikih šahovskih turnirjih. Vidmarju je šah miniatura življenja in simbol ustvarjanja. Šahovska partija je zanj “boj dveh osebnosti, dveh intelektov, dveh volj, dveh značajev. Veliki šah ni znanost, pač pa umetnost.” O šahu je napisal dva učbenika. Po njem se od leta 1969 imenuje največji slovenski šahovski mednarodni turnir.
jegova misel se je pogosto ustavljala pred vprašanji o svetu, v katerem živimo. Svoje svetovnonazorske poglede na svet je izpovedal v knjigah Moj pogled na svet (1935), Oslovski most (1936), Med Evropo in Ameriko (1937); po njegovi smrti so izšli Spomini I-II (1964). Filozof dr. Janez Janžekovič v svoji knjigi Smisel življenja (1966) piše: “Kdor se vedno in poklicno peča s samo gmoto, kaj lahko izgubi smisel za vse, kar ni snov. Teorije o razvoju vesolja so rade prečrtale Stvarnika. Naš Milan Vidmar pretresljivo pripoveduje, kako mu je taka teorija v mladosti vzela vero. ‘Štirinajst let mi je bilo. Mlada, žejna glava je srkala vase z neutešljivo slastjo vesoljni svet. Vsak dan ji je prinašal nove vpoglede v naravo, nova spoznanja. Nekje sem v tistih dneh naletel na Kantovo in Laplaceovo kozmogonijo (teorijo o nastanku sveta). Pretresla me je. Nekaj dni, mogoče nekaj tednov me je razburjala, vznemirjala, opajala.
Potem pa je prišla katastrofa tistega dne, ko sem ležal v visoki travi in brez misli poslušal daljni zvon. Kakor blisk z vedrega neba je udarilo v me hipno spoznanje: BOGA NI. Vse, kar se godi okoli mene, se dovršuje samo po sebi, brez tuje pomoči, brez vpliva višjih sil… Ni ga Boga, ki bi mogel spremeniti ves ta ogromni mehanizem… BOG ME JE ZAPUSTIL.” Kasneje je uvidel, da ta teorija o nastanku sveta ni bila pravilna. Spraševal se je o začetku sveta in življenja na njem. “Vsako uro je treba naviti, eno vsak dan, drugo vsak teden. Svet je ura, ki jo moraš naviti naviti vsa trilijon let. Kdo jo je navil?” Njegova ura se je iztekla 9. oktobra 1962.
Sin se je vrnil domov v Ameriko iz vietnamske vojne. Iz San Francisca je telefoniral staršem.
Jezus je vprašal: »Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,36–37)
Bilo je med prvo svetovno vojno. Vojak v strelskem jarku je zagledal svojega prijatelja na »nikogaršnji zemlji«, to je, na področju med okopi ene in druge vojske, kako se je opotekel in padel, ko ga je zadela sovražnikova krogla. Vojak je dejal svojemu oficirju: »Ali smem iti do njega in ga prinesti sem?« Častnik je podrejenega zavrnil z besedami: »Nihče se ne more živ vrniti od tam! Samo še tebe bi izgubili.«