Revija - Revija Ognjišče

Fran Ramovš

Napisal Marko na 31. avgusta 2002. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 14. september 1890, Ljubljana, † 16. september 1952, Ljubljana

Razvedrilo profesorja, železničarjevega sina

Franc Ramovš, oče jezikoslovca Frana, je bil strojevodja južne železnice (Dunaj-Trst) in je bil poročen z Marijo Tomšič. Fran se jima je rodil v Ljubljani 14. septembra 1890. Štiri leta zatem se je družina preselila v Borovnico. Ljudsko šolo je Fran obiskoval v Borovnici in v Ljubljani, kjer je bil potem na gimnaziji vseskozi odličnjak. Na pobudo prijatelja Ivana Cankarja se je poskusil tudi v leposlovju. Po maturi je odšel na Dunaj študirat jezikoslovje. Študij je nadaljeval v Gradcu in ga tam tudi končal ter bil sredi leta 1914, ko se je pričela prva svetovna vojna, promoviran za doktorja filozofije. Kljub šibkemu zdravju je bil mobiliziran, a je po nekaj mesecih na soški fronti tako obnemogel, da se je leto dni zdravil, leta 1917 pa je bil dodeljen črnovojniški službi (v zaledju) v Ljubljani in Kamniku. V tem času si je tudi ustvaril družino.

Žena, srednješolska profesorica, s katero se je bil spoznal na Dunaju, mu je rodila dva otroka: prvorojenka je pri treh letih umrla, sin Primož, rojen leta 1921, pa je postal priznan skladatelj in orgelski virtuoz.Iz svojih otroških let se je spominjal, kako sta z očetom, tedaj uglednim profesorjem mlade ljubljanske univerze, vsako popoldne šla na ljubljanski grad. “Tam sva se sprehajala in potem pod večer zavila še proti postaji, na most za pešce, ki je prečkal železnico ob takratni Dunajski cesti. Mislim, da je tudi oče užival, ko sva gledala večerne vlake, kako odhajajo v vse smeri.”

Med očeti slovenske univerze in akademije

Po zlomu avstro-ogrske monarhije jeseni 1918 se je začelo pripravljanje slovenske univerze in Fran Ramovš je postal tajnik komisije za njeno ustanovitev. Po njeni ustanovitvi leta 1919 je bil med prvimi imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika ter za dve leti izvoljen za univerzitetnega poslovodja, da natančneje organizira delovanje univerze. Slušatelje slovenske najvišje šolske ustanove je uvajal v indoevropsko in slovansko jezikoslovje, poleg tega je predaval še akcentologijo, splošno fonetiko in značilnosti praslovanščine. “Tisti, ki so imeli srečo, da so ga poslušali, vedo povedati, da je bil bleščeč predavatelj.

Vzgojil je vrsto nadaljevalcev svojega dela” (France Novak). Zelo si je prizadeval tudi za ustanovitev slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1935, ko je bil rektor ljubljanske univerze, je napravil načrt za njeno ustanovitev, ki pa so ga beograjski oblastniki zavrnili, zato je iz protesta odstopil kot rektor. Ko pa je bila leta 1938 Akademija vendarle ustanovljena (smela se je imenovati akademija znanosti in umetnosti, ne pa slovenska torej AZU in ne SAZU), je bil med njenimi prvimi 98. člani in prvi načelnik njenega filozofsko-filološko-historičnega razreda. Od leta 1942 je bil njen prvi tajnik. Po letu 1945 je izdelal novim razmeram primerne pravilnike, statute, in Akademijo preuredil po inštitutih. Leta 1950 je bil izvoljen za njenega predsednika. Bil je tudi ustanovitelj in prvi upravnik njenega inštituta za slovenski jezik, ki zdaj nosi ime po njem.

Jezik ni samo orodje pisateljev

“Od ustanovitve ljubljanske univerze,” piše jezikoslovec Rudolf Kolarič, “je bil Fran Ramovš največja avtoriteta tudi v vprašanju slovenskega knjižnega jezika. Njegov odnos do knjižnega jezika ni bil tradicionalno purističen (da bi zavračal vse, kar ne zveni slovensko), kajti zavedal se je, da pisni jezik ne rabi samo za estetično izražanje v leposlovju, marveč za vse potrebe silno razvejanega javnega in zasebnega življenja.” Glavno delo Frana Ramovša je bilo raziskovanje slovenskega jezika, ki ga je začel že v študentskih letih in ga je opravljal vse življenje. Posebej je raziskoval jezikovni razvoj in narečja. Sam je zbral precej gradiva na terenu, izpisal pa si je vse dotedanje študije o slovenskih narečjih. V knjigi Dialektološka karta slovenskega jezika (1931) je objavil prvi znanstveno utemeljeni zemljevid slovenskih narečij, ki jih je razdelil na sedem narečnih skupin z okoli 40 narečij (“Vsaka vas ima svoj glas”).

Njegov življenjski načrt je bila Historična gramatika slovenskega jezika, od katere pa sta izšla le dva dela: Konzonantizem (1924) in Dialekti (1935). Drugi deli v tej zbirki niso izšli, čeprav jih je obravnaval v univerzitetnih predavanjih. V skrajšani obliki je vokalizem (razprava o samoglasnikih) podan v njegovi najboljši knjigi Kratka zgodovina slovenskega jezika (1936). V okvir zgodovinskega raziskovanja slovenščine sodi tudi kritična izdaja Brižinskih spomenikov (1937), prvega zapisa v slovenskem jeziku. Pripravil jo je skupaj z zgodovinarjem Milkom Kosom. Fran Ramovš je omahnil sredi ustvarjalnega dela 16. septembra 1952, dva dni po svojem dvainšestdesetem rojstnem dnevu.

obletnica meseca 09_2002

Tomaž Humar

Napisal Marko na 20. avgusta 2002. Objavljeno v Moj pogled.

“V šoli se nisem veliko naučil, vse, kar znam, me je naučilo življenje. Če bi nas naučili vsaj jezikov in nam bi namesto spričevala dali ‘digitronček’, da bi se naučili računati, bi bilo bolje. Za denar, ki smo ga v šoli zapravili, bi nas peljali dvakrat okrog sveta, da bi videli, kako se drugje stvari vrtijo, kakšno kvaliteto življenja imamo tu na “Zgornji fovšiji” in ne bi več tako jamrali, kot tarnamo,” razmišlja Tomaž Humar pogumni in vsem dobro znani alpinist. Nič kaj spodbudno razmišljanje za začetek šolskega leta, ko se v šolske klopi odpravlja na stotisoče učencev, dijakov, študentov! Vse prevečkrat smo postreženi z kopico informacij, a živeti še vedno ne znamo. Tomaž nam v “svojem pogledu” odkriva, kako se on srečuje z življenjem, ko vedno znova stopa na nove poti, ne le v gore in strme stene, ampak tudi v vsakodnevne izzive.

– Tomaž, prehodil si veliko poti, doživel, okusil in videl različne stvari, proti pričakovanjem vstal z invalidskega vozička, in praviš, da ni nemogočih poti?

Če si to srce res želi. To je večni krog. Ko dosežeš nekaj, ostaneš prazen sam v sebi, bi rekel Nejc Zaplotnik. V tebi nastane praznina in dobiš lahko novo priložnost. To je eden od najsrečnejših trenutkov mojega življenja, da mi je dana od zgoraj še ena priložnost.

– Star pregovor pravi: “Gora ni nora, ...

… nor je tisti, ki gre gor”. To je najbolj prikladen izgovor za tiste, ki nimajo poguma malo tvegati in vsaj malo vzdigniti svojo leno ‘tazadnjo’. Tisti, ki smo bili pa enkrat gor, vemo, da temu ni tako. Gore si moraš zaslužiti; gore so za izbrance. Še tisti, ki so v dolini bolj zagrenjeni, se v gorah odprejo. Zame osebno so gore eno redkih okolij, kjer se človek lahko sreča sam s sabo. Spodaj tega ne moreš, neprestano se nekaj dogaja: telefon zvoni, dolgovi te tlačijo, avtomobil se ti pokvari, vmes imaš še intervjuje… kmalu imaš ‘poln kufer’ vsega. V gorah pa si sam s sabo. Alpinisti smo ljudje, ki menimo, da v dolini dobimo premalo ljubezni in si jo v gorah vzamemo sami: daš vse, dobiš vse. Nekateri tega ne priznajo, jaz v to verjamem. V gorah sem spoznal absolutno Ljubezen, tam ni ni blefiranja in ni cincanja. Zdaj lahko nakladam, ko sem tam, pa tudi mene stisne. Zelo podobno Kristusovemu povabilu: pusti vse in pojdi za menoj. Mislim, da je pomembno, da sprejmemo življenje in ga delimo tudi s tistimi, ki imajo manj kot mi. Verjamem v absolutno Ljubezen, kjer ni pogojnikov in raznih mašil. Tu v dolini je preveč preračunljivosti in narejenosti, slovenske demokracije, v kateri se ne ve, kdo pije in kdo plača.

– Ko sem rekel “gora ni nora”, sem hotel nadaljevati, da si ta pregovor postavil na laž. Z gore si prišel cel, ponesrečil pa si se doma, kjer bi se lahko zgodilo vsakemu.

Ko grem v gore sem osredotočen samo na to. Doma, ko drvim gor in dol in imam v mislih sto in eno stvar, se mi je pa zgodila nesreča. Še najboljšim se dogaja, zakaj se meni ne bi. V življenju imam rad hojo po robu. Do največjih doživetij pride ravno, ko si na meji, ne ko si “čez”, niti na “to stran”, ampak ravno na meji med življenjem in smrtjo. Ni strahu, ni euforije, ni včeraj in ni danes, ampak preprosto si! To so stebri, ki stojijo. Tudi On je rekel: “Jaz sem, ki sem.” Takrat si to, kar si, več pa se ne da biti. Problem nas ljudi je, da bi radi bili več. Če sem jaz “Jože Šlosar” bom to, in kaj je v tem narobe? Za nas Slovence je najbolj važno, da pred hišo stoji ‘spoliran golf’ in da so na oknih ‘bršljanke’, pa tudi če družina strada. Slovenec ne bo nikdar priznal, da je reven. Zato so dobrodelne organizacije, ki so sicer zelo dobro zasnovane, za Slovence popolnoma nesprejemljive – tja hodijo tisti, ki tega sploh ne potrebujejo.

– Zanima me tvoj nov začetek. Nesreča, ki se ti je zgodila, ko si padel s petih metrov in se hudo poškodoval, te je nekako spremenila?

Ko sem ležal na postelji, sem se najprej oddahnil. Potem se je stanje kompliciralo do te mere, da bi skoraj moral ostati na vozičku, vendar so me na srečo v tujini “poflikali”. Če ne bi imel te danosti, da sem nekoč – čeprav nekoliko pozno – odkril hribe, danes ne bi več hodil. Potreboval sem oboje: Njega in ta občutek. Jaz sem se kalil v teh izkušnjah, vendar čeravno so poti različne, je bistvo samo eno: to je Ljubezen. Recimo: vzpon na Daulagiri ni bil načrtovan, delali smo pri “društvu PGC”, gorel sem za to idejo in nam je uspelo. Prej me ni nihče poznal, ko sem bil v steni, pa so “mame in atiji” zame trepetali. Po Daulagiriju sem dobil ogromno priznanj in imel sem veliko predavanj o tem, s sabo pa nosim samo eno stvar. Mislim, da je bilo v Tolminu, ko je ob koncu predavanja prišel k meni že starejši moški s sporočilom na listku in rožnim vencem, ki mi ga je stisnil. Teh oči, ki so jokale, ne bom nikdar pozabil, in ta rožni venec me vedno spremlja v avtomobilu. To ostane. Medalje, nazivi “naj” so stvar nekega ‘pompa’, ki je bil tudi meni v določenem trenutku všeč. Spontanost ljudi, ki so me spremljali, je bila z menoj in nisem se mogel kar umakniti… Potem se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi in tudi s tem moram biti zadovoljen. Smisel vsega tega je, da sem lahko ponovno začel.

– Kako si doživljal povezanost s tistimi, ki so te prej poslušali in hodili na sprejeme in tvoja predavanja, in potem ko si bil v bolnišnici sam, v krogu najbližjih?

Na koncu si vedno sam. Lahko izgubiš vse, čisto vse, samo samega sebe ne. Na svet smo prišli samo z eno stvarjo: s človeškim dostojanstvom, če poklekneš, se ukloniš, zapraviš še to.

– Poklekneš oziroma se pokloniš pred kom?

Pred Njim vedno! On je bil vedno in povsod z menoj. On je bil z mano, ko se je nazdravljalo, in takrat, ko se je cvililo. Vzgojen sem krščansko in sem seveda kristjan. Da se srečam z Njim, ne potrebujem nobenega posrednika. Občestvo je sicer zelo dobra zadeva: skupaj goriš za eno idejo. Duha ljudstva je nemogoče razbiti. Nočem pa mešati občestvo z manipulacijo, ki se je tudi dogajala.

Moj pogled 08_2002

Sveti pater Pij

Napisal Marko na 4. avgusta 2002. Objavljeno v Priloga.

25. maj 1887, Pietrelcina, Italija; † 23. september 1968, San Giovanni Rotondo, Italija

Od zibelke za ta svet do lestev za nebesa

Pietrelcina, ki je povezana z imenom patra Pija, je njegov rojstni kraj, nedaleč od mesta Benevento v italijanski pokrajini Kampanji. Tam je zagledal luč sveta 25. maja 1887 ob petih popoldne. Bil je četrti od sedmih otrok, ki sta jim posredovala življenje zakonca Grazio Forgione in Maria Giuseppa De Nunzio. Krščen je bil že naslednji dan na ime Francesco….Pri enajstih letih je prejel prvo sveto obhajilo in birmo. Ko je petnajstleten razmišljal, da se popolnoma posveti Bogu, je imel videnje, ki mu je pokazalo, da bo vse njegovo življenje nenehen boj proti satanu. 6. januarja 1903 je Francesco Forgione prišel v kapucinski samostan v kraju Morcone, kjer je opravil noviciat in 22. januarja 1904 izrekel začasne redovne zaobljube ter dobil ime Pij iz Pietrelcine, po katerem ga zdaj pozna ves svet. Od tam se je preselil v samostan v kraju Pianisi, kjer je nadaljeval študije. Leta 1907 je izrekel večne redovne zaobljube. Pogosto ga je mučila neka skrivnostna bolezen in bali so se, da ne bi umrl pred mašniškim posvečenjem, zato je bil s posebnim dovoljenjem iz Rima 10. avgusta 1910 v stolnici v Beneventu posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 14. avgusta v svojem rojstnem kraju. 8. septembra je na pristavi Piana Romana, nedaleč od doma, kjer je kot otrok pasel, prejel nevidna, toda boleča znamenja Kristusovih ran. Poslali so ga v samostan v kraju Venafro, kjer pa je ostal le dobra dva meseca. Zaradi bolezni se je moral vrniti v domači kraj, kjer je ostal do februarja 1916, ko so ga predstojniki poslali v samostan Svete Ane v mestu Foggia. Tudi tukaj je ostal prav malo časa, kajti sredi leta 1917 je bil prestavljen v San Giovanni Rotondo, kjer so tedaj kapucini imeli zelo skromen samostan, in tam je ostal do konca svojega zemeljskega bivanja, ki se je izteklo 23. septembra 1968.

“Glejte Jezusa, ne mene!”

San Giovanni Rotondo je kmalu po prihodu patra Pija začel privabljati romarje od vsepovsod, potem ko se je razvedelo, da tam živi pater s stigmami – vidnimi znamenji Kristusovih ran. Te rane je prejel 20. septembra 1918 dopoldne med molitvijo v samostanskem koru. Prikazalo se mu je skrivnostno Bitje (trpeči Kristus), ko je bilo videnja konec, je pater Pij opazil, da so njegove roke, noge in prsna stran prebodene in da iz njih kaplja kri. “Zamislite si mojo grozo, pa tudi bolečine, ki sem jih takrat občutil, in jih čutim nenehoma vsak dan.” Nekaj dni po tem dogodku je v pismu eni od žena, ki jim je bil duhovni voditelj, napovedal: “Ta križ, ki mi je bil poslan od Boga, me bo spremljal vse do konca mojega potovanja.” In res je bilo tako. Kljub vsem poskusom zdravnikov, da bi jih zacelili, so rane ostale sveže celih petdeset let, nikoli pa se niso ognojile. Pater Pij je vedno nosil rokavice, ki jih je sam pral. Med zadnjo mašo, ki jo je daroval 22. septembra 1968, en dan pred smrtjo, je rokavice snel in vsi so lahko videli, da so rane izginile. Številne zdravniške preiskave so potrdile, da pater Pij – prvi duhovnik v zgodovini s stigmami – teh ran ni dobil po naravni poti. Na sodbo nekega profesorja, da je pater Pij dobil rane samo zato, ker se je tako močno poglabljal v Kristusovo trpljenje, je sam pater hudomušno odgovoril: “Ko boš videl tistega profesorja, mu reci, naj na vso moč misli, da je vol. Bomo videli, če mu bodo zrasli rogovi!” Veliko je pretrpel zaradi sumničenj raznih visokih predstavnikov Cerkve, a njegov odgovor je bil: “Cerkev je naša mati; tudi kadar nas tepe, nam želi dobro.” Ljudem, ki so strmeli vanj, ko je molil, je dejal: “Kaj gledate mene, glejte Jezusa!”

Moder spovednik in duhovni voditelj

Pater Pij je kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo zaslovel kot spovednik, ki bere v srcih. V več kot petdesetih letih svojega bivanja v tem samostanu (od leta 1931 do 1934 zaradi prepovedi iz Vatikana ni smel spovedovati) je v svoji spovednici sprejel na stotisoče ljudi. Samo v letu 1967 je samostanski kronist naštel 15.000 žena in 10.000, ki so bili pri spovedi pri patru Piju. Bila pa so leta, ko je število njegovih spovedancev znašalo 70-80.000! Treba je bilo dolgo čakati na vrsto (uvedli so sezname), predvsem pa se je bilo treba na spoved temeljito pripraviti. Srečanje s patrom Pijem-spovednikom je bilo zelo osebno, pogosto dramatično. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev: če ni opazil pripravljenosti na spreobrnjenje, je znal biti zelo trd. “Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji in z drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa, jih je treba tudi bolj trdo prijeti!” Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo kratke: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je “videl”, podal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. “Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,” je dejal. “Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!” Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsakdanji maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri “spominu živih in rajnih”. Tisti, ki jim je bil duhovni voditelj, so nemalokrat slišali njegovo svarilo: “Dobro pomnite: če se ne boste obnašali lepo in če me ne boste poslušali, vas nekoč pred Bogom ne bom priznal za svoje otroke. Bom prvi, ki vas bo tožil!”

Otipljivi sadovi vztrajne molitve

Pater Pij povezuje molitev z močno karitativno dejavnostjo, katere izjemen izraz je Hiša lajšanja trpljenja. Molitev in ljubezen: poglejte, kako zelo stvaren povzetek nauka, ki nam ga daje pater Pij, in ga danes ponovno predlagamo vsem,” je poudaril Janez Pavel II. v svoji homiliji ob razglasitvi patra Pija za svetnika.

O svetem Frančišku Asiškem je nekdo zapisal, da ni bil zgolj mož molitve, temveč “poosebljena molitev”. Isto so govorili o patru Piju vsi, ki so z njim živeli ali se z njim srečevali. On sam je večkrat dejal: “Kaj vendar hočejo vsi ti ljudje? Jaz sem samo ubog redovnik, ki moli.” V svoj dnevnik je leta 1929 zapisal: “Vsak dan vsaj pet rožnih vencev… To je orožje, ki nam ga je za obrambo in zmago darovala Mati Marija, da ga uporabljamo zoper zvijače peklenskega sovražnika.” Dva dni pred svojo smrtjo, 20. septembra 1968, je svojemu rojaku patru Modestinu položil v roke svoj rožni venec, rekoč: “Glej, izročam ti rožni venec. Razširjaj ga med mojimi!” Sredi viharja druge svetovne vojne je papež Pij XII. katoliške vernike prosil, naj molijo za mir in za zmago dobrega nad zlom. Pater Pij je svojim duhovnim otrokom dejal: “Odgovorimo na klic svetega očeta!” Tako so nastale “molitvene skupine”, ki so dejavne po številnih deželah sveta. – Sad molitve je tudi bolnišnica Hiša lajšanja trpljenja, katere zamisel sega v leto 1940, uresničevati pa so jo začeli leta 1947. Odprli so jo 5. maja 1956. Ob tej priliki je pater Pij dejal, da se v tem bolniškem mestu združujeta najsodobnejša medicinska tehnika in duh frančiškanske skromnosti. “To je kraj molitve in znanosti.” Last tega zavoda je pater Pij prepustil Svetemu sedežu z zagotovilom: “To delo bo preživelo stoletja.”

Pri oltarju drugi Kristus

Milanski nadškof kardinal Giovanni Montini, poznejši papež Pavel VI., je obiskal patra Pija v San Giovanni Rotondu in bil pri njegovi maši skupaj z množico vernikov. Zapisal je: “Ena maša patra Pija za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona.” Pater Pij je redno maševal že ob štirih zjutraj, na mašo pa se je pripravljal več kot dve uri. Ko je pristopal k oltarju, je šel na Kalvarijo. V pogovoru s svojo duhovno hčerko Cleonice Morcaldi je povedal, kaj mu pomeni maša. “Popolno združenje s Kristusovim trpljenjem.” – “In kaj naj berem v vaši maši?” – “Celotno Kalvarijo.” – “Pater, povejte mi, kaj trpite pri sveti maši?” – “Vse tisto, kar je trpel Kristus – seveda v neprimerljivi meri – trpim tudi jaz, kolikor je to mogoče človeškemu bitju.” – “V katerem trenutku med daritvijo svete maše trpite najbolj?” – “Med spremenjenjem /povzdigovanjem/ in obhajilom.” Pogosto se je pater Pij med mašo zamaknil; dolgo se ustavljal ob spominu živih in rajnih, ko je Bogu priporočal vse tiste, ki so bili zaupani njegovi očetovski skrbi. Njegovi zavistni nasprotniki so dosegli, da so iz Rima določili, naj maša patra Pija ne traja več kot trideset minut. “Če bi bilo v moji moči, sploh ne bi šel od oltarja,” je dejal pater Pij, ki pa je ukaz ponižno sprejel. Kako je cenil mašno daritev, povejo njegove besede: “Ko bi ljudje poznali vrednost svete maše, bi morali priti vsak dan orožniki, da bi skrbeli za red pred vrati zaradi take množice ljudi.” Zadnjo mašo je daroval 22. septembra 1968, en dan pred svojo smrtjo. Med njo je z rok snel rokavice in videlo se je, da na njih ni več sledov ran. “Moja kri se je izčrpala.”

“Ko bom v grobu, bom bolj živ kot kdaj”

Nekateri sobratje in duhovni otroci so imeli občutek, da pater Pij ve za datum svoje smrti. Ko so videli, da njegove telesne moči vse bolj pešajo, so ga vprašali: “Pater, odhajate, kako bomo brez vas?” On pa jim je odgovoril: “Saj bom ostal med vami, bolj kot prej. Prej ste me morali čakati, če ste hoteli govoriti z mano, zdaj pa vas bom jaz čakal tam. Pridite na moj grob in dobili boste več kot prej. V grobu bom bolj živ kot kdajkoli!” Tistim, ki ne morejo priti v San Giovanni Rotondo., pa je svetoval: “Pojdite pred tabernakelj in v Jezusu boste našli tudi mene.” Po zadnji maši 22. septembra 1968 se je pater Pij samo še dvakrat prikazal na oknu in je romarje blagoslovil in jim pomahal v pozdrav z belim robčkom. V noči od 22. na 23. september je pater, ki je bedel ob njem, videl, da pater Pij ugaša in je šel klicat predstojnike in sobrate, čeprav mu je Pij dejal: “Nikogar ne kliči! Nikogar ne budi! Tisti, ki me je imel poklicati, me je poklical. Potem ko je prejel sveto maziljenje, je ob 2.30 ponoči izdihnil z imenoma Jezusa in Marije na ustnicah. Ob njegovi krsti v samostanski cerkvi so se vrstile dolge procesije romarjev vse do pogreba, ki je bil 26. septembra. Pokopali so ga v kripti cerkve Marije, Matere milosti in tako izpolnili njegovo željo, ki jo je zapisal v oporoki leta 1923. Pri pogrebnem slavju, ki je bilo prežeto s trdno vero, da pater Pij živi v Bogu in prosi za vse, se je zbralo kakšnih 1.00.000 ljudi. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala šele po dolgem in natančnem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa ga je uvrstil v seznam svetnikov katoliške Cerkve. Njegov god, obvezen za vesoljno Cerkev, se obhaja 23. septembra.

ČUK, Silvester. Sveti pater Pij. (Priloga). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 8, str. 45-52.

Alojz Gradnik

Napisal Marko na 3. avgusta 2002. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 3. avgust 1882, Medana v Goriških brdih, † 14. julij 1967, Ljubljana

Čevljar in šivilja z desetimi otroki

Alojz Gradnik je sin Goriških Brd, na katera je bil srčno navezan, dasi sta bila otroštvo in mladost, ki ju je tam preživel, zelo trda. Osemnajstleten je na vprašanje, kaj so mu dala Brda, odgovoril: “Dala so mi nauk, da je bogastvo jalovo in da je plodna samo revščina, združena s trpljenjem.” Njegov oče Jožef je bil nezakonski sin tolminskega dekleta, služkinje v Trstu. Od tam je prišel v Brda, kjer je bil rejenec in pastirček, dokler ga ni čevljar v Medani vzel za vajenca, po smrti pa mu je zapustil orodje. Tako je postal samostojen obrtnik in ponosen samorastnik. Poročil se je s šiviljo Lucijo Godeas, hčerko furlanskih kolonov. V zakonu se jima je rodilo deset otrok, pet deklic in pet dečkov, Alojz, ki so mu pravili Gigi, je bil tretji po vrsti. Tedaj je oče že prišel do skromnega koščka zemlje, da je lahko preživljal naraščajočo družino. Gigi je prve tri razrede ljudske šole končal v Medani, potem pa je odšel v Gorico, kjer je bil do končanega 6. razreda gimnazije gojenec Alojzijevišča. Tedaj je izstopil in se preživljal z instrukcijami. Po maturi (1901) je na Dunaju študiral pravo. Ko je študij končal, je služboval v Krminu, Gorici, Rovinju, Pulju, Tržiču, Gradiški; med prvo svetovno vojno je deloval kot sodnik v Tolminu in Cerknem. Po vojni je bil do leta 1920 spet v Gorici, tedaj pa se je preselil v Jugoslavijo, kjer je opravljal različne službe v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu. Leta pokoja je “gospod Gigi” najraje preživljal v rodni Medani. Tam si je po srečanju s sestro Smrtjo 14. julija 1967 izvolil zadnje počivališče.

Dvajset knjig pesmi o ljubezni in smrti

Čeprav je svojo prvo pesniško zbirko (Padajoče zvezde) izdal dokaj pozno, ko je imel že štiriintrideset let, se je do konca življenja nabralo dvajset knjig njegovih pesmi. Enajst je izvirnih pesniških zbirk, med njimi je ena namenjena otrokom (Narobe svet, 1953), v devetih knjigah pa najdemo izbor njegove poezije, zlasti ob raznih pesnikovih življenjskih obletnicah. Za velik del Gradnikove lirike je značilno razmišljanje o ljubezni in smrti. Anton Slodnjak to lepo osvetli, ko piše, kako je Gradnik “odkrival, da je ljubezen isto kot največja požrtovalnost in da se zato ne more končati s smrtjo tistega, ki je res ljubil, temveč deluje iz groba še z večjo močjo kakor prej. Zato je tudi v smrti ljubečega človeka tista etična čistost oziroma življenjska moč, ki ne jemlje samo telesnemu koncu značaja vsake groze in nesmiselnosti, temveč vzdiguje pokojnika v večno bivanje” (Slovensko slovstvo, 347). Sprehodimo se ob naslovih in letnicah Gradnikovih pesniških zbirk.

Za Padajočimi zvezdami (1916, naslov so navdihnile vojne strahote) je izšla zbirka Pot bolesti (1922), v katero je Gradnik vložil razbolelost svojega primorstva in slovenstva; zbirka Pisma (1924) opeva silno ljubezensko hrepenenje; v zbirki De profundis (1926) najdemo vrsto sonetov, posvečenih domačim ljudem in domači zemlji; zbirka Večni studenci (1938) je posvečena spominu pravkar umrle pesnikove matere. Tematsko nadaljevanje Večnih studencev je šesta zbirka Zlate lestve (1940). Ob smrti slikarja Riharda Jakopiča je Gradnik v posebni knjižici izdal pesnitev Bog in umetnik (1943). Leta 1944 sta izšli njegovi zbirki Pesmi o Maji ter Pojoča kri. Po Gradnikovi smrti je izšla njegova zadnja pesniška zbirka Lucipeter (1973).

Veliko je tudi prevajal in bil prevajan

Ob izvirnem pesniškem ustvarjanju se je Gradnik veliko posvečal tudi prevajanju iz tujih književnosti. Njegovi prevodi, ki so izšli v knjižnih izdajah, obsegajo nad petdeset naslovov. Med najpomembnejše Gradnikove prevode spadajo prevodi pesnikov. Med prvimi ga je pritegnil znameniti bengalski pesnik in mislec Rabindranath Tagore, nobelovec za književnost 1913, in v slovenščino je prevedel vrsto njegovih del. Zelo je zaslovel s svojimi prevodi starih kitajskih pesnikov; leta 1928 so izšli v knjigi Kitajska lirika, ki je doživela številne ponatise.

V knjižni obliki so izšli tudi njegovi prevodi srbskih narodnih pesmi, italijanske lirike; od njegovega prevoda Dantejeve Božanske komedije so v knjigi izšle samo Vice (1965). Prevedel je sonete genialnega umetnika Michelangela Buonarrotija, sonete in kancone italijanskega pesnika Francesca Petrarca. V slovenski jezik je prelil Prešernove nemške sonete (146) in Prešernove nemške pesnitve (1947). “Gradnikovo pesniško delo je našlo v svetu lep odmev,” piše Marijan Brecelj, ki je sestavljal bibliografijo o Gradniku. Navaja, da so posamezne njegove pesmi prevedene v angleščino, bolgarščino, češčino, francoščino, gruzinščino, italijanščino, latinščino, madžarščino, makedonščino, nemščino, novogrščino, poljščino, ruščino in slovaščino. V knjigi je izšel angleški prevod Selected Poems (1964). Mnoge Gradnikove pesmi so uglasbene. Gradnikovo poezijo sta opremljala predvsem dva umetnika: Božidar Jakac in Riko Debenjak.

(obletnica meseca 08_2002)

Cvetana Priol

Napisal Marko na 31. julija 2002. Objavljeno v Pričevanje.

* 19. februar 1922, Maribor, † 11. avgust 1973, Maribor

Na tem omejenem prostoru ni mogoče prikazati izredno bogatega duhovnega življenja Cvetane Priol, ki se je spomladi leta 1939 kot petnajstletno dekle v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Rodila se je 19. februarja 1922 kot prva od treh hčera (njej je sledila Božena, najmlajša pa je Nevenka) globoko vernih krščanskih zakoncev Josipa Priola in Milene Ribarič. Oče je bil pred drugo svetovno vojno ravnatelj Sadjarske šole v Mariboru, po njej pa je postal direktor tamkajšnjega Inštituta za sadjarstvo. Mati je bila do poroke uradnica, potem pa se je povsem posvetila družini. Vse tri Priolove deklice so obiskovale osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru. Cvetana se je potem vpisala na klasično gimnazijo in je leta 1941 maturirala. Bila je zelo nadarjena za glasbo (o tem često piše v svojem dnevniku); vsa gimnazijska leta se je učila igranja na klavir, kasneje pa je študij glasbe nadaljevala v Gradcu in v Ljubljani. Proti koncu leta 1941 je bila družina preseljena v bližino Gradca.

Cvetana, študentka glasbe, je morala jeseni 1944 z vsemi drugimi študentkami iti na prisilno delo v nemško tovarno tankov v Kapfenbergu pri Gradcu, kjer je zbolela in sledove te bolezni je nosila vse življenje. Družina Priol se je v začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor in Cvetana je takoj začela poučevati glasbo. “Ko je v teh mesecih slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem,” piše njen duhovni voditelj p. Jakob Laura (1906-1984), “je ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev v ta namen, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. To je bila njena žrtev življenja, o kateri govori v dnevniku. Ko sedaj gledamo na njeno življenje, lahko rečemo, da je Bog to njeno ponudbo sprejel v polni meri. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do smrti leta 1973.” Ta križev pot, ki ga je ona imenovala “moj misijon”, se je začel že proti koncu leta 1947, ko je zaradi močnega prehlada dobila pljučnico in vnetje rebrne mrene. Poleti se je zdravila na Koprivniku v Bohinju. Tam se je zbralo nekaj drugih deklet in načrtovale so, kako bi pri nas začeli z delom dušnopastirskih pomočnic po župnijah – današnjih katehistinj, ki jim je Cvetala pravila “sestrice”.

V teh tednih je dozorela njena odločitev: “Hočemse žrtvovati za Cerkev. Hočem ljubiti Boga pod križem.” Zaradi jetike na pljučih je morala spomladi 1948 iti v zdravilišče Topolščica pri Šoštanju, kjer je bila operirana in se je po sedmih mesecih “misijona” vrnila domov. V tistih res hudih dneh je zapisala: “Moje življenje je postalo tema. Toda Ti si postal veličastna luč v tej temi.” Nekaj časa je šlo kar dobro, čeprav ji “vsakdanja doza” trpljenja nikoli ni manjkala.V začetku avgusta 1951 je morala iti v kostno zdravilišče v Rovinj, kjer je preležala devetnajst mučeniških mesecev, ki pa so bili meseci izredne duhovne višine, kakor pričujejo njeni zapisi po vrnitvi od tam v začetku marca 1953.

“Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena od stalnih srčnih napadov.” Leta 1956 je dobila službo na Glasbeni šoli v Mariboru, kjer je poučevala do invalidske upokojitve leta 1969. Potem pa je v svojem domu poučevala dekleta v igranju harmonija in vzgajala cerkvene organistke. Posvečala se je tudi delu za bolnike. Njeno velikodušno srce je prenehalo biti 11. avgusta 1973.

Silvester Čuk, Cvetana Priol. (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 8, str. 82-83

Anne Frank

Napisal Marko na 4. julija 2002. Objavljeno v Pričevanje.

* 12. junij 1929, Frankfurt na Majni, Nemčija, † 12. marec 1945, Bergen-Belsen, Nemčija

Njen dnevnik – zaupna prijateljica

“Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravimo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty.” Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank.

Za svoj trinajsti rojstni dan, 12. junija 1942, je Ana Frank med drugimi darili dobila tudi debelejši zvezek s trdimi platnicami in sklenila je, da bo to njen dnevnik. Še isti večer je vanj zapisala: “Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla do zdaj še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo.” Že mesec dni zatem je morala živahna Ana skupaj s starši in sestro ter s še štirimi drugimi judovskimi prijatelji v skrivališče, narejeno v “zadnjem delu hiše”, kjer so bili spredaj poslovni prostori očetovega podjetja za predelovanje sadja. Tam so se ti dobri ljudje, preganjani samo zato, ker so bili Judje, skrivali 25 mesecev. Nenehno so morali paziti, da ne govorijo glasno, da ne kašljajo, da se ne izdajo. Zdaj je bil Ani njen dnevnik še bolj zaupna prijateljica in 28. septembra 1942 je na prvo stran pripisala: “Oh, kako sem vesela, da sem te vzela s seboj!”

Ni pa mogla v svojih zapisih, sestavljenih v obliki pisem prijateljici Kitty, poročati veliko veselih stvari. Vendar je treba reči, da je vse preizkušnje kar junaško prestajala. Poleg težkih časov in utesnjenih razmer je trpela zaradi nerazumevanja z mamo, kot se dekletom v obdobju pubertete pogosto dogaja. Njen zaveznik pa je oče, kot potrjuje tudi v zapisu “svoje življenjske zgodbe” v dnevniku 20. junija 1942. “Moj oče Otto Frank, največji srček med vsemi očeti, kar sem jih kdaj videla, se je poročil z mamo, ko mu je bilo 36 let, njej pa 25. Moja sestra Margot se je rodila leta 1926 v Frankfurtu na Maini v Nemčiji. Dvanajstega junija leta 1929 sem prišla jaz. Do mojega četrtega leta smo živeli v Frankfurtu. Ker smo Judje, je oče leta 1933 (tedaj je v Nemčiji prišel na oblast Hitler, smrtni sovražnik Judov) odšel na Nizozemsko.Postal je direktor Opecte, nizozemske družbe za izdelavo marmelade. Moja mama Edith Frank-Hollander se je septembra tudi odpeljala na Holandsko, midve z Margot pa sva odšli v Aachen, kjer je živela naša babica.”

Margot je šla k staršem na Nizozemsko decembra leta 1933, Ana pa februarja naslednje leto. Tam sta deklici hodili v šolo. Ana je bila silno živa in velika klepetulja. Okoli sebe je vedno imela veliko deklic in kasneje roj oboževalcev. “Maja leta 1941 je bilo konec dobrih časov: najprej vojna, potem kapitulacija in vdor Nemcev na Nizozemsko. S tem se je za nas Jude pričela nesreča.” V skrivališču niso lenarili, temveč so se pridno učili, upajoč, da jim bo dano dočakati svobodo in uresničiti življenjske sanje. “Če me bo Bog pustil pri življenju,” je zaupala Ana svojemu dnevniku 11. aprila 1944, “bom dosegla več, kot je moja mama kdajkoli dosegla. Ne bom ostala nepomembna, delala bom za svet in za ljudi.”

Manj kot štiri mesece kasneje, 4. avgusta 1944, so v njihovo skrivališče, ki ga je nekdo (izdajalca niso odkrili) izdal, vdrli štirje gestapovci in osem bledih Judov je z dvignjenimi rokami stalo pred pištolami. Med njimi je bila tudi petnajstletna Ana Frank. Gestapovci so jim pobrali vse dragocenosti, na tleh pa je ostal Anin dnevnik. Miep Gies, dolgoletna tajnica Aninega očeta, ga je zaklenila v svojo pisalno mizo, da bi ga po koncu vojne vrnila Ani. Toda Ana se ni vrnila: kmalu za sestro Margot je v začetku marca 1945 umrla za tifusom v taborišču Bergen-Belsen. Že v začetku leta 1945 pa je v Auschwitzu umrla njuna mati Edith. Iz taborišča se je vrnil le oče Otto in njemu je Miep izročila Anin dnevnik. Na prigovarjanje prijateljev ga je (v skrajšani obliki) objavil v knjigi, ki je izšla leta 1947. Izpovedi plemenite judovske deklice so ljudje brali s solzami v očeh. Začela se je zmagoslavna pot po vsem svetu: knjiga je prevedena v 55 jezikov. Po smrti Otta Franka (1980) je Dnevnik Ane Frank izšel v neokrnjeni celoti (slovenski prevod 1994). Hiša, kjer je ta Dnevnik nastajal, je spremenjena v muzej in v sedež Ustanove Ana Fran, katere namen je vzgajati otroke in mlade ljudi za svet brez sovraštva in razlikovanj.

(pričevanje 07_2002)

Rafko Vodeb

Napisal Marko na 2. julija 2002. Objavljeno v Naši preizkušani bratje.

* 26. julij 1922, Dolenja vas pri Artičah; † 5. julij 2002, Maribor

Bolniška soba je moja kapela

“Ko sem septembra leta 2000 prišel v dom za ostarele duhovnike v Maribor, to mesto zame niti malo ni bilo novo, saj sem v njem osem let obiskoval gimnazijo in na pragu vojne leta 1941 maturiral,” je o mestu, kjer sedaj živi, povedal Rafko Vodeb, upokojeni duhovnik z zelo razgibanim življenjem. Po gimnaziji se je namreč za dalj časa poslovil od mesta ob Dravi.

V slovo so ga primorali drugi. Začela se je vojna in Nemci so ga iskali, da bi ga zaprli. Kmalu so njegovo družino izgnali v Šlezijo. Ko se je spominja, pove, da se je v družini rodilo enajst otrok. Rafko je najmlajši. “Bili smo kmečka družina. Kljub temu pa so naši veliko dali na šolanje otrok. Najstarejši brat Ivan, ki je od mene starejši 18 let, je tudi postal duhovnik. Šolal se je v Škofovih zavodih v Šentvidu. Bil je tako dober v šoli, da je imel šolanje zastonj,” se spominja Rafko. “Plačevati mu od doma ne bi mogli.” Tudi nečak Ivan je duhovnik, župnik pri Sv. Martinu pri Vurbeku. Vedno, tudi ko je bil v Rimu med visokimi ljudmi, se je rad spominjal svojih kmečkih korenin. “Za kaj vse ste bili prikrajšani, ker ne poznate kmečkega življenja,” je nekoč dejal patru plemiškega rodu. “Za nič na svetu ne bi zamenjal z vami.”

Kmalu po začetku vojne je takratni mlad študent nekajkrat ilegalno šel čez mejo med italijansko in nemško okupacijsko cono, dokler ni zbežal v Ljubljano, potem pa je prišel usodni trenutek, ko je takratni cel prvi letnik mariborskega bogoslovja odšel na študij v Rim. “Osem nas je bilo, med drugimi Štefan Falež, ki je pozneje izstopil in postal prvi veleposlanik pri Svetem sedežu, njega je nadomestil Maksimiljan Jezernik, prvi rektor Slovenika, pa Janez Belej, ki je delal na kongregaciji za evangelizacijo narodov.” To je bila papeževa pomoč bogoslovcem, ki so jih pregnali nacisti. “Kajti dobiti smo morali posebna dovoljenja od italijanskih okupacijskih oblasti, da smo lahko šli v Rim, on pa nam je tam omogočil študij. Ko sem prišel v večno mesto, sem znal le malo jezika, sem pa v dobrem mesecu že skoraj vse razumel.” Tu se že kaže Vodebova izredna nadarjenost za jezike, kar mu bo pri njegovem poznejšem delu še kako koristilo. “Sprejeli so nas v zavodu De propaganda fide (za širjenje vere), kjer so se izobraževali bogoslovci iz misijonskih dežel in stoji na gričku nad trgom sv. Petra. Gojenci smo bili iz različnih narodov.”

Leta 1948 je bil posvečen v duhovnika, vendar nove maše ni mogel imeti doma, jugoslovanski komunisti so mejo dobro zaprli. Ostal je v zavodu in začel sodelovati pri slovenskih oddajah na Radiu Vatikan. Obenem se je privatno študijsko izpopolnjeval pri slovenskem jezuitu, profesorju Vladimirju Truhlarju. Uradno pa je študiral vzhodno teologijo in s profesorjem sta se že dogovorila za doktorsko nalogo: Kritika Solovjojojevih ruskih del. Toda profesor je umrl, tako da je ostal brez mentorja in spet na začetku dela. “Potem sem bil imenovan za podravnatelja bogoslovja v zavodu in nisem mogel več delati doktorata.” Čeprav se je kot podravnatelj srečeval z Azijci in Afričani, poudarja, da v njegovem času še niso prihajali množično študirat v Rim. To se je zgodilo pozneje.

RIMSKA SREČANJA

Med svojim bivanjem v Rimu, je spoznal in srečal precej tudi znanih ljudi, od profesorjev in teologov do kardinalov, državnikov in bodočih papežev. Zanimiv je njegov spomin na kardinala Fumasoni Biondija, predstojnika kongregacije za širjenje vere. Že ob prvem srečanju je povedal, da ceni Slovence, medtem ko nekateri takrat za Slovence sploh še slišali niso. Slovenskim študentom je povedal, da je pred njimi v istem zavodu študiral samo znani misijonar Ignacij Knoblehar, potem pa se pozanimal za znanega pravnika Pitamica, za katerega je trdil, da je njegova knjiga o državi najboljše delo v tej stroki. Slovitega slovenskega pravnika je spoznal, ko je bil papeški nuncij v Združenih državah Amerike in sta skupaj s francoskim diplomatom in pesnikom Paulom Claudelom prihajala v njihovo kapelo k maši. Gospodu Rafku se potem spomin ustavi ob točnosti kardinala Montinija, poznejšega papeža Pavla VI., ki je povabil študente iz zavoda za ministrante, ko je šel maševat v zapore.

Seveda pa zavzema posebno mesto med vsemi srečanji “prošnja” jugoslovanskega kralja Petra za vatikanski potni list. Še danes gospodu Rafku ne gre v glavo, da je “vladar” prosil “podanika”, kar je Rafko Vodeb nekoč bil, za uslugo. Toda Vodeb ne samo, da mu ni mogel ustreči, tudi hotel mu ni. Spomnil se je zapostavljanj Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji, trganja slovenskih besedil iz čitank in izgovora, da Sveti sedež ne daje potnega lista pravoslavnim. Pozneje je zvedel, da je bil to samo njegov “izgovor”, kajti obstajali so primeri, sicer izjeme, ko so pravoslavni imeli vatikanski potni list.

Umetnost, prevajanje, pesnikovanje

Toda Rafka Vodeba je delo začelo utrujati. Biti podravnatelj tako velikega zavoda, kjer so bivali študentje s celega sveta, največ iz “tretjega sveta”, je pomenilo veliko pisarniškega dela, za katero pa človek z umetniškim čutom ni rojen. Zaželel si je, da bi nekoliko ušel temu hudemu ritmu in izprosil si je študijski dopust. Ene počitnice je šel “na oglede” v Pariz, da bi se laže odločil, kam naj gre na izpopolnjevanje. Dal je na kup vse svoje prihranke in vsa sredstva ter se odločil za študij cerkvene umetnosti, umetnostne zgodovine ter arheologije na katoliški univerzi v Louvenu v Belgiji. V štirih letih je študij končal in se vrnil v Rim in začel na papeški univerzi Urbaniana predavati cerkveno umetnost in umetnost v misijonskih deželah ter spet sodelovati pri vatikanskem radiu in v letih 1965 do 1971 je bil ravnatelj slovenskih oddaj vatikanskega radia.

Gospod Vodeb pa ni bil samo ljubitelj umetnosti, ampak je tudi sam rad kaj naslikal. Tako, bolj za dušo. Kako je lepota zaznamovala njegovo dušo, kaže tudi to, da je tudi pesnik, ki je izdal kar tri pesniške zbirke. Je pa tudi prevajalec. Njegov vidnejši prevajalski podvig je Ricottijeva knjiga Jezusovo življenje. Ko je gospoda Rafka pred kratkim obiskal mariborski škof, mu je dejal, da njegov lepi prevod knjige o Jezusu še vedno uporablja pri premišljevanju. “Veliko ur dela je v tisti knjigi. Večinoma sem prevajal zvečer in potegnil v noč,” se spominja. “Na ta prevod sem ponosen, saj je knjiga lepo prevedena in tudi izvirnik je kvaliteten. Avtor se ni opiral na bajke, niti ni iskal senzacionalnih novotarij, ampak se je držal preverjenega. Še danes stvari, ki so tam zapisane, stojijo.”

Čeprav je Rafko dolgo živel v tujini in bil prisiljen govoriti v različnih tujih jezikih, je vedno ohranil izredno lep jezik. “Imam veselje do jezika. Rad imam slovenščino in to ljubezen sem vedno gojil. Vedno sem skrbel, da sem se tudi v tujini iskal slovenske sogovornike in z njimi govoril v materinem jeziku. Na Propagandi sva bila z gospodom Jezernikom podravnatelja. Seveda sva govorila slovensko.”

Leta 1971 se je Rafko Vodeb vrnil v domovino. Zaprosil je za jugoslovanski potni list, najprej mu ga niso hoteli dati, pozneje so se omehčali. Pet let po prihodu je postal tajnik Celjske Mohorjeve družbe, na Teološki fakulteti v Mariboru je predaval cerkveno umetnost. Bil je dejaven kot urednik, obenem pa je še naprej prevajal in svojega bogatega prevajalskega dela zlepa ne bi mogel bolje okronati kot ga je s prevodom izredno zahtevne in obsežen monografije o mozaični poslikavi papeževe kapele Odrešenikova mati, ki jo je opravil p. Marko Ivan Rupnik. “Mesec dni sem prevajal sedem ur na dan, od jutra do večera. Bival sem v kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu, da sem lahko v miru natančno prevajal. Rekli so, da sem jaz najbolj primeren za to delo, ker poznam v slovenskem in italijanskem jeziku umetnostno zgodovinske in teološke izraze in seveda vzhodno teologijo. Ko sem knjigo prevedel, sem bil popolnoma izčrpan. Za mozaike sem se navdušil, že ko sem obiskal Rim in videl, kako pater dela kapelo. Takoj sem spoznal, da gre za veliko delo in s p. Markom sva se pogovarjala o tej umetnini. Vesel sem bil, ko je prišel delat mozaike tudi v mariborsko bogoslovje in sem si od blizu ogledal tudi ta dela.” Nad umetnikom je bil tako navdušen, da je sprejel vabilo Ognjišča, da bi prevedel Rupnikovo knjigo Reči človek. Začel je z delom, prevedel dve poglavji, potem pa zaradi izčrpanosti ni mogel več. Pa tudi bolezen je naredila svoje.

Sedaj lahko prisluhnem ljudem

Ko si je ogledoval mozaike v bogoslovju, je že stanoval v domu za ostarele duhovnike mariborske škofije. Opešal je in pred dvema letoma se je iz mlina, ki si ga je preuredil in kjer je preživljal pokoj, moral preseliti v dom. “Noge so tako slabe, da ne morem niti stati. Lahko pa me peljejo z vozičkom. Sicer pa mi nič ne bolijo. Le včasih, ko se nerodno obrnem, me zabolijo.”

Gospod Vodeb tudi sedaj ne počiva. V njegovi sobi boste videli ogromno knjig in časopisov, od Nove revije do umetnostno zgodovinskih in teoloških knjig. “Vsako jutro po zajtrku dve uri sedim, da nisem stalno v postelji. Še vedno rad veliko berem.”

Pa še ena stvar zapolnjuje dneve in ure, ki mora biti duhovnik Rafko v postelji -številni obiski. To mi potrdi tudi sestra Mateja, ki skrbi za varovance duhovniškega doma. Gospod Rafko pa pojasni: “Sedaj ne morem nič več drugega delati, zato zelo rad sprejemam ljudi in imam veliko obiskov. Prihajajo na pogovor.” Rafko Vodeb je bil več let eksorcist. Vlogo izganjalca hudega duha mu je poveril mariborski škof. “Zelo resno sem vzel to stvar. O tem imam tudi rokopis knjige Hudi duh obstaja in deluje. Pisal sem tudi o eksorcizmu. K meni je prihajalo veliko ljudi, vendar ni šlo vedno za obsedenost, ampak sem bil velikokrat priča zmedenosti, ljudje so mislili, da so obsedeni. Treba je izredno dobro razlikovati med obsedenostjo in bolezenskimi znaki. Številni obiski pri duhovnikih kažejo na duhovno stisko, ki vlada med ljudmi, in na zmedo pa tudi trpljenje, skozi katero so šli ljudje.”

Pred koncem pogovora mi je gospod Vodeb še dejal: “Sedaj je soba moja kapela. Vsak dan pride ob štirih popoldan v sobo mašavat gospod Vlado Rutar. Zelo sem mu hvaležen za to. Tako sem vsak dan pri maši.” In ko ga je gospod Rutar prišel obiskat, je zatrdil, da zelo rad prihaja maševat in da razveseli gospoda Rafka.

(naši preizkušani bratje 07_2002)

Henrik Freyer

Napisal Marko na 1. julija 2002. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 7. julij 1802, Idrija, † 21. avgust 1866, Ljubljana.

Slovenski rodoljub češkega rodu

Freyerjev rod izvira, kot rečeno, s Češkega. Ernest Freyer je iz mesteca Žatec (nedaleč od svetovno znanega zdraviliškega kraja Karlovy Vary) sredi 18. stoletja prišel v živosrebrno Idrijo. Rudniško lekarno, katero je ustanovil, je za njim prevzel njegov sin Karel, oče našega Henrika, ki se mu je rodil 7. julija 1802. Tako Ernest kot Karel sta bila odlična botanika in imela sta stike z več naravoslovnimi strokovnjaki. Tako se je Henrik že v domači hiši navzel ljubezni ne le do lekarniškega pokloca, ampak tudi do naravoslovja. Po končanem šolanju v rodni Idriji je Henrik leta 1815 odšel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil med njegovimi učitelji evropsko znani botanik Franc Hladnik. Stanoval je pri družini deželnega lekarnarja Vondraška in že tedaj se je odločil za lekarniški poklic. Po končanem študiju se je vrnil v Idrijo in do jeseni 1827 pomagal ostarelemu očetu voditi lekarno, potem pa je odšel na Dunaj, kjer se je v svojem poklicu še izpopolnil. Upal je, da bo za očetom prevzel vodstvo idrijske lekarne; ker se to ni zgodilo, je leta 1832 postal kustos v Deželnem muzeju v Ljubljani, kjer je prepariral nekaj sto živali, uredil herbarij in zbirko žuželk. Leta 1853 je postal kustos v Zoološko-anatomskem muzeju v Trstu. Naslednje leto se je v Ljubljani poročil z Marijo Pajkovo, hčerko uglednega tesarskega mojstra. Sredi plodnega dela v Trstu je začel hirati (morda zaradi zastrupitve s kemikalijami) in 21. avgusta 1866 je umrl v Ljubljani. Zapustil je vdovo s tremi mladimi otroki.

Ljubitelj gora in natančen kartograf

Henrik Freyer je kot botanik, zoolog in geolog veliko potoval po naših tleh. Hotel je “spoznati vso Kranjsko, zato je moral zaradi njene gorate površine neštetokrat tudi navkreber,” piše botanik Tone Wraber. “Polagoma se je razvil v izurjenega hodca in tudi drznega plezalca. Med največje uspehe Freyerjevega alpinističnega delovanja smemo šteti njegove vzpone na Mangart in na Triglav.” Mangart je prvič obiskal leta 1836 in sicer zato, da bi spoznal njegovo bogato floro. To svojo pot je natančno opisal v tedanjem ljubljanskem dnevniku Laibacher Zeitung, v katerem je bralce seznanil tudi s svojima dvema vzponoma na Triglav. Na vrh očaka slovenskih gora se je povzpel iz Mojstrane, osvojil ga je 10. avgusta 1837 in sicer kot prvi turist brez vodnika, ker so se njegovim spremljevalcem “tresle hlače”. Na vseh svojih izletih v gore je Freyer pridno nabiral rastline, kamnine in živali. Za pokrajino, po kateri je potoval kot naravoslovec, se je zanimal tudi v geografskem smislu: risal je skice, si zapisoval slovenska imena krajev, gora, hribov, rek in jam, kajti v glavi je nosil misel o “zemljepisni karti Kranjske”, ki jo je uresničil v letih 1844-1846. Izšla je pod naslovom Spezial-Karte des Herzogthums Krain in obsega 16 listov. “Največja vrednost te karte za nas je v velikem bogastvu najrazličnejših imen. V tem pogledu se jasno vidi, da je Freyer sam opravil veliko delo s tem, da je nabral večino gradiva, ki ga je prenesel v prerisano osnovo. Poudariti je treba, da je povsod označil kraj najprej s slovenskim imenom in mu šele nato dodal nemško ime” (Vladimir Leban).

Botanik, zoolog in geolog

Po lastni izjavi sta bili naravoslovcu Henriku Freyerju najljubši stroki botanika in zoologija. Poleg ljubezni do gora, katere se je navzel že doma v mladosti, ga je v gore gnala tudi ljubezen do botaničnega raziskovanja, Vedno je nosil s seboj svojo “botanično škatlo”, ki jo je neutrudno polnil. Bil je ves blažen, ko je zagledal kakšno rastlino, katere še ni poznal. Obhodil je vse botanično pomembne gore in hribe pri nas: Porezen, Črno prst, Goljake, Nanos, Snežnik, Krim, Gorjance, Kum in celo Učko v Istri. Kot botanik je najbolj povezal svoje ime z odkritjem Blagajevega volčina (Daphne blagayana) nad Polhovim Gradcem leta 1837. – Že v mladih letih je v okolici Idrije poleg rastlin zbiral tudi žuželke. Kot kustos Deželnega muzeja v Ljubljani je prepariral

53 sesalcev, od naših največjih do najmanjših vrst, nad 200 ptic, več dvoživk, rib in pajkov. Uredil je takrat že obsežno zbirko žuželk. V Trstu je osebno prepariral in razstavil bogato zbirko eksotičnih ptičev, ki jo je muzej prejel od avstrijske naravoslovne ekspedicije Novara. Kot navdušen jamar je študiral človeško ribico (Proteus anguinus), ki živi v podzemeljskih vodah dinarskega Krasa od Slovenije (v Postojnski jami) do Hercegovine. Privlačili sta ga tudi geologija in paleontologija, tedaj še mladi vedi.

Radovednost ga je že sedemnajstletnega gnala v Postojnsko jamo, kjer je poleg kosti jamskega medveda našel spodnjo čeljustnico jamskega leva. Zanimale so ga tudi druge jame, zlasti Ravenska jama nad Cerknim. Vsi priznavajo, da je bil izredno razgledan in neverjetno delaven naravoslovec.

(obletnica meseca 07_2002)

Anton Alojzij Wolf

Napisal Marko na 23. junija 2002. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 14. junij 1782, Idrija, † 7. februar 1859, Ljubljana

“Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih velikih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijatelja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška,” meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, Za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. Tega zapostavljenega dobrotnika se spominjamo ob obletnici rojstva.

Skoraj pol življenja škof

Doma je bil iz “živosrebrne” Idrije, kjer se je 14. junija 1782 rodil očetu Gašperju, rudarskemu nadzorniku, in materi Katarini Kahl kot tretji izmed desetih otrok. Prvo šolsko učenost je nabiral na idrijski trirazredni glavni šoli in na tamkajšnji trirazredni privatni gimnaziji. Potem je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Leta 1799 je končal tečaj modroslovja in 1803 študij bogoslovja. Za prejem mašniškega posvečenja je bil po predpisih premlad, zato ga je nadškof Brigido posvetil v diakona in mu dal službo kateheta ljubljanskih rokodelskih vajencev in delo v pisarni nadškofijskega tajnika. Ob koncu leta 1804 je bil posvečen v duhovnika. Zaradi slabega zdravja je bil poslan za beneficiata in kaplana v rodno Idrijo. Novi ljubljanski škof Anton Kavčič, idrijski rojak, ga je imenoval za ravnatelja škofijske pisarne. Poučeval je tudi modroslovje v ljubljanskem bogoslovju. Kot referent za šole se je leta 1816 preselil v Trst. Tam ga je 27. februarja 1824 doletelo cesarsko imenovanje za ljubljanskega škofa. Ko je Rim imenovanje potrdil, je bil Anton Alojzij Wolf 3. oktobra posvečen za škofa. Ko je prijel za krmilo škofije, mu je bilo 42 let in na tem odgovornem mestu je ostal 35 let – skoraj polovico svojega življenja. Župnije svoje škofij je šestkrat obhodil na kanoničnih vizitacijah. V stikih z ljudmi je znal biti zelo prisrčen, v škofijskem dvorcu v Ljubljani pa je nastopal kot knez in škof. Umrl je 7. februarja 1859 in vstajenja čaka v kripti stranske kapele v ljubljanski stolnici.

Njegov dijaški zavod Alojzijevišče

“Eno od Wolfovih najznačilnejših in najbolj daljnosežnih dejavnosti so bila njegova prizadevanja na šolskem področju, predvsem napori za uvajanje slovenskega učnega jezika in skrb za šolanje revnih, nadarjenih dijakov. Slednje se je uresničilo zlasti v zavodu Alojzijevišče, ustanovi, ki jo je škof Anton Alojzij namenil pomoči pri šolanju takih dijakov” (Andrej Vovko). K temu ga je gnala skrb, da bi škofija imela dovolj dobro vzgojenega in izobraženega duhovniškega naraščaja. Leta 1845 je odkupil hišo z vrtom na današnji Poljanski cesti, jo na svoje stroške obnovil in dozidal. Jeseni 1846 je hiša sprejela prvih 22 gojencev. Škof Wolf jih je izročil v varstvo sv. Alojzija, zavetnika mladine, in po njem je zavod dobil ime Alojzijevišče (latinski napis Collegium Aloysianum vidimo tam še danes). Škof je v oporoki imenoval Alojzijevišče za svojega glavnega dediča, kateremu pa je zapustil tudi obveznost, da oskrbi natis Slovensko-nemškega slovarja. V letih od 1845 do 1896 je bilo v Alojzijevišče sprejetih 667 gojencev, od katerih jih je postalo duhovnikov 256 (38%). Med gojenci Alojzijevišča najdemo mnogo uglednih imen slovenskega kulturnega in javnega življenja, kot so: Fran Levstik, Josip Stritar, Josip Jurčič, Ivan Prijatelj, Franc Saleški Finžgar… Svojo nalogo je zavod opravljal do leta 1910 – še pet let zatem, ko je ljubljanski škof Jeglič ustanovil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Poslopje in vrt Alojzijevišča sta vzela v najem najprej ljubljansko bogoslovje, zatem pa Teološka fakulteta. V letih 1970-1972 je ob starem Alojzijevišču zrastel “prizidek” Teološke fakultete.

Wolfovo Sveto pismo in dva slovarja

V slovensko cerkveno in kulturno zgodovino se je škof Wolf zapisal kot velikodušen mecen. S to besedo označujemo človeka, ki prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost,znanost. Škof Wolf si je ta naslov zaslužil z ustanovitvijo Alojzijevišča, z denarno podporo za novi slovenski prevod in izdajo Svetega pisma (1856-1863) in obeh slovarjev – nemško-slovenskega, ki je izšel leta 1860, in slovensko-nemškega, ki je bil natisnjen leta 1895. “Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. stoletja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi” (Marijan Peklaj). Vodstvo zahtevnega načrta za nov slovenski prevod celotnega Svetega pisma je škof Wolf zaupal Juriju Volcu, semeniškemu spiritualu v Ljubljani, ki je pridobil 14 zelo dobrih sodelavcev. Prevod, ki se odlikuje po lepi slovenščini, blizu sodobni knjižni, je izšel v šestih zvezkih. Kot veljavno slovensko katoliško Sveto pismo je bil v rabi nekako sto let. Poleg Svetega pisma je bil škofu Wolfu zelo pri srcu nemškoslovenski in slovensko-nemški slovar. Izid obeh je finančno podprl. Izdelavo prvega je prevzel Matej Cigale in izšel je leta 1860. Škof Wolf je videl natisnjeno le prvo polo, ki so mu jo poklonili za zlato mašo. Drugi slovar pa je pripravil Maks Pleteršnik in izšel je v letih 1894-1895.

(obletnica meseca 06_2002)

Jakob Sket

Napisal Marko na 27. aprila 2002. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 2. maj 1852, Mestinje pri Sladki gori † 11. april 1912 Trnja vas pri Celovcu

Kljub vztrajnosti ni dosegel cilja

Več kot polovico svojega življenja, ki je trajalo le nekaj tednov manj kot šestdeset let, je Jakob Sket preživel v Celovcu, tedaj zelo razgibanem glavnem mestu Koroške. Bil je gimnazijski profesor, ni se mu uresničil življenjski sen, da bi postal profesor na univerzi v Gradcu. Po rodu je bil Štajerec; rodil se je 2. maja 1852 v kmečki družini v Mestinju pri Sladki Gori in bil krščen v prelepi sladkogorski cerkvi. Po ljudski šoli v domačem kraju je dve leti obiskoval normalko v Celju, zatem gimnazijo v Mariboru, kjer je bil vseskozi odličen dijak in je maturiral leta 1873. Že kot gimnazijec je vplival na sošolce in se z vztrajnim delom pripravljal za življenje. Odločil se je za študij klasičnega jezikoslovja ter slovenščine in nemščine v Gradcu. Profesor primerjalnega jezikoslovja mu je priskrbel dveletno državno štipendijo, namenjeno za pripravo učnih moči na visokih šolah. Sket je sicer mislil na akademsko kariero, vendar pa je jeseni 1877 postal profesor-suplent na celovški gimnaziji. Naslednjo pomlad je dokončal študij z doktoratom. Nato je moral kot častnik iti za nekaj mesecev v Bosno, ki jo je Avstrija leta 1878 okupirala. Rad bi nadaljeval študije, zato je zaprosil za razpisano profesorsko službo na Dunaju, a je ni dobil, pač pa je postal stalni profesor na celovški gimnaziji. Leta 1884 se je hotel habilitirati za profesorja slavistike na graški univerzi, pa tudi to mu ni uspelo. Razočaran je ostal v Celovcu in poučeval na gimnaziji do upokojitve (1908). V Celovcu je 11. aprila 1912 tudi umrl.

Pravičen vzgojitelj in prizadeven urednik

“Življenjepisci označujejo Sketa kot človeka vztrajnega in natančnega dela; poleg tega pa je bil velik ljubiteIj narave, športnik, turist in je mnogo potoval,” je zapisal o njem France Kidrič. “Kot učitelj je bil strog in pravičen vzgojitelj ter je s posebno pozornostjo spremljal duševni razvoj slovenskih dijakov.” Kot šolnik je nadaljeval delo Antona Janežiča s pripravljanjem šolskih beril in slovenske slovnice. Najprej je izdal popravljeni Janežičev Cvetnik, berilo za slovensko mladino (v dveh delih). Kmalu pa je začel misliti na nova berila. V letih 1889-1893 so izšle njegove Slovenske čitanke (berila) za vseh tedanjih osem razredov srednjih šol. Ocenjevalci teh učbenikov so menili, da je bil Sket pri izbiri gradiva trezen presojevalec in je imel dober čut za vsebinske vrednote, vendar pa je preveč poudarjal poučnost kot pa vzgojo za lepoto besede. Sestavljal je učbenike slovenščine tudi za Nemce. – Sket je stopil v javnost v okviru Družbe sv. Mohorja. Od leta 1883 do smrti je bil družbin odbornik, zadnje leto (1911/12) pa tudi njen ravnatelj. Bil je med glavnimi ocenjevalci rokopisov in skušal je uveljaviti večjo idejno širino. Prizadeval si je, da bi k sodelovanju pritegnil čim več uglednih pisateljev. Marsikateremu slovenskemu pisatelju je pomagal do veljave. Največ po njegovi zaslugi sta pri Mohorjevi družbi izdala svoji deli Ivan Cankar (Troje povesti) in Ksaver Meško (Mladim srcem). Manj sreče je imel z urejanjem Kresa, leposlovnega in znanstvenega mesečnika, ki je izhajal v Celovcu v letih 1881-1886.

Miklova Zala – hvalnica pradedom

Jakob Sket je bil izredno delaven na vseh področjih, vendar pa se nam je v spomin zapisal predvsem s svojo povestjo o Miklovi Zali, ki spada med klasična dela slovenske književnosti. Šolarji imajo to knjigo za obvezno branje in tudi to je eden od razlogov, da je izšlo že kar precej izdaj od prve, ki je bila “na svitlo dana” leta 1884 v zbirki slovenskih večernic pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu. Povest je bila že nekajkrat dramatizirana (Jakob Špicar 1908, Anton Cerar-Danilo 1912, Marko Bajuk 1925, Fran Žižek 1945, scensko glasbo napisal Rado Simoniti) in zlasti v Špicarjevi priredbi neštetokrat igrana. Povsod je naletela na topel sprejem gledalcev, ki so razumeli, da ne gre le za zgodbo slovenskega dekleta, ki pa v turško sužnost in se iz nje pogumno reši (pripoved se naslanja na resnične dogodke ob turškem napadu na Koroško leta 1478), ampak tudi za “zgodbo” malega naroda, ki je v hudih zgodovinskih preizkušnjah preživel zaradi svoje “žilavosti in vztrajnosti”, kot je zapisal Jakob Sket v “zgodovinskem dodatku” ob koncu povesti. “Marsikateri narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali junaški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za najsvetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi bojevali skupno za našo vero in našo lepo domovino.” Morda se hvala sliši nekoliko pretirana, vendar pa je bil Sket o tem, kar je zapisal, trdno prepričan.

(obletnica meseca 05_2002)

Bolniška soba je moja kapela

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing