Franjo Kuharić
* 15. april 1919, Pribić, † 11. marec 2002, Zagreb
“Potujemo v življenje”
“Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojstva za večnost.” Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki je umrl 11. marca 2002.
Rodil se je 15. aprila 1919 v vasi Gornji Pribič kot trinajsti in najmlajši otrok v družini Ivana Kuhariča in Ivane Blažič. “Moji starši so bili kmetje in globoko verni katoličani in v tem duhu so vzgajali tudi nas,” je Franjo Kuharič kot mlad zagrebški pomožni škof povedal otrokom, bralcem Malega koncila. “Mama je šla k maši vsak dan, oče vsako nedeljo. Živeli smo od zemlje in v povezanosti z naravo se je v ritmu letnih časov utrjevala naša povezanost z Bogom.” Takrat ni bilo ne radia ne televizije, brali so verski tisk in vsak večer skupno molili rožni venec. Po končani osnovni šoli v Pribiču je Franjo jeseni 1931 odšel v nadškofijsko semenišče v Zagreb, kjer je kot odličen dijak leta 1939 končal osem razredov gimnazije. Po maturi se je odločil za duhovniški poklic in vpisal se je na bogoslovno fakulteto zagrebške univerze. Bogoslovne študije je končal leta 1945 in 15. julija je bil skupaj z 21 sošolci v zagrebški stolnici posvečen v duhovnika. Nadškof Alojzij Stepinac je novomašnikom, ki jih je povabil k sebi na kosilo, dejal: “Pošiljam vas v krvavo kopel!” Nadškof pa tudi mladi duhovniki so se dobro zavedali, kaj jih čaka pod jarmom komunizma. Šestindvajsetletni Franjo Kuharič je svojo duhovniško pot začel kot kaplan v župniji Radoboj pri Krapini, že naslednje leto pa ga je nadškof Stepinac postavil za župnijskega upravitelja v Rakovem Potoku in Pavučnjaku. Bili so to nevarni časi. Ko je bil ubit župnik pri Sv. Martinu pod Okičem, je Kuharič prevzel upravo tudi te župnije. Skojevci so hoteli umoriti tudi njega, vendar jim je načrt spodletel. V razmetanem stanovanju je našel njihovo sporočilo: “Tovariš pop! Izgini čim prej, sicer te bo požrla megla!” Niso ga prestrašili, ostal je na svojem mestu. Iz varnostnih razlogov pa je vse do leta 1955 spal po zasebnih hišah. Leta 1950 je dobil v upravo še župnijo Sveta Marija pod Okičem. Od župnije do župnije, od cerkve do cerkve je hodil peš ali se vozil s kolesom. Leta 1957 je bil imenovan za župnika v Samoboru, kjer je ostal do 15. februarja 1964, ko ga je papež Pavel VI. imenoval za zagrebškega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje mu je podelil tedanji zagrebški nadškof dr. Franjo Šeper, kateremu je papež Pavel VI. leta 1965 podelil kardinalsko čast, leta 1968 pa ga je poklical v Rim ter ga postavil za prefekta (načelnika) Kongregacije za verski nauk. Po njegovem odhodu je Franjo Kuharič postal najprej apostolski administrator zagrebške nadškofije, junija 1970 zagrebški nadškof.
Obsežno zagrebško nadškofijo (leta 1997 so jo razdelili in na njenem ozemlju sta nastali dve novi škofiji: varaždinska in požeška) je vodil polnih 27 let. V tem času je ustanovil nad šestdeset novih župnij, zlasti v mestih: v Zagrebu, Sisku, Koprivnici, Karlovcu, Varaždinu, Novi Gradiški… Posebno dušnopastirsko skrb je posvečal vernikom v novih zagrebških mestnih četrtih, v katerih komunistične oblasti niso dovolile zidati nobene nove cerkve. Problem so reševali tako, da je škofija kupovala zasebna stanovanja in jih spremenila v bogoslužne prostore. Dolga leta je bil predsednik Jugoslovanske škofovske konference, po razpadu Jugoslavije pa je vodil Hrvaško škofovsko konferenco. Potoval je po vseh celinah in obiskoval hrvaške izseljence. Leta 1983 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Breme vodstva nadškofije je odložil leta 1997.
Pred odhodom v “novo življenje” je dočakal izpolnitev treh velikih želja. Prva je bila razglasitev svobodne in neodvisne Hrvatske leta 1991; druga – prvi obisk papeža Janeza Pavla II. na Hrvaškem ob 900-letnici zagrebške nadškofije (9. in 10. septembra 1994); tretja pa razglasitev njegovega prednika kardinala Alojzija Stepinca za blaženega, kar se je zgodilo ob drugem papeževem obisku v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bistrica (3. oktobra 1998).
Silvester Čuk
Besedilo teh duhovnih vaj je izšlo v knjigi z naslovom Pričevalci upanja, ki je prevedena tudi v slovenščino (Založba Novi svet, Ljubljana 2001). V njej Van Thuan pove veliko tudi o sebi, o svojem rodu, o svoji življenjski poti. Izhaja iz zelo stare vietnamske krščanske družine, ki je prejela sveti krst leta 1698. Rodil se je 17. aprila 1928 v mestu Hue v Vietnamu, ki je bil tedaj francoska kolonija. Z globoko hvaležnostjo se spominja svoje mame Elizabete. “Vzgajala me je, odkar sem bil pod njenim srcem. Vsak večer me je učila zgodbe iz Svetega pisma, pripovedovala mi je spomine na naše mučence, predvsem na naše prednike, učila me je ljubezni do domovine… Bila je močna žena: pokopala je brate, ki so jih pobili izdajalci, pa jim je potem iskreno odpustila…”
“Zavedel sem se, da me je Marija na to pripravljala že od leta 1957!” Po aretaciji so ga ponoči odpeljali proti severu, do njegovega prvega škofijskega mesta Nhatranga. “Pot, dolgo 450 kilometrov, sem opravil med dvema policajema. Začela se je izkušnja zaporniškega življenja: brez urnika.” V začetku decembra 1976 je bil z okoli 1.500 drugimi zaporniki s tovorno ladjo prepeljan 1.700 kilometrov proti severu. “Med tem potovanjem so zaporniki, ki so slišali, da je med njimi škof Van Thuan, prišli k meni in mi zaupali svoje strahove. Ure so tekle in ves dan sem z njimi delil njihovo trpljenje in jih tolažil. Tri dni potovanja sem podpiral svoje zaporniške tovariše in premišljeval o Jezusovem trpljenju. Od takrat je bila ta ladja in (kasneje) zapor moja najlepša katedrala in zaporniki so bili brez izjeme božje ljudstvo, zaupano moji pastirski skrbi. Moj zapor je bil božja previdnost, bil je božja volja.” Ko je bil v samici, je iz lesa izrezal križ, ki ga je potem skrival v koščku mila, iz električne žice pa je spletel verižico zanj. Ta križ zdaj nosi kot znamenje svoje škofovske službe, a ne zato, “ker mi je spomin na zapor, ampak ker kaže na moje globoko prepričanje in je zame stalen opomin: samo krščanska ljubezen more spremeniti srca, ne pa orožje, grožnje, mediji.”
Ta junak zvestobe narodu in veri se je rodil 17. februarja 1902 v Gorici v delavski družini. Njegov šest let starejši brat Jožko je študiral bogoslovje, a se zaradi prevelike tenkovestnosti ni dal posvetiti v duhovnika. Izkazal se je kot odličen vzgojitelj kot vodja slovenskega dijaškega zavoda Alojzijevišče v Gorici. Lojze je obiskoval osnovno šolo in pripravnico za srednjo šolo v rodnem mestu, ob začetku vojne z Italijo (1915) je moral šolanje prekiniti. Že mlad je pokazal silno nagnjenje do glasbe: pri desetih letih je pridobil osnovno znanje o harmoniji in orglanju, trinajstleten je sedel za orglami. Med vojno so družino odvedli v begunstvo v notranjost Italije. Po vojni je Lojze obiskoval dveletni učiteljski tečaj, potem pa služboval kot učitelj v raznih krajih (Šmartno v Brdih, Solkan, Batuje). Leta 1929 je sprejel povabilo nadškofa Sedeja za profesorja glasbe v škofijski gimnaziji. Konec tega leta je dobil policijski opomin in bil zaprt, zato je moral semenišče zapustiti. Leta 1930 ga je nadškof Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem in kot tak je uradno obiskoval cerkvene pevske zbore na podeželju, jih učil in orglal pri slovesnostih. Povsod, kjer je služboval kot učitelj, je nastopal tudi kot organist, pevovodja in kulturni delavec. Zaradi tega je bil pri fašistih ‘zaznamovan’. Uveljavil se je tudi kot skladatelj (na skladbe se je podpisoval Sočenko). Z več pesmimi je sodeloval pri lepih pesmaricah Goriške Mohorjeve družbe (Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija).
Za precej njegovih tam objavljenih skladb je napisala besedilo mlada tolminska pesnica Ljubka Šorli, ki je pomagala materi v trgovini ter nekaj časa nadomeščala organista in vodila dekliški zbor. “Srečali sta se dve sorodni duši, ” je zapisal Kazimir Humar, “ona občutljiva pesnica, on nadarjen glasbenik in skladatelj.” Leta 1933 sta se poročila in rodila sta se jima dva otroka: hči Lojzka (19. junija 1934) in sin Andrej (27. novembra 1936), ki sta oba dosegla akademski naslov, čeprav sta že v nežni dobi ostala brez očeta. Na videz krhka mati Ljubka je bila močna žena, kakršno opeva Sveto pismo. Njen mož Lojze, ki se je z vso predanostjo posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti, je bil srečen v svojem toplem družinskem gnezdu. Nanj pa so budno prežali fašistični sokoli. Nekaj časa je bil dirigent italijanskega pevskega zbora v goriški stolnici. Redno je hodil v Podgoro, kjer je bil organist in pevovodja. Tam je njegov zbor v nedeljo, 27. decembra 1936 (sin Andrej je imel prav ta dan en mesec) pozdravil novorojeno božje Dete z milo slovensko božično pesmijo. Po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Za posledicami tega nasilja je v hudem trpljenju poldrugi mesec kasneje, 16. februarja 1937, en dan pred svojim 35. rojstnim dnevom, umrl. Postal je živa priča in tudi simbol enega najhujših narodnih zatiranj sredi Evrope tridesetih let.
Mlada vdova z dvema nebogljenima otrokoma se je najprej zatekla k materi in sestri v Tolmin, a že jeseni so se vrnili domov v Gorico. Ljubka je v vojnem času na lastni koži izkusila grozovitost policijskih zaslišanj. Razpad fašistične Italije je dočakala v taborišču v Zdravščini, kjer je zdaj vzidana spominska plošča z besedami, ki jih je napisala ona: “Skoz trpljenje nas žlahtni usoda. / Ena vera je, en klic: svoboda!” Pohitela je v Gorico in z otrokoma odšla v Tolmin, kjer je po vojni postala učiteljica. Leta 1946 se je vrnila v Gorico in vse do upokojitve (1975) je poučevala v mnogih vaseh goriške okolice. Bila je ne le učiteljica, ampak tudi zgledna vzgojiteljica; ki živi iz korenin svoje globoke vere. Ta izžareva iz njenega sonetnega venca z naslovom Venec spominčic možu na grob, ki je izšel v knjižni (bibliofilski) izdaji v Gorici leta 1957. Iz tega venca diha krščansko odpuščanje do krivcev smrti ljubljenega moža. Anton Kacin je v spremni besedi zapisal: “Venec spominčic ni in noče biti obtožba oseb, naroda ali države, pač pa obtožuje zlo, ki nujno izvira iz vsakega totalitarizma.”
Ta venec je v zbirko Izbrane pesmi (Gorica 1973) prišel pod naslovom Ti in jaz in tri leta življenja. - Že nekaj mesecev po mučeniški smrti Lojzeta Bratuža so v misijonski tiskarni v Grobljah pri Domžalah natisnili knjižico z naslovom Čisti žrtvi svetal spomin avtorja, ki je ostal nepodpisan (iz varnostnih razlogov, ker je bil italijanski državljan). Danes vemo, da je bil to Bratužev dolgoletni prijatelj Rado Bednarik. Naslov te knjižice so izbrali za napis na Bratuževo spominsko ploščo v Podgori.
Predniki Ivana Meštrovića so iz Bosne pribežali pred Turki v dalmatinsko Zagoro in se naselili v kraju Otavice pri Drnišu. Zemlja je bila tam silno revna in ni obrodila dovolj kruha za družino, ki sta jo ustanovila Mate Meštrović-Gabrilović in Marta Kurobaso. On je bil priučen zidar in je poleti poiskal sezonsko delo v Slavoniji, kjer so ravno takrat gradili železniško progo Vrpolje-Slavonski Šamac. Njun prvorojenec Ivan je zagledal luč sveta 15. avgusta 1883 v revni baraki v slavonski vasi Vrpolje. Že naslednje leto so se Meštrovićevi vrnili v Otavice, kjer je Ivan preživljal otroštvo kot pastir. Ko je pasel ovce, se je naučil brati latinico iz pesmarice Andrija Kačića-Miošića, cirilico pa iz narodnih pesmi Vuka Karadžića. V roke mu je prišlo tudi Sveto pismo in v domišljiji se je rad mudil z junaki svetopisemskih zgodb. Na paši je tudi rezbaril s svojim preprostim nožičem in ustvarjal prav lepe reči, s katerimi je opozoril nase. Sredi leta 1897, ko je bilo Meštroviću štirinajst let, je časnikar v zadarskem Novem listu zapisal, da bi bilo treba omogočiti študij temu pastirčku, ki s svojimi izdelki dokazuje, da je izreden talent. Našlo se je nekaj dobrotnikov, ki so mladega Meštrovića podprli, da je šel v Split v delavnico umetnostnega kamnoseka Bilinića.
Pastir iz Otavic se je kmalu lotil obdelave kamna po lastni domišljiji in pod njegovim dletom so nastajale čudovite stvari. Dobili so mecena, ki je bil pripravljen odpreti denarnico, in leta 1901 najdemo Meštrovića v kiparskem razredu Akademije likovnih umetnosti na Dunaju. V drugem letniku študija vzbudi pozornost na razstavi Secesije s svojim marmornatim vodnjakom za palačo industrijca Wittgensteina. Uspešno ustvarjanje je pripomoglo, da se je rešil revščine, s katero se je otepal od otroštva. V tem času se je tudi poročil z Ružo Klein, Dunajčanko, po rodu iz Hrvaškega Zagorja. Leta 1907 se je preselil v Pariz, kjer je delal “kot nor” in se seznanil z mnogimi francoskimi umetniki, med katerimi mu je bil najbližji slavni kipar Auguste Rodin. V francoski prestolnici je skušal uresničiti svojo veliko zamisel – Vidovdanski hram, nekakšno narodno svetišče vseh južnih Slovanov. V tem času je bil namreč obseden od misli na združitev vseh južnih Slovanov v samostojni državi. To je izrazil v svojih kipih iz “kosovskega cikla” (Kraljevič Marko, Kosovka devojka).
Njegovo delo je prekinila prva svetovna vojna, ki jo je Meštrović preživljal v emigraciji: najprej v Rimu, zatem v južni Franciji in nazadnje v Švici. Dejavno je sodeloval v Jugoslovanskem odboru, ki si je prizadeval za ustanovitev jugoslovanske države. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glavnem iz Jezusovega življenja. Delal je predvsem na lesu in njegovi liki so gotsko razpotegnjeni. Med največje umetnine iz tega obdobja sodi njegov Križani, ki je zdaj v kapeli v Kašteletu.
V svoj atelje je šel tudi 16. januarja 1962, ki je bil zadnji dan njegovega rodovitnega življenja. Na njegovo željo so ga k zadnjemu počitku pripeljali v družinski mavzolej v Otavicah.
Rojstni kraj Josipa Lavtižarja je danes svetovno znana smučarska Kranjska gora, ki so ji tiste čase nagajivi sosedje pravili “Cokelbur”, ker so menda vsi, razen župnika in učitelja, nosili lesene cokle. Na svet je prišel 12. decembra 1851 kot tretji od šestih otrok “pri Žnidarju”. Šestleten je prvič šel v šolo, ki je bila v navadni kmečki hiši. Takratni kranjskogorski župnik Simon Vilfan je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v Ljubljano, kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot gojenec Alojzijevišča pa še gimnazijo. Po maturi (1870) je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika. Kot kaplan v Gorjah pri Bledu (1875-1877) je šel z nekaj Gorjanci prvič na Triglav in sicer po neuhojenih poteh. Potem je bil eno leto kaplan v Tržiču, kjer je bil njegov kolega Jacob Aljaž, poznejši “triglavski župnik”. Iz Tržiča je bil premeščen v Poljane nad Škofjo Loko, od tam pa v Šenčur pri Kranju, kjer je ostal štiri leta. V tem času je prvič obiskal Rim (1881) in nato vse življenje ostal svetovni popotnik; seznanil pa se je tudi s cecilijanskim gibanjem, ki si je prizadevalo za prenovitev cerkvene glasbe. Iz Šenčurja je šel za župnika v Bukovščico in po dveh letih v Kokro pri Kranju, kjer je ustanovil šolo. Rad je imel ljudi, prosti čas pa je posvečal čebelam, dobri knjigi in cerkveni glasbi. Po enoletnem župnikovanju na Bledu je 1. decembra 1896 odšel v Rateče – “kranjsko Sibirijo”, kjer je ostal vse do svoje smrti, 20. novembra 1943. V Ratečah ni skrbel samo za duše svojih župljanov, temveč jim je rad pomagal tudi v časnih zadevah.
Lavtižar je bil velik ljubitelj planin, saj se je pod njimi rodil in se vse življenje srečeval z njimi. Kot kaplan v Gorjah se je povzpel na Triglav. Samotne Rateče je vzljubil zaradi čudovite doline Planice, zaradi katere je večkrat prišel navzkriž s prijateljem Aljažem, ki je hvalil svoja Vrata. Da bi vanjo privabil čim več obiskovalcev, je pri železniškem ravnateljstvu dosegel, da so ob vhodu v Planico postavili najprej začasno postajališče, potem pa pravo železniško postajo. Graditeljem smučarskih skakalnic, po katerih je danes Planica znana po vsem svetu; je svetoval, kje naj jih postavijo. Domačini so jim rekli: “Kar fajmoštra pobarajte, oni poznajo vsak vetrc!” Veliko Lavtižarjevo delo, povezano s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman.
Še danes je ta kapela nekakšno srce Planice in v poletnih mesecih je tam redno nedeljsko bogoslužje. Znani planinski pisatelj duhovnik Janko Mlakar je o svojem prijatelju leta 1952 zapisal: “Menda ni med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt ‘prehitela’, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo.” Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. Svoje slike in vtise je znal zanimivo popisati. V knjižni obliki (večinoma v samozaložbi) je izšlo šest njegovih potopisov. Med potopise lahko štejemo tudi štiri njegove knjige šmarnic Marijina božja pota v Evropi, ki so izšle v letih 1933-1937.
Prvi del je zgodovina župnije, drugi pa izčrpna kronika. S tega področja je treba omeniti še tri njegove knjige: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica (1897), Zgodovina župnij v dekaniji Kranj I. (1898) in Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (1901). V rokopisu je ostalo njegovo delo Ljubljanska škofija v jožefinski dobi. “Njegove zgodovinske knjige so zakladnica in hkrati vodnik, kje iskati podatke in kako nadaljevati zgodovino posameznih župnij” (Marko Benedik). Kot kaplan v Šenčurju se je Lavtižar seznanil s cecilijanskim gibanjem, kot župnik v Kokri je dobil polletni študijski dopust in odšel na višjo cerkveno glasbeno šolo v Regensburg, kjer se je dodobra poglobil v cecilijansko glasbo. Veliko je pisal v Cerkveni glasbenik. Povsod, kjer je služboval, si je prizadeval za izboljšanje cerkvene glasbe in petja. Skušal je pomagati s svojimi lastnimi skladbami, ki se jih je z leti kar precej nabralo. Kot župnik v Ratečah je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki naj bi gojilo petje, širilo med ljudstvom dobre knjige in časopise ter prirejalo dobre igre. Za to društvo, kateremu je bil ves čas sam predsednik, je spisal poučno igrico Nikar v Ameriko in štiri kratke operete (spevoigre), ki so jih izvajali ne le v Ratečah, ampak tudi drugod.
Ta svetniški mož je padel kot nedolžna žrtev ob roparskem napadu pred 85 leti – 1. decembra 1916. Rodil se je 15. septembra 1858 v francoskem mestu Strasbourg. Družina je bila verna, toda oče in mati sta mu prezgodaj umrla. Sorodniki so ga poslali na srednjo šolo v Nancy, kjer je zabredel v slabo družbo in izgubljal je vero v Boga. Pogrezal je tako globoko, da so ga odslovili celo iz vojske. Vendar je bilo v njem marsikaj, kar je dajalo upanje, da božja milost, ki išče vsakega človeka, ne bo hodila za njim zaman. Začel se je spraševati, kakšen smisel ima to njegovo življenje. Dobro je skusil, da mu greh ni prinesel potešitve in sreče. Tudi znanost se mu je zdela premalo – klical ga je Bog. V njem se je oglašalo domotožje po veri. Svoji sestri je pisal: “Kako srečna si, da moreš verovati, jaz pa iščem luči in je ne najdem.”
Toda ta sreča se je Charlesu že približevala: leta 1886 je prišel v stik z dobrim duhovnikom v Parizu, ki je hitro spoznal njegovo stanje in mu dejal: “Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!” Povabi ga je naj najprej opravi temeljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Charles se je nekaj časa upiral, potem pa je le pokleknil v spovednico in v hipu se je nevernik spremenil v srečnega vernega človeka, ki ne ve, kako naj pokaže dovolj hvaležnosti Bogu za milost spreobrnjenja, kako bi dovolj ljubil Jezusa, ki ga je prej tako hudo žalil in od njega odpadel.
Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji, kjer je bila vojaška postojanka. Ko mu ni bilo mogoče iti v Maroko, se je leta 1905 odločil, da gre med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije.Nastanil se je v Tamanrassetu, kjer si je postavil skromno kočo in kapelo. Puščavo je ljubil zaradi samote in tišine pa tudi zaradi revnih ljudi, med katerimi je živel. Želel je biti mali brat vseh. Njegov “evangelij brez besed” je začel delovati: ljudje so čutili, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava, in začela so se prva spreobrnjenja. To blagoslovljeno delovanje so 1. decembra 1916 pretrgali streli.
Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavsko zemljo, je začelo roditi sadove. Po pravilih in zgledu “malega brata Karla” sta nastali bratstvi malih Jezusovih bratov Charlesa de Foucaulda (ustanovil jih je Rene Voillaume leta 1933) in malih Jezusovih sester, katerih ustanoviteljica je Magdeleine Hutin (1939).
Franc Ksaver Sattner, oče našega skladatelja, je bil Nemec in je kot poštni uradnik služboval v raznih krajih “stare” Avstrije, nazadnje v Novem mestu, kjer se je poročil s Slovenko Alojzijo Jutras iz Trebnjega. V Kandiji se jima je 29. novembra 1851 rodil sin Franc, ki je dobil še tri brate in tri sestre, kot prvorojenec pa je bil ljubljenec svojih staršev. V Novem mestu je obiskoval ljudsko šolo in zatem gimnazijo. V drugi gimnaziji se je začel učiti klavir pri p. Inocencu Gnidovcu, profesorju matematike. Gimnazija, ki so jo vodili frančiškani, je bila zelo pomembna za kulturno življenje Novega mesta. “Ljubeznivost in pobožnost profesorjev frančiškanov in splošna domačnost samostancev z meščani so pripomogle, da se je Franc po šesti gimnaziji odločil za redovniško življenje” (Angela Tomanič). Leto preskušnje je preživel v Nazarjah na Štajerskem, od koder je šel na Kostanjevico (Gorico) in ob koncu noviciata dobil redovno ime Hugolin. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil 21. julija 1874 posvečen v duhovnika. Vsa leta bogoslovnega študija se je veliko ukvarjal z glasbo, kar je nadaljeval tudi po novi maši. Poslali so ga v Novo mesto, kjer je ostal šestnajst let. Bil je učitelj na ljudski šoli ter profesor petja in verouka na gimnaziji. Tu je kmalu dvignil pevsko kulturo in iz nuje začel skladati, ker je imel na razpolago premalo gradiva. Leta 1876 se je seznanil s cecilijanskim gibanjem, ki si je prizadevalo za prenovo cerkvene glasbe v duhu korala, liturgične glasbene govorice Cerkve.
Leta 1890 je bil p. Hugolin premeščen v Ljubljano in tukaj se je začelo novo glasbeno življenje: s p. Angelikom Hribarjem sta lepo sodelovala na koru kot voditelja zbora in organista. Leta 1894 je p. Hugolin postal župnik velike župnije Marijinega oznanjenja, ki jo je vodil 27 let. Tudi v tej odgovorni službi je ostal zvest svojemu glasbenemu poklicu. Praktična stran glasbe mu je bila nekako prirojena, višjo stopnjo glasbene umetnosti pa je poznal le toliko, kolikor jo je posnel iz glasbenih umetnin. Čutil je potrebo, da se poglobi v osnove glasbe. Obrnil se je na petnajst let mlajšega Mateja Hubada s prošnjo, da bi ga poučeval v kompoziciji. Pod Hubadovim vodstvom je pet let pridno študiral. Tako je spoznal “stavbo” glasbenega ustroja. Začel je skladati na novi podlagi. “Sedaj sem vedel, kaj delam; lahko sem si dal odgovor, zakaj tako in ne drugače.” Po tem je hitro napisal več zborovskih skladb, med drugim tudi Misso seraphico (1910) za mešani zbor in orkester, ki jo še danes pojejo za razne slovesnosti. 0 njej je skladatelj Jože Trošt zapisal, da je “ena od naših najboljših bogoslužnih maš”, ki pa “ne vsebuje tiste značilno slovenske emocionalne podstati.kot jo npr. Mavove, predvsem pa Premrlove maše”. “Sattnerjev odnos do cerkvene glasbe,” ocenjuje Trošt, “je v skladu z osnovnimi potezami, ki jih bratje sv. Frančiška skušajo posnemati od vzornika: ljudskost, neposrednost, preprostost. Sattner te lastnosti razodeva že v izbiri povsem razumljivih besedil. Rajši ima slovenska besedila kot latinska. Napisal je sorazmerno malo skladb na latinska besedila in samo eno latinsko mašo.”
Uspeh kantate Jeftejeva prisega na Gregorčičevo besedilo (Gregorčiča je imel zelo rad) ga je spodbudil za novo, večje delo in iskal je zanj besedila. Dr. Aleš Ušeničnik mu je zbral gradivo iz Svetega pisma in bogoslužnega branja za praznik Marijinega vnebovzetja in dr. Mihael Opeka je to prelil v pesniško obliko. Sattner je septembra 1910 začel skladati in do aprila 1911 je bilo delo dokončano. Krstna izvedba prvega slovenskega oratorija je bila 13. marca 1912 v veliki dvorani hotela Union v Ljubljani pod taktirko Mateja Hubada. Nekatere je motil latinski naslov oratorija Assumptio B.M.V. ali skrajšano Assumpta, čeprav je bil že na prvem tisku slovenski podnaslov Vnebovzetje Blažene Device Marije. Tudi naslovi posameznih delov oratorija so latinski: Dormitio (Smrt), Assumptio (Vnebovzetje) in Coronatio (Kronanje). Skladatelj Stanko Premrl pa je zapisal: “Oratorij je namenjen Slovencem; ima izključno slovensko besedilo. Škoda, da ni posegel skladatelj razen po slovenskem tudi še po latinskem tekstu, ker bi se potem delo lahko izvajalo tudi kje drugje in ne bi ostalo navezano le na našo ožjo domovino.” Sattner je bil strokovnjak tudi v orglarstvu in zvonarstvu. Veliko je pisal o glasbi pa tudi predaval in učil je. Bil je mož visoke in močne postave in nikoli ni bil bolan. Pri nedeljski maši je na koru staknil prehlad, ki se je razvil v pljučnico in v petek, 20. aprila 1934 je umrl. Na pogrebu mu je vojaška godba na pihala pred samostanom zaigrala žalno koračnico iz njegove kantate Oljki na Gregorčičevo besedilo.
Nadškof Sedej, ki je umrl pred sedemdesetimi leti, je ljubezen do materinega jezika in živo narodno zavest prejel v domači družini. Rodil se je 10. oktobra 1854 v Cerknem v trdni kmečki hiši “pri Anžigovcu”. Njegov oče Lovro je bil srednje premožen kmet, pošten in spoštovan mož. Mati Marija Bevk je bila, preden se je poročila, gospodinja pri svojem bratu Janezu, vikarju na Libušnjem, ki je poslal v šole Simona Gregorčiča, kasnejšega “goriškega slavčka”. V družini je bilo šest otrok: prvorojenka je bila Marija/Mica, za njo je prišel Franc, po cerkljansko Frenčk, nato pa še Tone, Miha, Andrej in Janko (slednji je bil duhovnik). Frenčk je že v prvih šolah doma v Cerknem dokazal svojo brihtnost. Stric Janez Bevk in tedanji cerkljanski dekan Jeram sta očeta Lovra pregovorila, da ga je dal v goriške šole. Tam je končal najprej normalko (pripravnico), nato pa še gimnazijo, kjer je bil vseskozi odličnjak. Med njegovimi sošolci je bil tudi Karel Štrekelj, kasnejši zbiralec narodnih pesmi (lepo število mu jih je nabral tudi Sedej). Leta 1873 se je kot zunanji slušatelj vpisal v goriško bogoslovje, da bi se izognil vpoklicu k vojakom, kar bi mu vzelo štiri dragocena leta. Naslednje leto je maturiral na frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici v Gorici. V bogoslovju je bil vseskozi “prva eminenca”. Veliko se je ukvarjal z glasbo in vodil je semeniški zbor 26. avgusta 1877 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan je pel novo mašo v Cerknem. Kot kaplan v domačem kraju in okolici si je pridobil srca ljudi s svojo preprostostjo in domačnostjo. Nadškof Andrej Gollmayr je nadarjenega mladega duhovnika poslal leta 1878 na Dunaj, v zavod Avguštinej, kjer se je Sedej posvetil študiju Svetega pisma in orientalskih jezikov. Potoval je tudi v Sveto deželo in po Evropi, da si je širil obzorje. Novembra 1882 se je vrnil v Gorico in bil imenovan za profesorja Svetega pisma v bogoslovnem semenišču. Zraven je še študiral in junija 1884 je na dunajski univerzi dosegel naslov doktorja teologije. Od leta 1889 do leta 1898 je bil ravnatelj zavoda Avguštinej na Dunaju in dvorni kaplan. Ko je leta 1898 prišel v Gorico za nadškofa Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, je želel imeti ob sebi dobre sodelavce, zato je Sedeja poklical domov in ga imenoval za kanonika in stolnega župnika.
Sedej je že takrat veljal za “možnega naslednika” na škofijskem sedežu. To se je dejansko zgodilo po smrti nadškofa Jordana, ki je škofijo vodil le tri leta. 21. februarja 1906 je bil imenovan za goriškega nadškofa, 25. marca pa posvečen in ustoličen. Zgodovinar Franc Kralj deli petindvajset let njegovega škofovanja na tri obdobja: predvojno (1906-1914) – priprava na duhovno prenovo škofije; medvojno (1914-1918) – zaton velikih pričakovanj; povojno (1919-1931) – obnova, prilagajanje, vztrajanje. To odseva tudi iz njegovih pastirskih pisem.
“Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto preprosto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brezmejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine,” je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. oktobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, “prerokoval”, da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja. To misel je papež ponovil v svojem nagovoru vernikom v Castelgandolfu 3. avgusta 2001, ob stoletnici rojstva kardinala Stefana Wyszynskega.
Ko je kot mlad duhovnik maševal pri Marijinem oltarju v poljskem narodnem svetišču Čenstohova, je Marijo prosil: “Bodi moja mati, ker bi rad imel mater, ki nikoli ne bo umrla!” Po osnovni šoli v domačem kraju je Stefek nadaljeval šolanje v raznih krajih. Po končani srednji šoli je vstopil v bogoslovje v Wloclaweku in 3. avgusta 1924, na svoj 23. rojstni dan, je bil posvečen v duhovnika. Nadaljeval je bogoslovne študije in dosegel doktorat iz cerkvenega prava z disertacijo (doktorsko nalogo) o pravicah družine, Cerkve in države do šole. Bil je eden prvih duhovnikov, ki se je zanimal za sociologijo (znanost o človeški družbi). Po študijskem potovanju po Franciji, Belgiji, Nizozemski, Nemčiji in Italiji je postal profesor sociologije na višji bogoslovni šoli v Wloclaweku. Po raznih časopisih in revijah je objavljal svoje tehtne članke o socialnem nauku katoliške Cerkve. Urejal je Duhovniški atenej, osrednji list za duhovnike na Poljskem. Po nacistični zasedbi Poljske septembra 1939 je prišel na “črno listo”, vendar mu je uspelo delovati ilegalno. Za časa varšavske vstaje leta 1944 je bil kaplan poljskih partizanov, ki so pripadali Domovinski vojski (komunisti so imeli Ljudsko vojsko). Po koncu vojne se je vrnil v Wloclawek, kjer je prevzel odgovorno službo v bogoslovnem semenišču. 25. marca 1946 ga je papež Pij XII. imenoval za škofa v Lublinu.
Za škofovsko geslo si je izbral dve pomenljivi besedi “Soli Deo” (Samo Bogu – služiti). Postal je tudi veliki kancler katoliške univerze v Lublinu, kjer je ustanovil fakulteto za krščansko filozofijo, na kateri je nekaj let kasneje predaval Karol Wojtyla sedanji papež Janez Pavel II. Po smrti poljskega primasa kardinala Hlonda ga je papež Pij XII. leta 1948 imenoval za njegovega naslednika. Naslov primas ima na Poljskem stoletno veljavo: primas daje ton življenju Cerkve v državi. Wyszynski si je zelo prizadeval za sožitje vernih v komunistični državi in je z oblastniki sklenil sporazum, ki pa ga papež Pij XII. ni hotel odobriti, čeprav je primasa 12. januarja 1953 imenoval za kardinala. Jeseni tega leta je bil Wyszynski zaradi svojih odločnih pridig obsojen na hišni zapor, ki je trajal tri leta – do konca oktobra 1956, ko se je zmagoslavno vrnil v Varšavo. Maja 1957 je potoval v Rim, kjer je prejel kardinalski klobuk. Ko se je vrnil na Poljsko, je vodil “veliko devetnico” – devet let priprave na tisočletnico pokristjanjenja Poljske (1957-1966). V tem času je v poljskem episkopatu dozorela misel, da bi nemškim škofom ponudili roko sprave, s čemer so se zamerili poljskim oblastnikom. Tako niso dovolili, da bi papež Pavel VI. prišel v Čenstohovo za sklep te devetletnice (1966), kardinalu Wyszynskemu pa so vzeli potni list, da leta 1967 ni mogel iti na sinodo v Rim. Ko je leta 1976 dopolnil petinsedemdeset let, se je v skladu s koncilskimi določbami o službi škofov odpovedal škofiji, toda papež Pavel VI. ga je prosil, naj ostane na svojem mestu. To mu je narekovala božja Previdnost, kajti če bi takrat odstopil, najbrž ne bi imeli papeža Poljaka in bi tudi ne bilo sindikalista Walensa. Ugled kardinala Wyszynskega je bistveno pripomogel, da je bil 16. oktobra 1978 izvoljen za papeža krakovski nadškof Karol Wojtyla. V začetku junija 1979 je sivolasi primas doživel novo zmagoslavje: papež Poljak, njegov učenec, je prišal na obisk v domovino. Življenje tega pogumnega, modrega očeta verne Poljske se je izteklo 28. maja 1981, na praznik Gospodovega vnebohoda, v mesecu Marije, ki jo je otroško častil in je dosegel, da so jo na koncilu razglasili za Mater Cerkve.