Rihard Jakopič
*12. april 1869, Ljubljana, † 21. april 1943, Ljubljana
Impresionizem je umetnostna smer v slikarstvu, katere začetnik je francoski slikar Claude Monet (1840-1920), ime je dobila po njegovi sliki Impression (Impresija). Impresionisti so odklanjali klasično in naturalistično slikarstvo. Resničnost so upodabljali optično: s stališča svetlobe in barv, tako da so barve, običajno čiste in svetle, razstavili po platnu v majhne in drobne lise ter poteze s čopičem. Njihove slike “beremo”, ko jih gledamo bolj od daleč. Pri nas je impresionizem zaživel na začetku 20. stoletja. Njegovi predstavniki so Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen, glavni pa je bil Rihard Jakopič, ki ga predstavljamo ob 60-letnici smrti.
Študent dveh slikarskih akademij, a praktično samouk
“Živel sem mnogo v naravi, se seznanil in tesneje sprijaznil z njo ter se zlasti učil od nje,” je ob obisku Izidorju Cankarju povedal slikar Rihard Jakopič, ki je bil rojen 12. aprila 1869 v tedanjem ljubljanskem predmestju Krakovo. Njegov oče je bil premožen trgovec s poljskimi pridelki. Rihard je v šestem razredu realke pustil šolo in se posvetil slikarstvu. “Najprej sem študiral na Dunaju, ki me je hudo razočaral. Bil sem naiven, hotel sem se umetnosti naučiti – to je bil vzrok, da sem se bolj pečal s teorijo kot z delom. Potem sem prišel na akademijo v Munchen, ki je bila boljša od dunajske, toda tudi ta ni vplivala name… Hodil sem v Ažbetovo šolo, pa moram reči, da sem bil v svojih umetniških težnjah neodvisen.” Tam se je povezal s slikarjem Ferdom Veselom, s katerim sta eksperimentirala v krajini. V desetletju pred 1900 je bil v Munchnu zlasti v zimskih mesecih. Po letu 1900 se je za dalj časa ustalil v Ljubljani. V začetku je najraje slikal krajinske motive okoli Dobrove, Barje, škofjeloški svet, motive z obrežja Save. Leta 1904 se je poročil z Ano Czerny iz Škofje Loke, leta 1906 pa se je mlada družina preselila v Ljubljano, kjer je slikar ostal do konca svojega življenja. Naslednje leto je odprl risarsko in slikarsko šolo, sprva v sodelovanju z Matejem Sternenom, potem pa jo je vodil sam. Šola je imela prostore v Zoisovi hiši na Bregu, nato v umetnikovem domačem ateljeju, po letu 1909 pa v njegovi umetniški galeriji – Jakopičevem paviljonu, zgrajenem po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Pozimi je učil predvsem risanje in portretiranje ljudi, v poletnih mesecih pa je vodil študente v naravo.
Osrednja osebnost slovenskega impresionizma
Slovenski impresionisti so se javnosti predstavili leta 1900 na 1. razstavi Slovenskega umetniškega društva, katerega tajnik je bil Rihard Jakopič. Jakopičev vpliv je bilo čutiti v postavitvi 2. slovenske umetniške razstave (1902), pri kateri je bilo njegovo impresionistično slikarstvo grobo zavrnjeno. Zaradi tega bomo razumeli njegove trpke besede, izrečene po nekaj letih: “V naše občinstvo še ni prodrla misel, da smo mu potrebni. Toda stvar se bo morala pojasniti tako ali tako. Ali smo mi slovenski kulturi potrebni in tedaj naj občinstvo stori svojo dolžnost, ali pa smo za narod brezpomembni in brezkoristni, tedaj je bolje, da se lotimo pametnejšega dela.” Zunaj domovine so slovenski impresionisti imeli večjo veljavo; njihov sloves je utrdila razstava v salonu Miethke na Dunaju (1904), kateri je sledila vrsta skupnih nastopov po raznih evropskih mestih. Za tretjo slovensko umetniško razstavo je bil v Ljubljani ob vhodu v Tivoli odprt Jakopičev paviljon, v katerem je imel Jakopič svojo slikarsko šolo in je tam do leta 1923 priredil 25 razstav. Leta 1910 je organiziral razstavo Osemdeset let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, prvi zgodovinski pregled slovenskega slikarstva v 19. stoletju. “Rihard Jakopič je impresionizem pojmoval predvsem kot likovno sredstvo, ki ga je treba najprej obvladati, nato pa porabiti za globoko, samolastno izpoved,” piše umetnostni zgodovinar dr Ivan Sedej. On sam pa je dejal: “Umetnik mora biti individualen, ker je velik po tem, kar da iz sebe, in ne po tem, kar vzame iz svoje dobe.
“Po božji volji sem življenje posvetil umetnosti”
Jakopič je bil ne samo plodovit slikar (ohranjenih je okoli 1200 slik ter kakšnih 650 risb), ampak tudi prodoren pisec, ki je v številnih člankih in izjavah izpovedal svoje poglede na umetnost. Zanj je (impresionistično) slikarstvo “barvni izraz umetnikove duševnosti, zavedno razodevanje duhovnih doživljajev poglavitno z barvami”. Jakopiča kot človeka je odlikovala velika osebna dobrota, topla naklonjenost do ljudi, ne oziraje se na njihov družbeni položaj ali izobrazbo. V svojih izjavah in spominih nam je Jakopič zapustil tudi čudovite misli o odnosu do življenja, narave in Boga, kajti “v poznih letih se je njegovemu panteističnemu humanizmu pridružila eshatološka nota in poglobljena religiozna duhovnost” (Tomaž Brejc). Bogo Jakopič v svojem spominskem zapisu (Bog in umetnik, Koledar celjske Mohorjeve 2003) navaja nekaj stavkov velikega mojstra čopiča. “Vse moje življenje je bilo po božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti… Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno. Življenje pa sem Jaz.” Reka njegovega bogatega življenja se je izlila v ocean Življenja na veliko sredo, 21. aprila 1943. Tisto leto je bila velika noč 25. aprila, kar se zgodi samo enkrat v stoletju.
(obletnica meseca 04_2003)
Rodil se je 18. marca 1935 v revni kmečki družini v kraju Alessano pri Lecceju. Ko je bilo Toninu deset let, je župnik mami predlagal, naj bistrega, pridnega in pobožnega dečka pošlje v semenišče v Ugento. Tam je končal nižjo gimnazijo, višje razrede pa v semenišču v Molfetti, Po maturi se je brez težav odločil za duhovniški poklic. Po petih letih bogoslovnega študija v Bologni je 8. decembra 1957 prejel mašniško posvečenje. Srce ga je vleklo med ljudi, toda predstojniki so želeli, da nadaljuje študij. Za izredno nadarjenega mladega duhovnika so se pulili razni škofje, med njimi tudi bolonjski nadškof Lercaro. Toninov domači škof mu je v šali odgovoril: “Lahko ga obdržiš, samo pošlji mi v zameno dva druga!” Škof je don Tonina postavil najprej za podravnatelja, zatem pa za ravnatelja malega semenišča, ob tem pa je opravljal še razne druge službe na škofiji. Leta 1978 se mu je končno izpolnila srčna želja, ko ga je škof poslal na župnijo. “Tega, kar sem doživel kot župnik, nikoli ne bom mogel pozabiti. Biti med ljudmi, klicati župljane po imenu, prihajati v njihove domove ob prazničnih in žalostnih dneh, doživljati z njimi prekipevajočo radost nedelje… to so izkušnje, ki sem jih občutil v najsrečnejšem obdobju svojega življenja.” Ko mu je junija 1982 “grozilo” imenovanje za škofa, je papeža v pismu prosil, naj tega ne stori, ker “silno trpi ob misli, da bo moral zapustiti te ljudi, katere je ljubil in jim tri leta služil”. Nazadnje pa se je le vdal in 4. septembra 1982 je bil imenovan za prvega pastirja škofije Molfetta-Ruvo-Giovinazzo-Terlizzi v pokrajini Puglia. “Sprejmite me kot brata in prijatelja, ne le kot očeta in pastirja,” je dejal vernikom v svojem nastopnem nagovoru. Decembra 1984 je objavil svoj pastoralni načrt s pomenljivim naslovom “Skupaj za Kristusom po stopinjah poslednjih” in v njem zapisal, da želi delovati v siju “treh luči”: evangelizacije, duhovnosti in odločitvi za uboge. Zvedeli smo že, kako je pod streho škofije sprejel brezdomce.
Veliko si je prizadeval za mir med ljudmi in med narodi in novembra 1985 je sprejel vodstvo katoliške mirovne zveze Pax Christi. Na čelu skupine 500 članov te zveze je v decembru 1992 obiskal Sarajevo. Pred božičem leta 1985 je povabil na škofijo vse politične veljake mesta Molfetta in jih v svojem nagovoru z evangeljsko neposrednostjo opomnil, naj bolj odgovorno vršijo svojo službo. Naslednji božič je od povabljenih prišla le polovica, tretje leto samo še štirje, zato je škof don Tonino svoj nagovor posnel na magnetofonski trak in kaseto poslal vsem, katere je navadno vabil. Čez dan je bil vedno sredi ljudi in zatopljen v delo, ponoči pa je bil sam, vendar ne osamljen. Ure in ure je preživel pred tabernakljem svoje hišne kapele.
V začetku leta 1991 se je začela oglašati bolezen: rak na želodcu so ugotovili zdravniki. Operacija v začetku septembra tega leta ni več pomagala. Škof don Tonino se je pripravljal na odhod. Nebeško Mater je zaprosil: “Marija, žena zadnje ure, pripravi nas na veliko potovanje… Ti sama uredi zadeve okoli našega potnega lista. Če bo imel tvojo vizo, se nam na meji ne bo treba ničesar bati.” Zadnjikrat je šel v stolnico za krizmeno mašo na veliki četrtek. Njegov nagovor so prebrali drugi, sam je dejal le tole: “Spregovoril sem, da bi vam povedal, da ni treba nič solz, kajti velika noč je velika noč upanja, luči, radosti in to moramo čutiti.” V kraljestvo Vstalega je odšel deset dni po veliki noči, 20. aprila 1993.
“Ko osvajamo fizično vesolje, pozabljamo, da obstaja še drugo, nevidno, duhovno vesolje. Da, to je svet duše, njenega hrepenenja in upanja, njenega spoznavanja in videnja skrivnosti, njenega nemira in blaženosti, njenega klicanja, iskanja in pričakovanja Boga ter njenega srečevanja z njim. To je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo” (France Vodnik).
Podutik pri Ljubljani, kjer se je France Vodnik 5. marca 1903 rodil v družini kajžarja, kamnoseka in pozneje gostilničarja, je bil tedaj kmečka vasica (saj je bila še Ljubljana, kot poje pesem, “dolga vas”) pod Rožnikom. V tem naravnem okolju, kjer človek, ki ima “oči, da vidijo, in ušesa, da slišijo”, otipljivo čuti delovanje Stvarnika, se je v njegovo srce vtisnil pečat božjega. Brat Anton, vodilni pesnik slovenskega religioznega ekspresionizma, je bil od njega dve leti starejši, bratranec (po materini strani) Stane Kregar, duhovnik-slikar, ki je veliko ustvarjal za cerkve, pa dve leti mlajši. Po končanih šestih razredih osnovne šole v Šentvidu nad Ljubljano šolanja ni nadaljeval v šentviških Škofovih zavodih, prvi slovenski gimnaziji, temveč na klasični gimnaziji na Poljanah v Ljubljani, kjer je leta 1923 maturiral. Potem je eno leto študiral pravo, nato pa presedlal na filozofsko fakulteto, kjer je leta 1928 diplomiral iz slavistike. Po diplomi je kot štipendist krakovske univerze eno leto preživel na Poljskem. Tam se je naučil poljskega jezika in se navdušil za bogato poljsko književnost. Kasneje je v svojih izbrušenih prevodih številnih zaklade poljske književnosti predstavil slovenskim bralcem. Med njimi je nekaj mladinskih, od katerih je najbolj znana povest V puščavi in goščavi Henryka Sienkiewicza. Skoraj trideset let je sestavljal obsežen Poljsko-slovenski slovar (izšel je leta 1977). Kot “slovenski ambasador poljske literature” je dobil dve pomembni priznanji: nagrado poljskega Penkluba in red zaslug za poljsko kulturo.
Ko se je France Vodnik leta 1929 iz Krakova vrnil v Ljubljano, se je začela njegova učiteljska in vzgojna služba, ki jo je opravljal na raznih gimnazijah, nekaj časa tudi na ljubljanskem učiteljišču, nazadnje pa na visoki šoli pri Akademiji za glasbo. Za časa Živkovičeve diktature je bil štiri leta (1932-1936) zaradi svoje poštenosti in pokončnosti, ki ni prenesla strahovanja, brez službe. Njegovo učiteljsko poslanstvo je zelo lepo prikazal Jože Dolenc v svojem spominskem zapisu po njegovi smrti (Koledar celjske Mohorjeve družbe 1987), kjer beremo: “France Vodnik se je živo zavedal, kaj pomeni biti pedagog za katedrom, še posebej učitelj slovenskega jezika in književnosti: narod, ki nima razgledanih, značajno trdnih, v ljudstvu in njegovem najboljšem izročilu zasidranih učiteljev in vzgojiteljev, nima pred seboj krepkega duhovnega in materialnega razvoja. Prežet s pedagoškim erosom, hkrati pa strokovno poglobljen, kulturno širok in razgledan, osebno značajen, odkrit in pošten, duhovno nepretrgoma delaven in hkrati kritičen ter narodno zaveden, je s svojo človeško in delovno etiko vplival na generacije svojih učencev in jim tako z živo in prepričljivo besedo in osebnim zgledom pomagal k takemu razvoju, da bi bil vsakdo s svojo osebnostjo kar najbolj zrel za plemenito službo narodu in človeštvu.” Tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu, je slovenski mladini povedal v svoji knjigi Od obzorja do obzorja. V njej budi zanimanje za duhovne vrednote, kot so materin jezik, lepa knjiga, spoznavanje slovenske zemlje in naših pomembnih kulturnih ustanov, obiskovanje gledališča, spoštovanje velikih mož.
Franceta Vodnika poznamo predvsem kot pesnika in esejista, gledališkega in literarnega kritika ter prevajalca. Pesniti je začel že v gimnaziji kot član literarne družine, kateri je pripadal tudi Srečko Kosovel, njegov iskren prijatelj. Svoje izvirne pesmi je France Vodnik izdal leta 1932 v zbirki s pomenljivim naslovom Borivec z Bogom. O pesmih v tej zbirki sam pravi: “Skoraj vsaka moja pesem je izpoved človeka, ki stalno niha nad breznom skrajnosti vere in nevere, posvetnosti in religioznosti, narave in milosti.” Duhovno ga je oblikovalo mladinsko ali križarsko gibanje, ki je izdajalo revijo Križ na gori, pozneje Križ. To gibanje je poudarjalo, da naj bi bilo naše krščanstvo tesno povezano z evangelijem. “Katoliški izobraženec mora izoblikovati in bogatiti lastno osebnost, da prek nje pomaga h kulturni rasti svojega naroda,” je po sodbi Joža Mahniča učil Vodnik. “Zavračal je trditev Josipa Vidmarja, da more pravo umetnino ustvariti samo svobodomiselni pisatelj, in je dejal, da more biti to dano tudi nadarjenemu vernemu avtorju.” Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje. “Med svečami in rožami ležim, / v sklenjenih rokah križ držim. / Miren sem, brez bojev, brez strasti, / med menoj in Bogom luč gori.”
Zaradi sumljivega “narečja” prestavljen
“Franc Kos je bil največji in najbolj sistematičen znanstveni delavec v prvi generaciji slovenskih kritičnih in na univerzi strokovno izšolanih zgodovinarjev,” je zapisal o njem priznani zgodovinar Bogo Grafenauer. Kosovo delo na področju zgodovinske vede je potekalo v glavnem v dveh smereh: zbiranje, kritična obdelava in objava pisnih virov in na podlagi le-teh napisane razprave in študije. Raziskoval je predvsem srednjeveško zgodovino Slovencev. Po naročilu Slovenske matice je z drugimi zgodovinarji tri leta (1896-1899) pripravljal obsežno Zgodovino Slovencev. Kos je obdelal dobo od leta 500 do 1269, toda odbor Slovenske matice je delo odklonil, ker se mu je spis zdel “preobširen in prestrokovnjaški”. Po zaslugi Janeza Evangelista Kreka, ki je z zanimanjem spremljal Kosovo znanstveno delo, je Leonova družba v Ljubljani sprejela izdajo življenjskega dela tega zavzetega raziskovalca naše preteklosti – Gradiva za zgodovino Slovencev. Imel ga je nabranega za kakih 10 zvezkov po 600-700 strani. Prva knjiga, ki obsega dobo od leta 501 do 800, je izšla jeseni 1903, druga (801-1000) leta 1906, tretja (1001-1100) leta 1911, četrta (1101-1200) leta 1920 (vmes je bila prva svetovna vojna), peta (1201-1246), ki jo je po očetovi smrti uredil sin Milko, tudi odličen zgodovinar, pa je zagledala luč sveta leta 1928. “Po vsebini so vse knjige urejene enako: uvod podaja v lahko razumljivi pripovedujoči obliki politično, cerkveno in kulturno zgodovino obdobja, obravnavanega v posamezni knjigi Gradiva; kritičen pregled pripovedujočih virov; gradivo v obliki obširnih regest v slovenskem jeziku s pritegnitvijo originalnega besedila in navedbo literature ter kritičnim aparatom; končno osebni, krajevni in stvarni registri” (Milko Kos).
Zgodovinar Franc Kos se je leta 1890 ustalil v Gorici, si ustvaril dom in se dejavno udeleževal slovenskega javnega življenja. V Gorici je ostal tudi po upokojitvi (1911) vse do izbruha vojne med Italijo in Avstrijo (1915). Okoli leta 1900 se je začel natančneje zanimati za zgodovino Gorice in Goriške, ki je postala njegova druga domovina. Dokumentarna je prva Kosova objava Iz arhiva grofa Attemsa v Podgorti (1902). Gradivo za zgodovino Gorice in Goriške je Kos zbiral zlasti med svojim neprostovoljnim bivanjem na Dunaju med prvo svetovno vojno (1915-1918). Ta čas pregnanstva je porabil za obiskovanje tamkajšnji bogatih arhivov. Sadovi dunajskih arhivskih študij so naslednji njegovi prispevki za zgodovino Goriške: Najstarejši statut mesta Gorice (1916), K zgodovini Gorice v srednjem (1920), Zgodovinske drobtine iz Gorice (1920), Iz zgodovine devinskih gospodov (1923), Goriška Brda v srednjem veku (1924), Solkan v srednjem veku (1924.), Prebivalstvo Gorice v kasnem srednjem veku (1925). V dunajski dobi je Kos zbiral in objavljal gradivo tudi za druge slovenske kraje: Maribor, Celje, Vuzenico, Slovenj Gradec, Ptuj, Rogatec, Konjice. Njegovo življenjsko delo Gradivo za zgodovino Slovencev se uradno konča z letom 1246, toda zbral je velik del virov tudi za naslednja stoletja, predvsem v Dunajskem državnem arhivu (okoli 5000 neobjavljenih listin od 13. do 15. stoletja). Po triletnem “izgnanstvu” se za nekaj časa naselil v svojem rojstnem kraju, novembra 1919 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti, 14. marca 1924. Za zgodovinarja je “vzgojil” svojega sina Milka (1892-1972), njegov sin Gojmir Anton (1896-1970) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih slikarjev 20. stoletja.
Od kod žalostno stanje našega pesništva, če ne ravno od tod, da pri nas v pesniških rečeh ni nikakršne sodbe! Kdor zna pri nas le pisati, to je črke delati, je slovenski pisatelj; kdor je zverižil toliko in toliko verzov, ta je slovenski pesnik, “nadepolni”, če je mlad, “slavni”, če je malo starejši. Kolikor morem, pridno prebiram slovenske časnike, vendar ne vem se spomniti, da bi se bilo kdaj v njih kaj grajalo ali le ostreje sodilo. Potemtakem so Slovenci srečnejši mimo vsakega drugega izobraženega naroda; oni nimajo niti enega slabega pisatelja; le to se še vpraša, kateri je prvi, kakor na ribniškem ženitovanju. (Josip Stritar, Misli o pesništvu)
“Mladenič, ki bivaš v tujem mestu, daleč od doma, daleč od svojih. Kolikokrat se ti je tožilo po domu, vendar sprijaznil si se z življenjem, vdal si se. A ko se bliža božični praznik, se ti zbudi v srcu nemir, zbudi hrepenenje po domu,” je zapisal Josip Stritar v svoji povesti Gospod Mirodolski leta 1876. Tedaj je bil že nad dvajset let na Dunaju in v tem času je obiskal domovino samo trikrat, zatem pa še enkrat, dokler ni v začetku leta 1923 prišel živet v Rogaško Slatino, kjer je 25. novembra istega leta umrl. Izšel je iz trdnega in podjetnega kmečkega rodu. Zibelka mu je tekla v Podsmreki pri Velikih Laščah, kjer se je rodil 6. marca 1836. Jožek, kot so ga domači klicali, je v svojih mladih letih doživel dve novi maši: leta 1844 jo je pel stric Janez, leta 1848 pa brat Andrej: oba sta bila v njegovih dijaških in študentskih letih njegova velikodušna podpornika. Doživetja v otroških letih je popisal v svojem romanu Zorin (1870). Prvo šolsko modrost je začel nabirati v Laščah, leta 1846 pa je prišel v Ljubljano, kjer je končal normalko in vstopil v “latinske šole”. Pridno se je učil in bil vseskozi odličnjak. Imel je izreden dar za jezike: temeljito se je izobrazil v klasičnih jezikih, učil pa se je tudi angleščine, francoščine in italijanščine. Kot drugošolec je bil sprejet v Alojzijevišče, kjer je bil tista leta tudi pet let starejši rojak Fran Levstik, s katerim sta drugovala zlasti med počitnicami. V osmi šoli je iz tega zavoda izstopil. Po maturi leta 1855 je šel na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Dalj časa je odlagal izpite in bil domači učitelj v raznih bogatih dunajskih družinah.
Leta 1873 se je oženil s Terezijo Hochreiter iz kmečke družine iz Aspanga pri Dunaju. V zakonu sta se jima rodila dva otroka: hči Kamila, ki je po nekaj mesecih umrla, in sin Milan Jožef, kasnejši profesor kemije na Dunaju (njegova sinova nista več vedela za dedove slovenske korenine). V letu poroke se je ponovno vpisal na univerzo, naslednje leto je uspešno opravil potrebne izpite in nastopil profesorsko službo, ki jo je opravljal vse do upokojitve leta 1901. Kot profesor je bil strog, natančen in tenkočuten vzgojitelj.
Leta 1876 je Stritar obnovil svojo revijo Zvon, ki pa ni bila več tako bojevita, kot prva iz leta 1870, temveč se je v njej urednik močno približal pouku in vzgoji. Leta 1880 je Zvon utihnil, ker se je naslednje leto oglasil Ljubljanski zvon. V začetku Stritarja sploh niso povabili k sodelovanju, sicer pa je bil že preko svojega viška. Ukvarjal se je (tudi že prej) s prevajanjem svojih lastnih in tujih del. Sodeloval je tudi pri prevajanju Svetega pisma: jezikovno je popravil Novo zavezo (1877), kasneje je prevedel Psalme, Pisma apostolov, Apokalipso, Salomonove pregovore in Preroka Izaija. “Ko si je nova (realistična) struja pridobila vstop in odločilni vpliv v Ljubljanskem zvonu (1885), je Stritar začutil, da je njegov čas minil in je posvetil svoje moči mladinskemu slovstvu” (I. Grafenauer). Rad se je odzval povabilu Mohorjeve družbe, naj napiše zanjo nekaj mladinskih spisov. Pri tej nastarejši slovenski knjižni založbi, ki jo je Stritar zelo cenil, so kot redne letne izdaje izšle štiri Stritarjeve mladinske knjige. Leta 1895 je kot prva izšla Pod lipo, ki “poleg tridesetih pesmi, ki spremljajo kmečko delo v raznih letnih časih, prinaša prikupno vzgojno povest Griški gospod” (J. Dolenc). Čez štiri leta je izšla knjiga Jagode, namenjena “odrasli mladini”, ki vsebuje pesmi, nekaj kratkih odrskih prizorov ter povest Janko Bože. Leta 1902 je izšla tretja z naslovom Zimski večeri, v kateri je odrasli mladini ponudil “okusne drobnice”. V četrti z naslovom Lešniki se sedemdesetletni Stritar vrača v svojo mladost. S to knjigo se je poslovil tudi od mladinskega slovstva: “Preden se mu začne roka tresti od starosti in slabosti, odloži pero pameten pisatelj. Tako tudi jaz!”
Kaže, da je ta vedrina v njem tudi zato, ker je Flamec: ti so znani kot ljudje, ki se znajo življenju v dobrem in v hudem nasmejati. Rodil se je 1. julija 1922 v nestecu Gruitrode v belgijski pokrajini Linburg. V domači družini je doživljal iskreno ljubezen. “Nikoli nisem opazil, da bi bili moji starši namrščeni ali da bi se prepirali.” Na vprašanje, kaj bi svetoval zakoncem, je Bosmans odgovoril: “Poročni prstan nositi je lepo, hkrati pa tudi težko. Poročni prstan je znamenje ljubezni in zvestobe… Znajo priti dnevi, ko se človeku zdi, da ne more več vzdržati. Nespamet, nezvestoba – pa pride do poloma. Skozi špranje prodira mrak v tvoje srce in v tvoj dom. Tedaj je samo en izhod, samo eno okno, skozi katero prodira svetloba – odpuščanje. V vaši družini naj ne bo nikoli vojne. Odpuščanje je najlepši od vseh darov.” Ko mu je bilo devetnajst let, je vstopil v redovno družino montfortijancev, ki nosi ime po sv. Ludviku Grignionu Montfortskem (1673-1716), velikem častilcu Matere Božje. Ko je leta 1948 postal duhovnik, je najprej deloval med delavci v Franciji, potem pa se je vrnil v svojo domačo pokrajino Limburg, kjer je kot ljudski misijonar ljudem govoril o božji dobroti in usmiljenju. Sredi dela je nevarno zbolel in bil skoraj dve leti priklenjen na posteljo.
Ta huda preskušnja je še bolj omehčala njegovo srce in še močneje je čutil potrebo, da med ljudi seje semena ljubezni in prijateljstva. Februarja 1958 je začel po radijskih valovih pošiljati “vitamine za srce” – petminutne misli z močnim nabojem vere in optimizma. 20. avgusta 1959 je ustanovil Zvezo brez imena – gibanje za kulturo srca. O njej je povedal: “Zveza brez imena hoče biti klic ljudem, ki imajo pod plaščem srce. Temu svetu je potrebno več srca. Moje srce. Zveza brez imena je družina, v kateri živijo prijatelji. Ljudi ne tlači v predale, jih ne razporeja po blokih, jih ne deli na desne in leve. Zveza brez imena je gibanje za novo kulturo srca, za osnovno kulturo človeka, ki hoče ljudem pokazati pot do svetlobe, do novega način življenja… Imamo ključe od stanovanja, garaže, avtomobila, pisarne blagajne, ključ do svojega bližnjega pa smo večkrat izgubili.” Zveza brez imena se je ukoreninila ne le v Belgiji, ampak tudi marsikje drugo po svetu (oktobra 2000 je zaživela tudi namenljivim naslovom Človek, rad te imam, ki povzema usmeritev njegovega življenja in dela. Tam je med drugim zapisal: “Človek, rad te imam. – Posreduj to naprej z besedami ali brez besed: s smehljajem, s stiskom roke, z besedo priznanja, z objemom, s poljubom ali z zvezdo v očeh.” Sledile so vsako leto nove in vse so brž postale uspešnice sodobne duhovne literature v izvirnih flamskih izdajah in v številnih prevodih. Kratke, “udarne” misli so se porodile iz njegovih srečanj z ljudmi, predvsem nesrečnimi, trpečimi, obupanimi. Vsem ponuja tisto, kar daje življenju smisel: preprostost srca in otroško veselje. Zaradi tega ga imenujejo “moderni Frančišek”.
Ko je Džen Šen odšel v pokrajino Fei, se je tam zgodil umor. Nekdo je prišel k njegovi materi in ji dejal: »Džen Šen je ubil človeka.«
Neki jagenjček se je zelo bal volkov. Uvidel je, da ne bo našel miru, dokler ne odkrije, kako bi se zavaroval pred nevarnim volkom. Končno mu je šinila v glavo imenitna zamisel.