* 4. april 1884, Fossano, Rim, † 26 novembre 1971, Rim

Rodil se je na današnji dan v kraju San Lorenzo di Fossano južno od Torina, v pokrajini, ki je dala več svetniških osebnosti, med njimi sv. Janeza Boska. Ko je hodil v prvi razred, je na vprašanje učiteljice, kaj bo postal, ko bo velik, brez pomišljanja odgovoril “Duhovnik bom!” Po končani osnovni šoli je res šel v semenišče v mestece Bra. Ko je prišel v leta zorenja, je zašel v moralno krizo, k čemu je precej pripo­moglo tudi slabo čtivo, zato bomo razumeli, zakaj se je kasneje tako trudil za širjenje dobrega tiska.

Za njegovo življenje in delo je bila “usodnega” pomena noč med 31. decembrom 1899 in 1. januarjem 1900, na prelomu dveh stoletij, ko je štiri ure klečal pred Najsvetejšim v stolnici v Albi. Med molitvijo se je pred Bogom slovesno in nepreklicno zavezal, da “bo storil kaj za Gospoda in za ljudi tega novega stoletja”. Bož­ji previdnosti je prepustil, da mu ob svojem času pokaže, kakšno bo to njegovo delo. On se je dal popolnoma na razpolago Bogu.

Po študiju filozofije in teologije je bil 29. junija 1907 po­svečen v duhovnika. Po novi maši je nekaj časa deloval na žup­niji, kjer se je ob rednem delu pripravljal na doktorat iz teolo­gije, ki ga je dosegel na teološki fakulteti v Genovi (1908). Škof iz Albe ga je imenoval za profesorja in spirituala v semeni­šču. Leta 1913 je postal urednik škofijskega tednika La Gazzetta d’Alba in tako so se pričele njegove izkušnje na časnikarskem pod­ročju, na katerem je ostal vse do konca življenja. V njem je ved­no bolj zorela misel, da mora priklicati v življenje ustanovo, ki se bo ukvarjala samo s tistim, čemur so tedaj ‘”dober tisk’. Kupil je skromen tiskarski stroj, zbral okoli sebe nekaj fantov-­pomočnikov, potem pa stopil k škofu ter mu dejal, da bo ustanovil Družbo sv. Pavla, katere poslanstvo bo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. Škof je njegov načrt odobril. To se je zgodilo 20. avgusta 1914, za pravi rojstni dan Družbe sv. Pavla velja 5. oktober 1921, ko so prvi člani položili redovne zaoblju­be, uradno pa jo je potrdil papež Pij XI. leta 1926. Manj kot le­to dni za moško vejo Družbe je ustanovil žensko vejo – Hčere sv. Pavla (pavlinke), ki so prodajale knjige in časopise in kmalu so imele po vseh večjih italijanskih mestih svoje knjigarne. Iz ‘pav­linskega debla’ je zraslo še šest novih vej: Pobožne učenke Bož­jega Učitelja, ki se posvečajo nenehni molitvi za tiste, ki dela­jo; Sestre Jezusa dobrega Pastirja (pomočnice v župniščih), Sest­re Kraljice apostolov (molivke za duhovne poklice), Institut Jezu­sa Duhovnika (za povezavo s škofijskimi duhovniki), Institut nad­angela Gabrijela (za mlajše može in fante), Institut Marijinega oznanjenja (za mlade žene in dekleta), Zveza pavlinskih sodelav­cev (za laične sodelavce).

Matična hiša Družbe sv. Pavla je v mestu Alba, ob kateri je mogočno svetišče, posvečeno apostolu Pavlu, Družbinemu zavetniku in vzorniku. V vseh cerkvah Družbe je na vidnem mestu napis: “Ne bojte se, jaz sem z vami. Od tukaj vas hočem razveseljevati.” V luči tega gesla postane razumljiva čudežna rast tednika Famiglia cristiana, ki si ga je zamislil kot “list splošnega značaja”, a v katoliškem duhu. Prva številka je izšla za božič leta 1931 na 12 straneh v nakladi 12.000 izvodov (danes ima 200 strani in pov­prečno naklado 1,5 milijona izvodov). Do začetka druge svetovne vojne je narasla do 100.000, po vojni je bilo treba začeti skoraj znova, a leta 1960 je naklada dosegla 1 milijon izvodov, deset let pozneje pa kar 2 milijona. Tiskarna je od vsega začetka v Albi, uredništvo pa je zdaj v Milanu.

Don Giacomo Alberione se je kot predstojnik Družbe leta 1936 za stalno naselil v Rimu. Breme vodstva je leta 1969 preložil na ramena naslednikov, vendar je delo Družbe še naprej spremljal, zlasti z molitvijo. Bil je tako doma v nadnaravnem svetu, da je bil njegov prehod iz tega sveta v večnost 26. novembra 1971 povsem miren. Zaradi njegovih del in prizadevanja za dobro vseh, ga je papež Janez Pavel II. 27. aprila 2003 razglasil za bleženega..

Silvester Čuk

* 4. februar 1906, Breslau; † 9. april 1945, taborišče Flossenbürg

“Konec je zame začetek življenja”

Njegovo življenje, ki se je s tako trdnim pričevanjem vere in za­upanja v Boga nasilno pretrgalo na vešalih v koncentracijskem ta­borišču Flossenburg, se je pričelo 4. februarja 1906 v mestu Bre­slau/Wroclaw v tedanji nemški Šleziji. Na svet je prišel kot šesti otrok skupaj s sestro dvojčico Sabino. Njegov oče Karl je bil rav­natelj psihiatrične bolnišnice in profesor na univerzi, mati Paula von Hase pa je bila učiteljica. Leta 1912 se je družina preselila v Berlin, kjer je oče postal predstojnik katedre za psihiatrijo in nevrologijo. Med prvo svetovno vojno je padel na fronti najsta­rajši sin Walter in njegovo Sveto pismo so starši podarili Dietri­chu za birmo. Ta dragocena knjiga ga je spremljala vse življenje. Uporabljal jo je za osebno razmišljanje pa tudi za bogoslužna op­ravila, ki jih je vodil kot protestantski pastor. Po zgledu svo­jega deda po materini strani se je namreč odločil za študij teo­logije, ki ga je končal pri enaindvajsetih letih z doktoratom.

S svojo doktorsko disertacijo Sanctorum Communio (Občestvo svetnikov) je vzbudil pozornost v teoloških krogih. Nekaj časa je deloval kot vikar v Barceloni, bil je tudi v Angliji, potem pa se je vrnil v Berlin za asistenta na univerzi. Leta 1930 je dobil štipendijo za enoletno študijsko izpopolnjevanje v New Yorku.

Po vrnitvi v Berlin je postal pastor in duhovniško službo je vršil kot študentski kaplan in katehet, ko je mlade pripravljal na bir­mo. Ko je 30. januarja 1933 v Nemčiji prišel na oblast Hitler, je Bonhoeffer v radijskem govoru opozarjal, kako lahko “Fuhrer” (vod­ja – to je bil Hitlerjev naziv) postane “Verfuhrer” (zvodnik), če nima nad seboj nobenega nadzora. Takrat je izrekel znamenite be­sede: “Kristjani v Nemčiji stojijo pred strašno izbiro: ali svojemu narodu želijo poraz, da bi civilizacija mogla preživeti, ali pa hočejo zmago svojega naroda in s tem uničenje civilizacije.” Pridružil se je podtalni Izpovedujoči Cerkvi, ki je opozorajala na nekrščanske in nečloveške zablode nacizma v teoriji in praksi. V okviru te Cerkve je Bonhoeffer v kraju Finkenwalde ob Baltskem morju vodil semenišče za pridigarje. Dan so pričenjali s polurnim jutranjim premišljevanjem na podlagi Svetega pisma in iz njega iz­brali vsak dan en stavek-vodilo. Septembra 1937, ko so bili fant­je na počitnicah, je semenišče zasedel gestapo in ga zaprl. Že leto prej so Bonhoefferju prepovedali predavati na univerzi, od januarja 1938 ni smel prihajati v Berlin, od marca 1941 pa ni več smel javno nastopati ne z govorjeno ne s pisano besedo. Takrat je bil v tesnih stikih z nemškim protinacističnim gibanjem, vključen je bil tudi v protiobveščevalno službo admirala Canarisa.

V svoji knjigi Etika, ki je izšla šele po njegovi smrti (1949), je zagovarjal načelo, da ima krščanska vera pomembno vlogo na vseh področjih (delo, vzgoja, uprava) in da je Cerkev odgovorna tudi za javno življenje. 5. aprila 1943 so ga aretirali in odpeljali v vojaški zapor Tegel v Berlinu. Od tam je pisal številna pisma svojim staršem, zaročenki Mariji von Wedemayer, ki je bila osem­najst let mlajša od njega, in prijateljem. Ta pisma razodevajo njegov notranji mir, ki je izviral iz povezanosti z Bogom. 20. ju­lija 1944 je spodletel atentat na Hitlerja in 12. septembra je gestapo odkril formaine dokaze o Bonhoefferjevem sodelovanju pri načrtovanju atentata. “Če vidim, da nor voznik usmeri avtomobil v skupino nedolžnih ljudi ob cesti, kot kristjan ne morem križem rok čakati, da pride do nesreče. Moram skušati iztrgati krmilo iz rok tega voznika.” Kmalu zatem je bil prepeljan v gestapovske za­pore. Ko so se z vzhoda že oglašali sovjetski tanki in so zavezni­ška letala naznanja bližajoči se padec tretjega rajha in konec vojne, je bil 39-letni Dietrich Bonhoeffer s štirimi drugimi tova­riši usmrčen. Kot žrtve nacizma so bili ubiti še trije ožji člani družine: brat Klaus in dva svaka.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2002) 4, str. 81.

* 28. september 1902, Kovor nad Tržičem, † 25. marec 1980, Ljubljana

Njegovo življenje, ki ga je sprejemal kot odgovorno nalogo, se je pričelo 28. septembra 1902 v Kovorju pri Tržiču. Oče je bil kmet in mlinar, zato je bilo hišno ime “pri Mlinarju” (v svoj škofovski grb je zato postavil mlin). Po domači šoli v Kovorju je Joža, kakor so mu pravili, odšel v Ljubljano, kjer je kot gojenec Marijanišča ostal vse do mature na klasični gimnaziji leta 1922. “Bil je tih gojenec, ves zatopljen v delo,” se ga spominja njegov dober poznavalec Jakob Šolar. “Če si ga med učenjem poklical, je odtrgal pogled od knjige, kakor da prihaja iz velikih globin, kakor da se prebuja iz globokega sna, kakor da si ga zmotil pri važnem opravilu.” Tak je ostal vse življenje. “V tistih mladih letih,” piše dalje Šolar, “se je rad zamikal v svet lepote in beseda mu je zapela v pesmi.” Objav­ljal jih je v raznih listih, leta 1931 pa v drobni knjižici z naslovom Sinje ozare pri Mohorjevi družbi v Celju (pri isti založbi je leta 1970 izšla zbirka Pesmi mladih let z 20 novimi pesmimi). Po maturi se je odločil za študij teologije. Marijaniški vodja Andrej Kalan je poskrbel, da je njegov odlični gojenec jeseni 1922 odšel na slovečo teološko fakulteto v Innsbrucku. Tam je težišče njegovega zanimanja prešlo od lepote na resnico, od pesmi na znanost. 25. julija 1927 je bil posvečen v duhovnika in 31. julija je pel novo mašo v domači župnijski cerkvi v Kovorju. Po končanem bogoslovnem študiju se je poleti 1929 vrnil domov kot doktor bogoslovja. Škof Jeglič ga je postavil najprej za kaplana v Kranju, kjer je nadvse uspešno deloval tri leta. Pisatelj Finžgar, župnik v ljubljanskem Trnovem in urednik Mohorjeve, je iskal človeka, ki bi mu lahko prepustil uredniško delo. Dosegel je pri škofu, da je Pogačnik prišel k njemu za kaplana, kjer je leta 1934 prevzel urejevanje Mladike in knjig Mohorjeve družbe.

Leta 1937 pa je Pogačnik postal vodja katoliškega vzgojnega zavoda Marijanišče in tam ostal do leta 1945, ko je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani. Po nastopu komunističnega režima leta 1945 ga je zadela usoda številnih slovenskih duhovnikov, ki so bili novim oblastnikom trn v peti. Leta 1946 je bil aretiran in obsojen na devet let zapora, kjer so ga na vse načine psihično mučili, vendar je v moči svoje globoke vere vztrajal. Bil je izpuščen iz zapora, pa – po igricah tedanjih oblasti spet obsojen. Dve leti je modro vodil bogoslovno semenišče v Ljubljani. Ko je decembra 1959 apostolski administrator škof Anton Vovk postal redni ljubljanski škof, je Jožefa Pogačnika imenoval za svojega generalnega vikarja. Jeseni 1962 si ga je zaželel kot svojega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel v ljubljanski stolnici 7. aprila 1963. Po smrti nadškofa Vovka 7. julija 1963 je postal kapitularni vikar, 2. marca 1964 pa ga je papež Pavel VI. imenoval za rednega ljubljanskega nadškofa. Isti papež je 22. novembra 1968 ustanovil za Slovenijo posebno cerkveno pokrajino, imenovano ljubljansko, in nadškof Pogačnik je postal prvi metropolit te pokrajine. Kot pomožni škof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kot nadškof pa je poskrbel, da smo hitro dobili koncilske odloke v slovenskem prevodu. Trudil se je tudi za to, da smo med prvimi v Evropi dobili prevod Molitvenega bogoslužja (brevirja) in Misala.

Za časa svoje škofovske službe (1963-1980) je ustanovil 18 novih župnij, posvetil veliko obnovljenih in precej novih cerkva. Njegovo največje veselje pa je bilo, da je bilo v njegovem času v ljubljanskem semenišču najvišje število bogoslovcev in posvetil je kar 251 novih duhovnikov. Obiskal je vse župnije v svoji škofiji in birmal okoli 75.000 mladih.

Njegovo škofovsko geslo je bilo: “Glej, tvoj sin!” in s temi besedami se je 25. marca 1980, na praznik Gospodovega oznanjenja, prikazal pred Materjo Marijo. Dvanajst dni prej je breme vodstva ljubljanske nadškofije preložil na ramena svojega naslednika dr. Alojzija Šuštarja. Pred odhodom v kratki pokoj in večno življenje se je od svojih duhovnikov in vernikov poslovil z dvemi pismi duhovno oporoko – in na koncu obeh se je podpisal kot “stari naškof Jožef”.

* 15. april 1919, Pribić, † 11. marec 2002, Zagreb

“Potujemo v življenje”

“Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost.” Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki je umrl 11. marca 2002.

Rodil se je 15. aprila 1919 v vasi Gornji Pribič kot trinajsti in najmlajši otrok v družini Ivana Kuhariča in Ivane Blažič. “Moji starši so bili kmetje in globoko verni katoličani in v tem duhu so vzgajali tudi nas,” je Franjo Kuharič kot mlad zagrebški pomožni škof povedal otrokom, bralcem Malega koncila. “Mama je šla k maši vsak dan, oče vsako nedeljo. Živeli smo od zemlje in v povezanosti z naravo se je v ritmu letnih časov utrjevala naša povezanost z Bogom.” Takrat ni bilo ne radia ne televizije, brali so verski tisk in vsak večer skupno molili rožni venec. Po kon­čani osnovni šoli v Pribiču je Franjo jeseni 1931 odšel v nadško­fijsko semenišče v Zagreb, kjer je kot odličen dijak leta 1939 končal osem razredov gimnazije. Po maturi se je odločil za du­hovniški poklic in vpisal se je na bogoslovno fakulteto zagreb­ške univerze. Bogoslovne študije je končal leta 1945 in 15. ju­lija je bil skupaj z 21 sošolci v zagrebški stolnici posvečen v duhovnika. Nadškof Alojzij Stepinac je novomašnikom, ki jih je povabil k sebi na kosilo, dejal: “Pošiljam vas v krvavo kopel!” Nadškof pa tudi mladi duhovniki so se dobro zavedali, kaj jih čaka pod jarmom komunizma. Šestindvajsetletni Franjo Kuharič je svojo duhovniško pot začel kot kaplan v župniji Radoboj pri Kra­pini, že naslednje leto pa ga je nadškof Stepinac postavil za župnijskega upravitelja v Rakovem Potoku in Pavučnjaku. Bili so to nevarni časi. Ko je bil ubit župnik pri Sv. Martinu pod Oki­čem, je Kuharič prevzel upravo tudi te župnije. Skojevci so ho­teli umoriti tudi njega, vendar jim je načrt spodletel. V razmeta­nem stanovanju je našel njihovo sporočilo: “Tovariš pop! Izgini čim prej, sicer te bo požrla megla!” Niso ga prestrašili, ostal je na svojem mestu. Iz varnostnih razlogov pa je vse do leta 1955 spal po zasebnih hišah. Leta 1950 je dobil v upravo še župnijo Sveta Marija pod Okičem. Od župnije do župnije, od cerkve do cer­kve je hodil peš ali se vozil s kolesom. Leta 1957 je bil imeno­van za župnika v Samoboru, kjer je ostal do 15. februarja 1964, ko ga je papež Pavel VI. imenoval za zagrebškega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje mu je podelil tedanji zagrebški nadškof dr. Franjo Šeper, kateremu je papež Pavel VI. leta 1965 podelil kar­dinalsko čast, leta 1968 pa ga je poklical v Rim ter ga postavil za prefekta (načelnika) Kongregacije za verski nauk. Po njegovem odhodu je Franjo Kuharič postal najprej apostolski administrator zagrebške nadškofije, junija 1970 zagrebški nadškof.

Obsežno zagrebško nadškofijo (leta 1997 so jo razdelili in na­ njenem ozemlju sta nastali dve novi škofiji: varaždinska in požeška) je vodil polnih 27 let. V tem času je ustanovil nad šest­deset novih župnij, zlasti v mestih: v Zagrebu, Sisku, Koprivni­ci, Karlovcu, Varaždinu, Novi Gradiški… Posebno dušnopastirsko skrb je posvečal vernikom v novih zagrebških mestnih četrtih, v katerih komunistične oblasti niso dovolile zidati nobene nove cerkve. Problem so reševali tako, da je škofija kupovala zasebna stanovanja in jih spremenila v bogoslužne prostore. Dolga leta je bil predsednik Jugoslovanske škofovske konference, po razpa­du Jugoslavije pa je vodil Hrvaško škofovsko konferenco. Potoval je po vseh celinah in obiskoval hrvaške izseljence. Leta 1983 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Breme vodstva nadškofije je odložil leta 1997.

Pred odhodom v “novo življenje” je dočakal izpolnitev treh velikih želja. Prva je bila razglasitev svobodne in neodvisne Hrvatske leta 1991; druga – prvi obisk papeža Janeza Pavla II. na Hrvaškem ob 900-letnici zagrebške nadškofije (9. in 10. sep­tembra 1994); tretja pa razglasitev njegovega prednika kardina­la Alojzija Stepinca za blaženega, kar se je zgodilo ob drugem papeževem obisku v hrvaškem narodnem svetišču Marija Bistrica (3. oktobra 1998).

Silvester Čuk

* 17. aprila 1928 Huế, † 16. septembra 2002, Rim

Besedilo teh duhovnih vaj je izšlo v knjigi z naslovom Pričevalci upanja, ki je prevedena tudi v slovenščino (Založba Novi svet, Ljubljana 2001). V njej Van Thuan pove veliko tudi o sebi, o svo­jem rodu, o svoji življenjski poti. Izhaja iz zelo stare vietnam­ske krščanske družine, ki je prejela sveti krst leta 1698. Rodil se je 17. aprila 1928 v mestu Hue v Vietnamu, ki je bil tedaj francoska kolonija. Z globoko hvaležnostjo se spominja svoje mame Elizabete. “Vzgajala me je, odkar sem bil pod njenim srcem. Vsak večer me je učila zgodbe iz Svetega pisma, pripovedovala mi je spomine na naše mučence, predvsem na naše prednike, učila me je ljubezni do domovine… Bila je močna žena: pokopala je brate, ki so jih pobili izdajalci, pa jim je potem iskreno odpustila…”

Od nje se je naučil tako ravnati tudi on. Ob tako plemeniti mate­ri se je zlahka odločil za duhovniški poklic, na katerega se je pripravljal v domači škofiji. Kot mlad duhovnik je bil poslan na študij v Rim, da bi se čim bolje pripravil na svoje apostolsko po­slanstvo v domovini. Ta se je leta 1954 otresla francoskega kolo­nialnega jarma in bila tedaj razdeljena na Severni (komunistični) in Južni Vietnam (ki so ga podpirale ZDA). Na začetku šestdesetih let so južnovietnamski komunisti (vietkongovci) od podpori Sever­nega Vietnama, Kitajske in Sovjetske zveze sprožili “osvobodilno vojno”, ki se je končala s porazom in umikom Američanov. Leta 1976 je bila razglašena združena socialitična republika Vietnam. Nadškof Van Thuam pripoveduje, da je leta 1957, ko je študiral v Rimu, romal v Lurd. Pred votlino je premišljeval o tem, kar je Brezma­dežna napovedala Bernardki: “Na tem svetu ti ne obljubljam veselja in tolažbe, ampak preizkušnje in bridkosti.” Imel je vtis, da je to sporočilo namenjeno tudi njemu. Ko se je vrnil v Vietnam, je bil profesor, ravnatelj semenišča in nazadnje škof v mestu Nhatrang. Njegovo delo je bilo kronano z uspehom. Toda vsako leto se je (v mislih) vračal v Lurd in se spraševal: “Morebiti pa besede, name­njene Bernardki, niso zame?” Leta 1975, kmalu potem, ko je bil imenovan za pomožnega škofa v Saigonu, današnjem Hošiminhu, je bil 15. avgusta, na praznik Vnebovzete, aretiran. Čakalo ga je trinajst let zapora, od tega devet let v samici.

“Zavedel sem se, da me je Marija na to pripravljala že od leta 1957!” Po aretaciji so ga ponoči odpeljali proti severu, do njegovega prvega škofij­skega mesta Nhatranga. “Pot, dolgo 450 kilometrov, sem opravil med dvema policajema. Začela se je izkušnja zaporniškega življe­nja: brez urnika.” V začetku decembra 1976 je bil z okoli 1.500 drugimi zaporniki s tovorno ladjo prepeljan 1.700 kilometrov proti severu. “Med tem potovanjem so zaporniki, ki so slišali, da je med njimi škof Van Thuan, prišli k meni in mi zaupali svoje stra­hove. Ure so tekle in ves dan sem z njimi delil njihovo trpljenje in jih tolažil. Tri dni potovanja sem podpiral svoje zaporniške tovariše in premišljeval o Jezusovem trpljenju. Od takrat je bila ta ladja in (kasneje) zapor moja najlepša katedrala in zaporniki so bili brez izjeme božje ljudstvo, zaupano moji pastirski skrbi. Moj zapor je bil božja previdnost, bil je božja volja.” Ko je bil v samici, je iz lesa izrezal križ, ki ga je potem skrival v košč­ku mila, iz električne žice pa je spletel verižico zanj. Ta križ zdaj nosi kot znamenje svoje škofovske službe, a ne zato, “ker mi je spomin na zapor, ampak ker kaže na moje globoko prepričanje in je zame stalen opomin: samo krščanska ljubezen more spremeniti srca, ne pa orožje, grožnje, mediji.”

Na praznik Marijinega darovanja v templju, 21. novembra 1988, je bil izpuščen iz zapora, razglašen je bil za “nezaželeno osebo” in leta 1991 izgnan iz Vietnama. V Rimu so ga kot pričevalca križa sprejeli z velikim spoštovanjem. Leta 1998 je postal predsednik Papeškega sveta pravičnost in mir, februarja 2001 pa ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala.

(pričevanje 03_2002)