Jakob Alešovec
* 24. julij 1842, Skaručna, † 17. oktober 1901, Ljubljana
“Kdo sem zdaj jaz? Ali sem še tisti, ki sem bil? Kaj še! Zdaj sem mnogo več – neskončno več. Moje misli bodo ostale tiskane in ohranjene svetu! Še čez dvesto let – ej, kaj, to je premalo večne čase bo svet vedel, da sem živel tudi jaz…” Tako je samega sebe “občudoval” 21-letni Jakob Alešovec, ko je videl natisnjen svoj prvi spis. Ta nadarjeni mož, naš prvi humorist in pisec prve slovenske kriminalke, je umrl v skrajni revščini pred sto leti in njegovo ime je bilo dolgo pozabljeno.
“Povest slovenskega trpina”
Svojo življenjsko pot je opisal v humoristično-satirični knjigi Kako sem se jaz likal (1886), ki velja za njegovo najboljše literarno delo. Dal ji je podnaslov “povest slovenskega trpina v poduk in zabavo”. Rodil se je 24. julija 1842 na Skaručni pod Šmarno goro kot sin revnega bajtarja in čevljarja. “Težko je imel kdo boljšega očeta kot jaz,” je zapisal. “Le škoda, da so bili tako revnega stanu!” Bil je izredno nadarjen otrok in oče je bil nanj ponosen, vendar je menil, da zaradi revščine ne more sanjati o kakšnih “šolah”. Izuči naj se za čevljarja! Ko je Jaka začel hoditi v šolo, so učitelj, vodiški župnik in kaplan rekli, da bi bilo take bistre glave škoda za šila in dreto. Z njihovo podporo se je šolal najprej pri frančiškanih v Kamniku, kjer je bil gojenec in rejenec njihovega samostana. Kot “kloštrski muc” je preživel najlepša leta svojega življenja. Bil je prvi za vse mladostne norčije, pa tudi prvi dijak na šoli. Potem je šel v Ljubljano, kjer pa mu ni šlo vse tako gladko. Zašel je v slabo družbo in izgubljal čas in denar pri kartah. Proti koncu šestega gimnazijskega razreda je presedlal na učiteljišče, da bi čimprej prišel do kruha, toda vztrajal je le dva meseca, nato pa je šolo “obesil na klin”. Leta 1864 je šel za domačega učitelja na Kalec k Miroslavu Vilharju, ki ga je spodbujal, naj piše v slovenščini (dotlej je to počel v nemščini). Zatem je bil nekaj časa v Vipavi pri grofu Lanthieriju, kateremu je urejal knjižnico. Leta 1869 je začel izdajati humoristično-satirični list Brencelj v lažnjivi obleki, ki je prenehal izhajati decembra 1885. Takrat so Alešovcu že popolnoma opešale oči. Zadnja leta je životaril kot ubog berač, dokler mu ni smrt 17. oktobra 1901 odprla vrat v boljše življenje.
Pisal je za zaslužek
“Jakob Alešovec sodi v tisto dolgo vrsto oseb iz naše literarne in kulturne preteklosti, ki se kljub svoji nadarjenosti ni mogla dokopati do razmer, ki bi jim omogočile pravo ustvarjalnost,” je zapisala Lučka Jenčič. “Alešovec je v tem še posebno izrazit primer. Njegovo pisanje je bilo vedno pisanje za zaslužek, zanj je bil to edini način, da je prišel do prepotrebnega denarja za golo življenje.” Že kot osemnajstletnik je pisal pesmi, črtice in igre, vendar le v nemškem jeziku, Prepričan je bil, da se mora oprijeti nemščine, če hoče postati “kaj več”. Z nekim sošolcem je ustanovil nemški dijaški list Die Schwalbe (Lastovka). Leta 1863 je v listu Blatter aus Krain izšel njegov opis Škocjanskih jam, v naslednjih letih je v istem listu objavil več potopisov. Laibacher Zeitung je v nadaljevanjih objavljal več njegovih povesti, leta 1868 novelo Laibacher Mysterien (v slovenskem prevodu Ljubljanski misteriji, 1991). Ljubljansko nemško gledališče je uprizorilo tri njegove ljudske igre (v prvi je kot igralec nastopil tudi sam). Kot četrtošolec se je med počitnicami odpravil po domovini in kot “pauper studiosus” (reven študent) potrkal na vrata raznih župnišč. Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano, in Lovro Pintar, župnik v Železnikih, sta ga prepričevala, naj kot Slovenec vendar piše slovensko! Čeprav mu je slovenščina sprva delala velike težave, je leta 1866 začel pisati v svojem materinem jeziku in je nemško pisanje opustil.
Brencelj je “pikal” sedemnajst let
Prva Alešovčeva knjižica v slovenščini je bil potopis Kustoca in Vis (1867), sledilo jih je kar precej, med njimi tudi novele Iz sodnijskega življenja (1875), ki velja za prvo slovensko kriminalko. Še danes imata zlasti zgodovinsko vrednost njegovi knjigi Ljubljanske slike – podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom (1879) in avtobiografija Kako sem se jaz likal (1886). “Bil je ljudski pisatelj v dobrem pomenu besede: brez umetniškega stremljenja je pisal preprosto, za svojo dobo pravilno ter z veliko hudomušnostjo in šegavostjo,” ga ocenjuje avtor zapisa o njem v Slovenskem biografskem leksikonu. Alešovec je šel v slovensko zgodovino tudi kot izdajatelj, urednik in glavni pisec prvega slovenskega satirično-političnega lista z naslovom Brencelj v lažnjivi obleki, ki je (bolj ali manj redno) izhajal od 15. januarja 1869 do 10. decembra 1885. Kot nadležna muha, po kateri se je imenoval, je Brencelj neusmiljeno pikal nemškutarje in nemški liberalizem. Zlasti je imel na piki Dragotina Dežmana, privoščil pa si je tudi marsikaterega drugega političnega veljaka, ki se mu je zameril. Nazadnje se je ime Brencelj prijelo Alešovca samega, največ zaradi tega, ker je bil na prvi strani naslikan leteč brencelj z njegovim obrazom. Zaradi njegove kritičnosti so nekateri (tudi Josip Jurčič) Alešovcu očitali grobost in robatost, vendar le-ta svojega načina pisanja ni spremenil ter je še naprej “vetril” politično ozračje na Slovenskem.
(obletnica meseca 10_2001)
Ko gleda nazaj na tista huda leta, ko je komunistični režim neusmiljeno preganjal vero in Cerkev, pravi: “Bog nam je dal v teh štiridesetih letih globoko in nenadomestljivo življenjsko izkušnjo. Izdaja bi bila, če bi zdaj opustili vrednote, ki so nam omogočile živeti v tako težkem obdobju.” Te vrednote vere in trdnega zaupanja v božjo previdnost mu je posredovala mama, ki ga je kot nezakonskega otroka rodila 17. maja 1932 v vasi Lišnice, kakšnih sto kilometrov južno od Prage. Imela ga je zelo rada, zato je pri krstu dobil ime Miloslav, skrajšano Milo ali Mila. Ko mu je bilo šest let, se je mama poročila na kmetijo, kjer je Miloslav preživljal mladost v družbi vrstnikov, s katerimi je tudi hodil v šolo. Ko je na vratih župnijske cerkve videl plakat z napisom “Ali hočeš tudi ti postati duhovnik?”, se je v njegovi duši nekaj zganilo. Leta 1946 ga najdemo v malem semenišču v Čeških Budejovicah, kjer je ostal tri leta, kajti leta 1948 so se oblasti polastili komunisti, ki so semeniščnike izgnali in stavbo zasedli. Enako usodo so doživeli drugi cerkveni zavodi in samostani. Miloslav je dobil stanovanje pri neki verni družini in je šolo uspešno končal, vendar se ni mogel vpisati na univerzo, ker ni bil član komunistične mladine. Poiskal si je delo v tovarni in odslužil je vojaščino. Sledila so leta študija: izbral je jezikoslovje, upajoč, da se mu bodo le odprla vrata bogoslovja in priprave na duhovniški poklic. Študij je končal z doktoratom in postal je glavni arhivar v Čeških Budejovicah. Njegova prošnja za študij teologije je bila zavrnjena. Leta 1964 mu je končno uspelo! Po štirih letih bogoslovnega študija je bil med praško pomladjo, 23. junija 1968, posvečen v duhovnika. V teh letih je smel potovati v Vzhodno Nemčijo, kjer se je seznanil z duhovnostjo gibanja fokolarov, ki ga je popolnoma prevzela in je navdihovala njegovo duhovniško delovanje. Po novi maši je postal škofov tajnik, a ker je preveč zavzeto delal zlasti med mladimi, je bil na ukaz oblastnikov premeščen v zakotno gorsko vas, kjer je hitro osvojil srca ljudi, obenem pa si nakopal nenehne obiske policije in mučna zasliševanja, kar pa je sprejemal kot svoj delež pri Gospodovem trpljenju. 29. septembra 1978 mu je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje duhovniške službe.
Odšel je v Prago, da najde službo. Zvedel je, da neka družba za čiščenje išče pomivalca oken. Vsak delavec je dobil svoje “območje” trgovin, katerih okna je moral pomiti enkrat ali dvakrat na teden. 26. januarja 1979 je delavec Miloslav Vlk z gobasto metlo v eni in vedrom vode v drugi roki začel meriti ulice prestolnice. “Sedem let sem tako hodil skozi Prago v vročini žgočih poletij kot tudi pri desetih stopinjah pod ničlo… Lahko vam rečem, da je bilo to obdobje v vsem mojem duhovniškem življenju najbolj blagoslovljeno. Prejel sem veliko milosti, luči in notranjega miru.” Mnogi so v njem prepoznali duhovnika – in pomivalec oken je postal spovednik in duhovni voditelj. Seveda naskrivaj! Kakor so naskrivaj prihajali tudi v njegovo borno stanovanje. Njegovi zapiski, ki jih je imenoval “ladijski dnevnik”, razodevajo, da je v teh letih živel globoko duhovno življenje. Proti koncu januarja 1986 je postal uslužbenec v narodni banki. Z novim letom 1989 je spet smel opravljati duhovniško službo, ki jo je nastopil na odmaknjeni župniji za zahodu Češke. 14. februarja 1990 je prišlo iz Rima imenovanje za škofa v Čeških Budejovicah, kjer je 31. marca prejel škofovsko posvečenje. Tri tedne kasneje je prišel na Češkoslovaško papež Janez Pavel II. Prisrčno je objel 91-letnega praškega nadškofa kardinala Františeka Tomašeka. Imenoval ga je “trden hrast”. Kmalu zatem se je nadškof Tomašek umaknil in za njegovega naslednika je papež imenoval Miloslava Vlka. Aprila 1993 je bil izvoljen za predsednika Sveta evropskih škofovskih konferenc, leta 1994 pa je bil nekdanji pomivalec oken imenovan za kardinala.
“V vinogradu očeta je skerben delavc bil”
Ob slovesu je svoje vernike pohvalil, da med njimi ni bilo kakšne hujše pregrehe. Povedal jim je, da odhaja na prigovarjanje vipavskega dekana Štekarja. 9. marca 1813 je nastopil službo kurata in nato vikarja v Šentvidu, kjer je ostal 38 let, do smrti. Šentviška fara je takrat obsegala še Podrago in Lozice, bila je večja od Vipave in štela je okoli 2.000 duš. Vertovec je bil skrben dušni pastir, ki je znal prisluhniti težavam svojih vernikov. V začetku leta 1851 je zbolel za vodenico. Zaprosil je za upokojitev in preselil se je v hišo svojega nečaka Filipa, kjer je 2. septembra 1851 umrl.
Na podlagi izkušenj, pridobljenih v farnem vinogradu in v svoji kleti ter strokovnih razprav v evropskih jezikih (znal je nemščino, italijanščino in francoščino), je pisal v Bleiweisove Novice. Iz teh prilog je leta 1845 nastala njegova znamenita knjiga Vinoreja za Slovence. Obsega 22 poglavij: 15 je posvečenih vinogradništvu, 7 pa vinarstvu oz. kletarstvu. Novice so to knjigo imenovale “kmetijska šola” in so jo zastonj delile med vinogradnike, naročnike Novic. Druga Vertovčeva “hčerka” pa je njegova knjiga Kmetijska kemija, “to je, natorne postave in kemijske resnice, obrnjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke”. Izšla je leta 1847. Napisana je bila za praktično rabo in za strokovne šole. Vertovec se je zanimal tudi za astronomijo in zgodovino. Pisanja obsežne svetovne zgodovine ni dokončal, njegov rokopis je dopolnil Miha Verne in pod imenom obeh avtorjev je izšla leta 1865 z naslovom Občna povestnica ali zgodovina celega sveta. Po sodbi zgodovinarja Franca Kralja spada Matija Vertovec med “naše najimenitnejše poljudnoznanstvene pisce”.
Duhovniško in človeško podobo Vertovca nam v prvi vrsti slikajo pridige, objavljene v knjigi Shodni ogovori,” piše Branko Marušič. V tej zanimivi knjigi, ki jo je pripravil “na nagovarjanje prijatlov” in je izšla leta 1850, najdemo 26 pridig, ki jih je Vertovec imel v časovnem razponu skoraj 40 let (1810-1848) ob raznih cerkvenih slovesnostih. Te njegove pridige imajo tudi literarno vrednost. “Prizadevali smo si jih tako izdelati,” piše Vertovec v predgovoru, “da bi se ne samo prostimu ljudstvu, ampak tudi bolj izobraženim dopadle.” Iz njegovih pridig se začuti, da je Vertovec kar dobro poznal ljudi: često graja njihove napake, zgrešeno vzgojo staršev, zakonce, ki se ne spoštujejo, slabo vzgojene otroke, grdo govorjenje, jezikavost žena, sprevrženosti, ki so se dogajale tudi na božjih poteh… Vertovčeve pridige so zaradi prosvetiteljske misli, ki ga je vodila pri njegovem delu, tudi zgodovinski vir. Pričujejo o njegovi veliki ljubezni do Vipavske doline, ki jo večkrat imenuje “raj kranjske dežele”. V njih začutimo, kako trpi z ljudmi, ki jih muči in skrbi huda suša, propad denarja; kako se z njimi veseli dobre letine in se zanjo zahvaljuje. Svoje vernike spodbuja k delavnosti: “Kakor je ptica k letenju in riba k plavanju, tako je tudi človek za delo ustvarjen.” Starše spodbuja, naj posebej skrbijo za svoje otroke, “kadar iz otročjih let v fantovski ali dekliški stan prestopijo: to jim je, kakor de bi se znovič rodili”. Znal je najti pravo besedo za vse ”blažiti dušo in telo”.
Prva svetnica jubilejnega leta 2000 se je rodila 25. avgusta 1905 v vasi Glogowiec (“šipkov grm”) pri Lodzu. Bila je tretji otrok Stanislava in Ane Marije Kowalske, ki je prva dva otroka komaj donosila, za to deklico, ki so ji pri krstu dali ime Helena, pa je brez težav rodila še sedem otrok. “Ta blagoslovljeni otrok je posvetil moje telo,” je priznala mati ob smrti s. Favstine. Helena je bila živahna in vesela “kot ptiček na veji”, navaja v svoji čudoviti knjigi Podoba usmiljenega Kristusa (slovenski prevod, Ljubljana 2000) poljska pisateljica Marija Winowska. Pri sedmih letih je deklica začutila klic, naj se popolnoma daruje Bogu. Starši, čeprav zelo pobožni, so to imeli za otroško muho. Bistra Helena je hodila v šolo samo dve leti, ker je zaradi revščine morala pomagati doma kot pastirica in gospodinjska pomočnica. Pri štirinajstih letih je šla služit, da bi zaslužila za nedeljsko obleko in bi ji ne bilo treba ostajati brez maše. Na njeno prošnjo, da bi šla v samostan, sta ji starša odgovorila z odločnim “ne”. Prošnjo je ponovila pri osemnajstih. Spet ne! Šla je služit v Lodz in po dveh letih – 1. avgusta 1925 – so se ji končno odprla vrata samostana sester Matere božjega usmiljenja, ki so jim na Poljskem pravili “magdalenke”, v spomin na prvo spokorjenko Marijo Magdaleno, ki se je srečala z umiljenim Odrešenikom.
Mlada novinka je v varšavskem samostanu in kasneje v drugih samostanih opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica, prodajalka kruha in nazadnje, ko so ji moči že čisto opešale, vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. “Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna.” Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je z velikim trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke božjega usmiljenja. Ubogala je spovednika, kateremu je zaupala bolj kot svojim mističnim razodetjem, in je redno pisala duhovni dnevnik. Njena pisava je bila okorna, misli, ki jih ji je narekovala božja modrost, pa tako globoke, da jih ne bi mogel bolje zapisati noben bogoslovni učenjak.
Usmiljeni Gospod se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: “Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa, v beli obleki, z eno roko dvignjeno kakor v blagoslov, in drugo na prsih. Iz napol odprte obleke na srcu sta izhajala dva pramena žarkov, rdeč in bel… Po krajšem času mi je Gospod Jezus rekel: ‘Naslikaj podobo, enako temu vzorcu, in pod njo zapiši: Jezus, zaupam vate. Želim, da bi se ta podoba najprej častila v vaši kapoeli, nato po vsem svetu…”‘ Sporočila sestre Favstine redovnice niso vzele zares. Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik, ki je leta 1944 blagoslovil prvi samostan nove redovne družbe, katere ustanovitev je sestri Favstini naročil Jezus z nalogo, da redovnice širijo oznanilo o neskončnem božjem usmiljenju. Sestra Favstina je zbolela za črevesno tuberkulozo, ki jo je popolnoma izčrpala. Umrla je 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Prav kmalu se je izpolnila njena napoved: “Dobro vem, da se moje poslanstvo ne bo končalo s smrtjo, temveč se bo z njo šele začelo.” Češčenje božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu. Svetišče božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki, kjer od leta 1966 počivajo posmrtni ostanki s. Favstine, katero je papež sv. Janez Pavel II. 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, je cilj romarjev iz vse Poljske. Tam je 30. aprila 2000 množica vernikov spremljala televizijski prenos njene razglasitve za svetnico.
Zibelka mu je tekla v Trstu, v novozgrajeni, za tiste čase kar razkošni hiši, v katero se je mlada družina višjega carinskega uradnika Jakoba Rupla s Proseka in Elvire Nabergoj, hčerke politika Ivana Nabergoja, prav tako s Proseka, naselila tik pred koncem 19. stoletja. Tam se je 28. avgusta 1901 rodil Mirko, poznejši literarni zgodovinar, slovničar, knjižničar, publicist in prevajalec. V isti hiši sta se rodila brata Karlo (1907), violinist in glasbeni pedagog, in Slavko (1921), sodnik in literarni kritik, ter sestra Nada (1910), profesorica slovenščine. Mirko je v rodnem Trstu končal osnovno šolo in gimnazijo, maturiral pa je že v Ljubljani, kamor se je družina preselila po koncu prve svetovne vojne. Na filozofski fakulteti novoustanovljene slovenske univerze je študiral slavistiko in romanistiko. Študent, ki je bil po pričevanju kolegov “marljiv kot čebela”, je bogato znanje nabiral pri ugledni četverici prvih slavistov ljubljanske univerze: Rajku Nahtigalu, Ivanu Prijatelju, Franu Ramovšu in Francetu Kidriču. Študij je – še ne dvaindvajsetleten – končal z doktorsko disertacijo o Primožu Trubarju.
Jeseni 1923 je začel poučevati na Trgovski akademiji v Ljubljani, s štipendijo francoskega ministrstva za prosveto se je osem mesecev izpopolnjeval na pariški Sorboni. Zatem je bil dvajset let (1926-1946) profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani. Od leta 1946 do prezgodnje smrti – 20. oktobra 1963 ga je v Mariboru zadela srčna kap je bil ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
To drugo jih dela še danes pomembne in s tega vidika nam je presojati njih življenje in sadove njihovega truda.” Za šolsko uporabo je pripravil krajšo izdajo Protestantski pisci (1934). Njegovo življenjsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Vzporedno je raziskoval protireformacijo in barok. Vsa tri obdobja je pregledno obdelal v Zgodovini slovenskega slovstva I. (Ljubljana 1956, strani 187-325). Pripravil je komentiran prevod in izbor Slave vojvodine Kranjske z naslovom Valvasorjevo berilo (1936, 1951). Za tisk je pripravil Sacrum promptuarium (Sveti priročnik) znamenitega baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega (1937). Ukvarjal se je še s Prešernom: pripravil je novo izdajo njegovih Poezij (1949) in dokončal je Kidričev Prešernov album (1950). Uredil je tudi 9 knjig Jurčičevega Zbranega dela.
Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je ne le zapisoval, temveč tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. V letih 1946-1950 je na Akademiji za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, od jeseni 1946 pa vse do smrti je, prav tako honorarno, na univerzi predaval starejše slovensko slovstvo. Kot vzgojitelj je bil človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Širok krog poslušalcev je imel pri svojih jezikovnih pogovorih na ljubljanskem radiu. Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih: z Antonom Bajcem, Rudolfom Kolaričem, Antonom Sovretom in Jakobom Šolarjem je bil soavtor slovenskih čitank za srednje šole (1931-1935), na jezikoslovnem področju je sodeloval pri Slovenski slovnici (1947, 1956) in Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Njegovo ime je globoko zapisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama – Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil od jeseni 1946 do smrti.
Posodobil je njeno organiziranost, uvajal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu. Sistematično je dopolnjeval starejši slovenski rokopisni in knjižni fond. “Njegova velika zasluga je bila,” je v spominskem članku ob njegovi smrti zapisal Alfonz Gspan, “da je mogel v NUK napraviti dostopno popolno serijo slovenskih in hrvaških protestantik, zbrati reprodukcije vseh ugotovljenih arhivalij in korespondenc naših reformatorjev.”
Karel Mihael se je rodil v Gorici 1. julija 1711. Zakonca Janez Frančišek Attems in Elizabeta Coronini-Kronberg sta imela veliko otrok, poznejši nadškof je bil peti po vrsti. Hčere so vse vstopile v samostan: dve k uršulinkam, dve k dominikankam, dve h klarisam. Po začetni vzgoji in izobrazbi v družini je oče poslal Karla v Gradec, da se izpopolni v nemškem jeziku, čez dve leti (1728) pa v srednjo šolo v Modeno, kjer je začutil duhovni poklic. Bogoslovne študije v Rimu je zaključil z doktoratom iz obojnega prava in bil posvečen v duhovnika (1735). Visoki cerkveni dostojanstveniki v Rimu so mu izposlovali proštijo v Bettbrunnu na Bavarskem in nato kanonikat v Baslu. Na poti v Nemčijo se je ustavil na dunajskem dvoru, kjer se je srečal z nadvojvodinjo Marijo Terezijo, poznejšo cesarico. Že ob prvem srečanju sta jo prevzela Attemsova skromnost in trezno presojanje, zato se ni pomišljala in mu je v prihodnje zagotovila vso svojo naklonjenost.
Ko je papež Benedikt XIV. sporazumno s cesarico leta 1750 ustanovil v Gorici apostolski vikariat za ozemlje oglejskega patriarhata pod Habsburžani, je bila služba apostolskega vikarja podeljena Karlu Mihaelu Attemsu. Po ukinitvi oglejskega patriarhata (6. julija 1751) in ustanovitvi goriške nadškofije (18. aprila 1752) pa je postal prvi goriški nadškof in metropolit.
Oglejski patriarhi nad 250 let niso stopili na avstrijski del svojega patriarhata, zato je bilo versko in nravno življenje duhovnikov in vernikov hudo pomanjkljivo, red in cerkvena disciplina v razsulu. Attems je začel s kanoničnimi vizitacijami (pastirskimi obiski) že kot apostolski vikar, kot nadškof jih je redno nadaljeval. Trikrat je prehodil vso škofijo, ki je obsegala domala vse slovensko ozemlje južno od Drave, razen “otokov”, ki so bili v ljubljanski škofiji. Pregledal je vse župnije, zaslišal duhovnike, cerkvene ključarje, zastopnike mest. Njegovi pastirski obiski so bili povezani s slovesnim bogoslužjem in z ljudskim praznovanjem. Zapisniki teh kanoničnih vizitacij (izšli so v dveh knjigah leta 1991) so pravi zgodovinski spomenik goriške Cerkve. Ko je ta poročila dobil v roke papež, je cesarici Mariji Tereziji nasvetoval, naj Attemsov način služi kot vzorec vsem avstrijskim škofom. Na podlagi spoznanj, do katerih je prišel na teh obiskih, je ustanovil nad 40 novih župnij, v Gorici odprl bogoslovno semenišče in v nadškofijskem dvorcu prvo tiskarno. Bil je tudi socialno zelo čuteč: podpiral je bolnišnice, mestne in podeželske reveže, v lastni hiši je odprl posojilnico in zastavljalnico.
Nadškof je želel, da pride božja beseda do vernikov neposredno, zato je na svojih obiskih po župnijah navadno govoril v njihovem materinem jeziku. Poleg italijanskega je uporabljal tudi slovenski, nemški in furlanski jezik. V knjižnici bogoslovnega semenišča v Gorici je ohranjenih 62 enot slovenskih rokopisov, od katerih je 46 Attemsovih lastnoročnih, 16 pa v prepisu. Nadškofovi rokopisi obsegajo dve, največkrat pa tri ali celo štiri strani. Različne pisave v prepisih kažejo, da jih je prepisovalo več oseb. Attems je prepise pregledal, kaj dodal ali prečrtal. “Vsiljuje se vprašanje, kdaj in kje se je goriški plemič učil slovenščine,” piše Lojzka Bratuž v svoji študiji Attemsove homilije v slovenskem jeziku in postavi zelo verjetno domnevo: “Skoraj gotovo se je za jezike nadarjeni Attems v domačem okolju že zgodaj naučil poleg nemščine in italijanščine še slovenščine in furlanščine… Tudi samo škofovanje mu je nudilo marsikatero priložnost, da pride v stik s slovenščino.” Najbrž je poznal tudi kakšno slovensko knjigo, ki so bile tedaj doma na plemiških dvorih. Njegova slovenščina je v glavnem taka, kakršna je bila takrat v rabi. “Izjemnost homilij Karla Mihaela Attemsa v slovenskem jeziku je v tem, da jih je pisal ugleden cerkveni dostojanstvenik neslovenskega rodu, pravi svetovljan ne samo zaradi visokega položaja in izobrazbe, ampak še bolj zaradi notranje plemenitosti in bogate duhovnosti” (Lojzka Bratuž). Oboje razodeva tudi njegovo pastirsko pismo duhovnikom novembra 1773, ki je pravzaprav njegova duhovna oporoka. Od kapi zadet je namreč preminil 18. februarja 1774.
Na ta lepi svet, ki ga je znal vse življenje z otroškim strmenjem občudovati, je Vinko Kobal prišel sredi sončne Vipavske doline. Rodil se je 19. januarja 1928 v Vrhpolju pri Vipavi v kmečki družini. “Doma nas je bilo sedem otrok. Najbrž sem že od doma prinesel potrebo po občestvenem življenju.” Osnovno šolo je obiskoval v rojstni vasi, gimnazijo pa v Malem semenišču v Gorici, med vojno v Castelleriju pri Vidmu, kjer je bilo življenje zelo trdo. Po maturi v Gorici leta 1947 je odšel v Ljubljano študirat bogoslovje. Bogoslovci so živeli pod stalnim pritiskom udbe, ki je izvajala hišne preiskave, zaslišanja in mlade fante, ki so se odločili za duhovniški poklic, skušala od tega namena odvrniti z zastraševanjem in zapiranjem. Skozi te preizkušnje je moral tudi Vinko. V bogoslovskem času je bil dvakrat zaprt: leta 1949 šest mesecev, leta 1951 pa štiri mesece: zaprli so ga takoj po mašniškem posvečenju, ki ga je prejel 29. junija 1951 po rokah škofa-spoznavalca Antona Vovka. Domača župnija se je veselila slavja nove maše, za katero je bilo že vse pripravljeno, toda doživeli so jo šele jeseni, ko je bil novomašnik izpuščen iz zapora. Po novi maši je nastopil službo župnijskega upravitelja v Ročinju ob Soči. Takoj je navezal stike z mladimi pri verouku v svoji župniji in pri srečanjih s srednješolci na Kostanjevici (Nova Gorica). “Mladinska pastorala ni bila zame le nekak mladinski program, ampak izziv in preizkus vse moje duhovniške vizije in ideala.
Tako kot mladi, sem čutil globljo žejo po pristni sreči. Hotel sem se prepričati, koliko jim pri uresničenju tega hrepenenja lahko resnično pomagam in obenem tudi sam izpopolnim svojo zavest poklicanosti. Spoznal sem, da jim lahko dam zanesljive odgovore le, če bom svojo osebno vero utrjeval in poglabljal…Ob delu z njimi sem postajal zrelejši in srečnejši, živel sem polnejše življenje.” Za mlade je s sodelavci izdajal ciklostiran list Veslajmo (1960-1964). Ko so “njegovi” srednješolci postali študenti v Ljubljani, je prevzel duhovno vodstvo skupine primorskih študentov. Sodeloval je pri snovanju veroučnih knjig za otroke in mladostnike. Leta 1969 je odšel iz Ročinja za župnijskega upravitelja v Deskle in Plave, kjer je ostal do leta 1983, zatem je bil dve leti (1983-1985) duhovni pomočnik v novogoriški župniji Kristusa Odrešenika, zadnjih šestnajst let (1985-2001) pa župnik v Godoviču.
V poletnih počitnicah 1965 je položil temelje svojemu največjemu delu, za katero je zastavil vse svoje talente in pri katerem je užil veliko bridkosti, še več pa zadoščenja in radosti. Začel je zbirati mlade, predvsem dijake in študente, na mladinska duhovna srečanja, na katerih jim je želel omogočiti osnovno doživetje Cerkve kot občestva. Tako so se rodili “tedni duhovnosti” v Stržišču pod Črno prstjo, mirni gorski vasici v čudovitem naravnem okolju. Vas je že od leta 1964 brez duhovnika (zadnji je bil Drago Klemenčič), zato so župnišče pod cerkvijo preuredili v dom duhovnosti, kjer se v juliju in avgustu leto za letom zvrstijo skupine mladih s svojimi duhovniki. Sprva je bilo prostora za okoli 50 mladih, zdaj pa jih hiša sprejme več. “Vse delo na tednih duhovnosti je zasnovano na triletnem programu, izraženem v treh geslih: SREČANJE, ZNAMENJE, ZAVEZA. V njih je zajet ves tradicionalni katekizemski zaklad, razdeljen na tri poglavja: vera, zapovedi, zakramenti. Izražanje je čisto drugačno in izhaja iz življenjskih izkustev mladih… Mladi si želijo izkustvenih dejstev. Videti hočejo, kakšna je Cerkev kot prijateljsko občestvo,” je razlagal Vinko Kobal, ki je hotel biti čim več časa navzoč v Stržišču. Zato so tudi izpolnili njegovo zadnjo željo, naj ga k počitku do jutra Vstajenja položijo tam gori, kjer je bilo že dolga desetletja ob mladih njegovo neutrudno srce. S svojo bližino bo spodbujal tiste, ki bodo njegovo delo nadaljevali.
JANEZ IN ROŽA
Rodil se je 25. maja 1901 v Spodnji Idriji, ki je starejša od “nemške” Idrije, znane po rudniku živega srebra. V njegovih podzemeljskih rovih je kopal tudi njegov oče Ivan. Z ženo Marijo Mohorič sta imela več otrok. Bistrega Antona sta po končani ljudski šoli v Spodnji Idriji poslala na realko v Idrijo, kjer je leta 1919 maturiral. Odšel je v Ljubljano, kjer je na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze študiral slovenščino in francoščino. Študij je končal (1923) z doktoratom, ko je uspešno obranil svojo disertacijo Katoliška kritika slovenske beletristike v drugi polovici mladoslovenstva (1881-1895). Želel je delati med svojimi rojaki na Goriškem, ki so bili tedaj pod fašistično Italijo, zato je na univerzi v Padovi opravil potrebne izpite iz italijanske književnosti in zgodovine. Leta 1929 je v Rimu opravil profesorski izpit za poučevanje slovenščine. Ko je odslužil vojaščino, je bil nekaj časa v privatni službi v Idriji, zatem dve leti prefekt (študijski pomočnik) v Alojzijevišču v Gorici. Leta 1927 ga je nadškof Frančišek Sedej imenoval za profesorja slovenščine v nadškofijski gimnaziji Malega semenišča v Gorici. Leta 1940 mu je grozila konfinacija, zato se je umaknil v Milan, kjer je dobil službo v knjižnici katoliške univerze Srca Jezusovega. Po razpadu fašistične Italije septembra 1943 se je vrnil k svoji družini v Gorico, kjer je ob naklonjenosti Zavezniške vojaške uprave razvil mrežo slovenskega šolstva. 
Od leta 1947 pa do upokojitve leta 1968 je bil ravnatelj Državnega učiteljišča s slovenskim učnim jezikom Anton Martin Slomšek v Trstu. Istočasno pa je opravljal še številne druge naloge v prid slovenske skupnosti. Dela ni odložil niti po upokojitvi, iz rok mu ga je iztrgala šele smrt 27. januarja 1984.
Postavil je trdne temelje našemu znanju materinega jezika. V višjih razredih pa je pred nami razgrinjal bogastvo slovenskih pesnikov in pisateljev.” Bili so to težki časi fašističnega nasilja in slovenske šolske knjige niso smele prihajati iz Ljubljane, zato si je moral pomagati sam. Po Ivanu Trinku je priredil njegovo slovensko slovnico za Italijane (1930), leto zatem pa je sam napisal (v italijanščini) Vaje za slovensko slovnico; naslednje leto je sestavil pomožno berilo za 4. razred: da je knjiga mogla iziti, ji je dal dvojezični naslov Pisano polje – Campo fiorito (Trst 1932). Med vojno (1943) je izdal slovensko slovnico, po vojni pa je skupaj z dr. Martinom Jevnikarjem sestavil Slovensko slovnico za srednje šole (1948) in Slovensko jezikovno vadnico (1957). Že v pokoju je napisal učbenik Grammatica della lingua slovena (Ljubljana-Trst 1972).
Kot časnikar je bil dr. Anton Kacin dve leti (1927-1928) urednik Goriške straže, glasila Slovencev v Italiji, zatem je bil dve leti (1929-1930) v uredništvu Novega lista. Njegovo poglavitno delo pa je bilo urejanje publikacij Goriške Mohorjeve družbe, ki ga je opravljal nad trideset let (1928-1959). “Bili so to najtežji časi, saj je fašizem obsodil Slovence na narodno smrt, Mohorjeva družba pa je kljub strahovanju, procesom in zaplembam ostala neustrašeno s svojim ljudstvom” (Martin Jevnikar). V teh preizkušnjah je ljudstvo našlo edino zaslombo v cerkvi ob slovenski molitvi in pesmi. V nekaj letih (1929-1932) je Mohorjeva izdala kar štiri zbirke cerkvenih pesmi, ki marsikje živijo še danes: Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija in Svete pesmice. Spomladi 1944 je šel dr. Kacin v Ljubljano na pogovor o sodelovanju med celjsko in goriško Mohorjevo družbo. Pogovori so uspeli, vendar je zaradi vojnih razmer izšla samo ena skupna knjiga – Lovrenčičeve Tri božje poti. Uspešnejša je bila naveza z Družbo sv. Mohorja v Celovcu: obe družbi sta v letih 1949-1960 izdajali skupen koledar. Po drugi svetovni vojni je dr. Anton Kacin vstopil tudi v politiko: z dr. Avgustom Sfiligojem je v začetku leta 1947 ustanovil Slovensko demokratsko zvezo (SDZ), na katere listi je bil dvakrat izvoljen v goriški občinski svet, kjer se je odločno potegoval za pravice svojih rojakov.
Pater Leopold Mandić, velik častilec Matere Božje, je bil rojen v Marijinem mesecu maju – 12. maja 1866, v Hercegnovem, mestecu ob vhodu v Boko Kotorsko. Njegov oče Ivan je bil pomorščak, mati Karolina (Dragica) Carević pa je skrbela za dom in družino. Ta je bila velika, saj sta imela dvanajst otrok. Naš “junak” je bil najmlajši in krstili so ga na ime Bogdan. Starši in sorodniki takrat seveda niso vedeli, da bo iz tega otroka zrasel mož, ki bo pravi “božji dar” za vse. Vzgoja v domači hiši je bila dosledno krščanska. Bogdan je zelo rad molil. Če ga je mama iskala, ga je našla pri molitvi. Ni trpel opravljanja in nedostojnega govorjenja. Do šestnajstega leta je njegovo življenje potekalo mirno v družinskem krogu in domačem mestecu. Rad je zahajal h kapucinom, ki so imeli v Hercegnovem samostan že od konca 17. stoletja in je spadal pod beneško provinco.
“Ne morem jokati, saj grem v Gospodovo hišo!” Za svoja leta je bil zelo majhen in drobcen. Ob prihodu v semenišče so ga vsi pomilovali, kako bo zmogel napore študija in redovne discipline. Pa je mali Hercegovčan kmalu pokazal, da v tem krhkem telesu biva močan duh. Postal je vsem vzor v disciplini in v marljivosti pri učenju, predvsem pa v kapeli, kjer je bil pri molitvi ves spremenjen. Po dveh letih je šel v noviciat v Bassano del Grappa, kjer je 2. maja 1884 oblekel redovno obleko in dobil ime Leepold. Po letu noviciata je napravil začasne redovne zaobljube, potem pa je odšel v Padovo, kjer je študiral najprej filozofijo in nato teologijo. Leta 1888 je napravil večne zaobljube, 20. julija 1890 pa je bil v Benetkah posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel daleč od svojega rojstnega kraja in svojih najdražjih. Oče in mati sta mu poslala dolgo pismo, v katerem mu zagotavljata svoje molitve in ga prosita, naj se ju kot “drugi Kristus” vsak dan spominja pri najsvetejši daritvi.
Ko je dokončal bogoslovne študije, je predstojnikom izrazil željo, da bi šel za misijonarja v domače kraje. Predstojniki mu želje niso izpolnili, ker so se bali za njegovo zdravje. Eden od sobratov mu je preroško dejal: “Tvoj misijon je spovednica!” In res je prva leta, ki jih je preživel po raznih samostanih, mladi pater Leopold največ časa presedel v spovednici. Leta 1899 so ga poslali v Zadar in bil je ves srečen, misleč, da se uresničuje njegova želja delovati med Slovani, a je tam ostal le nekaj mesecev. Slovanskim tlem se je spet približal, ko je bil leta 1905 imenovan za samostanskega vikarja v Kopru, toda tudi tu je ostal le dobro leto. Že leta 1906 ga najdemo v Padovi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Posvetil se je apostolskemu delu v spovednici, kjer je privlačil duše z nekim “nebeškim magnetizmom”. Znal je biti zelo odločen. Zavest, da kot spovednik nastopa v božjem imenu, je iz njega napravila čisto drugega človeka. Po kratki bolezni je božji služabnik 30. julija 1942 ugasnil. Njegov pogreb je bil pravo zmagoslavje – “svetniški referendum”. Za blaženega ga je razglasil papež Pavel VI. 2. maja 1976, v zbor svetnikov katoliške Cerkve pa ga je uvrstil Janez Pavel II. 16. oktobra 1983.