Vida Taufer
* 15. junij 1903, Zagorje ob Savi, † 18. oktober 1966, Ljubljana
Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot – uvod in sklep).
“Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale.” Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, kateri posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva.
Obubožana oskrbnica osirotele družine
Zibelka ji je tekla v premožni podjetniški družini v Toplicah pri Zagorju ob Savi, katero je osrečila kot prvorojenka 15. junija 1903, za njo pa so prišli na svet še štirje otroci. Oče Ivan je bil najprej rudniški paznik, pozneje pa lastnik kamnoloma in apnenice ter hišni posestnik v Zagorju in v Litiji. Vida je prvo šolsko znanje nabirala v ljudski šoli v Zagorju, od koder je odšla na ženski licej v Ljubljano. Tam je leta 1919 zbolela za hudo gripo, katere posledice so jo po mnenju zdravnikov razjedale vse do smrti. Ker ni prenašala ljubljanskega zraka, je odšla v Maribor na učiteljišče, ki ga je uspešno dokončala leta 1923. Takrat so jo poleg študijskih trle še druge, veliko večje skrbi. Ob skoraj istočasni smrti očeta in matere leta 1921 ji je kot najstarejši od petero živečih otrok padla na rame skrb in odgovornost za vzgojo sester in bratov in za nemajhno premoženje, ki pa je po krivdi nesposobnega varuha v kratkem propadlo. Osemnajstletna Vida, ki je dala zanj jamstvo, je morala odplačevati dolg iz svoje borne učiteljske plače vse do leta 1942. Učiteljsko poslanstvo je opravljala več kot dve desetletji: najprej v domačem Zagorju ob Savi, zatem nekaj časa prav v rodnih Toplicah, najdlje (1928-1944) pa v Stični. Avgusta 1944 je peklenski stroj uničil pol hiše v Stični, kjer je stanovala, in z njenim stanovanjem prav vse, kar je imela in hranila. Brez vsega se je zatekla v najemniško sobo svoje brezposelne sestre Nike v Ljubljani. Leta 1945 jo je sprejela v svoje stanovanje pesnica Lili Novy, njena sorodna duša. Po vojni je še leto dni poučevala, nato pa je bila zaposlena na ministrstvu za prosveto do upokojitve leta 1950.
V osamljenosti in bolečini zazrta v svetlobo
Vida Taufer je začela pesniti zelo zgodaj. V javnost jo je pritegnil Ivan Lah s prvimi objavami v srednješolskem glasilu Preporod: vanj je sprejel nekaj pesmi iz njenih rokopisnih zvezkov Moja beseda in Tihi akordi. Takrat se je podpisovala s psevdonimom Vida Maja. V Preporodovem literarnem krožku se je srečala s Srečkom Kosovelom in njegovimi prijatelji, ki so jo povabili k reviji Lepa Vida. Oglašala se je tudi v raznih drugih revijah, med njimi v prvi ekspresionistični reviji Trije labodi. Njeno pesniško srce se je na široko odprlo šele po preselitvi v Stično, kjer je v mehki pokrajini in v prijaznih ljudeh našla odločilno oporo. V tem obdobju so nastale njene najboljše pesmi, s katerimi je napolnila svojo prvo pesniško zbirko Veje v vetru (1939). Priznani literarni zgodovinar Anton Slodnjak je njeno pesniško ustvarjanje ocenil takole: “Vsebino ji je narekovalo življenje samotne žene, ki je bila preobzirna ali preplaha, da bi odločno poskušala zadržati nekaj trenutkov naglo minevajočega življenja. Tako pa je morala prikazovati brezupno ljubezensko hrepenenje, tavanje med duhovnostjo in čutnostjo, osebne nesreče, odpovedi, kesanje in žalost za pokojniki ter obup spričo neodzivnosti kritikov in bralcev.” Literarna zgodovinarka Marja Boršnikova pa je o poeziji Vide Tauferjeve zapisala, da je “v vseh zgibih tako presunljivo ženska in kljub večkratni prisotnosti smrti tako zazrta v svetlobo, da je hrepenenje v topli povezavi z naturo, s plemenitimi rožami. Njen drobni vseobsegajoči čustveni svet poživlja z milino, ki jo izrazito loči od ostalih pesnikov.”
Križev pot v pesmi in v življenju
Med njenim službovanjem v Stični je nastala knjižica Križev pot (1941), v katerem od postaje do postaje z verzi-molitvami spremlja mojstrovino baročnega slikarja Fortunata Berganta. “Navdih, ki ga je v prejšnji dobi dojemala zlasti v čutnih podobah iz stiške pokrajine, je tu prepojila z duhovnim svetom upodobitev trpljenja v stiški baziliki kakor v slutnji na bližnji križev pot ljudstva in lastni, ki jo čaka do konca dni,” je zapisala Marja Boršnikova. “Preprosto, a skrajno umetno izbrušeno obliko verzov je skušala pod vtisom velikonočnega koralnega petja stiških menihov spojiti s staro nabožno pesmijo ljudstva…” Po drugi svetovni vojni se je občasno posvečala mladinski poeziji, v sodelovanju z Lili Novy je nastalo dramsko delce v verzih Mojca in živali (1950), otroška igra v šestih slikah. Istega leta je objavila svojo drugo pesniško zbirko Izbrani listi, v kateri je precej pesmi iz njene prve zbirke, v zadnjem, četrtem razdelku je nekaj pesmi, ki govorijo o vojni. Po letu 1952 je Tauferjeva začela telesno upadati in hirati, dokler ni bila za stalno priklenjena na posteljo in primorana je bila poiskati zavetje v domu za ostarele na Bokalcah (1957). Duhovno pa je bila še toliko pri moči, da je kmalu po preselitvi tja začela (i)zbirati pesmi za svojo tretjo zbirko Svetli sadovi (1962). Zadnja leta je povsem umolknila. Njeno življenje, v katerem ni bilo prav veliko sončnih dni, se je izteklo 18. oktobra 1966 na Bokalcah. Vida Taufer sodi med pomembnejše slovenske pesnice. Njene pesmi so prevedene v razne tuje jezike (angleščino, češčino, italijanščino, nemščino, slovaščino).
(obletnica meseca 06_2003)
Živel je mož, ki je imel eno samo veliko strast: da bi si nagrmadil čimveč zlata.
Tamara je imela hišo sredi vasi in v njej trgovino. Bila je izučena trgovka. Hišo sta ji zapustila dedek in babica.
Raoul Follereau je bil poslan na ta svet pred sto leti: rodil se je 17. avgusta 1903 v mestu Nevers v osrednji Franciji. Oče, lastnik manjšega industrijskega podjetja, je zgodaj umrl, in Raoul je moral kot najstarejši misliti na to, da za njim prevzame vodstvo, zato se je vpisal na srednjo tehniško šolo, zatem pa na pravno fakulteto. Globoko verna mati je svoje otroke navajala, da berejo evangelij in ga v življenju uresničujejo. Raoul si je njene nauke vzel k srcu. Poglabljal se je tudi v socialni nauk katoliške Cerkve. Ko mu je bilo triindvajset let, se je poročil z Madeleine, svojo mladostno ljubeznijo, ki je bila njegova zvesta spremljevalka na vseh življenjskih poteh. Zakon ni bil blagoslovljen z otroki, bogatila pa ga je iskrena in spoštljiva medsebojna ljubezen. Raoul je bil pesniška duša in že pri sedemnajstih letih je izdal svojo prvo pesniško zbirko. V svojih pesmih ni “brenkal na strune dekliških src” – njegove pesmi govorijo o ljubezni do vseh ljudi, posebno do najbolj zapuščenih.
Naslov njegove prve pesniške zbirke je “Bog je ljubezen”, kar nakazuje njegovo bodočo življenjsko pot. Mladi pesnik je že takrat nosil staromodno kravato, ki ji je ostal zvest do konca. “Ta moja ljuba kravata je znamenje moje svobode: ne dovolim, da bi me zasužnjila tiranija mode.” Drugi razpoznavni znak tega izrednega moža je bila sprehajalna palica, dar njegove mame. Prvi pesniški zbirki je sledilo še več drugih, vendar Raoulu ni bilo do literarne slave. Svoj pesniški talent je hotel uporabiti za to, da se širi “revolucija evangeljske ljubezni”.
Ob začetku druge svetovne vojne je ostro nastopil zoper Hitlerja, zato je moral bežati. Leta 1942 je iz samostana, kjer se je skrival, sprožil akcijo Ura ubogih, ki je naletela na izreden odmev. Predlagal je, da bi vsak daroval zaslužek ene ure svojega dela za potrebe ubogih. V desetih letih je bilo tako zbranih 250 milijonov frankov, ki jih je ob pomoči sodelavcev v raznih delih sveta posredoval najbolj potrebnim. Brž po vojni je začel svoja potovanja po svetu. Povsod je ljudi navduševal za uresničenje evangeljske zapovedi ljubezni do bližnjega. Klical je: “Srce, ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce!” Samostan, v katerem sta med vojno živela z ženo, je pripadal redovnicam, ki so pošiljale misijonarke v Afriko, tudi med gobavce na ozemlju Slonokoščene obale. Raoul jim je pomagal, da so uresničile načrt zgraditi za gobavce naselje, v katerem bi živeli kot “normalni ljudje”.
Raoul in Madeleine sta jih pogosto obiskovala in jih pozdravljala kot zdrave ljudi: objemala sta jih in poljubljala in s tem hotela pokazati, da se ne bojita “okužbe”, kajti gobavost ni nalezljiva. “Gospodom vojne in miru”, kakor je imenoval mogočne državnike, je naslovil več poslanic, v katerih jih je pozival, naj denar, ki ga porabijo za oboroževanje, namenijo pomoči ubogim. Pri njih je naletel na gluha ušesa, znali pa so mu prisluhniti mladi. Njegov glas je utihnil 6. decembra 1977.
Hinko Smrekar je eden tistih (številnih) slovenskih umetnikov, ki je zrastel iz revščine in se je šolal v revščini. Rodil se je 13. julija 1883 postreščku (nosaču prtljage) Janezu in Marjani roj. Kern v Ljubljani. V svojem rojstnem mestu je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, ki jo je dokončal z maturo leta 1901. Že v višjih razredih gimnazije je kazal slikarski talent, vendar pa si je sprva želel študirati medicino, najbrž zato, ker bi kot zdravnik imel boljše pogoje za življenje. Zaradi pomanjkanja sredstev se je po maturi vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku, naslednje leto pa je študij nadaljeval na Dunaju, toda le to prvega državnega izpita. Takrat je odstopil in se posvetil umetniškemu poklicu. Najprej se je pri avstrijskem muzeju za umetnost in obrt vpisal v tečaj za učitelje risanja na srednjih šolah. Ker so bili njegovi žepi suhi, se je leta 1905 vrnil v Ljubljano, nato pa v Kranj, kamor so se preselili njegovi.
Že isto leto pa je z Maksimom Gasparijem odšel v Munchen, kjer sta skoraj dve leti študirala na zasebnih šolah. V Munchen se je pogosto vračal tudi pozneje, saj mu je sleherni obisk pomenil slogovno in motivno obogatitev. Prva svetovna vojna je bila zanj čas hudega trpljenja. Bil je vpoklican k vojakom, kot srbofil je bil aretiran in zaprt v več krajih, nazadnje v Judenburgu. Tam je tako prepričljivo simuliral duševno bolezen, da je bil po mučnih preiskavah oproščen vojaške službe. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je živel kot svobodni umetnik. Svoj odpor do vojne je izpovedal v svojih satiričnih in karikaturnih risbah.
Posvetil se je zlasti upodabljanju sodobnih slovenskih umetnikov, znanstvenikov, politikov in drugih javnih delavcev. Največkrat so bili ljubeznivo karikirani Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar, Rihard Jakopič, Maksim Gaspari in drugi. Posebej je narisal Legijo slovenskih umetnikov, skupino literatov in in likovnih umetnikov, Obsežna je zbirka Smrekarjevih lastnih karikatur, kar kaže, da si ni prav nič prizanašal. Pozornost je posvečal družbeno satiričnim kompozicijam in kar sproti s svojim ostrim peresom komentiral politične dogodke doma in na tujem, zato so njegove karikature resničen dokument tedanjih razmer. Njegova satira je “vselej jedka in ostra, kdaj pa kdaj docela abstraktna, da prehaja v simboliko ali grotesknost. Groteska pa se mu skoraj vselej sprevrže v tragiko” (K. Dobida). Tragično se je končalo tudi njegovo življenje. Po materini smrti leta 1927 se je za stalno naselil v Ljubljani. Kot izrazito svobodoljuben in socialno čuteč narodnjak leta 1941 ni skrival svojega mišljenja. Javno je razstavljal svoje karikature in satirične risbe po izložbah in jih širil med ljudmi. 29. septembra 1942 ga je ustavila italijanska patrulja in našla pri njem ilegalni Radio vestnik OF, zato je bil dva dni zatem brez sodnega postopka ustreljen v zloglasni Gramozni jami.
Poznavalci zgodovine slovenske likovne umetnosti pravijo, da je Hinko Smrekar pravi začetnik slovenske umetniške grafike. Od leta 1993 se po njem imenuje nagrada za ilustratorske dosežke. Bil je med ustanovitelji društva Vesna na Dunaju (1903), katerega člani, mladi slovenski likovniki, so si prizadevali uresničevati program: ustvarjati v pristno slovenskem duhu. Preučevali so ljudsko umetnost, kmečko umetno obrt, zbirali in risali kose starega pohištva in starih oblačil… Smrekar je ilustriral besedila ljudskih pesmi, črpal motive iz pravljic in bajk. Njegovo prvo večje samostojno delo so bile risbe za Literarno pratiko 1914. Leta 1917 je obogatil Levstikovega Martina Krpana z 12 ilustracija s poudarjeno politično ostjo, “ki izražajo isti zdravi, ponosni, ironični pogled slovenskega kmečkega človeka na cesarski Dunaj, kot ga je označil Levstik v svojem književnem delu” (Mohorjev koledar 1984). Leta 1919 je izšlo njegovo delo “Hinko Smrekar – črnovojnik”, ki ga je sam napisal in opremil z risbami.
Tam z veliko mero dovtipnosti in humorja, pa tudi z jedko satiro popisuje svoja doživetja v letih 1915-1916. Ilustriral in opremil je vrsto Cankarjevih knjig (Gospa Judit, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Zgodbe iz doline šentflorjanske, Hlapec Jernej, Za križem, Krpanova kobila). “Zelo značilne za njegovo res toplo socialno čustvovanje so risbe za Milčinskega povest Ptički brez gnezda (1917): prizori iz proletarskega ljubljanskega predmestja so resnična podoba bridkih razmer, ki jih je Smrekar v mladih letih sam doživljal” (K. Dobida). Ilustriral je še vrsto drugih knjig, njegovo zadnje ilustratorsko delo je knjiga mladinskih humoresk Joža Vovka Zaplankarji (Kranj 1941).
Rodil se je 17. novembra 1631 v premožni meščanski družini Cristofori v furlanskem mestecu Aviano, ki je tedaj spadalo pod beneško republiko. V družini je bilo enajst otrok. Na sam rojstni dan je bil krščen na ime Karel Dominik. Po osnovni šoli v domačem kraju so ga starši leta 1643 dali v jezuitski kolegij v Gorici, ki je užival velik sloves. Tam je postal član Marijine kongregacije; kongregacionisti so prirejali igre o krščanskih junakih-mučencih in sklenil je, da tudi sam postane mučenec. Skrivaj je odšel iz Gorice v Koper, da bi se tam vkrcal na ladjo, ki bi ga pripeljala na Kreto, kjer so se Benečani bojevali z muslimanskimi Turki. Utrujen in lačen je potrkal na vrata koprskega kapucinskega samostana, kjer so ga nahranili in mu pomagali, da se je vrnil domov. Leto kasneje (1648) je zaprosil kapucine v mestu Conigliano, da bi ga sprejeli v svoje vrste. Ob sprejemu je dobil redovno ime Marko iz Aviana. Leta 1655 je bil posvečen v duhovnika in kmalu zatem je dobil “patent” za potujočega pridigarja. S svojo besedo je znal zadeti srca poslušalcev: bogati so po njegovih pridigah radi delili svoje bogastvo revnim in potrebnim; sprti ljudje so se med seboj spravili.
Najprej je pridigal po domačih krajih, nato po celi Italiji, ko je njegova slava vedno bolj rasla, so ga klicali iz vseh evropskih dežel. V letih 1680-1681 je prepotoval Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Švico, Bavarsko in Avstrijo. Njegov prihod je privabil več ljudi, kot če bi prišel sam papež. Po krščanski zmagi nad Turki pred Dunajem je pater Marko 24. oktobra 1683 prišel v Ljubljano in je v kapucinski cerkvi Ljubljančane spodbujal k spravi z Bogom. Imel je še dve pridigi: v cerkvi sester klaris in v stolnici, kjer je pridigal celo uro, a so za poslušalce “ure postale minute”. Pred odhodom iz Ljubljane je pridigal na Novem trgu, kjer je zbrano množico spodbujal, naj častijo in kličejo Devico Marijo kot Zavetnico Kranjske, Pomočnico kristjanov in Pribežališče grešnikov. V Kopru je imel pater Marko adventne pridige leta 1692. Poleg izrednega pridigarskega talenta je Bog patru Marku podelil tudi dar čudodelništva: leta 1678 je čudežno ozdravil neko redovnico iz Padove, ki je bila trinajst let hroma. Po priprošnji patra Marka je Bog vračal slepim vid, gluhim sluh in hromim, da so spet hodili. Papež Inocenc XI. ga je razglasil za “čudodelnika stoletja”. Veliko se je trudil, da bi povezal med seboj srednjeevropske dežele.
Pomagal je tudi reševati spore med dunajskim cesarskim dvorom in Svetim sedežem. Prav s tem poslanstvom je julija 1699 potoval na Dunaj. Na smrt izčrpan je legel. Ob njegovi postelji sta bila ob bratih kapucinih tudi cesarica Eleonora in cesar Leopold I., kateremu je bil p. Marko svetovalec in prijatelj. 13. avgusta malo pred poldnevom je veliki popotnik v službi evangelija miru in sprave odšel na zadnjo pot – v večnost. Pokopali so ga v kapucinski cerkvi na Dunaju, kjer je tudi cesarska grobnica. Zgodovinske okoliščine so preprečile, da pater Marko iz Aviana, ki so ga ljudje imeli za svetnika, ni bil razglašen za blaženega že kmalu po smrti, ampak šele sedaj.
V času vojne in sporov med kralji neke pokrajine se je razširila govorica, da bo tisti, ki bo uspel pridobiti Ašarafov meč, zmagal v bitki ter bo zagospodoval nad muslimanskimi deželami. Seveda ni bilo lahko priti do meča. Kdor bi zvedel, kje je, bi moral prvi prispeti tja in zmagati v težkem boju, kajti mnogi so si prizadevali, da bi meč osvojili.
Gorenjec, ki nikoli ni deloval na Gorenjskem
Izgnanec Soklič se je zatekel k “svojemu” škofu Andreju Karlinu, ki je od leta 1923 vodil mariborsko (tedaj še lavantinsko) škofijo. Ta ga je imenoval za župnijskega upravitelja v Sv. Vidu pri Ptuju in ga sprejel med duhovnike svoje škofije. Tam je deloval pet let in ob duhovniškem delu veliko pomagal preprostemu ljudstvu, ki so ga gospodarsko izkoriščali in narodnostno ogrožali nemški meščani s Ptuja. Leta 1933 je postal mestni župnik v Slovenj Gradcu, kjer je – razen štirih let izgnanstva med drugo svetovno vojno – ostal vse do svoje smrti 21. decembra 1972. V nagovoru pri pogrebni maši je škof Držečnik o njem dejal: “Bil je sposoben dušni pastir, odličen katehet, velik prijatelj mladine, ljubitelj umetnosti.” Kot dušni pastir je iskal novih poti. Med drugim je vpeljal enourno nočno češčenje sv. Rešnjega telesa ob četrtkih pred prvim petkom; zahvalno nedeljo so obhajali tako, da so otroci prinašali k oltarju poljske pridelke; med božičnico na sveti večer so otroci prinesli v jaslice božje Dete… Verniki so pozorno prisluhnili njegovim pridigam, ki jih je poleg tehtne vsebine odlikoval izbrušen jezik. Njegova velika ljubezen so bili otroci, ki so se radi zgrinjali okrog njega. “Kadar sem ga videl med otroki,” pričuje prof. Albin Žižek, “sem imel občutek, da vidim don Bosca… Imel sem vtis, da vidim dedka med vnuki, ko jim pripoveduje najlepše pravljice. Da je ta način poučevanja verouka bil zelo uspešen, priča, da so šolarji radi hodili v Cerkev.” Njegova učenka Marija Kamenik se spominja: “Svetopisemske zgodbe so zaživele pred nami, to ni bila razlaga, to je bilo umetniško doživetje, tako smo srkali vase vse lepo, o čemer nas uči vera.”
Jakob Soklič je bil velik ljubitelj umetnosti in že kot župnik v Sv. Vidu pri Ptuju je začel zbirati umetnine. To je še bolj zavzeto nadaljeval kot mestni župnik v Slovenj Gradcu. Najprej je odkril umetnostni biser – špitalsko cerkev Sv. Duha, ki je bila občinska ropotarnica. Obnavljali so župnijsko cerkev sv. Elizabete. Ob vseh teh delih je svoje domovanje-župnišče preurejal v “shrambo” starin in umetnin. Leta 1937 je zbirko odprl za javnost. Kot ustanovitelj ji je dal ime Sokličev muzej. Slovenjgraško župnišče je po Sokličevi zaslugi postalo nekakšno kulturno središče mesta. K njemu so prihajali številni umetniki in kulturniki, v župnišču-muzeju so prirejali kulturne večere, razna zborovanja in proslave. Redni gost v hiši je bil pisatelj Ksaver Meško, od leta 1921 do 1964 župnik na bližnjih Selah. Kljub starostni razliki 19 let ju je vezalo zaupno prijateljstvo. Poldrugo leto po Meškovi smrti je Soklič v svojem muzeju odprl njegovo spominsko sobo. Ob svojem zbirateljstvu se je Soklič poglabljal v umetnostno zgodovino z osebnim študijem in z dopisovanjem z umetnostnimi zgodovinarji. Zbirko Sokličevega muzeja sestavljajo pretežno umetnostno zgodovinski in umetno obrtni predmeti, manj je zgodovinskih, arheoloških in etnoloških predmetov, vendar pa ta zbirka predstavlja pomemben vir za preučevanje krajevne zgodovine. Sprva si je svojo zbirko zamišljal kot osnovo za splošni mestni muzej, kar se pa ni uresničilo. Ob praznovanju 700-letnice župnijske cerkve (30. aprila 1951) je Soklič podpisal Darilno listino, s katero je vso zbirko podaril v trajno last župnijski cerkvi. Sokličev spomin bolj kot v njegovem muzeju živi v srcih ljudi.
Pripovedujejo, da je Aleksander Veliki na enem svojih vojaških pohodov srečal Diogena, ki se je napol gol mirno sončil na bregu reke. Mladega Aleksandra je poučeval sam filozof Aristotel, zato je veliki vojskovodja spoštoval modre ljudi in jim na tiho celo zavidal njihovo znanje. O Diogenu je slišal, da je to filozof z neobičajnim obnašanjem, saj živi v sodu in je zadovoljen, da ima le najnujnejše za življenje ter da vzvišeno gleda na ljudi, ki menijo, da bi težko živeli tako, kot živi on.
V Ribnici na Pohorju, rojstni župniji mariborskega škofa Maksimilijana Držečnika, bo 18. maja 2003 slovesnost ob 100. obletnici njegovega rojstva in 25. obletnici njegove smrti. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: “Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on… Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo.”
