“Kmetje se znajdejo, kot se vsak zna in zmore”

S predsednikom Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije smo ob vstopu v jesen spregovorili o letošnji kmetijski letini, ki je bila na preizkušnji na več ravneh, in predvsem o strahu, ki je čedalje bolj prisoten med slovenskimi kmeti.

– Ob koncu meseca avgusta se je zaključil sejem AGRA, ki je po dveh letih spet zaživel v polnem razmahu, z razstavljavci, obiskovalci, okroglimi mizami … Kako ste sami doživeli letošnji že 60. kmetijsko-živilski sejem?
Sejem je imel spet priložnost predstaviti se v vsem svojem obsegu. Sicer sam sejem glede predstavljanja novitet nima več takega vpliva kot nekoč, ko so naši očetje prihajali na sejem z gotovino in kupovali kmetijske stroje. Vse to poteka že po drugih poteh, je pa bil sejem predvsem priložnost za druženje, za izmenjavo mnenj, izkušenj in za kakšne polemične pogovore.

– Sejem je pomemben tudi za srečanje kmetov, razstavljavcev z odločevalci, predstavniki ministrstev in drugih služb. V katero smer so šli pogovori, kakšna so sporočila teh srečanj, okroglih miz …?
Gotovo je bila to priložnost za kopico pogovorov, ki mi jih je uspelo imeti s kmeti, in moram reči, da je med njimi predvsem velika zaskrbljenost, ko gledajo v prihodnost. Veliko je negotovosti in vprašanj, kaj se bo s področjem kmetijstva dogajalo, kaj bo s pridelavo in kakovostjo hrane, na kakšen način se bo to dogajalo na slovenskih tleh … Slovensko kmetijstvo ima majhen obseg in je še toliko bolj občutljivo na vse zunanje vplive. Na žalost pa tudi evropsko kmetijstvo, ki je eno najbolj reguliranih in je zelo togo, nima posluha za manjše države, ki imamo na področju kmetovanja tudi posebnosti.
Zaskrbljenost in tudi strah pred prihodnostjo je prisoten.

– Eno so načrti, strategije, tabele hektarskega donosa …, drugo je letošnja realnost. Najprej najbolj aktualna – suša. Lahko prosim opišete, kakšno je stanje, na kakšen način se spremlja položaj v Sloveniji glede suše, kako se sploh beleži, zbira podatke o posledicah suše?
Po Zakonu o naravnih nesrečah se podatke o škodi začne zbirati s pomočjo občinskih komisij, ki s kmeti pripravijo popis škode. Ta postopek je že v teku. Ob tem popisu prihaja tudi do težav, saj je težko določiti začetek suše, potem vse kulture tudi niso vključene v ta nabor; letos se je recimo postopek popisa začel v času, ko so bila žita že požeta.
Ko se podatke zbere, je na vrsti Vlada, da pripravi načrte za sanacijo stanja. Tukaj so potem kmetje prepuščeni odločitvi Vlade RS, ki mora določiti tudi podatke o povprečnem pridelku in cenah, ki veljajo za posamezni pridelek. Predvsem izračun cen je navadno dolgotrajen, običajno te cene statistika ugotavlja šele prihodnje leto, tako da bo Vlada tukaj gotovo imela nekaj težav, če bo želela sanacijo letošnje škode izpeljati čim prej.

– Eno je reševanje posledic suše na način izplačevanja državne pomoči, vendar je treba razmišljati tudi o trajnejših rešitvah. Je izgradnja namakalnih sistemov realna in dobra rešitev?
Namakalni sistem se sliši v redu, ima pa tudi ta sistem v trenutnih okvirih svoje težave – letos se recimo površine, ki so priključene na vodovodne sisteme ali na črpanje iz bližnjih vod, zaradi prepovedi ni smelo namakati. Drugi problem predstavlja zelo visoka temperatura, zaradi katere namakanje tudi ni tako učinkovito.
Skupnih površin, ki se jih namaka oz. so pripravljene za namakanje v Sloveniji, je nekaj več kot 6.500 hektarjev – med te površine spadajo tudi površine za pridelavo zelenjave, sadja … Samo za primerjavo povem, da je pšenica letos bila posejana na površini 28.000 hektarjev. Namakanih površin je bilo letos cca 4.500 hektarjev; za namakanje pa ima potencial še nekaj 10.000 hektarjev.
Z namakanjem je na žalost v Sloveniji tako, da se o njem pogovarjamo v tistih letih, ko nastopi suša, kaj kmalu potem pa na to pozabimo in umanjka vsakršna realizacija.
Naša želja je, da bi se vzpostavil krovni zakon o namakanju, ki bi vseboval vodna dovoljenja za koriščenje vode, da bi država zgradila primarne napeljave za namakanje, in kmetje bi potem prevzeli razpeljavo sistema do lastnih površin. Hkrati je treba dobro načrtovati, koliko vode se predvidi za katero področje, vzpostaviti je treba vodne zadrževalnike, kar pa predstavlja veliko količino in je težko pridobiti take površine, iz katerih bi se nato lahko v poletnih mesecih sproščalo zbrano vodo.
Vzpostavitev sistema namakanja je kompleksen sistem, ki potrebuje dober razmislek, da bo potem dajal tudi rezultate. Je pa namakanje dejstvo, ki se ga moramo lotiti, saj je bilo v zadnjih 20 letih samo šest let takih, ko ni bilo večjih naravnih nesreč, povezanih s podnebnimi spremembami.
Drugi letošnji problem je bil velik dvig cen posameznih surovih, predvsem tudi mineralnih gnojil, kar je povezano z dogajanjem v Ukrajini; določena gnojila, surovine so bile tudi težko dobavljive … Kaj je možno narediti na tem področju, da bo obdelovanje zemlje in posledično pridelava hrane še finančno vzdržna?
Vlado in Ministrstvo za kmetijstvo smo že poleti opozorili na to težavo in naslovili vprašanja, kako bo evropska petrokemična industrija, ki proizvaja gnojila, obratovala. Trenutno namreč sploh ne obratuje. Vemo, da je največji problem pri dušičnih gnojilih zaradi visoke cene plina. Na jesen se zna zgoditi, da bo težava z dobavljivostjo in ceno fosforjevih in kalijevih gnojil. Znanost za zdaj ne pozna odgovora, kako nadomestiti ta mineralna gnojila.
Bojim se, da nihče v Evropi ne ve, kako bo naprej, in ni neke rešitve, ki bi bila že danes znana. Spet posameznik, zadruge iščejo različne poti, vsak se poskuša znajti, kolikor zna. To bo imelo vpliv na zmanjšano uporabo mineralnih gnojil, posledično bo manjši hektarski donos.
Lahko se zgodi celo scenarij, da bo sedaj strošek setve in gnojil zelo visok, potem pa se agresija Rusije na Ukrajino razreši in bo kar naenkrat cena padla – tako bo lahko odkupna cena za določen pridelek nekajkrat manjša, kot so zdaj vsi stroški pridelave. S tem bodo na kmetijah ustvarjeni veliki minusi, ki jih je težko pokriti.

– In nič ne kaže, da bi vstop v jesen in načrtovanje nove sezone za leto 2023 prinašalo kaj boljše napovedi … Kaj vse to pomeni za močne slogane in vse načrte o povečevanju lastne domače samooskrbe v Sloveniji?
Zagotovo bo lahko trend pri kmetih šel v zmanjševanje števila glav živine ali zmanjšanje obdelovalnih površin. Trenutno smo pri govedoreji in perutnini še samooskrbni, je pa problem, ker skoraj polovico govejega mesa izvozimo in potem drugo polovico uvažamo. Tudi mleka imamo dovolj, enako velja za jajca. Prašičereja predstavlja problem, ker se je to področje prepustilo odprtemu trgu, in tako smo na tem področju samooskrbni v dobrih 35 odstotkih. Pa še pri tej količini imajo slovenski prašičerejci težavo z odkupom doma pridelanega mesa in morajo oni stati pred trgovino za odkup, namesto da bi se trgovec postavil v vrsto pri rejcu prašičev.
Kot drugo si je treba priznati, da vse akcije in medijske kampanje glede kupovanja v Sloveniji pridelane hrane niso bile uspešne oz. se niso prijele. Še večina javnih zavodov kupuje hrano iz uvoza, sistem javnih naročil pa je tak, da je to skoraj nemogoče spremeniti. Slovensko hrano bi lahko bolje vključili v vrtce, šole, bolnišnice …

– Kako pa je s tem na področju zelenjave? Sadja? Mogoče sta to segmenta, ki običajno nista tako v ospredju, ko govorimo o kmetijstvu na splošno.
Področje pridelave zelenjave je v Sloveniji neobrušen diamant. Zelenjave bi se lahko pridelalo veliko več, vendar ne stihijsko in kampanjsko. Toliko radiča in zelja, kot se ga je podoralo v kovidnem letu, se ga ni nikoli. Hočem reči, da je pridelavo zelenjave treba načrtovati. Zagotoviti je treba neke minimalne odkupne cene in dolgoročne pogodbe. Samo področje se bo pa moralo znotraj sebe organizirati, kdaj bo kdo kaj sadil – kdaj je pametno začeti s sajenjem na Primorskem, kdaj potem na Štajerskem … Sektor zelenjave se bo razvijal, saj imamo dovolj znanja in tudi površin, največji problem pa zagotovo predstavlja omajano zaupanje med pridelovalci in trgovinami. Kmetje težko zaupajo trgovinam, ker je vse na ravni vsakoletnih dogovorov, in če pridelovalec zelenjave nima dolgoročne odkupne pogodbe, je potem težko iti v sezono, če ne veš, kaj boš lahko prodal in po kakšni ceni. Hkrati se pa moramo zavedati, da nekaj tovornjakov pripeljane zelenjave iz Španije in Italije zelo vpliva na prodajno ceno in postavi tako rekoč standard cene. Vsem pa nam je znano, da na teh plantažah delajo migranti iz vsega sveta v sužnjelastniških odnosih.

– Po eni strani bi si kmetje želeli pomoč države, po drugi strani pa vidimo, da nekatere države znotraj EU brez suverene drže do svojih kmetov stvari še poslabšujejo, vse znotraj govora o zeleni agendi. Se lahko tudi v Sloveniji zgodi primer Nizozemske?
Primer Nizozemske se v Sloveniji ne more zgoditi. Pri njih je bil vseskozi prisoten odmik od evropskega pravnega reda glede kmetijstva. Bila je izjema.
Za primerjavo povem, da imamo v Sloveniji manj kot eno glavo živine, kar predstavlja 500 kg obremenitve na hektar. Če si bil v nekem okoljskem programu in si imel več kot 1,9 glav živine (GVŽ) na hektar, si moral ta gnoj dati nekomu, ki je imel omenjeno vrednost manjšo. Kmetij s tako okoljsko obremenitvijo je v Sloveniji izjemno malo. Na Nizozemskem se je ta lestvica začela pri 5,1 GVŽ in se je dovoljevalo odmik celo do vrednosti 8 ali 9 GVŽ na hektar. Njihovo vrhovno sodišče je zato določilo, da nacionalno določilo te izjeme ne sme biti nad pravnim redom EU, in je prišlo do zahtev po zmanjševanju. Razumem nizozemskega kmeta, ki ima sedaj veliko težavo, kako skoraj čez noč prepoloviti obseg reje, imajo pa dolgoročne načrte in investicije. Glede na druge države imamo zelo kakovostno, nadzorovano kmetijstvo. To dokazujejo tudi podatki, recimo z vodovarstvenih območij, kjer so tudi kmetijske površine, na katerih se prideluje hrana, pa kljub temu imamo neoporečno vodo.

– Kljub vsemu pa se zdi, da je lobiranje aktivistov zelene ideologije uspešno, saj se uvaja ukrepe, ki postavljajo pod vprašanje preskrbe s hrano na področju Evrope.
Gotovo določen del nove evropske skupne kmetijske politike predstavlja problem, saj v vseh članicah izvaja povečan obseg okolju prijaznih ukrepov. Ne zanima jih stanje v posamezni državi, ampak povsod enaki ukrepi. Določeni evropski birokrati živijo v nekem vzporednem svetu – teh niti vojna v Ukrajini ni streznila in vidijo pred sabo samo zeleno ideologijo, znotraj katere imajo nastavljene neke parametre in jih želijo doseči ne glede na to, če bo pol Evrope lačne. Tudi v Sloveniji imamo kar nekaj organizacij, ki znajo o kmetijstvu povedati vse najslabše in ga obtoževati za vse tegobe – brez da bi se pa vprašali, od kje prihajajo oblačila, vsa tehnologija, elektronika, kakšen vpliv na okolje ima ves transport …

– Ob trenutni situaciji se zdi, da kot družba še nismo doumeli, za kako resne težave gre, saj so police po trgovinah za zdaj še polne. In tudi v Slovenji se zdi, da je kmetovanje vsem v napoto in skorajšnji nebodigatreba …
Izven mest se nam danes ne dogaja razvoj podeželja, kot smo si ga želeli – da bi se razvijalo kmetijstvo in obdelovanje zemlje, da bi bili prevzemniki kmetij … –, ampak se nam dogaja urbanizacija podeželja. Na podeželju je mnogim danes prijetno živeti, sploh ker so se tja preselili iz mest. Na podeželje gledajo z nostalgijo, z neko nerealno sliko … In zanje predstavlja kmet v velikem traktorju motnjo, ker moti njihov mir, ker jim je v napoto na cesti, ker pelje gnojnico in smrdi, ker je okoli kmetije kdaj hrupno in še bi lahko naštevala. Kot rečeno: majhne kmetije se na podeželju ukinja in kmetov je čedalje manj ter so v večini krajev že krepko v manjšini. Posledično sedaj mnogi pričakujejo, da se bodo kmetje prilagajali vsem priseljencem, kljub temu da se je na teh območjih morda kmetovalo že stoletja.

M. Erjavec, Roman Žveglič, “Kmetje se znajdejo, kot se vsak zna in zmore”: Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2022), 41-43.