Vezi matere Terezije s Slovenci
Vezi Matere Terezije s Slovenci
Mater Terezijo so poznali so jo po vsem svetu, in čeprav je bila prijateljica ubogih, so k njej prihajali tudi vplivni in mogočni ljudje. V čast si je štel, kdor je prišel z njo v stik. S Slovenci je ta misijonarka ljubezni zelo povezana.
Naši rojaki so bili pri zibelki njenega redovnega in misijonskega poklica, Slovenka je bila njena vrstnica v noviciatu, v Indiji se je družila s slovenskimi misijonarji, zlasti s p. Jožetom Cukaletom, in Slovencev se je vedno rada s prisrčnostjo spominjala.Gospod jo je klical tudi po Slovencih
Mati Terezija se je rodila kot Agnes (Gondja) Bojaxhiu 27. avgusta leta 1910 v Skopju. Hrvaški in slovenski jezuiti, ki so takrat tam delovali, so jo klicali Nežka, kar Agnes tudi pomeni. Jezuitski brat Udovič se je dobro spominjal živahnega dekleta iz Skopja, ki je vodila skupino deklet Marijine kongregacije. Mlada Gondja je v Skopju spoznala hrvaškega jezuita p. Jambrekovića, ki je bil zelo zavzet za misijonsko delo in je navdušil za misijone tudi njo.
Njenih življenjepisci poudarjajo, da se je navdušila za odhod v misijone ob branju revije Katoliški misijoni, kamor so pisali poročila slovenski in hrvaški misijonarji v Bengaliji. V knjigi Mati Terezija, ki jo je leta 1983 izdalo Ognjišče, albanski duhovnik Lush Gjergji opisuje, kako dejavna je bila mala Nežika v skopski katoliški župniji. Posebno rada je pela v cerkvenem zboru. Zaradi lepega petja so njo in njeno sestro Age imenovali “cerkvena slavčka”.
Svetnik kliče svetnika
Pa še mimo enega srečanja s Slovenci v Skopju ne moremo. Leta 1924 je postal skopski škof slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec. Še ko je živel, so ljudje govorili, da je svetnik. Dalj časa že teče postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Poleg zavzetosti za pastoralno delo med razkropljenimi verniki skopske škofije ga je odlikovala velika skrb za misijone. Ko je deloval v Grobljah pri Domžalah, kjer so lazaristi imeli tiskarno, si je s prizadeval širiti misijonsko zavest s tiskano besedo. Leta 1920 je začel izhajati mesečnik Katoliški misijoni, nato pa še Misijonski koledar. Njegov zgled je vplival na mlado Nežko. Z njim se je srečala, ko se je odpravljala v misijone v Bengalijo. Lazarist Anton Pust meni, da je šla k njemu na poslovilni obisk in ga prosila za blagoslov, kajti slovesna izročitev misijonskih križev takrat še ni bila v navadi. O njeni povezanosti s svetniškim škofom Gnidovcem pa piše misijonar Jože Cukale takole: „Pojdimo pogledat Nežko”, se je nekoč odločil brat Udovič in odšli smo s p. Erlichom in bratom Vidmarjem iz kolegija k njej na obisk.
Dobro se je spominjala škofa Gnidovca, romarske poti h Letnici na Kosovu. Pristavila pa je tudi, da ji gre angleščina bolj od srca kot srbohrvaščina. Pogovor je torej stekel v angleščini. Takrat se je v hiši Matere Terezije mudila ekipa hrvaške televizije in Slovenci smo se umaknili v ozadje. Pa nas je poklicala naj se slikamo s p. Gabričem, ki je bil, poleg Matere seveda središče televizije. Pravijo, da je Mati Terezija, ko je nanesla beseda na škofa Gnidovca, hitro povedala, da je to svetnik in da so to govorili ljudje že v času njegovega življenja.
Sama je 22. avgusta v Rimu napisala izjavo, ki jo je opremila z lastnoročnim podpisom. V njej je zapisala: „Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vso smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: „V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo njega ljubite, samo zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v življenju. Prepričana sem, da prosi zame in da imam pri Jezusu zaščitnika.”
Slovenec P. Prevoršek, ki je v Gnidovčevem času v Skopju vodil pevski zbor, je zapisal: „Če škof Gnidovec za časa svojega misijonarstva v Makedoniji ne bi uspel v ničemer drugem kot v tem, da je s svojo molitvijo in osebno svetostjo prebudil misijonarko Mater Terezijo, ženo, ki jo pozna ves svet, je veliko storil za krščanstvo.”
Noviciata – skupaj s Slovenko
Gonxha se je leta 1928 poslovila od Skopja, da bi vstopila v red Loretink (Irish Ladies). Iz poročil, ki jih je brala v Katoliških misijonih, je vedela, da te sestre delujejo v Bengaliji. Iz Skopja je odpotovala v Zagreb, kjer je spoznala Slovenko Betko Kanjč. Jezuit Jože Kokalj, ki je obiskal slovenske misijonarje v Bengalij in o njih napisal knjigo, piše, da sta skupaj začeli redovno življenje v loretskih sester na Irskem. Ob preobleki sta dobili novi imeni, Gondja je postala Terezija, Betka pa Magdalena. Še isto leto – 1. decembra 1928 sta odpotovali v Bengalijo, k sveti reki Ganges, noviciat pa sta začeli v himalajskem pogorju, v mestu Darjeeling. Tudi večne zaobljube sta imeli skupaj v tem kraju maja 1937.
Leta 1948 Mati Terezija sledi božjemu klicu, zapusti hišo loretskih sester, obleče sari, oblačilo revnih indijskih žena in se odpravi na ulice Kalkute med uboge. Magdalena Kanjč, njena tovarišica iz noviciata, sprejme njeno odločitev z razumevanjem, čeprav težko. P. Cukale piše: “Svetniška s. Magdalena me je večkrat po prleško podrezala – češ – vi toliko pišete o Materi Tereziji, mene pa popolnoma pozabljate. In imela je prav, saj je ostala pozabljena, čeprav se je v svoji gorečnosti močno približala svoji sopotnici Tereziji.” Tudi Magdalena Kanjč se je, podobno kot Mati Terezija, posvetila gobavcem in revnim bolnikom v misijonu Morapaj.
Slovenska Mati Terezija
P. Kokalju je takole opisal svoje življenje: „Slovenka sem, rojena v Veliki Nedelji pri Ormožu. Pred odhodom v misijone sem preživela osem let v Zagrebu. Tam sem veliko brala o misijonih in spoznala dva jezuita, ki sta odpotovala v Indijo. Jezus me je poklical za misijonarko, ko sem izpolnila že 36 let. Mater Terezijo sta pripeljala k meni v Zagreb njena mati in sestra. Skupaj s Terezijo sva odpotovali na Irsko in v Indijo. V Kalkuto sva prispeli 6. januarja 1929.” Čeprav jo je Terezija vabila, da bi skupaj ustanovili red za pomoč sirotam, se ji ni pridružila. Je pa na drugačen način opravljala podobno delo kot Mati Terezija, saj pravi: „V Morapaju sem odprla kliniko, kjer sem sprejemala do tristo bolnikov na dan in obiskovala vasi.” Ko so jo ljudje spraševali, zakaj se ne pridruži Materi Tereziji, jim je odgovarjala: „Naj Mati Terezija dela v slavnem Jeruzalemu, sama pa bom ostala v skromnem Nazaretu. Ko sem vprašala nekega duhovnika, če morda napak ravnam, mi je svetoval, naj le ostanem v Morapaju.”
Čudodelna zdravnica
V Morapaju, misijonski postaji blizu Kalkute, je preživela 33 let, najdaljše obdobje svojega plodnega misijonskega življenja. Tam je sodelovala s slovenskimi misijonarji, ki so ob Gangesu ustanovili bengalski misijon. S posebno ljubeznijo se je posvečala gobavcem.
O s. Magdaleni so govorili, da je “čudodelna zdravnica”. Pripovedovali so legende o tem, kako je ozdravljala in spreobračala. Bolj so jo poslušali kot kakšnega duhovnika. Sama je rekla, da je krstila 2400 ljudi. Zdravljenje je vedno povezovala z molitvijo in mislijo na Jezusa, ki je umrl na križu. Zdravila je celega človeka, telo in dušo obenem. P. Cukale, ki jo je večkrat obiskal, se je tako spominja: “Če je nekaj dni nisem obiskal in se z njo pogovoril, najraje v slovenščini, me je pokarala z besedami ‘Bog vam odpusti ali pa May God forgive you! Dvanajst ur na dan s kratkim presledkom obeda se je posvečala bolnikom in bolnicam, povečini hindujcem in muslimanom. Nihče ji ni oporekal, ko je pokazala na križ na mizi, da počastijo Tistega, ki ozdravlja. Bili so čudeži, majhni in veliki, o katerih vedo starejši povedati, a prehajajo že v pozabo.”
Sama je leta 1965 takole opisala svoje delo: “V našo ambulanto prihajajo bolniki tudi iz zelo oddaljenih vasi. Že zgodaj zjutraj čakajo, da bi prej prišli na vrsto. Vsak dan jih pregledamo okrog tristo, včasih tudi do štiristo. Čistimo rane in obvezujemo. Naši bolniki vedo, da je Jezus naš glavni zdravnik. Njemu zaupajo. Nekatere duhovno ozdravlja in taki so najsrečnejši.”
Kljub takemu trdemu delu je dočakala 92 let, umrla je 2. aprila 1984. Sestre, ki so bile zadnje dni ob njej, so domačim pisale, da so “duhovniki sestro mazilili, nakar je našla neizrekljiv mir in tolažbo, ko je prejela sveto obhajilo”.
Bengalski misijon
Belgijski jezuiti so na željo papeža Pija IX. leta 1859 prevzeli skrb za misijonsko delo v Bengaliji, katerega središče je mesto Kalkuta. Leta 1924 so jim prišli na pomoč slovenski in hrvaški misijonarji. Leta 1925 sta odšla v Indijo dva hrvaška jezuita, leta 1929 pa so prišli tja trije slovenski jezuiti. Kot zadnji slovenski misijonar je prišel v Bengalijo leta 1950 Jože Cukale. Ko Indija ni več sprejemala tujih misijonarjev, so slovenski jezuiti začeli z misijonskim delom v Zambiji.
Ko je Mati Terezija leta 1980 obiskala Ljubljano, je prinesla hvaležnost ljudi iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa.
To hvaležnost je pokazala tudi v Bengaliji, zlasti ob pogrebih slovenskih misijonarjev. P. Kokalj piše: „Videl sem Mater Terezijo klečati v kapeli sv. Frančiška Ksaverija, ko je zrla na odprto krsto p. Janeza Ehrlicha in ko je šla za krsto v procesiji, sklonjena nad svojim rožnim vencem.”
p. Cukale – nesojeni najožji sodelavec
Slovenski jezuit Jože Cukale se je rodil leta 1915 na Vrhniki in kot zadnji od Slovencev prišel v Bengalijo. Prav on je imel največ stikov z Materjo, kakor so kratko imenovali Mater Terezijo. „Osebno sem jo srečal kakih sedem ali osem let, zatem ko je zapustila loretsko kongregacijo, si nadela preprost sari kot prava Bengalka in odšla s petimi rupijami v revna predmestja.”
„Leta 1956 sva z župnikom Mater povabila v Kidderpur. Želela je, da bi njene sestre našle primerno zaposlitev po župnijah in naj bi se iz župnijskega središča spuščale v predmestne razdrtije. Povedal sem ji, odkod prihajam. Bil sem vešč kidderpurskih slumov, ki jih je ta ljubljenka predmestnega uboštva želela videti. Trčili smo na tisto četrt z rdečo lučjo, od koder se je slišalo razgrajanje in prostaštvo. ‘Kako naj pošljem sestre same v te nevarne kraje? Tukaj bi morali postaviti svoje šotore bratje, Misijonarji ljubezni.
Ali bi mi ustregli,’ me vpraša, ‘da organizirava novo vejo naše kongregacije?’ Ta takrat še ni imela statusa, marveč je bila le priznana kot poskus Družbe na škofijski ravni. Takrat si še nisem opomogel od srčnega infarkta, zato sem prosil Mater za odlog. Kmalu je dobila drugega jezuita, Avstralca p. Andrewsa in ta je pričel voditi vzporedno vejo bratov (Missionaries of Charity).”
Bogata srečanja z materjo
„Od takrat naprej sva vse večkrat srečala in zame je bilo vsako srečanje z Materjo pravi praznik, nekako očiščevanje in spraševanje vesti. Ko so se pri njej vrstile množice in ko me je opazila, mi je namignila, naj počakam. O čem sva se menila? Nič posebnega. Moje prvo vprašanje je bilo seveda, koliko novih postaj je odprla in pričela je govoriti s takim navdušenjem o svojih sestrah, o ljudeh , ki prihajajo k njej, o sreči spoznanja, da Kristus živi tudi med nekristjani in včasih posebno med njimi, o njihovi darežljivosti in zaključek je bil, ali ni res, kako dober je Jezus? Čisto preprosto, a dovolj, da te gane do globin. Ko sem jo nekoč vprašal, kako je to, da nas vaša beseda, Mati, gane, kot nikoli tako, in ob vprašanju kako se pripravlja na pogovor pred velikaši in vladarji tega sveta, je povzdignila težki in oguljeni rožni venec in iskren nasmeh ji je zaigral v očeh in brez besed sva se razumela.”
Zadnje srečanje
„Zadnje srečanje sem v primeri z ostalimi precej bolj občutil. Leta in leta je bolehala na srcu. Srčna ura ji ni bila v posebno pomoč, a zdravniki, in to najboljši, so se kosali, kdo ji bo stal ob strani. Razkošna klinika Woodlands-Home ji je bila zastonj na razpolago, tako tudi njene sestre. A po nekaj dneh si je vedno želela domov med svoje sestre, ki jih je imela srčno rada. Sestre so ji naznanile, da sem prišel s svojimi novinci na obisk. Potrudila se je, da je hitreje odslovila obiskovalce, kajti mladi misijonarji so ji bili močno pri srcu. Ne vem, kje so sedaj tiste fotografije? Poslovili smo se in ko je zadnji med novinci odšel skozi vrata, sem slutil, da Mati še zmerom čaka pred vrati svoje sobe. Ozrl sem se in res, nasmehnila se mi je in pomahala v pozdrav. Te čudovite geste nisem poprej nikoli opazil. Morda je bil to zadnji pozdrav, me je prešinilo. In res! Tri mesece pred njenim odhodom je največ počivala. A kadar ni bilo v bližini sester, je pustila svoj ležalni stol in odšla, kajti ljudje so čakali in čakali nanjo.”
Ganljiva je tudi ta patrova pripoved: „Bil je zadnji mesec njenega življenja. Prišel sem in srečal s. Moniko, ki je nadzorovala prišlece. Pozdravil sem jo. Poprej mi je še s. Joel zaklicala, naj le pridem gor, saj bo materi odleglo, če jo pozdravim…
‘S. Monika, kajne bolje je, da je ne motim.’ Hvaležno me je pogledala in skoraj neslišno dihnila: ‘Hvala, pater, za razumevanje.’ Odšel sem z mesta, kjer sva se s Terezijo tolikokrat srečala in sem toliko pridobil ob srečanjih.” O svojih srečanjih z njo pa pravi: „Bog bodi zahvaljen za ta neprecenljivi dar duhovnega prijateljstva. Pa ne le jaz. Mnogi misijonarji se imajo, pravijo, zahvaliti njej in njenemu poslanstvu. Ne pozabimo njenega gesla: Ni potrebno, da postanem učinkovit, dovolj je, da ostanem zvest…”.
Zadnje ure in slovo
Dogodke zadnjih trenutkov je patru pripovedovala sestra – zdravnica, ki ji je zadnje dni stala ob strani: „Elektrika je ugasnila, kar se v Kalkuti večkrat dogaja. Mati je oslabela in lovila dih: ‘Ne morem dihati.’ Pograbila sem injekcijo, padla mi je iz rok in se zdrobila. Gospod jo je hotel k sebi na prvi petek. Odšla je k Njemu, ki ga je neizmerno ljubila in katero je On neizmerno ljubil”.
Pater je ob smrti Matere šel na ulice in opazoval ljudi in zadnjo povorko z njenim truplom, odetim v narodno trobojnico. Tisoči ljudi so se zgrnili na stadion Jawarhala Nehruja v Kalkuti. „A med njimi ni bilo najrevnejših iz slumov, tistih, za katere je Mati Terezija izgorela. A solze revnih so tekle v potokih, mnogo bolj od tistih, ki so bili navzoči ob veličastnem prazniku Terezijinega odhoda.”
Njen grob je postal romarsko središče. „Ljudje prihajajo k njenemu grobu in polagajo na sarkofag cvetje in molitve. Po smrti sem bil že trikrat na obisku pri Materi. Srečal sem tudi s. Nirmalo, ki mi je izročila svežo fotografijo, sliko Srca Jezusovega, prineseno iz Skopja, pred katero si je Mati izprosila svoj. Vsak mesec grem na Materin grob. Terezijino molitev pa zelo čutimo vsi, ki jo imamo radi in ki čakamo na poveličanje, ki prihaja iz nebes,” je še leta 1998 zapisal za Ognjišče p. Jože Cukale.
Božo Rustja
(priloga 10_1998)
Franc Grivec je bil sin Suhe krajine: rodil se je v kmečki družini 19. oktobra 1878 v Velikem Lipovcu župnije Ajdovec pri Žužemberku (iz te župnije je izšel tudi svetniški škof Janez Gnidovec). Bistri Franc je po končani osnovni šoli v Novem mestu (1890) odšel v Ljubljano, kjer si je nabiral znanje osem gimnazijskih let. Že takrat je kazal zanimanje za slovanske narode in se je učil ruščine, srbohrvaščine in staroslovanščine, kar je s pridom uporabljal pri svojem poznejšem znanstvenem delu. Po maturi (1898) se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1902 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nadaljeval bogoslovni študij na univerzi v Innsbrucku, kjer si je s tezo o poskusih zedinjenja pri vzhodnih Slovanih pridobil naslov doktorja teologije. Po vrnitvi domov je bil eno leto kaplan v Dobu pri Domžalah, zatem eno leto študijski prefekt v semenišču, leta 1907 pa je postal predavatelj filozofije in osnovne teologije v ljubljanskem bogoslovju namesto Janeza Evangelista Kreka, ki je šel kot poslanec v dunajski parlament. Po prvi svetovni vojni je bil eno leto redni profesor vzhodnega bogoslovja na univerzi v Zagrebu; leta 1919 pa je bil imenovan za rednega profesorja za osnovno in vzhodno bogoslovje na teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze v Ljubljani. To službo je opravljal vse do svoje smrti 28. junija 1963.
Po študijski usposobljenosti je bil Grivec strokovnjak za vzhodno bogoslovje in nauk o Cerkvi; njegova prva ljubezen pa je bila raziskovanje življenja in dela slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, katerih slavo je zanesel po vsem svetu. Tudi po njegovi zaslugi je papež Janez Pavel II. leta 1980 sveta brata razglasil za sozavetnika Evrope. Leta 1924 je napisal prvi slovenski priročnik nauka o Cerkvi z naslovom “Cerkev” (knjiga je z dopolnitvami doživela več izdaj). Že pred okrožnico papeža Pija XII. o Cerkvi (Mistici Corporis, 1943) je Grivec učil in pisal, da Kristus živi in deluje v Cerkvi kot svojem skrivnostnem telesu, katerega glava je.
Ta nauk je poljudno razvil v svojem veroučnem učbeniku za srednje šole Krščanstvo in Cerkev (1941). Izvirnost njegovega nauka o Cerkvi je bila pritegnitev osnovnega bogoslovja vzhodne Cerkve, zato je bila njegova knjiga z veliko naklonjenostjo sprejeta pri pravoslavnih. Zelo mu je bila pri srcu edinost kristjanov. Za vzhodne kristjane je ovira prvenstvo rimskega škofa-papeža. Grivcu je hvaležno snov za vprašanje primata nudilo odkritje fresk v cerkvi sv. Klimenta v Ohridu: na eni izmed njih je upodobljen apostol Peter, ki na svojih plečih nosi stavbo Cerkve. Za edinost kristjanov si je prizadeval tudi kot preučevalec življenja in dela sv. Cirila in Metoda.
Glavni namen srečanj v Velehradu je bilo zbližanje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo. Grivec se je teh kongresov redno udeleževal kot predavatelj in organizator. Za zbliževanje med Slovani mu je starodavna Karlova univerza v Pragi leta 1948 podelila častni doktorat. O svetih bratih je tudi veliko pisal. Leta 1927 je izšla njegova knjiga Slovanska apostola sv. Ciril in Metod, ki je bila prevedena v češčino, poljščino in nemščino. Leta 1936 je pripravil za tisk staroslovanski spis Žitje Konstantina in Metodija. V knjigi Slovenski knez Kocelj (1938) je prikazal prizadevanje tega panonskega kneza za osvoboditev slovanskih rodov od nemškega političnega in cerkvenega varuštva. Leta 1960 je vzbudila veliko pozornost njegova nemška knjiga Konstantin und Method, Lehrer der Slaven. Tik pred smrtjo (1963) je dobil v roke svojo knjigo Sv. Ciril in Metod, ki je izšla ob 1100 letnici prihoda sv. bratov na Moravsko. “Moj življenjski trud je poplačan s to knjigo!” je dejal.
Ob stoletnici Stepinčevega rojstva je nadškof Josip Bozanić, njegov tretji naslednik na zagrebškem nadškofijskem sedežu, na vernike naslovil dolgo pastirsko pismo (z datumom 1. marca 1998), v katerem prikaže življenje in delo svojega svetniškega prednika. Podatke črpa iz temeljitega življenjepisa kardinala Stepinca, ki ga je napisal slovenski frančiškan p. Aleksa Benigar (1974). Alojzij Stepinac se je rodil 8. maja 1898 v vasi Brezarić v župniji Krašić kot peti od osmih otrok očeta Josipa in matere Barbare (Bare). Ko je nekaj dni po krstu prišel župnik k njim na obisk, je videl, da je čez odejo v posteljici, kjer je ležal mali, razgrnjen velik družinski rožni venec. Ob pogledu na to je župnik dejal: “Bara, pa kako ne bi Lojzek postal svetnik, ko pa že zdaj moli rožni venec!”
Po osnovni šoli v Krašiću je Lojzek odšel v Zagreb, kjer je sredi prve svetovne vojne končal gimnazijo. Vpoklican je bil pod orožje in poslan na soško fronto, kjer je prišel v italijansko ujetništvo. Leta 1919 se je vpisal na agronomsko fakulteto zagrebške univerze, čeprav je v globini svojega srca zaznal klic po duhovništvu, ki ga je s svojimi molitvami podpirala mati Bara. Leta 1924 je šel k tedanjemu zagrebškemu nadškofu Antunu Bauerju, ki ga je poslal v Rim. Na papeški univerzi Gregoriani je dosegel doktorat iz filozofije in teologije ter bil 26. novembra 1930 posvečen v duhovnika. Ko se je vrnil v domačo škofijo, je srčno želel, da bi šel delovat na župnijo, toda nadškof, ki ga je dobro poznal, je imel z njim drugačne namene. Tri leta je opravljal razne odgovorne službe na škofiji, leta 1934 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zagrebškega nadškofa koadjutorja s pravico nasledstva.
Bilo mu je 37 let in bil je najmlajši katoliški škof na svetu. Tri leta se je v novo službo nadvse uspešno uvajal, po smrti nadškofa Bauerja leta 1937 pa je na njegova ramena padla odgovornost za veliko zagrebško nadškofijo. Tej nalogi je bil dorasel. Lahko rečemo, da je svojo službo opravljal v duhu odprtosti drugega vatikanskega koncila. Prišla so težka leta druge svetovne vojne. Ko je bila leta 1941 ustanovljena ustaška Nezavisna država Hrvatska, je nadškof Stepinac odločno zagovarjal temeljne pravice vseh ljudi, naj bodo Hrvati ali Srbi, Judje ali Cigani. “Naš bližnji, naj se imenuje tako ali drugače, ni ‘šrauf’ v mašini države, pa naj bo obarvana rdeče ali črno, sivo ali zeleno, temveč je svoboden božji otrok, naš brat v Bogu!”
Tam ga je doletela kardinalska čast, ki mu jo je 12. januarja 1953 podelil papež Pij XII. To zasluženo priznanje je jugoslovanske rdeče oblastnike tako razkačilo, da so pretrgali diplomatske odnose z Vatikanom. “Kardinalski škrlat pomeni kri,” je dejal Stepinac. Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in 10. februarja 1960 je izročil svojo dušo Bogu. Pokopali so ga v zagrebški stolnici. Pogreb je bil pravo zmagoslavje vere. Na njegov grob se odtlej zgrinjajo množice romarjev, Med njimi je bil 11. septembra 1994 tudi papež Janez Pavel II., ki je tega pogumnega pastirja božjega ljudstva imenoval “najsvetlejši lik Cerkve na Hrvaškem”. Zdaj ga bo kot svetliko postavil na oltar.
Njegovi življenjski zgodbi bi lahko dali naslov “skrivnost preprostosti”. Izšel je iz revne kmečke družine v vasi Forno di Canale (od 1964 Canale d’Agordo) pri mestu Belluno. Albino Luciani se je rodil 17. oktobra 1912 kot prvi sin Giovannija Lucianija in Bortole Tancon: to je bila njegova druga žena, s katero je imel še dva sina in hčerko, v prvem zakonu sta se mu rodili hčerki, obe gluhonemi. Oče je kar naprej potoval po Evropi “s trebuhom za kruhom”, na lastni koži je čutil krivičen družbeni red, zato je postal socialist. Ko je sin Albin izrazil željo, da postane duhovnik, mu je iz Francije pisno dovolil. Ta duhovniški poklic je bil v veliki meri sad močne in dejavne vere matere Bortole. Ko mu je bilo enajst let, je šel v malo semenišče v Feltre. Učil se je z lahkoto in ostalo mu je veliko časa za branje in pisanje.
Po končanem študiju bogoslovja v Bellunu je bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika. Poslali so ga nadaljevat študije v Rim, kjer je na Gregoriani dosegel naslov doktorja teologije. Ko se je vrnil v domačo škofijo, je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča v Bellunu in profesor štirih predmetov: dogmatike, moralke, cerkvenega prava in umetnosti. Imel je časnikarsko žilico in sodeloval je v krajevnih cerkvenih listih. Njegova posebna ljubezen je bila kateheza. Napisal je knjižico Katehetske drobtinice.
V takšnem slogu se je pogovarjal z verniki tudi potem, ko je bil 26. avgusta 1978, po tretjem glasovanju, izvoljen za papeža. Kot prvi v zgodovini papeštva si je izbral dvojno ime: Janez Pavel – Janez XXIII. ga je posvetil za škofa, Pavel VI. pa imenoval za kardinala. Predvsem pa je bila ta izbira napoved, da hoče nadaljevati delo teh dveh koncilskih papežev. 26. avgusta zvečer je z lože cerkve sv. Petra podelil svoj prvi apostolski blagoslov in prvi nasmeh; 3. septembra je kar se da preprosto uradno nastopil svojo papeško službo; 27. septembra je imel zadnjo avdienco, pri kateri je govoril o temeljni krščanski kreposti – ljubezni, ki je iz njega izžarevala.
Svoje zadnje počivališče je dobil v vatikanski baziliki med Janezom in Pavlom, katerih imeni je nosil. Samo triintrideset dni.
Na današnji dan je v Memphisu v ameriški zvezni državi Tennessee krogla, ki jo je izstrelil južnjaški rasist, ubila Martina Luthra Kinga. Po zgledu indijskega voditelja Mahatma Gandhija se je boril za pravice ameriški črncev z “orožjem” nenasilja. Za svoja prizadevanja je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir. Njegova slika je bila naslovnici ugledne ameriške revije Time, ki je bila posvečena Kingu kot “osebnosti leta”.
Martin Luther King se je rodil 15. januarja 1929 v Atlanti (zvezna država Georgia). Njegov oče Martin je bil baptistični pastor. Mati mu je vedno dopovedovala, da zaradi tega, ker je črnec, ni nič manj vreden kot drugi ljudje in ga tako vzgajala za kasnejše poslanstvo. Oče je želel, da bi Martin postal pastor, toda sin je šel najprej študirat sociologijo ter študij končal z doktoratom, potem pa je v Pensilvaniji študiral teologijo. Tam se je seznanil z naukom Mahatme Gandhija o nenasilju, ki se ga je trdno oklenil, ko je nastopil službo pastorja v revni župniji mesta Montgomery v Alabami. Leto prej (1953) je spoznal Coretto Scott, ki mu je bila takoj všeč in se je z njo kmalu poročil. “Pri ženskah cenim štiri stvari,” ji je dejal, ko ji je dvoril, “značajnost, bistrost, trdno osebnost in lepoto. Ti imaš vse štiri.” Ljubljena žena mu je rodila štiri otroke: eno deklico in tri dečke.
Odločno je zavračal nasilje, h kateremu so se zatekali voditelji gibanja Black Power. “Tudi če bi vsi črnci Združenih držav mislili, da se morajo posluževati nasilja, bi se jaz uprl in povzdignil svoj glas ter dajal, da nasilje ne rodi sadov in da na ta način nikoli ne bomo dosegli, kar hočemo!” Ko je pripravljal nov mirovni pohod za pravice črncev, je njegovo življenje pokončal nekdo, ki si je za pravilo izbral nasilje. Ob Kingovi tragični smrti so ZDA razglasile dan žalovanja. Pokopali so ga v njegovem rojstnem mestu Atlanta. Pogreba se je udeležilo nad 200.000 ljudi. Med njimi je bil tudi Robert Kennedy, ki je dva meseca zatem padel kot žrtev nasilja.
Čudovito zgodbo tega dolgega in izredno bogatega življenja bom pripovedoval kar z njegovimi besedami, vzetimi iz zgoraj omenjene knjige. “Rodil sem se 10. novembra 1912 kot enajsti od dvanajstih bratov in sester in vsa družina me je prisrčno sprejela… Moji starši so bili zelo pobožni in globoko verni.” Pravo srce družine je bila mama, o kateri je oče-vdovec nekoč Bernhardu zaupal: “Tvoja mati je bila zame vselej živi evangelij.” Otroke je učila, naj svoje prepire poravnavajo sami med sabo in naj ne hodijo k njej tožarit. “To je bila takorekoč podlaga moji etiki miru in mojemu zavzemanju za nenasilje.” Med prvo svetovno vojno je eden njegovih bratov padel na bojišču, drugi je prišel v ujetništvo. Dva otroka sta umrla v nežni dobi, pet sester je izbralo redovniški poklic. Živahni Bernhard je skupaj s svojim bratrancem vstopil k redovnikom redemptoristom. Maja 1939 je bil posvečen v duhovnika, jeseni pa je bil vpoklican v vojsko. Skozi pekel Rusije je šel kot angel miru in služabnik usmiljenja (bil je sanitejec). V svoji avtobiografiji navaja presenetljiva doživetja božje previdnosti sredi podivjanega sveta.
Po vojni so ga predstojniki poslali v Rim za profesorja moralne teologije na Akademiji Alfonsiani, rimski univerzi reda redemptoristov (ime nosi po redovnem ustanovitelju sv. Alfonzu Ligvoriju), čeprav si je srčno želel postati misijonar. Že pred koncilom, med njim in po njem si je z vsemi močmi prizadeval za prenovo katoliške moralne teologije. Namesto Zakonika cerkvenega prava naj bi njen temelj bil Kristusov evangelij, zlasti Govor na gori. Izhajal je iz trdnega svetopisemskega spoznanja: Bog ni strogi sodnik, temveč usmiljeni Oče, ki ljubeče sprejme skesanega otroka. Nakopal si je številne nasprotnike, toda iskreno je ljubil Cerkev, zato je vse krivice sproti odpuščal v duhu evangeljske širine. Svoj evangeljski pogled na moralno teologijo je strnil v dveh zajetnih knjigah: Kristusova postava (1954) in Svobodni v Kristusu (1979-1981).
Z vdanostjo svetopisemskega očaka Joba je prenašal tudi telesne preskušnje: zbolel je za rakom na glasilkah, ki so bile, kot profesorju, njegovo glavno “orodje”. Pogumno je prestal več operacij. Ko mu je bilo sedemdeset let, so ga upokojili, vendar je še nekaj časa ostal v službi, potem pa se je poslovil od Rima in odšel “v svojo staro in novo domovino, v Gars”, kjer živi dokaj velika družina redemptoristov. “Pokoj je velik dar in tudi lepa naloga. Sedaj v pokoju se počutim kot konj na pašniku, brez sedla in uzde.” Sredi tega vedrega zemeljskega pokoja je 3. julija 1998 stopil v zasluženi večni pokoj.
– Prvo nedeljo v juliju praznujemo nedeljo Slovencev po svetu. Kaj je njen namen?
S kakšnimi težavami se najpogosteje srečujejo izseljenski duhovniki?
– Razdalje na Švedskem so velike. Kako se pa sicer med letom zbirajo Slovenci?
Izšel je iz delavske družine: njegov oče Maks, doma iz Dobravelj na Vipavskem, je bil težak v tržaškem pristanišču, za dom in družino je skrbela mati Marija Grgič s Padrič. Sin Avgust se jima je rodil 24. avgusta 1898. Osnovno in meščansko šolo je končal v Trstu, zatem pa se je na tamkajšnji umetnostno-obrtni šoli učil dekorativnega slikarstva. Po prvi svetovni vojni (zadnji dve leti je bil vojak) je bil nekaj časa profesor risanja na meščanski šoli v Postojni. Potem je šel v Bologno, kjer je opravil izpit za poučevanje risanja in umetnostne zgodovine na srednjih šolah. Jeseni 1922 je odšel na umetnostno akademijo v Munchen, od tam pa v Weimar na umetnostno obrtno šolo Bauhaus. Na tej šoli se je navdušil za abstrakcijo in konstruktivizem, ki sta ga zastopala profesorja slikarja Vasilij Kandinski in Paul Klee. Po končanem študiju je pristal v Ljubljani, kjer je 1924 pripravil prvo konstruktivistično razstavo na srednji tehnični šoli, kjer je nekaj mesecev poučeval, dokler ga ni policija izgnala zaradi suma, da je povezan s komunisti. V boju za preživetje je v Trstu postal pleskar na čezoceanskih ladjah, nato pa dekorater. Pred drugo svetovno vojno in med njo je poslikal več cerkva.
Prva je bila nova cerkev sv. Janeza Krstnika v Štivanu pri Devinu zgrajena leta 1932. Pri tem svojem delu je dokazal, da mojstrsko obvlada različne likovne tehnike: v štivanski cerkvi se je izkazal kot slikar in štukater, uporabil je kovinske elemente, marmor in les. “V začetku svojega dela je bil posebno vesel, da ni bil pogojen po kakšnem slikanju cerkve,” je zapisal dolgoletni devinski župnik Ivan Kretič. “Stavba je bila nova, vsa na razpolago njegovemu umetniškemu talentu. V njej se je čutil gospodarja, neodvisnega umetnika, imel je proste roke, da ustvarja po svojem okusu in umetniškem navdihnjenju.” Prezbiterij je obogatil s petimi velikimi sgrafitti (podobami, vrezanimi na dve plasti ometa): v sredini cerkvenega zavetnika sv. Janeza Krstnika, ob njem pa apostola Petra in Pavla. Stranski sliki v prezbiteriju predstavljata Jezusovo križanje (na desni) in Jezusa Učitelja.
Ta slika je postavljena v domače okolje: ob Jezusu je na levi strani naslikan devinski grad, v ospredju pa izviri Timava; na desni so v ozadju tržiške tovarne, spredaj pa je ribič s polno košaro rib. Černigoj je zasnoval tudi oltar iz domačega črnega marmorja; v visokem reliefu je izdelal lesene postaje križevega pota. Avgust Černigoj je poslikal še cerkve na Grahovem v Baški Grapi, v Drežnici (skupaj z Zoranom Mušičem), v Knežaku in na Baču; V Košani ter v Račicah v Čičariji.
Lučka Čehovin, ravnateljica Kosovelove knjižnice v Sežani, ki je bila slikarja povabila v Lipico, je prišla na misel, da bi tam ustanovili Černiigojevo galerijo. V ta namen so preuredili nekdanjo kovačijo ob hlevih slavnih lipicancev. Galerija je bila odprta šele junija 1986. Slikar tega ni dočakal, kajti umrl je 17. novembra 1985 v Domu za ostarele v Sežani. Na njegovo željo so ga tam pokopali v rdečo kraško zemljo, ki jo je srčno ljubil.
Njegov oče je bil trgovec. “Vzgojen sem bil v okolju, v katerem smo malo pričakovali od ljudi, vse pa od Boga. Tudi danes čutim globoko potrebo po Bogu. Auschwitz mi vere ni ugasnil, nasprotno, dal mi je nove razloge, da še naprej verujem vanj kljub njegovemu molku, kljub mojemu kriku protesta.” Vsi člani družine Wiesel so bili odpeljani v nemška koncentracijska taborišča; mati in sestra sta končali svoje življenje v Auschwitzu, oče pa v Buchenwaldu. Preživel je samo Elie. Po vojni je odšel najprej v Pariz, leta 1948 pa v novoustanovljeno judovsko državo Izrael, kjer je začel opravljati poklic časnikarja. Ko je postal dopisnik v Parizu, je nekoč srečal znanega francoskega katoliškega pisatelja Francoisa Mauriaca, ki ga je spodbudil, naj začne pisati knjige. Leta 1958 je izšla njegova prva knjiga spominov na Auschwitz. Sledile so nove in nove, v katerih je veliko avtobiografskega, vendar pa v njih ni sledu sovraštva in maščevalnosti do tistih, ki so njemu in njegovi družini povzročili toliko gorja. Piše v francoščini. 
V Parizu se je tudi poročil z Marion, svojo zvesto sopotnico. Od leta 1956 živi Wiesel v Ameriki. Leta 1972 je začel predavati na univerzi v New Yorku, kjer je kmalu navezal stike s katoliškim nadškofom kardinalom O’Connorjem. Iz njunih dolgih pogovorov je nastala zanimiva knjiga Potovanje v svet vere. Leta 1976 je dobil mesto profesorja humanističnih ved na univerzi v Bostonu. Leta 1986 mu je bila podeljena Nobelova nagrada za mir kot “kot enemu najpomembnejših duhovnih voditeljev v dobi, ko po svetu še kar naprej prevladuje nasilje, zatiranje in rasizem”. Svojo nagrado je posvetil vsem žrtvam nacističnega genocida.
Elie Wiesel veliko potuje po svetu kot glasnik miru. “Svoje sporočilo bi lahko povzel čisto na kratko: več odgovornosti! V tem našem svetu, ki se zdi ponorel, je treba še veliko storiti, ljudi še veliko naučiti, delati, da bi zgodovinskim dogodkom dali neki smisel. Edini način, da najdemo smisel, je živeti odgovorno. Mir je skupna odgovornost, je ideal. Tisti, ki živijo udobno in mirno življenje, so dolžni pomagati tistim, ki žive v težkih razmerah, ki trpijo, ki ne vidijo nobenega izhoda.” Po padcu treh totalitarnih ideologij, ki so zasejale toliko strupa in povzročile toliko trpljenja v tem našem stoletju, pravi, da se najbolj boji tega, da bi v prihodnjem stoletju zavladala fanatizem in integralizem. “To se poraja iz prepričanja, da vse veš, da imaš resnico v žepu in da lahko odgovoriš na vsa vprašanja.”
Magdeleine Hutin se je rodila 26. aprila 1898 v družini s šestimi otroki, ki je imela za preživljanje le skromno vojaško pokojnino. Oče se je kot mlad vojaški zdravnik v Tuniziji tako poškodoval, da so ga upokojili, ko še ni dopolnil trideset let. Možnost poklicnega uspeha si je uničil iz ljubezni do muslimanskega otroka. Prav oče jo je od nežnih let učil ljubezni do Afrike (dobršen del severne Afrike je bil tedaj francoska kolonija) in predvsem do Arabcev, pri katerih je doživljal ganljive ure, pripoveduje Magdeleine v svoji knjigi Iz Sahare po vsem svetu, ki je živo poročilo o rojstvu Bratstva malih Jezusovih sester. Ob očetovem pripovedovanju je slišala še notranji glas, ki ji je “vlival ljubezen do Afrike obenem z ljubeznijo do najmanjših, najrevnejših in najbolj zapuščenih med vsemi ljudmi”. Prva svetovna vojna je zdesetkala njeno družino: dva brata sta padla na bojišču, stara mati je bila ubita, sestro redovnico je pobrala španska gripa. Magdeleine je čutila v srcu redovniški poklic, pa je nobena redovna skupnost ni hotela sprejeti zaradi tuberkuloznega vnetja rebrne mrene in kroničnega vnetja sklepov.
Ko je leta 1925 umrl oče, se je čutila dolžno skrbeti za mater, s katero sta ostali sami. V teh letih ji je prišel v roke življenjepis Charlesa de Foucaulda izpod peresa pisatelja Reneja Bazina. “Tam sem našla ideal, o katerem sem sanjala: evangelij, prenešen v življenje, popolno uboštvo, bivanje sredi zapuščenih ljudstev, predvsem pa ljubezen: Jesus-Caritas, Jezus-Ljubezen. Iskreno sem prosila Gospoda, naj pospeši uro mojega odhoda v Saharo, da bi tam našla sledove malega Jezusovega brata Karla in živela njemu podobno življenje.” Takrat je bila učiteljica; zaradi bolezni so ji zdravniki svetovali, naj gre v kraje, kjer ni dežja. “V Saharo!” je segla zdravniku v besedo. “Že dvajset let sanjam, da bi odšla tja.” To je bilo leta 1936 in Magdeleine je brž odpotovala v Afriko skupaj s svojo mamo in z Anne, dekletom, ki je hrepenelo po tem, da uresniči svojo željo po skrajno ubožnem življenju. Vsi znanci so jih imeli za nore, one pa so bile presrečne.
Na alžirskih tleh so se vselile v borno hišico. Magdeleine in Anne sta brž začeli delati: “Vsak teden sva namenili tri dni dispanzerju, delavnici in kuhinji za reveže, preostale tri dni pa prijateljskim obhodom, najprej peš, nato na konju… Spali sva oblečeni na deski na tleh, kuhali sva si na ilovnatem ognjišču močnik iz zmletega žita, v katerem je bilo pomešano vse, moka in otrobi. In ko bi vedeli, kako sva bili veseli, kadar sva bili v skrajnem pomanjkanju!” Pol leta sta se z Anne pripravljali na redovno življenje pri belih sestrah v bližini mesta Alžir. 8. septembra 1939 sta tam naredili zaobljube in ta dan velja za ustanovni dan Bratstva mali Jezusovih sester.
Sestra Magdeleine je breme vodstva preložila na ramena male sestre Jeanne v božični noči leta 1949 v Betlehemu. To je storila zato, da se je mogla posvetiti pisanju in obiskovanju sester, ki so po celem svetu (nam najbližja hiša je v Zagrebu). Bratstvo malih Jezusovih sester šteje nad 1.600 sester, Bratstvo malih Jezusovih bratov okoli 600; obstaja pa še devet drugih manjših Bratstev, ki se napajajo iz zgleda darovanja do konca malega brata Karla. Mala sestra Magdeleine, ki je bila vse življenje krhkega zdravja in je izbrala življenje skrajnega uboštva, je dočakala več kot 91 let: umrla je 6. novembra 1989. “Ko bom blizu pri Jezusu,” je več let pred smrtjo pisala malim sestram, “ga bom prosila, naj vam pomaga, da ljubezen med vami vedno raste, kakor sem vam govorila od prvega dne, da ljubite druga drugo, kot nas ljubi Jezus, se pravi, brezmejno…”